Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Via Machiavelli 13/11.. Tel. 3-84-91 — Za Italijo: Gorica, Piazza Vittoria 18. — Poštni predal (casella post.) Trst 431. — Pošt. ček. račun: Trst, št. 11/6464. Poštnina plačana v gotovini Posamezna številka Lir 25— NAROČNINA: trimesečna lir 325 - polletna lir 600 - letna lir 1100. — Za inozemstvo: trimesečna lir 500 - polletna lir 1000 - letna Vr 2000. Oglasi po dogovoru. Spedizione in abb. postale I. gr. ŠT. 4 TRST, ČETRTEK 17. JUNIJA 1954, GORICA LET. III A li se more Italija ubraniti komunizma Kongres italijanske Krščanske demokracije, ki se bo sestal ta mesec v Neaplju, je važen dogodek ne le za Italijo, temveč vzbuja veliko zanimanje tudi v inozemstvu. Gre namreč za prihodnost stranke, o kateri vemo, da je 7. junija 1953 sicer zgubila precej glasov, a združila ob teh volitvah kljub temu okoli sebe nič manj ko 11 milijonov državljanov. Tako ogromnega števila volivcev ni imela nobena druga stranka v Italiji. Iz njene srede izhajajo vlade, na njej sloni odgovornost za bodočnost države. Po 7. juniju je Krščanska demokracija zašla v težave: čeprav je najsilnejša stranka v republiki, ji vladanje ne gre več gladko od rok. V parlamentu razpolaga le z malo večino. Zadostuje, da se nekaj poslancev prehladi ter ostane doma, pa je vlada v manjšini. Tako ni mogoče trajno in varno vladati. Naravno je zato, da se sedaj trudijo, kako bi našli izhod iz nestalnega in nevarnega položaja. Ker jim zavezništvo z malimi sku-Pinctni liberalcev, socialnih demokratov in republikancev ne zadostuje, je padel predlog, naj Kršč. demokracija pritegne k sodelovanju v vladi in parlamentu še katero močnejšo stranko. Predsednik poslanske zbornice Giovanni Gronchi pravi, da se je tieba združiti z Nen-rrijem. Edino tako bo Nenniju omogočeno, ^a se odtrga od Togliattija in Moskve, da se odpove ideji marksistične diktature ter Pridruži braniteljem demokracije. Kdor 1 tenni j a odbija, ga sam sili v naročje Togliattiju in v odvisnost Kremlja. Povsem drugačnega mišljenja so seveda krsčansko-demokratični desničarji: zveza z jtennijem je pogubna, ker je njegova stranka odločna nasprotnica skupne evropske voj-®ke in Atlantske zajednice. Nenni bi spravil Italijo v spor z zunanjim svetom in jo pognal v popolno osamljenost. Ce že potrebuje novih zaveznikov, naj jih Krščanska demokracija išče pri monarhistih in zmernih nasino vcih. Ustanovi naj se velika zveza vseh »narodno čutečih« antikomunističnih strank, Pa bo imela vlada v parlametu zanesljivo, čvrsto večino. Odpor mladine Borba med levičarskimi in desničarskimi strujami traja v katoliškem taboru Italije že dolge mesece. Posebno mladina se vztrajno °dločno upira, da bi Krščanska demokracija sla na desno, se zvezala z monarhisti ali celo z misinovci ter si tako odtujila kmetsko, delavske množice. Spor v Katoliški akciji je bruhnil na dan pred nekaj meseci, ko je bil Predsednik mladinskega gibanja 29-letni zdravnik Mario Rossi prisiljen odstopiti. Jvakšno je mišljenje mladine, je jasno pove-an° v knjigi, ki jo je dr. Rossi kmalu za tem objavil. »Treba je podpirati reveže, z I njimi živeti, jim stati ob strani! Mladina noče, da bi se zaradi politične taktike zadrževal socialni napredek. Evangelij nas ni učil, naj iščemo političnih privržencev ali branimo denar bogatašev. Dela pravičnosti in krščanske ljubezni so važnejša kakor vse stanovske predpravice. Zasebna kapelica, sezidana v gosposki palači, ne bo na dan sodbe zadostovala hišnemu posestniku, da reši svojo dušo. Stati moramo na strani revežev, da ne padejo pod vpliv čisto materialističnih ideologij.« V dokaz, da se z drjem Rossijem popolnoma strinjajo ter ne odobravajo stališča profesorja Gedde, je takoj za Rossijem javilo svoj odstop še 20 mladinskih voditeljev iz Katoliške akcije Odločen nasprotnik desničarskih teženj v Krščanski demokraciji je tudi danes že v svetovni javnosti znani florentinski župan La Pira Tujina je postala nanj pozorna konec preteklega leta, ko so lastniki jeklarne Pignone v bližini Florence iznenada odpustili iz službe 1700 delavcev. ICer imajo ti večinoma žene in otroke, je bilo 6000 do 7000 ljudi čez noč na cesti. O tržaškem vprašanju pišejo listi vse mogoče stvari. Danes pravijo, da pridejo pod Jugoslavijo Bazovica in Hrovatini, jutri, da Dolina in Repentabor, danes, da dobi Jugoslavija novo pristanišče v bližini Kopra, jutri spet svoboden pas v tržaški luki. Kdo naj se v tej zmešnjavi spozna ? Novinarji v resnici ne vedo nič, saj so razgovori strogo tajni. Ker pa morajo nekaj pisati, pobirajo okoli govorice. Naši bralci naj zaupajo Novemu listu. Ta pove, kaj je resnica in kaj govorica in kaj le naše nemerodajno mnenje. Ljudstva ne bomo begali. H/letUa tj nastopa v glavni vlogi slovenskega filma Vesna, ki so ga vrteli v Trstu. Gabrijelčičeva je 20-letna slušateljica stavbarstva na visoki šoli v Ljubljani. Njen oče je iz goriške okolice in se je moral — kakor številni drugi Slovenci — umakniti pred fasi.-ličnim nasiljem čez mejo. X filmu je prišla čisto slučajno : pri izhodu iz ljubljanskega kina Union jo je zagledat režiser in vprašal, ali bi ne poskusila. Ziv dan še ni bila na odru, sedaj pa občudujejo y Nemčiji milijoni njen dekliški čai. Jurij La Pira, ki ga radi njegovi nesebičnosti in verske gorečnosti imenujejo župana-svetnika, je odredil, naj se brezposelnim delavcem izplačujejo neprikrajšane mezde iz občinskih sredstev in dobrodelnih skladov, ki jih je mesto dobilo od Vatikana. Odobril je nadalje sklep delavcev, da zasedejo s silo tovarniške obrate, in poskrbel, da se je na velikem dvorišču tvornice darovala slovesna sv. maša, katere se je sam uradno udeležil. Delavci, v veliki večini komunisti, so ob povzdigovanju vsi pokleknili. Po Italiji se je razlegel klic, da je La Pira komunist, nekateri so zahtevali od vlade, naj ga vtakne v ječo. Z nasilnim zasedanjem tovarn — so vpili — se ne rešuje vprašanje brezposelnosti! »Mogoče smo se zmotili,« — je odvrnil La Pira — »toda glavno je, da se krščanska ljubezen do bližnjega dokaže s stvarnimi socialnimi dejanji. Naredili smo le, kar smo po nauku evangelija bili dolžni storiti«. S svojim nastopom je prisilil podjetnike, da so tovarno s pomočjo vlade tehnično izpopolnili ter jo tako ohranili v popolnem obratu. (Nadaljevanje na 3. strani) AVSTRIJCI SE JEZE NA BARTOLIJA V tržaški občini je pokopanih 5.500 avstrijskih in nemških vojakov iz zadnje vojne. List »Salzburger Nachrichten« pravi, da so njihovi grobovi tako zapuščeni, kakor ni navada v omikani deželi. Zupan Bartoli da se zanje nič ne briga, čeprav je član Krščanske demokracije, ki bi morala imeti vsaj nekaj razumevanja za grobo’ e umrlih kristjanov. ŽENEVSKA KONFERENCA IN TRST Mladinsko zastopstvo tržaških indipendentistič-nih strank je bilo v Ženevi, kjer je opozorilo razne diplomate na željo tržaškega ljudstva po ohranitvi Svobodnega tržaškega ozemlja. Posebne spomenice je izročilo predvsem predstavnikom štirih velesil. Kdor hoče Novemu listu resnično pomagati, naj postane njegov naročnik. Od same razprodaje v trafikah list ne more živeti. Obstal in napredoval bo le, če ga bodo podpirali številni naročniki. Bralke in bralci, sedaj je čas, da jih nabirate. Pomagajte sosedom in znancem izpolnjevati položnice! Manj ko tramvajski listek V Italiji in na 6toju se delavci že delj časa bore za povišanje plač. Preteklo soboto je prišla iz Rima vest, da je stvar urejena. Trst, ki je bil doslej v 1. draginjski kategoriji, so postavili v tretjo in sloji sedaj niže od malih podeželskih mest, kakor Como, Crema in Massa Carrara. Plačo hočejo povišati za 2 liri in 35 stotink na uro. Kdor dela 8 ur, dobi dnevno 18 lir in 80 stotink več, dve liri mu torej še manjkata za tramvaj. Povišek je lep, delavci bodo lahko poslali družino na počitnice ali si kupili hišico z vrtom. Proti smešnemu povišku so se seveda uprli in sklenili stavkati v tržaških in tržiških ladjedelnicah. Tržačani v Pori Saldu Prispela je kartica, ki pravi, kaj so naši izseljenci naredili, ko jili je na poti v Avstralijo pripeljala ladja v Port S a id. Pri priči so sedli v kočije in ha j d arabskimi fija- karji po mestu. Manjkala je samo še harmonika in Štefan terana, ki gasi žejo in preganja domotožje. Stavka proti domačinom STO LET SO ČAKALI V mnogih pokrajinah Amerike je bilo doslej črncem prepovedano obiskovati iste šole kakor državljanom bele kože. In ventar plačujejo črnci davke kakor ostali državljani, prelivajo kri za domovino kakor drugi. Sedaj je vrhovno sodišče Združenih držav razglasilo, da je tako ravnanje s črnci protizakonito. Pravijo, da je ta razsodba najvažnejša, kar jih je bilo izdanih zadnjih 100 let v obrambo enakopravnosti med ameriškimi državljani. Kako počasi se uveljavlja človeška pravica! Trije cdvetniii -branitelji pravic črncev si veselo stiskajo roke, ko slišijo, da je vrhovno sodišče Združenih držav proglasilo enakopravnost črncev z ostalimi državljani v javnih šolah. Za časa Hitlerja in Mussolinija se je moralo izseliti iz južnega Tirolskega tudi mnogo cMavcev. Po vojni