mr NO. 107 AMERi$K/i Domovina 71-/Vl posebnimi znamkami, na katerih je tiskano pojasnilo, da izdelek vsebuje konjsko meso. Izdelovalci klobas te vrste so bili zadnje mesece prizadeti, ker vlada je ustavila za več mesecev uporabo konjskega mesa. Automobilskih nezgod je pri nas in v okolici vedno dovolj. Na križišču cest štev. 66. in pa štev. 53, sta trčila te dni truk in auto-mobil. šest oseb je bilo poškodovanih, nekateri več, drugi manj. Križišče se nahaja 11 milj severno nad' Jolietom. Manjših kolizij je pa več vsak dan. Automo-biliste svarijo dan za dnem v tisku, na radio in povsod, pa dosti ne izda. Glede tega bi mora-država uzakoniti gotovo postavo. Prvič, da bi vsak moral imeti dobro zanesljivo vozilo, ki bi ga moral dati pregledati posebnim preglednikom vsaj dvakrat na leto. Dalje vsak voznik, predno bi se mu izdalo licenco zai voženj e automobila, bi si moral (preskrbeti primerno visoko zavarovalnino za nezgodbo in za škodo. Drugače mu pa licence ne dat. Tako kakor je zdaj, pa razni frkolini drvijo po cestah z starimi že razbitimi “šajtraga-mi,” se zaleti v kak dober auto, zraven morda še koga poškoduje za vse življenje ali pa ubije, kritja nima pa nobenega ne zai škodo, ne za življenje, ki ga kdoi zgubi po njegovi krivdi. Oblasti so v tem oziru vse preveč popustljive. Smrt je pobrala te dni Mrs. Mary Ann Frlanič, staro 69 let, stanujočo na 404 Winston Ave. Umrla je v bolnišnici sv. Jožefa po dolgotrajni bolezni. Rojena je bila v Jolietu in bivala ves! čas tu. Spadala je k večim dru-štvam. Njen soprog George Frlanič je umrl pred 19 leti in od tedaj naprej je bila vdova. Zapušča pet hčera. Pokopana je bila iz cerkve sv. Janeza na hrvat-sko pokopališče sv. Marije, Naj počiva v miru! Anton Nemanich III. sin pok. Mr. Antona Nemanicha, II., ki je bil pa sin Antona Nemanicha, I. znanega pok. veljaka in svoj čas predsednik KSKJ., se je te dni, poročil z Miss Harriet I. Diesel iz Lockporta. Poroka se je vršila v nevestini fari v cerkvi St. Dennis v Lockportu. Bilo srečno! V cerkvi sv. Jožefa pa sta se poročila te dni nevesta Miss Maerose Končar, z ženinom, sije, saj veš, da zdaj vse to nič Theodore L. Shumm. Tudi tema, vse najboljše v novem stanu! Na St. Francis Academy višji šoli je graduiralo te dni tudi več naših deklet. Med temi so: Ritai Komp, Mary Agnes Kuzma,, Frances Štiglic, Mildred Mihe-lich, Bernice Nemanich, Alice Ferencik in Jonita Erjavec. Pozdravljam vse čitatelje! Tone s hriba. Slovenska delegacija iz Rima na evharističnem kongresu v Barceloni Rim, Italija. — Tudi Slovenci imamo svoje zastopnike na Evharističnem svetovnem kongresu v Barceloni v Španiji. Iz Rima je odpotovala na kongres naslednja slovenska delegacija: Dr. Matjaž šaruga, slovenski; salezijanski duhovnik in uradnik v vatikanski pomožni akciji v Rimu, duhovnik Dodič, pod-ravnatelj Iskra, gospodična Erbežnik in gospod Marijan Rus, uradnik pri slovenskem socijal-nem uradu v Rimu. Seveda bodo pri kongresu tudi slovenski duhovniki iz Španije in Portugalske. Tudi slovenski akademiki, ki študirajo v Španiji bodo poslali na kongres svoje zastopnike. Imena teh delegatov še niso prišla, ali poročila povedo, da bodo ta skupine; Slovencev imele na kongresu svoja zastopstva fc. Loramski kotiček * Piše Josephine E. Lorain, O. — Dne 4. maja smo imeli priliko slišati izvrsten cerkveni zbor iz Collinwooda. Me- šani pevski zbor “Ilirija” od fare Marije Vnebovzete vodi. splošno poznani pevovodja Martin Rakar. Pevci so zapeli več krasnih pesmi. Prišli so pa tudi godbeniki, ki jih vodi Louis