662 Ivan Steklasa.: Khevenhiillerjeva vojska na Turke leta 1578. Khevenhullerjeva vojska na Turke leta 1578. Spisal Ivan Steklasa. o je padla Krupa (leta 1565.), niso Turki deset let osvajali predelov na levi obali reke Une, najsi so prav po-gostoma četovali po teh krajih. To so bili pa le bolj razbojniški napadi nego prava vojska, in Hrvatje in Slovenci so imeli venderle dovolj posla, ko so branili svoje zemlje takih gostov. Ko pa je leta 1566. umrl glasoviti sultan Soliman (1520.—1566.), mislili so, da bode njega miroljubni naslednik Selim (1566.—1574) vladal mirneje in bolj spoštoval mednarodne dogovore s sosedi. Toda sosedje so se prevarili. Veliki vezir Mehmed Sokolovič, bosenski poturica, nadaljeval je turško politiko v duhu Soli-manovem, zakaj imel je na sultanovem dvoru neomejeno moč, in le po njem se je tudi še dalje vzdržaval sijaj turške moči. Ko pa je po Selimovi smrti zavladal slabi Murad III. (1574. — 1595-) m se popolnoma izročil haremu in svojim ljubimcem, izgubil je tudi Mehmed Sokolovič vso prejšnjo moč, dasi ga je novi sultan potrdil za velikega vezirja. Od tega časa je prav za prav prepadala turška moč. Zgodovina te dobe se more prav lepo označiti z 6no pripovedko, ki nam razlaga, kaj se je dogodilo po smrti Salomonovi. Salomon je umrl na svojem levjem prestolu. Ali ker je truplo, oblečeno v kraljevski obleki, sedelo na prestolu, priklanjali so se mu ljudje in živali, dobri in hudobni duhovi, ki so stali iz spoštovanja precej daleč od njega in imeli Salomona za živega; šele tedaj, ko je črv razgrizel palico, na katero se je Salomon opiral oberoč, in ko se je zaradi tega razrušilo truplo mogočnega vladarja, zvedelo se je o njega smrti in svet je ostrmel. Tako se je vzdržala tudi Solimanova moč, ki se je opirala na vladarsko palico neomejenega velikega vezirstva, silna nekaj časa še za Selima; toda ko je zavladal Murad, razgrizel je vladarsko palico črv zmanjšanega učinka in poverenja, a precej po smrti Soko-lovičevi se je javno pokazalo, da je državna moč padala že na početku Muradovega vladanja. In prav temu prepadanju so se zahvaljale Hrvaška in sosedne slovenske dežele, da se niso popolnoma poturčile, ko je padel Siget ; zakaj v dolgotrajni borbi so se bili Hrvatje in Slovenci že silno iz- Ivan Steklasa: Khevenhiillerjerva vojska na Turke leta 157^. 663 trosili, in razven Bihača so bili Turki osvojili že večinoma vse močne trdnjave na Uni. Se nekoliko napadov, in Hrvaška s slovenskimi zemljami bi bila turška pokrajina, da so bili Turki tako silni kakor za Solimana. Ali slava turškega orožja je potemnela že pri Sigetu, in Sokolovič je znal ceniti hrabrost hrvaških junakov ter se je sam izjavil, da bode zagovarjal mir s cesarjem. Cesarska poslanca Hossutoti in Vys, ki sta bila zaprta v Carjigradu, izpustili so in poslali Hos-sutota k cesarju Maksimilijanu II. (1564.—1576.), da mu poroči namero Sokolovičevo o miru, ki bi se sklenil med obema vladarjema. Cesar Maksimilijan II., ki tudi ni bil bojaželjen, poslal je precej svoje poslance z dragocenimi darovi v Carjigrad, da se pogode s sultano-novimi svetovalci o miru na osem let. Bili pa so poslani v Carjigrad Anton Vrančič, škof jegarski, Krištof Teuffenbach s Štajerskega in redoviti poslanec pri Porti Albert Vys. Dogovarjanja o miru so trajala dolgih sedem mesecev in bila sklenjena šele dne 17. februvarja leta 1568. Mir se zove drinopoljski, ima v vsem 25 člankov in je sklenjen na osem let. Najvažneje točke tega miru so po Hammerji (»Geschichte des osmanischen Reiches«, III, 515.) te-le: 1.) Cesarju Maksimilijanu in njega bratoma Ferdinandu in Karlu ostanejo zavzete zemlje na Ogerskem, v Dalmaciji, na Hrvaškem, in v Slavoniji, toda prav tako obdrže svoje zemlje vojvode erdeljski, moldavski in vlaški. 2.) Hajduki, martolosi (vlahi v turški službi, kesneje tudi v krščanski ali neurejena vojska) in haramije (hrvaški pešci in konjiki) se morajo držati na uzdi, in če kaj ukradejo, .. ... * naj se kaznijo; plen pa se jim mora vzeti in vrniti poškodovancu; uskoci in ubežniki naj se izroče gospodarjem. 3,) Dvoboji, ki so pre-pogostoma vznemirjali varnost na mejah, prepovedani so. Take prepire naj razsoja namestnik budimski in veliki stotnik ogerski ali pa po-verjenstvo, ki je imenovano za to. 4.) Cesarski poslanci uživajo odslej tiste pravice kakor zastopniki drugih držav ter se ne smejo zapirati ob vojski, nego se sam6 lahko pošljejo domov. 5.) Meje, o katerih se niso sporazumeli, uredilo bode posebno poverjenstvo. 6.) Vsako leto plača cesar svojemu zavezniku, cesarju turškemu, sultanu Selimu, 30.000 ogerskih cekinov. Mesec dnij kesneje se vrnejo cesarski poslanci s turškim tolmačem Ibrahim pašo na Dunaj, kjer tudi cesar potrdi dogovorjeni mir, trdno pričakuje, da se dejanski njega narodje oddahnejo za nekaj let. Ali to je bila zmota. S tem mirom se je sicer prvič pokazalo, da je Turška popuščala v zahtevah nasproti kristjanom, kar sosebno dokazuje četrti članek, po katerem je poslance spoštovati po medna- 664 Ivan Steklasa : Khevenbullerjeva vojska na Turke leta 157^ rodnem pravu; ali vender ta mir ni koristil nI Hrvatom nI Slovencem, zakaj turški paše so navzlic sklenjenemu miru napadali krščanske zemlje tudi še dalje malone vsako leto. Na turškem dvoru so seveda izdajali takim nemirnim pašam navidezne ukore, zajedno pa so jih nagovarjali, naj le napadajo kristjane, kjer se da. Kal<6 so bili mož beseda, to priča sultanov list, katerega je napisal budimskemu paši. Slove tak6-le: »Kadar dospe naša sijajna zapoved k tebi, zapovedujemo ti, da se kažeš nemškemu kralju, njega zapovednikom in podložnikom iskrenega prijatelja ; ali ne veruj jim ničesar, temveč opazuj in ogleduj, kolikor ti je mogoče, Maksimilijanovo društvo po poznatih in vernih prijateljih, da kako zveš vse njegove namere in priprave, samo da se ne bi pod krinko prijateljstva in miru plela verolomstva in izdajstva proti Porti.