LJUBLJANSKI IZDAJATELJI: Kersnik, Fr. Leveč, dr Tavčar. ODGOVOBNIUREDNIK FR. LEVEČ. V LJUBLJANI. f--v Vsebina 1. zvezka: Str. 1. Krilän: Na bojišči, balada........, . . . 1 2. Jos. Cimperman: Znamenje ljubezni, pesen ...... 2 3. Fr. Detela: Malo življenje............3 4. Fr. Leveč: Dve uri pi*i slovenskem pesniku.....13 5. J. Kersnik: Ponkcrč&v oča . . . .......18 6. Boris Miran: Jurčiču v spomin, pesen............25 7. Simon Butar: Jedinstvo slovenskih dežel od VII. do Xm. stoletja...............26 8. Ivan Tavčar: Med gorami............33 9. J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih......38 10. J. Jesenko: Zemeljski potresi (dalje)........43 11. Fr. Leveč: Prilogi k Preširnovemu životopisu . . . 49 12. S. liutar: „Die Slovenen"............53 13. Fr. Hlavka: Slovenske muzikalije.........58 14. Slovenski glasnik......,........60 s. Leposloven in znanstven listT Izdajatelji: Janko Kersnik, Fr. Leveč, dr. Ivan Tavčar. Leto II. V Ljubljani, 1. januvarja 1882. Štev. 1. šmm Na bojišči. Balada. 5^ačenja se bitva, topuvi grme, V grmčnje gredo mi junaci trije. Na mlade obraze jim legel je mrak, Ter kamen pritiska jim srca težilk. Potegne čez čelo se prvi z rokö, Skrivaj iz očesa otdre solzo : „Ostavil sem drago nevesto domft; Ljubila sva z njö se, kot angeljca dv&. Že drugič oklical jo naju vikar, Nedeljo prihodnjo bi šla pred oltar. Src6 po devfci vzdihuje mi zdäj; Bog v6, če domov se povrnem še kdaj!" Potegne čez č61o se drugi z rokö, Skriv&j iz oččsa otiire solzo: rPri materi stari na dömu živim. Ter zänjo se trudim, lepo jo gojim. Vse druge nesrečni pokdpal jo č;\s, Jedini ostM jej v zaslömbo sem jaz. Po materi srce vzdihtije mi zdkj; Bog ve, če domöv se povrnem še kdhj lu Potegne čez č£lo se tretji z rokö, Skrivaj iz očesa otAre solzo: „Otrök neodraslih jaz tröje im;lm; Umrla je žena, odrejam jih sdm. Kdo j6sti jim bode ter piti daj&l? In kdö jim v obrämbo z ljubeznijo stdl? Siröte uboge! kam pöjdejo zd«\j? Bog v6, če domöv se povrnem še kdhj!" Čez r&vno so pölje molčč požen6, In v sečo krvavo nog6 jih nesö. Ko zvezde nad p<51jem zveččr zagorč, Jan&ci na z6mlji vsi trije lež6. Porfisil jih ljuti je bdjni vihar, Kaj mati, nevesta in deca mu mar! Kril&n. Znamenje ljubezni, Druge tudi že. dan', K&dar kupa mi je prazna, Da jo polniš sama ti, Znamenje še nI, Da me ljubiš! Srce je vriskAlo: hvala! Toda vse, verj&mi ti, Znamenje še ni, Da me ljubiš! Rada s6daš poleg mfcne, Šala tvoja smčh budi Le kad&r odi se moje V 16pe ti ozrö oči, In iz duše skrb prežene; Vender vse, golöböe ti, Znamenje še ni, B&rem v njih vse čustvo tvoje, In ko me poljubljaš ti. Čutim prevesil, Da me ljubiš! Da me ljubiš! Jos. Cimperman. Malo življenje. Povest. Spisal dr. Fr. Detel a. I. lizu štajerske meje leži v zelenem zat.išji vas Dolina. Malo ravnino, sem ter tja vzbočeno po hribih in gričih, obdaje visoko in obrasteno gorovje, ki se le na jedni strani nekoliko znižuje. Čez to sedlo drži glavna cesta dolinska, ki veže skriti kraj z drugim svetom. Kako po pravici nosi vas svoje ime, vidi se iz te leže, in če pogledaš z gore sv. Florijana, ki se dviga najviše nad Dolino, vidiš pod seboj majhen kotel, čegar dno je nekoliko pokve-čeno in pri katerem pogrešaš nekaj obrobka. V znožji sv. Florijana izvira potoček Dolinščica, ki se zvedavo vije po dolini, kakor bi nerada zapuščala svoj rojstni kraj, naposled pa zgine v soteski in kaže ljudem, kod se tudi pride do velike cesto, če se ravno komu ne mudi. Tu in tam stoji na kakem griči bela cerkvica, okrog in okrog pa je raztresenih mnogo vasij, obstoječih iz treh, štirih, časi tudi jedne same hiše. Uljudni prebivalci štejejo se zdaj med Gorenjce, zdaj med Dolenjce, kakor druščina nanese. Za to, kar se godi za gorami, ne menijo se dosti in sploh potrebuje kaka novica četrt leta, da doseže to dolino j kajti da bi ljudje verjeli besedam stare Mete, ki vozi vsako sredo samotež v Ljubljano, tega še misliti ni. „Ženska je stara," pravijo, „rada govori in več pripoveduje, kakor je res." Tudi birič, ki ob nedeljah pred cerkvijo oklicuje, pripoveduje jim razen davkov malo novega. Jedina priložnost nekoliko sveta si ogledati, ponudi se Dolincu, kadar je kje kak semenj, da žene živino na prodaj. Kadar se vrne domov, pa pravi: „Lepo je tam v onih krajih, lepo; pri nas je pa še lepše." Ker Dolinci niso zapravljivi in radi delajo, ne godi se jim slabo, in lehko in dobro od njih kupujejo kupci, ki jih obiskujejo na jesen in po zimi. Dolinski župniki učakajo sive starosti, kajti 1* zdrav jo zrak in dolinske duše pasti je prava igrača, če zaide kate-rikrat kakšen kozel v škodo, par besedij ga poboljša. Dasiravno je Dolina — v ožjem zmislu besede — glavna vas vse doline, vender ne šteje mnogo številk. Hiše so s častnimi izjemami neznatne. Sredi vasi stoji cerkev sv. Jurija, Dolincem priljubljenega patrona; na jedili strani cerkve ima župnik svoje stanovanje, staro nerodno stavbo z debelim zidovjem in malimi okni, na drugi pa je šola, kjer se vaški mladini s šibo um bistri. Pred cerkvijo pa se košati mogočen kostanj in zbira vsako nedeljo pred službo božjo in po njej v svojo senco može in fante, da se kaj pogovore in pokrat-kočasijo. Druge hiše stoje, kakor bi jih bil veter nanesel: ta tu, ona tam, ne dve na jedno stran obrneni, okrog cerkve in ob cesti, ki drži po mnogih klanjcih in ovinkih, zdaj navkreber, zdaj navzdol, čez hrib do okraja dolinskega, na drugo plat pa ob potoku skoz sotesko do velike ceste. Dolinci so sicer tihi ljudje; a kadar mislijo, da imajo kaj uzroka za to, pa zašume tem bolj. In teh mislij so bili menda ta dan, ko se začenja naša povest. Bilo je meseca avgusta leta 1858., ko je stari Primož, ki ima majheno hišo pod cerkvijo, omožil svojo hčer Franico na dom. Vsa vas je bila po konci. Iz Primoževe hiše se je razlegala glasna harmonika, sladko veselje vaškim ušesom, ki so s tako malim zadovoljna. Okrog olepšane hiše je oglarila mladina, ki je bila še premlada za plesišče, in po svoji moči povzdigovala svatovski hrup. Zdaj pa zdaj prikazalo se je na pragu kako nališpano dekle ali kak praznično oblečen moški, ki je zaukal po vasi doli v dokaz, da se mu dobro godi. Bogatin nima po navadi pol toliko svatov, kadar se ženi. kakor reven kmet; bodi si, da ima ta res več prijateljev kakor oni; ali pa da se bolj boji katerega razžaliti s tem, da bi ga ne vabil; ali pa hoče nemara vsaj jedenkrat pozabiti svoje reve in se prav oblastno veseliti. Nekaj mu gre se ve da tudi za čast, ravno tako kakor ubogi vdovi, ki potrosi svoje zadnje krajcarje, da pogosti pogrebce, ki so jej odnesli ljubega moža. Pri Primoži je bila vsa hiša polna. Za dolgo mizo so sedeli svatje, v sredi med njima starešina in zraven njega priletni župnik. Ana, Primoževa žena, skrbno je gledala, da duhovni gospod ni trpel lakote. „Oh, gospod župnik, še to, pa še to," govorila je in polnila v jedno mer gospodu kupico in krožnik. Težko se je branil gospod silnim prošnjam. Od druge strani pa mu je pripovedoval starešina počasi in dostojno, da pojde dež, ker se vreme tako kislo drži, da pa ne bo nie odveč, ker zemlja je suha in kako dobro znamenje je to, če dežuje na ženitovanjski dan. Ženin France je govoril zdaj s tem možem, zdaj z onim, kajti nov gospodar je stopil v jedno vrsto z njimi. „Nevesta je pa v izbici z družicama," dejala je mati, kadar so povpraševali po njej. „Malo se mora pojokati, ker je že taka navada," menil je Rožanec. posestnik iz bližnje vasi Gorice. „Saj se je še Mina jokala, ki je mene dobila." „Jaz sem že vedela, zakaj!" oglasi se hitro ženica od one strani, „Franici pa ni treba." „Ali ste iztaknili, oča Rožanec?" smeje se župnik. Najveselejši izmed vseh pa je stari Premec, ženinov oče in sosed Rožančev. Po sredi sobe se vrti in klobuk, ves pokrit s pisanim papirjem, s šopki in trak i. visi mu po strani, kakor bi se smijal belim lasem, kako pridejo v njegovo družbo. „Primojdunaj!" vpije sivi mož in ploska z rokama. „Ana, midva greva polko plesal, naj že bo, kar hoče." „Za stare ljudi, ki se opotekajo," opomina žena, „je tu premalo prostora." „Malo prostora imaš res, Primož, primojdunaj, malo! Kadar bo zopet kaka reč, prinesem ga s seboj od doma, ker prostora imam "jaz dosti. Toda, Ana, kar pojdi! »Smrt se te bo zbala, če vidi, da plešeš. Hojo! po konci, primojdunaj!" „Pojdi s kako mlajšo, mene pa pusti!" brani se Ana; in polu-glasno pristavlja: „Kaj pa preklinjaš tako v pričo gospoda župnika?" „Ha, kaj, primojdunaj, Ana!" odvrača Premec. „Ali misliš, da je to greh? — Gospod župnik!" ogovarja duhovnega gospoda, „vi imate vse grehe zapisane, velike in male: ali je ,primojdunaj' greh ? Kaj?" „Posebno lepo ni," smeje se župnik, „beseda odveč!" „Kar nič odveč!" ugovarja mož. „Dobro delo je, pravim jaz, dobro delo! Le poslušajte! Ce bi jaz rekel: pri moji duši, kar me pa Bog varuj in sveti Florijan, to bi bil greh! Kar je greh, to je pa greh, to je kakor amen in temu se ne ustavljam nič. A jaz ne pravim tako; jaz zavpijem ? primojdu —, hudoba me že sliši. Alo! pa pero v kremplje in piše: „Stari Premec se priduša." Jaz pa pravim: dunaj! Tri sto medvedov, zdaj je treba pa brisati! Tako zvijem lmdobo, da se jezi, in hudiča .jeziti je ravno tako dobro delo, mislim, kakor če bi svetnika častil, primojdunaj! He, Ana pojdi plesat!" In z urnimi nogami stopa starec v stransko sobo, kjer plešejo mlajši svatje. V kotu na klopi sedi Premčev Miha, ženinov brat, in neutrudno vleče harmoniko. Kupico vina, ki jo ima zraven sebe, polnijo mu pridno svatje, on kima z razmršeno glavo in potrkava z nogo h godbi. Kadar se naveličajo plesalci, ali pa kadar mu žeja pride na misel, pa preneha, ter pove kakšno veselo, da se mu smejejo in po-norčuje se zdaj s tem, zdaj z onim. On pozna vse ljudi, ki prebivajo po dolini okrog in povsod ga imajo radi in ne more se naslu-šati mladina njegovih šal. Sicer pa dolgi Miha s svojim razpraskanim obrazom ni posebno mikavna osobnost. „Hoj, Miha, kaj počivaš!" zavpije Premec med vrati. „Nategni zdaj svojo .neduho', pa zagodi polko stare sorte, primojdunaj !" In starec vrti v jed ni roci klobuk, z drugo pa pelje staro Ano na ples in glasen smeh se vzbudi med svati. Zdaj se odpro duri in notri stopi mož visoke postave. Vseh oči se takoj obrnejo nanj in čudna dovolj je prikazen. Bledi, upadli obraz je zarasten, in črne kodraste lase pokriva oguljena vojaška kapica. Slaba in raztrgana jo vsa obleka, a tako divje se svetijo oči pod gostimi obrvmi, da bi lehko kdo snmil: ta človek je hudodelec, pa je kakemu beraču obleko pobral. Molče sede tujec za malo mizo pri durih in reče na pol proseče, na pol osorno: „Jesti mi dajte!" „Sveti križ božji, Jurij!" vzklikne pri teh besedah mati Ana; kolena se jej pošibč in sesede se na prag. Premec jo spravlja po konci, svatje pa se vsujejo okrog tujca. Mati je prva spoznala svojega sina in ko se vzdrami iz strahu in veselja, hiti k njemu in ga objema s solznimi očmi. „0 Jurče, Jurče, kako si reven, kako si shujšan!" tarna ženica in donaša jedil in pijače. „Odkod prihajaš? Ali ostaneš doma?" tako ga vsi navskriž izprašujejo. Stari Primož pa prime sina za roko in reče: „Ali so te izpustili?" „Ne!" odgovori mu oni nejevoljno. „I, kako pa? Pa vender nisi ušel?" govori skrbljivo oče, nesrečo sluteč. „E, kaj!" vpije Premec. „Prav je, da si prišel! Nič se ne boj! Ti si fant, primojdunaj! Kaj bi prodajal svojo kožo za tuje ljudi. Na, pij!" A komaj je Jurij, od vseh stranij izpraševan, použil košček kruha, stopita v sobo dva žandarja. Po patroli hode slišala sta godbo in ukanje v Primoževi hiši in prišla pogledat, če