Opalek. Godba na pihala Društva sv. Jožefa št. 169 KSKJ nas je razveselila z nekaterimi prav lepimi skladbami. Collinwoodski pevci in godbeniki so se res postavili, zato so želi tudi veliko pohvalo in odobravanje številnih poslušalcev. Ves dobiček te prireditve je šel za gradnjo naše nove cerkve. Lorainčani smo vsem iz srca hvaležni za njihov trud in požrtvovalnost. Vsem Bog plačaj! Dne 11. maja smo imeli v naši cerkvi prav lepo slovesnost prvega sv. obhajila. Precejšnje število naših malih je prvič pristopilo k mizi Gospodovi. Ganljiv in ljubek je pogled na prvoob-hajance; ob njem se bude spomini na naša lastna mlada leta, na čas, ko v svojo otroški preproščini in nedolžnosti še nismo poznali gorja in prevar, ki jih je sicer človeško življenje prepolno. Kot prejšnja leta proti koncu šolskega leta so nam tudi letos v nedeljo 18. maja priredili otroci naše farne šole pod vodstvom častitih šolskih sester v našem narodnem domu ljubek nastop. Na sporedu je bilo petje, telovadba in več kratkih igric. Zgleda, da je več pravih talentov med našimi šolarji. Zasluga za uspeli nastop gre pa seveda v prvi vrsti našim neutrudljivim šolskim sestram. Naučiti tako veliko število učencev, vsakega posebej in potem še skupine za takle nastop ni tako enostavna stvar, številno občinstvo je bilo s sporedom prav zadovoljno. Nekje smo čitali, da so v stari domovini dali v neki tamošnji list malo naznanilo, da jim je X' Ameriki umrl bližnji sorodnik. Ko so želeli, naj bi bilo v tem sporočilu omenjeno tudi, da se bo ta dan brala zanj v domači cerkvi sv. maša, so dobili odgovor, da to ni mogoče, čeprav so bili pripravljeni sporočilo plača-toi. Čudno kaj ne? Le zakaj niso marali tega sporočila objaxd-ti? Kaj praxdte? Ko sva bila z mojim pokojnim možem pred nekaj leti v stari domovini, tam na naši Menišiji, sem slišala tole zgodbo, ki je vredna, da jo še enkrat povem. Neki Meniševec, ne vem za gotovo ali je bil iz Begunj ali Selščka, če ne mar iz Bezuljka ali celo iz Kožljeka — glavno je bil je Meniševec — in njegov prijatelj sta šla ribe lovit v bližnje jezero. Vsak sta lovila na svojem koncu jezera. Cerkničan se je kar lepo pri kraju ustavil, en češ, saj jezero je naše —■ cerkniško. Jaz si jih bom kar tule pri kraju nabral eno vrečo. Tisti hribovski Meniševec na onem koncu jezera, pa naj kar tja pod Javornik v tiste velike luknje zleze, če hoče, saj itak ne bo nič ujel, je preveč zabit, bi.dejal. Vrgla sta v vodo vsak svojo ribiško pripravo in potrpežljivo čakala, kdaj bo kaj pocukalo, še poprej sta se bila pa dogovorila, da se bosta po preteku par ur sešla na določenem kraju in to, če bosta kaj ujela ali pa ne. V dogovorjenem času sta prišla vsak od svoje strani. Meniševec si je brisal potno čelo, ker se je pošteno potil pod težo rib, ki jih je nosil in se pri tem hudo m u š n o muzal strmečemu Cerkničanu, ki ga je s prazno vrečo pa veliko nevoščljivostjo že čakal na dogovorjenem mestu. Nekaj časa je pisano gledal Meniševca, nato pa je stresel zadrževano jezo. “O, da bi te tristo lisic,” je bevsknil Cerkničan, “le kaj za en h ... ti jih je pomagal loviti in ti jih je.” “O, saj ni bil tisti, ki po žveplu diši, ne,” se je režal Meniševec, “dišalo je po ‘šnof’ tobaku.” Cerkničan je ves nestrpen vpil: “Tok povej no že enkrat, kako si jih v tem kratkem času toliko nagrabil in si jih. Saj sem vendar vajen ribe lovit, pa nisem ujel nič drugega kot nekaj menkov, pa še tiste sem nazaj v vodo vrgel. Kaj bi tiste smeti domov nosil. Smejali bi se mi, to že v naprej vem in grem raje prazen. V