je izšel zakon, da se lahko vrnejo domov in v javne službe, iz katerih so bili pregnani. Tako so pred kratkim hoteli namestiti 21 nemških delavcev spet v elektrarnah V Boc-nu in Meranu, a glej, priseljeni italijanski delavci so se odločno uprli. Zagrozili so s stavko, če dobe domačini službe. Stvar je grda posebno zato, ker bi ne bil noben Italijan odslovljen, saj so elektrarne potrebovale nove delovne sile. Ravnateljstvo se je ustrašilo, domačini so ostali na cesti, krivica je zmagala. Muhe lovijo V Ženevi ob Lemanskem jezeru se je zbralo zaradi pogajanj o Aziji silno ljudi. Odposlanstvo vsake države je vzelo s seboj cele trume strokovnjakov, tipkarice, novinarje, detektive, šoferje, služabnike in celo filmske fotografe. Izračunali so, da se je okoli diplomatov nateplo nič manj ko 3500 ljudi. V resnici pa odloča o vsem le pet oseb. Največ je seveda časnikarjev, ki so prišli iz vseh delov sveta. Med dolgimi tajnimi pogajanji so brez posla in ne vedo, kako bi si pregnali čas. Nekateri love po mizah muhe. VeliK neuspeh Diplomati si y lepi Ženevi že dolgo belijo glavo, kako bi vrnili mir Indokini in zedinili Korejo, kjer je pustilo svoje kosti več a-meriskib vojakov kakor na vseh bojiščih zadnje vojne. Po večmesečnem prerekanju so se pogajanja o Koreji razbila. Pravi vzrok je v tem, da bi vsak rad obdržal vsaj to, kar je s krvjo priboril: komunisti severno Korejo, Sing-man Rhee in zapadnjaki južno. Vsi se boje resnično svobodnih volitev, ki naj združijo deželo. Ob razidu so se k sreči obvezali, da ostane premirje v veljavi. Svet je celo s tem zadovoljen, saj je v Koreji teklo že dovolj človeške krvi. Zbogom vojaški konji V armadi bodo služili konji samo še za parade, mogoče še za prevažanje tovorov v neprehodnih hribih. Konjenica spada danes že v zgodovino. Zato pa bodo tudi izginile vojaške konjušnice in v Italiji že delajo načrte, kako bodo izročili kmetijstvu 7.200 hektarov zemljišč, ki so doslej služila kot vzrejevališča konj v Montemaggiore (Rim), Persane (Salerno). PRETIRANO STRANKARSTVO V Franciji je padla vlada ravno v trenutku, ko se na mirovnem zasedanju v Ženevi odloča usoda francoske Indokine. To je že 18. povojna vlada v Parizu. Vsaka je bila na oblasti približno 6 mesecev. Kaj bi se zgodilo s podjetjem, kjer bi menjali vsakih 6 mesecev ravnatelje? Šlo bi na boben. Slično je z državo. Strankarska (zagrizenost ,in razcepljenost ata Franciji vzeli že mnogo vpliva v Svetu ter izpodkopala ugled njenemu parlamentu in ideji demokracije. Rommetova vdova se je vrnila iz Afrike, kjer je videla film, ki opisuje vojna dejanja njenega pokojnega moža maršala Rommela. Pohvalila je Afrikance, da vestno skrb e za grobove padlih nemških vojakov. Strašne mravlje so se pojavile v Parizu. Vse zgrizejo in požrejo. Imenujejo jih Saintoge termite in jih je toliko, da jih niso mogli uničiti. Mravlje so krive, da se je v Parizu zrušilo 1860 sten in stropov. MATERINSKA LJUBEZEN V Londonu živi gospa, ki je že od rojstva brez rok. Kljub temu se je omožila in pred’ kratkim povila — sedmega otroka. IGospa Phillis Lumbeg se je naučila opravljati sko-ro vsa dela z nogami. Z njimi šiva, piše in tudi umiva najmlajšega sinčka. To zmore samo neizmerna materinska ljubezen. PREDOBRO SE JIM GODI Filmske igralke so večinoma silno izbirčne v oblekah. Lepotica Ava Gardner je znana po tem, da' se rada prav pogosto preobuje. V svojem zadnjem filmu »Bosa grofica« je menjala 26 parov čevljev. Koliko nagih in lačnih ljudi je pri tem na svetu! ZOPET NOVO LETALO so izdelali v Združenih državah. Dvigne se navpično kakor helikopter in ima lastnosti letala na reakcijski pogon. Ko pristane, se postavi na rep. NEKAJ ZA DAVKOPLAČEVALCE Nepodpisani davkoplačevalec je poslal davkariji pismo, v katerem priznava, da je pred desetimi leti naredili lažno davčno prijava in da od tedaj ne more več po noči mirno spati. Pismu je priloži! 50 tisoč lir in te-.Ie besede: »Ce niti sedaj ne bi mogel mirno spati, vam pošljem, kar je še ostalo.« I zadnji številki smo priobčili vest, da je zapadna Nemčija izdala zakon, po katerem naj bi se izplačala odškodnina tudi našim ljudem, ki so trpeli škodo zastran nacionalsocialističnega preganjanja. V uredništvo sta dospeli dve pismi naših bralcev, v katerih je rečeno, da je naša vest na žalost najbrž zmotna. Eden prilaga dopis, ki ga je 4. junija t. I. prejel od generalnega nemškega konzulata v Milanu, kjer beremo, da imajo pravico do odškodnine le osebe, ki so imele bivališče v Nemčiji pred 1. januarjem 1947. Dva druga naša bralca sta pa prejela od istega konzulata drugačne informacije. Čeprav pred 1. januarjem 1947 nista imela bivališča v Nemčiji, ker sta se takoj po vojni vrnila v Trst, jima je nemški konzulat dostavil tiskovine A. navodili ini ju pozval, naj jih izpolnita. Konzulat je bil mnenja, da imata pravico do odškodnine. Da bi se važna zadeva razčistila, smo se obrnili za pojasnila na nemškoi zunanje ministrstvo v Bonn. Ko prejmemo odgovor, ga bomo priobčili našim bralcem. , j' Z levičarji je potegnila večina škofov Nadaljevanje s 1. strani) La Pira se ni dal niti najmanj oplašiti od groženj in obrekovanja svojih številnih nasprotnikov. Ko so ga klevetali, da je komunist, se je obrnil na škofe Italije in Vatikan in prosil, nàj povedo svoje mnenje. Nadškofa v Florenci ni bilo treba prepričevati. Ko so bili napadi na La Piro najbolj strupeni, se je kardinal Della Costa podal v mestno hišo in objel župana z besedami : »Sem z vami in resnico, ne morem drugače. Bog vas blagoslovi!« Nadškof iz Bologne kardinal Lercaro se je pripeljal posebej v Florenco, da se z La Piro pogovori in ga moralno podpre. Županu-svetniku je poslalo bodrilna pisma nič manj ko 230 škofov. Ker jih je v republiki vsega približno 300, lahko rečemo, da so se škofje Italije postavili na stran levičarjev v Krščanski demokraciji. Iz Vatikana je prispelo pismo monsignor j a Montinija, v katerem je rečeno, da se papež »živo zanima za dejavnost«, ki jo razvija La Pira. Mnenje škofov je zelo važno, ker so v stiku z ljudstvom in imajo priliko opazovati od blizu razpoloženje množic. »Hladna in kruta sebičnost,« je pisal škof iz Casale, »s katero ravnajo pogostoma v Italiji z ubogimi delavci, je najzanesljivejši način, kako polagati komunizmu do zmage.« Polemika med La Piro in don Sturzom Stari in ugledni don S tur z o se, kakor smo rekli, tudi ne strinja z La Pirovimi nazori. Sredi maja je napisal članek, v katerem pravi, da se La Pira zavzema v bistvu za državni socializem. Država naj odpomore vsakemu zlu. Odpravi naj brezposelnost delavcev, vodi naj vse gospodarstvo, postane naj vsemogočna. Kje ostane svoboda državljanov Ì Dokler mi da Bog živeti — vzklika Sturzo — se bom boril proti totalitarni državi. La Pira je odgovoril don Sturzu takole: v Florenci je bilo marca tega leta 9.714 brezposelnih, 3000 družinam je bilo odpovedano stanovanje, 17.000 ljudi ima ubožno spričevalo. Občina mora podpirati vsega 37.000 oseb. Kaj naj kot župan odgovorim, ko me ljudje prosijo dela in kruha ? Kako naj ravnam z ljudmi, ki leže »ranjeni na tleh« kakor oni Samaritanec, o katerem govori evangelij? Ali naj rečem : »Oprostile, ne morem pomagati, ker sem nasprotnik državnega totalitarizma?« Ce bi se tako izmikal, bi se obnašal kot farizej, bi ravnal predkrščansko. Po nauku e-vangelija je treba stopiti s konja, poskrbeti za ranjenca — čeprav je tvoj sovražnik — in če treba, poravnati zanj stroške. Imenujte tako ravnanje kakor hočete, imena niso važna. Na vsak način je treba pomagati, ker je to vodilo in zapoved krščanske in človeške morale. Na kraju se La Pira sklicuje na zgled A-merike in Velike Britanije, ki nista komunistični ali socialistični deželi in kjer država kljub temu vodi načrtno narodno gospodarstvo. Država skrbi, da ni brezposelnih, urejuje cene in proizvodnjo, pa nihče ne more trditi, da v teh državah ni svobode in demokracije. Zakaj bi Italija ne posnemala Amerike in Churchillove Velike Britanije l Klic po obnovi Čustvovanje širokih plasti naroda je za Krščansko demokracijo velikanskega pomena. Saj je pri zadnjih volitvah dobila desetkrat več glasov, kakor šteje stranka članov. Usoda vladavine in države je odvisna od milijonskih množic simpatizerjev, ki lahko glasujejo tudi za druge stranke. Sedmega juni- ja 1953 je Krščanska demokracija zgubila 2 milijona volivcev. Še nekaj takih volitev — pravijo črnogledi — in komunizem bo zavladal brez nasilnih sredstev, prišel bo na oblast po volji ljudstva. Kako preprečiti zmagO' komunizma? To je osnovno vprašanje, s katerim si belijo glave krščansko-demokratični voditelji. Eni predlagajo združitev vseh antikomunističnih sil v državi, sprejemajo če treba tudi zvezo s fašisti. Drugi zahtevajo zavezništvo z Nen-nijem. Tretji kličejo po velikih socialnih reformah v korist delovnih množic. Da stranka tega že prej ni napravila, je usodna, težko popravljiva napaka. Na oblasti je bila dolgo vrsto let in zamudila zgodovinsko priliko, da se globoko in trajno ukorenini v delovnem ljudstvu. Za napredovanje komunizma so odgovorni dosedanji voditelji. De Ga-speri je brihten, toda samo taktik, omahljiv in brez udarne sile. Stare izpodrivajo V mladini vre. Prešinja jo strastna volja po obnovi, po velikih, odrešilnih dejanjih. Misel na sodelovanje z nazadnjaškimi desničarskimi strankami ji je zoprna. Kakšno razpoloženje vlada v širokih vrstah članstva, se vidi sedaj, ko se pripravlja občni zbor v Neaplju : skoro v vseh pokrajinah so ostali dosedanji voditelji v manjšini, na površino prihajajo novi ljudje. Isto se je zgodilo tudi v naših krajih. Značaja in bistva Kršč. demokracije ne smemo presojati po njenih vladnih zastopnikih, še manj seveda po ravnanju različnih Bartolijev, Palutanov, Culotov in njihovih prijateljev. Ti ljudje so vodili do Slovencev politiko nestrpnega poganskega nacionalizma, Italijo v našem ljudstvu osovražili. Njihova politika do italijanskih delovnih množic je bila brezplodna. Če bi bilo vse'le od njih odvisno, bi bil komunizem v Italiji že davno zmagal. (Nadaljevanje na 4. strani) li in zapeli Giovinezza, a s slovenskimi besedami. Proglašajo se za edino prave Italijane, pa niti lastne himne nimajo, saj so si napev izposodili od vas Slovencev.