l
o v e
s k a
B
L
D
E
T
s
Slovenska riksforbundet i Sverige
S
Slovensko GLASILO / Slovenska BLADET Št. / Nr 32 Letnik / Ärgäng 9
Izdajatelj/ Utgivare: Slovenska zveza na Švedskem / Slovenska riksförbundet i Sverige, PG:72 18 77-9 Finančna podpora: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu; Članarina SZ Slovensko GLASILO izhaja 4x letno v 580 izvodih
Naslovne fotografije / Uppslagsfoton: Piknik v Barnakälla; Viktor Semprimožnik; Jesenksi motiv, Nočne igre v Prlekiji; Fotografije na zadnji strani: Poletna idila v Hofterupu; Preša (L. Kramberger); Mlada slavljenca Karlin -Annie 15 let, Victor 18 le^; Lenka in Poldi ter otroci na zabavici... .Foto: A. Budja, Z. Bencek, C. Stopar in drugi.
Izbor / Urval: A. Budja
_Za vsebino objavljenih člankov so odgovorni avtorji._
VSEBINA_1 INNEHÄLL
UREDNIŠKA BESEDA 2	INLEDNINGSORD
Slovenska zveza	3	Slovenska riksförbundet
Društva	5	Föreningar
Simon Gregorčič, Köping	5
France Prešeren, Göteborg	6
Slovenski DOM, Göteborg	10
Slovenija, Olofström	12
Orfeum, Landskrona	17
Planika, Malmö	22
Kultura	24	Kultur
Vaša pisma/Reportaže	29	Era brev/Reportage
Naša Cerkev	46	Vâr Kyrka
Aktualno	56	Aktuellt
Slovensk historia	59	Slovenska zgodovina (švedsko)
Naslovi	62	Adresser
Glavni in odgovorni urednik/izdajatelj — Huvudredaktor/ansvarig utgivare:
Avguština Budja (Gusti)
Člana redakcije - Redaktionsmedlemmar Jožef Ficko / Ciril M. Stopar
Tehnični urednik/Teknisk redaktor: Zvonimir Bencek
Naslov uredništva/Redaktionsadressen: Augustina Budja
Hantverkargatan 50 261 52 LANDSKRONA, Tel. 0418- 269 26
Elektronska pošta: budja@bredband.net
Svoje prispevke pošljite na zgornji naslov do 15. novembra 2010 Skicka era bidrag till Slovenska BLADET senast den 15 november 2010, anvand
adressen ovan
■uredniška beseda	INLEDNINGSORDl
v Volitve na Švedskem	Val 2010
V nedeljo 19. septembra 2010 bodo volitve v parlament, občine in okraje
Kdo ima pravico glasovanja? Da bi pridobili pravico glasovanja v parlament morate biti švedski državljan, da ste napolnili 18 let in da ste bili al iste vpisani v evidenčne matične knjige Na Švedskem.
Da bi pridobili pravico glasovanja na občinskih volitvah, morate biti vpisani v občinsko ali okrajno matično evidenco ter biti stari najmanj 18 let. Če ste državljan ene držav izven EU morate biti vpisani v matično knjigo na Švedskem najmanj tri leta pred dnevom volitev. Podatki o vas, ki so zapisani v matični evidenci 30 dni pred volitvami, so odločilni, če in kje boste lahko volili.
Glasovnica Vsi, ki imajo pravico glasovati, dobijo najpozneje do 31. avgtusta po pošti glasovnico. Če glasovnico izgubite, lahko dobite novo v vaši občini ali na vašem določenem volišču. Na volišču lahko dobite potrebno informacijo o volitvah.
Predčasno glasovanje od 1. septembra Da bi lahko glasovali predčasno, morate prinesti s seboj glasovnico. Informacije o tem, kje lahko predčasno glasujete dobite na spletu www.val.se ali na občini.
Glasovanje preko zastopnika Če ste bolani, invalid ali ostareli, lahko glasujete preko zastopnika. Zastopnik je lahko družinski član ali nekdo, ki vas oskrbljuje z dnevno nego. Če vam pošto nosi deželni poštar, je lahko tudi on vaš zastopnik. Za glasovanje preko zastopnika vam je potreben poseben materijal, ki ga naročite na občini ali pri volitvenem organu. Če želite glasovati za posamezne kandidate, morate sami pridobiti potrebne glasovnice.
Glasovanje s tujine S tujine lahko glasujete po pošti, na švedski ambasadi ali konzulatu. Za glasovanje po pošti potrebujete materijal, ki ga naročite pri volitvenem organu.
Dodatne informacije o glasovanju
Volitveni organ: Tel: 020-825 825 (iz tujine: +46 8 635 69 00) Web-sajt: www.val.se • E-pošta: valet@val.se Občina: Podatki za kontakt so napisani na glasovnici okrajna uprava: Podatki za kontakt so napisani na glasovnici
v	v
Citat Catharine Hepburn: "Življenje je zato, da se ga živi. Ce se moraš sam preživljati, si za vraga vendar izmisli, kako boš to počel na zanimiv način. In tega ne dosežeš tako, da posedaš naokoli in razmišljaš o samem sebi."!
Rojaki, pojdimo na volišča!
^^redništvo
SIcvenska j
a na Švedskem
slovenska.riksforbundet@telia.com
Predsednik ima besedo^
Jesen je pred nami in mrzleje bo. Za nami so deževni toda topli avgustovski dnevi, veselimo se še toplih sončnih žarkov v septembru in pojdimo na sprehode, če nam zdravje to dopušča.
Dopusti so že davno za nami, čeprav se tisti, ki so v pokojnini radi odpravljajo v Slovenijo takrat, oziroma sedaj ko ni več tako toplo. Nekateri se udeležujejo vinske trgatve v domovini, tretji pa imajo tam svoje hiše ali stanovanja, pa so tam vse od spomladi pa do pozne jeseni. Vsak pač uživa tisto, kar si je pripravil, oziroma dela tisto kar si je želel vse do upokojitve. Takšno je pač življenje nas, ki imamo domovino ali zgrajen dom v dveh deželah. Edino kar še potrebujemo, ko gremo v pokojnino je dobro zdravje, da bi lahko uživali darove našega dela. Ste pa opazili, da zdravje med tistimi iz prve generacije zmeraj bolj peša, marsikaterega ni več med nami in to se pač pozna pri delu v slovenskih društvih.
No, življenje pač teče naprej. Aktivnosti v društvih so stekle že v avgustu, saj so v Olofströmu že organizirali avgustovski piknik in uspešno likovno razstavo skupno z sindikatom Metall, ABF in občino Olofström. Udeležili so se tudi slikarske kolonije v Sloveniji, obenem pa pripravljajo veliko slovensko slikarsko razstavo v septembru. Tudi ostala društva so že začela s svojim delom in vabijo člane v društvene prostore ali pa tja, ker bodo te aktivnosti potekale.
V oktobru in novembru bodo v Stockholm, Olofström in Göteborg prišle tri kulturne skupine, ki se bodo tam predstavili s koncerti ali s folklornim nastopom. S seboj bodo pripeljali tudi majhne ansamble in praznovali bomo vinske trgatve in martinovanje.
Kot opazite je kulturno sodelovanje s Slovenijo na zelo dobri ravni in lahko rečemo, da slovenske kulturne skupine kar tekmujejo, da bi pokazale svoje delo tudi tukaj pri nas na severu, na Švedskem. Slovenska zveza koordinira nastope teh skupin, tako da v istem času ne pridejo vsi na Švedsko. Teh nastopov bi lahko bilo še kaj več, toda nekatera društva so prešibka za organizacijo tako velikih prireditev, značilnost teh kulturnih skupin iz Slovenije pa je tudi, da si skoraj vsi želijo priti v Stockholm, Göteborg in nato v Olofström, kajti vsi si želijo ogledati "severne Benetke" oziroma kakšno veliko mesto na Švedskem. Tudi zamejski Slovenci v Italiji si spet želijo obiskati v naslednjih letih slovenska društva na Švedskem s svojimi pevskimi zbori.
Prav zaradi takšnih kulturnih gostovanj je potrebno v novembru, da društva pošljejo prošnje za projekte na Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Obenem moramo pridobiti čimveč članov, da obdržimo ekonomsko pomoč švedske države. Letos smo komaj presegli mejo tisoč članov, zato se moramo še bolj potruditi v naslednjem letu, da nam ne bi nezainteresiranost spodnesla lojtro do uspešnega dela in gostovanj iz Slovenije.
Na kraju vam želim:
Vrjetne jesenske dni in dobrodošli pri aktivnostih v slovenska društva
3
Program dela Slovenske zveze 2010
i- 4. - 18. septembra, Slovenska slikarska razstava v Olofströmu.
25 - 26. septembra, nastop pevskega zbora MPZ Primorje iz Ajdovščine v Stockholmu. (SD Stockholm).
i- 23. oktobra, 2 koncerta pevskega zbora MPZ Lipa iz Šempasa v Jämshögu in
Olofströmu.(KD Slovenija). 4-13. novembra, nastop folklorne skupine iz Nove Gorice v Göteborgu. (Slovenski dom) i- 20. novembra, jesenska konferenca Slov. zveze. i- December: miklavževanje in silvestrovanje v slov. društvih.
Slovenska zveza na internetu
http://www.slovenien.nu/slovenskariksforbundet.htm http://www. slovenci. si_
http: www. stockholm.embassy.si
FOTO: Posnetki s piknika v Barnakalla: glasba, dobra hrana in pijača, pesem, ples in balinanje so zaznamovali
letošnje srečanje, dne 28. 8. 2010.
Ciril M. Stopar
Idruštva	föreningaR
	
iSlovensko društvo Simon Gregorčič	Köpingl
Načrt dela v jesenskih dneh:
Oktober : Obvestilo Poleti smo načrtovali potovanje v Slovenijo, zaradi žalostnih dogodkov, ki so nas doleteli, je potovanje žal odpadlo
November: Spominjamo se naših rajnih svojcev in prijateljev, praznovanje očetovega dne
(Farsdag) in martinovanje December: V tradiciji imamo že, da skupaj okrasimo novoletno jelko, nato bo miklavž obiskal najmlajše, in to že popoldne (čas po dogovoru), v decembru bomo imeli še nekaj družabnih večerov in silvestrovanje.
Ob torkih ženski krožki od 16.00 ure naprej, vabljene vse k sodelovanju. Ob sredah pa moški del, prav tako vabljeni vsi (krožki bodo po dogovoru)
V	septembru in oktobru je tudi čas nabiranja gob, tudi takrat se dobivamo in skupaj preživimo lepe in osvežujoče trenutke v gozdovih, potem pa še doma ob čiščenju rezanju in pripravljanju za sušenje.
Dragi člani in članice društva Simon Gregorčič v Köpingu!
V	drugem polletju letošnjega leta naj nam čas prinese dosti veselja, pogosta srečanja z mnogo upanja in družabnosti . Naj bo jesenčas veselja, pred sabo imamo praznovanja okroglih obletnic, ki jih bomo obeležili, ter se ob srečanjih skupaj poveselili. V vlogi predsednika društva želim in upam da se dobivamo večkrat v čim večjem številu, naj bo čim več veselja pri vseh teh navedenih aktivnostih. Gojimo veliko željo , da se nam pridružijo tudi mlajši člani in članice društva , da so med nami v središču pri vseh dejavnosti, pomagajmo si in skušajmo jih pridobiti v središče naših dejavnosti, srečanj in druženja.
Draga Marija, prišefje tt^en^u^tek, in čas, ko pj^azm^k. - rojstni dan - dbhi^tefje vas,
V misfi^h z vami sm^o mi, člani drištva in prijatelji vsi, Ž^^fim^o vam vef^ trudnega zdr^avja, upanja, veselja in sr^eče, ter dosti lepega v življenju m^ed vašimi najdr^ažjimi. Pr^ed vami so leta bogatejša, kot si lafi^kp pr^edstavljate, z T^adostjo j^h spr^ejmite, in uživajte v vsakem letnem času^, i^zkoristi^te vsak^tr^en^tek, ki nastopi, ne spr^a^šujt^e se, za^kaj?
saj vend^ar življenje je lepo sedaj. Kozar^ček. vinca nafijte, tr^či^te na z^dr^avje s svojimi najdr^ažjimi, ter ga do dna
izpijte,
»Kofi^ko kapljic, toliko let, Bog vam daj na svet živet.
Živijo, oj živijo še vr^sto fet!« vseh prijate^ljev in članov drvltva Simon givgoičič iz Köpinga. Gospa Marija vse najßoljse^!
To so želje
Vse najboljše tudi ostalim članom in prijateljem društva Simon Gregorčič za minule rojstne dneve, naj vam vsem služi zdravje, naj bo z vami veselje in mirno, lepo življenje!
V imenu članov in UO »Simon Gregorčič« želim dosti veselja in uspeha pri delu!
Predsednik društva	Alojz Macuh
IZLET IN PIKNIK
Ob dnevu državnosti je SKD France Prešeren priredil izlet s piknikom v naravi na Stora Dyron v Sydhamnu. Udeležilo se ga je lepo število članov in prijateljev društva. Iz Goteborga do Ronnangs brygge smo se pripeljali kolektivno z avtomobili, od tam naprej pa nas je popeljala ladja do otoka Dyron.
O prihodu na otok nas je čakalo prijetno presenečenje, saj sta nas presenetljivo obdarili Danica Slabanja in Cvetka Bobek z listki za nagradno točkovanje katerega sta pripravili na južnem delu otoka. Vreme nam je bilo zelo naklonjeno, bilo je sončno in toplo, prav prijetno za takšen zanimiv izlet. Po eno in pol urnem pohodu po tem prekrasnem otoku smo končno prispeli na cilj, toda bili smo lačni in utrujeni. Janez in Danica Slabanja sta z veseljem poskrbela za jedačo in pijačo, prav tako tudi za kontrolo nagradnega točkovanja. Nagrado si je prisvojil Tomo Lajšič in dobil veliko brisačo v katero je zavil tudi svojo ženo. Društvo je počastilo vse člane s hrano in prevozom.
PLAN NASLEDNJIH PRIREDITEV
Naslednje srečanje planiramo po dopustu. Obvestilo bo sledilo našim članom po pošti. Rezervirajte si čas, ter se veselite z nami.
Članarino poravnajte na PlusGirot: 72 52 61-2, hvala. S tem tudi pomagate pri obstoju Slovenske zveze na Švedskem.
SREČANJA ŽENSK
Sporočamo Vam, da imamo ženska srečanja vsak zadnji petek v mesecu ob 19 uri. Vsebina srečanj: pogovori v slovenskem jeziku, diskusije različnih tem, vsekakor pa se nekaj veselja in smešnic. Prijavite se pri Eriki na tel. 031-29 24 84.
ČESTITKE SLAVLJENCEM OB OKROGLIH PRAZNIKIH
Iskreno čestitamo našim slavljencem:
Ladotu Lomšku ob 50 letnici-predsednik SKD France Prešeren, je praznoval Abrahama v krogu svoje družine, prijateljev in znancev. Prav letos je tudi prevzel odgovorno vlogo blagajnika v Slovenski zvezi na Švedskem. Želimo mu veliko uspeha pri tem delu in pri vodenju našega društva.
Ivanki Melihen ob praznovanju 50 let.
Alojzu Strašku za njegov praznik, 60 let.
Valentinu Pertovtu za osebni praznik in napolnjenih 65 let.
ČESTITKE BODOČIM SLAVLJENCEM V tem letu bodo slavili tudi naslednji člani: Matjaž Zorman, 50 let	Sonja Zorman, 50 let
Rune Jacobson, 70 let	Štefan Turšic, 70 let
Izlet na Stora Dynon v Sydhamnu; Pohod po naravnih poteh otoka; Zaključek piknika....
7
Vsem slavljencem iskreno čestitamo in jim želimo veliko zdravih, veselih in srečnih let, da bi se še dolgo veselili z nami in nam pomagali v slovenskem društvu. Lado je prav letos je tudi prevzel odgovorno vlogo blagajnika v Slovenski zvezi na Švedskem. Želimo mu veliko uspeha pri tem delu in pri vodenju našega društva. Čestitke tudi od UO Slovenske zveze na Švedskem!
Foto: Predsednik društva praznuje v družbi prijateljev...
Lado praznuje »abrahama«; Brez domače muzike to ni mogoče... .
Foto in tekst: Erika Jacobson
SLOVENSKI DOM
Novice iz Goteborga
Ze je čas za ponoven tisk našega »Slovenskega glasila« in treba je sestaviti kaj smo delali. No čas je kar nekam prehitro minil. Zadnje kar smo se zbrali v Astridsalen je bilo na Dan državnosti po slovenski maši. Opazili smo, da jih je veliko že odpotovalo na dopust v domovino. Poklonili smo se z minuto molka vsem, ki so darovali življenje za domovino Slovenijo. Pogovarjali smo se o dogodkih v Sloveniji med prijetnim klepetom ob kavi in pecivu, ki ga je poklonil Slovenski Dom. Zaželeli smo drug drugemu prijetne počitnice in srečno vožnjo, ter da se vsi vrnejo nazaj zdravi in z novimi močmi za delo.