je vse v redu. Kakor obstane pes, kadar okrog ogla zavije in na mačka zadene, tako je ostrmel žandar, ko je zagledal Jurija. Le jeden trenutek ujele so se njijine oči, Jurij pa skoči po konci, kakor bi ga pičil gad, pretrga krog svatov, ki ga je obdal, in dere skoz drugo sobo in kuhinjo na dvorišče. „Stoj! Držite ga!" kriči žandar, ki je stopil v sobo, zgrabi puško in steče za ubežnikom. Nemara ga je že na povelje iskal in takoj spoznal za uhajača, vsakako pa je moral onega beg izdati. Ko vidi drugi žandar, kaj se godi, obrne se urno in hiti pred vrata na dvorišče, da bi Jurija prestregel, a kakor blisk šine ta mimo njega, sune ga na stran in zgine v hlevu, preganjalca pa sta mu za petami. — Začudeni so se spogledali svatje pri tem dogodku; zdaj še le jim je bilo jasno, kaj vse to pomeni in obče veselje umaknilo se je hipoma veliki žalosti. Oče Primož zdihuje, mati pa in nevesta, ki je hitro vse zvedela in pritekla, jakata na ves glas. Zene in dekleta skušajo ji tolažiti, a vsem je tako tesno pri srci, da ne morejo najti prave besede. Mnogo je prestopkov, katere prosto ljudstvo vse drugače sodi, kakor pa sodnik, ki se drži zakona. Naj nastane kje kakšen poboj in naj se zgodi nesreča, da koga. ubijejo, ljudje bodo ubijalca skoro ravno tako milovali kakor ubitega. Oba sta nesrečna, pravijo, a kazen, ki prvega zadene, zdi se jim vselej preostra. Vprašaj pa kmeta, zakaj je toliko tatvine na svetu, rekel ti bo: „Zato, ker tako lepo ravnajo s tatmi; po zimi jih rede, po leti pa izpuščajo, da hodijo krast. Obesiti tata, pa ne bo več kradel." In ne morejo se prečuditi ljudje, zakaj je prepovedano na mestu ubiti požigalca, če ga zasačijo. V Primoževi hiši pač nikomur ni prišlo na misel, da bi pomagal zakonu, katerega zastopata žandarja, marsikomu pa se je vzbudila tiha želja, da bi vender Jurij ušel. „Predrta reč!" huduje se Rožanec, „človek se nikjer ne more veseliti; za vsakim oglom tiči birič, da poštene ljudi zasleduje kakor lovski pes. Zakaj smo ja pustili notri! Mi ne potrebujemo žandarjev med seboj !a „Bodi tiho!a prigovarja mu žena Mina. „Naj te kdo sliši!" „Prav imaš, sosed Rožanec," vpije Premec, „primojdunaj S Po meni vse zagomezi, kadar žandarja vidim. Našega Jnrčka pa no bodo vzeli, primojdunaj da ne! O Jurček, le počakaj, še bodeva okrog hodila po gozdih, pa ribe lovila in rake, primojdunaj, pa žabe tudi. Nimajo te še!" Pri tej priči pripeljeta žandarja Jurija uklenenega v sobo. Iz nova začn6 ženske jokati; župnik pa stopi k ujetemu in ga opomina, naj krščansko prenaša svojo pokoro, da bo zopet srečen in zdrav videl svoje roditelje in svoj dom. „Jesti mi dajte!" prosi jetnik in prošnji župnikovi rad ustreže žandar in razklene zvezani roki. V hlevu sta ujela Jurija. K nesreči lestva na svisli ni bila pristavljena; hitro skoči Jurij na žleb, od žleba na gare, z rokami pa zgrabi rob line, ki drži na hlev in skuša se gori zavihteti: a kar se mu je prej tolikrat posrečilo, zdaj mu je nemogoče, zastonj se trudi, moči mu odpovedo, pred očmi se mu stemni in doli pade na tla, žandarja pa nanj in brez upora ga zvežeta. Zdaj pa mu streže mati, žalostna tako, da jo mora sin tolažiti. Ženin in nevesta sedita nema poleg njega. Premec pa se je obrnil na žandarja, ki sta mu oba znana in se razgovarja ž njima in ponuja jima pijače. Miha je bil od drnge strani prisedel k Juriju in tolažilne besede mu govori. „Nič ne maraj !a mu pravi. „Če te malo pretepo, to pa nič! Jaz jih doma za prazen nič toliko prenašam, da bi bil že lohko svetnik, če bi jih dobro obrnil. Poglej moja usta: denes teden so mi dva zoba izbili, kar zastonj. Pri Mrčunu smo pili, Tomažetova dva sta pa na pragu stala in pogovarjala se. Jaz ja primom za lase — tako-le — jednega s to roko, drugega pa sto, in potrkam dvakrat z glavama vkup, v tretje sta se pa trda naredila; jaz izpustim in vsak na jedno stran sta odletela kakor snopa s polnega voza. Potlej sta pa segla po meni; vidiš, zavolj take neumnosti!" Jurij pa ni bil pri volji poslušati ga. „Pasti me, Miha,0 mu pravi in ga odrine. Miha pa se pridruži Rožancu, ki se tiho pomenkuje z njegovim očetom; harmonika je bila pač obmolknila. „Zdaj gremo," reče žandar in uklene Jurija; jedenkrat se ta še ozre na svoje drage in tiho ga odpeljeta stražnika, katerima je tudi težko delo jokanje. Povedali smo. kako primerno ime ima Dolina, ki leži v dolini, zaprti od vseh stranij. Stari ljudje trde, da je ves dol pokrivalo svoje dni jezero in na Rebri so našli baje železen, v skalo ud elan obod, kamor so gotovo v starih časih privezavali čolne in ladije, in če slišijo — po navadi stari možje in žene — pod goro sv. Florijana nekaj bobneti, kaj more to pač biti, če ne voda, katere je ves hrib poln in' ki čaka le duška, da se razlije po nižini? Cesta, ki drži čez hrib. vi j o se kakor bela kača sem ter tja, gori in doli, in vaški geometri vedo dobro, da je prema črta čez sedlo ravno petkrat krajša, kakor okrajna'pot: in ker Dolinei niso posebni prijatelji dolgih potov, shodili so čez hrib mnogo, mnogo stranskih stezd, ki se več ali menj ujemajo s premo črto in tu in tam cesto križajo. Peš ljudij vidiš malo po cesti hoditi, razen če je deževno in blatno: le kak popotnik, ki teh bližnjic ne pozna, mora poslušati, kako ga vaščani pomilujejo, da je storil toliko pota. Pol ure od vasi izgublja se cesta v lesu in klanjec se prične. Od kraja borovec, više gori pokriva bukev večji del gore, sem ter tja pretrga kaka golina gosti gozd. Takšno golino naletiš, če greš kake četrt, ure po gozdu. Reven spašnik obrasten je z robidami in malinjem, na konci goline pa stoji na pol skrito malo Podrto Znamenje in jedna tistih dolinskih bližnjic pelje tu čez okrajno cesto. Podrto Znamenje, zidan spomenik, ki že od starosti in ker nikdo zanj ne skrbi, na kup leze. Slika Kristovega trpljenja se komaj še razločuje. Kar je pa ostalega zidovja, to je vse počečkano in popisano, kajti mladina, ki tod hodi in pase, poveličuje se tukaj in riše brez usmiljenja z barbarsko roko hodna svoja imena na zid. Kdo bi se ne spominal znanega začetka perzijskih spomenikov: „Tako govori kralj Darjavuš," če bere na znamenji: „To pišem jaz Jaka Robovec: to pa Jože!" A noben Jaka in Jože bi ne šel po noči mimo znamenja, kajti tu straši. Pred štiridesetimi leti se je tam ubil, ali kakor drugi pravijo, ubili so tam graščinskega gospoda iz Prapreč in od tedaj se ljudje radi ogibljejo po noči tega kraja. Globoke jame okrog zidovja tudi pričajo, da so lehkoverni ljudje že zakladov tod iskali. Kdo pa je znamenje postavil in zakaj, to se ne ve; kajti da bi bil kdo pokopan pri spomeniku, ne smemo še sklepati iz napisa: -Tukaj počiva Janez Kos, kadar nese v malin." Precej pozno je že bilo, ko sta žandarja odgnala svojega jetnika, dež je začel gosteje padati in tema se je bila storila. Trdo za Jurijem korakata stražnika, puško z bajonetom na rami, roko na jermenu. Komaj se čuje stopinja v dežji in medlo se svetita čeladi. Po noči se vsaka pot daljša zdi, bodi si, da se kesneje hodi v temi, ali da smomenj razmišljeni. ker ne zadeva toliko utiskov ušes in očij. Mlajšemu žandarju se je zdelo, da se pot vleče. „Dolga bo,a pravi tovarišu, ko prideta pod klanjec. „Dolga," odgovori oni, a videlo se mu je, da se mu ne ljubi govoriti, in molčala sta oba. Hoditi sta pač morala po cesti, prvič zavolj slabega vremena in potem, tema je tema in zapelje tudi izkušenega potnika. — Težko je dalje časa zvesto paziti na jedno in isto reč, če se nam usiljuje misel, da je pozornost nepotrebna. Žandarja sta izprva pazno gledala okrog sebe. kajti bala sta se nekoliko, da ne bi ljudje kaj poskušali; a ko sta prišla tako daleč od Doline, brezskrbno sta se udala vsak svojim mislim. O vodniku Križanu so ljudje govorili, da po noči bolje vidi ko po dnevu, toda najostrejši čut časi zmoti človeka, ki se preveč nanj zanaša. Komaj sta žandarja mimo Podrtega Znamenja, skočijo trije možje izza zidovja. V jednem trenutku zvijeta dva žandarjema puške iz rok, tretji pa potegne Jurija v stran pod cesto. „Hudič, stoj!" vpije Križan in dere v hosto za ubežniki, a komaj je storil deset korakov, tresk! pade na tla. Nekdo je bil srobota napeljal od jednega debla do drugega in ta mu je izpodnesel noge. Predno se je pobral, bili so že oni, Bog ve kje. Tako nepričakovano se je zgodilo, da se je brez vsega boja in čudno naglo izvršil napad. O preganjanji po noči in po gozdu, ko so bila tla po dežji že spolzka, še misliti ni bilo. „Pri moji veri!" roti se Križan. „Tega pa še ne! Da mi tak proklet smrkovec uide! — Ti tudi nič ne vidiš!" „Jaz nimam mačjih očij," odvrača mlajši. „Kaj morem jaz, če so naju napadli!" „Jezik za zobmi!" kriči oni. „Govori, kar te vprašam. Ali si videl katerega v obraz?" „Kaj bora videl!" pravi tovariš, „saj še svoje roke ne vidim. To vem, da je bil ves črn." „Poberi puško, pa nazaj!" ukaže Križan in urno se vrneta proti Dolini. Križan je klel in se pridušal, da ga že pozna, da bo že dobil tega, ki jima je to napravil, tovariš je bil pa nejevoljen, da morata zopet nazaj, v tem času, pa v tem vremenu. — „Primojdunaj !" kričal je Premec pred Primoževo hišo. „Dobre volje bodite, ljudje božji! Kaj pa to, če katerega cesarski mož odpelje! To se dan denes vsakemu poštenjaku lehko primeri. Zavoljo tega ni treba tuliti pa vekati, primojdunaj!" Zraven njega stoji Miha s harmoniko in par fantov, ki se čudijo, zakaj stoje vsi na dežji. „He, fante," pravi Premee, „saj nisi iz soli. Ta dežek je tako dober, da bi se mu morali odkriti. No, Rožanee, kaj praviš ti? Stopiva tja k Nacetu ria en polič, ker je tukaj vse navskriž." „E, kaj bi hodil," odgovarja mu ta. „Notri je še vsega dosti, hvala Bogu, jedi in pijače; kaj bi zapravljal!" „O ti stiskač!" jezi se Premec. „Ali ne čutiš, da se je vino vse skisalo od samih kislih obrazov. Miha, zagodi kako okroglo, da ne bomo slišali joka." Kar prisopihata žandarja. „Hentaj, gospod Križan!" rije se Premec naprej. „Ali ste že oddali svojega ptička? Zdaj pa le še pijmo, primojdunaj!" Žandar se niti ne ozre v „starega bedaka," ampak hiti naravnost v sobo. „Kdo je zapustil hišo, ko smo mi odšli?" izprašuje Križan. „Kdo je hišo zapustil?" odgovarja Primož. „Gospod, ker pa ne vem. Več jih je šlo, več. Gospod župnik so že tudi šli; potlej pa njih sestra, veste, tista, ki jim kuha. Vse se je razkropilo. Fantini so še ostali pa Premec, mislim. O ti božja milost, kje pa se je še kaj takega slišalo! Pa na denašnji dan! O Bog se usmili!" „Kje je gospodar France?" vpraša žandar. „Tudi ne vem povedati, gospod," pravi Primož. „Nič ne vem, kje bi bil." „Kaj je že to!" oglasi se zdaj Ana. „Ali hočete še njega odgnati? Kar naju dva zvežita, midva sva najmenj potrebna na svetu, jaz pa Primož. Naju ne bo treba nič slediti pa zalezovati," In jezno stopi stara žena pred žandarja; vsi svatje jej pritrjujejo in začno glasno mrmrati 'in ne bilo bi treba dosti več kresati in ogenj bi se bil zanetil. Zdaj pride Premec zraven. Vsi so mislili, ta bo prvi začel prepir, kajti nagle jeze je bil stari mož in nobenega fanta se ni ustrašil, a z neko neumno radostjo otrese dedec svoj klobuk. „Dosti je dežja!" pravi. „Gospoda, vidva sta tudi mokra, zato ga pa pijmo pa pomenimo se lepo, ker nam ni sile." „Kje je vaš sin France," vpraša ga žandar. „Ha, ha, ha!" krohoče se Premec. „Vprašajte rajši, kje je Franica, pa bomo takoj vedeli." O pravem času stopi France v sobo in ostro ga začne Križan izpraševati, kje je bil, kod hodil in koliko časa je izostal, toda oni dokaže, da je samo župnika spremil na dom, sicer pa da se ni ganil iz hiše. Žandarja se zopet napotita, med vrati pa se še obrne Križan na Premca, ki se je smijal na ves glas. „Premec," pravi mu, „midva bova imela jedenkrat še dolg račun, le zapomnite si.