POGOVOR O KARATEJU
Mladim krepi samozavest
14. junija smo obiskali karate sekcijo OS Nove Jarše. Izvedeli smo, da tu že dalj časa trenirata oče in sin Slaviček, ki ju nekateri poznate kot sodelavca, soseda, sošolca.
Menite, da je karate le hobi ali imate pri tem določen cilj?
Slaviček st. Zame oscbno je karatc čisti hobi. Cilj je mogočc bil prej, ko scm bil mlajši. Samo to je bilo bolj tako, mladi nori dnevi. Zdaj pa je to rekreacija, moja osebna rckreacija in pa moje oscbno zadovoljstvo, ki ga dclim s sinom. Sicer pa je on osnovni vzrok, zaradi katerega sem sploh spet začel.
Ali imate poleg karateja še kakšno drugo rekreacijo?
Ne, ker ni časa. Žc pri karateju si moram vzeti vcliko časa za trcning.
AU imaš ti posebno določen cilj?
Slaviček ml.: Ne vem, kajti to bo prišlo sčasoma.
Kaj vaju je pravzaprav pritegnilo k temu športu?
Slaviček st.: V mojih mladostnih lctih je bil ta šport šc neznan v Ljub-Ijani. S Tonetom sva bila med prvimi, ki sva ga začela v Zeleni jami. Toda jaz sem sc mu moral kmalu odpove-dati zaradi vpoklica v JNA. Sedaj po mnogih letih pa se je spet ponudila priložnost, da svojo in sinovo močno žcljo urcsničim. Privlačilo pa me je tudi veliko navdušenje sinovih vrstni-kov in drugih mladih.
Kaj menite, ali trcning karateja pomaga tudi pri drugih športih, na primer pri smučanju?
Ja, karatc jc osnova za telesno in duhovno stabilnosi človeka in tako zelo koristen dopolnilni trening dru-gim športom.
Ti si v kratkem času postal odli-čen karateist. V čem je skrivnost: ali
so to disciplinirani treningi, treniraš sam še doma ali pa te k temu priga-nja oče?
Slaviček ml.: Ne, največ so treningi. Slavičck st.: No, v začetku sem bil jaz. Kcr je pač v začetku moral prebiti začetno trcmo. Spomnim se, ko smo šli k mojemu očctu in sva na pod-strešju vadila bato. Ko pa je prebil prvi lcd, je pa šlo. Drugačc pa je takc vrste, da ima vcliko tremo pred vsa-kim nastopom. Ko pa jc na sceni, ta izgine.
Kako pa se vi počutite pred komi-sijo?
Slaviček st.: Tudi jaz imam pred vsakim izpitom malce treme, pa ne gledc na to, kakšen izpit je.
To pomeni, da imajo tudi Ijudje velik vpliv na vas?
Slaviček st.: Nc samo na menc, na vsakogar, namreč za mene pri izpitu niso pomembni kyuji, marveč rckrc-acija, ki je tudi moj moto. Rekel bi, da si malo razgibam svoje stare kosti. Ko pridem v tisto fazo izpita, imam pač močno voljo in pač skušam kyu tudi doscči. To je prvo, drugo pa, da ho-diva s sinom pri karateju po istih ko-rakih. Če sem jaz en korak v zao-stanku za njim, je to za mene nega-tivno. Pa tudi zanj. Ker potcm mu v nadaljnjem delu ne morera biti v po-moč. To se bo šc nckaj časa vleklo, dokler on ne bo postal samozavesten in rckel, no sedaj sem sc res odločil in bom treniral ali pa nc.
Kako pa okolica reagira na vaš šport?
Slaviček st.: Ja, v začetku je bilo nekaj prijateljskega zbadanja. Poz-ncje, ko sem se s kakšnim bolj resno pogovoril, je prišel do zaključka, da bi tudi on rad treniral, toda mu obvezno-sti tega ne dovolijo. Kajti za vsakogar, ki jc v moji fazi življenja, je to zelo zdravo, toda večina jih ne najde časa.
Kaj pa ostali ljudje mislijo o kara-teju?
Slaviček st.: Smatrajo tisto, kar vi-dijo  po  televiziji, ko vidijo,  da se
nekdo davi in nekaj brca z nogami. Za njih je to smešno. Kdor karateja ne pozna s srcem, ga ne pozna. Obstajajo pa nekateri ljudje, ki čeprav se ne bavijo s tem športom, veliko vedo o njem, vedo, da je to šport, ki je zdrav za organizem in si pri tem razgi-baš vsc dele telesa.
Torej film spodbuja Ijudi k mišlje-nju, da je to šport, pri katercm letaš
po zraku in rokami in nogami udarjaš v cilj. Pri tem je negativno mišljenje, da je to šport divjakov.
Slaviček st.: Vsekakor. Namreč spomni se, če si kdaj gledal kakšen karate film pa te mlade fante, ki pri-dejo iz kina. In imam občutek, da se delajo supennene in faodijo kot peie-lini. Pri tem se nikogai ne bojijo, ker mislijo, da so vsi Bruce Leeji. Torej to je psihološki vpliv na človeka. Če bi pa enkrat res treniraJi, bi videli, kaj je pravzaprav karate. In koliko truda vložiš v trening, da dobiš dolo-čen uspeb.
Kaj pa si ti na začetku mistil o ka-rateju?
Slaviček ml.: Jaz sem mislil, da bo bolj pretepaški. Toda tak, kakršen je, je več kot odličen.
Kaj pa bi vi mladini ie povedali o karateju?
Slaviček sst.: Karate je za mlade ljudi predvsem primeren za samoza-vest. Po mojem mnenju pri karateju dobi neko določeno samozavest. In če samozavest ima, nima več nobene že-ljc ali pa občutka po nepravilnem uve-[javljanju.
V prejšnjem razgovoru ste mi po-vedali, da se vi na treningu poglobite v svet otrok.
Slaviček st.: Res je, kajti jaz se na treningu vživim v otroka, ga posku-šam razumeti in mu pomgati pri skr-beh.
Koliko karateistov pa trenutno trcnira tukaj v Novih Jaršab?
Slaviček st.: Približno 20 do 30. Polcti pa je osip. Mogoče nisem ome-niJ, da mladi mislijo, da bodo po dveh treningih ža karateisti. Toda tu se go-tovo zmotijo. Da samo pest pravilno stisnejo, je potrebno imeti za sabo preccj treningov. Prepričan sem, da bo na začetku šolskega leta spet velik naval, pozneje pa osip.
Očetu in sinu Slaviček smo se lepo zahvalili ter jima zaželeli še veliko uspchov v prihodnjem letu.
ALEŠ PADAVNIK, foto: P. K.