Jesensko delo je pred nami, martinovanje z gosti s Slovenije 13. november v Gamlestadu Medborgarhuset. Poskrbeli bomo za dobro večerjo, bogat srečolov, dobro kapljico, kar pa pričakujemo od obiskovalcev, da pridejo z dobro voljo in udobnimi čevlji za ples. Socialna skupina je ponovno obiskala Jožeta Švagana na domu. Po zadnjem sporočilu od žene Sofie se Jože dobro počuti po operaciji in z upanjem se pripravlja na obisk rojstnega kraja drugi mesec.
V bolnišnici smo obiskali Marjana Peroviča, ki je tudi bil že parkrat operiran in upamo, da bo z malo trme res prišel na staro pot. Zelimo Vama okrevanja in dobre volje, mislim da sta bila vesela obiska, saj danes je to velikega pomena, da se ne bodo bolniki počutili osamljeni in pozabljeni.
Poskusili bomo ponovno organizirati tečaj "Prve pomoči" saj se malo pozabi in pa tudi nove metode, ki so potrebne se naučiti. O tem Vas bomo pismeno ali ustmeno obvestili, saj se moramo prilagajati tem, ki bodo vodili tečaj.
Ko boste to brali, bodo dopusti že pri kraju, začetek šole in za družine nove obveznosti. Večkrat smo že poskusili, da bi se dobili za klepet enkrat ali dvakrat na mesec po večerih, da poklepetamo, se nasmejemo, popijemo kavo, a kaj ko je obisk tako maloštevilen, vedno isti ljudje, kadar pa gremo domov smo veseli in dobro razpoloženi in kar prehitro so min ile ure. Pridite in se nam pridružite, saj drugič bo že lažje iti od doma. Nam, ki pripravljamo srečanja, bo to v veselje in zadovoljstvo.
Tudi nekaj jubilantev imamo: September - Vitja Predan 55 let, Oktober - Stane Ratajc 70 let
Vse najboljše za Vaš rojstni dan Naj Vam bo življene posejano s cvetjem Naj Vas povsod spremlja sreča in zdravje Naj v Vašem srcu bije ljubezen in naj se Vam izpolnijo vse želje.
Da bi porabila še malo papirja in tudi vašega časa, bi vam rada opisala moje poletno delo. Konec aprila mi je sin Miran pripeljal svoja dva psička, rase Bordercolli Gismo in Jack Russel Nero v rejo, ker so v njihovem bloku renovirali vsa stanovanja. Saj so bili na vikendu že lani samo kratek čas, letos je bilo to tri mesece. Prvi večer je bil malo nemiren, težko je bilo najti primeren prostor za spanje. Novi vonji, novo okolje in nove sprehajalne poti.
Moram povedati, da sem res čutila odgovornost do teh bitij. Na sprehodih račke ob vodi niso bile varne, te so kaj hitro bile v vodi nedosegljive. Zgodnje jutranje ure so presenetile mene in psičke . Srne na paši, zajčki so se preganjali na igrišču, fazani in dve družini kanadskih gosk z 11 mladiči. Kako skrbno so jih starši navadili na pašo in nato nazaj v vodo. Na takih sprehodih srečaš ljudi, ki so prav tako zunaj z svojimi štirinožnimi prijatelji. Vroče sobote in
nedelje je Surte jezero privabil mnoge družine k vodi in sončenju. Uživali so celi dan, pekli na žaru, pozabili pa so s seboj odnesti plastične vrečke z ostalo hrano, steklenice in kar nekajkrat razbita stekla na sprehajalni poti, kar ni prijetno za pasjo tačko. Rada sta se tudi kopala in vsepovsod sta mi sledila. Malo sva jih s Karlijem tudi razvadila s kakšno dobroto. Zelo sva se navezala nanju in bilo je hudo, ko so jih odpeljali nazaj v Stockholm.
V	Göteborgu so se spet zbrali otroci in mladina s celega sveta zaradi rokometa Partille cup in Gothia cup nogomet. Na žalost nič Slovencev, saj seveda nekaj stane. Stanovali so po različnih šolah in igrali na igriščih tudi izven Göteborga. Že zgodaj zjutraj sem srečala nekatere skupine, ki so se s tramvaji pripeljali v mesto in potem odšli na igrišče. Vsako leto je več skupin in večje zanimanje v svetu za to druženje. Seveda tudi takrat dolgoprstneži niso mogli pustiti kar ni njihovo pri miru, saj so okradli te otroke vse od potnih listov do denarja. Nič kaj dobra reklama za Göteborg, toda obisk v Lisebergu, disco na Hedenu, so morda pregnala črne oblake in so otroci vseeno odnesli s tega turnirja lepe spomine.
V	augustu bo tudi Kulturkalas za par dni z različnim programom, razstavami, poskušnja hrane iz različnih držav in vse kar spada zraven.
Po vsem tem dogajanju, so tudi dopusti pri kraju, turisti na poti domov in otroci za solške klopi. Ne bo dolgo pa bo že zima in sneg in leto pri koncu. Mi bomo starejši za eno leto in nič ne vemo kaj bo vnaprej.
Zunaj pada dež in ni bilo težko sestaviti nekaj za GLASILO, čeprav sem se malo bala kaj naj napišem.
Vsem, ki berete to glasilo pošiljamo lepe, tople in sončne pozdrave.
Za Upravni odbor Slovenski Dom - Marija Kolar
SLOVENSK VECKA, Ana Kokol iz Göteborga, Hajdi Novak iz Malmö-ja, Leopold Karlin iz Landskrone in nekateri drugi Slovenci od blizu in dalečna na promociji slovenskih vin v Malmöju, dne 14. avgusta 2010. Foto: Dora Tuomainen
ORFEUM
LANDSKRONA
Poletje 2010
Na pragu je jesen, poletje se nagiba h koncu. Delo v okviru društva drema, vendar je večina članov čez poletje bila zelo mobilna, večina jih je obiskalo Slovenijo. Nekateri se še vedno nahajajo v stari domovini, tako društveno delo - glasba in petje, ki zahteva polno zasedbo, čaka.
t .
V Sloveniji se pripravljajo na trgatev. Nekje so že začeli, drugje bodo naslednji teden in vse tja do oktobra se bo vrstilo to vinogradniško opravilo po Sloveniji. K jesenskim posebnostim spada tudi pečena koruza!
Nekaj naših članov je že upokojenih, tako niso vezani na čas, da se ob koncu počitnic vrnejo na Švedsko. Podobno kot vsak letni čas ima tudi vsako starostno obdobje človeka poseben čar. Ob nastopu V pokojninsko dobo se posamezniku razvežejo dolžnosti, ki so ga/jo vezale skozi vso delovno dobo (40 in več let)! Skont, bi rekli Švedi. In če imamo to srečo, da nam tudi zdravje služi, je to res zrela, žlahtna doba v našem življenju. Privoščimo si lahko kaj posebno lepega na jesen življenja, nekaj, kar smo si želeli že iz mladih dni. Naši mladi pa imajo še veliko delovnih let pred sabo, zato je tudi njihovo sodelovanje v društvu sporadično. Ko bo čas, se bodo tudi naši otroci in vnuki trudili in iskali svoje korenine, najsi bo to v okviru društev ali v domovini svojih staršev. Do tja pa je še dolga pot. Srečno na njej!
Pri Mali Nedelji so v enem letu zgradili kar dva hotela kot priključek BIOTERMAM v tem kraju. Na naslednjih straneh objavljamo najnovejšo »spominsko knjigo« v obliki fotografij, za spomin na poletne dni.
Bioterme Mala Nedlja
Johana Kostanjevec iz Helsingborga je napolnila 4 leta, čestitali so ji veliki in majhni, mladi in stari!
Obisk pri babici in prababici v Prlekiji
Budjeve radi obiščejo tudi znanci in prijatelji
Leonida pri stricu Lojzeku Bohanec; Obisk družine Kembro so zamenjali obiski družin Solve, Tuomainen, Amande Molin, Annie Karlin in Mateja Bencek, vnukov in pravnukov mamike,
Angele Budja pri Mali Nedelji. Lenka je s preostalimi zaradi avtomobilske nesreče
ostala na Švedskem. Praznovali smo tudi rojstni dan Augustine z majhnim časovnim zamikom... .
Nato je sledilo slovo, spet je bilo treba reči zbogom in se vrniti na Švedsko. Ljudje z
dvema domovinama so neke vrste večni popotniki... . Srečno!
Letošnje poletje v Sloveniji je bilo tropično vroče, iskali smo senco in posegali po hladilnih
napitkih.
Prvič nas je obiskal mali Patrick, Angelin pravnuk.... Pa tudi g. Rotvajn Ivan, rojak iz Goteborga, nas je prvič obiskal v Prlekiji.
Z Zvonkotom sva letos v avgustu obiskala tudi Maribor, mimo več kot 400 let stare vinske trte ne moreš iti brez občudovanja... .
Kosilo v nakupovalnem centru BTC v M. Soboti; Obisk pri ujni in ujcu v Kuršincih - Milici in Lojzeku Bohanec; Lojzek v svojem elementu s flašo vina v roki, Zvonko kuha breskovo marmelado na žaru; Obiskala sta nas tudi draga prijatelja Lizika in Tine Menhard.... obisk sosedovih in Olge s Prekmurja ter srečanje na Karnevalu v Landskroni.... in spet je sledilo slovo od doma v Sloveniji, z nadaljevanjem obiskov pri prijateljih in sorodnikih
Pri Kovačecovih, pozneje pri Verdevovih in pri Stražarjevih v Domžalah;
PLANIKA
MALMO
Piknik: junij 2010, Planika - Malmö
Planika ima več dobrih muzikantov, eden izmed njih je Andrej Pagon
Naši člani praznujejo
Angela Stanič,	Trelleborg
Marjan Prašnik,	Malmo Ludvik Cimerman, Malmo
Jože Ujčič,	Malmo
65 let,	09.	oktober 2010
70 let,	11.	september 2010
70 let,	24.	oktober 2010
75 let,	23.	september 2010
Predviden urnik prireditev september - december 2010
Skupna večerja - petek, 24. september. Večerja z vinsko trgatvijo petek, 29 oktober. Praznik sv. Martina - petek, 19. november. Dedek Mraz in Lucija - sobota, 11. december. Silvester, petek 31 december.
Dolga in ostra zima, unesla se je šele proti koncu aprila, nam je pošteno zmešala načrte. Odpovedati smo morali kar nekaj srečanj. Pevski zbor Planika ima prvo vajo v sezoni 07. septembra. Dirigent Johannes Likar bo, vsaj upamo tako, zbor vodil tudi v bodoče. Glede pričetka ostalih aktivnosti (jezikovni tečaji, tečaj kuhanja, dop. pouk slov. jezika) bomo vse člane predvidoma obvestili v vabilu, ki ga bodo prejeli najkasneje do 15. septembra. Upamo, da bo odziv na naše prireditve dober kot vedno doslej, včasih smo se morali celo nekoliko stisniti, da smo dobili prostor.
SKD Planika - Malmö
Jesen je pred vrati, slovenska društva bodo po poletnem premoru ponovno oživela. Letos je pohitela Slovenija - Olofström, katere člani so že v soboto 28. avgusta pripravili, danes vsem dobro znan in uveljavljen, Piknik vseh generacij. Piknika se je vsako leto doslej udeležilo tudi precej članov Planike, kateri pa so letos izostali. Razlog so zapozneli dopusti, deloma pa tudi zdravstvene težave. Upamo, da je prireditev kljub temu uspela.
Piknik, nekoliko večjih razsežnosti, pa vsako leto v juniju pripravi tudi Planika. Letošnji, že 36. po vrsti, je bil 12. junija. Na Bulltofti smo tokrat našteli 62 gostov, ob lepšem vremenu - bilo je precej oblačno in vetrovno, bi nas bilo precej več. V prejšnji številki Slovenskega glasila ste lahko prebrali da smo bili zaskrbljeni zaradi priprave, ker je nenadoma zbolel mojster žara Franc Franseus, kateri je tokrat lahko pomagal le z nasveti. Danes lahko zapišemo da Franc že okreva, pri žaru pa sta ga dostojno nadomestila Vili Šoba in Andrej Pagon, oba muzikanta, pevca in veseljaka. Vili in Andrej bi nedvomno imela velike težave, če ne bi vsega nakupile in pripravile naše pridne članice upravnega odbora: Zlata Silič, Marjeta Pagon, Angela Stanič in Ivanka Franseus. Pohvalo si za izdatno pomoč zasluži tudi Jože Myndel.
Piknik, 2010; čez nekaj let bodo vodili Planiko
KULTURNO DRUŠTVO ^ S L O V E N IJ A
O l o f s t r o m
E-mail: slovenij a.olofstrom@telia.com
SLIKARSKA KOLONIJA V SLOVENIJI
Foto: Udeleženci kolonije Most na Soči; Dušanka in Silvana ob jezeru; Pri družini Plesec
Dušanka Kelečinji iz Olofstroma in Silvana Stopar iz Kallinge sta se v juniju udeležili 10-dnevne slikarske kolonije v Mostu na Soči. Ostali udeleženci likovne kolonije so: Bogdana Žagar in Stephanie Jakovac iz Avstralije, Gary Bukovnik iz ZDA, Branko Lenart iz Avstrije, Jože Arzenšek,
Martin Bizjak, Stanka Novkovic, Pia Bajlo-Suhy in Zoran Karmelic iz Hrvaške, Igor Cvejanovic in Marjana Gregl- Bikar iz Srbije ter Vlatko Zimmer iz BiH. Vabljeni so bili tudi domači slikarji: Ivan Stojan Rutar, Sonja Povhe in Bogdan Soban iz občine Tolmin. Osem udeležencev je bivalo v Mostu na Soči, šest pa v Šmartnem. Med ustvarjanjem so obiskali več muzejev in naravnih lepot, kot so Korita pri Tolminu.
Letošnja tema slikarske kolonije je bila razglednica, tako so umetniki ustvarjali svoja dela na tej temi. Organizirani sta bili dve razstavi: prva v Mostu na Soči ob prireditvi: Noč na jezeru. Druga pa je bila v Šmartnem v Goriških Brdih.
Mentor in vodja kolonije je bila spet poznana kustosinja in pedagoginja Monika Ivančič Fajfar, ki se dobro odreže pri takih organizacijah s katerimi ima že velike izkušnje. Organizatorji slikarske razstave so: Združenje Slovenska izseljenska matica, Turistično društvo Most na Soči, občina Šmartno ter ostali.
O koloniji bi lahko veliko povedali, toda v koloniji je potrebno pridno delati in slikati.
Obenem pa se umetniki tudi spoznajo in pogovorijo med seboj ter izmenjajo svoje izkušnje na področju slikanja. Dušanka in Silvana sta bili izredno zadovoljni s kolonijo in upata, da se bosta lahko še kdaj udeležili takšnega srečanja, pohvalo pa tudi pošiljata organizatorjem kolonije. Bilo jima je prelepo, zanimivo, delovno in zadovoljni sta z obiskom naravnih lepot.
OBISK PRI ZAMEJSKIH SLOVENCIH V ITALIJI
V sredini junija so me zamejski Slovenci iz Krasa nad Trstom povabili na pogovor in kulturne dneve v Santa Croce- Križ, ker je bil prav takrat Kriški teden 2010. Imel sem čast in veliko veselje prisostvovati koncertu, ki so ga poimenovali: Pesem pod zvezdami. To pa zaradi tega, ker je bil koncert na prostem pri slovenski družini, na dvorišču, - Bibčev borjač.
Odpeljal sem se iz Izole mimo Kopra in Trsta 55 km daleč proti Zgoniku in se ustavil pri dvojezični tabli naselja Križ- Santa Croce.
Tam sta me pričakala Rado Milič, ki je tudi podžupan občine Zgonik in Miloš Milič. Po prisrčnem pozdravu smo se odpeljali k njihovim sorodnikom, kjer sem pustil avto, nato pa smo se sprehodili po naselju do mesta koncerta. Tam so že pripravili klopi in stole za občinstvo. Po obveznem pozdravljanju je domači pevski zbor MoPZ Vesna iz Križa in Zgonika opravil še zadnje pevske vaje. Njihov zborovodja je naš znanec iz pevske turneje na Švedskem, Rado Milič. Pol ure pred koncertom je prispel tudi gostujoči pevski zbor iz Slovenije, MoPZ Lopar iz Loparja nad Koprom, katerega vodi zborovodja Vladislav Korošec.