* „Kdor ima čisto vest," odgovarja oni, „ta je, primojdunaj, zmerom pripravljen." „Zakaj ste vsi mokri?" vpraša na jedenkrat starca, ker se mu je precej sumnjiv zdel. „Zato, ker gre dež," mu odgovarja. „V sobi ne gre," pravi oni. „Mislite, da bom jaz v sobi tičal, ko vse vpije in kriči?" „Ali ste bili ves čas tukaj?" vpraša zopet žandar in se obrne na vso družbo, kakor bi njemu samemu ne verjel. „I, kje pa!" odgovarja Premec in Rožanec mu pritrjuje in mnogo drugih, ki ga niso pogrešili. „Primojdunaj!" postavi se Premec na noge. „Tukaj sem bil in bodem še, dokler bo kaj pijače." Žandarja se obrneta in odideta. Kaj se je bilo pa zgodilo, znano je bilo že vsem in razen starega Primoža ni bil nobeden žalosten zaradi tega. Najbolj živ je bil se ve da Premec, ki je trdil, da ga bolj veseli, če jeden tak revež uide, kakor če bi bilo devetindevetdeset drugih ujetih. Kmalu pa je pobral Miha svojo ,neduho' in v temi sta tavala z očetom proti domu. Drugi dan pa se je mnogo govorilo o svatovanji, o Juriji in o drugih dogodkih včerajšnjega dne. (Dalje prihodnjič.) mm EBEBBUHQIE [LŽ Dve uri pri slovenskem pesniku. Spisal Fr. Leveč. leta 1879. bival sem o velikih počitnicah s tovarišem, vrlim ! mladim Srbom, ki se je te dni v daljnem_Egiptu ulegel k ' večnemu počitku v hladni grob, nekoliko dnij pri gostoljubnem g. Davorinu Trstenjaku na južnoštajerski Ponikvi. Ko sem se spet odpravljal k svoji obitelji v Konjiških goricah, reče mi g. Trstenjak: „Veste kaj? Potrpi te še jeden (lan! Jutri moji konji ne bodo imeli poljskega dela, velim jih upreči in moj hlapec Vas potegne do Loč. Tam je župnik moj prijatelj, Vaš kranjski rojak Jožef Virk, znani pesnik slovenski. Gospod Virk je jako blag in prijazen mož in gotovo ga bode veselilo, ako ga obiščete, osobito ker ste Kranjec kakor on." Ker sem bil od nekdaj rad tudi po obrazu poznati tiste vrle može, ki so se, kadar koli si bodi, vestno brigali za splošno omiko naroda slovenskega ter s svojimi proizvodi bogatili slovstvo naše, ni me bilo treba dolgo pregovarjati, da sem na Ponikvi počakal še jeden dan. Drugo jutro po zäjterku spremi naju gospod Trstenjak do zelenega gozdiča konec vasi; posloviva se s tovarišem od prijaznega gospoda in učenega pisatelja slovenskega ter sedeva na voz, ki naju je ondu čakal. Hlapec požene in konjiči zdirjajo z nama proti Ločam. Cesta od Ponikve do Loč sicer ni, da bi jo človek hvalil; izvožena je, polna globokih kolovozov, peska in blata, klanjcev in ovinkov. A prelepo poletno jutro s svojim prijetnim hladom in rumenim solncem; lepi zeleni logi in travniki ob cesti s svojim živim ptičjim petjem in sreberno roso; neznan kraj, po katerem, sva se vozila in neznani ljudje, katere sva srečavala: vse to zanimalo naju je toliko, da nisva mnogo mislila na slabi pot in stresajoči voz. Kmalu smo bili na ravni veliki cesti ob Dravini in ob 9. uri ustavili smo se v Ločah, v prijazni, malemu trgu podobni vasi z lepimi belimi hišami, za katerimi se na desno razprostira rodovitno polje, a na levo dvigajo krasne vinorodne gorice. Prvi pot nama je bil v farovž, staro, precej neznatno poslopje. V visokem parteru potrkam na vrata ter na prijazni „Ave!" stopim s tovarišem v sobo, kjer najdem pri knjigi jako visokega, suhega, prijazno naju pozdravljajočega moža z modrimi očmi in lasmi kostanjeve barve. Zdel se mi je, da ima kakih GO let ali pa še čez. Povem, kdo sem, kaj sem ter predstavim tudi svojega mlajšega tovariša. Potem pravim, da potujoč čez Loče, nisem mogel in hotel zamuditi prilike, da ne bi se oglasil pri znanem pesniku slovenskem, katerega bi bil že zdavna rad tudi po obrazu poznal. Komaj to izgovorim, nasmeje se Virk ljubeznivo ter s prstom pokaže na mizico, stoječo sredi sobe rekoč: „Glejte, tukaj so moje pesmi, kakih 4000 jih bode. Vedno imam polno naročil za pesni. Ravno zdaj-le sem jedno zložil in malokakšen dan mine, da bi katere ne vrgel na papir." Res je na mizi ležalo XXIII zvezkov pesnij, zloženih in spisanih v raznih časih. Vsak zvezek je bil za^namenovan z razločno rimsko števiko. Pohvalim njegove pesni v obče, a osobito njegovo, zdaj že narodno: Venček na glavi se Bliska ti iz kitice Rožic zelenih, Slovensko dekle! Omenim dalje pesni: „Naj viharja moč razs;\ja", „Slovenija mila, moj ljubljeni dom", „Kdor koli pod milim nebom živi" itd., katere so postale prava narodna svojina in katere slovenski narod po vseh pokrajinah naše domovine s slastjo prepeva. Mož se prijazno nasmehne ter pravi: „Da, časih se mi je kakšna posrečila, a bolj ko te posvetne, slove zdaj moje „Marijine". Tukaj okolo samo moje „Marijine" pojo in za vsak Marijin praznik zložim posebno pesen." Potem naju v sosedno sobo povabi na kozarec vina. Jaz ugovarjam, da je še malo zgodaj za vino. „E, kaj! odreže se Virk, Kranjec ste in vsi Kranjci obrajtajo vinsko kapljo. Vrhu tega ste zdaj v vinorodnem kraji in tu se mora piti!" Zoper take temeljite razloge se mi res ni bilo možno dalje protiviti. Tudi se mi je čestiti gospod na prvi hip tako prikupil, da sem vsaj kratek čas želel prebiti v njegovi druščini. Sedemo okolo bokala in kmalu smo v živem pogovoru. Slučajno omenim, da sem svoje mladostne dni prebil v Radomlji blizu Doba. „Vidite, tudi jaz sem v tistem kraji doma," pravi Virk. „Bog Vas živi! Moji predniki so bili na Viru nekdaj bogati ljudje. Gospodarili so Virkovemu domu ter tovorili so, ker takrat še ni bilo velike ceste, blago, osobito zlato vinsko kapljo s Štajerskega na Kranjsko. Imeli so nad trideset konj in Virkova hiša je bila shajališče kranjskim in štajerskim tovornikom. Med Celjem in Ljubljano takrat ni bilo bolj sloveče krčme." „A prišle so turške vojske in druge nezgode in jeden mojih prednikov je vso imovino zadejal. Potem so ga še v vojake vzeli. Bil je s princem Evgnom 1717. leta pred Belim Gradom. Pri naskoku na trdnjavo se je tako hrabro vedel, da mu je prinec Evgen podaril 300 cekinov ter ga vrhu tega izpustil od vojakov. S temi novci si kupi posestvo na Količevem nad Virom. Videl sem v svoji mladosti še čelado, katero je ta moj prednik od vojakov prinesel in katero so na njegovem novem domu od roda do roda hranili." „S Količevega priženi se moj ded na Podreče k Pogorelcu, in tam sem se jaz rodil 16. marca 1810. leta. Roditelji moji so bili ubožni ljudje. Jedini sin pustil sem malo domačijo svoji starejši sestri ter šel v šolo v Ljubljano, kjer me je podpirala teta moja in blaga rodovi na pokojnega kirurgije profesorja Melcerja. Bili so takrat hudi časi. V prvi šoli bilo nas je 1825. leta 232 učencev. Cesar Franc I. je prišel jeden pot v šolo ter je rekel, da jih zdaj vse preveč študira, da naj kmet dela, ne pa v šolo hodi in da se mora študiranje mnogim zabraniti. Da-si sem bil dober dijak, vender sem z veliko silo in težavo zlezel v drugo šolo. V peti šoli 1. 1828. in 29. bil mi je učitelj slavni Matija čop, in od tega časa izvira moje veselje do pesništva in do slovenščine. Čop nam je dal jedenkrat nalogo, da naj snov narodne pesni „Pegam in Lambergar" vsak učenec na svoj način in v katerem koli si bodi jeziku obdela. Jaz sem po tej narodni zložil slovensko pesen. Čop je moje verze jako pohvalil ter s tem obudil mi veselje do slovenskega pesništva. V logiki in fiziki smo bili dijaki takrat jako veseli ptički. Hodili smo v Šiško ter se ondu večkrat s šišenskimi fanti do dobrega stepli. Tisti moj sošolec Artelj, ki je pozneje pri Vas v Radomlji duhoven v pokoji umrl pred kakimi dvajsetimi leti, bil je silno močan človek. Jedenkrat smo vse iz krčme pometali in tudi kri je tekla. Stvar se je ovadila policiji, a ker je bil naš součenec baron Sch., sin tedanjega guvernerja ilirskemu kraljevstvu, jeden najhujših pretepalceV, ni se nam zgodilo nič." „Po dovršenih latinskih šolah hotel sem postati duhoven in bil bi rad prišel v Ljubljansko semenišče, a bilo jih je preveč in niso me vzprejeli. Dobil sem pa štipendijo lavantinske škofije, a študiral sem še dve leti bogoslovje v Ljubljani, 1. 1833. jeseni pa preselil se v Celovec. Takrat je Kranjska tri dežele preskrbovala z duhovni, Štajerska z graščinskimi oskrbniki, Koroška pa z biriči. V Celovci mi je bil špirituval Slomšek. Ne morem Vam povedati, kako nas je Slomšek bogoslovce vedno vzpodbujal ter nagovarjal, da bi kaj slovenskega pisali. Osobito meni ni dal miru, da sem vedno kakšno pesen zložil in to je napčsled delalo meni in Slomšku veliko veselja. Da pa takrat še nisem bil poseben „pisatelj" slovenski, vidite lehko iz tega, da sem bogoslovec prvo pridigo svojo tako začel: „Kam vandraš, vandrovec moj?" Kaj ne, koliko lepše bi se bilo glasilo: „Kam si namenjen, popotnik moj?" „31. julija 183G. bil sem posvečen in potem sem služil za duhovnega pomočnika v raznih krajih: v Grebenu in Doberli Vasi na Koroškem; na Štajerskem pa v Vozenici, kjer sem bil tedanjega nadžupnika Slomška kaplan, dalje v Grižah in v Gornjem Gradu. Takrat sem bil silno vesel človek. Kamor sem prišel, moralo se je vse smijati — in peti. Ljudje so trdili: „Kjer ni gospoda Jožefa, tam ni veselja." Vsaki družbi sem bil dobro došel, vse me je ljubilo. Tudi sam sem rad pel, in še pojem, das i nobenega sluha nimam. A v Gornjem Gradu imel sem toliko dela, da sem začel kri bruhati. Pišem Slomšku, takrat že škofu: „Ako me hočete še pri življenji ohraniti, prestavite me!" Res sem bil prestavljen najprej v Spodnjo Polskavo, potem v Crešnjevec in naposled v Olimje pri Podčetrtku, od koder sem posebno rad na Slatino zahajal. Iz Olimja sem 1. 1850. prišel za fajmoštra na Kalobje in od ondot 1. 1861. v Loče, kjer zdaj bivam že 18 let." — Tako mi je zgovorni gospod v kratkem opisal svoje življenje ter pojasnil je z obilimi zanimljivimi epizodami, katerih pa tukaj ne morem navajati. Govor se je potem zasukal na politiko, na šolske, cerkvene in narodno-gospodarske razmere med Slovenci. In iz vseh besed, katere je govoril Virk, videla se je brezkončna ljubezen njegova do naroda slovenskega in prva dolžnost njegova zdela se mu je najprej dostojno služiti vsemogočnemu Bogu, a potem koristiti svojemu narodu, kjer koli je mogel: v cerkvi, v šoli, v občini, na političnem borišči. „Moje največje veselje bilo je od nekdaj med šolskimi otroki. V Vozenici smo bili takrat vsi učitelji: Slomšek, njegov prvi in drugi kaplan in v Olimji sem imel ob nedeljah šolarje po 30, 40 in 50 let stare; jedna šolarica imela je celo 52 let.a Kako se je brigal za gmotno izboljšanje slovenskega naroda, vidimo iz tega, da je bil v Ločah občinski svetovalec, šolski nadzornik, odbornik kmetske posojilnice loške in hranilnice konjiške. V prijaznem pogovoru sta nam kmalu minuli dve uri in odpravila sva se s tovarišem na pot proti Konjicam; a ljubeznivi Virk naju o hudi poludanski vročini spremi še jedno uro daleč do sv. Duha, Pri slovesu moral sem mu podati desnico ter mu obljubiti, da ga še jedenkrat obiščem. Razne neprilike so mi branile, da svoje obljube nisem izpolnil. A kadar sem slišal prepevati lepe Virkove pesni, živo sem se domišljal blagega, veselega sedemdesetletnega pesnika. Srčno sem želel, da bi ga še jeden pot videl. Ali ko nekega zimskega dne pri zajtrku vzamem v roko „Slovenski Narod", čitam med domačimi stvarmi, da je Ijiibeznivi pesnik po kratki plučni bolezni izdihnil svojo blago dušo 4. januvarja 1880. leta ob 1. uri zjutraj. Ne bodem pripovedoval, kako silno me je pretresla ta žalostna novica. * * * Virk sicer ni jeden prvih, a vender joden