vasi Jezero se bom napil, pa bo, saj Cerkničan ima še kak groš.” Pri teh zadnjih besedah je segel v žep. Meniševec ga je dobrovoljno potrepljal po rami in mu rekel: ne pomaga. Raje me poslušaj, kako sem vse te ribe nalovil. Veš, ko sem vrgel trnek v vodo, tudi pri meni ni hotelo sprva nič prijeti, čeprav je bilo vse polno' rib okoli trnka. Ja, ja, da bi pa katera prijela, to pa ne. Druga drugo so rinile naprej, enčeš, pa ti prva poskusi vabljivi, ampak nevarni trnek. Čakaj poštajna, bom pa drugače poskusil. Veš kar naenkrat mi je šinilo v glavo nekaj nezaslišanega, nekaj o čemer nisem bil niti sam gotov, če bo mogoče izvesti ali ne. Veš prijatelj pri sebi sem imel polno škatljo ‘šnof’ tobaka. Kupil sem ga mimogrede pri Verletu V Cerknici. Saj me poznaš in moje slabosti tudi. šnofanje in kihanje mi dobro dene. Vidiš tisti tobakov prah sem bil po ribah, ki so se okoli mojega trnka gnetle, natresel in glej čudo. Ribe so začele kihati, pa še kako. Butale so z glavami ena v drugo, da so bile skoro vse mataste. To priliko sem jaz izrabil in jih lepo z grabljami, ki sem jih našel v bližini ob vodi, nagrabil za cel Žakelj in to samih naj lepših rib.” Cerkničan je samo zagodrnjal: “Aha, drugič bom pa tudi jaz tako naredil, bom videl, če bo ratalo.” Vidite, pa naj kdo reče, da niso Meniševci brihtni in odprtih glav. Jaz bi rekla in dejala, da so . . . Pa še drugič kaj. Pozdravljeni! Po širnem svetu Žrtve med poljsko duhovščino Na podlagi škofijskih dokazil je nedavno objavil duhovnik Biskupski, profesor na varšavski univerzi nekaj statističnih podatkov, med drugim, da je bilo leta 1939 cd nacistov ubitih 1811 poljskih duhovnikov, to je 18% vseh poljskih svetnih duhovnikov. Od teh je našlo smrt v različnih koncentracijskih taboriščih 1263 duhovnikov, dočim jih je 548 umrlo v krajih, kjer so izvrševali svoje apostolsko delo. Prav tako' je število pobitih redovnic izredno visoko. Dachau sam predstavlja posebno poglavje o teh krvavih žrtvah. Tam je bilo od leta 1940 do 1. 1945 zaprtih 1640 svetnih in redovnih duhovnikov. 86 od teh jih je umrlo zaradi lakote ali zaradi mučenja ali v plinskih celicah do 29. aprila 1945, to je pred dnem njihove rešitve, ko so tja prišli ameriški vojaki. V dvanajstih škofijah Poljske je v tistih letih umrlo 800 svetnih duhovnikov zaradi lakote ali nasilja okupatorjev. Tako je v teh letih pomrlo na Poljskem v celoti 26% vseh poljskih svetnih duhovnikov. Pozor pred “borci za mir” V raznih škofijah Francije so škofje ponovno objavili sporočilo, v katerem ponovno opozarjajo na čuječnost svoje vernike in duhovnike z ozirom na tako zvano protiatomsko kampanjo bojevnikov za mir in svobodo, ki jo širijo komunisti vz namenom, da ubijajo ljudem moralo. Škofje opozarjajo duhovnike in vernike, da obstaja samo eno gibanje za mir, to je Pax Christi, kjer naj se edino udejstvujejo \rsi katoličani, ki se bore za mir. Zakaj ni Boga V Londonu so poslušali vest moskovskega radia, po kateri je vera, da je svet ustvaril Bog, navadna meščanska smešnica. Vsa moč dokaza te trditve pa je, po moskovskem radiu v tem, da je ustvaritev sveta bila pred milijoni let. Kot da bi ta trditev bila v nasprotju z našo vero in — Na zahodnih suhih področjih so z umetnim namakanjem dosegli v nekaterih letih izredno dober pridelek. Po vladnih podatkih je bila letina 1949 na tem “Le nič nikar se ne jezi, prija-j področju vredna nad pol milijar-telj Cerkničan in ne stresaj fov- , de dolarjev. Or. Josip gruden Zgodovina slovenskega naroda Najprej je izkušal Rudolf, da si pridobi cerkvene