Pevski zbor VESNA iz Križa pri Trstu
Ko je začel koncert je bilo dvorišče, oziroma borjač napolnjen do zadnjega kotička. Mlada napovedovalka je napovedovala v obeh jezikih. Vsak pevski zbor je zapel po 10 lepih pesmi. Le pavzo so morali napraviti, ko se je oglasil vaški zvon z večernim zvonjenjem. Po koncertu, ki so ga poslušalci nagradili z dolgim ploskanjem in zadovoljnim vzklikanjem, ker je bil vsebinsko zelo bogat so nastopajoči vstopili v hišo, ki je tudi turistična kmetija. Tukaj je bila večerja, več slovenskih zamejskih vinogradnikov pa je podarilo vino, ki smo ga uživali pozno v noč. Jaz malo manj, ker sem imel še pot domov. Še nikdar v življenju nisem slišal toliko slovenskih pesmi kot ta večer in to noč, kajti kitara je kar romala iz ene roke v drugo, pevski zbori so se izmenjavali, po polnoči pa so se združili s pesmijo. Ne bi več kot toliko govoril, samo to da sem prišel v Izolo ob polpetih zjutraj, kajti čutil sem da smo si sorodni, jaz živim daleč na Švedskem, oni po so tudi izven matične domovine.
Na poti domov sem se ustavil na bencinski črpalki v Kopru, ker imam problem s spancem med vožnjo. Tam imajo tudi odprt bife in potreboval sem kavo, ker so se mi oči kar zapirale. Za menoj sta pripeljala tudi zborovodja Loparja, Vlado Korošec in njegova življenjska družica
Marjetka Popovski, ki je poznana pevka slovenskih narodnih pesmi, saj je nastopala tudi med drugimi v Avstraliji in v Švici. Ob kavi in dolgem pogovoru, smo že postavili temelj za njihov nastop na Švedskem v bodočnosti. Ze se je danilo, ko smo se odpeljali, jaz sem šel spat ona dva pa skoraj naravnost na delo!
OBISKI V SLOVENIJI IN NA HRVAŠKEM
Povabljen sem bil tudi na slovensko-hrvaško mejo kjer je bil koncert kar šestih pevskih zborov. Kulturni program je bil dolg skoraj dve uri. V spominu mi je ostala slovenska pesem, Pleničke je prala. Koncert je bil na hrvaški strani v Zvonečah, ob tej priliki sem tudi obiskal sorodnike, ki stanujejo 10 km od slovenske meje. V tej hrvaški vasici, ki je na robu Istre in Čičarije so obenem pripravili preizkušnjo vina iz njihovega okoliša, ki nosi ime Jarbola. Ta vinska trt a je pravzaprav sorodnik slovenske Rebule.
Ker sem imel na razpolago 10 dni, ko je bila žena v slikarski koloniji sem obiskal kar precej društev, organizacij ter predstavnike slovenske oblasti. Na kraju smo skupno s Silvano in Dušanko obiskali vas Sora pri Medvodah, kjer imamo bratsko društvo s katerim sodelujemo. Pri Pleščevih nas je pričakal in pogostil predsednik društva Francelj s celo družino in pogovorili smo se o kulturnih dejavnostih ter prihodnjih načrtih. No nekaj povabil nisem mogel izkoristiti, ker smo se zadnji dan v juniju odpeljali na Švedsko. En teden dopusta sem tudi hotel izkoristiti samo za sebe in ga preživeti skupno z ženo, čeprav mi je mobilni telefon neprestano zvonil in so me prepričevali, da moram prav njih obiskati. No saj življenje teče naprej in bodo morali počakati na naslednje leto.
SREČANJE IN PIKNIK V BARNAKÄLLA
Zadnjo soboto v avgustu imamo slovenski piknik na meji Skane in Blekinge. Letos se je razen naših članov, ki so prišli iz cele južne Švedske, srečanja udeležili tudi predstavnika Orfeuma iz Landskrone ter slovenski duhovnik Zvone Podvinski iz Göteborga. Večino tedna je padal dež in ko so se ljudje prijavljali sem jim zatrjeval, da bo piknik uspel, čeprav bo deževno, saj imamo na razpolago ogromen šotor, ki sprejme več kot sto ljudi. To ni navaden šotor za zabavo ampak poseben šotor narejen za postavitev v divjino, v neobljuden kraj. Lastnik tega kraja hoče vse svoje zgradbe prilagoditi naravi, da bi se udeleženci konference, poroke ali zabave najboljše počutili.
Pripravljalni odbor je bil na mestu piknika takoj po dvanajsti uri. Na prostem smo pripravili tudi mize in klopi, dva žara sta peklo meso, da se kar kadilo^ Toda nam je vreme prekrižalo načrte in smo spet morali vse odnesti v šotor. Pekli pa smo pod majhno strešico in pod okriljem velikega sončnika, ki nam je poslužil namesto dežnika. Zaradi dežja niso prišli na srečanje najmlajši otroci, ki se pač radi igrajo na prostem. Namesto treh sta prišli le dve generacije. Toda vseeno smo bili veseli, saj je že v začetku piknika prišlo okoli trideset gostov, kar nas je spodbudilo. Dež je padal celo popoldne in je padlo okoli 2O mm dežja.
No v velikem šotoru pa smo imeli veselico z dobrotami iz žara na slovenski način. Gospod Zvone nam je prinesel paket laškega piva, Ivanka in Ema sta pripravili domače pecivo in hlebčke kruha. Naš muzikant Viktor Semprimožnik nas ni pustil na miru niti eno sekundo ter nam igral, nas razveselil in prepeval. Morali smo stopiti v krog in mu pomagali peti, ker naše
21
slovenske pesmi so zares lepe in te prav prevzamejo. Slovenci smo narod pevcev. Nobeden se ni več spomnil na dež. Ob šestih je končalo deževati in se je končno prikazalo sonce. Tisti najbolj zainteresirani smo začeli balinati, čeprav je bila mokra trava, toda kaj zato, saj piknika brez balinanja pa res ne sme biti. Povemo le to, da smo pri lastniku, ki pride k nam na pecivo že naročili, da spet pridemo naslednje leto, zadnjo soboto v avgustu.
FOTO: Ženske so pripravile meso za žar, ki so ga moški spekli. Kosilo v šotoru je bilo okusno!
SLOVENSKA SLIKARSKA RAZSTAVA ob prazniku sindikata Metall
V nedeljo 29. avgusta smo se dopoldne v Olofströmu udeležili slovenske maše, ki jo je držal g. Zvone, popoldne pa smo namesto kave in pogovora v društvenih prostorih imeli drugačne načrte. Likovna sekcija društva pripravlja prvo soboto v septembru veliko slovensko razstavo v kulturnem centru Längan, pri Holje parku v Olofströmu. Toda kar naenkrat smo dobili poziv in vabilo iz olofströmske občine, ABF-a in
sindikata Metall, da naj organiziramo predčasno slikarsko razstavo za njihove člane in se pridružimo njihovemu dnevu, ki ga slavijo vsako leto zadnjo nedeljo v avgustu. Odzvali smo se takoj na ta poziv in pripravili razstavo, delali smo skoraj do polnoči. Spat smo šli šele ob poltreh zjutraj. Program dneva naj bi se začel ob dveh in končal ob peti uri popoldne. Že ob eni uri popoldne je prostore slikarske razstave obiskal poznani švedski artist
Martin Stenmarck, ki je potem pel in igral v parku za udeležence veselice. Takoj nato so že prišli na razstavo že prvi obiskovalci. Holje park in veselico je ta dan obiskalo okoli 2000 ljudi, saj je bila izbira zelo pestra, županja sama je servirala obiskovalcem klobase, da so klobase dobile ime po njej "Olssonskorv." Županja se pač kliče Margareta Olsson.
Naša Likovna sekcija se lahko pohvali, da je razstavne prostore obiskalo 231 obiskovalcev, kar je izredno lepo število. Med drugimi obiskovalci je bil tudi cenjeni gost gospod Zvone Podvinski, ki je bil presenečen nad številom razstavnih del in je pohvalil ustvarjalce. Razstavljale so: Dušanka Kelečinji, Silvana Stopar, Nada Žigon in Tina Belec. Razstavnih slik pa je bilo 124! O tej razstavi bomo več pisali v naslednji številki, ker bo odprtje velike slovenske likovne razstave v soboto 4. septembra in bo odprta do sobote 18. septembra.
FOTO: Članice likovne sekcije na razstavi z g. Zvonetom; Skupni posnetek na likovni razstavi; Dvorana se je začela polniti z obiskovalci
Društveno glasilo
V juniju smo izdali 66 številko glasilo na 24 straneh in v 190 izvodih. Tisti, ki si želijo naročiti to glasilo naj to sporočijo Cirilu, glasilo izdajamo petkrat letno in stane 140 kr, kar so stroški poštnine.
KOLEDAR SREČANJ JESENI 2010
4. do 18. septembra, velika Slovenska likovna- slikarska razstava v hiši kulture- Längan pri Holje parku v Olofströmu. Razstava likovnih del v olju in akrilu. Razstavljajo: Dušanka Kelečinji, Silvana Stopar, Nada Žigon in Tina Belec. Značilno je da razstavljajo slovenski likovni umetniki treh generacij Slovencev na Švedskem.
4. septembra od 14.30 - 16.00 bo vernisaža in odprtje razstave. Nastopil bo tudi Viktor Semprimožnik s harmoniko.
23. oktober, koncert MPZ Lipa iz Šempasa ter slovenska likovna razstava.
Po koncertu bo vinska trgatev. Pripravljamo tudi še en koncert v cerkvi ali v domu kulture v
sodelovanju z občino Olofström za švedsko občinstvo.
18. decembra, miklavževanje v društvenih prostorih v Olofströmu.
Med letom bodo tudi slovenske maše v Olofströmu in Nybru.
Likovna sekcija:
Od avgusta - decembra, krožek likovne sekcije 3 nedelje v mesecu. Vabimo zainteresirane. Od 14-18.30 ure.
Društveni prostori so odprti, ko ima likovna sekcija krožek, to je v nedeljah od 15.00 ure naprej, trikrat mesečno.
KD Slovenija, Olofström	Ciril M. Stopar
KULTURA
KULTU
R
"Slovenci svoje državljanstvo
poznamo le, ko gremo na
nogometne tekme
Ambasador slovenske besede doma in v svetu, kot so ga predstavili na današnjem sprejemu v Ljubljani, je v pogovoru spregovoril tudi o vprašanju fašizma in o tem, koliko je mladina o tem sploh poučena. Foto: Ana Jurc
dinska k
/
dobrih zgodK
'¿/A
. v




Boris Pahor praznuje 97. rojstni dan
"Dokler imam toliko pameti, da jo lahko sam "dirigiram", ne bom odnehal," je na kratkem opoldanskem praznovanju svojega 97. rojstnega dne, ki so mu ga pripravili v knjigarni Konzorcij, pripomnil zadovoljni Boris Pahor.



Tržaški pisatelj je rojstni dan preživel v družbi knjig in založb, ki sta natanko pred enim letom izdali njegova izbrana dela. Na sprejemu, ki sta ga njemu v čast pripravili založbi Mladinska knjiga in Cankarjeva založba, je v dar dobil monografijo o slovenskem arhitektu in urbanistu Maksu Fabianiju. Knjiga ni bila izbrana naključno: ne samo da sta oba Primorca in zavedna Slovenca, prav po Fabianijevih načrtih je bil zgrajen Narodni dom v Trstu, katerega požig je pred 90 leti Pahor videl na lastne oči - izkušnja, ki jo danes navaja kot tisto soočenje s fašizmom, ki je v njem zasejal sovraštvo do zatiranja svobodne misli.
"Vesel sem, da danes tukaj vidim tudi precej mladih ljudi," je pripomnil Pahor. "Ker kakšen smisel bi imelo govoriti ljudem, ki imajo življenje že za seboj?" Sam se namreč rad odzove vsakemu vabilu na italijansko in slovensko šolo, naj spregovori o vprašanju fašizma. In čeprav pri mladini nikoli ne naleti na odpor, pa čuti, da o zgodovini niso dovolj poučeni: "Ta mladina nima konkretno pravega pojma o tem, kar danes govorim o Narodnem domu, o fašizmu."
Narodne zavesti ne gre enačiti z nacionalizmom!
Bodimo vsi za evropskega človeka, a ohranimo pri tem svoje obraze. S to mislijo takrat 22-letnega Srečka Kosovela Pahor povzame vse, kar bi rad predal generacijam, ki prihajajo. Narodno zavest danes pri mladini iz strahu, da se ne bi prevesila v nacionalizem, premalo gojimo, je prepričan. Da se je v nekaterih primerih nacionalna zavest spreminjala v nacionalizem, je od nekdaj veljalo, a to ne pomeni, da, denimo, Španci, Nemci ali Francozi ne skušajo obvarovati svoje identitete. "Kako boš ohranil neki jezik, če nimaš nekega prepričanja, zakaj ga boš ohranil?"
Dvajset let pozneje in še vedno ne izobešamo zastave
V sodobnem globaliziranem svetu se velik del mladine, predvsem tiste na levici, danes niti zaveda ne več, da je njihova domovina Slovenija. "Če še po dvajsetih letih Slovenci ne čutijo potrebe ob državnem prazniku izobesiti zastavo, kje je potem narodova zavest?" se sprašuje Pahor in nato duhovito nadaljuje: "Mi še v svoji himni ne priznamo, da smo Slovenci. Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat' dan - vse lepo in prav, narodi so nam lahko hvaležni, a kje je kakšna omemba našega? Poglejte samo Francoze: Allons enfants de la Patrie! Domovina takoj v prvem verzu. Vi pa slovensko državljanstvo priznate le, ko imate nogometne tekme."
Druženje se je končalo s pisateljevim podpisovanjem knjig, med katerim je na vprašanje, ali ima ob tej častitljivi starosti še kakšno neizpolnjeno željo, odgovoril, da bi si želel dočakati izid knjige, ki bi nacizem obravnavala tako, kot je Nekropola tematizirala fašizem.
Ana Jurc	26. avgust 2010, Ljubljana - MMC RTV SLO
V
Razstave na Švedskem in v Sloveniji
Foto na prejšnji strani: Jože Stražar
Letošnje leto je bilo zelo uspešno za Jožeta Stražarja in Sumiko Kiyohara. Razstave v Švedski in v Sloveniji so bile izredna priložnost, da so si ljubitelji umetnosti ponovno, nekateri pa tudi prvič, lahko ogledali njuna razstavljena dela.V Stockholmu sta Jože in Sumiko razstavljala v cerkvi Gustav Vasa Kyrkan. Razstava je trajala vse poletje in je bila v sklop poroke švedske princese Viktorije z izvoljencem Danijelom. Ob odprtju razstave so obiskovalci lahko prisluhnili lepemu in zelo kakovostnemu, posebej za to priložnost pripravljenemu koncertu.
Jože Stražar je na razstavi v Skulpturparken Marsvinsholmen, skane sodeloval z večjo skulpturo iz kombinacije železa in brona. Razstavo, ki je trajala vse poletne mesece, si je ogledalo več kot deset tisoč obiskovalcev. Na razstavi Konstfrontation, Industri-Sten-Konst v Tingsrydu v pokrajini Blekinge je Jože Stražar pokazal svoje klesane in gladko polirane marmorne skulpture. Jože Stražar je v juniju in juliju letos razstavljal na vrtu galerije ZDSLU (Zveza Društev Slovenskih Likovnih Umetnikov) v Ljubljani. Razstavo, instalacijo, ki je bila v sklopu Poletni Festival in Poletna muzejska noč, je kustos Barbara Sterle Vurnik občinstvu takole predstavila.
Danes odpiramo razstavo, ki je prva od letošnjih v ciklu razstav Štirje letni časi, ki se tradicionalno že leta odvija na vrtu DLUL. Hkrati se razstava vključuje nocoj, torej prav na dan otvoritve, tudi v vseslovenski projekt Muzejska noč, v kateri se bodo danes vrstili mnogi kulturni dogodki vse do poznih nočnih ur in to po vsej Sloveniji z namenom širjenja in promocije kulture v javnost, med ljudi. Jože Stražar je ustvarjalec, ki že od leta 1965 živi in dela v Stockholmu. Njegova tokratna razstava na vrtu DLUL je zato priložnost za vse, ki bi se od blizu radi spoznali z njegovim delom, zanj pa prilo žnost, da se predstavi slovenski publiki.
Zanimajo ga različna področja; od ustvarjanja skluptur v glini in bronu do medaljerstva. Svoje delo pa poskuša šriti tudi na podorčje prostorskih postavitev. V okviru tega mu predstavlja še prav poseben izziv delo, ki se kakorkoli povezuje z naravo. Zato si je tudi za vrt zamislil postavitev, ki temelji na njegovih siceršnjih izhodiščih. Zanima ga iskanje preproste forme. Njegovi kipi zato težijo k oblikovni čistosti in minimalizmu. Pri tem pa avtor skuša vendarle ohranjati svojo nagnjenost h kombiniranju različnih materialov.