najljubeznivejših in piiprostemu narodu najpriljubljencjših pesnikov naših. On ni poznal pesniške tehnike, ter se ni ravnal po njej, a imel je ta prirojeni dar, da je v svojih pesnih navadno ubral pravi glas, ter z njim udaril v narodovem srci na pravo struno. Njegove pesni se tako rekoč same pojo. Zatorej so se te pesni priprostemu narodu tako priljubile ter postale prava narodna svojina. In s tem je Virk občnemu napredku našemu morebiti ravno toliko koristil, kakor bi bil pel najumetnejše pesni, kajti pravi sin svojega naroda, pel je tako, kakor je ugajalo tedanji občni omiki narodovi in bas zategadelj je ta narod njegove pesni tako hitro si osvojil. Preširen n. pr. bil je preumeten za svoj čas in za tega delj spoznal ga je narod naš še le trideset let po smrti njegovi, ko je v omiki že jako napredoval. Slovenske hvaležnosti vredno delo bi bilo te lepe pesni zbrati ter na svitlo dati. Morebiti 2 se loti tega koristnega posla g. Lendovšek, ki nam je že v ličnih izdavah podal Orožna in Slomška; še Virk poleg teh dveh, to bi bila čestita družba! In kadar v veseli družbi slišim prepevati „Slovensko dekle", pesen, katera mi je od nekdaj posebno v srco sezala, zamislim se ter v spominu ponovita se mi tisti srečni dve uri, kateri sem prebil pred dobrima dvema letoma v prijaznih Ločah pri ljubeznivem Virku. „Dokler človeški rod Ima po zemlji hod, Bode slovelo Slovensko dekle* poje Virkova pesen; a jaz završujem ter o njenem pesniku Virku pravim: „Dokler slovenski rod Ima po zemlji hod, Bode slovelo Tvoje im6.a Ponkereev oea. Spisal Janko Kersnik. am doli pod Kompoljskim gradom v zatišji dveh malih dolin, raztezajočih se na sever in na vzhod, delala je soseskina cesta mal klanjec. Preko ceste vrhu klanj ca pa sta držali dve ozki stezi. Vsi grajski in kmetski lovci pripovedovali so, da je tamkaj na razpotji izvrsten stan za vsakovrstno divjačino. Zajec, gnan in pojan od tulečih psov, pripihati mora, kakor so pravili lovci, kar po cesti, bodisi od desne ali leve; lisica priplazi in privleče se po ozki spodnji stezi« in nje je treba posebno paziti. Srnjak pa prilomi skozi gosto, z robidovjem prerasteno grmovje; že na dve sto korakov ga lahko čuješ, in na cesto pred puško mora priti. Izvrsten stan je bil to! Tudi za srnice, lehkonoge, živooke srnice! J. Kersnik: Ponker&v oča. 19 A po teh streljati bilo je strogo prepovedano; grajski gospodarji so varovali svojo divjačino. Bilo je septembra meseca, ko se je že zgodaj, v hladni rosi, odpravilo nekoliko lovcev iz Kompoljskega grada na lov doli v zatišje. Bilo jih je malo krdelce. Grajski gospodar je hotel imeti par zajcev, a sam ni utegnil iti nanje. Poslal je svoje lovske čuvaje, štirji so bili, in pridružil se jim je grajski učitelj, odgojevalec gospodarjevih sinov. Vedel je, da bosta mlada dva barončka spala do desetih, in do tedaj hoteli so se vsi vrniti. Pozneje se je pač rosa posušila in sled se je izgubil. Učitelj bil je po svojem službenem stanu med denašnjimi naj-.odličnejši lovec; postavili so ga torej na najboljše mesto, tja na soseskino cesto na razpotje. Nič ne de, če tudi ne zadene vsakega zajca; dovolj jih je tam po brežinah in čuvaji imajo bistre oči, da paznouhca ugledajo lehko že na ležišči. Tam na obrobku vzhodne doline žarilo se je malo, ko je grajski učitelj prikorakal tja na svoj stan. Lep mož je bil ta učitelj, in še mlad. Dolgo še ni bil v gradu in tudi ostati ni hotel dolgo, kajti študirati je mislil še dalje zase, in le počitnice svoje in morda še par mesecev več hotel je prebiti tukaj. In kaj! Saj je bilo tudi dolgočasno v tem gradu; v mestu je pač druga zabava. Lov, to je bilo še jedino, to je bilo še nekaj tu v teh hribih. Ta še pomaga pozabiti nekoliko teh baronovih paglavcev. Grenak kruh je to učiteljevanje pri visokih ljudeh — hvala Bogu, da se lehko osladi, dokler smo v mestih. Pa na deželi! Dobro uro že je stal učitelj tam na svojem stanu, in ustrelil je bil res jednega zajca, a po dveh je bil krivo pomeril. Ubitega pa je ponosno obesil na suho vejo v bližnjem borovci. Gonjači so se bili s psi obrnili v drugo stran in učitelj je moral čakati, da se vrnejo okrog griča zopet proti njemu. Sedel je torej kraj ceste na odrušen kamen. Kar ga opozorijo lahke stopinje, katere so prihajale po soses-kinem potu navzgor. Mlada kmetska deklica prišla je mimo. Bila je pa tudi vredna, da si jo je človek, in če tudi ni bil tako mlad, ko grajski učitelj, ogledal in ogovoril. A zadnjega ni bilo treba, kajti dekle je samo postalo pred zajcem in radovedno vprašalo: „Ali ste ga tukaj ustrelili?" Učitelja še pogledala ni bolj nego površno. „Tukaj, tukaj!" reče oni, ki ni mogel z očesom od nje; „kam pa greš ti?" pristavlja, ker ona ga je že bolj zanimala, nogo zajec. Zdaj uprla je tudi deklica pogled svoj v lovca. Zarudela je malo. „Na polje!" dejala je hitro in hotela dalje po cesti. „Čakaj malo, čakaj!" reče oni in stopi sredi pota pred njo. „Kako ti je pa ime?" Govoreč hotel jo je prijeti čez pas. A ona se mu izmuzne. „Vsak dan Uršika!" reče smeje se, in hiti navzdol. A on je naglo zopet pri njej, ter jo pridrži za roko. „Uršika? Čegava Uršika si?" dejal je. „Pustite me, meni se mudi!" reče ona malo nejevoljna, a vender silil jej je smeh v zarudelo lice. „Povej mi, čegava si, potem te izpustim, prej ne!" Govoril je to z resnim naglasom, tako da se je videlo, da misli v istim izpolniti svoj namen. Deklica je vila sem in tja svojo roko, katero .je on krepko držal, ter pogledala po cesti gori in doli, da-li nikdo ne prihaja. Sramovala se je. „Ker ste že tako sitni," pravi naposled, „Tolstovršnikova sem. Zdaj me pa pustite v miru !" In on jo je res izpustil. Samo prej je še prijel jo hitro čez pas, in jo bliskoma poljubil na mala rudeča ustna. Odrinila ga je nejevoljno, in roko svojo na ustnih držeč stekla po cesti. Kmalu je bila za ovinkom, a učitelj je še vedno stal na mestu in gledal za njo. „Tolstovršnikova Uršika!" dejal je sam pri sebi, „to si bomo zapomnili; nisem videl še lepšega dekletca; malo zabave bode morda vender v teh hribih!" Kakih štirinajst dnij pozneje jel je učitelj pogostoma hoditi zvečer na sprehod, kakor je sam dejal, in pozno se je vračal. Baron se ni menil mnogo zanj, ker večere je imel oni proste; tudi drugi posli se niso brigali za učitelja; in če je tudi ta ali oni hlapec kako sumnjo izrekel o teh ponočnih učiteljevih sprehodih, gotovega nihče ni vedel povedati. Znalo se je le, da hodi grajski učitelj navadno tja po dolini, na katere spodnjem konci, dobre pol ure daleč, je stala samotna Tolstovršnikova hiša. Čez dva meseca pa so baronovi odšli v mesto, in učitelj z njimi. Odslej se tudi med posli ni govorilo več o njem. II. Kričal je in drl se na vse pretege, ko so ga nesli h krstu. V cerkvi pa so mladi župnik gospod Janez grdo gledali, ko so ga oblivali z vodo, in ko so mu polagali peščico soli na jeziček. „Ponkrčc naj bo, Ponkrec!" dejali so potem gospod Janez, „saj nima očeta, da bi mu imena izbiral; danes je pa svetega Ponkerca god M — Ni boter, ni botrinja nista hotela ugovarjati, čeravno je bil boter že zinil, da bi bil nasvetoval drugo ime : tako je bil krščen fantič za Ponkerca. In gospod Janez so v novic grdo pogledali vprašaj oči malo pozneje v farovži botra: „Koga bom pa za očeta zapisal?" „I, se bo že oglasil, če se bo hotel!" dejal je boter, in potem so gospod Janez pustili prazno tisto vrsto v krstni knjigi, kamor se ima zapisati očetovo ime, priimek in dostojanstvo'. Kričečega Ponkerca pa so odnesli domov. Tamkaj tudi ni bil vesel dan. Stari Tolstovrsnik je že od jutra sem klel in hudoval se okrog hiše, in ko se mu je zdelo dovolj, zadel je sekiro na ramo, ter odšel v gozd smrečje klestit. Čakati ni hotel da prinesö malega vnuka iz cerkve. Želel in prorokoval mu je vse, samo dobrega nič. Stara Tolstovršnica pa je brisala na tihem solze in kuhala juho za bolno hčerko. Tej je bilo slabo, silno slabo. „Na, Uršika," dejala je mati, prišed z malim loncem v izbo; „to-le juho izpij; Anžiška mi je kokoš poslala, tako lepo kokoš, da jo je bilo škoda klati; le pij, Uršika, dobro ti bo delo." V tem sta prinesla botra mladega krščenca. Položili so ga v zibel, in gugali jo sem ter- tja. kajti kričal je še vedno. „Ali so gospod kaj rekli?" vpraša stara mati potihoma botra. „Dosti niso rekli," reče isti; „pa krstili so ga na denašnjega svetnika!" „Kako pravite?" oglasi se bolno dekle, „kako so ga krstili?" „Ponkr&c je, Ponkrčc; denes je njegov god! Gospod Janez so tako hoteli!" „Oh, moj Bog!" zaihti mlada mati na glas in solze jo oblijö. „I, kaj boš jokala! V nebesa lahko pride, naj bo že Jože ali Jurij, ali pa to, kar je; z gospodom se nismo mogli kregati!" reče botra, ter ziblje v jedno mer otroka. Tudi stara mati je brisala solze, a rekla ni nič. „Očeta so tudi hoteli vedeti!" pristavlja boter, tei ogleduje svoje umetno na kveder šivane čevlje. „Oh, ti ljubi Bog!" vzdihne Tolstovršnica. Dekle v postelji pa je zakrilo obraz. Tako slabo jej je bilo, in tudi tako hudo pri srci. Botra sta kmalu odšla, in okolo. poludne vrnil se je tudi stari Tolstovršnik domov. Sekiro je zasadil na tnalo pred hlevom in prttem ogledaval pod kozolcem voz in nekaj borovih plohov, ki so se tam sušili. Naposled je šel v hišo, a po bolni hčerki ni vprašal. Pri kosilu so vsi molčali: gospodar, hlapec in dekla: matere ni bilo. Drugi dan pa je pri farni cerkvi zvonilo mrliču. Tolstovršnikova Uršika je bila umrla. Ko so jo pokopavali, bil je tudi stari Tolstovršnik med pogrebci in si je parkrat potegnil z desnim rokavom čez obraz. Stara mati pa je doma sedela in vzdihovala in jokala ter zibala malega Ponkercä. m. Minulo je trideset let. Na Tolstovršnikovem domu gospodaril je Ponkrec. Za starim očetom, ki je prvi šel s tega sveta, gospodinjila je stara mati, a ta je pred nekoliko leti izročila vse vnuku. Umrla pa je leto pozneje, ko se je oženil Ponkrec. Ta je sedaj kmetoval tukaj, kakor so kmetovali dragi pred njim. Ves teden je bilo dela in truda dovolj, ob nedeljah pa si je časi rad privoščil kozarec vina, če je bilo toliko okroglega pri hiši, da se oni krajcarji niso poznali: kajti bil je priden in varčen mož. Posestvo njegovo stalo je bolj na samoti, tako da je malokedaj oglasil se kakšen popoten človek tu; a če je kdo prišel, Ponkrec nikogar ni podil od hiše; še jesti mu je dal in prenočil ga pod kozolcem, po zimi pa v hlevu. In vse to za dobro besedo. Bilo je okolo božiča, in mraz, da je škripal sneg pod nogo. Pri Tolstovršnikovih so odvečerjali, kar pride hlapec pravit gospodarju, da na konci hleva sloni človek ob zidu, ki prosi prenočišča, ker je tako oslabel, da ne more dalje. „Kdo pa je?a vpraša gospodar. „E, kakšen capin mora biti; raztrgan je in skoro bos,tt meni hlapec nejevoljno. „Naj bo, kar hoče, v hlev na slamo mu pokaži!" Čez nekoliko časa odloži Ponkrčc svojo kratko pipo, in reče ženi, ki je otroke spat spravljala: „Pogleda? bom pa vender, kakov capin je tam v hlevu; če je pravi, mi še kravo ukrade". V hlevu, tam v zadnjem kotu je na slami zleknen stokal star mož. Hlapec je bil vrgel raztrgan kožuh nanj, in v tega se je zavijal stari capin, kajti fcik je bil v istini po svoji vnanjosti. Iz čevljev, katere je kazal izpod kožuha, lezli so poleg palcev tudi drugi prsti. Rudeči njegov nos je kazal, da ni od • samega mraza rudeč; na glavi je imel le malo las, in ti so bili sivi. „Ta ne bo krave kradel!" mislil sije Ponkrčc, ko je bil ogledal starca. „Ali Vas z she?" vpraša potem glasno. „Zdaj je že bolje!" reče oni, „pa lačen sem, lačen!" „Pojdi k materi, Bolt," veli gospodar hlapcu; „nekaj večerje je ostalo!