« Ko so paše dobivali takšne zapovedi od sultana ali od velikega vezirja, ni se jim bilo treba bati, ako so napadali krščanske zemlje; saj so se mogli vselej opravičiti Porti, češ: Zvedeli smo, da se je tudi Maksimilijan vzdignil proti nam. Zat6 se nam ni čuditi, da so Turki neprestano vznemirjali naše zemlje. Kristjani pa so tudi dobro poznali svoje sosede ter se neprestano pripravljali na boj, kolikor se je dalo. In prav takrat so dobile vse trdnjavice med Kolpo in Uno izdatne posadke. Razven onih mest, kar jih je posedla v prvih letih Ferdinandove vlade kraljevska vojska, vzprejeli so krajiški zapovedniki kesneje še jako mnogo trdnjavic za obrambo, ker jih sami vlastelini niso mogli braniti, nego so jih rajši prepustili izkušenim vojaškim zapovednikom. Tak6 so prosili posadke že leta 1552. pri generalu Ivanu Lenkoviči škof zagrebški za svoj grad Sračico, kaptol zagrebški za Sisek, Ke-glevič za Bužim, Ostrožac, Jezerski, Cazin in Peč, plemič Kerečen za Unadol, knez Frankopan Slunjski za Goro, Hrastavico in Cetin, plemič Gašper Peranski za mesto Hresno. Kralj Ferdinand je dovolil leta 1558. prve posadke za gradove Štefana Frankopana Ozaljskega Modrušo, Ključ na Korani, Jesenico in Ogulin. Poleg krajiškega proračuna za leto 1556. je vzdržaval cesar na hrvaški krajini v stotnijah senjski in bihaški razven zapovednika in častnikov 200 strelcev, 200 martolosov (uskokov), 100 hrvaških pešcev ter različnih straž in pošt, a Kranjska je takrat trosila na leto 65.161 gld. Le-te straže so se razširile za nekaj let (1568.) od Senja in Jadranskega morja do Blinje in Save. V štirih stotnijah: senjski, bihaški, ogulinski in hrastovški, posedla je vojska 52 mest. Večje posadke so bile postavljene razven stotniških stolic v stotniji bihaški v Ripči, Izačiči, Tržci, Drežniku, Cazinu in Bužimu, v ogulinski stotniji v Daberu in Jesenicah, v senjski stotniji Ivan Steklasa: Khevenhullerjeva vojska na Turke leta 1578. 665 v Otočci in Brinji, končno v hrastovški v Blinji, Bojnu in Gradci, potem v Zrinji, Gvozdanskem in Vranogradu. Krajiška generala Ivan Ungnad, verni pristaš Luthrove vere ter podpiratelj slovenske in hrvaške literature, in Ivan Lenkovič, vlastelin v Podbrežji in mnogih drugih posestev na Dolenjskem, ta dva sta se sosebno trudila, da bi z urejenimi stražami ovirala napade plenaželjnih Turkov, ki so čez po-unsko in pokupsko Hrvaško skoro neprestano vznemirjali tudi Kranjsko. In prav zaradi varstva Kranjske in bližnje Štajerske so bili naseljeni na zgodnjem mestu v gorah žumberžkih, odkoder je bilo lahko opazovati vsako gibanje turških čet, žumberžki uskoki. To so jedini kristjani grško-vztočne vere, ki so si poiskali v prvi polovici XVI. stoletja pribežališča na Hrvaškem, dočim so bili takrat še vsi pravoslavniki sploh podložni polmesecu ter so služili za turške vojake pod imenom martolosov, ki so bili kot razbojniki na prav slabem glasu. (R. Lo-pašič, Poviest grada Karlovca str. 10.—12.) Skoro so si tudi Turki po krščanskem primeru uredili straže in obrambo na svoji krajini. Dapač njih redovita vojska v pomejnih mestih je bila krepkejša od naše, zakaj štela je do 3700 mož. Najhuje pa je bilo za kristjane, da so bosenski paše po svoji volji razpolagali s temi četami. In prav v tem času je bil imenovan za bosenskega pašo krvoločni poturica Ferhad. Bilo se je bati, da si osvoji vso Hrvaško, tako hudo jo je napadal. Mnogo ni maral za mir, ki je bil sklenjen med Maksimilijanom II. in otomansko državo, saj je dobro vedel, da ga zaradi njegovega ravnanja ne bode nihče preganjal na sultanovem dvoru. Velika nesreča je bila za kristjane, da je umrl junaški ban Frančišek Frankopan Slunjski v najboljši moški dobi (leta 1572.). Njega so se Turki bali kakor živega ognja, saj jih je pa tudi večkrat pošteno namlatil s svojim drugom Jurijem Draškovičem, škofom zagrebškim. Tedanji krajiški general Herbard Turjaški se je mnogo trudil za obrambo zemlje, razgledaval sam trdnjave ter prosil pomoči pri cesarji in notranjeavstrijskih stanovih, ki so prav tedaj zanemarjali krajiško vojsko ter slabo skrbeli za posadke. Ferhad paša si sklene osvojiti prostor med Uno in Kolpo in morda tudi še nekaj dalje. Vsekakor je hotel, da bi bila meja turškemu cesarstvu Kolpa, ne pa Una. Leta 1573. napadejo Turki dvakrat od Kostajnice Bovič, a iz nova leta 1574. Krstinjo in Klinac pri Petrinji. Nesrečno je bilo za kristjane leto 1575. Ivana Turjaškega, strijca krajiškemu zapovedniku, generalu Herbardu Turjaškemu, premagajo Turki na samo novo leto, vender je on sam ostal živ; še huje pa je bilo s Herbardom, ki je padel v bitki na Radonji dne" 22. septembra 666 Ivan Steklasa: Khevenhiillerjeva vojska na Turke leta 1578. 