dostojan-stvnike in osnuje prijateljsko zvezo s škofijami in samostani po Avstriskem. Zato jim je pri vsaki priliki skazoval svojo naklonjenost. Cerkveni knezi pa so pripravljali pot Rudolfovi vladi s tem, da so njegovim sinovom mnogoštevilna posestva prepustili v fevd (užitek). Skrbel je tudi za mir in red v alpskih pokrajinah. Sam je predsedoval stanovskim skup-činam in vodil sodnijske obravnave. Proglasil je vnovič deželni mir za deset let in strogo prepovedal vsako nasilnost ali oboroženo zvezo. Skrb za po-mirjenje in uravnavo svojih dežel ga je nagnila, da je večkrat potoval po teh pokrajinah. Najprej e je obiskal Štajersko in se mudil v Gradcu pet dni, potem se je podal skozi Mursko dolino proti severozapadu in je v Judenbengu sprejel koroške in kranjske stanove. Tu so se zbrali poslanci, plemstvo, svetna in redovna duhovščina, da se poklonijo habsburškemu vladarju in z njim posvetujejo o važnih zadevah svojih dežel. Vse jie prevzela cesarjeva prijaznost in tekmovali so med seboj, da si pridobe njegovo naklonjenost. Za deželnega glavarja jim je Rudolf takrat postavil grofa Majnarda Goriškega. S takimi dejanji se je počasi pripravljala hubsburška oblast in kar se je razvijalo tekom let, je bilo pravno potrjeno koncem 1.1282. Zgodovinski dan, ko je prešla dedna oblast alpskih pokrajin na Habsburžane, je bil dan 27. decembra 1282. Rudolf je sklical za tisti čas državni zbor v Avgsburg. Zbrano je bilo mnogo najodličnejše gospode. Brez ugovora je privolil državni zbor Rudolfovi zahtevi, naj se podele avstrijske dežele, ki jih je bil cesar sam priboril državi, njegovima sinovoma Albrehtu in Rudolphu. Zato jima je cesar takoj slovesno izročil zastave imenovanih dežel v znamenje, da imata ondi pravno posest in ju je imenoval za vojvoda in državna kneza. Potem se je sestavila listina, ki nam ohranjuje spomin na to imenitno dogod-bo. Potrdili so jo navzoči knezi in zastopniki.avstrijskih stanov s svojimi podpisi. Rudolph pa ji je pridjal še svoj cesarski pečat v zlatu. Tako se je izvršil znameniti državno-pravm čin, -s katerim jie bha ustanovljena habsburška vlada v sedanjih avstrijskih deželah. Pripomniti pa je še dvoje važnih dogodkov. V i-menovani listini je bila izrečena samostojnost Kranjske, ki je bila dotlej še vedno v neki zvezi s Koroško. Vojvodstvo Koroško pa se v Avgsburgu ni izročilo Habsburžanom, čeprav je Rudolph preje to nameraval. Izročil je nekaj let pozneje (leta 1286.) to deželo svojemu sorodniku in zavezniku grofu Majnardu kot plačilo za njegovo zvesto službovanje in za izdatne denarne podpore, s katerimi je kralju v zadregi pomagal. Neka druga stvar jie močno vznemirjala stanove avstrijskih vojvodin: da jim je Rudolf postavil dva vladarja. Rudolf je to storil gotovo za to, da je nove dežele tembolj priklenil na svo-io rodbino in jie dedinsko pravico bolj zavaroval. Vendar je bil takoj pripravljen, vstreči želji deželnih stanov in je proglasil že prvega Junija 1. 1283. habsburški hišni red, v katerem zapoveduje, naj se uprava Avstrije, Štajerske, Kranjske in Slovenske krajine izroči izključi) zv o Albrehtu in njegovim potomcem, Rudolf pa naj dobi odškodnino v denarju, ako mu cesar v štirih letih ne preskrbi druge kneževine. S S tem odlokom so bile odstra-njiene vse neprilike skupne o-blasti. Dne 11. junija leta 1283. so se zbrali vsi deželni dostojanstveniki in najodličnejši plemenitaši na Dunaju, da se je po-lonijo bratoma in jima prisežejo zvestobo. Ta slovesni čin je pomenil priznanje habsburške vlade od strani ljudstva. 