« „Ali ste Vi gospodar?" vpraša zdaj oni na slami. „Sem!" „Ali ste doma tukaj?" „Kaj pak!" deje Ponkrec, ki je gledal, ali je živini dobro nastlano. „Kje pa je tista Tolstovršnikova Uršika?" vpraša zopet oni počasi in ječč. „Uršika?" odgovarja Ponkrec osupneno, kajti ni se mogel takoj domisliti; „jaz ne poznam, — a Uršika! Tako je bilo moji materi ime." — Čudno se mu je zdelo, kaj povprašuje tujec. „Ali je že, ali so že umrli mati?" izprašuje zopet oni. „Takrat, ko sem se jaz rodil!" Tujec je malo premolknil in vzdihnil; potem prične zopet: „Kje je pa Vaš — oča?" „Kaj hudirja povprašujete to?" zaropoče Ponkrec. A v tem je prišel hlapec, in prinesel nekaj ričeta v skledi. Tujec se je sklonil kvišku in zajel parkrat, pa potem zopet odložil žlico, ter legel nazaj. „Ne morem, slabo mi je!" reče ječe. „Umrl bo!" krikne hlapec. Ponkrec se skloni čez starca. „Po gospoda teci," reče hlapcu, „saj bo res umrl!" Bolt je zaklel med zobmi; v vas k fari je bilo daleč in debel sneg je ležal zunaj. Pa šel je vender urno. Čez nekoliko časa odleglo je onemu tako, da je zopet pričel: „Kje pa Vaš — oča?" Ponkrčc se ni mogel več jeziti. Prisedel je na korito poleg bolnika in dejal: „Saj ga nismo poznali, — ne jaz in ne stara mati! Trideset let je tega." Capin se je po teh besedah vzpel na pol kvišku in zaječal: „Jaz sem tvoj oča!" Ponkrec je odskočil k zidu, te besede so ga preplašile; mislil je, da se starcu blede. Stari capin pa mu je jel pripovedovati počasi, pretrgano, in ječe v jedno mer dolgo, dolgo povest, in Ponkrec je le poslušal, zinil ni besede. Vsega — vse lehkomiselnosti in nesreče — vsega tudi ni umel. In ko je končal starec, šel je Ponkrec molče ven iz hleva v hišo in je poklical ženo. Postlala sta v hiši posteljo, in z velikim trudom privlekla bolnika iz hleva. Ženi je Ponkrčc le par besed rekel, potem ona ni več povpraševala. Ko so prišli gospod Janez, — saj so še vedno duše pasli v tej fari, — ležal je tujec že v čedni postelji v hiši. Hlapec Bolt je debelo gledal to izpremembo. Proti jutru je res umrl — Ponkerčev oča. Pogreb je oskrbel in plačal sin. Nekoliko dnij pozneje pa je prišel še k župniku, h gospodu Janezu, položil križavec na mizo, ter rekel: „Za jedno sveto mašo, gospod fajmošter, za mater in pa za — onega; saj veste za katerega!" 4 Jurčiču v spomin. n zdaj še ti! — Slovenec nima sreče. Slovan si bil po duhu in telesi: & Kar d& mu, hitro spet mu vzame čas, V jeklenih prsih srce premehko, Za t&bo zr6 nam' zdaj oči roseče. Ki si tako prcrano šel od nas! — Pri soj eno je naši domovini: Kar boš ljubila, naglo ti izgini! A tebe ne milujemo; — usoda Prijazna ni ti bila žive dni; Ubožen sin ubožnega naroda Bridkosti mnogo si okusil ti: S pogledom mračnim si po svetu hodil, In svet te mnogokrat je krivo sodil. Cvetic veselja nisi bral kraj pota, Nemiren potnik ti — deseti brat! Ti nisi tihega iskal si kota, Kamor ne pridi te nemir iskat,: Ljubezen žene ni te grela — lica Ni gladila otročja ti ročica. In vender ljubil si: ljubezen tvoja Slovenski narod dragi bil je sam; Zanj nisi bal se truda niti boja, Prid njega bil je breme tvojih ram; Slovanstva srčno ljubil vse sinove, Sovražil si sovražnike njegove. Žar svetega navdušenja v očesi, Na čelu skromnost, pönos združen z njo: Bil redkih besed i j si, brez zvijače, Svetinje niso bile ti igrače! Ne tebe, nas nesreča je zadela, Ti srečno si dospel v pokoja kraj; Nam dolgo bo še rana krvavela. Kedo na mesto tvoje pride naj? Izguba tvoja nam je prevelika, Slovenske zemlje pönos ti in dika! Tvoj duh nam stvaril je podobe jasne, Kedo jih med Slovenci ne poznil In ljubi? — Njim življenje ne ugasne, Krvi so zdrave, zdravega duha. Ti mnogo nam si dal, še več bi radi, A bil si nam odvzet v najlepši nadi! In vender tvoj spomin nikdar ne mine, Hvaležen bode večno ti Sloven; Zapisan v zlato knjigo domovine Ti svetiš poleg prvih se imčn; Nevenljiv venec glavo ti obdava, In mi hvaležno te slavimo: Slava! Boris Miran. Jedinstvo slovenskih dežel od VIL do XIII. stoletja. Spisal Simon Rutar. I. tf^&'gll isprotniki našega naroda trde — in marsikateri Slovenec jim aitn^Li verJame— da Slovenci nimajo zgodovine, ker niso imeli jedinstvene, vse Slovence obsezajoče države. Se ve da. ako razumevamo pod zgodovino samo gola poročila, doklej je ta ali oni narod vladal, s kom se jo ženil, katere politike se je držal in s kom se je moral vojskovati, tedaj pač Slovenci nimajo jedinstvene zgodovine. Ali poleg te din as tiske zgodovine imamo .še drugo, pravo narodno zgodovino, ki pripoveda, kako se je ljudstvo na podlagi starih pravnih svojih običajev samo iz sebe razvijalo; po katerih zakonih se je vršilo njegovo napredovanje; kakšne zapreke, zavirajoče morda za sto let njegov razvoj, moralo jo premagovati: koliko je obstoječa vlada pospeševala ali ovirala narodni razvitek; kako so pri tem druga, zlasti sorodna ljudstva uplivala in s svojim vzgledom zaostalega soseda navduševala. Tako zgodovino imajo izvrstno tudi Slovenci. Ni pa tako lahko vselej najti vodilno misel slovenski zgodovini. Mi znamo, da vsa zgodovina obstoji samo v borjenji različnih idej. Ali ideje ne delujejo zunaj nas in brez nas, niti absolutno nas sileče. Da-li se zgodovina po idejah razvija, da-li se ideje v življenji uresničujejo, to je zavisno od tega, kako in koliko so te ideje med narodom razširjene, razjasnjene in tolmačene ter vzprijete in razumene. To širjenje idej zahteva mnogo truda in boja z nešte-vilnimi protivniki. Ideja sicer mora konečno zmagati, ali le tedaj, ako so njeni zagovorniki prešineni od luči in naudani s hrabrostjo ideje same. Zato naj si dobro zapomni naša mladina; V resnici bogat je samo tisti narod, ki je bogat na idejah; velik in plemenit je samo tisti, ki ima visoko in plemenito mišljenje; zapovedovati more le tfni narod, ki zapoveduje z duhom: ljudstvo brez narodnega duha ne gospodari nad drugimi, nego jim služi (n. pr. Huni, Mongoli, Turki itd.). Žal. pri Slovencih ideje niso bile vedno zadostno razširjene med množico delaj oči h ljudij. Narod v svoji celokupnosti nf bil zadosta prešinen od idej in zato ideje med Slovenci niso imele pravega življenja. Zato tudi boj za ideje ni bil vselej zmagonosen in boriteljem ostala je sama tolažba, da so se bojevali iz blagih namer za pravično stvar. V zgodovini Slovencev nahajamo torej le pojedine momente, ki nam pričajo o narodni samosvesti vsega ljudstva. V teku stoletij prikazujejo se nam le pojedine bistrejše glave, ki so poskušale boj za slovensko idejo. Ali ti momenti in te osobe dokazujejo kakor nehote, da so se v toliko atomov razdeljeni Slovenci vender-le smatrali kakor jedna skupina. Oni dajejo zgodovini slovenskih dežel neko posebno, od sosednih različno podobo in napotujejo nas govoriti o zgodovini Slbvencev. Taki skupni dogodki, ki se kakor rudeča nit vlečejo skozi vse posamezne zgodovine slovenskih dežel, pričajo, da so se Slovenci po svoje razvijali; take dogodke hočemo v sledeči razpravi posebno poudarjati. Ali. ako hočemo vodilne ideje v naši zgodovini zaslediti, ne smemo misliti na male njene oddelke, nego pregledati jo moramo v velikih, dolgotrajnih dobah. Saj je že Gervinus prav dobro opomnil (Geschichte des XIX. Jahrhnndertes, Einleitung): „Vsaka zgodovina v malih časovnih oddelkih premišljevana kaže nam jednakovrstni značaj, katerega stvarja jeden gospodujoč upliv. V večjih oddelkih pregledana zdi se nam. kakor neprestano omahovanje med nasprotnimi nagoni, ki se protivijo vsaki pretezi jedne ideje ali jedne vodilne sile. Ako pa pregledamo zgodovino v razvoji stoletij, opazujemo v onem vednem plimanji vender neprestano napredovanje v določeni meri in napredek jedne vladajoče ideje prikaže se nam jasno pred očmi." Tudi v zgodovini slovenskih dežel pokazala se nam bode ta vladajoča ideja, kakor mogočen protest proti tolikemu razkosanju naše Slovenije. Zgodovina vsake zemlje spojena je pretesno z njenim naličjem. Peschel pravi (Abhandlungen zur Erd- und Völkerkunde I. 409): „Izobrazba zemeljske površine pospešuje (časi tudi posiljuje) ali pa zakasnuje razvoj njenih prebivalcev, kakor ugodni odnošaji prirodnih pojavov činijo, da nekateri sadovi prej zore, nego drugi." Slovenske dežele ležijo sicer jako srečno na meji med severoiztočno in juzno-zapadno Evropo in so natorno poklicane spajati dva nasprotna dela, kakor je že Vodnik Ilirijo „prstan Evropin" imenoval. Ali na drugi strani naličje naših dežel ne pospešuje, nego ovira izobraženje jedin-stvene države z natornim središčem in lepo okroženimi mejami. Naša zemlja namreč nf geologiška in zemljepisna celota, kakor n. pr. Češka ali Ogerska. Pri nas nimamo jedne osrednje glavne doline ali kotline, v katero bi se od stranij več drugih stekalo. Zato se pri nas nf mogla izcimiti jedna sama politiška skupina, nego v vsaki dolini postala je večja ali manjša državica. S tem se prav dobro ujema značaj slovanskega ustava in nagnenje vseh Slovanov do demokra-tiškega življenja, kakor ga Procopios zove. Pojedine neodvisne župe združile so se namreč le redkoma in le siljene priznavale so nadvlado jednega kneza. Kljubu tem neugodnim okolnost.im stale so vender slovenske zemlje vedno v najtesnejši zvezi med seboj in če so tudi bile le mali del velike države, smatrale so se vender kakor j e d n o v r s t n a skupina. Da je bilo to mogoče, zahvaljevati se imamo jedino ideji narodnosti. Prve države bile so gotovo narodne, t. j. v okrožji jedne'same narodnosti utemeljene. Zato so bile narodne meje ob jednem tudi politiške meje. Zato so tudi Franko-Nemci, ko so .podjarmili slovenske dežele, postavili vse pod jedno vrhovno upravo. Jedino tako si moremo tolmačiti, zakaj je Istra v X.—XIII. stoletji spadala h Koroški, a ne k bliže ležeči Italiji. Čeravno torej ideja narodnosti v tistem času še nikakor 111 bila razvita, vender so bas slovenske in samo slovenske zemlje sestavljale staroslavno Karan tan i j o. Prav tiste zemlje bile so tudi pozneje, ko so prišle pod Avstrijo, med seboj združene po imenom ..Notranja Avstrija" (Inneroesterreich), ki je imela svojo jedinstveno vlado v Gradci vse do centralizujočih reform Jožefa II. In skoro ravno tiste slovenske zemlje združili so Francozi, priznavajoč njih historiško in strategiško važnost, v prerojeno Ilirijo, katera je tudi pod Avstrijo nadalje trajala celo do I. 1848. II. Izvestno je, da so Slovenci jeden del tistega slovanskega plemena, ki se je bilo v V. stoletji naselilo na desni strani dolenjega Dunava in se od tod širilo deloma proti jugu v Mezijo, Tracijo in Macedonijo; deloma pa proti zapadu ob Dunavu in njegovih pritokih navzgor. (Glej Matičin letopis za 1. 1880 str. 95). To širjenje godilo se je počasno, malo po malem, kakor so odhajala ali omagovala poprej v Panoniji in Noriku naseljena ljudstva. Zlasti po odhodu Langobardov v Italijo (spomladi 1. 569.) imeli so Slovenci zadosti ♦ prostora razširiti se ob Dravi in Savi. Način tega širjenja si lahko mislimo. Slovenci so poprej vedno stanovali v ravnini ali po nizkih brdih. Takega zemljišča so bili navajeni in za to jim je tudi v novi domovini najbolj ugajalo. Gorovitih predelov so se ogibali, dokler je bilo mogoče, kakor tudi Čehi niso hoteli posesti okrajnih gor svoje zemlje. Le kjer so se doline tako polagano vzdigale, kakor n. pr. ob Dravi in Savi, prodrli so Slovenci daleč v nje in tako jih nahajamo že 1. 592. na toplaškem polji v Tirolski. Natančnejših podatkov za naseljevanje Slovencev nimamo. Samo to je gotovo, da so v letih 5G9.—592. posedli vso zemljo na zapadu in jugu srednjega Dunava pa tja notri v Istro. Na Grajski koncil 1. 