1675. leta z mnogimi svojimi junaki. (Letopis Matice Slovenske za leto 1889., str- 88.—121.) Ferhad paša je mislil, da si je s to zmago pridobil že vso Hrvaško do Kolpe, kakor je želel. Ali prevaril se je, zakaj kristjani so prav sedaj kar najpogumneje branili svojo domovino. Cesar niso mogli obraniti Hrvatje sami, to so obvarovali v zlogi s Slovenci, da ni Turek zagospodaril, kakor si je bil že vse osnoval po načrtu. Kak6 je hrepenel Ferhad po teh krajih, vidi se iz nastopnih napadov. Še tisto leto je pokončalo 4000 Turkov ves kraj med Kolpo in Dobro do bližnjega Kranjskega, a blizu Une so si osvojili Turki meseca novembra Belo Steno, ki je bila slučajno brez posadke. Leta t 576. meseca junija dobč Turki po izdajstvu čvrsti grad Keglevičev Bužim, v juliji Hojšič kaštel, Gradec in važno mesto Cazin, a dne 18. julija se pokaže Ferhad paša pred Ostrožcem, ter ga začne napadati. Za sedaj se je trdnjava še ubranila, ali nastopnega leta jo Turki osvoje vkup z Izačičem dne 13. novembra pod vodstvom Ferhad paše. Ostala mesta v zavinku Une v dosedanji turški krajini: Gorenjo Kladušo, Vranograč, Podvizd, Sturlič, Peči Turki niso trebali osvajati niti z orožjem, ker so jih leta 1577. zapustile straže, ko se je približal Ferhad ; saj niso že več mesecev dobivale niti plače niti hrane, najsi so izmed sebe večkrat pošiljale glasnike v Ljubljano. Baš zato je padla tudi meseca nevembra Blagajska bojna in zagrebškega škofa grad Sra-čica. Pridobljena mesta in vzete kraje so si zagotovili Turki tako, da so si osvojili še starinski dom Zrinjskih knezov grad Zrinj in rudnik Gvozdanski. Na poslednje mesto so prežali Turki zaradi tamošnjih bogatih srebrnih rud že iz davna; napadli so ga bili že leta 1576., ali posadka, večinoma zgolj rudarji, branila se je do dne 13. januvarja 1578. leta, ko ga je osvojil Kapidji paša. (R. Lopašič, Poviest grada Karlovca str. 13.). V tistem času so prodirali Turki tudi v kraje okolo Kolpe ter večkrat uhajali na Kranjsko. Grozno je, kar so tukaj počenjali s siromašnim narodom. Kar je bilo jakih ljudij, odvedli so jih s seboj na Turško, vse druge pa po navadi pomorili. Tak6 pokončajo posestvo Steničnjak, ki je bilo nekdaj gosto naseljeno zgolj s katoličani. Grad sam se je vzdržal; v njem je navadno stanoval krajiški general, dokler ni bil sezidan Karlovec. Od početka leta 1574. pa do konca februvarja leta 1578. sta Ferhad in Kapidji sedemkrat napadla kraje okolo Steničnjaka, požgala cerkve in vasi ter odtirala s seboj v robstvo mnogo kristjanov, ki se niso o pravem času oteli preko Kolpe in izselili iz domovine. Dokler je Ferhad paša poleti in jeseni Ivan Steklasa: Kheveiilnillerjeva vojska na Turke leta 1578. 667 leta 1577. napadal in osvajal mesta na Uni in po okrožji nastopne banske krajine, udaril je Kapidji paša na levem krilu z veliko vojsko na grad in župo Smrčkovič pri Vojniči, zaplenil jako mnogo živine, narod pa se je še v pravem času skril v grad. Dne 2. oktobra po-pleni Kapidji paša predele na Korani, dočim je ob tistem času napredoval ob gorenji Kolpi do Lukovdola pri Severinu hlivenjski beg. Pozimi koncem leta 1577. se zbere vsa turška pomejna vojska v tabor pri Hresnem, odkoder se je namenil Ferhad paša zgodaj spomladi udariti na Metliko in sploh na Kranjsko. (Valvasor, XII., str. 17. —19.) Na početku leta 1578. so bili Turki gospodarji vsem prostoru od dolenje Une do dolenje Kolpe, a utrjenega mesta, ki bi se jim moglo upreti, ni bilo do Slunja, Cetina, Blagaja in Budaškega na ko-ranski strani, dočim so Turki brez ovire prehajali v kraje ob Kolpi in na Dolenjsko, sosebno na Metliko in Novo Mesto. Četa 2000 ko-njikov je neprestano prehajala Kolpo ter je kaj skoro razdejala grad Budački. Dne 28. marca leta 1578. prihrumi velika turška vojska pod Metliko, obleže mesto ter ga zmaga po zdvojni viteški borbi meščanov. Turki pokoljejo po okolici metliški do 2000 ljudij. Sicer so jih dobro pobile hrvaške in kranjske čete, ko so se vračali, ali na veliki petek tistega leta pridejo zopet pod Dobovec, kraj denašnjega Karlovca, kjer jih razbije tedanji krajiški zapovednik Ivan Fernberg. (Obširneje o tem napadu na Metliko glej v životopisu JoŠta Josipa Turna, Letopis »Matice Slovenske« 1893). Silna turška osvajanja in napredovanja proti kranjski meji niso vznemirila samo Hrvatov, nego tudi splošno prebivalstvo sosednih avstrijanskih dežel. Hrvatje so se potožili na zboru svojemu kralju, da je na krajini po smrti bana Frankopana Slunjskega vse prepadlo, a sam krajiški general Ivan Turjaški, naslednik Herbartov, prijavil je dne. 6. oktobra leta 1577. nadvojvodi Karolu, da si Turki po redu osvoje še vsa hrvaška mesta, zakaj on se s svojimi 600 konjiki, katerih polovica ne služi niti na krajini, ne more uspešno boriti proti 6000 Turkom, pa da je prava sramota, kak6 kristjani Hrvaško prepuščajo Turkom. Ta nemarnost se gotovo kesneje Avstrijancem osveti, Bihač pa skoro zapade turški oblasti. (Valvasor, XII., str. 125.) Turki so si v tem času osvojili na Hrvaškem in v Slavoniji do 150 mest. To je naposled prisililo tudi cesarsko vlado, da je nekoliko resneje poskrbela vsaj za ostanke kraljevine Hrvaške, zakaj če bi padla le-ta, izgubljene bi bile tudi avstrijanske naslednje zemlje. Avstri-janski državniki so končno spoznali, da se oslabela Hrvaška ne utegne več ustavljati sili turškega cesarstva, in so sklenili bolje urediti obrambo 668 Ivan Steklasa: Kheveuhiillerjeva vojska na Turke leta 1578. na krajini, seveda ob troških avstrijanskih dežel. Ze cesar Maksimilijan II. je želel na Hrvaškem uvesti red sv. Jurija, kateremu bi bila naloga, da izuri mlajše plemstvo v vojaški službi in da brani meje proti Turkom. Ali izvedel ni svoje namene, zakaj smrt ga je zadela na regensburškem zboru dne 12. oktobra leta 1576. Bolje je bila krajina urejena za Rudolfa II. (1576.