8. Grofi Goriški. S habsburško vlado je bil za vsa prihodnja stoletja položen temelj zgodovinskemu razvoju našega naroda. Bilo je konec tistih poizkusov raznih vladarjev, ki so hoteli v alpskih dežslah zasnovati večjo ali manjšo deželno skupino in si ustvariti e-notno gospodstvo. Omenili smo jih celo vrsto, od Velike Karantanije cesarja Otona I. pa do zadnjega ponesrečnega poizkusa češkega kralja Otakarja. Nobenemu ni bilo mogoče izvršiti zasnovanega načrta. Trezni, previdni Rudolf pa je s habburško oblastjo postavil trdno postojanko, okoli katere so se počasi 'Skupljevale dežele, ki so sestavljate nekdanjo avstrijsko monarhijo. Seveda ta oblast v začetku še ni bila enotna in posebno vplivna. Bilo je še mnogo drugih malih in velikih vla-stelinov, ki so si s Habsburžani na jugu delili oblast. Vendar se je njihova posest stalno širila in zaokroževala. Napredek, zaokroževanje in utrditev habsburške oblasti v slovenskih deželah to je naša zunanja zgodovina in naslednjih stoletjih. Po zgodovinskem dogodku v Avgburgu leta 1282. Habsburžani niti niso neposredno izvrševali svoje oblasti v naših krajih. Vojvodstvo Koroško jie dobil grof Majnard Goriški. Isti je v imenu Habsburžanov upravljal tudi Kranjsko in Slovensko krajino, kateri je pripadala te^ daj tudi Savinjska dolina. Če še upoštevamo, da so goriški grofi imeli obsežno dedno posest v Primorju, moramo reči, da je ta dinastija za dobo naslednjih petdesetih let dejansko vladala na Slovenskem. Zato je potrebno, da se ozremo na njeno preteklost. Z letom 1000. se ime goriške grofije prvič pojavi v zgodovini. Solkanski grad je bil tedaj njeno središče." (Glej I. del, str. 125 sl.). Akvilejski patriarh Ivan IV. in furlanski grof Weri-gand sta si delila posest goriške pokrajine. Werigandova hči Hedviga pa je delež svojega o-četa prinesla za doto grofu Markwardu iz rodu koroških E-penštanjcev, ki so odslej gospodovali ob Soči. Ker visokoleže-či Solkanski grad ni bil pripraven za upravo dežele, so si E-penštajnci postavili drugo trdnjavo ob vasi Gorici, ki je kmalu postala glavni grad v deželi. Le malo poročil o delovanju tega rodu je ohranjenih. Njihova glavna ustanova je samostan v Rozaču, oib sedanji avstrijsko-furlanski meji, katerega so bogato obdarovali in kjer je bila poslej družinska rakev goriških grofov. Rožač se nahaja na Furlanskem zahodno od Goriških Brd in je sedaj letovišče videmskih nadškofov. Tedaj je bila okolica še slovenska, ker pravi neki vir, da leži samostan na Slovenskem (“in Sclavonia”). — Izveršitelj ustanove je bil akvilejski patriarh Henrik (1077— 1084), ki je podaril novemu samostanu mnogo sveta po okolici od “laškega studenca” pa do hribov sv. Janeza” in naselil: tamkaj redovnike, avguštince. (Dalje prihodnjič.) 1952 JUNE 1952 IS ioMU ,111 26 ]□□□ M mm ur KOLEDAR DRUŠTVENIH PRIREDITEV JUNIJ 8. — Društvo sv. Jožefa št. 169 KSKJ priredi piknik na svoji farmi na White Rd. 8. — Društvo “Soča” št. 26 SDZ priredi piknik na prostorih Doma zapadnih Slovencev na 6818 Denison Ave. 15. — Društvo Presv. Srca Jezusovega št. 172 KSKJ priredi ob 3. uri popoldne v J. S. N. D. na 45533 W. 130 St. banket. JULIJ 20. — Pevski zbor “Slovan” priredi piknik na Kaliopovi farmi na Eddy Rd. 27.