« Giacomo Matteotti ni imel prilike, da bi kdaj zapel Milka moja, ker so ga fašisti kmalu po lem razgovoru v pisalni dvorani ugrabili, stlačili v avto, odpeljali v okolico Rima, ga umorili in na skritem kraju pokopali. Živo se spominjam, kako je Matteottijeva smrt pretresla ves Rim. Mahoma so z ulic izginile črne srajce, ljudje so metali stran fašistične značke, tudi poslanci so prihajali brez njih v parlament. Danes vemo, da je bil Mussolini obupan. Dolge ure je hodil po pisarni, nesposoben, da piše in skoro misli. Grizel si je roke, se bil s pestjo po glavi in vpil, da je fašizma konec. Dvorane v palači Chigi so bile prazne, nihče se mu ni približal. »Kaj naj naredim?« je rekel ožjim sodelavcem. »Vrgli so mi pod noge mrliča, ki me ovira pri hoji.« Leta 1945 je priznal, da je imel v tistih dneh namen poslati kralju pismo ter predlagati za svojega naslednika socialista Filipa Turati ja. Da je bil Viktor Emanuel odločen značaj, bi bil fašistično diktaturo tedaj lahko odpravil ter prihranil sebi, Italiji, Evropi in tudi našemu narodu vse gorje, ki je pozneje prt-šlo. Dr. E. Besednjak Moj poslednji pogovor z Matteottijem Pred nekaj dnevi so v Rimu obhajali zve- V zbornici je nastal med poslanci pretep. Ukimi svečanostmi spomin na mučeniško ! Od udarcev po glavah je zamolklo odmevala smrt Giacoma Matteottija. Njegovo veliko dvorana. Mussolini se je ves bled dvignil s žrtev za demokratične svoboščine italijanske, sedeža in stoje motni pretep ga naroda so veličali zastopniki domala vseh strank: od krščansko-demokratskega načelnika vlade Scelbe do komunistov. V Rim so dospela odposlanstva iz Velike Britanije, Francije in drugih evropskih dežel. Don Sturzo je poslal pozdravno pismo. Prijatelji so me naprosili, naj bi za i\ovi list tudi jaz kaj napisal, če imam kakšen spo-min na pokojnega Matteottija. S socialističnim poslancem sem se sjioznal, ko sem po volitvah aprila 1924 prvič govoril v rimskem parlamentu ter ostro obsodil na-silstva in volilne sleparije v naših krajih, posebno pa umor slovenskega volilca Stroncar-ja iz Sturij pri Ajdovščini za časa volilne borbe. Volilna nasilstva je razkrinkaval in bičal v imenu socialistov Matteotti. Govoril je tako ognjevito in udarno, da so fašisti sikali ' d jeze. Se danes vidim, kako so se bliskale °či Mussoliniju, ki se je nemirno premikal na svojem sedežu. V spominu sta I mi orjaški postavi lepega poslanca Aulendole in generala Bencivenga, kako se dvigata in posežeta v boj, da bi priskočila na pomoč ogi oženim tovarišem. Ti si moja, Milka moja Nekaj dni zatem je stopil k meni Matteotti, ko sem odpravljal pošto v pisalni dvorani parlamenta. »Ali je res,«, me je vprašal, »da imate vi 'Slovenci narodno pesem z napevom, ki je enak melodiji fašistovske Giovinezze?« v Res je,« sem odvrnil. Matteotti je potegnil iz žepa kos papirju in svinčnik: »Napravi mi uslugo in narekuj mi besedilo vaše pesmi!« y>Ti si moja, Milka moja, ti si moja, jaz sem tvoj,« si je pridno in veselo zapisoval. Znati je hotel še, kako se slovenske besede izgovarjajo. »Cernu to potrebuješ?« sem vprašal. »Saj vidiš, kako se fašisti v zbornici čestokrat dvignejo kot en mož in začnejo peti svojo Giovinezza! Prihodnjič bomo tudi mi vsta- PISMO SLOVENCA NA POTI V AVSTRALIJO 2. maj. Pioverne v pristanišče, ladja se pomika počasi, egiptovski ribiči nas pozdravljajo, precej jih je, za nami j» šest, sedem ladij, piha rahel severovzhodnik, bližamo ss pristanišču. Od daleč je videti kakor Gradež. Tu je postavljen spomenik graditelju Sueškega prekopa Francozu Ferdinandu Lessepu. Bronasti kip stoji na kamenitem podstavku pet metro/ visoko. Mornarji spustijo stopničke, na ladjo stopi šest policistov in mlad častnik. Dali nam bodo vizum za obisk mesta. Nosijo črne hlače, črno zapeto bluzo, rdečo kapo na lonček s co-felčkom, oboroženi so z angleškimi puškami En-field. častnik je eleganten, brez orožja. Okoli ladje kar mrgoli. Prišli so trgovci z različnimi predmeti, prodajalci s pomarančami, bananami, aktovkami in razno drobnarijo. Neverjetno podjetni so. čakam v vrsti za vizum, mlad egiptovski poročnik s kaki kravato, eleganten in spreten, pritisne pečat na moj potni list, me pogleda, pravi »buono«. Odpravim se v mesto, zdaj sem prvič med temi zagorelimi ljudmi. Stopim skozi pristaniščna vrata, kjer stražita dva vojaka. Port Said naredi name prav iep vtis: moderne hiše, nevisoke palače, veliki naslovi paroplovnih družb in bank, široke in ravne ulice, s palmami zasajeni drevoredi. Nisem prehodil sto metro/, ko stopita predme dva Arabca, ki prodajata zapestne ure. Silita me, naj kupim. Zahvalim se, toda onadva hočeta zamenjati eno svojih ur z mojo, ponujata mi zanjo dve, tri svoje. Ko odklonim, me vprašata, ali morda ne želim ko-kaine ... Grem naprej, srečujem svoje tovariše Toscane, si ogledujem izložbe. In neprestano se mi vsiljujejo krošnjarji, »Paesano, italiano', amico«, ma ogovarjajo. V mestu vidiš silna nasprotja. Neki italijanski trgovec, ki je bil tukaj rojen, pravi, da srednjega sloja tukaj ni. Res — na eni strani - vidiš veliko bogastvo in razkošje, na drugi pa revščino. Krošnjarji, zlikovci in špekulanti se kar zaganjajo v nas, policisti jih podijo stran in nas tako varujejo pred njihovimi nepoštenimi namerami. Vidim nekaj svojih tovarišev z ladje, ki se vozarijo v kočiji... Promet ni velik, nekaj koles vidiš, v ostalem pa Buicki, Studebackerji itd. Kot vidim, je arabski človek brez vsake discipline, ne drži se niti najosnovnejših pravil, brez smisla za snago je in brez volje do dela. Njegove kretnje so hitre, govori z veliko naglico, toda, čppra-v ni verjetno, da bi bil pismen, je njegovo praktično znanje neverjetno. Govori vse jezike, pozna mednarodno valuto in je na tekočem o njeni vrednosti. Oblečen je na vse mogoče načine : eni nosijo hlače, drugi krilo, eni so obuti z opankami, drugi so bosi. ženske so po- ' večini odkrite, tu pa tam vidiš tudi kakšno feredžo. Z zadovoljstvom zapuščam to zemljo, mnogo sem tukaj spoznal in videl, čeprav sem se mudil tu le nekaj ur. Takšna je zemlja faraonov in piramid : polna mogočnih nasprotij, moderna in zaostala, veliko je še treba urediti, narod trpi in čaka na boljše čase. Zapuščamo pristanišče, zjutraj ob 9. uri plovemo skozi Sueški prekop, širok je kakih 150 metrov, obakraj ima nasipe, vreme je lepo, ladja se počasi pomika, kakšen ribič nas pozdravlja z obale. Na desni strani obala zaželeni, tu je mesto Ismailia, na nasprotnem bregu pa je sama puščava. Narava spominja na naš kamen. Ismailia je lepo mestece, vse v zelenem, z mnogimi nasadi, vilami, bolnišnicami. Izven mesta zagledamo vojake in zastave, tukaj je vojaško oporišče, vojaki nas pozdravljajo. Tik ob kanalu teče asfaltirana cesta, vojaški avtomobili drvijo v obeh smereh. Vidim dva stolpa — to je spomenik padlim v prvi svetovni vojni, du Canal de Suez — 1918, piše na njem v francoščini. Vidim nekaj arabskih krčem, spredaj je mošeja. Težko je reči, da so to-, kar vidim, hiše, prej so podobne našim hlevom. Nad nami se križajo letala, kar mrgoli jih, tu so tri ali štiri vojaška letališča. Angleži so tu mnogo napravili. Ladje prav tako mrgolijo, prihajajo in odhajajo, kakor vlaki v Trstu. Kanal je dolg 88 milj, skoraj deset ur se vozimo skozenj. Pred nami je Rdeče morje, morje velike vročine in vlage, poznajo ga vsi mornarji sveta, v teh vodah je mnogo delfinov in morskih psov. Tako si lahko malo predstavljaš, kakšen je tale svet. Na ladji se počutim dobro, hrana je dobra, družba tudi, morje je skoraj ves čas mirno. Vsak dan imamo po eno uro angleščine, ki nam jo predava neka Švicarka, ki zna tudi slovensko. Na ladji je ves čas dobro razpoloženje, iz zemši seveda dan, ko smo pustili Trst... Vsakdo upa, da gre na boljše... Nujno moram misliti tako. Skoraj polovica je družin ... L R. Na krovu »Toscane«, na Indijskem oceanu, dne 16. maja 1954. Učimo se od sosedov! (Nadaljevanje