—1612.), ko je le-ta izročil vso upravo na krajini s cesarskim pismom z dne" 25. februvarja leta 1578. nadvojvodi Karolu, svojemu strijcu, ki je vladal na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Goriškem. Karol je seveda gledal, da Hrvaško čim bolj združi s svojimi zemljami, kar pa Hrvatom ni bilo po volji, ali v tej stiski si niso mogli pomagati. Ker so bili po petem članku cesarskega pisma nadvojvodi Karolu podložni vsi zapovedniki v vojski, tedaj tudi hrvaški ban, sklenili so Hrvatje na svojem zboru dne 15. julija leta 1578., da bodo sicer pokorni nadvojvodi, sam6 v vseh važnih stvareh se mora sporazumevati s hrvaškim banom ter paziti na vsa prava kraljevine hrvaške, ki je od nekdaj slobodna in samostalna. (R. Lopašič, Poviest grada Karlovca str. 15.) Sosebno važni so bili sklepi zbora notranjeavstrijskih dežel v Brucku na Muri, kar se tiče boljše uredbe krajine. Na tem zboru so dovolili stanovi večje troške, da se sezidajo nove trdnjave in popravijo v stare. Ze dne 1. marca so priobčili stanovi svoje sklepe o bodočem plačevanji za vojsko na hrvaški krajini, katera je takrat štela 1315 haramij, 500 huzarjev, 300 konjikov strelcev in 300 nemških slug. Vzdržavanje vse te vojske bi stalo na leto 160.848 gld. Stanovi pa so svečano izjavili, da žrtvujejo vse, samo da ne pridejo pod turški jarem (*in die unchristlich, vichisch, mohametische Servitut«). Nadvojvoda Karol je hotel v tem času izvesti tri namere, sosebno važne za obrambo krščanskih dežela. Ze dnč 1. marca je izdal »red za haramije ali pešce in konjike, kako pristoji komu služiti ;« uvedel je tudi bojni svet in pomnožil čete na krajini. Potem je osnoval novo trdnjavo na utoku Korane v Kolpo. Ta trdnjava naj bi branila zemlje tostran Kolpe, če bi prepadli kraji med Kolpo in Uno. Končno je hotel potisniti Turke od Kolpe nazaj proti Uni ter jim oteti vse osvojene trdnjave. Velike izgube, ki so jih kristjani prebili sosebno po strašnem porazu pri Budačkem, bili so pounski kraji, kakor smo videli, v največji nevarnosti, da jih skoro zapleni turška pogoltnost. Zato se je narod iz teh krajev kar jatoma selil na Kranjsko, Štajersko, Avstrijsko in v Ogersko; celo na Češko in Moravsko so si prišli iskat pribežališča. Ivan Steklasa: Khevenhiillerjeva vojska na Turke leta 1578. 669 Takisto je bilo vznemirjeno prebivalstvo v sosednih slovenskih krajih, in avstrijanska vlada se je morala lotiti resnih pomočkov, da se ubrani temu grozovitemu sovražniku. Najprej se potoži prav resno cesarski poslanec na dvoru v Carjigradu na bosenske paše ter zahteva od Porte, da se osvojena mesta povrnejo. Ker je pa turška vlada odbila ta zahtev, češ, da se v osvojenih mestih že zidajo džamije in da dotična mesta ne morejo biti nič več krščanska, odločita se cesar Rudolf II. v Pragi in nadvojvoda Karol v Gradci, da se odslej meje bolj stražijo in sila odbija s silo. Želela sicer nista, da se s Porto pretrgajo vse zveze; zat6 je koncem leta 1577. prinesel navadni počastni dar njiju poslanec Zinzendorf, naslednik Ungnadov in ga izročil sultanu v sijajni avdi-jenciji. (Hammer, Gesch. des osmanischen Reiches, III., 29. — 30.) Vso zimo so se zbirale bojne čete po Hrvaškem, Štajerskem, Kranjskem in Koroškem. Nabirale so se tudi različne vojaške priprave, zlasti pa denar, brez katerega se sploh ne da vojskovati. Za to vojsko je bila izdelana že meseca julija leta 1578. na zboru v Brucku posebna osnova. Da bi bilo mogoče zložno delovanje s Hrvati, poslal je nadvojvoda Karol, kateremu je bil podložen tudi ban hrvaški, zaradi dogovora na hrvaški zbor dne" 15. julija leta 1578. generala Vida Haleka. Hrvatje so se odločili, da zber6 čete pod kraljevsko zastavo na dan sv. Lovrenca po starinski navadi pri Sv. Juriji na Odri na Turovem polji. Hrvaški vojski naj bi zapovedaval ban, ki ne more biti po svojem dostojanstvu podložen nobenemu tujemu za-povedniku. Hrvatje so voljni žrtvovati vse za obrambo svoje domovine, zakaj Hrvaška je bila vedno slobodna ter se je nekdaj le iz svoje volje podala kralju ogerskemu. Velikim zapovednikom vsi- vojski, ki naj bi udarila na Turke, bil je imenovan deželni glavar koroški, baron Jurij Khevenhiiller.J) (Konec prihodnjič.) *) Khevenhiillerji so nedvojbeno nemškega rodu ter so se že v srednjem veku naselili v dolino Labodsko na Koroškem. Toda šele v 15. veku so zasluli ne samo v Koroški, nego tudi v vsi Avstriji. Do Avguština ("j" 1519.) je bil samo jeden rod; njega sinova Krištof in Žiga pa sta osnovala vsak svojo rodovino, ki sta se ohranili do dau-daues. Starejša rodovina se zove po svojih posestvih Aichelberg in Frankenburg Aichel-berg-Frankenburška ali tudi samo Frankenburška; druga, mlajša, po gradu Visoki Ostrvici pa Ostrviška, a po žeuitvi prvega kneza iz