Postavitev na vrtu je poimenoval »Pro hominibus et terra«. Zamislil pa si jo je kot labirint iz trave, iz katerega rastejo tri vertikalne in sloke skulpture, ki so kombinacija železa, lesa in brona. Gre pravzaprav za stebre z bronastimi figuricami, ki ponazarjajo vzkaljena semena, saj avtorja še posebej zanima svet rastlin. Da bi skulpturo naredil bolj »živo« in še bolj povezano z naravo pa je v labirint vključil tudi različna semena iz »dežel vzhajajoče ga sonca«, po katerih je sam potoval in od tam tudi prinesel vsa ta semena. Tako bodo naravna semena, shranjena sicer v plastičnih ovitkih, prepuščena naravnim pocesom na vrtu. S tem skuša Stražar na vrtu, sredi Ljubljane preplesti raznolikosti našega sveta v enoten, homogen in univerzalen kiparski jezik. Postavitev je zasnovana z namenom, da jo gledalec obhodi in si jo ogleda z vseh strani, ter da se morda tudi »izgubi« v nj enih mnogoterih obrazih in pomenih. Da se k njej morda tudi večkrat vrne.
BARBARA STERLE VURNIK Stockholm, 29.8 2010
Lep pozdrav od Jožeta in Sumiko Stražar Kiyohara
26
QU
Kulturno društvo Slovenija, Olofström ^
--i v sodelovanju z
ABF Olofstrom prireja ^
m
no razstavo
tnslifli DMeliiikMf ni i 01-1
Umetniška razstava slik v olju In akrylu v
UN6AN
n HoNe parKn T oiolsUli
cmisaza in odprtje likovne razstave bo v soboto, dne 4- septembra 2010 ob 14.30 -16.00 ure-Umik odprtih dni razstave: Sobote in nedelje: od 10 - 16<00 ure Sreda: od 15-19.00 ure
Poki^o\ifeli: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu
Dobrodošli
VIKIS- Vikto Semprimožnik
Viktor Semprimožnik je letos izdal zgoščenko oziroma CD ploščo, ki nosi ime: USPEŠNICE -Samlingsalbum. Na zgoščenki je 24 melodij in pesmi Vikisovih uspešnic, avtor teksta in glasbe je Viktor. Če želite stopiti v kontakt z Viktorjem glede zgoščenke ali nastopa se oglasite na naslednji telefon: 0451 - 30625 ali 0708 - 130 625. V redakcijo nam je Viktor poslal naslednje sporočilo, ki je tudi napisano na notranjem ovitku zgoščenke:
Glasba - delo in veselje je moje življenje.
37 let, vodja in glavni motor ansambla je Savinjčan	Viktor
Semprimožnik- Vikis. Je prvi in edini slovenski ansambel, ki je posnel na Švedskem veliko ploščo. Izšla je 9. marca, leta 1978. Nosilna skladba je "Blisk v gorah " za katero sem sam napisal vse skladbe, tako glasbo- kot besedilo. Vse skladbe (c:a 300)sem napisal ob mislih na svoj dom, na svojo domovino. Gre za iskrena čustva, ki so v daljni tujini privrela kar sama na dan.
V
AŠA PISMA/REPORTAŽE
ERA BRE
V

SOMMAR^ De flesta är pá eller har haft välbehövlig semester, men sakteligen börjar en del att hitta tillbaka till gamla rutiner. Detta gäller även oss pá Torso Twisted. Vi vill samtidigt förlänga sommaren med ett par bra erbjudanden till vára gäster. Följande händer pá Torso Twisted under augusti mánad:
SLOVENSK VECKA I samarbete med HUSET SATZ VINIMPORT, Vinska Klet Goriska Brda och ett flertal andra slovenska producenter,
arrangerar vi en tillställning dá ni har möjlighet att inta god mat och vin frán Slovenien.
Lördagen den 14:e augusti klockan
18:00... minglar vi pá 54:e váningen uppe i Turning Torso med ett glas champagne och lite tilltugg. Klockan 19:00 bjuds det pá en tre-rätters middag med slovenska specialiteter samt slovenska viner pá restaurang Torso Twisted. Pris: 495:-/pers
Söndag 15/8 - Torsdag 19/8 frán
klockan 17:00 Slovensk buffé med specialiteter frán Slovenien samt vinprovning under sakkunnig ledning, av slovenska viner. Pris: 298:-/pers. För bordsreservation vänligen ring pá 040-12 68 50 eller maila till info@torsotwisted.se
Nâgra synpunkter efter »slovensk vecka«:
LEONIDA Kollade precis pâ fotografier mamma har skickat mig och dâ sâg jag att du deltog i "slovenska veckan" pâ Turning Torso! Synd du inte sa nâgot till mig för jag ville verkligen gâ och
hade ingen att gä med. @ Hur var det där? Var det nâgot nytt eller kände du igen dig i den slovenska kulturen? Hoppas i alla fall att du hade trevligt.
HAJDI Nä, vad synd om Turning Torso!! Det lät kul när Gustika skickade ut infon (alltid kul när det
händer nagot "slovenskt" i Sverige). Försökte fa med Magnus, men han vägrade, som han alltid gör när han inte far veta i förväg vad menyn är... Hade tyvärr inte en tanke pa dig, eller tänkte undermedvetet att du gar med Peter om du kan tänka dig att ga... Sa jag "övertalade" Consolita (hon ville gärna ga, sa det var inga större problem). Riktigt synd att vi inte pratade om det!! Var lite fundersam när jag sag alla dina kusiner där, men da tänkte jag ännu mer att du inte ville ga, annars hade du varit med dem... Annars, maten var god (!), men tyckte inte att det var saa särskilt slovenskt (prsut till förrätt, men med mozarella till, gott men inte som jag brukar äta den i Slovenien, till huvudrätt en langkokt fläskbit, gott, men inte heller det sa slovenskt i mina ögon, till efterrätt tva ostar varav den ena var fransk...). Alltsa mycket gott, men inte saa slovenskt. Vinerna var däremot slovenska!! Mycket att smaka pa, gott och kul!! Numera finns det alltsa slovenska viner pa systemet igen! De flesta ur beställningssortimentet och de flesta masta man
köpa in minst 6 av (sa om ni är sugna att dela en lada, sa hör av dig!!)
Foton är tagna av Dora Tuomainen
Vädret ute var uruselt, dock blev humöret, maten och de slovenska viner pa Turning Torso jättegoda, sa alla blev nöjda och belatna!	Ett tack till Jörgen Satz!
Dora, Hannu, Leopold, Kerstin, Lotta, Robert, Peter, Ivanka, Franc, Ana, Hajdi, Consolita,
Utsikt fran Turning Torso, Malmö
Vesna Jakše - Vtisi švedskega turista
Pogled iz ljubljanskega gradu; Blejski grad; Tobias in Micke; Pri Nataši in Lukasu; Tim in Ika na Taboru; Vintgar
Letos smo se družina, moj partner Micke, hčerka Ika in sin Tim, podali na pot v Slovenijo z mešanimi občutki, saj smo na Švedskem, pri njegovi vzrediteljici, pustili svojega novega družinskega člana, psa Kirroja. »Cel mesec brez njega^,« to se nam je zdelo skoraj nemogoče. No, pa je mesec vseeno hitro minil. Ika in Tim sta bila teden dni na Taboru mladih »Mojca« (www.drustvopm-mojca.si) v Dolenjskih Toplicah. Medtem sta prišla v Slovenijo na kratek trodnevni obisk naša švedska prijatelja Par Svensson in Tobias Danielsson. Prvi je prevajalec knjig iz italijanščine, francoščine in angleščine, drugi pa knjižničar zaposlen v glasbenem arhivu v švedski prestolnici. V Sloveniji sta bila prvič, zato me je zelo zanimalo kakšen vtis bosta dobila.
Prvo noč sta prespala v Penzionu Pod Lipo v Ljubljani, kamor sta prišla z vnaprej naročenim prevozom iz letališča Jožeta Pučnika. Ko sta prispela je bilo že pozno, že polnoč in prek, a prijetna ljubljanska noč ju je vabila v pub v bližini penziona, kjer se jima je zelo lepo prilegel kozarec piva Union. Naslednje dopoldne sva z Mickejem, po prijetni vožnji na končno dokončani avtocesti iz Novega mesta, našla fanta pri zajtrku pod lipami pred penzionom. Čeprav sredi prestolnice, tega v umirjenem prijetnem okolju ni bilo čutiti. Proti turističnem središču mesta smo se, čeprav smo bili tako blizu, da bi lahko šli peš, odpravili z avtom, a Kongresni trg, kjer smo želeli najti parkirišče, je bil zaprt zaradi gradbenih del. Zaokrožili smo po bližnjih cestah, kjer nam je pot - za najina turista kot po naročilu - prečkal kar predsednik vlade, Borut Pahor. Parkirali smo na Kongresnem trgu nasproti parlamenta, ki je bil še vedno zaznamovan od dogodkov okrog študentske demonstracije maja letos. Ogled Ljubljane je bil na začetku torej malce politično obarvan. Uspeli smo priti do Prešernovega trga, malo naprej od trga pa še na novi Mesarski most, ter si ogledali stari del mesta. Seveda smo se podali tudi z vzpenjačem na Ljubljanski grad in si privoščili pogled na Ljubljano z grajskega stolpa.
Po ogledu Ljubljane smo šli na Bled, tam pa s pletno do otoka na jezeru. Gosta sta bila navdušena nad lepoto
jezera in okolice. Malce skeptično sta nato pristala na sprehod ob soteski Vintgar blizu Bleda, ker nista pričakovala tako lepih brzic reke Radovne v soteski z lepo urejenimi potmi in mostovi.
Naslednji dan smo se zbudili v vikendu na vinski gori Ljuben na Dolenjskem od koder je čudovit pogled nad kotlino, kjer se skrivajo Dolenjske Toplice, ter nad Kočevskim Rogom, kjer so hribi pokriti s pragozdovi. Od tod smo se nato odpravili v bližnje Novo mesto, kjer so najina gosta navduševale arkade na Glavnem trgu, aktivnost mladih v mestu, ki se odraža med drugim v Založbi Gogi ter v Hostelu Situla, ambient in odlična kava v Kavarni, ter Tintorettova slika v Kapitlju. Radovednost sta izven Novega mesta zbujala tudi samostan Pleterje s Skansenom pri Šentjerneju ter Kostanjeviška galerija v Kostanjevici, kjer smo si žal lahko ogledali le lepote zunanje zgradbe, ker je bilo za ogled razstav znotraj galerije pred zaprtjem premalo časa.
Zadnji dan njunega obiska v Sloveniji sva Para in Tobiasa pospremila proti obali. Na poti smo se ustavili v Postojni in si ogledali
Postojnsko jamo. Zopet sta bila priča temu, da slovenska pokrajina s presenečenji in z lepotami ne skopari. Ker sta oba resna glasbenika sta že poznala Tartinija in se že veselila, da bosta videla njegovo rojstno mesto, Piran. Tudi Piran je naredil boljši vtis od pričakovanega. Po skoku v slano morje se je prilegla kava na Tartinijevem trgu. Potem je bil že čas za naša gosta, da zapustita Slovenijo in se podata naprej proti Trstu in severni Italiji.
Par mi je opisal svoje vtise nekako takole:
Ker nikoli prej nisem bil v Sloveniji, je bila država zame več ali manj nekaj novega. Nisem vedel kaj lahko pričakujem. Občutek, ki ga imam po tem obisku je, da ima Slovenija brez dvoma nekaj specifično svojega, z lastnim jezikom podkrepljenega, in da je hkrati prostor slovanskih, germanskih in rimsko-italijanskih srečanj skozi čas, katerih sledi tu neprestano srečujemo. Morda je ravno Slovenija tista zgodovinsko tako težko ulovljiva a v duhu prisotna »Srednja Evropa«? Tempo se v tej državi zdi mirnejši kot v sosednji Italiji, zvočna raven rahlo zadušena. Mentaliteta se zdi včasih malo švedska. V kavarnah in restavracijah je pristop sproščeno prijazen in četudi ne govorim slovensko sem se počutil vključenega. Narava je marsikje pravljično lepa, včasih dramatična, včasih prijazno objemajoča. Za tiste, ki jih zanima kulturna zgodovina, obstajajo tu in tam muzeji, cerkve, samostani ter gradovi in meščanski ljubitelj kave se lahko veseli temu, da so tržaške pražarnice za kavo kot doma v slovenskih »kavarnah«.
Vesna Jakše
Jaro Ankerst, professor
Ett liv i läkarutbildningens tjänst
Pa 1970-talet höll Jaro Ankerst, professor i medicin vid	Lunds
universitet, sin första föreläsning för en grupp läkarstuderande. Än i dag undervisar han pa läkarutbildningen, som ansvarig för termin 6. Men inte sa länge till. Den siste juni gar Jaro Ankerst i pension.
-	Det är med blandade känslor jag lämnar uppdraget som terminsansvarig. Det här har varit mitt liv under manga ar. Det gar inte att bortse fran nagot man intimt varit förknippad med sa länge. Det är väldigt stimulerande att arbeta med motiverade ungdomar - de är var framtid, säger han. Jaro Ankerst föddes i Slovenien 1941, kom till Sverige i början av 1960-talet, lockad av den cancerforskning som professor Georg Klein da bedrev i Stockholm.
-	Georg Klein och Tumörbiologen i Stockholm var ett begrepp i hela världen pa den tiden, berättar Jaro Ankerst. Pa hösten 1967 lämnade han Stockholm, samtidigt som davarande docent Hans Olov Sjögren, sedermera professor i tumörimmunologi vid Lunds universitet och fortfarande aktiv som professor emeritus, för att istället forska i Lund.
-	Vi hade samma ideer om forskning och han har blivit min förebild som forskare och människa. Men när Hans Olov Sjögren ett par ar senare flyttade till USA för att forska, stannade Jaro Ankerst kvar i Lund för att fortsätta med sin cancerforskning pa Institutionen för medicinsk mikrobiologi under professor Rune Grubb.
"Jaro, vi ska flytta till Amerika!" minns jag att Hans Olov sa till mig. Men det kändes väl bra, sa jag valde att stanna i Lund. Efter att ha disputerat 1971 forskade Jaro Ankerst nagra ar pa Institutionen för tumörimmunologi pa Sölvegatan, innan han satsade pa invärtesmedicin. I början av 1980-talet blev han
specialist, báde i medicin och i allergologi. I dag arbetar Jaro Ankerst 66 procent med undervisning och forskning. Resten av tiden ägnas át kliniken.
-	Grundutbildningen tar mycket tid. Jag hinner inte med forskningen som jag gjorde förr. Nu fár jag forska pá kvällar och helger istället. Men jag gjorde en gáng ett val och har aldrig ángrat det. Jag har trivts med att jobba med ungdomar, säger Jaro Ankerst som genom áren varit med om en läkarutbildning i förändring.
-	Det genomfördes en stor förändring sá sent som 2005, men nu är vi mitt uppe i en ny förändringsprocess inom grundutbildningen, tack vare Bolognaprocessen. Förändringar öppnar för nya möjligheter, men innebär ocksá vissa risker. Jag tycker inte man hunnit finslipa den förändring som gjordes pá utbildningen för tre ár sedan.
-	Den svenska grundutbildningen för läkare har haft ett gott rykte internationellt i mánga ár, och svenska läkares kompetens är uppskattad utomlands. Det är viktigt att vi beháller den standard vi har i dag, säger Jaro Ankerst och uppmuntrar unga studenter att läsa medicin.
-	Läkare är ett bra yrke som innebär mánga möjligheter, man utbildas ju báde vetenskapligt och yrkesmässigt. Men de som söker in pá grundutbildningen ska ha stor empati och ansvarskänsla. Det ställs krav pá dem.
Den 30 juni blir Jaro Ankerst sista dag som ansvarig för termin 6 pá läkarutbildningen. Därefter tar professor Claes-Göran Löfdahl vid.
-	Men jag kommer att fortsätta att forska, átminstone ett tag till. Sedan fortsätter jag som timanställd pá kliniken. Jag har ju mina patienter att ta hand om, säger han.
Fotnot Bolognaprocessen är namnet pá ett samarbete mellan 45 europeiska länder om utbildningen pá högskolenivá. Samarbetet syftar till att främja rörlighet, anställningsbarhet och Europas konkurrenskraft som utbildningsomráde. Málet är att 2010 ha skapat ett gemensamt europeiskt omráde för högre utbildning (EHEA), där akademiska examina och utbildningskvalitet blir jämförbara pá ett tydligare sätt än tidigare.