s 3. strani) Živahna idejna borba, ki se vodi v vrstah Krščanske demokracije, je tudi za Slovence poučna. Socialni nazori in politični predlogi poe-dinih oseb in struj se med seboj močno razlikujejo, saj prihajajo v njih do izraza ravno tako težnje in želje industrijalcev iii veleposestnikov kakor zahteve mestnega in kmetskega proletariata. Razlike med temi strujami so čestokrat večje kakor med raznimi strankami v republiki. V okviru Krščanske demokracije so se stvorile skupine z lastnimi glasili, kjer lahko vsakdo svobodno pove, kaj misli in hoče. Nihče se zaradi tega ne vznemirja. Nasprotno, raznolikost idej smatrajo za dokaz življenjske moči in razvojnih sposobnosti krščansko-socialnega gibanja. V časopisnih polemikah ne srečaš nikoli grdih osebnih napadov. Vse struje druži velika ideja skupnega svetovnega naziranja, stalna skrb, da bi se kljub vsem globokim razlikam ohranila in očuvala enotnost gibanj3; . ! Ko se je pojavil ,v italijanski Katoliški ak ciji spor z mladinskimi voditelji ter so se ne kateri desničarji bavili z mislijo, da bi usta novili lastno stranko, se je »Osservatore Ro mano« odločno uprl in pozval katolike, na za vsako ceno ohranijo slogo, ki je pogoj vsakega resničnega uspeha in napredka. Pri nas Slovencih so na žalost drugačne razmere. Kdor ne trobi v tvoj rog, je tvoj zakleti sovražnik, je odpadnik, ki ga je treba uničiti. Kakšna politična zaostalost, kolika nestrpnost, kako groba srčna omika vlada še v političnem življenju našega naroda! Proti krivicam, ki jih vladajoča stranka I-talije dela našemu ljudstvu, se bomo vselej z vso odločnostjo borili, a se istočasno od naših nasprotnikov učili in jim priznali, kar je pri njih dobrega. Iz načina, kako se v notranjosti Krščanske demokracije odigrava, idejno razčiščevanje, se lahko učimo, kaj je medsebojna strpnost in kaj demokracija. E. B. Spomini iz starega Trsta V starih kronikah tržaškega mesta smo brali, kako so avstrijski Habsburgovci prišli v naše kraje po zaslugi svojih devinskih poveljnikov. Z njihovo vlado so obiskale te dežele tudi razne ujme in nesreče, ki jih je bil poln ves 16. vek. To so bile črne strani zgodo vine, ko niso imeli ljudje ničesar za pod zob in je bila smrt vsakemu za petami. Turki so morili, kobilice so žrle, kuga je divjala, zemlja se je tresla in beneške galeje so več desetletij bljuvale ogenj na preplašeno mesto. Na šancah in na tabru Zaradi zunanjih sovražnikov in pa tudi, da bi nemirno kri Tržačanov laže krotil, je Friderik III. ukazal utrditi več vrhov okoli mesta . Take utrdbe, ki so jih pozneje uporabljali tudi Benečani, so bile na griču sv. Vida. Ljudstvo je pravilo kraju »šance«, kar starejši rod še ve. Tako ime za okope se najde še marsikje na Slovenskem. Druga utrdba pa je bila na griču sv. Justa (castrum sancii Justi). Ta kraj je ljudstvo imenovalo, kakor priča sam tržaški zgodovinopisec ICandler, s starim slovenskim imenom »taber«. Prvi grad je bil sezidan za časa Benečanov in je bil končan 1. 1371. _ Skoro v istih letih so začeli graditi tudi 1914UDJ<šfensf I spodnji grad pri morju (castello a marina) med stolpi Beccaria, San Marco in Fradela. Ta je bil utrjen proti morju in proti mestni strani, da bi krotil meščane, če bi se kaj upirali. Tega so pa malo let kasneje Benečani sami porušili, ker jim je .apiral pot v mesto. Avstrija ga ni več obnovila, pač pa je 1. 1470 ukazala namesto stare trdnjave pri Sv. Justu ali na »tabru« zgraditi trden grad, »da bi zadrževal domače zločince in odstranjeval tuje napadalce«. Več let so zidali to trdnjavo. Ko se je 1 1508. vnela nova vojna z Benetkami, o kateri bomo kasneje še kaj brali, in so te v Trstu zagospodarile, je poveljnik Alvise Zeno začel graditi na gradu tri nove okrog le stolpe (bastijone), od katerih je ostal samo eden (Leopoldov bastijon), kjer je danes ploščad s kavarno. Po umiku Benečanov je Avstrija še pol stoletja postavljala kvader na kvader in sivi grad je mrko gledal na mesto pod seboj. Petačcvi "bravi» V tistih časih je bilo tudi v Trstu kot po drugih srednjeveških mestih kaj gorko. Veliki gospodje so imeli oborožene biriče, ki so jih klicali »bravi«, in so drug drugega strahovali. Vsak dan so bili po mestnih ulicah, posebno v nočnih urah, dvoboji, umori, prave praske med bravi tega in onega grba. Tako so obračunavali politična nasprotstva, ljubezenske romane, krvne osvete, ki jih je bilo več, kakor piše stara kronika, »kot atomov v sončnih žarkih«. Posebno na slabem glasu so bili bravi mogočnega fevdnika Peta-ča Ulrika. Ta se ni pomišljal ukazati biričem, naj arkebuzirajo (ustrelijo) kar na javnem trgu mestne svetovalce. Bil je seveda obsojen, a kdo si je upal zgrabiti njegove divjake! Bere se tudi o Benvenutu Petaču, kateremu je pravica zapisala na rovaš »osemdeset poglavitnih zločinov«. Ker mu drugače niso mogli do živega, so poslali nadenj moril-ca z bodalom; ta ga je na njegovem gradu nad Rodikom zabodel. Z njim je izginil eden izmed zadnjih gosposkih pretepačev (leta 1680). Eden vleče sem, drugi tja Kakor danes, je bilo tudi v oni dobi (15. in prva polovica 16. stoletja) v Trstu več strank. Te so si iskal pravico kar z bodali. Ustrašili se niso niti najvišjih mestnih oblastnikov. L. 1499 je bil »praefectus«, t. j. civilni in vojaški kapitan (poglavar), v Trstu Erazem Brasca, po rodu iz Milana, a v cesarski službi. Zato je bil močno proti Benečanom, Drugič je bil na oblasti član patricijske družine Bonomov. Tega so pa kar obesili, ker jim ni bil po volji. Cesar Max, ki je poznal razprtije Tržačanov, jim je v pismu kaj lepo povedal resnico : »Imate veliko besed za vogali, kjer je pa potreba, ni človeka, ki bi si upal odpreti usta. Eden vleče sem, drugi tja.« Saj bi bilo tudi za današnje dni takole pisemce na mestu, kaj mislite? Kobilice Kakor da ni teh ljudskih kreganj zadosti, je v tistih časih zadivjala tudi narava. Ena najhujših nesreč so bile takrat kobilice. Prvič so se dvignili celi roji 1. 1441 in prifrčali, da so sonce zakrili, sem s Kranjskega. Vse so obžrle! Še huje je bilo leta 1475. Tri dni zaporedoma je padal na zemljo gost dež —-samih kobilic. Kar je bilo zelenega, so vse požrle. Po treh dneh je pa kar iz tal lezlo na milijone novih kobilic, ki so zlezle iz jajčec. V zraku je šumelo kot pred hudo uro. Tedaj, pravi ustno izročilo, se je pojavil sredi rojev star duhovnik, ki je delal križe in molil, da so vse kobilice odletele proti morju in se ondi pogreznile. Tu naj povem, da nesreča kobilic še danes plaši svet. Prav te dni se jih zbira na milijone nad Abesinijo, Arabsko in Sudanom. V trepetu je vsa vzhodna Afrika. Zato so ustanovili poseben mednarodni urad s sedežem v Londonu za boj proti kobilicam. Za kobilicami je Trst in okolico obiskala druga uima — toča. L. 1488 je padala debela kot orehi in vse potolkla. Kdor je prej pridelal po sto »orn« vina, jih ni imel potem več ko štiri »in ni bilo moč živeti«, pristavlja kronist. Potresi Pisalo se je leto 1511. Bilo je 26. marca okoli pol treh popoldne. Hipoma se je stemnilo in zamolklo zatulilo. Nato pa se je zemlja stresla do globin. Mestno zidovje se je rušilo, dva stolpa pri morju sta kar izginila, Polovica hiš se je sesula v razvaline. Vse je begalo in preplašeno buljilo na kraški rob ' eno in Gu-rko, kjer so se skale lomile in trkljale navzdol. Tudi od mnogih gradov po okolici in daleč tja gor po Tolminskem so od tistega leta ostale le razvaline. Soča, ki je prej pri Starem selu nad Kobaridom tekla v Nadižo, je obrnila svoj tek proti jugu, ker ji je mogočen usad z Matajurja zaprl pot. Črna kuga Tretja huda nadlega tistih časov je bila črna kuga. Pravijo, da je prišla iz Azije, menda s Turki. Prvič je pri nas kosila leta 1467. Po vsem telesu bolnika so se pokazale črne bule, ki so spuščale smrdečo sokrvico. ^ nekaj urah je postal ves obraz in telo zabuhlo in pomoči ni bilo več. Nesrečnik je v budili krčih izdihnil. Omenjenega leta je kuga v Trstu pobrala eno petino meščanov. Potem se je ta črna smrt vračala skoro vsakih dvajset let: 1. 1479, 1496, 1511, zelo huda je bila spet 1555 pozimi. Okuženi hiši so kar zabili vrata in z apnom narisali bel križ. Vsak se je take hiše izogibal, le usmiljene in junaške duše so skozi okna na dolgih kolih prinašale bolnim zadnjo hrano. Mrliče =o pokopavali iz ječ izpuščeni zločinci; vlekli 80 jih na dolgih kavljih pred mesto in jih v skupnih jamah polili z živim apnom. Strašna Jurija je zapisana tudi 1. 