te rodovine, Jožefa Kheveuhullerja, z grofico Meč jednostavno Khevenhiiller-Meč. — Khevenhiillerji pripadajo najznamenitejšim plemičem avstrijskim ter so poznati kakor Harachi, Herbersteini, Dietrichsteini i. dr. Odlikovali so se kot vojaški zapovedniki in svetovalci na cesarskem dvoru. Samo v turških bojih so padli štirje Khevenhiillerji, namreč: Vilim pri Radgoni (leta 1418) Ulrik pri Ce-lovci (leta 1473.) ^vaa P" Klisu (leta 1532.) in Žiga Jožef pri Belgradu (leta 1739.). Slul je sosebno feldmaršal Ljudevit Andrej grof (1683—1744.), katerega je cesarica 738 Ivan Steklasa: Khevenhiillerjeva vojska na Turke leta 1578. Khevenhullerjeva vojska na Turke leta 1578. Spisal Ivan Steklasa. (Konec.) ete iz avstrijskih pokrajin so se zbirale v Celovci. Dne" I. avgusta se napoti vojska čez Hollenburg in Ljubelj proti Ljubljani. Imela je več manjših topičev in 18 železnih topov za silo, zlitih v Gradci. Dnč 4. avgusta je prispela že v Ljubljano, kjer so se ji pridružile zbrane kranjske čete. Za podvoz topov in hrane je čakalo pripravljenih 500 čvrstih k6nj. Kranjcev se je zbralo 300 konjikov in 600 pešcev. Vrhu tega je bilo 500 mož za kopanje trdnjav. Vsa vojska iz slovenskih pokrajin je štela 850 nemških oklopnikov in 2150 lahkooboroženih konjikov ter 3950 nemških pešcev (tako so bili zvani po nemški nošnji in bojnem orožji). Vseh vojakov je bilo tedaj blizu 7000. Med kranjskimi podzapovedniki so bili v vojsko uvrščeni Ahacij Turn, Krištof Turjaški, Ivan Kisi, Maksimilijan in Sebastijan Lambergar. Iz Ljubljane se napoti vojska skozi Novo Mesto na Metliko, kjer ostane do dne 13. avgusta. V Metliki se je zbrala tudi hrvaška vojska pod zapovedniki: knezom Jurijem Zrinjskim, Tomažem Nadaždom, škofom zagrebškim, knezom Tomažem Erdedom, Ivanom Tahom in Gašperjem Alapičem. Ivan Turjaški, naslednik Her-bartov v zapovedništvu vojaške krajine, zbral je 500 hrvaških konjikov. Zajedno je bila njega briga, da oskrbi vso vojsko s hrano, katero je zbiral v Steničnjaku od hrvaških vlastelinov. Vid Kisi baron Fužinski, poznejši general karlovški (1601.—1609.), privedel je v tabor tudi 500 konjikov in 1500 haramij (hrvaških pešcev). Glasoviti junak Fern-berg, tedanji glavar v Senji in prvi general karlovški, bil je pripravljen za vojsko že meseca februvarja leta 1578. ter je imel zbranih okolo 606 konjikov in strelcev ter 1500 pešcev. Tak6 je štela vsa Khevenhullerjeva vojska do ii.ooom6ž. Malokdaj se je zbrala tolika vojska v teh krajih proti Turkom ; zatorej je pa tudi vse pričakovalo, da ta pohod konča neznosne odnošaje na krajini in da se narod oslobodi večnih sovražnih napadov. Velika je bila nadeja, katero je gojil sam v61iki zapovednik; vender je bil tak6 neoprezen kakor vsi njegovi predniki v zapovedništvu krajiških vojska. Četa je bila res tako mno- Ivan Steklasa: Khevenhiillerjeva vojska na Turke leta 1578. 739 gobrojna, da bi bil ž njo pogumen zapovednik premagal tudi mnogo-številnejšega sovražnika, nego je bila tedanja vojska bosenskega paše. Ali ravno opreznosti največkrat ni bilo našim zapovednikom na kra-jiških bojiščih. Turki so se vojskovali po navadi razkropljeno, tako da so morali tudi kristjani deliti svojo vojsko, kar jih je pa izvestno le slabilo. Vrhu tega je bila naša vojska slabo oskrbena, a vojskovala se je po zapuščenih in pokončanih krajih. Dobra oskrba vojnih čet pa je bil prvi uvet srečnega vojskovanja že takrat, in prav v tem pogledu se je za vojsko storilo najmenj. Hrana je bila v teh krajih silno draga, in najsi se je Ivan Turjaški trudil, da je čim več zbere v Steničnjaku, vender se mu to ni posrečilo, ker so se bližnji velikaši protivili prodajati žito in druge stvari po tisti ceni, katero jim je opredelil on. Pripetilo se je celo večkrat, kakor nam pripoveduje kra-jiški komisar Ahacij Turn (iz leta 1586.), da so vlastelini žito rajši sežgali na kupih, nego ga oddali po opredeljeni ceni. S Kranjskega voziti hrano je bilo pa prepočasno in jako težavno. Vojska se je morala tedaj večkrat oskrbovati sama. Tako je nastal v vojski nered, kateremu se je skoro pridružila malodušnost — in najlepši uspeh je bil pokopan. Tak6 je bilo tudi s Khevenhiillerjevo vojsko. Turki so že na početku leta 1578. napadali prekounske kraje ter sklenili kar najsilneje predreti čez Kolpo na Kranjsko. Sedaj že se je bil raznesel glas po slovenskih krajih, da so Turki vzeli trdnjavo Drežnik in udarili na Bihač, ki ga zdvojno brani zapovednik Lamberg; zakaj če pade ta trdnjava, izgubljena je tudi Kranjska. Na vso srečo se je Bihač ubranil, ali Turki se zato niso ustavili, nego so se cel6 tem besneje dalje drevili proti Kolpi. Najprej udarijo na Gradec blizu stare Petrinje, poplenijo vso okolico in odvedejo s seboj do 2000 prebivalcev. Meseca marca vzemo Turki trdnjavico in grad Perno, dom in posestvo Subičev Peranskih, in obležejo gradova Dabar in Prozor pri Otočci. Ali druga četa udari prav tedaj res čez Kolpo, obsede in zavzame Metliko, katero požge in popolnoma pokonča, kakor smo že omenili. Tudi v trg Kostel se priplazijo po izdajstvu. Ko so se vračali, osvetil se jim je za njih čine pri Topoloviči Jo.