579., katerega so se baje udeležili tudi škofje iz Tiburnije, Celeje in Emone, ne moremo se sklicevati, ker sta Muratori in Rubeis dotično listino že davno priznala za nepristno in podvrženo. Ali v VI. in VII. stoletji razširili so se bili Slovenci daleč čez svoje denašnje meje proti zapadu in .severu. Na Furlanskem posedli so vso dolino Bele (Fella) ter na južni strani Vidma vso zemljo okolo velike ceste iz Palmenove v Kodrojp tja do Ta lj am en ta. Pa tudi še na desni strani te reke nahajamo čisto slovenska krajevna imena, n. pr. Gradišča pod Spilimbergom, Sc lav on s pri Pordenonu, Car-nizai in Brise he (Brišče) blizu izliva Medune itd. Zdi se mi tudi, da so se bili nekateri Slovenci naselili celo v okolici Fe 1 tre, od koder so se posamezni pomaknili v Primiero in Valsugano v južni Tirolski. (Bidermann, Slavenreste in Tirol, Lukšič Slavische Blätter 18G5 pg. 79—82.) V obče Slovenci v Tirolski niso zavzeli samo vse Bistriške doline (Pusterthal ob gorenji Dravi in Rienci z bližnjimi postranskimi dolinami), nego tudi dolino Eisacke (okolo Briksna in Sterzinga); prekoračili so na dalje Brenner, naselili se v wipperski, dolnjeinski, zillerski in achenski dolini ter zlasti okolo Kitzbüchla. Tudi v gornji inski dolini okolo Imsta nahajejo se sledovi staroslovenskih naselbin. Ravno tako so morali Slovenci stanovati tudi okolo samostana Samice tik bavarske meje, ker je vojvoda Tassilo 1. 770. baš iz tega samostana vzel menihe za novo utemeljeni samostan Inniclien, (la bi med poganskimi Slovenci širili krščanstvo v jeziku j katerega so se v Samici naučili. (Biedermann o. c. pg. 14—15; dalje Mitterrutzner, Slovani v Tirolih.) Tako so posedli Slovenci tudi skoro vse Salcburško, zlasti pa nekdaj h Koroški spadajoči Lungau, nadalje Pongau in Pinzgau (Winkelhofer, Slaven in Lungau, Carinthia 1820, Nr. 15; Kürsinger, Lungau 755—64; V i er t baler, Wanderungen durch Salzburg I. 1G4—166). Celo zunaj Avstrije, v južnovzhodni Bavarski, naselili so se bili Slovenci ob Innu in okolo chiemskega jezera. (Hoch-Sternfeld, Ueber den Wendepunckt der slavisehen Macht im südlichen Bojarien, Passau 1825, pg. 161—254). V gorenjo Avstrijo prišli so Slovenci izvestno iz Štajerske (preko Rottenmanna-Cir-minach, t. j. Cervena) ter se naselili okolo A niže, št ire (Stodor, Windischgarsten), Kremze, ter v Traungauu in Salzkammer-gutu. (Pritz, Geschichte des Landes ob der Enns, zv. I. 164—165). V dolenjo Avstrijo naselili so se slovenski rodovi iz P an o ni je. Več historiških in topografiških dokazov nam priča, da je imela jedenkrat dežela pod Anižo mnogo slovenskih prebivalcev. Zlasti nahajamo slovenske naselbine ob rekah Orlava (Erlaf), Ips, Url, Bielach, Traisen, Piesting itd. (Czömig, Ethnographie der oest. Monarchie, I. pg. 94—97. in novo temeljito delo: Kämmel, Die Anfange des deutschen Lebens in Niederösterreich während des IX. Jahrht.). Ša-fafik misli (Slav. Alterthümer II. 341), da so bili slovenskega plemena tudi oni Slovani, ki so se bili naselili v gorenji Avstriji na levem bregu Dunava, med rekama A ist in Nam. Kako veliko število Slovencev je prebivalo v pokrajini Avstriji, vidi se iz tega, da se Karla Velikega iztočna marka ni imenovala samo A v aria ali Hunnia, nego tudi Sclavinia-Slovenija! (Wiener Jahrbücher der Literatur 1825. Bd. XXXI. pg. 45; Bd. XL. pg. 3—4.) Da so bili Slovenci celo denašnjo Štajersko in Koroško posedli in obdržali do druge polovice X. stoletja, to je obče priznana resnica. 0 njej dvomijo le tisti nemški učenjaki, ki izvajajo ime Požarnica od nemškega puzzo-pfütze in Bistrica od keltiško-grške besede Tp^co ali ttvZo)— strido, murmuro (Eichhorn, Beiträge zur altern Geschichte und Topographie in Kärnten II. pg. 98.) O slovenskih spomenikih in starinah na Koroškem nahaja se premnogo spisov v raznih listih starejših tečajev celovške „Carinthije". Kar se pa dokazov za slovenstvo gorenje štajerske tiče, pokazal je prof. Kron es, da je vsako starejše ime na Štajerskem slovenskega izvira. (Die Ortsnamen Steiermarks, ter v popolnoma predelanem in razširjenem spisu: „Zur Geschichte der ältesten, insbesondere deutschen Ansiedelung des steiermärkischen Oberlandes, Graz 1879".) Iz njegovih preiskavanj vidi se, da so celo na videz polnoma nemška imena slovenskega izvora, kakor n. p. Aussee - v Jelšah, Wildon-Vy dolu itd. Ali več nego polovica nekdaj od Slovencev posedene zemlje je dan denes ponemčena. To ponemčevanje začelo se je bilo že hitro po osvojenji slovenskih dežel po Karlovem sinu Pipinu 1. 788. Previdni Franki (kakor tudi nekdaj Rimljani) sicer niso najedenkrat uvedli svojih zakonov in ustanov v novo podjarmljene zemlje, nego pustili so jim stare običaje in staro upravo, dokler se niso nekoliko privadili običajev in ustav svojih zmagalcev. Ali vender so kmalu zame-nili domače kneze in poglavarje s svojimi zapovedniki. Ti so pripeljali s seboj vojake in vedno za boj pripravljene naselnike, ki so postali prvi živelj asimilacije Nemcev in Slovencev. To pa niso bile stalne vojske, kakor pod Rimljani, nego samo naselniki, katerim so frankovski kralji darovali zemljišča brez gospodarjev, smatrajoč sebe za prave gospodarje teh zemljišč. Ker so ležale slovenske zemlje na vzhodni meji frankovske države, bile so vedno v nevarnosti pred navalom od sosednih narodov. Zato je bilo treba mnogo naselnikov v obrambo granic, ki so bile oddaljene od državnega središča. Tako so se zlasti Bavarci počeli seliti v velikem številu med Slovenci. Ali za slabotne vlade Karlovih naslednikov, ob času prepira med Nemško in Veliko Moravsko ter v dobi napadanja Nemčije in Italije od strani Madjarov, v tem času prenehalo je bilo nemško siljenje proti jugovzhodu. Se le po usodepolni bitki na leškem polji pri Avgsburgu 955. 1. odprle so se na novo zavore nemški kolonizaciji med Slovenci. Kralji in škofje nemški pospeševali so na vso moč germanizacijo. Naselnikom so obečali obširna zemljišča, osvobojenje davka in vojniške dolžnosti. Iz vseh delov Nemške, zlasti pa iz Bavarske, hiteli so naselniki kupoma v iztočne alpske zemlje. Slovenske dežele so bile takrat nada vseh Nemcev, kakor dan denes Amerika vseh Evrope sitih nezadovoljnežev. Samostani so vzeli v posest svojevoljno plodovita zemljišča, katera so jim še le vnuki zmagovalcev pravno potrdili. To je bil najprvotnejši in najpriljubljenejši način kolonizacije. Mnogokrat se naselnikom niti m zdelo potrebno iskati potrjenja svoje nove posesti (Roth, Beneficialwesen, pg. 09 sq.) Zemljo so nemški kralji ali popolnoma darovali, ali pa kot beneficije razdelili. Zlasti salcbufška in pasovska cerkev dobili sta premnogo zemljišča ali v lastnino, ali v beneficij. Kar nI kralj izrečno in stalno razdelil ali podaril, to je ostalo tudi nadalje njegova lastnina. V X. stoletji napravili so cel kup ponarejenih listin, češ, da izvirajo od Karlovičev, v katerih so pomešane prave daritve z izmišljenimi. Salcburški in pasovski škof množila sta svojo moč tako, da sta pomagala svojim prijateljem in pristašem dobivati kraljevska zemljišča. Kadar je kdo dobil svoj kos, odpeljal je s seboj (časi na kraljevö povelje) cel roj naselnikov, da so mu pomagali obdelovati zemljo in braniti jo. V ta namen so sezidali na njej več trdnjavic in gradov. Kakor so bili sploh po celi državi vsi za orožje sposobni možje dolžni v vojsko hoditi, tako je bila ta dolžnost še večja in strožja v mejnih deželah. Po teh je bila vojniška in stražarska služba urejena s posebnimi naredbami, ki nam pa sedaj niso več znane. (Biidinger, Oest. Geschichte 1. 159.) Kadar je bila jedna stran dežele germanizovana» tedaj so se obrnili na drugo in nadaljevali v njej svoje delo ter širili meje nemške oblasti proti jugovzhodu. Prvotni naselniki Slovenci postali so kmetje in robi nemških vazalov. Kakor povsod, tako se je uresničil tudi med Slovenci pregovor: „Vae victis!" Nemec je skušal svoj jezik širiti, da bi podjarm-ljence tem ože s seboj spojil. Tako se je ponemčila .brez prelivanja krvi, kakor v severni Nemški, in brezi hrupa v XII. in XIII. stoletji vsa periferija od Slovencev posedene zemlje, zlasti tudi zato, ker Slovenci ondu niso bili tako gosto naseljeni, kakor v sredini okolo središča svoje nove domovine. Kako hudo se je godilo Slovencem, vidi se najbolje iz tega, da je njih plemensko ime kmalu toliko pomenilo, kakor rob, suženj (slav-selav.) Že 1. 828. nalazimo v listini Ljudevita Pobožnega za samostan Kremsmünster ime Sclavi v pomenu kmetje, hlapci: „Territorium, quod usque modo servi vel Sclavi ejusdem monasterii ad censum tenuerunt". (Urkundenbuch des Landes ob der Knns II. 11.) In še v XII. stoletji beremo o prodavanji slovenskih robov. Vsled križarskih vojsk počela se je bila živahna kupčija na Dunavu med Nemško in iztokom. V arhivu spodnjeavstrijskega mesta Stein ohranile so se zelo važne listine o tej kupčiji in med drugim tudi dve čolni tarifi od 1. 1177. in 1178., v katerih se imenujejo kot izvožnje blago („eksportartikel") tudi „wendisch-slavische Mädchen" (Kanitz, Serbien, pg. 391.). Slovan — trpin! V središči, kjer nf bila kolonizacija in germanizacija tako silna, godilo se je Slovencem sicer nekoliko bolje in njih narodna samosvest živela je še na dalje. Ali tudi tu je postajala njih zavisnost od nemškega življa vedno večja. Kakor pri drugih narodih, tako se je tudi pri Slovencih opetovalo postopno zatiranje slabejšega: od neza-visnih kneževin prišlo je do reiyjije in spojenja z veliko državo, od slobodnih posestev do uživanja in plačevanja najemnine, od trpeče pokornosti do robstva. (Dalje prihodnjič.) Med gorami. Podobe iz 1— pogorja. Spisal dr. Ivan Tavčar. I. Trž^čan. sa vas je dobro vedela, da ga na svetu ni hudobnejšega človeka od Vrbarjcvega Matevža. V mladosti je bil pretepač. Pri neki priložnosti, ko je hotel Romovševemu Martinu nož v trebuh poriniti, spodrsnilo se mu je, in zvrnil se je po zemlji. Martin pa je tedaj tudi potegnil svoj nož in onemu na tleh odrezal je desno uho, da ga je od bridkih bolečin takoj zapustila življenja zavest. „Uho si pridržim, dejal je Martin veselo, sicer si ga Matevž zopet na sence prišije, ter se obvaruje vsake škode!" Od tedaj je Vrbarjev Matevž hodil brez desnega ušesa, kakor svetopisemski hlapec, kateremu je apostol Peter odsekal pregrešno uliö. Nekedaj sta se Tinče Muha, znan pijanček, in pa Matevž prepirala zavoljo poti do studenca. In ko je bil Muha Matevžu že vse povedal, kar se mu je hudega in grdega povedati dalo, postavil se je ponosno pred njega, pogledal ga temno, ter zakričal z globokim zaničevanjem: „Brez ušesa ne boš šel v nebesa!" Od takrat so te sicer nedolžne besedice Matevžu na plečih obvisele in ni ga bilo dneva, da bi jih slišal ne bil. Če smo ga vaški otročaji opazili, ko je hosto pobiral 3 po gošči, razdelili smo se hipoma, ter se poskrili za drevesi. In kadar se je naš brezušesnik priplazil v naše središče, tedaj pričelo se je izza dreves, tu tanko, tam debelo, tu visoko, tam nežno, tu rahlo, tam razburjeno: brez ušesa ne boš šel v nebesa! In Matevž se je srdil in Martina je klel. A še tedaj mu ni odpustil, ko mu je ta na smrtni postelji z vsemi božjimi prisegami zagotavljal, da je odrezano uho zakopal v sveto zemljo na pokopališči, „da človeško meso ni segnilo v posvetni prsti." Ker je bil Matevž okrog ušes tako čuden, hotelo ga v vasi ni nobeno dekle. In ko je Tratarjevo Rotijo, kateri so gledali krivo izpod čeljusti zobje in je bila najgrša ženska v devetih farah na okrog, povprašal, če ga hoče v zakon, odgovorila je zbadljivo: „Ko bi ti že bili odrezali jedno nogo, ali jedno