1602. Takrat so se Judje kar v hiše zaklepali in se drug drugega izogibali. V stolnici sta od 12 kanonikov ostala samo dva živa. Iz strahu sta se kar v 1 ristijo zaprla. Ker je primanjkovalo du-iOvnikov, so poklicali druge iz Kopra, četu-i so Koprčane mrzili. V prejšnjih letih je ta morilka še parkrat prišla, tako da je od vseh teh nesreč štel Trst v 16. stol. le kakih Pot tisoč ljudi. Seveda je v tržaških zgodbah še marsikaj zapisanega, hudega in veselega. O tem in ka-'o so se spet z Benečani spoprijeli, bom kaj vee povedal prihodnjič. h X'tzubltvfju Nabrežina V nedeljo 13. junija smo imeli pri nas zopet kulturno prireditev. To pot so nas razveselili naši šolski otroci. Igrali so pravljično igro v 4 dejanjih: Kralj Matjaž. Igra je zelo zahtevna, posebno zaradi visokega števila oseb: Matjaž, Alenčica, kraljica vil, viteza Resnica in Pravica, poglavar palčkov, kopica vil in škratov, zares lepo število otrok in vsi so bili naravnost odlični 1 Igra je zelo gladko tekla, vsi otroci so dobro znali vloge in kar je najvažnejše, igrali so naravno. Niti treme ni bilo opaziti! Pohvaliti moramo vse, zlasti še vodjo škratov, kraljico vil, malega palčka-požeruha ter oba viteza Resnico in Pravico. \ igro so bile vpletene pevske točke in ljubki baleti. : i Med predstavo sta se dve učenki zahvalili učiteljem za njihov trud in izročili šopka rdečih nageljnov g. ravnatelju Ščuki in profesorju Fileju — skladatelju glasbenih točk. Dvorana je bila nabito polna. Prireditev so počastili z obiskom g. župan, nadzorniki iz Trsta in tudi nekaj gostov iz Gorice. Otrokom in učiteljskemu zboru iskreno čestitamo! Samo z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo je mogoče doseči tako lep uspeh! Svm Križ Tudi letos so učenci in učenke naše strokovne šole razstavili svoja dela. Številni obiskovalci, ki so si v nedeljo 13. junija ogledali razstavo, so občudovali krasna ročna dela naših otrok. Pozornost so vzbujali zlasti vezeni prti, razne vrste perila ter šivane in pletene opreme za dojenčke. Fantje pa so razstavili dela iz kamna in lesa : obtežilnike za pisalne mize. lep spomenik, perilnike, zaboj za drva itd. Izmed risb so bili posebno lepi slovenski velikonočni motivi. Razstava je bila izredno okusno in vestno pripravljena. SEMPOLAJ Lep je Kras za nedeljskega popotnika, posebno če ga spremlja lepo vreme. Nekoliko moti človeka, da mora v avtobusu poslušati Slovence, kako se med seboj pogovarjajo po laško, a tudi na to pozabiš, ko prideš med gostoljubno domače ljudstvo. Po lepoti in gostoljubnosti se od nekdaj odlikuje Šempolaj s sosednimi vasmi. V oči ti pade novo šolska poslopje, ponos vse okolice. Letos je v njej I vpisanih nad 40 učencev in učenk. Prvi razred, ki je pred dvema letoma imel samo enega učenca, jih ima danes kar 14. Šola ima 5 razredov, pouk se vrši v treh zračnih, bleščeče čistih učilnicah z najmodernejšo opremo. Ob zaključku šole je bila tudi letos prirejena lepa razstava ročnih del, na kateri so se izkazali mladi in starejši učenci, med njimi Ivan Kobal iz 4. razreda z lepo izrezljanim križem in pastirčki, Zdravko Peric iz 5. razreda z lično zgneteno rjavo lisico, Ivanka Gruden iz 2. razreda z veselim zajčkom, Jože Kuk z ljubko košarico. Ivan Škerk iz 5. razreda je upodobil lisico temnejše barve v družbi številnih živalic, izdelkov iz 2. razreda. Prvošolci so se postavili s čednimi risbami, učenke vseh razredov pa z okusnimi vezeninami. Pozornost so vzbujala zlasti dela Marte Uršič in Sonje Širca, ki si je že sedaj pripravila krasne rjuhe za balo. Ob izhodu vidiš lepo izrezljan okvir, delo1 Zdravka Rebule. škoda, da zaradi pomanjkanja prostora ne moremo omeniti še drugih, ki ravno tako zaslužijo pohvalo. Ljudje upajo, da bo šolska uprava končno le pristala, da se v kletnih prostorih šole zgradi prepotrebno javno kopališče. Kar se pouka tiče, si starši želijo, da bi učencem, ki nameravajo prestopiti na srednjo šolo, učitelji posvečali večjo skrb kakor letos. Saiež Preteklo nedeljo so otroci šaleške šole imeli svojo zaključno- prireditev. Najmlajši so nastopili z ljubkimi recitacijami; sledila je enodejanka: »Kaznovani šaljivec«, najbolj pa je ugajala »Rdeča kapica«, ki so jo zelo lepo igrali učenci ostalih razredov. Enodejanka je zahtevala največ truda, zato pa tudi uspeli ni izostal. V7 pozdravni besedi staršem in ostalini, kt so se udeležili prireditve, je učenec 4. razreda že v naprej povedal: ». . . ne bo umetnina, a upam, da boste vseeno zadovoljni . . .« Nismo bili razočarani. Vse je bilo prisrčno in domače in hvaležni smo za prijetno razvedrilo! Gg. učiteljicama prav iskrena hvala! S trebuhom za kruhom Zadnje dni je odpotovalo v Avstralijo še 241 brezposelnih tržaških delavcev in nekaj beguncev. S tem je zadnja skupina 2100 izseljencev zaključena. Domača zemlja ne more rediti svojih otrok, a pri tem se gnete na Tržaškem na desettisoče tujcev, ki se še zmeraj priseljujejo in najdejo tu kruha zase in za svoje družine. Občinski svet v Zgoniku za Svobodno ozemlje Občinski svet zgoniške občine je imel v nedeljo dopoldne redno sejo. Župan dr. Obad je predložil občinskemu svetu 3 resolucije o perečili vprašanjih našega kmetijstva. Prva ugotavlja, da je od 33 oseb, ki so zaposlene na Kmetijskem nadzorništvu, le en j sam slovenski uradnik, kljub temu da je velika večina kmetovalcev na področju slovenske narodnosti. Strokovni tečaji po slovenskih vaseh se vršijo v italijanščini, kar zavira strokovno vzgojo naših kmetov. Občinski svet zato zahteva, da ZVU nastavi pri Kmetijskem uradu slovenske strokovnjake. Potreben je tudi strokovni kmetijski list v slovenščini. V drugi resoluciji občinski svet obsoja raz-laščevanje slovenske zemlje, s katerim se ho- če spremeniti narodnostna slika Tržaškega ozemlja. V tretji pa svetovalci zahtevajo povišek kreditov za pospeševanje poljedelstva in da se omogoči uvoz sadik, trsja, semen ild. iz sosednjih krajev Jugoslavije, od koder je to blago tudi v preteklosti prihajalo. Vse tri resolucije so bile soglasno sprejete. Občinki svet je nato razpravljal še o dveh resolucijah, ki se tičejo vprašanja našega o-zemlja. Eno, ki zahteva ustanovitev Stoja, je predlagal svetovalec SDZ, drugo pa župan dr. Obad. Sprejeta je bila prva, za katero je glaso-ivalo 10 svetovalcev, eden proti, dva sta se vzdržala, dočim so za drugo glasovali 4 svetovalci, 4 proti, 5 pa se jih je vzdržalo. Iz tega sledi, da je prebivalstvo zgoniške občine v pretežni večini za STO. Dopisi iz Stever|an Pretekli četrtek se je odbor Kat. prosvetnega društva poslovil od predsednika g. Ter-pina Cirila, ki je šel k vojakom. Slovo je bilo zelo prisrčno in prijatelji so se mu zahvalili za veliki trud, ki ga je imel z vodstvom društva. Dolgih 18 mesecev bo moralo društvo pogrešati marljivega prosvetnega delavca. Zato bo pa ponovno svidenje še toliko lepše. Števerjan se že nekaj dni blišči v poletnem soncu in močno želimo, da bi nam vsaj odslej bilo zvesto. Naša kmečka srca so od veselja zaživela preteklo nedeljo, ko se je cena češnjam boljše vrste močno izboljšala. Saj je dosegla 150 do 200 lir za kg. Iz Tržiča Preteklo soboto sta praznovala zlato poroko g. Lavrenčič Jožef in njegova žena g. Simčič Frančiška; g. Lavrenčič je doma iz Doberdoba, g. Franč:ška pa iz Plavi. Poročila sta se 11. junija 1904. Oba zlatoporočenca sta še pri krepkem zdravju, še posebno pokonci se drži zlatopo-ročenec, ki ni bil baje nikoli bolan. G. Lavrenčič je bil najprej samostojen obrtnik, od leta 1907 pa je delal v naši ladjedelnici. Za dolgoletno in zvesto delo je dobil posebno laskavo diplomo, na katero je zelo ponosen kot vsak pošten in dober delavec. Zlatoporočenca sta imela osem otrok, od katerih je še pet živih. Njune zlatoporočne sv. maše in svečanosti se je udeležilo petero otrok in dvajsetero vnukov. Lepo število, kaj? Gotovo sta oba slavljenca zrla z velikim veseljem in ljubeznijo na to četo mladcev. Veselju in čestitkam se radi pridružujemo tudi mi. Bog živi vaju in vajin podmladek! USPEH NA SLOVENSKIH SREDNJIH ŠOLAH V GORICI NA GIMNAZIJI-LIiCEJU. IV. razred: izdelali so: Bednarich Jožef, Bonini Lilijana, Brumai Irena, Bu-dihna Anamarija, Brauč Benito1, Lovrečič Danilo. Ena dijakinja je padlla, šest jih ima popravne izpite. — V. razred: vsi so pripiuščeni k mali maturi. I. razred liceja: izdelali so: Beltram Lilijana, Bratina Lea, Cigoj Marija, Cvitkovič Dragan, Leban Aleš, Pavlin Kazimira, Petrič Nada, Stigani Boris. — II. razred liceja: izdelali so: Ceščut Ivan, Del Bene Jožef, Devetak Emil, Grauner Marija, Sgubin Gvido. III. razred liceja: vsi so pripuščeni k veliki maturi. NA UČITELJIŠČU: I. razred: izdelali so: Černič Emilija, Gradina Ivanka, Lavrenčič Marija, Lavrenčič Ilena, Lavrenčič Ada, Marussi Bruna, Pacorim Marjeta, Soban Štefanija. Ena dijakinja je padla, devet jih ima popravne izpite. — II. razred: izdelali so: Ciuch Tatjana, Lenardi Marija, Paoletti Nela, Petrubsa Vilma. Pet jih je dobillo popravne izpite. III. razred: izdelali so: Bednarich Ljuba, Jarc Aleksander, Logar Alojzija. Sedem jih je dobilo popravne izpite. IV. razred: Vsi so pripuščeni k maturi. NA NIŽJI SREDNJI ŠOLI : I. razr. : Izdelali so : Appe Valter, Bratina Božidar, Brescia Marjan, čer-netig Remo, Devetak Venceslav, Maurensig Pavel, Semoli Marijan, Vidimar Jožef, Cescutti Marija (odličnjakinja), Di Dio Silva, Elsbacher Marija, Li-čer Suzana, Oitzinger Albina, Paoletti Anamarija, Paulin Nadja, Sinicco Gracijana. štirje dijaki so padli, 18 jih ima popravne izpite. — II. razred: Bednarich Marijan, Černič Marijan, Cociancig Rihard, Del Medico Bruno, Gergolet Maksimilijan, Kerše-van Silvan, Kleindienst Ksaverij, Paulin Marko, Roiich Peter, Tomšič Jordan, Tomšič Zdravko, Brisco Gverina, Cristiani Ivanka, Gulin Miroslava, Jachin Marija, Kacin Marjeta (odličnjakinja), Komac Lučkai, Komjanc Miroslava, Pisk Bogoljuba, Prinčič Dragica, Sereni Vijolica, Visintin Franka (odličnjakinja). 