Källa:Wikipedia
Rosvita Pesek: Brez Demosa ne bi bilo tako hitre osamosvojitve
Po besedah Peskove je osamosvojitvena enotnost Slovencev trajala manj kot mesec dni, od začetka do konca decembra 1990.
Foto: RTV SLO Brez Demosa, ki je bil na oblasti v letih 1990-1992, osamosvojitve Slovenije - v tako kratkem času in s tako odločnimi rezi - ne bi bilo, je v pogovoru za MMC med drugim ocenila Peskova. Ob dnevu državnosti smo na MMC-ju opravili intervju z Rosvito Pesek, novinarko TV Slovenija in doktorico zgodovinskih znanosti, ki je svojo znanstveno pot posvetila preučevanju slovenskega osamosvajanja od Jugoslavije. Do zdaj je izdala dve deli, v katerih je predstavila svoja spoznanja in
ugotovitve glede slovenskega osamosvajanja: Osamosvojitev Slovenije (2007) in Skupščinski koraki k samostojni državi (2008).
Je bila slovenska osamosvojitev v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja rezultat nekakšnega samoumevnega zgodovinskega razvoja slovenskega naroda? Je šel zgodovinski razvoj slovenskega naroda - kot neka rdeč nit - neizogibno k osamosvojitvi? Ali gre torej za nekakšen evolutiven razvoj ali pa gre pri osamosvojitvi Slovenije od Jugoslavije v začetku devetdesetih za nekakšen prelom, revolucionaren prelom? Kaj menite vi? Verjetno je mešanica obojega. Eno je dejansko revolucionaren prelom, ko gre za padec komunizma v vzhodnoevropskih
državah. In v verigo teh padcev se je vključila tudi Slovenija, tudi Hrvaška nekoliko kasneje, nato pa še Bosna, Makedonija, Črna gora in nazadnje Srbija. Drugo pa je slovensko nacionalno vprašanje, ki je pač svoj zenit doseglo konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. K temu je veliko prispevala srbska agresivnost, v smislu memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti iz leta 1986, v smislu srbske parole "en človek - en glas", kar bi bilo za Slovence v Jugoslaviji pogubno.
Brez Demosa slovenske osamosvojitve v tako kratkem času in s tako odločnimi rezi ne bi bilo, ugotavlja Peskova.
Foto: MMC RTV SLO
Največ pa je k temu prispevala neka elita, ki je nastajala konec osemdesetih let, ki se je začela povezovati ter tudi javno osmišljati in ubesedovati svoje zahteve. Tu gre seveda za nastajajočo slovensko opozicijo in voditelje novonastalih strank, ki so se znašli na tej prelomnici. In seveda gre tudi za popuščanje in rahljanje togosti v odnosu do Jugoslavije, ki ga je bila do takrat deležna Zveza komunistov Slovenije (ZKS) v razmerju do Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ). Tukaj ni nepomembno vprašanje odhoda slovenskih delegatov s 14. kongresa ZKJ-ja januarja 1990. Če
37
upoštevamo že znane stvari, da sta bili komunistična partija in Jugoslovanska armada dva najpomembnejša stebra integracije Jugoslavije - in tudi Tito do takrat, ko je še živel -, potem je bil z omenjenim odhodom s kongresa zvezne partije dejansko spodmaknjen en mejnik, ki je to večnacionalno skupnost držal skupaj in potem omogočil, da se je zgradba zrušila sama vase.
Kakšna je bila vloga Demosa pri osamosvajanju? Ali je bila njegova vloga ključna ali bi do osamosvojitve prišlo brez Demosa, a na drugačen način, oz. ali je Demos zgolj pospešil osamosvojitev oz. osamosvojitvene procese? Vloga Demosa je večplastna. Zagotovo se tukaj zgodovinarji med sabo razlikujemo. Sama bi skoraj pritrdila temu, da brez Demosa osamosvojitve ne bi bilo - v tako hitrem času in s tako odločnimi rezi. Za zgodovinarja je zelo nehvaležno napovedovati, kaj bi se zgodilo, če bi se ... Recimo, če bi pri nas vlado po prvih demokratičnih volitvah spomladi 1990 sestavila dotakratna oblast. Če bi torej vlado sestavila Stranka demokratične prenove (SDP), kakor se je preimenoval ZKS, ki je bil sicer poleg Zveze socialistične mladine (ZSMS) oz. LDS -a posamičen zmagovalec volitev, in če se Demosove stranke pred volitvami ne bi povezale, če ne bi začutile, da samo združene lahko dobijo večino - vprašanje je, ali bi se rez zgodil tako hitro. Verjetno v letu in pol ne, če sodimo po tem, kako so se stranke novonastale opozicije, nekdanje t. i. družbenopolitične organizacije oz. DPO-ji (socialisti, mladinci in komunisti), pristopale do nacionalnega vprašanja, kakšne pomisleke so imele in kako zelo pomembna jim je bila počasna dogovorna pot brez ostrih rezov. V tem primeru verjetno v tako kratkem času osamosvojitve brez Demosove volje ne bi bilo.
Ali bi se kljub temu osamosvojili ali pa smo takrat, ob prelomu osemdesetih in devetdesetih let, Slovenci izkoristili "okno priložnosti", ki se je odprlo in ki bi se, če ga Slovenci takrat, prav v tistem času, ne bi izkoristili, zaprlo? Bila je priložnost, priložnost, kot jih je bilo že več v zgodovini, pa se silnice niso obrnile tako. Zato je, seveda, treba izpostaviti mednarodni kontekst in ključne osebnosti, ki so pri nas te silnice zaznale in jih usmerile v pravo smer.
V času osamosvajanja Slovenije in vojne za Slovenijo je bil obrambni minister Janez Janša, notranji pa Igor Bavčar. Foto: RTV SLO
Poglobiva se v takratni mednarodni kontekst. Vemo, da je tujina Slovence svarila pred osamosvojitvijo, da ni bila zelo naklonjena osamosvajanju Slovenije, saj je želela ohraniti Jugoslavije. Zakaj? Tujina nam je bila absolutno nenaklonjena. In zato me je zdaj, ob še nekaj dneh nazaj aktualnih polemikah, povezanih z arbitražnim sporazumom, kar motil ta naš strah, ki ga je bilo zaznati, namreč kako bo reagirala tujina. Če bi se slovenska vodilna politična elita ob osamosvajanju tako bala tujine, v osamosvojitev na tak način ne bi šla. Kajti ni ga bilo tujega politika, ki bi si upal do 25. junija 1991 jasno in glasno podpreti osamosvojitvene težnje Slovenije in Hrvaške.
Naj spomnimo: samo teden dni pred razglasitvijo slovenske države je prišel v Beograd takratni ameriški državni sekretar James Baker, ki je prinesel sporočilo konference EU-ja in ZDA o evropski varnosti in sodelovanju, da ne bodo dopustili nobenih enostranskih dejanj. Bolj jasnega signala nam tujina ni mogla dati. Še 14 dni pred slovensko osamosvojitvijo je ameriški veleposlanik v Jugoslaviji Warren Zimmermann v ljubljanskih Križankah dejal: "50 let vas ne bomo priznali." Torej, nobenih znamenj ni bilo, da se bo Evropa, da se bo svet pozitivno odzval in priznal Slovenijo in Hrvaško, ko bosta razglasili svojo državnost. In vendar sta Slovenija in Hrvaška to naredili, vsej evropski in svetovni politiki navkljub. Bile so prijateljske navezave, bili so tihi diplomatski signali, ki jih je bil deležen predvsem takratni predsednik slovenske vlade Lojze Peterle od tedanjega nemškega
kanclerja Helmuta Kohla in papeža Janeza Pavla II., katerega vpliva ne smemo zanemariti. On je posebej razumel slovenske stvari zaradi svoje izkušnje s poljskim komunizmom. Bilo je torej nekaj naklonjenih znamenj, ampak jasne, odločne podpore pa nismo bili deležni od nikogar.
Ko prihaja v slovenski družbi do političnih razdelitev ob posameznih vprašanjih, se velikokrat omenja, da ni več te osamosvojitvene enotnosti. Je bila ta osamosvojitvena enotnost dejansko zgodovinsko dejstvo ali je to zgolj mit oz. postaja že nekakšen mit? Osamosvojitvena enotnost je nekaj, na kar bomo lahko zelo ponosni, in dobiva že mitološke razsežnosti, tukaj se z vami strinjam. Ampak bi bilo, žal, treba opozoriti na njeno kratkotrajnost. Kolikor sem lahko preučila stvari, je ta osamosvojitvena enotnost trajala manj kot mesec dni. Če povemo, od kdaj do kdaj jo štejemo, jo štejemo od takrat, ko so vse stranke na pogovorih pri takratnem predsedniku predsedstva Slovenije Milanu Kučanu, ki je bil koordinator osamosvojitvenih aktivnosti, dogovorile, da bo plebiscit o samostojnosti Slovenije 23. decembra 1990, da bo štela absolutna večina volivcev in da si bodo enotno prizadevale za uspeh plebiscita. Torej to veliko enotnost lahko štejemo pravzaprav od začetka decembra do konca decembra, ko je plebiscit dejansko uspel. Tisto so bili trije, štirje tedni sloge, ko so naši politiki z leve, z desne, rdeči in črni in drugih barv hodili skupaj po slovenskih trgih, mestih in vaseh in naznanjali in vabili ljudi na plebiscit ter jim obljubljali raj pod Triglavom, da tako rečem. Kasneje, ko so stekle priprave na osamosvojitev, in tudi pred tem, v obdobju od 10. novembra, ko je na srečanju poslanskega kluba Demosa v Poljčah prišla v javnost ideja o plebiscitu, do soglasja, ki je bilo doseženo mesec dni kasneje, o taki enotnosti ne moremo govoriti. Bila je kratkotrajna, bila pa je ključna, kajti plebiscit je bil enkratno dejanje naroda, kjer je dozorela elita spoznala, da sama ne bo mogla, da se mora uskladiti. Takrat res ni bilo časa za sektaštvo. Zato je bil tudi sprejet tisti sporazum, ki so ga stranke, predvsem na pobudo Spomenke Hribar in Franca
Zagožna, podpisale in se v njem zavezale, da si plebiscitnih izidov ne bodo lastile in da si bodo skupaj prizadevale za to, da Slovenija postane samostojna in neodvisna.
Peskova med posameznike, pomembne za slovensko osamosvojitev, v prvi vrsti prišteva Jožeta Pučnika, takratnega predsednika koalicije Demosa. Foto: RTV SLO
Prej ste omenili osebnosti, ki so razumele silnice zgodovine. Katere so bile ključne osebnosti osamosvajanja? Velikokrat se govori o zaslugah. Ali je po vašem mnenju kdo, ki si lahko upravičeno lasti zasluge pri osamosvajanju, oz. ali so posamezniki, ki jim lahko pripišemo te zasluge? To "zaslugarstvo" je ena čudna reč, ki jo zna politika zmeraj dobro unovčiti. Ampak kakor koli bomo gledali stvari, ne bomo mogli mimo, recimo, prvakov Demosovih strank. Mimo njih ne moreš. Verjetno pri osamosvojitvi ne moreš mimo Tineta Hribarja, absolutno in v prvi vrsti ne moremo mimo Jožeta Pučnika. Verjetno si zasluge pri uveljavljanju spoznanja o tem, da smo stopili na čoln in da ga je treba pripeljati do obale, ne da odreči niti Kučanu. Potem je tu Društvo slovenskih pisateljev, ki je sredi osemdesetih začelo upor proti t. i. šolskim jedrom, ki je začelo opozarjati na slovensko besedo. In če začnemo ta krog širiti, je tukaj še tista javnost, ki je stala na Roški leta 1988 v času sojenja četverici JBTZ, ki je ni bilo strah pokazati odpora proti uničevanju slovenske besede na vojaških sodiščih. In tista javnost, ki je potem pod dežniki stala na trgu pred slovensko skupščino in se borila za Janšo, Borštnarja in Tasiča, za človekove pravice, za nas vse, kakor se je glasil slogan. Pojem "zaslugarstva" je nekako zelo širok in bi se ga lahko pripisalo vsem 88,5 odstotka volilnih upravičencev, ki so na plebiscitu 23. decembra 1990 rekli "da". Vendarle pa smo imeli neko politično elito, ki je prepoznala priložnost in čas, v katerem se je dalo nekaj narediti.
Intervju MMC-ja z novinarko TV Slovenija in zgodovinarko; 25. junij 2010, Ljubljana - MMC RTV SLO
Aleš Žužek
Spomini iz Lurda!
Na predvečer 16.junija se nas je zbrala precejšna skupina na letališču Save v Goteborgu. Bili smo različnih narodnosti, Poljaki, Madžari, Italijani, Nemci, Hrvati, Švedi, Slovenci in celo iz Sri Lanke in Indonezije. Nekateri so se že poznali med seboj od prej, drugi ne. Kar nas je povezovalo skupaj je bilo to, da smo katoličani in skupni namen tega potovanja je bilo romanje
v svetovno znano Lurško svetišče.
Lurška votlina
Luna nas je spremljala visoko nad oblaki, ko smo z letalom pristali na letališču Girona v Barceloni. Prijeten možakar nas je čakal z avtobusom, s katerim smo nadaljevali pot do Lurda. Ob sedmi uri zjutraj smo malo otrujeni prispeli na cilj - pred samostanom Centre Assomption v Lurdu. Levi del tega samostana je v obliki »Hostel-a«, kjer smo imeli celi penzion našega bivanja.
Ravnateljica katoliške šole v Göteborgu gos. Paddy je bila naš vodič tega potovanja. Obilo truda je vložila pri organizaciji tega romanja, kajti vsi obiski, maše in izleti so bili že v naprej rezervirani za nas. Z nami je bil tudi duhovnik gos. Franz Schneider, ki je v toku tedna daroval maše v švedskem jeziku v različnih kapelah, baziliki in pred votlino.
Lurd leži v srcu Pirenejev, gorske verige na jugozahodu Evrope. Lurško svetišče sestavljajo obsežne površine, ki jih prečka reka Gava. Na njih je veliko cerkva, bazilik, kapel,
sprejemnih centrov, dispanzer, muzej, knjigarna, dvorana za konference ter stavbe katere so namenjene postrežbi romarjev.
Podzemna bazilika sprejme 20 000 ljudi
Spodaj: Bazilika Rožnega venca
Po svetni strani je Lurško svetišče organizirano kot podjetje, ki z sodobnimi sredstvi upravlja dejavnosti v zvezi z obiskom več kot šest milijonov romarjev letno.Zaposljuje več kot štiristo plačanih delavcev, od katerih je 120 sezonskih ki so razporejeni v 60 službah ( pastorala,
sprejem, administracije, varnost, tehnika itd. Komplotnega delovanja Lurškega svetišča ne bi mogli zagotoviti brez 110 000 prostovoljcev, rasporejenih v ustanovi Hospitale Notre - Dame de Lurdes, ki spremljajo romarje in bolnike, delujejo po raznih službah.
Banderole naše skupine - nosijo tri generacije, tretja je zaspala v nahrbtniku
152 let je od tega kar je mlada Bernardka, po naključju stala pred votlino Massa - vielle in kjer se ji je po njenih izjavah prikazovala Marija. Veliko je bilo napisanega od teh prikazovanj skozi stoletje. Ko danes kot romar stojiš pred votlino te prevzame posebni notranji mir, ko gledaš množico ljudi ki v počasnem toku in vsak pogreznjen v svoje misli mirno stopajo naprej v procesiji se dotikajo skale, se križajo, poljubljajo steno se umivajo z vodo in prižigajo sveče. Mašni obredi v različnih jezikih se odvijajo po celodnevnem rasporedu.
V toku tedna smo z vodičko spremljali zgodovino mlade Bernardke, obiskali njen rojstni dom - mlin, nato jetnišnico trenutno stanovanje ko je oče ostal brez dela. Obiskali smo tudi cerkev, kjer se je krstila in hodila v šolo. Bili smo tudi v Bartresu, kjer je kot mlado dekle pasla ovce pri teti.
En cel dan smo preživeli med Pirenejskimi gorami. Po zajtrku smo dobili »culico z malico« in vzeli nahrbtnike in se odpeljali proti Gavarnie. Sonce, vesela družba in čudovita narava nas je spremljala prav do vznožja snega. Malica je kar dobro teknila in oči so se napasle gorskih lepot. Istočasno smo si pa vzeli za spomin rožico naše mladosti » materine solzice«.
Lurd je kraj prošenj, zahvale in tolažbe in prestolnica molitve. Tisti ki jih je ranilo življenje so v prepričanju, da so naleteli na vrelec upanja in miru. Kadar je človek v veliki telesni ali duševni
stiski, se pogosto zgodi, da v molitvi naredi »zaobljubo«. Mariji ali kakemu svetniku, če bo rešen hudega. » Votivne podobe« so majhne plošče katere so podarili romarji iz hvaležnosti za milost ki so jih bili deležni na Marijino priprošnjo. Teh je v Lurdu na tisoče in tisoče z imeni, te krasijo zidove bazilik.