—Zveza društev Najsvetejšega Imena priredi na “Močilni. karjevi farmi” ‘Slovenski katoliški dan.’ 31. ter 1., 2. in 3. avg. — Katoliški vojni veterani štev. 1655, priredijo karnival in bazar na dvorišču šole sv. Vida. AVGUST 3. — Dan KSKJ Jednota priredi piknik na farmi Društva sv. Jožefa št. 169 KSKJ (bivša Močilnikarjeva farma). OKTOBER 18. — Podružnica št. 10 Slov. žen. zveze praznuje v Slov. domu na Holmes Ave. 25-Let-nico svojega obstoja. NOVEMBER 15. — Društvo “Kras” št. 8 SDZ praznuje 40-letnico s posebno prireditvijo. DECEMBER 7. — Pevski zbor “Slovan” pri redi v AJC, Recher Ave. svoj običajni jesenski koncert. Janez Kočevar: Povratek Mr. Cepca Poznal sem ga skoro od takrat, ko sem bil prišel v Ameriko. Pameten mož, priden in delaven kot večina slovenskih naseljencev %v Ameriki. Drugega ni prinesel s seboj kot slovenski jezik in pridne roke. Sedaj živi od pokojnine in prihrankov v banki, prav nič mu ne manjka' in nekaj let svojega življenja bi dal, če bi mogel s tem zagotoviti' enako starost mojim staršem v starem kraju. Ponosen je na svojo hišo in rad se pobaha: “To so storile tele moje roke.” Zlate Vaše roke, Mr. Cepec! “Jaz, pa bi še več lahko imel, če me ne bi izkoriščali. O, kolikokrat sem po krivici trpel, kolikokrat mi je bil po krivici pri-trgan vsakdanji kruh . . .” Ljudje so grdi in hudobni, Mr. Cepec; ne vsi, tudi ne vedno, samo včasih; pa vendar dovolj, da bridko občutiš na lastni koži njih zlo. “Zato bo pa pravica zmagala, ko bo delavec svoboden in nič več suženj . . .” Ko sem prvič slišal te njegove besede, verjemite mi, mili rojaki, me je zadelo kot strela z jasnega, česa si pa še želi? Banko na Wall Streetu? Skušal sem mu potem ugovarjati, dokazoval sem mu, da takih pravic in blagostanja in svobode ne bi nikdar in nikjer užil drugod po svetu, toda mož je trdil svojo: “Tukaj je bogastvo, tukaj je vse, kar ti srce poželi. Samo eni imajo preveč in če bi se pošteno razdelilo, bi vsakdo lahko imel trikrat toliko . . .” Trikrat toliko, Mr. Cepec! Kam pa bi potem z vsem? Recimo, da bi imel toliko kot on. Kaj s tremi hišami, če bi vsakdo imel najmanj tri. Kako bi jih rental? In kaj bi moja žena si tremi hladilniki, tremi pralnimi stroji, tremi radijskimi aparati, tremi televižni celo (Mr. Cepec ga namreč ima), in tako dalje in tako dalje ... Od samega dolgočasja in blagostanja bi se res morali začeti kar za hec pobijati med sabo, ker samo tega nam ne bi nudil svet. domov. Potem pa sva se spet srečala, kot vedno, pri vrčku piva, ki ga silno ljubim, kot dojenček mleko, bi skoraj rekel. Toda! Mr. Cepec me je ob svidenju tako strašansko debelo pogledal, da res nisem vedel, kako bi začel. Pa mu nazadnje le rečem po stari prijateljski navadi: “Hello, Mr. Cepec. . .” “Ja, pa si le ti, si, prav res, da si, Janez!” je začudeno zamomljal in mi stisnil roko. Potem me še enkrat premeri od obnošenih čevljev do mojih bujnih las (imam tako bujne, da me celo dame zavidajo) in pravi: “Kaj si še tukaj? Jaz sem mislil, da si že v Ljubljani . . .” Strela nebeška! Kar streslo me je, ko sem pričel upati, da se je tam najbrže kaj prekucnilo ali spremenilo ali karkoli obrnilo. S tresočim glasom sem vprašal: “Zakaaaaj?” “No, na Floridi sem od mis Gofljice slišal, da ste že skoro vsi vložili prošnje za povratek. Tudi v New Smyrni je en tak kot ti, menda je že v Ljubljani • . . Pa sem si mislil: Janez, ki še z odprtimi očmi sanja o Rožniku in Golovcu, ta je gotovo bil med prvimi. . .” Velika pričakovanja so splahnela kot premraženo testo, če vzhaja. Samo testo in domotožje sta ostala, pa nič drugega. “No, kako si opravil na konzulatu,” je Mr. Cepec še naprej silil vame. Konzulat me je s strahotnimi prividi zgodb zdramil. Poslušajte, Mr. Cepec. Zdaj vidim, da ste res cepec, še večji Trinerjevo GRENKO VINO pomaga proti zaprtju! Zenske dobijo delo ŽENSKE ZA ČIŠČENJE izurjene Delo ponoči, plača