19 dijakov ima popravne Goriške izpite. — III. razred: Vsi so pripuščeni k nižjemu tečajnemu izpitu. NA STROKOVNI ŠOLI. I. razred: Budal Bruno, Fiorenin Ivan, Ferletic Silvan, Grassini Ivan, Kerpan Lucijan, Juren Lucijan, Makorig Pavel, Malic Bruno, Novel Silvan, Pavlin Rado, Pelicon Martin, Skarabot Marin, Ursic Pavel, Terpin Julijan, Radetti Lucijan, Žabar Evgen, Ambrosi Marija, Battisti Karla, Braini Marija, Cotič Angela, Cernetig Silva, Cemic Olga, Ersetig Ada, Figelj Pavlina, Lorenzi Adele, Marassi Danijela, Mauri Silvana, Nardin Natalija, Perco Karla, Persoglia Marija, Pintar Albina, Pintar Irena,, Pisk Marija, Saule Adrijana, Sinicco Lucijana, Tomšič Magda, Visintin Marija. 16 jih ima popravne izpite. — II. razred: Cingerli Ferucij, Ciuciat Pavel, Orali Jurij, Devetak Ivan, Fiorenin Adrijan, Fiorenin Albin, Gergolet Marij, Lutman Jožef, Marcocig Stanislav, Meschnig Adolf, Pirih Eligij, Sfiligoj Alfred, Sitar Vojko, Sosol Walter, Špacapan Brano, Velušček Ferdinand, Camauli Anamarija, Drosghig Lucila, Krapež Ivana, Oitzinger Albina, Valentinčič Romana, Visintin Ivana; 16 jih ima popravne izpite. III. razred: vsi so pripuščeni k zaključnemu izpitu. Gornje priimke smo priobčili v oblikah, kakor so nam bile poslane. Med njimi so spakedranke, ki žalijo oko in uho vsakega Slovenca. So dokaz, kako nekulturno so ravnali z nami v Italiji. Skrajni čas je, da se fašističnim priimkom vrne njih lepa slovenska oblika. Uredništvo. NovomašniKi Preteklo soboto je g. nadškof Ambrosi posvetil v mašnike tri bogoslovce, med katerimi ni nobenega Slovenca, kar se je zgodilo morda prvič v zgodovini škofije. Mislimo, da bi tudi na ta poklic morali misliti resni in idealni študentje, kajti od tega je ravno tako odvisna zdrava bodočnost našega naroda pod Italijo. TEŽKIM INVALIDOM Goriška podružnica vojnih invalidov javlja, da so deželni zakladni uradi dobili nalog, naj izplačajo težkim invalidom, to je onim, ki so deležni prispevka za invalidnost pod črko B tabele E, letno 40.000 lir več ko doslej. Prizadetim ni treba vlagati nobene prošnje. Z zadovoljstvom priobčujemo to veselo vest, ker je med težkimi invalidi tudi precej Slovencev. Vsaka drobtina priboljška pride prav ljudem, ki so toliko žrtvovali med vojno. (Resnična zgodba iz zadnje vojne) Tak je naslov knjige, ki je izšla leta 1953 v New Yorku. V njej je popisano, kakšnih sredstev so se posluževale vojskujoče se države v zadnjem svetovnem spopadu, ko se je med narodi vodila kruta in brezobzirna borba na življenje in smrt. Zanimivo je, kaj je doživel kanadski prostovoljec Jurij Du Pre. Ker je bil 36 let star, ga niso sprejeli med letalce, kakor je želel, a ga zato uporabili za drugo, morda še nevarnejšo službo. Nekega dne so ga y Londonu povabili, naj se predstavi gospodu Jonesu, ki ga je prijazno sprejel, mu ponudil cigareto in vprašal, ali bi bil voljan pomagati angleškemu letalstvu. »Meni je vseeno, za kaj me uporabite!« je odvrnil. Gospod Jones je nato začel izpraševati o Du Pretovi družini. Moj oče — je pripovedoval Du Pre — je bil polkovnik, služil je v Indiji, na Malti, v Gibraltarju, na otoku Isle of Wight. VAŽNA SEJA OBČINSKEGA SVETA Slovensko občinstvo opozarjamo na važno in zanimivo sejo goriškega obč. sveta, ki bo v petek 18. junija ob 6. uri pop. Posebna komisija, ki je že več mesecev preiskovala in proučevala prežalostno gospodarsko sliko naše dežele, bo na tej seji poročala o svojih izsledkih. Gospodarski položaj Gorice same in vse dežele je najslabši od vseh provinc v državi, posebno če pomislimo na njeno zdravo in cvetoče gospodarsko stanje pred vojno. Saj vemo, da ni nič hujšega za človeka ko spomin na srečne dni v dnevih nesreče. Naša današnja gospodarska stiska in kriza je taka, da jo morejo ozdraviti ali vsaj deloma omiliti le hitri in zares dalekosežni ukrepi osrednje državne oblasti. Goriška je važen ud celotnega državnega telesa in zato ga more okrepiti le celota. Ta rana peče zlasti zaradi tega, ker je Goriška obmejna provinca. Mi ne moremo biti preveliki optimisti in zato ne pričakujemo bogvedi kaj od napovedane seje. Govorili so in pisali o naši krizi dovolj, odslej so pa zares potrebna hitra in udarna dejanja. Iz Standreža V ponedeljek preteklega tedna je huda eksplozija v dopoldanskih urah prestrašila vse Standrežce. Eksplozija se je dogodila v hiši posestnika Cvetka Lutmana v bližini cerkve. Eksplodiral je tekoči plin, ki ga je imel nesrečni Lutman v neki kovinasti posodi. Mož si je prižgal cigareto in plin se je vnel. Eksplozija je povzročila v hiši nad pol milijona škode. Lutman sam pa je dobil hude opekline, katerim je v sredo podlegel v go-riški bolnici. Pretekli četrtek so ga pokopali na domačem pokopališču. Naj se Bog usmih nesrečnega moža. RAZSTAVA MLADIH UMETNIKOV NA KORNU je odprta vsak dan do 4. julija. Slovenksim ljubiteljem kiparske in slikarske umetnosti razstavo priporočamo, čeprav je prava kulturna sramota, da prireditelji niso čutili potrebe povabiti nanjo tudi mlade umetnike iz sosedne Slovenije. »Ali se niste takrat vpisali v skavte?« ga je prekinil Jones. Da, gospod, — je zastrmel Du Pre — toda od tega je že davno, bilo je leta 1914. »Če se ne motim,« ga je popravil Jones, »je to bilo 1. 1915, ko ste imeli 11 let. Povejte mi še, zakaj ste se pozneje toliko zanimali za ledene severne pokrajine? V njih ste prebili 13 zim, živeli v samoti ali kvečjemu v družbi Eskimov. Na sever ste potovali vsako leto, dokler se niste oženili in udomili v Win-nipegu.« Saj vi poznate moje življenje — se je čudil Jurij — bolje od mene samega! »Najbrže bo tako. Vaše spise proučujemo skrbno že mesece. Toda mi ne potrebujemo vašega poznavanja severnih krajev, temveč iščemo moža, ki se je navadil živeti sam, kar ni lahka stvar. Za to treba imeti poseben značaj.« Koga menite, — je vprašal Jurij, — ko pravite mi? »Mislim na britansko politično policijo Intelligence Service.« ŠOLANJE V NORIŠNICI Tri dni za tem je sedel Jurij v pisarni polkovnika Viljema Bakerja, ravnatelja velike umobolnice. Poslopje je stalo sredi obsežnega gozda. Čuvaji in vratarji so svarili mimoidoče, naj se preveč ne približujejo, ker so umobolni čestokrat besni in postanejo lahko nevarni. Norišnica je bila v resnici šola za britanske agente. Polkovnik je pojasnil Juriju, da bo njegov tečaj trajal 9 mesecev. Med drugim se bo učil ravnati z radio-oddajnimi napravami na kratke valove in razstrelivi, seznanil se bo s sistemom francoskega železniškega omrežja, spoznal natančno ustroj francoskih in nemških avtomobilov, francoskih mostov in viaduktov. »Ob sklepu,« je dejal polkovnik, »vas seveda čaka tudi tečaj za padalce.« In kaj je moja glavna naloga? — je hotel vedeti Jurij. »Spustili vas bomo na tla Francije, kjer boste pomagali reševati angleške letalce, ki jih je sestrelil sovražnik, in skrbeli, da se zdravi vrnejo v Anglijo. Sodelovati mora- IZ BENEŠKE SLOVENIJE SV. PETER OB NADIŽI Že vrsto let nas tepejo vremenske nepri-like: sneg, toča in poplave. Letošnje leto bo res rekordno zaradi mraza in nepretrganega deževja. Po dolinah so preorali njive z motornimi sredstvi kar po dežju, v hribih pa je ostalo mnogo njiv neobdelanih in po njih bo rastel le plevel. Cvetje sadnega drevja je bilo sproti uničeno od mraza in dežja in o sadnem pridelku ne bo govora. Povrh tega se je udrlo prvega junija nad vsemi našimi dolinami veliko neurje: vso noč in ves dan je lilo iz oblakov kakor v Noetovih časih. Nadiža, katere struga se je za srečo v zadnjih letih zelo znižala, ni že več desetletij izbruhala toliko umazane vode na laško ravnino, ni pa v naši dolini napravila posebne škode, medtem ko je v ravnini prestopila bregove in poplavila njive. Čedajcem so se ježili lasje, ko so z »Zluod-jevega muosta« gledali na spodaj deroče valove, ki so premetavali izrita drevesa in drva. Še nihče v Čedadu ne pomni, da bi bila poplavljena Spekonjeva papirnica, kakor je bila prvega junija. Skoraj vsi potoki in hudourniki, ki se stekajo v Nadižo, so napravili veliko škodo, ker so odnašali njive in ceste. Zlasti v hribih so bile njive sprane od vode, da je le malo zemlje ostalo. V Rekluži blizu Alitna (Attimis) je neki hudournik vdrl po sredi vasi, podrl zidove kurnikov in hlevov ter odnesel več drobne živine. Tudi sedemletnega pobiča je bila deroča voda odnesla za kakih sto metrov, toda nekemu pogumnemu možu je uspelo, da ga je rešil. Kakor navadno bodo tudi to pot prihajali k nam usmiljeni videmski gospodje in tolažili ljudi z lepimi obljubami, potem bo pa prišlo lepo vreme in obljube bodo ostale za drugo priliko. Benečija jim je zelo pri srcu. Vlada je pač skopa z denarjem, kadar gre za pomoč našemu ljudstvu. Kajti najnujnejša potreba teh krajev se ji zdi poitalijančevanje, šele potem pride na vrsto . . . polenta! Vlada namreč dobro ve, da si Benečani znajo tudi sami pomagati: ko nimajo denarja za davke in moke za polento, gredo te s podtalno francosko uporniško organizacijo. Vaš glavni stan bo v vasi Torigni, nedaleč od mesta St. LÓ.