roko, potem bi te vzela. Ali brez ušesa! Ne morem!" Konečno jo je Matevž urezal na Zirovsko. A obraz si je obvezal z ruto, kakor da bi ga zobje boleli, tako, da se mu ni videlo uho, — ki se mu tudi brez rute ni videlo! V istini se ga je prijela že bolj priletna žirovska ježica, s katero je stopil pred oltar. Ali zobje so ga boleli toliko časa, dokler ni gospod Andrej dovršil svetega obreda. Potem pa si je Matevž sredi cerkve od vezal robec, pokazal ženi golo svojo desno stran, ter dejal hudobno: „Marušica, tega ušesa pa nimam!" Ona pa mu.je tudi sredi cerkve hladno krvno odgovorila: „No, če bi te bila zavoljo lepote jemala, bi te tako ne bila vzela! A vzela sem te zavoljo koče, in zavoljo tiste kravice, ki jo ima« pri jaslih!" In oba sta bila zadovoljna! * * * Da tak zakon ni imel božjega blagoslova, to se ve. Mati gospodinja bila je lena in najrajša je ležala na peči. Matevž je moral še celo zakuriti, če se je hotela skuhati južina ali večerja. Mnogokrat, ko smo stopali mimo veže njegove, videli smo ga, kako je molil svoje noge iz peči, ter čuli, kako je pihal v njej. Kadar pa je zanetil ogenj, zlezel je vzdihuje z ognjišča, popadel srdito že močno obrabljeno polence ter hitel v hišo, kjer je ležala „ona" na peči. In s polenčkom jej je preštel kosti — a ženska pustila se je tepsti ter prespavala je dan za dnevom na peči. — „To ni nič !tt dejal je Matevž nekega dne, „to ni nič ! Človek ne ve, čemu je oženjen! Jaz si bom sam napravil otroka!" Oprtil si je tisti košek, s katerim je zahajal spomladi pre-šičke kupovat po pogorji in odšel je v Trst, kjer so tedaj še otroke prodajali. Čez teden dnij prinesel je v resnici v koši otroče, šibko, slabotno, katero je potem raslo, kakor trava na zemlji razsušeni. Tega otroka je Matevž ulačil okrog, izkazoval mu ljubezen, kakor rodnemu otroku, ter ga pital na vse kriplje, da se nam je že preveč zdelo te ljubezni. „Tomažek! Moj Tomažek!" bila mu je vsaka druga beseda, kadar je govoril z nami. Otrok je rasel; a bil je tenak kakor bilka na njivi in bledih lic. S seboj pa je nosil dve lepi očesi, ki sta mu izpod rumenih las zrli v svet, kakor zre modro cvetje iz rumene pšenice. Že tedaj, ko je Matevž še rad imel otroka, že tedaj smilil se je nam ta otrok prav močno. In dejali smo, da ga bode umoril. A umoril ga je tudi! Morda v petem letu svojega zakona, Bog ve, kako se je primerila ta nesreča, dobila je mati Vrbarjeva otroka, ali nekaj tacega, kar je ona otroka imenovala. Če vam povem, da je bilo to otroče podobno — materi in očetu, potem mi ni treba še posebej naglašati, da je bilo to otroče prav grda stvar. Okrog ogla domače hiše je letalo v raztrgani, umazani srajci in z razritimi lasmi. Kričalo je pri vsaki sapici in se silno drlo, če smo mi vaški otročaji tu in tam, mimo hodeč, to grdobo „malo udarili". In ko je bilo staro- komaj šest let, klelo je že kakor voznik na cesti. No, pa smo ga tepli, če smo ga le mogli. Matevž je rad imel tega svojega otroka in če je malo zakričal zunaj, planil je iz hiše, razvnet in plašan, ter skrbno povpraševal: „Kaj ti je Tinče? Tinče! moj Tinče!" Od tistega časa, kar se je bil pri Vrbarjevih rodil domači otrok, postal je tržaški Tomažek velik revež. Brezušesni Matevž hipoma zgubil je vso ljubezen, katero je poprej gojil do tega otroka. Zavidal mu je vsak grižljaj, ter ga redil in pasel bolj s palico nego s kruhom. Gotovo ni zatonil dan, da bi ga ne bil pretepel jedenkrat ali dvakrat. Oblačil ga je skoro na isti način, kakor se oblači lilija na polji, ki nima nikake obleke. Šibko otroče moralo je trdo delati, ter prenašati bremena, da so kar pokale kosti v njem. Kar je ostalo brez udarca pod Matevževo 3* roko, to pretepla sta potem mati gospodinja in pa Tinče, moj Tinče! Jednega dne prinesel je domači sinček novo brezovko domov. Poskusiti jo je hotel na Tomažkovi koži. A ta je stekel, ter hotel rešiti svoje meso, kakor je tako navada pri človeških bitjih. Tedaj bi vi morali videti Matevža, kako je planil za otrokom, ujel ga, potisnil med kriva svoja kolena, ter dejal rahlo: „Tinče, zdaj ga pa le!" In Tinče je tepel. Mati Žirovka mimo prišedši pa je tudi zagodla: „Le ga! le ga! le ga!" Samo dva dneva bila sta v letu, v katerih se je smel Tomažek do sitega najesti. To sta bila tista dneva, ko je Matevž pri gospodu Andreji prejemal tržaške denarje. Tedaj utaknil je otroka v nedeljsko Tinčetevo obleko, ter ga vlekel v vas h gospodu Andreju. Med potjo pa mu je stokrat povedal, da ne sme imeti solz v očeh, kadar bodeta stala pred gospodom. Stopivši v gospodovo sobo, nagnil je Matevž glavo, razlil si po obrazu rahlo milobo, prijel otroka za roko in govoril takole: „Gospod duhovni oča, otročička sem pripeljal! To ubogo otroče, iz krščanskega usmiljenja sam je vzel k sebi, in sedaj je redim in pasem! (Tomažek poljubi gospodu roko!) Gospod duhovni oča, tako ga imam rad, prav tako, kakor bi bil moj! In koliko sne, gospod čestiti oča! Letošnjo zimo pozobal mi je dva mernika suhih hrušek, tistih sladkih repnic, ki se kakor led tajajo pod zobmi. (No, tista hruška, ki rase takoj za hišo in se naslanja na streho!) In potrl mi je dve četrtnici orehov! Kaj se hoče, kaj se hoče, otrok rad je —*» in človek ima dobro srce! Tomažek poljubi gospodu roko!" Komaj pa sta prišla od gospoda, premenil je Matevž takoj svoj obraz. Otroka spodil je osorno domov, sam pa jo vsekal v gostilno, ter ondu zapil polovico tistih tržaških denarjev. Zvečer prilomil se je vinjen pod svojo streho, metal denarje, kar mu jih je še ostalo bilo, po mizi, proklinjal vse „Tržačane", ter konečno prilomastil v temno, mokro sobo, kjer je spal Tomažek na plesnjivi slami. Z udarci je probudil spečega otroka, ter ga pretepel, da je vedel, „kako seje kruh zastonj". In na peči oglasila se je „ona", ter kričala: „Le ga! le ga! A tudi Tinče dvignil se je v postelji, in raztegnil široka svoja usta: „Oča, le ga! le ga!a To je bilo življenje! In to leto za letom! * # * Konečno je v istini pričel umirati. V deželo se je bila povrnila spomlad. Po dolini žarilo se je vse pod solnčnimi žarki: modra voda vila se je med zeleno livado, po cesti, snežnobeli, podili so vozniki svoje vozove, kričali ter čutili v svojih žilah novo življenje. Na rebri poleg Vrbarjevo hiše pa je ležal Tomažek in same kosti so ga bile. Oslabel je bil tako, da ga noge več niso nosile. Obsevali so ga solnčni žarki, ter mu razgrevali tisto malo krvi, ki se mu je pretakala po bolnom telesu. Koperneče oziral se je v dolino, kjer smo skakali zdravi mi otročaji, lovili ribe po potoku, ter iskali ščinkovčevih gnezd po vejah. Nikdo se ni menil za njega. Pod hruško je ležal, in stradal, in pričakoval zadnjega trenutka. Bog ve, ali se je kelaj zavedela uboga ta stvar,' kako grozno krivico so mu napravili tisti, ki so ga v pregrešni ljubezni rodili v življenje? Hodile šo mimo vaške ženice. „Ali te kaj notri boli?" povpraševala je Maruša Repulja. „Če te kaj notri boli, potem vzemi zdaj pa zdaj šop trave v usta in žveči. Tisto pomaga!" In šla je mimo. „Kaj pa glava?" vzdihovala je Mica Zdihovalka. „Tudi ni dobra? Hov! hov! najbolje bo pač, če umrješ, sirota uboga!" In šla je mimo. „Kaj pa želodec?" hotela je vedeti Marjeta Togotulja. „Ali moreš kaj jesti?" Ko jej je bolnik povedal, da bi rad, prav rad jedel, če bi kaj imel, odgovorila je dobrovoljno: „No, no, potlej pa še ni tako slabo! Če še ješ, potem še nisi pri konci!" In šla je mimo! Tako prišlo jih je mnogo, vsem se je smilil, a nikdo mu ni prinesel koščeka kruha, da bi mu potolažil sestradani želodec. Napočila je jesen in dozorel je sad po vejevji. Nekega dne sem prišel na Vrba rje v vrt, „gledat, kako umira Tržačan". Solnce je močno pripekalo. Zastokal je pod hruško, da je žejen. Ko je pil iz lončka, uprlo se mu je oko na vejo, kjer je visela rumena hruška. „Ves dan jo že gledam! Ali pasti neče!" je vzdihnil. V tistem hipu potegnil je piš in rumen sad — je cepnil na zeleno travo. „Daj jo meni! daj jo meni!" Proseče je sklenil tanki ročici. Prinesel sem mu hruško. S prestrastno slastjo zasadil je zobe v njo. Tedaj prisopel je po rebri navzdol Matevž, ter imel oprtan koš otave. Takoj je posadil koš na zemljo, planil k bolniku in se zatogotil: „Kaj? Ti mi boš sadje pojedal, lenoba lenobasta!" Že ga je hotel pretepsti. Takrat pa je prinesl slučaj od nekod čevljarčka Sadarjevega Korla. Kakor sapa bil je pri starem grešniku, podrl ga na tla, ter ga po vseh pravilih poštenih pretepov do dobrega premlat.il. Potem pa je odšel z zavestjo, da je izvršil zaslužno delo. Matevž se je ječe vzdignil, ter si brisal kri z obraza. Ondu na njivi kopal je Zavratarjev Mihola. „Miholca!" zastokal je, „ali si videl?" „Vidiš, Matevž," odgovoril je oni, „kadar nečem, da bi videl tedaj ne vidim. Denes ne vidim! Ničesar nisem videl!" „Pa si vender kaj slišal?" „Vidiš, Matevž, kadar nečem, da bi slišal, tedaj tudi ne slišim ne! Denes ne slišim! Prav ničesar nisem slišal!" In tako Vrbarjev Matevž še tožiti ni mogel, ker Zavratarjev Mihola tisti dan ničesar ni videl, niti slišal. Po noči potem pa je umrl Tržaški Tomažek. Bajke in povesti o Gorjancih. Spisal J. Trdina. 1. Cvetnik. ekje visoko gori na Gorjancih kipi črno pečevje. Med pečevjem pa se širi cvetnik, prav majhen vrtec, ves poln najlepših in najblagodušnejših rožic. To pečevje se težko najde, še teže pa se pride čezenj v čudoviti vrtec. In to je dobro. Kdor koli je še zablodel v cvetnik, zamaknila in prevzela ga je krasota in dišava rožic tako neskončno, da je nehal misliti na jed in pijačo, na spanje in tudi na povratek in je poginil ne čuteč nobene boli od predolgega bdenja, in stradanja. Blagor pa si ga tistemu, ki dobi po sreči ali naključji kak cvet teh plemenitih rožic. Ako se ženi, naj ga dene svoji nevesti v venec in živel bo z njo v krščanski spravi in ljubezni do groba. Že jedno samo peresce utolaži zakonsko zdražbo, ako se položi razprtima zakoncema pod zglavje. Kdor nosi tak cvet s seboj, ne obhaja ga nobena jeza in nobena žalost, ne premaga ga noben sovražnik, ne predere nobena krogla. Zdaj pa čujmo kratko povest o tem gor-janskem cvetniku, ko mu ne najdemo para pod božjim solncem! Vlah Elija bil je jako pošten in bogoslužen mož. Ko je sinove pooženil, hčere poomožil, dolgove poplačal in vse zamere poravnal, pustil je domačijo in se preselil na Gorjance, da bi brez zmotnjave Boga častil in se pripravljal za srečno smrt. Med črnim pečevjem sredi trnja, osata in kopriv postavil si je hišico, ki je imela ravno dosti prostora zanj in za prijazno kozo, katero je vzel s seboj za tovaršijo in da ga hrani s svojim mlekom. Razen mleka užival je zdrave gorjanske zeli in korenine, žejo pa si gasil z mrzlo studenčino izvirajočo izpod pečevja. O tej hrani in pijači živel je pobožni puščavnik veliko let v vednem zdravji in veselji. V samoti ga ni motil nihče. Kraj ni mogel človeka mikati: bil je tako odljuden, gol in pust, da se ga je popotnik že od daleč ustrašil. Pa niti Eliji se ni po ljudeh nič tožilo. Trikrat v letu: pred božičem, pred veliko-nočjo in pred sv. Elijo prišel je k njemu sin in mu prinesel čutaro sladkega vivodinca. Razen njega ni videl nikoli žive duše, pozabil je svet, kakor je svet pozabil njega. V viharni noči, ko se je ravno ulegel, potrkala sta na vrata dva popotnika, dva bolna romarja. Elija jima je odprl in ja peljal v tesno kočico. Prelepo sta ga prosila, da bi jima dal prenočišče in tudi, če mu je moči, kako dobro jed in pijačo, da ne pogineta od truda, glada in bolezni. Mlajši popotnik še veli z otožnim glasom: „Romarjem se godi dan denašnji slabo. Prihajava iz svete