št Josip Turn. Vender se prikažejo Turki že meseca junija zopet blizu Kolpe, kjer pokončajo ves kraj. V tem pa se je zbrala krščanska vojska v Metliki pod vrhovnim zapovedništvom Jurija Khevenhiillerja. Ker se je bilo najbolj bati za Bihač, bila je izdelana vojna osnova v to zvrho. Dne 13. avgusta se vzdigne Khevenhiiller s svojo vojsko iz Metlike ter prispe mimo Novega grada in Dobovca dne 21. istega meseca v tabor pri Herendič 47* 740 Ivan Steklasa: Khevenhiillerjeva vojska na Turke leta 1578. kaštelu, denašnjem Sv. Petru, dobro uro hoda od Karlovca na senjski cesti. Tukaj napove" vrhovni vojaški zapovednik Khevenhuller Turkom vojsko po zapovedi nadvojvode Karola. Dan prej je dobil z Dunaja popoln vojaški propis za to podjetje. Po tem propisu naj bi se Khevenhuller posvetoval z banom in drugimi zapovedniki, kako bi bilo oskrbeti trdnjavo Bihač z dovoljno hrano, da bi se držala v vsakem slučaji, zakaj Turki so jačji od navadnih naših vojakov ter tudi več prebijejo: Za hrano je v teh krajih vedno trda, pa če si tudi z božjo pomočjo osvoje Drežnik, Cazin in druge trdnjave s te strani Une, bilo bi venderle težko za hrano zaradi Turkov in vode Une, preko katere je treba iti čez tri mostove, ta stran pa je itak popolnoma opustošena. Vrhovni zapovednik naj pozve, kaj bi bilo storiti s prebivalci v Bihači, ki so neki bolj turški nego cesarski, in ne bi li jih bilo treba odpraviti. Ali kaj bi bilo tedaj s poljem in vinogradi, ali jih bodo obdelavah vojaki ali prebivalci iz okolice? Tudi je bilo zapovedano Khevenhullerju, naj utrdi vse prelaze in mostove na Otok, ne bi li tako sovražnika prisilili, da bi vsak čas ne napadal trdnjave. Posebna skrb bodi velikemu zapovedniku, kak6 bi se mesto Bihač popravilo in učvrstilo, da bi se vzdržalo proti navadnemu sovražniku. O tem naj čim prej poroči vrhovni oblasti, odkod bi se dobili delavci in rokodelci, ki bi to izvedli, in kako bi se dobilo in spravilo orodje za to. Tudi za strelivo je treba poskrbeti in potrošeno hitro nadomestiti; prav tako se opredeli, katere vojske, konjikov ali pešcev, je treba v mestu. Se neke sosebno važne točke ne sme pozabiti Khevenhuller. Ko ne bi dal Bog, da ne dobimo nobene trdnjave ali ne vseh s te strani Une, naj premišlja, kako se uredi Krajina, katere trdnjave naj se pridrže, kako jih je spopolniti s posadkami ter oskrbeti s hrano in strelivom; kako se vrhovnemu zapovedniku sezidaj stanovanje in kako se sploh iz nova uredi hrvaška Krajina. Ali naj bi se po Prevnerjevem svetu Brest sezidal in povzdignil, Hrastovica pa podrla? Nadvojvoda Karol zahteva v svojem pismu iz Optuja dne 20. avgusta od Khevenhullerja, naj mu čim prej priobči, kaj so sklenili o gorenjih vprašanjih. Kaj je odgovoril Khevenhuller, ni nam znano; ali v vojnem svetu se je moralo skleniti, da se čim prej udari na sovražnika, zakaj že dne 27. avgusta je prispela krščanska vojska mimo Blagajskega Turna (na reki Korani) v Slunj. Drežnik, prva trdnjavica blizu Slunja, bila je že od pomladi v turških rokah. Khevenhuller ga je hotel osvojiti z jednim udarcem ter tak6 preplašiti Turke. Po zapovedi vrhovnega vojskovodje udari na Turke stotnik Jurij Kra-škovič z 200 haramijami in konjiki. Drežnik je bil res hitro osvojen, Ivan Steklasa; Khevenhullerjeva vojska na Turke leta 1578. 741 saj je bila krščanska vojska še čila in pogumna, zakaj dosedaj še ni prebila ničesar hudega. Da je Drežnik osvojen, to so precej prijavili nadvojvodi Karolu in njegovemu spremstvu v Gradec ter Albrehtu, vojvodi bavarskemu. Dne 30. avgusta je prišla krščanska vojska blizu Izačiča, neznatne trdnjavice, kjer je pa že mnogo trpela od gladu in žeje. Pot je držala skozi puste kraje. Vojska se je morala prebijati skozi ozke soteske ter prelezavati pečine, kar je bilo že za ljudi same jako tegotno, a še teže je bilo voziti topove in hrano, natovorjeno na težkih vozovih Na vso srečo je imela vojska dobre vodnike, a sprednje čete so povsod krčile pot; kjer je bilo potrebno, posekali so hosto ali pa razvalili debele skale. Ali najsi je vojska na takem poti napredovala počasi ter se močno izmučila, vender se je že dne 31. avgusta utaborila pri Topliškem Turnu (na potoku Toplici, desnem pritoku Korane, blizu Mutnika). Tukaj se pokažejo Turki kristjanom prvikrat. Bilo jih je do 500 konjikov. Andrej Turjaški, kesneje general karlovški (1589.—1593) in slavni zmagovalec pri Sisku (leta 1593-), napade jih hipoma. Turki nemudoma pobegnejo, in krščanska vojska gre zopet lahko dalje. Ze dne" 1. septembra pride Khevenhuller z vojsko pred mesto Cazin, ki je bilo dobro naseljeno in jako učvrščeno. Tukaj pričaka kristjane Ferhat paša z bosensko vojsko, ali se precej umakne, čim se naši postavijo v bojne črte. Za Tj.rki udere kar naj-silneje Krištof Ungnad, ki je vodil prednje čete. Sam pobije dva Turka, jednega z bodežem, drugega s sabljo. Nekov Hrvat, o katerem se je mislilo, da je nezanesljiv, ubije svojega svaka Turka, odseka mu glavo ter jo prinese pred generala, da tak6 dokaže svojo zvestobo in vernost. Od krščanske vojske je v tem boji padlo sam6 osem Hrvatov. Nat6 se našim poda Cazin z vso nakopičeno hrano in z vsem strelivom. Dne 3. septembra odrine Khevenhullerjeva vojska proti Ostrožcu, mestu in trdnjavi na levem bregu Une. Turki so se hoteli tukaj našim skrivaj osvetiti. Napolnili so stolp s smodnikom in netilom, češ, da naši, čim stopijo vanj, zdajci zlete" v zrak. Slučajno to zve stotnik Jurij Križanič, poznat kot silen krajiški