Procesija zvečer, v ospredju invalidi
Izlet v Pireneje
Molitev tukaj je molitev rožnega venca. Vsako večer ob 21.00 se začne Marjanska procesija z lučkami v papirnatem svečniku, na katerem so besedila in molitve. Glavnina procesije so vozički z bolniki, nato ostali z banderami krajev odkod prihajajo. Molitev rožnega venca je v vseh jezikih, vmes pa odpevi Ave Marije. Ob koncu procesije na ploščadi pred Baziliko, škof podeli blagoslov.
Ko smo zopet pristali na švedskih tleh, smo bili kot ena velika družina in že v naprej imamo planirano srečanje, kjer bomo obujali spomine. Duhovno obogateni si želimo ponovnega potovanja. To so samo drobtinice vsega kar smo videli in doživeli.
Skupinska slika romarjev pred Hostel
Besedilo sestavila Marija Lajšič s pomočjo Marije Perovič, slikar Zeno Perovič, Göteborg
Förelesningar av Karlo Pesjak
Karlo Pesjak bo imel predavanje v Landskroni 20. oktobra 2010 ob 19.00 uri v knjižnici ,(biblioteket). Organizator je Föreningen Norden. Naslov predavanja : Pä resande fot i Finland och i Sverige, Fotograf Karlo Pesjak bo pokazal slike iz cele Skandinavije, prav tako tudi iz svoje domovine Slovenije. Prijava do 13. oktobra.
Hallands Väderö
'ti''
FÖRELÄSNING av Karlo Pesjak
-wr^
. > ■ Iii-' ■ v -	i ■
I. > . tJí-'^yi, .^sV-: . ' ' ' ■i»' p - f






Jag ikte tín HaUands Väderö med PhotoNamxa. Vi bodde bär t en %'Bcka i de gamla fyr^'aktaibostä-dema FxTen tändes 1884 och den automaoserades 1965 Omridet kring ^Ten heter Bagganäsan som är en av mänga iniressarua platsei här pä Väderön, andra är Tängakarret. Norre skog, Lilla och Stora Sandhamni. Stora Gröntng. Oadamme^. Sondre slrag, HäDedammen, Ulagapsicäiret. Kappelhamn osv.
Dec är mitten av maj. vitsippoma Uotmnar overaQt och här pi on är krxmblade^ stora som femkronor Aimkedomen är sior pä ön Man kan finna omknng 600 ^-axter och ca 250 figelarter, %'arav ett 70 tal háckar här pä ön Växtema tiivs pä Vaderön och just nu Uommar t ex svalört, harsyra, skortjoggsdn, gnll\Tva. ekoirbär. stvvmorsviol och rödblära Triften väntar fortfarande i knopp och bokskogen lyser skimrande grtmt
Tobtsgnssla och skan- ser man redan pä vag tili Vaderön men det finns mycket annat att se. Ejdrar och giätnn dominerai med ca 2000 par, me<\ har vi tor kan vi fä in bland annai olika mäsfäglar, strand-skata. storre strandpipare. smiskrake, ander och gäss i kikaren. Ä\«n mindre fäglar som stenskvätta, rödsqäit. bofink finns och näkffiigakn sjunger vacken i buskama
Man troi an folk bodde här redan under bondestenäldem Väderön är 3 J km limg och pä det smalaste stallet är den bara 650 i bredd Arealen är 3.1 km' De< första fauset i modern tid \'ar en lotsstuga som uppfördes 1844 och är museum klag, na finns 8 pri\'ata stugor \ien bonde liw le%'er kvar genom de olika betKdjuien pä ön. tez betar är. goniandsruss och shettlandspcxnny Koma är bereforddjuren - utmärkta betesdjjur eftersom de ar lugna och fönwjsamma De äter gäma buskar och sl>' och är goda miljövärdare
Andra tntressanta platsei att se är Engelska kyTkogärden. Kongseken och dem Liggande Imden. Hallands Väderö är omnämnd föraa gängen nint 1230 i Snoire Stm^lasons Heimskimgla
Fiflj med p¿ en vandring i nalurtkOna naturresemtíet HallaTidt Vadera.

Skogens invánare
FÖRELÄSNING av Karlo Pesjak
"Algen är skogens konung**, bmkar man säga. Jag säger, for an hylla aDa kvinnor. "älgkon är skogens droctnmg**! Hugin och Munin san pá Odens axlar och sag och borde allt. Orden är fornisländska; "tanken och minnet". Unga koipar är bland de mest lekiolla av alla fíigelarter. De glider nedfor snödrivor e^dun for nqes skull. Riven har jagacs genom (hev- och giytjakt. Den täo lángháriga vimerpälsen används i pälsindnstrin- Raven gräva en lya, som ofta har flera utgängar och gärna ptacoas i en shutntng. under trädrötter och stenblock. An ñ se lekande rävungar pä viren är en hädig iq;ple%'else i naturen. "Surt sa räven" om rönnbären. 'listig som räven", är ett arovat uttryck. Skatan är bäde järv och nyfiken. Tjuvakng som en skau" är ett %'albekant utnyck. "Skatriksdtg'* är e« annai, det tros vara en fcxm av gemensamt pamingsspri. Kräkan är social och lärak-tig. och har en skaip syn, god bärsel och utvecklat hiktsinne. Bäde skatan och kräkan är svära bophmdrare. "Prästens hlla kräka. skuDe ut och äka"... är en sänglek och bamvisa. som används vid dans kring julgran och midsommarstäng Onnvräken är Sveriges vanhgaste nn'äigel och häckar i stora delar av den trädSdädda delen av Sverige men saknas i QäDen. Duvhóíken ären kraftig rov^igel, honan är betydligt stone än hanen. Duvhoken har korta rundade vingar och läng stjärt. Den störtdyker bUxtsnabbt och manOTTerar raskt mellan stammar och grenar.
Följ med aü Höghiib och Brämarebygden vid Kyrhimb. här besäter m Barbro o Gumar Bengtssems skog.
ILpmgarvm \id Store messe aäffar \ipa mänga nrváiare som irm í skogen. Halle o Htatneberg är käitda för sixa älgar och
bälgen jagar här arligen. K besoker ocksá Tyringetrakten med Smedeboda. Skäbböke. L. Tockarp och Matteröd.
Kado Pesjak. Abroddsgränden 29.281 33 Hässkholm. TeL 04S1-10442. mobil 070-5791&39.
45
NASA CERKEV
vAR KYRI

37. binkoštno		
romanje v		H
Vadstenol		
Srečanje rojakov v Vadsteni, Švedska
Foto © Matjaž Merljak
Rojaki s Švedske so se na soboto pred binkoštmi (letos je bilo to 22. maja 2010) tradicionalno zbrali na romanju pri sveti Brigiti. Letos so imeli v gosteh rojake iz Berlina z njihovim župnikom Izidorjem Pečovnikom Dorijem, ki je bil glavni maševalec. Po duhovnem delu je bil še zabavni z ans. Javor iz Slovenije.
Prišli so rojaki iz Malmoeja, Stockholma, Olofstroema, Goeteborga - torej z vseh delov Švedske. Sveto mašo je daroval župnik Dori in po njej so tradicionalno poromali k slovenski lipi, ki je ob cerkvi, v kateri je pokopana sveta Brigita Švedska.
Pesem Lipa zelenela je je nagovorila vse navzoče. Procesija se je zaključila z litanijami Matere božje. V cerkvi in kasneje v dvorani je zbrane nagovarjala oljna slika Darinke Berginc iz Helsingborga. Postavljena je bila tudi podoba blaženega škofa Antona Marina Slomška, ki jo je ob lanskem romanju blagoslovil mariborski nadškof metropolit Franc Kramberger. V procesiji so nosili tudi relikvije blaženega škofa.
'Utrjevali smo slovensko identiteto.
Srečanje rojakov v Vadsteni, Švedska
Gost romanja je bil župnik za Slovence v Berlinu, Izidor Pečovnik. Bil je prvič na Švedskem in v Vadsteni. "Razpoloženje je bilo odlično," je dejal in povedal, s čim je nagovoril zbrane: "Sporočilo je bilo binkoštno. Integracija in asimilacija ni problem kristjanov, ampak je to politični problem. V Cerkvi ni tujcev, vsi smo sestre in bratje." Pokazal je na različnost jezikov, kjer se vsi v vesoljni Cerkvi razumemo. Rojake je opogumljal, naj se ničesar ne bojijo, saj so binkošti rojstvo Cerkve.
Po duhovnem delu romanja so se najprej poveselili na samostanskem vrtu, nato pa še v dvorani. Tam je za dobro voljo igral ansambel Javor, ki je prišel iz Slovenije. Med rojaki je bilo opaziti mlade in stare, obisk pa je bil zaradi bolezni nekoliko manjši. Romanje je podprl Urad za Slovence po svetu, pripravili ga je Misijski pastoralni svet v sodelovanju s Slovensko zvezo na Švedskem.
Piše: Matjaž Merljak
Objavljeno 27. 05. 2010, Radio OGNJISCE
Vadstena 2010
37. vseslovensko romanje in srečanje Slovencev v Vadsteni na binkoštno soboto 22. maja letos je bilo ponovno slovensko obarvano tudi za Švede, ki so tisto soboto srečavali naše veselo razpoložene rojake, kateri so se od blizu in daleč pripeljali z avtobusi ter osebnimi avtomobili, da bi skupaj praznovali binkoštni dogodek in da bi se ponovno srečali drug z drugim, kakor vse od leta 1974 naprej.
Zahvala gre Vladnemu Uradu za Slovence po svetu, z ministrom dr. Boštjanom Žekšom, ki je bil ponovno glavni sponzor tega vseslovenskega srečanja. Tako smo lahko gostili glasbeno skupino Viharnik iz domovine, katere članica in člani so pričarali slovensko razpoloženje. Bilo je tako prijetno, da so navzoči romarji govorili: Vsakomur, ki ni prišel na to romanje in vseslovensko srečanje je lahko samo žal. Zahvala gre na tem mestu tudi Slovenski zvezi na Švedskem ter njenemu predsedniku Cirilu M. Stoparju, ki so delno sponzorilali prevoze avtobusov v Vadsteno, delno pa tudi veliki projekt, ki ga ima Slovenska misija glede vseslovenskega srečanja v Vadsteni. Tako je Misijski pastoralni svet, skupaj s slovenskim duhovnikom Zvonetom tudi letos, ob nesebični
pomoči članic Misijskega pastoralnega sveta in njihovih pomočnikov zmogel organizirati in izvesti ta tako pomembni projekt za ohranjanje slovenstva in slovenske identitete tudi na Švedskem. Zato srčna zahvala vsem neutrudljivim in skrbnim mamam MPS za vso nesebično pomoč, da je gostoljubje tudi v Vadsteni slovensko obarvano. Prav tako gre zahvala Jožetu Zupančiču in po njem Slovenskemu Domu iz Goteborga, kakor tudi Ivanki Franseus ter njenim pomočnikom pri organizaciji prevoza iz Malmo in ostalih slovenskih skupnosti z
južne Švedske. Slovenski duhovnik je vesel vsakega romarja in se zahvaljuje tako vsem, ki ste uspeli letos od blizu in daleč priromati k Sv. Brigiti Švedski, kjer smo praznovali binkoštni dogodek. Od Malmöja do Stockholma, od Nybra do Göteborga so romarji povezali slovenske skupnosti, na kar je slovenski duhovnik zelo ponosen. Hvala vam vsem za zvestobo Vadsteni.
Za kulturni program v dvorani je poskrbela voditeljica Marija Kolar iz Goteborga, ki je kot že tolikokrat prej vodila program, da je bil tudi ta del dostojno opravljen. Marija, naj po tej poti pride v vajin dom s Karlijem en majhen cvetek zahvale.
Glasba in ples sta sestavni del našega romanja in vseslovenskega srečanja. Brez tega bi Vadstena na binkoštno soboto ne bi bila slovenska. Brez tega slovenskega vzdušja bi si sestre Sv. Brigite, ki nas romarje po sveti maši gostijo na dvorišču, težko zamislile Binkošti. Kajti Slovenci vselej prinesejo novega binkoštnega duha v Vadsteno. In sestre tudi veliko vložijo svojih moči, da nas sprejmejo najprej v cerkvi in nato pri njih na vrtu. Veliko molijo za nas, da bi bilo vreme zares lepo in vselej smo vsi skupaj zares uslišani, saj je bilo letos vreme nekaj izrednega, prečudovitega. Vreme je bilo kot že dolgo ne tako lepo. In tej lepoti, temu veselemu razpoloženju so dajali svoj ton pri sestrah na vrtu, kakor potem v dvorani do poznih večernih ur članica in člani ansambla Viharnik, ki so za to priložnost prispeli med nas v Vadsteno. Ze s svojo pozitivno držo, kakor s svojimi ubranimi glasovi in lepimi melodijami so pričarali slovensko vzdušje, ki je tako pomembno za naše duše, ki se napijejo tistega slovenskega vzdušja, katero jim pomaga potem še dolgo med letom,
čeprav smo si z mnogimi daleč narazen zaradi velikih razdalj, se s hvaležnostjo in z veseljem spominjati binkoštnega srečanja in njegove duhovne ter narodne sporočilnosti.
Ampak, najslašji bombonček tega srečanja pa je seveda tisto, kar se dogaja v cerkvi pri sestrah Sv. Brigite. Letos je zaznamoval praznično bogoslužje naš Dori Pečovnik, slovensko nemški župnik pri Sv. Elizabeti v Berlinu. Prvič je priromal med nas, a upamo da nas bo v bližnji prihodnosti še obiskal. Seveda pa je bil po članih ansambla Dori že večkrat med nami, sicer na drugačen način. Njegovo sporočilo je bilo binkoštno obarvano. Ob razmišljanju o integraciji in asimilaciji, to sta podobna politična in ne verska problema tako v Nemčiji, kakor na Švedskem, je želel povedati da v Cerkvi ni tujcev, ampak smo vsi bratje in sestre med seboj. Ob izkustvu mavrice v Göteborgu se je spomnil na lep binkoštni dogodek, ki je povezal Nemčijo in Švedsko. Pod tem obokom imamo skupnega junaka Slomška, saj imata oba njegove relikvije. Med procesijo je Slomškove relikvije nosil akolit Peter, ki je sodeloval pri sv. maši in je poročen s Slovenko Lucijo. Župnik Dori je spregovoril tudi o darovih, ki jih kristjani prejemamo iz binkoštnega dogodka, to je različnost jezikov. Kako se torej v katoliški Cerkvi, ki širom sveta ne pozna meja, v njej dobro razumemo, ker govorimo jezik ljubezni. Župnik Dori je vse romarje, skupaj z duhovnikom Zvonetom podprl v tem kar so in kar delajo, kakor tudi v tem, da bodo še naprej korajžni in veseli in naj se ničesar ne bojijo, saj je binkoštni praznik dan, ko so apostoli premagali strah in so začeli javno oznanjati Jezusovo veselo oznanilo. Naj Binkošti odmevajo v srcih vseh romarjev, da bo v slovenskih skupnostih na Švedskem čutiti duhovno pomlad.
kraljevo družino. S tem dogodkom smo na nek način povezani tudi rojaki preko zborovodkinje Jerice Gregorc Bukovec, ki je s študentskim zborom pred švedskim nacionalnim praznikom obiskala kraljevi par in so njima na čast
Da pa bi bila podoba slovenskega romanja v Vadsteno ohranjena spominu, je za to letošnje srečanje Darinka Berginc iz Helsingborga naredila veliko oljno sliko, ki predstavlja podobo romarja, ki se ustavi pri znamenju v naravi. V ozadju pa je vasica, podoba, ki jo slikarka Darinka nosi s sabo na Švedskem še iz svojih otroških let, podoba nekje iz soške doline. Darinka, naj vam dobri Bog bogato poplača vašo velikodušnost in idejo, da bodo naša romanja tudi na takšen način upodobljena na umetniški način.
Letošnji slovenski prvoobhajanci v Angeredu so: Martin Zupančič, Filipa Lomšek in Jonatan Geld. Slovenska skupnost vam čestita in se veseli tega presrečnega dogodka, ki naj vam pomaga, da boste Jezusa vredno prejemali v svoja srca in tako rasli v pripadnosti njemu, kakor tudi župnijski in slovenski skupnosti. Čestitke tudi staršem, ki so vas skrbno spremljali pri vaši pripravi na ta dogodek.
