Kakovostna starost, let. 25, št. 1, 2022, (28-31)
© 2022 Inštitut Antona Trstenjaka
IZ GERONTOLOŠKE LITERATURE
Hudson, J., Fernandez Arrigoitia, M., Ferreri, M., Izuhara, M., Scanlon, K. in West, K. (2021). What collaborative housing offers in apandemic: Evidence from 18 communities in England and Wales. Housing Learning and Improvement Network: London. Https://www.housinglin.org.uk/_assets/Resources/ Housing/Supportmaterials/Viewpoints/HLINVi-ewpoint_104_CollaborativeHousingPandemic.pdf
O SOBIVANJU STAREJŠIH V ČASU PANDEMIJE
UVOD
Sobivalne skupnosti omogočajo bolj povezano in družabno življenje, kar pozitivno vpliva na zdravje in dobro počutje stanovalcev. V raziskavi, v kateri so zajeli osemnajst stanovanjskih skupnosti v Angliji in Walesu, so izraz sobivanje razumeli v zelo širokem smislu; obsega različne oblike skupnostnega bivanja, od neformalnih stanovanjskih skupin do tistih, ki so organizirane kot zadruge ali ki so jih zgradili stanovanjski skladi, zraven pa so še drugi stanovanjski projekti, ki jih vodijo in upravljajo stanovalci in ki po obsegu in zasnovi spodbujajo socialno interakcijo.
Še pred začetkom pandemije so z raziskavo želeli ugotoviti, kako se člani stanovanjskih skupin medsebojno podpirajo in sodelujejo. Toda s pandemijo covida-19, ki bistveno vpliva na odvisnost starejših in ranljivih od podpore skupnosti in sosedov, so se odločili zajeti tudi odzive in izkušnje stanovalcev teh skupnosti v času pandemije. Po eni strani je bilo za pričakovati, da so tovrstne skupnosti v
kritičnih časih idealne za takšno medsebojno podporo. Po drugi strani pa ne gre pozabiti, da te skupnosti temeljijo na fizični bližini in interakciji med stanovalci, delijo si skupne prostore, naprave, orodja, skratka, ravno nasprotno do priporočil in ukrepov proti širjenju okužbe (fizično distanciranje, zmanjševanje kontaktov itd.).
Raziskavo so izvedli poleti 2020, po sprostitvi ukrepov prvega vala pandemije in najprej anketirali stanovalce iz osemnajstih skupnosti. Nato so sledili poglobljeni individualni intervjuji (po telefonu ali video klicu) z enajstimi od anketirancev. V treh stanovanjskih skupinah živijo samo starejši člani (tako imenovani projekti sobivalnih skupnosti starejših), preostale skupnosti pa so bile mešane, medgenera-cijske ali kako drugače organizirane.
IZZIVI PRI PRILAGAJANJU UKREPOM ZAPRTJA (USTAVITEV JAVNEGA ŽIVLJENJA) IN SOCIALNEGA DISTANCIRANJA
Za vse stanovanjske skupnosti je značilno, da imajo skupen zunanji prostor, kjer se stanovalci lahko srečujejo, namerno ali naključno. Večina skupnosti pa ima tudi notranji prostor, ki je ključni element skupnega življenja stanovalcev in je namenjen sestankom, skupnim obrokom, telovadbi, klepetu in druženju stanovalcev. Z nekaterimi od omenjenih dejavnosti so ob spomladanskem prvem valu pandemije in zaprtju (lockdown) lahko nadaljevali, a ne v skupnem notranjem prostoru, temveč na prostem, k čemur je pripomoglo tudi
28
Prikazi
izjemno lepo vreme v prvi polovici leta 2020. Kljub temu so vsi anketiranci poročali, da so čutili vpliv oddaljenosti drug od drugega, da so pogrešali tesen stik z drugimi v skupnosti, predvsem ker je bilo manj organiziranih dejavnosti. Pogrešali pa so tudi naključna srečanja in klepet s sostanovalci, pa tudi spontano obiskovanje drug drugega, kot so bili navajeni prej.