junak ter osnovatelj denašnjega Križanič turna pri Karlovci. Hitro da odpraviti upaljive stvari, in naši so bili tako oteti gotove smrti. (Lopašič, Bihač i Bihačka krajina, str. 26.). Od Ostrožca se vzdigne krščanska vojska dne 4. septembra leta 1578. proti Bužimu, severovztočno od Carina. Tukaj je krščanska vojska počivala nekoliko dnij. Ungnad poroči 'turški posadki, naj se poda in naj zastonj ne preliva krvi; Turki pa se temu zahtevu ustavijo. Nedvojbeno so poznali žalostno stanje naše vojske, katera ni samo 742 Ivan Steklasa: Khevenhiillerjeva vojska na Turke leta 1578. trpela hude lakote, nego jo je napadla tudi nevarna bolezen griža. Turška posadka pa je tudi vedela, da mora biti Ferhad paša blizu, kakor je tudi res bil. Le-ta lokavi turški zapovednik se je doslej izogibal naših, kjer se je le mogel; celo posadkama v Cazinu in Ostrožci ni pomagal, nego je natihoma zbiral vojsko, češ: kadar se kristjani iztrosijo, udarim nanje z vso silo ter jih pokončam. In tak6 je tudi bilo. Po nekih poročilih je zbral Ferhad paša do 30.000 ljudij. Da se je sprijel z našimi precej na početku vojske, javaljne bi bil uspel; ali njegova zvijača mu je pomogla. S čilo vojsko pride pred Bužim, kjer ga posadka veselo pozdravi. Krščanska vojska se mu postavi v bran. Bitka je bila neodločena, najsi je sovražnika obležalo več nego naših. Med drugimi se je sosebno odlikoval Nikolaj Bradač. Polovična zmaga pa ni navdušila naše vojske, in sicer tem menj, ker so vojaki ginili zaradi nedostatne hrane in bolezni, dočim se je turška vojska še vedno množila. Khevenhiiller naposled spozna, da mu v teh krajih ni prebiti, zat6 sklene s svojimi vojskovodjami, da se z vojsko vrne domov, a posadke po osvojenih trdnjavah okrepi, kolikor bi se dalo.1) Khevenhiiller se vzdigne dne" 13. septembra iz tabora pred Bu-žimom, a ne pride še do Izačiča, ko zve, da so Turki zopet obsedli v Cazin. Ze dne" 27. septembra je bila ta trdnjava v Ferhadovi oblasti. Dne" 3. oktobra napadejo Turki s topovi tudi Ostrožac ter ga prisilijo na udajo. Zapovednik tej trdnjavi, Ivan Bogdanič Ostroški, potomec stare liške rodovine in silen junak na krajini, ni tal<6 iz lahka izročil trdnjave, nego prej je še pomlatil nekoliko Turkov. Našim so potem Turki dovolili sloboden odhod, ali na poti so jih izdajno napadli ter jim zasužnili samega zapovednika, vojvodo, sedem vojakov in štiri žene. Dokler so Turki osvajali hrvaške trdnjave, pomikala se je naša vojska prav počasi proti meji. Od mnogoštevilne vojske jih je ostalo komaj 4000 zdravih, ki so se pravodobno oteli po ostalih trdnjavah na krajini. Vojska, započeta tako sijajno meseca avgusta z osvojitvijo trdnjave drežniške, končala se je žalostno in sramotno z izročbo vseh prej osvojenih trdnjav ter z vrnitvijo krščanske vojske na Bihač in od tukaj do kranjske meje. Prav meni zgodovinar Dimitz (Geschichte Krains III, str. 68.), da se mora oblažiti sodba o porazu Kacijanar- x) Istvanfy, ogerski zgodovinar, pripoveduje-o tej vojski precej drugače nego Hammer in Zinkeisen (Geschichte des osmauischen Reiches), katerih pripovedovanje je osnovano večinoma po »Annales Ferdinandei«, katere je napisal Frančišek Krištof Khevenhiiller (1588—1650.), ne pa sam vojskovodja Jurij Kheveuhiiller, kakor misli Dane Gruber v svoji razpravi ,,Borba Hrvata sa Turci", str. 26., opazka. Ivan Steklasa: Khevenhiillerjerva vojska na Turke leta 1578. 743 jevem pri Oseku (leta 1537.). če pomislimo, koliko drugih dobro oskr-benih čet je prepadlo v teh zapuščenih krajih, opustošenih v vsakem pogledu. Vse se je balo, da bi Turki zopet ne prihrumeli na Kranjsko, zakaj pot jim je bila odprta, ker trdnjava karlovška še ni bila dozidana. Sam Khevenhiiller je tako poročil štajerskim stanovom, da Turki izvestno udarijo na Kranjsko, ker je sedaj ves kraj med Uno in Kolpo izgubljen za kristjane. Vender se Turki tistega leta niso upali več vojskovati, a nastopnega leta je bil Karlovec že toliko učvrščen, da je ustavljal sovražnika. Od tega časa je bila Kranjska od te strani varnejša. Vsi kraji okolo Une in ž njimi osvojena mesta, vse je ostalo odsihdob v turški oblasti do denašnjih dnij. Junaška loža knezov Slunj-skih izumre v moškem kolenu z banom Frančiškom Slunjskim. Njega v sestra, Ana vdova Casar, izroči leta 1578. gradove svoje rodovine: Slunj, Cetin, Kladušo, Krstino in Kremen cesarju Rudolfu II. Tržaška loža Frankopanov, izgubivši Drežnik, Tržac in Furjan, umakne se v Bosiljevo. Knezi Blagajski, zdvojivši po strašni in dolgotrajni borbi o obstanku domovine, izselijo se iz Hrvaške ter dobe z mnogimi hrvaškimi plemiči pribežališče na bližnjem Kranjskem, kjer si je Štefan Blagajski s sinom Frančiškom leta 1547. kupil posestvo Kočevje. (Lo-pašič, Bihač i Bihačka krajina, str. 27. — 28.). Kar je bilo krščanskih posadk nasproti Glini in Korani v Vra-nograči, Kladuši in Tržci ter po bližnjih mestih, vzdržale so se še nekoliko let; toda ko se je bil narod iz teh krajev izselil ter je zemlja ostala pusta, ni bilo ni stražam tukaj več prebiti. Ves ta kraj si je osvojil kaj skoro (1590. —1593.) Hasan paša ter ga popolnoma opu-stošil. To je bil odslej novi turški sandžak (okrožje) ostroški. Nad pol veka je ostal ves severozapadni kraj bihaške krajine, pa tudi hrvaška krajina tja do Karlovca in Siska, brez