Slovesna poroka med princeso Viktorijo in Danijelom je velik dogodek za vso Švedsko, posebej za
prepevali švedske pesmi. Naj bo skupna pot princese Viktorije in njenega moža princa Danijela blagoslovljena ter da bosta v ponos kraljevi družini, kakor tudi kraljevini Švedski. Jerici pa in njenemu možu Martinu ter sineku Matiju pa vse blagoslove, da bodo zares srečna družinica.
Lepo
počitnikovanje in tudi s Švedske dobrodošli prvo nedeljo v mesecu
avgustu, torej 1. 8. na Sv. Višarje, kjer bo ob 10.30 predavanje in ob 12.00 slovesno somaševanje, oziroma romarska sv.
maša. Dobrodošli! Jeseni pa spet povabljeni k zbiranju pri slovenskih sv. mašah širom južne Švedske.
- vaš Zvone
IZ ŽIVLJENJA CERKVE NA SLOVENSKEM
V molitvi in hvaležnosti
Evharistija je jedro naše vere
Družina, 20.6.2010, št. 25/59
Prvi Slovenski evharistični kongres - izjemen Cerkvi na Slovenskem
Ce so prireditelji do nedelje, 13. junija, le ugibali, koliko vernikov in ljudi dobre volje se bo udeležilo prvega evharističnega kongresa v samostojni Sloveniji, je bilo že pred deveto uro zjutraj jasno, da bodo presežene tudi tiste najbolj optimistične napovedi. Verniki, ki so najprej napolnili celjski stadion Arena Petrol, ko je prostora zmanjkalo, pa še bližnjo rokometno dvorano in na koncu ploščad pred stadionom, so prišli k maši z beatifikacijo mučenca Alojzija Grozdeta, ki je bila osrednje dogajanje kongresa, z osmimi posebnimi vlaki, štiristodesetimi avtobusi, več sto osebnimi avtomobili, tisti od blizu in nekateri tudi od daleč pa peš. Dobre volje in molitvene drže ni zmotila niti pokvarjena lokomotiva enega izmed vlakov in nekaj posegov v motorno drobovje avtobusov.
Kljub nepričakovanemu velikemu številu vernikov - 32.000 jih je prišlo na kongres, je vse teklo zelo gladko. Od napovedi evharistične prenove in prvega slovenskega evharističnega kongresa, ki so ga slovenski škofje napovedali na začetku leta 2009, se je zvrstilo več sto molitvenih in evharističnih srečanj na ravni posameznih župnij, dekanij, škofij in gibanj. Z njimi so želeli škofje, duhovniki in verniki poživiti praznovanje nedeljske maše, češčenje Kristusa pod podobo kruha in utrditi vero v Ljubezen, ki odrešuje, kot so molili v posebni molitvi. Ko je postalo jasno, da bo evharistični kongres v zgodovino zapisan tudi kot dogodek, na katerem bo za blaženega razglašen mučenec Alojzij Grozde, je bilo veselje toliko večje.
Ob brezjanski Mariji Pomagaj, ki je nekaj dni pred kongresom tudi sama postala romarica, se je festival molitve nadaljeval po župnijah, ki jih je na poti v Celje obiskala. Na koncu je vso noč ob njej v cerkvi Svetega Duha v Celju tik
dogodek v
red kongresom v molitvi, petju in razmišljanju prebedelo več kot 600 mladih, ki so na dogodek brez primere poromali peš. Razpoloženje so že v nedeljo zjutraj stopnjevali kolegi z Radia Ognjišče, ki so skupaj s slovenskimi glasbeniki in pričevalci pripravili uvodni program.
Eden najveličastnejših trenutkov prvega slovenskega evharističnega kongresa je bil prihod milostne podobe Marije Pomagaj z Brezij na stadion. Več kot sedemsto duhovnikov in več sto ministrantov jo je pospremilo med tribune. Med pesmijo Marija, pomagaj nam sleherni čas se je orosilo marsikatero oko. Po venčku sodobnih krščanskih duhovnih pesmi sta o tem, kako se je Kristus v evharistiji dotaknil njunih življenj in vse družine, govorila zakonca Anita in Rajko Šimonka. Z več aplavzi pa so navzoči verniki prekinili pričevanje Pedra Opeke, misijonarja, ki med najrevnejšimi Malgaši uresničuje Kristusov projekt nove zaveze, da bi bili vsi bratje med seboj. Evharistija nam daje moči, da stopimo k drugemu kot bratu. Na koncu uvodnega programa je več kot štiristo otrok in staršev iz sedemnajstih katoliških vrtcev, ki so imeli pred mašo poseben program v bližnjem don Boskovem centru, pripravilo koreografijo na pesem Vstani in steci k Jezusu.
Kruh za življenje Med pesmijo Jezus, božji kruh si za življenje v izvedbi 1.300-članskega združenega zbora iz petintridesetih župnijskih zborov pod vodstvom dirigenta prof. Aleša Makovca in spremljavi orkestra Slovenske policije, med mašo je na orgle igral prof. Tone Potočnik, so k oltarju na čelu papeževega odposlanca kardinala Tarcisia Bertoneja pristopili nuncij v Sloveniji Santos Abril y Castello, nadškofje in škofje iz sosednjih dežel in iz Srbije in Bosne in Hercegovine, domači nadškofje in škofje, grkokatoliški škof Kekič in predstavniki evangeličanske in pravoslavne Cerkve. Vse navzoče je na začetku maše pozdravil nadškof Anton Stres. Poseben pozdrav je namenil več tisoč vernikom, ki niso mogli priti na stadion. Z besedami: »Tukaj smo, da izpričamo to svojo vero, svoj krščanski ponos, svojo hvaležnost Bogu, da smemo biti Jezusovi učenci in člani Cerkve ter pri vsaki sveti maši gostje pri mizi, ki nam jo pripravlja sam Jezus Kristus,« je uvedel v praznovanje. Takoj po kesanju je novomeški
škof Andrej Glavan pristopil h kardinalu Bertoneju in prosil za razglasitev Alojzija Grozdeta za blaženega. Po prošnji je postulator Igor Luzar prebral kratek Grozdetov življenjepis. Zatem je množica na stadionu, v dvorani in na ploščadi vzvalovala. Kardinal Bertone je povzdignil mučenca Alojzija Grozdeta med blažene. Med bučnim aplavzom so odkrili Grozdetovo podobo na oltarju in pred razpelo prinesli njegove relikvije.
Kardinal Bertone je Grozdeta v nagovoru označil za mučenca za vero in vzornika mladine. Poudaril je, s kakšno globoko vero je pričeval bl. Alojzij Grozde, in pojasnil, da nam bo »pozorno branje zgodovine Cerkve na Slovenskem, zlasti nasilnih preganjanj, ki jih je utrpela v preteklem stoletju - pomislimo na čas komunizma, tuje okupacije in državljanske vojne -, razkrilo, da je bila Božjemu ljudstvu evharistija glavni vir opore, moči in tolažbe«. Evharistična skrivnost nam po besedah kardinala Bertoneja razodeva hrepenenje Boga, da bi človeku podelil resnično življenje. Slovenski evharistični kongres po
njegovih besedah »vsakega kristjana kliče k obnovljeni zvestobi pri udeležbi nedeljske evharistije«. Prošnje za vse potrebe so bile iskren izraz skrbi za bližnje in prošnja za moč pričevanja v vsakem trenutku. Darove na oltar so prinesli predstavniki vseh slovenskih škofij in na simboličen način pokazali, da je bila v Celju pri maši navzoča vsa Slovenija. Obhajilo, ki ga je delilo več sto mašnikov, je bil eden izmed vrhuncev evharističnega kongresa. Kristusa so ponesli k vernikom na od sonca razbeljene tribune, k preizkušanim bratom na invalidskih vozičkih, ki so imeli poseben prostor na pokriti tribuni, za trenutek se je ustavila tudi dežurna zdravnica, prejela obhajilo, kratko pomolila in odhitela naprej, prejelo ga je tudi dekle, ki je še trenutek prej obležalo od napora in vročine, mamica s spečim otrokom v naročju, tudi tisti, ki so ostali pred vrati stadiona, gospa, ki je bila še pred pol ure v dvorani pri spovedi ^ Kdo ne bi delil zahvale, ki jo je izrekel novomeški škof Glavan na koncu maše, in goreče počastil Gospoda v Najsvetejšem. Celjski škof Stanko Lipovšek si še pred pol leta gotovo ni mogel predstavljati, da bo kot domači škof pred tolikšno množico vernikov v procesiji nosil sveto Rešnje telo, ki so ga počastili z litanijami Srca Jezusovega. Ganljiv prizor, kakor so ga pozneje opisovali mnogi. Verniki so vztrajali kljub soncu in vročini. Na koncu vrhunec s podelitvijo blagoslova z Najsvetejšim. Ko je zadonela še Marija skoz' življenje, pa je lahko vsak začutil, da prihaja pesem iz srca.
Franci Trstenjak, organizator, Radio Ognjišče Zame osebno se je kongres začel z romanjem milostne podobe Marije Pomagaj, tako da kongres ni bil skrčen samo na en dan. Obisk milostne podobe v devetih župnijah, kjer so (nad)škofje navduševali ljudi za življenje v moči svete evharistije, je bila najlepša uvertura, ki je pripeljala do nedeljskega jutra. Močan vtis je name naredilo tudi romanje mladih s Teharij k Svetemu Duhu, še posebej ko sem ob štirih zjutraj prišel tja in videl, kako je 300, 400 mladih molilo, klečalo, nekateri pa so ležali po tleh v cerkvi ali okoli nje in spali. To daje zaupanje, da Cerkev ni samo Cerkev starejših, ampak tudi mladih, kar ji daje posebno moč. Samo dogajanje na stadionu in množičen obisk pa sta pokazala, da evharistični kongres ni bil samo manifestacija, nekakšen koncert, temveč javna izpoved vere. Mnogi so ob tem dogodku poživili vero. Tudi na stadionu niso bili samo starejši, temveč je po moji oceni prevladovala generacija od 40. do 50. leta, bilo pa je tudi zelo veliko mladih številnejših družin. Novo znamenje, kako je Cerkev pestra, mozaična. Čudovito poroštvo za naprej! Že skozi celotno pripravo na kongres in tudi dogajanje v Celju pa se mi je izkristaliziralo še eno sporočilo: da smo zdaj duhovniki še bolj poklicani, da z vsemi talenti, ki jih imamo, naredimo maše bolj privlačne. Vemo, da obisk maše upada - morda tudi zaradi predolgih, slabo pripravljenih maš. Seveda je prvi razlog za prihod k maši Bog, mi duhovniki pa lahko vernim s svojim zavzetim delom omogočimo in olajšamo, da ga bodo pri sveti maši res doživeli.
Predstavnikov državnega političnega vrha ni bilo "Razumem, da je država nekaj drugega kot cerkev" Glede neudeležbe slovenskega državnega vrha na današnjem evharističnem kongresu je Stres poudaril: "Vesel bi bil, če bi naš politični vrh s svojo udeležbo tukaj pokazal, da smo katoličani normalen sestavni del te družbe. Verjamem, da se naši politiki udeležujejo različnih prireditev, ki jih ne organizira država. Razumem, da je
država nekaj drugega kot cerkev, ampak mi smo del civilne družbe, zelo pomemben del civilne družbe in popolnoma razumem, da se predstavniki države udeležujejo tudi prireditev, ki jih priredijo različne organizacije civilne družbe. Ljudje so veseli, če vidijo, da se kdo od voditeljev države zanima za njih tudi iz sočutja." Izpostavil je primer Nemčije, katere državni vrh se udeležuje cerkvenih slovesnostih. Upa, da se bodo tudi v Sloveniji stvari razvijale v to smer.
__Karlo Smodiš
KDO JE BIL LOJZE GROZDE?
Prvi slovenski blaženi mučenec. Foto: MMC RTV SLO "Naj bo torej Alojzij Grozde naš zgled in priprošnjik ter naj nam izprosi milost, da bi bili tudi mi v bratskem občestvu Cerkve vedno zvesti Gospodu," je v pridigi med drugim povedal Bertone. Foto: MMC RTV SLO Grozde, ki je z uradno razglasitvijo postal prvi slovenski blaženi mučenec, se je rodil leta 1923 pri Mokronogu. Januarja 1943 se je z vlakom vračal domov iz Ljubljane, med potjo pa ga je prijela partizanska straža. Za njim se je tako izgubila sled, pozneje pa so njegovo truplo v gozdu našli šolarji. Škofijski postopek za njegovo beatifikacijo se je začel leta 1992.
Po razglasitvi so na celjskem stadionu odkrili Grozdetovo podobo. Gre za delo akademskega slikarja Tomaža Perka, blaženega mučenca pa prikazuje v odrasli dobi, v njegovi dokaj značilni drži, zazrtega navzgor in s knjigo v roki. V procesiji so nato prinesli tudi relikviarij, v katerem je shranjen delček kosti novega blaženega, ki je bil vzet ob ekshumaciji posmrtnih ostankov leta 1999. Alojzij Grozde se je rodil in bil krščen 27. maja leta 1923 v Zgornjih Vodalah. Postulator ostopka za njegovo beatifikacijo, je bil mag. Igor Luzar. Med svojimi sovrstniki se je odlikoval kot marljiv dijak, predvsem pa je bil daleč naokoli poznan zaradi svojega doslednega in vzornega krščanskega življenja zakoreninjenega v evharistiji, katero je imenoval Sonce mojega življenja. Kot dejaven laik je s svojim zglednim načinom življenja, prežetim s Kristusovim duhom, pobožnostjo do Božje Matere Marije, vsakodnevno dokazoval kako je mogoče kot laik živeti ideal svetosti v vsakdanjem življenju. Za božič leta 1942 se je odpravil iz Ljubljane domov na Dolenjsko, da bi v krogu družine obhajal božične praznike. Preko Podtabora pri Strugah in Ambrusa je na novega leta dan, 1. januarja 1943 prispel v samostan v Stični, kjer je bil pri sveti maši in prejel obhajilo. Iz Stične je preko Trebnjega prispel na Mirno, kjer so ga pod krivo obtožbo umorili. Alojzij Grozde je tudi v najhujšem trpljenju, do konca ostal zvest temeljnim krščanskim idealom odpuščanju in ljubezni do bližnjega. V tej ljubezni do Kristusa in Cerkve je komaj dvajsetleten daroval svoje življenje. Truplo Alojzija Grozdeta, ki so ga pozneje našli v gozdu, so pokopali na pokopališču v Šentrupertu. Že takoj po smrti so se mu ljudje v molitvi priporočali kot mučencu za vero. Njegov grob na pokopališču v Šentrupertu je postal kraj številnih romanj tako posameznikov kakor skupin. Alojzij Grozde je čudovit zgled krščanskega življenja in tako vzor za vsakega kristjana, še posebej za mladino. Njegova mučeniška smrt iz prezira do vere razodeva zvestobo krščanskim idealom, ki so jih ljudje na našem prostoru, pogumno izpovedovali tudi v najhujših trenutkih življenja slovenskega naroda.
Radio OGNJIŠČE, junij 2010
NEKROLOG
Drago Krsnik
zasluženega
Drago Krsnik se je rodil 16.12.1930 v Čakovcu na Hrvaškem. Leta 1953 je prišel v Slovenijo, kjer je v Mariboru spoznal Ano Vlahek, s katero si je ustvaril družino. Življenjske razmere so ga v 60. letih vodile na Švedsko, kamor sta mu sledili tudi žena Ana in hčerka Danica. V Landskroni si je družina ustvarila novo življenje in se v takratnem društvu Lipa povezala z mnogimi Slovenci. Vendar se jima je želja po vrnitvi v Slovenijo končno uresničila l. 1999, ko sta se vselila v svoj topel dom v Hotinji vasi blizu Maribora. Leta 2003 je Drago s svojo soprogo ponovno stopil pred oltar in po 50. letih zakonskega življenja sta obnovila poročno zaobljubo. Mirna leta pokoja je v februarju l. 2010 nepričakovano prekinila bolezen. Le- ta je, žal, hitro napredovala in 2010 je Drago Krsnik preminil. Spominjali se ga bomo kot mirnega, potrpežljivega, ljubečega in
28. avgusta
spoštovanja vrednega človeka , ki je s svojim humorjem znal popestriti vsako druženje.
Patricija Tomšič
AKTUALNO
AKTUELLT
Kraljevska poroka:
Vsa evropska modra kri
priča poroki — Šlo je za največjo poroko po Charlesu in Diani 19. junij 2010,
Stockholm -MMC RTV SLO
Bodoča švedska kraljica, princesa Victoria,in
njen izbranec Daniel Westling sta se končno odpravila pred oltar, v Stockholmu pa je zbrana
vsa evropska dvorna smetana.