od ure Stalno delo v okolici East Cleveland na Euclid Ave. Ohio Window Cleaning Co. 1230 E. 9 St. CH 1-7515 (*) Dekleta Dekleta, 17 let in več stare, dobij'o delo v oddelku za zavijanje. Vas naučimo. Menk Bros. Laundry 643 E. 103 St. (109) MALI OGLASI Hiša naprodaj Moderna hiša, 8 sob, 7 akrov zemlje, 5 spalnih sob, velika stanovanjska soba, dvojna garaža, skedenj, kokošnjak, zunanji “fireplace,” sadovnjak. Pokličite BE 2-1544 v Walton Hills Village, Bedford, Ohio. dll) Pa sem mu previdno skušal pa je tisti, ki vam je to oslarijo IKE SE POSLAVLJA OD ITALIJE — Gen. Dwight D. Eisenhower je oh priliki nedavnega poslovilnega obiska italijanski vojski v Vidmu v Furlaniji dejal, da bi bila skoro dosežena sorazmerna varnost Zahoda, če bi vse države napravile v povojni dobi v obrambenem oziru to, kar so storili Italijani. dokazati, da tako, kot tu, nikjer na svetu ne žive ljudje, on pa je samo pravil, da je to vse sicer res, pa da bi vendar lahko bilo še veliko boljše in tudi bo, samo bodočnosti je treba počakati, ker ta že prihaja z naglimi koraki. Takrat sem razumel, koga in kje misli in, hvala Bogu, ljubi moji rojaki, ob pravem času spregledal. Poslej sva postala čudna pri jatelja. Oba sva se zavzela, da bova eden drugega spreobrnila. V ta namen sva se prerekala dolge mesece, tudi nekaj sodov piva prijateljsko popila, toda ne pivo ne prerekanja niso imela uspeha. Bilo je, kot bi postavil v sobo dva radijska aparata pa bi vsak gonil svojo. Toda odnehala nisva in huda borba je trajala še naprej, zakaj smoter je' bil plemenit in truda vreden. Ne bom popisoval teh prerekanj, debele knjige bi napisal, za celo knjižnico bi jih lahkoi bilo, državnikom v pouk in cepcem v svarilo. Povedal bom rajši, kako so končala. * * * Odšel je Mr. Cepec na sončno Florido in cel mesec ga ni bilo. naklatil 1RZAZ HVALEŽNOSTI — En teden stari srnjaček se zahvaljuje na svoj način desetletni Dawn Duncan, ki skrbi zanj, odkar ga je njen oče našel ob cesti. Deklica bi sr-njačka rada obdržala kar doma, toda to ni dovoljeno. Obrnila se je na governerja Alfreda Driscoll, naj napravi v tem slučaju izjemo. Pa izgleda. da s tem ne bo nič, ker srnjaček bo zrasel v srnjaka in utegne postati nevaren za tako malo “stanovanje.” , Jezno sem se obrnil in odšel toda pri vratih me je dohitel. “No, ne jezi se Janez in ne žali po nepotrebnem. Kot sem kupil, tako sem prodal. Ti pa takoj “u luft,” kot pravijo, .če ni res, pa ni res. Toda nekaj drugega ti bom povedal. Pridi nazaj, povedal ti bom. . .” Nerad sem ga ubogal in prisedel k samotni mizi. Tam je naročil dva vrčka piva in mi zaupno povedal: “Veš kaj? V Ljubljano grem, pa zares. Prihodnjo nedeljo se odpeljem direktno z eropianom. Nekaj čez sedem ur, pa bom tam. Potlej se vrnem in s črnim na belem razkrinkam vaš begunski bav-bav. . . ” “V Ljubljano greš”, sem žalostno ponovil in se zamislil. — Kdaj bova pa midva z ženo kot v nekdanjih časih z roko v roki hodila na Grad in na Rožnik? Mi pa bo še kdaj dano, čeprav mogoče samo za nekaj tednov? Prvič, odkar sva se- spoznala, sem Mr. Cepca zavidal.. Tako torfej: Mr. Cepec bo lepo šel, jaz, kranjski Janez bom pa še naprej sanjal z odprtimi očmi o Rožniku, Golovcu in drugih ljubljanskih lepotah. “No, to je lepo, da greš. . .” sem iskreno vzkliknil. “Po tridesetih letih. . .” “Veliko jih je poteklo.” “Prav srce me je domov vleklo. . . ” Spomnil sem se misijonskih nagibov in mu prijazno rekel: “Zato pa odpri oči in glej, da boš gledal. . . ” “Kot bom videl, tako bom povedal. . ..” “Potem bo resnica