« Povejte mi, kaj mi je treba sedaj storiti? — je Jurij poizvedoval. »Najprej si zapomnite, da odslej niste več Jurij Du Pre, ampak Peter Touchette, rojen 10. avgusta 1903. Vaši starši bi se res ne smeli poročiti. Nikoli ni prav, če se vzameta bratranec in sestrična. Tesno krvno sorodstvo je vselej nesreča za otroke, ki pridejo iz takega zakona. To se je pokazalo tudi v vašem primeru: vi ste njun edini sin in —■ slaboumen. Zares, žalosten slučaj!« Jurij je smehonia vprašal: Moja naloga naj bo torej, da se spremenim v Petra Tou-chetta — »Tako je! Touchettovi so se odselili iz vasi Torigni I. 1934. V prvih dneh nemške ofenzive so bili vsi trije ubiti. Vendar se truplo mladega Petra ni nikoli našlo, Peter je še vedno v spisku pogrešanih. Če bi bil živ, bi se gotovo vrnil v rojstni kraj. Vi ste mu zelo podobni in to je za nas izvrstno.« (Nadaljevanje v prih. št.) m KMAESKE Milim: pač s trebuhom za kruhom v Belgijo, Francijo, Kanado, Avstralijo in tako ne nadlegujejo vlade, ki jim skuša zatreti jezik! Trbiž Sosednji Avstrijci imajo navado, da o bin-koštih radi zletijo v svet. Tudi letos je cesta kar mrgolela dvokoles, motorjev in avtomobilov. Trst in Benetke so ponajveč cilj izletnikov. S tem se italijanski tujski promet zelo okorišča. Čudno pa je, da na prehodu državne meje na Vratih uslužbenci nimajo dovolj razumevanja za turizem. Pri pregledih so tako počasni in malenkostni, da morajo i slopjT nuTno' pogrebno ljudje ure m ure čakati. Znani koroški list je pred kratkim ostro bičal tako početje obmejnih organov. Italijanski »Gazzettino« je članek skoraj v celoti ponatisnil in pohvalil ter podčrtal, da je italijanski tujski promet zgubil na ugledu ter utrpel samo o bin-koštih težke milijone škode, saj so se mnogi jjotniki, namenjeni v Italijo, ob meji vrnili, ker niso hoteli več ur čakati, da se urede formalnosti na italijanski strani. ZAČETEK VELESEJMA Včeraj so svečano otvorili tržaški velesejem, kjer je vihralo v vetru 23 zastav različnih držav. »Nisem mislil,« je rekel gen. Win-terton, »da bom ob velesejmu še v Trstu, a razmere so se obrnile.« V jugoslovanskem oddelku so mu ponudili srbsko slivovko. Iz Mavhinj V nedeljo smo imeli Mavhinjci in nedeljski gostje, ki kaj radi zahajajo v našo vas, domač praznik. Nastopila je naša šolska mladina. Dvorana se je kaj kmalu napolnila s starši in prijatelji otrok. Vse je nestrpno čakalo, kdaj se bo zavesa odgrnila. Dočakali smo tudi to in pozabili na neprijetno vročino, ko so se pokazali mali igralci. Zelo so se izkazali otroci I. in II. razreda z enodejanko »Cilka in njena punčka«. Ritmične vaje naših odraslih učenk pa so tako ugajale, da so jih morale ponoviti. Prireditev je bila okusno pripravljena. Vsa čast našemu učiteljstvu! Zakaj pa bi se ne zdramili tudi odrasli in nas tu in tam razveselili s kako prireditvijo? Mavhinje nekdaj niso spale, temveč so na spodnjem Krasu igrale v narodnem življenju važno vlogo. V torek 15. junija je v naši vasi umrl g. Ivan Terčon, odbornik devinsko-nabrežinske občine. Pokojnik je bil tudi cerkveni ključar in zelo ugleden mož. Sorodnikom izrekamo globoko sožalje, njegovi duši pa večni mir. Štivan V nedeljo smo romali v Medjo vas, a ne na božjo pot, pač pa k šolski prireditvi naših šolarčkov, ki so tudi sami morali tja gor, ker v naši »šoli« ni prostora. To je dovolj močan dokaz, da je v naši vasi šolsko po- Trud nam je bil obilo poplačan z ljubkost, jo naših najmanjših, saj so nas točke: Bratovska ljubezen, Luknja v namiznem prtu, Opeharjeni Jud, deklamacije in pesmi prijetno iznenadile in zabavale. Največ smeha nam je pripravila »Ančka«; res ljub prizorček s petjem. Po končani prireditvi smo jo nekateri mahnili še k Severju na kapljico vina. Naši delavni učiteljici priznanje in zahvala. RADIO TRST II Nedelja, 20. junija: 8.45: Kmetijska oddaja. 9.30: Vera in naš čas. 11.30: Škerjanc: Koncerti za klavir in ork. 13.00: Glasba po željah. 16.00: ; Malo za šalo — malo zares. 17.00: Koncert moškega zbora iz Kolonkovca. 18.00: Rimski Korsakov: Šeherezada. 19.00: Novice iz delavskega sveta. 20.30: Koncert pianista Gabrijela Devetaka. 21.00: Puccini : MADAME BUTTERFLY, opera v dveh dejanjih. Ponedeljek, 21. junija: 18.00: Lalo: španska simfonija za violino; 19.00: Mamica pripoveduje. 20.15 : Zbor Slovenske filharmonije. 21.40 : Mendelssohn: Koncert za klavir in orkester št. 1. 22.00: Književnost in umetnost. Torek, 22. junija: 13.00: Glasba po željah. 18.40: Koncert mezzosopranistke Justine Kralj-Vugove. 19.00: šola in vzgoja. 20.05: Slovenski vokalni oktet. 21.00: Radijski oder — Moliere: UČENE ŽENSKE. Sreda, 23. junija: 18.00: Čajkovski: Tmjulčica. 19.00 : Zdravniški vedež. 19.15 : Koncert tenorista Renata Kodermaca. 20.30: Slovenski moški zbori. 21.15: Iz angleških koncertnih dvoran. 22.45: Nokturni. četrtek, 24. junija: 19.00: Mamičina pravljica. 20.05: Dve slovenski simfoniji. 21.00: Dramatizirana zgodba. 22.30: Uroš Krek: Koncert za violino in orkester. Petek, 25. junija: 13.00: Glasba po željah. 18.40: Slovenski samospevi. 20.05: Marijan Lipovšek: Orglar. 21.00: Tržaški kulturni razgledi. 21.20: Moški kvintet »Trst«. 22.15 : Iz angleških koncertnih dvoran. Sobota, 26/junija: 14.00: Richard Strauss: Burke Tilla Eulenspiegela. 16.00: Oddaja za najmlajše. 16.30: Slovenski motivi. 19.00: Pogovor z ženo. 19.15 : Koncert tenorista Dušana Pertota. 20.05 : Zbor Slovenske filharmonije. 21.00 : Malo za šalo — malo zares. 21.45 : Dvorakovi slovanski plesi. 22.30: Liszt: Madžarska fantazija. ZOBOZDRAVNIK _I, STANISLAV PAVLICA_ Sprejema v Trstu ul. Rittmayer 13 =l tel. 31-813 IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA Misli ob koncerta Akademskega pevskega zbora Akademski pevski zbor iz Ljubljane, ki ga vodi komponist Radovan Gobec, je 3. junija priredil koncert v Avditoriju. Na programu so bile svatbene obredne pesmi iz Koroške, iz Dolenjske in iz Prlekije. Lahko rečemo, da so nam ljubljanski akademiki s tem nastopom nudili nepozaben umetniški večer. Oživili so nam starodavne svatovne običaje in obrede, ki jih je v narodno nošo oblečeni komentator vsakokrat objasnjeval v ustreznem narečju. ' Te stare svatovske pesmi hranijo v sebi čudovite prvine, umetniške bisere neprecenljive vrednosti. Človeku se zdi škoda, da še niso bile ponazorjene na filmskem traku, ki bi jih lahko približal najširšim plastem ljudstva po domovini. Lahko rečemo, da je v nekaj skopih besednih obrazcih, ki prihajajo po ustnem sporočilu do nas, zgoščeno čustvo- M nižai/i V soboto 12. junija je dramska skupina »Vesna« iz Sv. Križa igrala v Avditoriju socialno žaloigro V nižavi. Avtor ni nikjer naveden, a je baje Spanec. To smo izvedeli pozneje, vendar trodejanka že s svojim strastnim značajem, s svojo rezkostjo ter hkrati zanosno liriko sili gledalca, da se sprašuje po poreklu teh privlačnih primitivnih ljudi. Delo je prav zaradi te svoje privlačne divjine v marsičem spominjalo na »Zločin na kozjem otoku« Uga Bettija, ki ga je pred časom uprizorilo SNG v režiji Nade Gabrijelčičeve. Medtem ko je pa Bettijev »Zločin« predvsem psihološko delo, je V nižavi pretežno socialna drama. Zgodba govori o fevdalnem gospodarju, ki izrablja/ najdenko Marto in si naredi iz nje priležnico. Nekega dne jo omoži s svojim pastirjem, ki je v Marto zaljubljen, zato da bi jo obiskoval in bi njena poroka zavezala jezike. Marta, ki gospodarja sovraži, začetkoma sovraži tudi pastirja Mane-lika, vendar počasi spozna, da jo on resnično ljubi in ni dogovorjen z gospodarjem. Toda ne more ga imeti rada, preden mu ne odkrije svojega sramotnega položaja. Delo je ves čas zelo rezko in napeto, večinoma tudi močno, tako da spominja tu in tam na Garcio Lorco in najboljše španske lirike. Na koncu najde Manelik zaslombo v drugih gospodarjevih hlapcih in tedaj se ojunači. Ko ga gospodar napade, ga v samoobrambnem suvanju zadavi ter tako reši sebe in Marto ter hkrati maščuje gospodarjevo pohotnost. Delo je režiral Just Košuta, a kar od kraja moramo povedati, da trodejanka zahteva zrelejših igralcev. Res, da jo je režiser v veliki meri »rešil«, in nedvomno je, da se je zaradi svoje primitivne učinkovitosti stvar tudi sama reševala, čeprav igralsko osebje ni moglo biti kos svoji težki nalogi. Posamezni prizori so vendar precej izstopali, tako Manelikovo pripovedovanje o svoji ljubezni, njegova zgodba o boju z volkom, končni prizor, ko zadavi gospodarja, samopašnega »volka«. Zelo vidna je bila stroga režiserjeva roka. Igralci so ji bili preveč šolsko poslušni, a prav ta poslušnost je delo ves čas reševala, čeprav je od začetka do konca lovilo ravnotežje na ostrini brivnega noža. Kljub vsemu je pohvale vreden pogum sveto-kriških igralcev. Od ženskih vlog bi omenili predvsem Marto-Ledo Sirkovo, ki je bila mimo vse o-kornosti primitivno resnična, in Lilijano Danev. Svoji Nuri je večkrat dala prav živo in simpatično barvo. Od mbških je bil Lucijan Terčon kot pastir najboljši lik cele skupine. Po postavi stasit, z ovčjim kožuhom okoli ledij je bil kakor utelešen plavolasi bog hribov in planin. Zanimiv je bil v svoji trdoti gospodar Sebastjan Pacchioni-Božič. Zelo je pri vseh motila izgovarjava, ki je prt diletantski skupini razumljivo pomanjkljiva; manj sta seveda dopustni samovoljna slovenščina in nemogoče naglaševanje. Dvorana je bila do dveh tretjin zasedena z občinstvom, katerega ni najti na drugih slovenskih prireditvah. Ob tem je človek razmišljal, kako nezrela je še naša narodna skupnost ! V Italiji ali Franciji bi se nobenemu komunistu niti od daleč ne sanjalo, da ne gre v gledališče, ker ga vzdržuje zanj reakcionarna vlada. Pri nas pa srna razdvojeni kakor zarotniške ločine, ogledujemo se od daleč s strupenimi in poševnimi pogledi. Naša majhnost je velika. Ratko Cupar vanje našega naroda, njegovo gledanje na življenje in ljubezen. V njih je spolnost prikazana v najplemenitejši luči. Poroka je postavljena v narod-no-verski okvir, v katerem nastopata Jezus in Roža Marija »cartana« in kjer se oživlja spomin na svatbo v Kani galilejski... Vsebina je prepojena s prvinsko romantiko... Za ženina in nevesto služijo prelepe primerjave: »Mi imamo lep nagelj in vi lepo rožo. Iz teh dveh bi radi napravili lep pu-šelc ...