32-letna prvorojenka švedskega kralja Carla XVI. Gustava in njen bodoči mož na ta dan čakata že več let, saj sta se spoznala leta 2002, ko je bil Daniel inštruktor fitnesa. Ne njena družina ne švedska javnost s princesino izbiro nista bili zadovoljni, a sčasoma se je Daniel, ki je v tem času postal poslovnež, s svojo preprostostjo priljubil najprej Švedom, nato pa še bodočemu
tastu.
Februarja lani je kraljeva palača oznanila zaroko, le nekaj tednov pozneje pa
sporočila tudi datum
poroke - 19. junij 2010, dan, na katerega sta si leta 1979 večno zvestobo obljubila tudi Victorijina oče Carl Gustav in mati Silvia, pred njima pa sta se na isti dan leta 1850 poročila tudi kralj Carl XV. in Louise Nizozemska.
Poroka je stala (najmanj) 20 milijonov kron
Švedska se na ta veliki dan pripravlja že vse leto, saj omenjena poroka velja za največji tovrstni dogodek po poroki princa Charlesa in princese Diane leta 1981. Za prenovo katedrale Storkyrkan je župnija namenila 12,4 milijona kron, celotna poroka (z vsemi slavnostnimi večerjami, sprejemi in banketi) pa je stala okoli 20 milijonov kron. Polovico bo plačala švedska vlada, drugo polovico pa kraljeva hiša. Tako ni nič nenavadnega, da so svojo navzočnost na obredu potrdili predstavniki vseh evropskih kraljevih hiš, svojo državo pa zastopajo tudi japonski princ, jordanski kralj idr. Večina povabljenih se je sicer udeležila tudi banketa in večerje dva dni pred poroko ter koncerta v dvorani, kjer vsako leto podelijo tudi Nobelove nagrade.
Družice (večinoma) modre krvi Hčerke in vnukinje številnih evropskih kraljevih hiš pa so povabili, da bi sodelovale na poroki. Družice bodo tako šestletna Catharina-Amalia, hči nizozemskega princa Willema-Alexandra in Maxime, Ingrid Alexandra (6), hči bodočega norveškega kraljevega para Mette-Marit in Haakona, pa 11-letna Madeleine, ki je vnukinja kraljeve sestre, princese Margarethe, in Danielovi nečakinji (hčerki njegove sestre Anne) Hedvig (11) in Vera Blom (6).
Šolski spletni projekt: Kapela v Slovenskih Goricah - Göteborg

V šolskem letu 2009/10 je OŠ na Kapeli navezala stike z nekaterimi šolami po svetu, med drugim tudi sobotno šolo slovenskega dopolnilnega pouka v Göteborgu, ki ga vodi slovenski duhovnik Zvone Podvinski. Projekt je rezultiral v izdaje skupne knjižice, pravljice Christe Kempler, Veliki izlet (Den stora utflykten), ki je bila tiskana in je izšla ob koncu šolskega leta na Kapeli. Knjižico je v švedski jezik prevedla Katarina Zupančič in lektorirala Augustina Budja. Na pobudo Zvoneta Podvinskega se je A. Budja na Kapeli udeležila dotične proslave in v imenu učencev v Göteborgu prejela zajetno število knjig za otroke na Švedskem. Ob tej priliki smo z novimi znanci obiskali še župnišče na Kapeli, kjer nam je g. Tonček ponudil Magdalenine solze, izvrstno kapelsko vino! Hvala organizatorjem, predvsem obema vodjema projekta, Živani Safran in Zvonetu Podvinskemu!	Augustina Budja
Mariborski "fantomski" grad le ni "fantomski"
Maribor je zrasel pod gradom Marburg. Mesto, ki
je mestne pravice dobilo v 13. stoletju, je ime dobilo prav po tem gradu. Foto: Mladinska knjiga Arheološka odkritja 15. junij 2010 Maribor - MMC RTV SLO/STA
Na mariborskem griču, ki nosi ime Piramida, so končali prvo fazo arheoloških izkopavanj, ki so odkrila dobro ohranjene ostanke srednjeveškega gradu Marchpurg. Kot pravi zgodovina, je vse do leta 1784 na griču stal grad Marchpurg oziroma Marburg, kar pomeni Grad v
Marki. Prvič je bil grad omenjen leta 1164, zgradili pa so ga za obrambo pred Madžari, ki so tedaj vdirali v naše kraje. V 13. stoletju se je pod njim razvil srednjeveški Maribor, ki je po gradu dobil tudi ime, sama utrdba pa je zaradi izgube svojega geostrateškega položaja začela propadati.
Napis na spominski plošči v kapeli priča o tem, da je prvotno piramido leta 1821 uničila strela, grof Henrik Brandis pa je dal postaviti kapelo v spomin na lokacijo starega gradu. Grič so pred imenom Piramida imenovali različno: od "mons castri" do "der Purgperg" v 13. in 14. stoletju. Še danes vidimo na Piramidi jame, luknje itd., ki so jih izkopali ljudje iz tistih časov.
Okoli leta 1560 so ga renesančno obnovili, vendar je večkrat pogorel, vse dokler ga niso v 18. stoletju porušili in ostanke uporabili drugod. Vse, kar je ostalo od gradu, je okop z nasipom, na vrhu katerega stoji klasicistična kapela iz leta 1821 s kamnitim Marijinim kipom.
Odkritje zgodovinskega pomena Odkritje arheoloških ostankov gradu je po besedah vodje izkopavanj Mire Strmčnik Gulič, glede na to, da je bil grad doslej omenjan le v pisnih virih, materialnih ostalin pa ni bilo, zgodovinskega pomena. Kot je povedala arheologinja, je bil to obodni grad kar velikih dimenzij, okrog 50 krat 50 metrov, ki so ga postavili konec 11. stoletja in je bil največja trdnjava na Slovenskem v tistem času. "To je bila deželnoknežja utrdba, prava trdnjava," je dejala. Proti pričakovanjem so se dobro ohranile različne gradbene faze, najstarejše predstavlja obodni zid. Na Piramidi so med izkopavanji našli tudi prazgodovinske ostanke. "Najgloblje, na treh metrih, smo odkrili sledi prazgodovinske poselitve, se pravi, da je bil človek tukaj že nekje okoli 1000 pred našim štetjem," je pojasnila Strmčnik Guličeva.
O gradu so doslej pričali le zgodovinski viri, materialnih dokazov o njegovem
obstoju pa ni bilo.
Muzej na prostem Mariborski župan Franc Kangler si je zadal, da bo do leta 2012, ko bo Maribor Evropska prestolnica kulture (EPK), najdišče uredil v muzej na prostem in ga odprl za javnost. Dela na najdišču se bodo nadaljevala predvidoma v avgustu. Pod površjem naj bi se namreč skrivali še dve v celoti ohranjeni kletni etaži. ""Naredili bomo vse, da bi do leta 2012 odkrili vse, kar se še da odkriti," je dejal župan Kangler, ki si je danes v družbi novinarjev ogledal območje. ""Nekateri niso verjeli v to zgodbo. Nekateri so imeli pri sprejemanju proračuna velike pomisleke. A zdaj so se ti pomisleki izkazali za odvečne,"" je povedal Kangler.
Poleg najdišča bodo zgradili sprejemno pisarno in del območja pokrili. Po besedah svetovalca župana Emanuela Čerčka so na mestni občini lani s pogodbo zagotovili nekaj manj kot 40.000 evrov za začetek izkopavanj, v letošnjem proračunu pa je zagotovljenih še najmanj 105.000 evrov. Predviden obseg celotne investicije je 1,6 milijona evrov, projekt pa je pripravljen tudi za kandidaturo za evropska sredstva.	L. Š.
Slovensk historia eller
Europas bäst bevarade hemlighet
Del 2 frän www.slovenlenhlstorla.se utgär frän berättelsen om Martin Krpan och handlar om förhällandet mellan folket och de styrande samt kampen mot turkarna. Sammanställt av Vesna Jakše
Martin Krpan
Berättelsen om Martin Krpan handlar om en storvuxen och stark man som fraktade engelskt salt frân kusten, vilket var strängt förbjudet. När han en vinter fraktade salt pâ sitt sto mötte han kejsaren frân Wien, som var pâ väg till Trieste. För att kejsarens vagn skulle komma förbi pâ vägen lyfte Martin Krpan undan sitt sto. Denna styrka imponerade pâ kejsaren som bestämde sig för att lägga mannen pâ minnet. Senare kom det sig att en jättelik jätte, Brdavs, föreställande turkarna, angrep Wien. Ingen râdde pâ honom och till slut mindes kejsaren den starke Martin Krpan som han en gâng mötte pâ vägen. De lyckades till slut fâ honom till Wien. Inför mötet med Brdavs smidde Martin Svensk översättning: Torsten Sjöfors	sitt eget vapen, dâ inget av
kejsarens dög, och han högg ner kejsarinnans lindför att ha till sin pâk, vilket hon inte kunde förlâta honom. Han använde sitt eget sto dâ ingen av kejsarnas hästar var tillräckligt seg.
Med sin styrka och sitt mod räddar Martin Krpan Wien, kejsaren och kejsardömet. I berättelsen är förhâllandena i det kejserliga palatset utmärkt beskrivna, liksom kejsaren, kejsarinnan, ministern Gregor och hovfolket. Trots att Martin Krpan räddat landet kunde ministern tänka sig att lâsa in honom för den förbjudna handeln med det engelska saltet. Författaren Levstik snuddar här vid gamla statsmäns kortsiktighet gentemot den enkla människans viktiga handling. Martin Krpan är en mycket omtyckt folkhjälte och berättelsen hör till den slovenska berättarkonstens vagga.
Man kan säga att Martin Krpan, sâsom kung Matjaž, förkroppsliggar det slovenska folket som kämpar mot turkarna och pâ sâ sätt bidrar till att hindra dem att ta över Wien, men ocksâ i sin
personliga styrka, enkelhet och seghet och förankring i jorden i jämförelse med det konstlade härskarskiktet i palatset. Här ska jag berätta om hur slovenernas styrka utnyttjas i kamp, men ocksa om hur det tyska sakta tränger sig pa och tränger undan det slovenska spräket framförallt i det omräde som idag är Österrike.
Aldrig hade slovenerna varit mer inblandade i europeiska ting som dä de läg under direkt styre av Arnulf av Kärnten (ca. 845 - 899). Han var son till prins Karloman, som i sin tur var son till Ludvig den tyske, kung över östfrankiska riket och sonson till Karl den store. Dennes kungadöme var pä sätt och vis en medeltida konfederation av hertigdömen med följande folk: bayrare, swaber, franker, saxer och karantaner (slovener).
Hans mamma var den karantanska damen Liudvina (Liutswind) som Karloman levde med e^er är 840 i ett kungligt palats i Blatograd (Moosburg) i Karantanien. Arnulf, som blev hertig av Kärnten, sedan kung och kejsare, var Karlomans ende son. Enligt institutio Sclavenica krävdes det att Karantaniens regent var av karantanskt blod antingen pä fädernet eller pä mödernet - han var därför en laglig regent enligt karantansk lag.
Arnulf av Kärnten (896-899) och hans son
Ludvig IV barnet (900-911) var de sista karolingiska kungarna av östfrankiska
riket.
Arnulf av Kärntens mynt samt hans kungliga sigill frân 888 och kejserliga sigill frân 896.
När kung Ludvig den tyske dog efterträddes han av sina tre söner. Karloman ärvde Bayern och Karantanien (med Pannonien), men denne gav Karantanien vidare till sin son Arnulf. Källor visar oss att Karantanien tillsammans med Pannonien kallades regnum Carentano, dvs. Karantanska konungariket, e^ersom de regerades av en medlem ur den karolingiska ätten.
Under de följande ären visade sig hertig Arnulf av Kärnten vara en god och bestämd ledare. Omkring 880 uppkom en stor dispyt mellan Karantanien och Stormähriska riket. Den rastlöse mähriske regenten, prins Svatopluk, var mycket inflytelserik i Karantaniens östra region (Österrike). Dispyten växte sig sä stark att Svatopluk kallade pä ungersk hjälp, som dök upp utanför Wien för första gängen är 881. 883 bröt ett regelrätt krig ut mellan Stormähriska riket och Karantanien. 885 blev det dock fred genom medling av Karl III den tjocke, Arnulfs farbror, kung över östfrankiska riket.
Hertig Arnulf, som alltid hade varit stolt över sin karolingiska härkomst, kände sig ständigt besvärad över sin farbrors (kung Karl III den tjockes) sätt att kompromissa med fienden till det karolingiska imperiet. Istället för att utmana dem till strid mutade han dem med guld, särskilt nordmännen. När församlingen av kejserliga prinsar hade sammankomst i Treves 887, dök hertig Arnulf
upp där med en stor armé karantanska och andra slaviska soldater, i källor beskrivs de bokstavligt cum manu valida Noricum et Sclavorum. Han avsatte sin farbror och tvingade de närvarande prinsarna att välja honom till kung över östfrankiska riket. Under äret som följde, dvs. 888, gi^e sig Arnulf, den nye kungen, med dottern till Ernst, en bayersk adelsman. Han besökte ocksä sina karantanska slovenska landsmän under det äret och firade jul med dem i slottet Krnski Grad. Det betydde ocksä ett farväl till hans födelseland Karantanien. Markgreven Luitpold (Leopold), Arnulfs kusin pä moderns sida, utnämndes till herrelöjtnant av Karantanien.
Regnum Carentano: Vzhodna Krajina är östra regionen (Österrike), Velika Moravska är Stormähriska riket.
Karantanerna var mycket stolta över kung Arnulf, deras landsman, och de fortsatte att stötta honom när han behövde dem i sina fälttag. Av alla strider han utkämpade var den vid floden Dyle i Belgien, da nordmännen besegrades 891, den mest kända.
Adeln fran väst erbjöd ocksä Arnulf kronan över västfrankiska riket. Han
accepterade inte erbjudandet utan insisterade att kronan skulle ges till Odo, greven av Paris. Denne visade da Arnulf sin vördnad som hans vasall och sa gjorde även de andra karolingiska regenterna: Ramnulf av Aquitania, Rudolf av övre Burgund, Louis av Provence och Berengar, kung av Italien.
Pa detta sätt beredde Arnulf av Kärnten vägen för en ny europeisk gemenskap. Det var inte längre det frankiska rike, som det var under Karl den store, utan en konfederation av autonoma kungadömen och hertigdömen samlade under den kejserliga kronan.
fortsättning följer
Slovensko GLASILO
Slovenska BLADET
Izdajatelj / Utgivare: Slovenska zveza / Slovenska riksförbundet i Sverige
Box 237, 261 23 LANDSKRONA Telefax: 0457-771 85 / 031-52 82 96 Predsednik/Ordför: Ciril M Stopar, Tajnik/Sekr: Marjana Ratajc
NASLOVI - ADRESSER
KK SLOVENIJA
c/o Rudolf Uršič
Norregata 9, 633 46 Eskilstuna
Preds.: Rudolf Uršič, 016-14 45 49
IVAN CANKAR
N Langgatan 93
330 30 Smalandsstenar
Preds.: Branko Jenko, 0371-303 15
SD SIMON GREGORČIČ Scheelegatan 7 731 32 Köping
Preds.: Alojz Macuh, 0221-185 44
KD SLOVENIJA Vallmovägen 10 293 34 Olofström
Preds.: Ciril M. Stopar, 0457-771 85
SLOVENSKI DOM Parkgatan 14 411 38 Göteborg Jože Zupančič, 031-98 19 37
SLOV./ŠVEDSKO DRUŠTVO Darko Berginc; Kadettg 30 D 254 55 Helsingborg Blagajnik: 042-156 188
SLOVENSKA AMBASADA
Styrmansgatan 4
114 54 Stockholm
08-545 65 885/6 Fax 08 662 92 74,
e-pošta: vst@gov.si_
SKD FRANCE PREŠEREN
Box 5271
402 25 Göteborg
Lado Lomšek, 031-46 26 87 SKD
PLANIKA
V:a Hindbyvägen 1 214 58 Malmö
I va n ka F ran ce u s , 040-49 43 85
DRUŠTVO ARENA Brantaforsv 10 372 50 Kallinge Tel.: 0457-20840/ 103 80
SLOV. DRUŠTVO STHLM BOX 832
101 36 Stockholm Pavel Zavrel, 08 8572 59
PEVSKO DRUŠTVO ORFEUM c/o Bencek-Budja, Hantverkarg 50 261 52 Landskrona A. Budja, 0418-269 26
26 SLOVENSKA KATOL. MISIJA Parkgatan 14 411 38 Göteborg Zvone Podvinski, 031711 54 21
VELEPOSLANIŠTVO
KRALJEVINE ŠVEDSKE Ajdovščina 4/8 SI - 1000 Ljubljana, Slovenija (+386) 01-300 02 70
Tisk / Tryck: JASK AB, Landskrona, 0418-44 83 00
redakcija // redaktionen