zmagala.” “Primojduš, da bo. Resnica čez vse.” Še nekoliko sva poklepetala, potem pa sva se ločila. Tik pred njegovim odhodom sva se še enkrat videla, izpila nekaj steklenic terana na zdravje resnice, ki bo zmagala, potem je Mr. Cepec odšel na veselo pot preko žalostne luže. * * * (Dalje prihodnjič.) Stanovanje iščeta Mlad zakonski par išče 3- ali 4-sobno stanovanje med E. 55 in E. 79 St. Oba sta zaposlena. Kličite po 5. uri zvečer EN 1-7928. (m) Neopremljene sobe Priletna ženska- išče dve ali tri neopremljene sobe s kuhinjo. Kličite KE 1-1753. (108) Naprodaj Naprodaj je skoro nova Boy Scout oprema, obleka in vse, kar spada zraven, mere 12 do 14. Proda se tudi električni “sweeper.” Oglasite se na 7219 Myron Aye., zdolej. Hiša naprodaj Dvostanovanjska hiša, 4 - 4 je naprodaj na 1235 E. 71 St. Ima gretje na plin in avtomatični tank za vročo vodo. Pridite in si hišo oglejte! John J. Hrovat, EX 1-1348. (107) Prijatel’s Pharmacy SLOVENSKA LEKARNA Prescriptions — Vitamins First Aid Supplies Vogal St. Clair Ave in E. 68 St ČE HOČETE PRODATI VAŠE POSESTVO Mi imamo kupce z gotovino. Za hitro postrežbo pokličite JOS. GLOBOKAR 986 E. 74th Street HE 1-6607 Ali sle prehlajeni? Pri nas imamo izbzorno zdravilo, da vam ustavi kašelj in prehlad. Pridite takoj, ko čutite prehlad. Mandel Drug 15702 WATERLOO RD. KE 1-0034 SIGN UP FOR SECURITY TODAY WHERE YOU WORK THROUGH THE PAYROLL SAVINGS Pt AN V vsej vasi so bile zajete vse koče, hlevi, skednji, staje in bila je nezaslišana draginja. Gospod Zagloba si je moral zares z liro in pesmijo služiti košček kruha. Ves čas nista mogla priti črez, ker se je brod dvakrat pokvaril; morali so ga torej popravljati. Noč sta s Heleno pretolkla, sedeč na rečnem bregu, z gručami pijanih kmetov, pri ognjih. A noč je bila vetrovna in hladna. Knežnja je upadla od utrujenosti in boli, ker so ji kmet:ški črevlji napravili rane na nogah. Bala se je, da ne obleži od bolezni: Obraz ji je začrnel in je obledela, čudovite oči so izgubile svoj blesk, vsak trenutek jo je objel strah, da jo morda spoznajo, da je preoblečena, ali pa da jo nenadoma doleti Bohunov pogon. To noč so Se ji oči napolnile z groznim prizorom. Kmetje so od ustja Rosi privedli nekaj šlahte, ki se je hotela rešiti pred tatarskim navalom v gospodstvo Višnioviecke-ga in so jo na bregu okrutno pomorili. Iztaknili so jim s svedri oči, a glave so jim zgnetli med kameni. Razen tega sta bila v Prohoruvki dva Žida z rodbinami. Te jie razbesnela truma pometala v Dnjeper; ko pa niso hoteli takoj iti na dno, porinili so sami Žide in židke z dolgimi drogi na dno. To dejanje so spremljali vriski in pijanstvo. Pijani moloj-ci so se dvigali s pijanimi molo-dicami. Strašni izbruhi smeha so zlovražno odmevali po temnih Dnjeprovih bregovih. Veter je razmetaval ognje, rdeči ogorki in iskre, ki jih je veter odnašal, so letele na valove in tam ugašale. Vsak čas se je dvignil strah. Od časa do časa je 'kak ohripeii, pijani glas vpil v temi: “Ludje, rešite se, Jarema gre!” In truma je drvela slepo proti bregu, mendrala in Sie pehala v vodo. Enkrat toliko da niso pomendrali Zaglobe in kne-žnje. Bila je to peklenska noč in zdelo se je, da ji ne bo konca. Zagloba si je priberačil merico vudke, sam pil in primoral kne-žnijo, da pije, ker bi drugače omedlela ali pa padla v vročico. Naposled so se začeli Dnjepro-vi valovi beliti in lesketati. Svitalo je. Dan se je delal, oblačen, žalosten, bled. Zagloba se je hotel čimprej prevesti na drugo stran. K sreči je bil brod že pripravljen. Toda strašna gneča je nastala pri nj