Vendar so bile pri urejanju življenja v teh skupnostih v času omejitev precejšnje razlike med različno zasnovanimi skupnostmi. Lažje je bilo omejitve upoštevati v skupnostih, v katerih so se člani lahko umaknili v svoje prostore, npr. v samostojno stanovanje, kjer so lahko živeli neodvisno in brez kontaktov z ostalimi. Lažje se je bilo tudi organizirati v homogenih skupnostih stanovalcev s podobnimi navadami in potrebami, npr. upokojenci, ki jim ni treba nujno odhajati v zunanji svet, na delo ipd. Težje se je bilo prilagoditi v stanovanjskih skupnostih, kjer si delijo več skupnih prostorov (npr. kuhinjo, pralnico itd.). V šestih skupnosti so živeli skupaj v hiši kot razširjena družina; v nekaterih se je dogajalo, da se je moral eden ali več od stanovalcev za zaščito ostalih članov skupine samoizolirati, kar je ponekod povzročilo logistično težavo, ki so jo morali skupaj reševati in se prilagajati.
Večina odzivov anketirancev je pozitivnih, saj jim je življenje v skupnosti ponudilo povezavo do širšega sveta, ki presega samo eno gospodinjstvo ali ožjo družino, predvsem prek skupnih dejavnosti, ki so bile še vedno mogoče v skupnih zunanjih prostorih; nekatere skupnosti so organizirale vrtna druženja, pogovore, filmske ali glasbene večere tudi med strogimi ukrepi v prvem valu. Skupni zunanji prostori so
nadomestili notranje prostore skupin, ki jih ni bilo mogoče uporabljati. V eni od londonskih stanovanjskih zadrug so v ta namen s pridom izkoristili notranji atrij z odprto streho in nizom prehodov in balkonov. Ta zasnova je omogočala srečevanje brez tesnih kontaktov tudi v času najstrožjih ukrepov. Ob sobotah zvečer so se stanovalci (okoli 50 oseb) zbrali na svojih balkonih ali prehodih in skupaj prepevali; atrij se je izkazal za zelo akustičnega in kmalu so po svojih sobotnih koncertih postali znani po vsej soseski. Prav balkoni in terase so v času pandemije postali pomembni zunanji prostori, ki so varni, razmaki med balkoni so pravšnji, da omogočajo tako distanciranje kot primerno bližino za interakcijo z okoljem, pogovor med sosedi ali zgolj posedanje na svežem zraku.
Večina anketirancev je izjavila, da jim je življenje v skupnosti omogočilo ohranitev socialnih stikov v večjem obsegu, kakor bi bilo mogoče pri bivanju na lastnem domu, z družino in prijatelji. Trinajst od osemnajst anketirancev je poudarilo, da so imeli že ob prvem zapiranju duševno in čustveno korist od življenja v sobivalni skupnosti. Večina je tudi poročala, da se ob zapiranju v prvem valu niso počutili osamljeni nič bolj kot prej.
PRAKTIČNI ODZIVI, OSKRBA IN PODPORA
Številni primeri dobrih izkušenj medsebojne podpore in pomoči med stanovalci niso presenetili raziskovalcev med zaprtjem v prvem valu epidemije spomladi, saj so te skupnosti naravnane samoupravno in v sobivanje. Predvsem je šlo za nakupovanje hrane, prevzem napotnic
29
Izgerontološke literature
ali receptov, skupno nabavo in dostavo živil, kuhanje tudi za sosede in tako naprej. Čeprav so bile te pomoči v času zaprtja organizirane tudi marsikje v »navadnih« v soseskah po vsej državi, ugotavljajo, da so jih v sobivalnih skupnosti nadgradili ter našli nove načine in pristope.
Stanovalci ene od stanovanjskih zadrug v Londonu so v času, ko so bile formalne storitve socialne oskrbe precej omejene, organizirali oskrbo in podporo za stanovalca, ki se je zdravil za rakom. V že dobro vpeljani sobivalni skupnosti na podeželju v Walesu so stanovalci organizirali podporo ustanovnemu članu, ki je zbolel za alzheimerjevo boleznijo. Člani podporne skupine so se izmenjavali pri pripravi obrokov, izmenično so kuhali zanj, opravljali dežurstvo in redno preverjali, da je bil gospod na varnem in da je imel družbo. V sobivalni skupnosti z več kot 80 prebivalci na zahodu Anglije je anketiranec opisal, kako so med pandemijo okrepili pomoč njihovemu članu s parkinsonovo boleznijo, ki je presegla prej dogovorjene okvire neformalne oskrbe, za katero so se zavezali člani skupine.
V manjših skupinah od deset do dvajset članov, kjer so se člani pogosto poznali že vrsto let, je bilo v skupini lažje prepoznati trenutne potrebe sostanovalcev in temu primerno hitro organizirati pomoč v sami skupnosti. V večjih skupnostih, zlasti v stanovanjskih zadrugah, pa je bilo opaziti več primerov, ko so se za pomoč angažirale upravne strukture in se odzvale na potrebe članov; za ugotavljanje potreb so prilagodili vprašalnik in po potrebi ukrepali. Skupna ugotovitev pa je bila, da so se sobivalne skupnosti sposobne hitreje in bolje organizirati in ukrepati, kakor če bi
bili odvisni le od podpore širše skupnosti, formalne oskrbe in institucij.