« V pesmj prosi ptička : »Ne streljaj name, mladi jager! Dala ti bom dober svet; Ne ženi se s staro, ne z vdovo, ki bo vedno jamrala, ampak z mlado, ki bo vedno vesela!« S pesmijo se poslavljata od »ledih stana«. Fant bo moral zapustiti dosedanjo lepo družbo, nevesta pa, ki je doslej rožice sadila, bo odslej trnje brala ... S pesmijo spremljajo fantje in dekleta ves potek obreda ; pojejo podoknice, slovo, pozdrav... Višek lepote pri dolenjskem obredu pa doseže jutranja pesem : »Delaj se, delaj, beli dan...« Ti obredi so nam za hip odstrli pogled v tisto skrito »kamrico« našega naroda, v kateri hrani naj svetejše... V obredu ima svoje primerno mesto Spoštujmo našo staro »Slovenski Jadran« iz Kopra je prinesel sliko lepe starinske kmečke hiše iz Hruševja na Postojnskem. Pod sliko pa je zapisal : »Taka poslopja se polagoma umikajo lepšim in snažnejšim hišam tudi na podeželju.« Nič ne bi dejali, če bi bila tista hiša, ki jo je prikazovala slika, res grda in taka, da bi morala izginiti. Ker pa je bila čedna, le zgrajena v značilnem starem slogu s strmo streho, se je zdelo, da je hotelo uredništvo udariti prav po takih starinskih kmečkih hišah. Morda tudi ni imelo točno takega namena, a bralec je dobil vtis, da naj bi vse starinsko grajene hiše počasi izginile in napravile prostor hišam v novem, modernem slogu. K temu bi rad nekaj pripomnil. Mnogi bralci, ki so že imeli priložnost potovati po raznih zahodnih državah, n. pr. po Avstriji, Nemčiji, Švici, Franciji, Holandiji ali Skandinaviji, posebno pa še po britanskih otokih, vedo, kako skrbno ločijo tam pojma starinsko in zastarelo, tudi kar se tiče gradenj. Nobene stare hiše niti v mestu niti na deželi ne podro brez resnične potrebe in brez skrbnega premisleka. Zavedajo se, da je nastal slog — tudi slog nekdanjih kmečkih hiš — organsko v zvezi z naravo, podnebjem in iz estetskega čuta ljudstva. Zato skušajo stara, lepa poslopja le prenoviti, da so bolj v skladu z zdravstvenimi potrebami in udobnostjo novega časa, pazijo pa pri tem, da ne pokvarijo njihovega zunanjega sloga in s tem lepote krajev in pokrajine, s katero se take hiše lepo skladajo. Po vseh teh deželah obstajajo posebne razširjene organizacije etnografov, stavbenikov in drugih ljudi, ki varujejo in vzgajajo ljudstvu čut za stare gradbene lepote. Slogovno dobro ohranjene hiše imajo tudi večjo ceno kakor brezizrazne moderne zgradbe. Tega se tudi njihovi lastniki zavedajo in zato ne odstranjujejo lahkomiselno njihovih starinskih slogovnih značilnosti. Tako lahko vidimo pri potovanju po zahodnoevropskih deželah, kj so med najnaprednejšimi na svetu, idilične vasi in mesta v starinskih slogih, na katere je ljudstvo ponosno. In prav te značilnosti v nekdanjih slogih podeljujejo pokrajinam poseben čar in privabljajo največ tujcev ter tako pospešujejo tujski promet. Nasprotno pa se zdi, da Slovenci v splošnem še nimamo smisla za vrednotenje takih starih arhitektonskih značilnosti. Pri nas še vedno dosledno zamenjujemo pojma starinsko in zastarelo. Tako izginjajo po vaseh in mestih stare lepote, nadomeščajo pa jih odurne, brezizrazne »modeme« spake, grajene brez vsakega okusa. Ce pride človek z evropskega zahoda v slovenska mesta, se hitro zase velike razlike med tamkajšnjo gradbeno kulturo, ki sega prav v podrobnosti in v najbolj oddaljene vasi, ter med vso preočitno neokusnostjo, ki se šopiri v naših mestih. Zadnja svetovna vojna je prizadela slovenskemu narodu tudi v tem pogledu zelo veliko škodo. Zato tem bolj skrbno varujmo tiste gradbene lepote naših vasi — zlasti tudi naših lepih kraških m primorskih vasi — ki jim je prizanesla okupatorjeva dekletova mladost, njeno deklištvo, očetova strogost in materine solze, šele po poroki ostaneta končno ženin in nevesta sama skupaj, česar si ne bi prej niti v mislih drznila... Iz pesmi diha čudovita nepokvarjenost, ki nam kaže, da je naš narod živel skozi številne generacije ljubezensko disciplinirano in zdravo. Ti trije obredi so po svojem značaju zelo različni. Koroški je dostojanstven in resen, dolenjski je mehak in čustven, prleški je prepojen s prirojenim humorjem in nenavadno šegavostjo. Pri tem obredu igrajo važno vlogo godci. Ko vabijo svate,, jim nudijo vino in proso. Ko molijo svoje litanije, se ženske smejejo na dva zoba ali pa na enega, če jim je ostal samo ta... Nevesti pojejo, da je zakon »an velik križ«, ona jim pa odvrne, da se tega. križa ne boji... Ob napitnicah pravijo, da v vinu »živa žaba noter plava ...« Skratka, ob poslušanju slovenskih svatbenih pesmi se je razgrnila pred našimi duhovnimi očmi prava zakladnica našega duha. Le škoda, da ta u-metniški večer ni imel tudi tistega zunanjega u-speha, ki bi ga zaslužil. Obisk je bil nezadosten, organizacija površna. Ivan Grbec Skladatelj Ivan Grbec nam bo blagohotno oprostil, če smo zaradi pomanjkanja prostora prisiljeni, objaviti samo osrednji del njegovega dopisa in pri tem izpustiti njegovo sicer zanimivo razmišljanje o vlogi glasbe pri erotičnem doživljanju našega naroda. Uredništvo. kulturo tudi v stavbah okrutnost. Pri vsaki novi stavbi pa bi morali gledati, da prevzame tiste arhitektonske lepote prejšnjih časov in slogov, ki so v skladu z modernimi zahtevami življenja in okusom, da bodo ostala naša stavbišča — tudi na kmetih — lepa, kakor je pokrajina, v kateri stojijo. T.. Koncert slovenskega okteta iz lij ubij ane Med vsemi solisti in zbori iz Jugoslavije, ki so se po vojni večkrat predstavili tržaškemu občinstvu pri koncertih tržaške Glasbene matice, se je Tržačanom gotovo najbolj priljubil Slovenski oktet iz Ljubljane. Ta zbor je v ponedeljek 14. junija nastopil že četrtič v razprodani dvorani Avditorija. To pot ga je spremljal njegov umetniški vodja prof. Janez Bole, ki se je po koncertu predstavil občinstvu in žel priznanje. Njegovo vztrajno in uspešno večletno delo to popolnoma zasluži. Zelo skrbno sestavljen spored so otvorila tri dela velikega slovenskega polifonista Jakoba Pete-lina-Gallusa, ki ga glasbena zgodovina vzporeja z naj večjimi evropskimi glasbeniki 16. stoletja, z Italijanom Giovannijem Pier luigi jem da Palestri-na in Nizozemcem Orlandom di Lasso. Sledile so tri izvirne pesmi Jereba, Prelovca in Adamiča, nato še osem narodnih v priredbi različnih skladateljev. Med temi sta koroška narodna N’mav čez izaro, Zdrava švikaršiča in primorska ’Pa se sliš’ v priredbi Tržačana Karla Pahorja navdušili občinstvo, ki je dokaj hrupno zahtevalo ponovitev. Tu naj omenimo, da bi želeli dosledno spoštovanje narodnega besedila tudi v izgovarjavi, kajti polovično podrejanje narečnega besedila zakonom knjižnega jezika samo kvari prvinsko, najbolj pristno lepoto naše ljudske pesmi. Sicer velja o-meniti, da so bile vse glasbene priredbe teh narodnih pesmi izbrane med najboljšimi, kar jih premore slovenska tovrstna literatura. Spored so zaključile ljudske pesmi drugih jugoslovasnkih narodov v priredbi njih najvidnejših skladateljev Mokranjca, Tajčeviča in Gotovca, Celotni spored je bil izbran med zborovskimi skladbami, saj sploh ni bilo izrazito komornih skladb, ki so za takšen zbor primernejše. Vendar sta odlična tehnična zmogljivost posameznih pe’ -cev in ubranost celotnega zbora premagali z lahkoto vse ovire, tako da so bile vse skladbe podane s presenetljivo tehnično dognanostjo in izrazno močjo. Mestoma je bilo vendar čutiti utrujenost pevcev, zaradi česar je trpela predvsem intonacija. Hrupno navdušenje občinstva je po končanem sporedu izsililo oktetu še vrsto dodatkov in ponovitev. Alojz Kumer ZA NASE NAJMLAJSE /wwvwwaaaaaaaAa/ št. 4 TtObzOto, sito dzUto$£e>-------------------------------------------------------------------------- AA/VVWV\mO/WVvWWWvVWVWVVvVvWWVWVW\^VVVWVWVVVVWVV\AAA'VVVVVvWVVVW\ WVV'7vVvVvVvVVW^VvWvW'7VVVV'VWVVvVvA7