naroda. Ker je bilo pa zaradi mej še vedno dosti prepirov, morale so se urediti, vender se je zgodilo to šele leta 1625. Poverjenik pri tem poslu je bil bivši ban Nikolaj Frankopan Tržaški, ki je najbolj poznal vse odnošaje v teh krajih. Po mirovnih ustanovah je šla meja od Bihača na Izačič, Bužim ter na Gvozdansko, Stari Novi, Zrinj in Kostajnico. Turki so smeli imeti od tega časa v naštetih mestih ter v krajih od zadi, namreč v Ripči, Sokolci, Ostrožci, Cazinu, Steni, Krupi, Buševiči in Otoki svoje posadke, ves ostali predel z mesti semkaj nasproti Kolpi je moral ostati po mirovnih pogodbah pust in prazen. Vender pa Turki s tem niso bili zadovoljni, nego so hoteli razširiti svojo oblast. Nastala je 744 Ivan Steklasa: Khevenhiillerjeva vojska na Turke leta 1578. zopet huda borba proti kristjanom pod vodstvom Mustajbega in Buljuk paše Hrnjice. Do leta 1637. so si osvojili na hrvaški krajini štirinajst opustošenih mest ter razširili svoje gospodstvo celo dalje od Ko-renice proti staremu Perušiču in Prozorcu. V te kraje so Turki naselili 4000 hiš Muhamedovcev in Vlahov, a bili bi razširili meje še dalje, da jih ni ustavil junaški hrvaški general Vuk Frankopan Tržaški z obema sinoma Gašperjem in Jurijem ter zetom Petrom Zrinjskim. (Lopašič, Bihač i Bihačka Krajina, str. 28. — 29.). . Od leta 1693. je osvojil zaslužni ban Adam Bačan s hrvaško vojsko mnogo mest v teh krajih ter razširil meje krščanske Hrvaške čez Uno okolo Novega, Kozarca, Vranograča in Todorova, ali ti predeli so bili za Hrvaško zopet izgubljeni, ko so se uredile meje; to ureditev je izvedel grof Marsigli (leta 1700.) po osnovi karlovškega miru (leta 1699.). ^° tem mnu Je bila priznana turška oblast nad velikim delom hrvaške krajine, katero so sicer Turki šiloma osvojili, ali do nje niso imeli pravice. Po sijajnih zmagah princa Evgena se zopet nekoliko razširijo meje hrvaške vzpričo miru požarevaškega (leta 1717.) z osvojitvijo turške Posavine. Kar se je takrat dobilo, izgubljeno je bilo zopet z mirom belgrajskim po nesrečni vojski kneza Hildburgs-hausna, ki je bil leta 1737. pri Banjaluki popolnoma razbit. Obseg bihaške krajine se je prav malo zmanjšal leta 1791. v miru svištov-skem po katerem so bili kraljevini Hrvaški ustopljeni kraji okolo Cetina, Drežnika, Lapca in Srba. Kakor so bile takrat meje ustanovljene med bosenskim vilajetom in Hrvaško, tako so ostale neizpre-menjene do denašnjega dne. Turki so pa tudi še odslej kaj radi zahajali plenit na krščansko stran, pa je bilo zaradi tega na meji vedno dosti prepirov, in krajiški generali so morali večkrat z vojsko preganjati objestne Turke. Tak6 je imel leta 1845. polkovnik Jožef Jelačič, poznejši hrvaški ban, pri Podvizdu s Turki prav hudo prasko, ker je bil nekov Turek ustrelil pri potoku Glini dečka, ki je lovil rake. Ker Turki niso dali zado-voljščine, napadel jih je Jelačič s tremi oddelki in jih pregnal daleč čez mejo. Od tega časa so se Turki bali Jelačiča kakor živega ognja. (Lopašič, Bihač i Bihačka krajina, str. 262.). Tudi leta 1878. je izkusila avstrijska vojska v teh krajih marsikaj, na kar niti ni mislila. Kako težko je bil osvojen Bihač, znano je še marsikomu iz izkustva. Toda še potem, ko je padlo to najvažnejše mesto, niso se udali vsi Turki, nego so se še ustavljali naši vojski pri Kladuši in Pečih. Proti njim se vzdigne sam general Zach z znatno vojsko. Sosebno huda borba se je razvila pri Pečih, kamor Janko Kersnik: Očetov greh. 745 so pribegli, ko se je udal Bihač, zadnji poborniki krajiške slobode pod vodjami Hadži Hasanom Salkičem, Ahmedom Mušičem in Ibrahimom Medinelijo. Bilo je tukaj zlasti mnogo krajišnikov iz Kladuše, Todo-rova, Bužima, Jezerskega, Stene in Peči, a med njimi tudi do tristo nizamov (turške vojske). Vstaši so mislili napasti Cazin ter prisiliti ondotne prebivalce, da se združijo ž njimi. Avstrijanska vojska je imela dosti muke, in mnogo krvi se je prelilo na obeh straneh, predno so bili vstaši po soteskah in hribih okolo Peči premagani, dne 6. in 7. oktobra leta 1878. Vsako ped zemlje so branili nenavadno hrabro, sosebno pa še Kladušani, ki so vztrajali najdlje. Pravijo, da je bilo v Kladuši sam6 šest braniteljev, pa so ostali vender 14 dnij v trdnjavi, dokler se niso naši približali; tedaj šele so ostavili grad. Prav tako so v Pečih razobesili belo zastavo šele tedaj, ko je prišla avstrijska vojska že pred trdnjavo samo. Te poslednje borbe najbolj označujejo, kak<5 strašne so morale biti vojske v 6nih časih, ko so bili Turki še gospodarji na vsem balkanskem polotoku in so objestno neprestano napadali sosedne kristjane! Očetov greh. Povest. Spisal Janko Kersnik. (Konec.) ekaj trenutkov traja ta tišina v sobi, da je le tem glasneje čuti piš in tuljenje južnega vetra ob hišnih oglih. Materi so pale roke s kito vred na mizo, in trda in bela v lice kakor marmornat kip zre svojega moža; nekaj nečuvenega, groznega ji sili v možgane, in pogled, katerega upira v Kačona, ni očitajoč, ampak brezupen in le proseč, milo proseč rešitve, pomoči. Kačon pa položi pest, v kateri se mu trese med prsti dolga, komaj užgana smodka, trdo in mahoma na mizo. Sam se skoro zlekne nazaj na steno, in iz pepelnobarvenega lica mu vzplamti pogled, srepo uprt na sina. »Lukčeva — praviš?« reče za nekoliko trenutkov medlo in hripavo.