V	večini skupnosti so se člani dogovorili za medsebojno pomoč in podporo, pristopi pa so bili različni. Ponekod so se po trije ali štirje člani dogovorili za medsebojno pomoč znotraj svojega socialnega mehurčka, vzpostavili so »opazovalni sistem«, se izmenjevali v dežurstvih in spremljali dobro počutje preostalih članov. Drugje pa so se dogovorili, da v parih »pazijo« drug na drugega. V skupnosti na severu Anglije pa so v tem času uvedli »prijateljski« (buddy) sistem medsebojne podpore, ki ga sicer uporabljajo za pomoč pri prilagajanju novih članov, ki se preselijo v skupnost.
V	zgodnjem obdobju pandemije je izkazana medsebojna pomoč stanovalce opomnila na prej morda samoumevne ali malce pozabljene vrednote njihovih skupnosti, na kolektivni duh, solidarnost, humanost. Član stanovanjske zadruge je opisal, kako se je ta medsebojna podpora nadaljevala tudi po sprostitvi ukrepov po prvem valu. Mnogi stanovalci so v letu pandemije na novo razmislili o življenjskih prioritetah in o tem, kaj je resnično pomembno in vredno.
Na vprašanje o medgeneracijski podpori v času pandemije so raziskovalci prejeli precej različne odgovore. Stanovalec ene od starejših skupnosti je poročal, da so v začetku pandemije predvidevali, da bodo več pomoči in sosedske podpore potrebovali starejši prebivalci nad 80 ali 90 let, nekateri med njimi tudi ustanovitelji te skupnosti. A potem se je izkazalo, da so več pomoči potrebovali »mlajši«, ker so še bolj mobilni, imeli so več stikov z zunanjim svetom in posledično več možnosti za okužbo in so se morali za nekaj časa samoizolirati
30
Prikazi
ali preživeti karanteno. Zato so jim v teh časih sosedje pomagali, prinašali hrano itd. Ena od anketirank pa je na to vprašanje odgovorila z opisom, kako se je v času spomladanskega zaprtja k njej preselil 21 letni vnuk s kronično boleznijo, saj se je počutil pri njej v sostanovalski skupnosti varnejši in bolj zaščiten.
OMEJITVE PRI OSKRBOVANJU
Anketiranci iz že omenjene skupnosti v severni Angliji, ki je vzpostavila prijateljski sistem, so navedli, da so predlagani sistem nekateri člani upoštevali bolj, drugi manj. Seveda pa so na to precej tudi vplivali omejitveni ukrepi in zahteva po distanciranju, ki jih je uvedla vlada. Kmalu po začetku pandemije, ko je postalo jasno, da so starejši najbolj ranljivi, je bilo namreč starejšim nad 70 let izrecno svetovano, naj se samoizolirajo in omejijo stike z zunanjim svetom.
Potrebno je poudariti, da sobivalne skupnosti niso in ne morejo biti odgovor na vse oskrbovalne potrebe starejših stanovalcev, niti v »normalnih« časih. Že same stanovanjske skupnosti imajo različna ozadja in razloge za nastanek:
nekatere so nastale kot odgovor stanovanjskih skladov ali drugih investitorjev na pomanjkanje primernih in cenovno dostopnih stanovanj za starejše, druge so rezultat pobude skupine posameznikov iz želje po kvalitetnem bivanju v starosti na osnovi solidarnosti, samopomoči in skupnostnega duha. Formalno oskrbo v sobivalnih skupnosti praviloma zagotavljajo zunanji izvajalci glede na potrebe stanovalcev. Vsekakor pa raziskovalci ugotavljajo, da so v času pandemije, ko so bile oskrbovalne storitve formalnih izvajalcev omejene ali celo nedosegljive, stanovalci teh skupnosti izkazali več vzajemne podpore in solidarnosti drug do drugega, kakor se sicer od njih pričakuje oz. je dogovorjeno.
Opomba: Housing LIN je mreža, ki povezuje več kot 25.000 strokovnjakov na področju stanovanja, zdravstva in socialnega varstva v Angliji, Walesu in na Škotskem, s ciljem najti inovativne stanovanjske rešitve za starajoče se prebivalstvo (Https://www. housinglin.org.uk).
_Alenka Ogrin
29