dežele iz Nazareta in sva zdaj na potu v Marija-Celje ali moči naju zapuščajo, morala bova tukaj umreti, ako se naju ne usmilita Bog in ti, častiti starec! Po morji sva se vozila srečno. Mornarji so dobri ljudje, dali so nama drage volje vse, kar so sami imeli. Zapustivši ladijo hodila sva več dnij po primorji. Primorci so bogati trgovci, ali skope duše. Brez plačila naju niso hoteli ne nasititi, ne voziti. Lačna in trudna prišla sva v Brod. Brojanci so dobri ljudje, ali sirote. Pomagali bi nama bili radi, ali niso imeli kruha hiti zase, nikar za druge. Bog jim stokrat povrni blago voljo! Onemogla od lakote in bolna od hudega pota dospela sva bolj mrtva nego živa v Kočevje. Kočevska gospoda je hudobna in beraška. Siromaku ne bi dala ni skorjice kruha, ko bi kruha tudi kaj imela. Ali udarila jo bo strašno šiba božja in takrat se bode pokesala, pa bo prepozno. Sam Bog je storil čudež in nama podaril toliko jakosti, da sva priromala do tvojega stanovanja." Pobožnemu Eliji se udero solze, ko sliši toliko bridkost in revščino. Postregel je popotnikoma bolje nego sam sebi o največjih praznikih. Spekel jima je svojo preljubo kozo in postavil prednja tudi čutaro sladkega vivodinca, ki jo je bil komaj načel. Romarja sta jedla in pila in ko sta se okrepčala, zahvalila sta prelepo svojega dobrotnika in sladko v njegovi postelji zaspala. Tudi puščavnik je spal sladko in dolgo na trdih tleh, kakor še nikoli ne, od kar je prebival na Gorjancih. V sanjah sta mu se prikazala sam Bog Jezus Kristus in njegov premili učenec sv. Peter. Kristus ga je prijel za roko in mu rekel: «Pogostil si svojega stvarnika in odrešenika in z njim velikega apostola sv. Petra. Za to dobroto ti ne bodeva dala denarjev, ki jih niti ne želiš niti ne potrebuješ. Dajcva ti boljše povračilo; za ta svet svoj blagoslov, za oni svet svoj nebeški raj." Ko se Elija prebudi, bila sta popotnika že odšla, pustivsi mu ves svoj božji blagoslov. Zdaj se ni čutil več starega in slabega: bil je zopet mlad in krepak, kakor kak štirindvajsetleten mladenič. Grda kočica je izginila in se izpremenila v prijazno belo kapelico. Puščavniku ni bilo treba žalovati ne po kozi. ne po vinu. Ko je izpil svojo skledico mleka, napolnila mu se je precej z drugim, mnogo slajšim mlekom, nego mu ga je dajala koza in tako je živel odslej brez truda in brige, kako bi jo prehranil v svoji nerodoviti puščavi. Ko je prizdignil čutaro, bila je polna, in kakor v skledi mleka tudi v njej nikdar ni zmanjkalo vina in to vino je bilo še mnogo, mnogo bolj prijetno in dišeče nego tolikanj sloveči vivodinec. Okolo žalostne kolibe gonili so se poprej grabljivi kragulji in jastrebi, zdaj pa so prepevali okolo vesele kapelice neznani ptički s tako milim glasom, da se jih Elija ni mogel naslušati. Trnje, osat in koprive so se nekamo izgubile iz obližja puščavnikovega doma, mesto njih narastel je po noči cvetnik, kakeršnega noben grad ni imel, ves obsajen z nebeškimi rožicami, da takega čuda še nobeno človeško oko ni videlo. V studenci pod pečevjem je tekla bistra voda kakor prej, «ali zdaj so mrgolele in se igralej)o njih zlate ribice, ki so'pozdravljale puščavnika z radostnim pluskanjem in celo s človeškim glasom. V tem prekrasnem zemeljskem raji živel je pomlajen Vlah Elija v sveti molitvi in radosti še celih sto let. Nadlegovala ga ni nikoli več ne bolezen, ne starost. Umrl je lahko in sladko, ker je vedel, da ga čaka na onem sveta še veliko večje veselje, nego ga je užival po Kristusovem blagoslovu že na zemlji, ki ni bila zanj kakor za druge dolina solz. Bela kapelica, ki je toliko let v njej prebival in Bogu služil, se je zdavna porušila; tudi neznane ptice in zlate ribice so brez sledu izginile; jedini cvetnik je ostal in spričuje še dan denasnji božje povračilo, ki pride dobremu človeku časi že na tem svetu, gotovo pa onkraj groba. 2. Velikani. Podgorec je šel polhe lovit. Prenočišča si je poiskal vrhu Gorjancev. Vzel je iz torbe večerjo in ko je odvečerjal, se je ulegel in zaspal. Ni dolgo spal, ko ga prehude debeli glasovi neznanih mož. Čudni glasovi so bobneli, kakor če trkaš na prazen sod. Možje so bili štirje jednake velikosti, kakor najvišje smereke. Svetil je mesec in tako se je moglo lahko vse videti, kakovi so in kaj delajo. Velikani sedejo na trato in vele: Kamenčkajnio se, da se zabavimo. Pobrali so mlinske kamene in se z njimi kamenčkali. Naveličavši se igre vele: Napolnimo si pipe in kadimo! Iz žepov privlečejo pipe, velike za zelno kad in jih napolnijo s tabakom. Zdaj pa se domislijo, da nimajo ognja. Jeden pravi: sklatimo si ga z neba! Velikani skočijo na noge in začno metati proti nebu mlinske kamene. Vsak si sklati zvezdo. Z zvezdami si prižgo tabak in zdajci zapu-hajo z dimom vse Gorjance, kakor da bi jih bil pokril črn oblak. Ko pokade, pravi jeden: Čas je, da si pripravimo večerjo! Velikani se dvignejo in skočijo v globok prepad. Iz prepada private štiri sode vina. Vsak sod jemal je. deset veder, še rajši kak bokal več. Iz prepada si priženo tudi svojo večerjo, čredo srditih volkov. Volkov je bilo osemindvajset, na vsakega sedem. Velikani narede velik ogenj, nataknejo volkove na velike ražnje in jih pektf. Ob jednem pa so tulili nekako pesen, kakor da se grom razlega in poskakovali okrog ognja, da se je kar zemlja tresla. Podgorec, ki je te strahote gledal in poslušal, priporočal je svojo dušo Bogu in vsem svetnikom v neskončnem strahu, da ga pošasti ne bi zavohale in dejale na raž.;nj morda tudi njega. Stisnil se je v klopčič kakor jež in se drznil komaj dihati. Poleg njega stala je čutara vina, ki jo je bil prinesel s seboj. Podgorec se domisli, da daje vino srčnost se babi in začne vleči. Ker je bil srčnosti tako krvavo potreben, ni čudo, da je pil dolgo in veliko. Brž se jo preveril, da je' v takih zadregah vino res najboljši tolažnik in pomočnik. Bokal ga je bil zvrnil že za večerjo. Ali taka malenkost Podgorca ne ujunači, zato se je velikanov tako bal in tresel. Zdaj pa je vrgel v globočino svojega želodca dva bokala na jedenkrat in ta obilni požirek mu je srce tako pridvignil in razvnel, da bi se bil šel metat s samim peklenskim rogatcem, kaj ne s takimi nerodnimi rogovilami, kakor so bili ti velikani! Zdoli mu se niso nič več tako grozoviti kakor od konca, jel se je skoraj sramovati, da se jih je bil ustrašil. Predrzno jim se je grozil za grmom s pestjo in jim kazal osle in pomaljal fige. Ko pa so volkove spekli in se usedli k večerji, zagodrnjal je skoraj na glas: Se pač vidi, da ste zarobljeni hribovci, ki me še na volčjo pečenko ne povabite. Velikani so raztrgali in pohrustali volkove kakor kak lakomnik svoje cipe in težke založke zamakali so z ogromnimi curki vina. Ali njihovo vino je moralo biti precej cvičkasto, kajti držali so se strašno kislo in čmemo. Jeden njih veli: Bratci, treba bo udariti spet v kak hram in si napolniti posodo s sladko, človeško kapljico. Te naše čobodre sem tako sit, da sam ne vem, kaj bi dal tistemu, ki bi mi prinesel par dobrih požirkov starega Šentjarnejčana. Podgorec, t,o čuvši, plane kvišku, ponudi velikanu čutaro in veli: Jeden bokal ga je še notri. .Nuj ga izpiti! Bog ti ga blagoslovi! Komaj pa je izustil božje ime, zaslišal se je udar, kakor da je kje blizu treščilo. Tisti hip ugasnil je tudi ogenj, pri katerem so velikani sedeli in vse obližje pokril je najgostejši dim, da se dolgo časa ni moglo nič razločiti. Ko se je dim zopet razkadil in razšel, ni videl Podgorec nikjer več ne mlinskih kamenov, ne žarjavice, ne ražnjev in vinskih sodov, pa tudi velikanov ne. Noč in gora jih je dala, noč in gora jih je vzela. (Dalje prihodnjič.) Zemeljski potresi. Spisal J. Je sen ko. XXI. Potres v Zagrebu 9. novembra 1880. redno razne sunke potresov pregledamo in sistematično razvrstimo, prijavimo še par popisov teli strahovitih pojavov. Pač primerno bode, da začnemo z ondanjim potresom v Zagrebu (9. novembra 1880). Bilo je 9. novembra ob poluosmih zjutraj, ko je silovita nesreča zadela hrvatsko stolico. Močen potres, katerega valovito gibanje je prihajalo od jugozahodne strani, poškodoval je bolj ali menj vse zidane stavbe do temeljnih njih podstav in mnogo jih čeloma porušil. Že po prvem sunku so se podirali dimniki, zidani opaži in okrajniki ter udirali skozi strehe, pokončavali strope in pokrivali ulice s sipom in grobljo. Vsled tega pokončavanja se je ulegel na celo mesto gost prah, podoben sivemu oblaku, ki je očem branil od daleč opazovati nepričakovano podiranje. To se je vekšalo po vsakem sunku skrivnostne sile v podzemeljska rebra. V globoko grmenje in bučanje, ki se je slišalo izpod zemlje, mešalo se je pokanje in razdiranje podira-jočega se zidovja in vikanje in vpitje silno prestrašenih ljudij. Tu se stanovalci v gručah valč iz vrat pokajočih hiš, med njimi mnogo na pol opravljenih, kajti potres jih je nenadoma pregnal iz postelje. Tam hit^ cele družine, matere in očetje z otroki v naročaji iz nevarnih poslopij. Vsi bežč v gnečah na široke ulice in velike trge, da bi oteli življenje ter obvarovali se poškodovanja od podirajoČega se zidovja. Iz Kukovičeve hiše je skočil neki lovec iz prvega nadstropja na dvorišče ter si je nogo izpalmil. Pet minut po prvem potresu se je ponavljal drugi in malo pred poludevetimi tretji, a oba sta bila slabejša od prvega in tudi nista tako dolgo trajala. To v največjo srečo Zagrebčanom; kajti ko bi bila tako močna, kakor je bil prvi, zadela bi bila hrvatske' Atene žalostna usoda, ki je nekdaj pokončala starodavni Dubrovnik, tedanje središče jugoslovanskega slovstva. A že tako je bilo mesto po nekaterih straneh opustošeno, da je bilo podobno veliki razvalini. Reči se more, da nobeno količkaj visoko poslopje ni ostalo celo, a več hiš se je tako razpokalo, da so jih morali stanovalci precej zapustiti, ker se je bilo bati, da se bodo porušile. Veliko škodo je poseben odbor na drobno preiskal. Po tem je župan Mrazovid poročal praškemu županu Skramliku: „nobena hiša v mestu ni popolnoma cela, dve tretjini jih je pa bolj ali menj močno poškodovanih; posebno veliko so trpela vsa javna poslopja in cerkve. Štiristo družin je brez sta-novališč." V gornjem mestu se je udri pri cerkvi sv. Marka zgornji del zapadne nje vrhne stene ter padajoč je razdrobil oder pri uhodih in ranil štiri delavce, ki so tam delali. Na zapadni strani je cerkev tudi počila od strehe do tal in glavna stena je popolnoma ločena od drugega zidovja; jednako je počilo njeno svetišče. V sv. Katarine cerkvi se je udri večji del strehe in visoki zid je zasul Jezuvitske ulice. Na stolni cerkvi se je odtrgal v drugem nastropji pod uro srednji steber okna in velik del oboka ter je poškodoval dragoceni veliki oltar. Rake v njej so se razpokale, tako da se je popolnoma videla krsta leta 1855. umrlega korarja Viznarja. Na nadškofovi palači so utrli padajoči dimniki streho in krov steklenih hiš in nena-dejana nesreča je iz njega pregnala nadškofa in njegova gosta hrvatskega ministra Bedekoviča in senjskega škofa Posiloviča. Zidovje se je močno napokalo, dvorišče in cerkev pa sta polni razdrobljene opeke in sipa. Hiša kanonika Mikoviča je fciko oškodovana, da se bode morala do tal porušiti. V Dolgi ulici se je podrl zidani opaž na severni strani novozidane hrvatske hranilnice in padel na streho Kukovičeve hiše ter jo razbil. Na Zrinjskem trgu je med drugimi poslopji najbolj poškodovana krasna palača Vraničanijeva. Nasloni in podobe nad vrhnim okrajkom so se odtrgali ter popadali daleč v stran. Zvonik frančiškanske cerkve se je razpočil na vseh štirih straneh od vrha do tal. Jednako poškodovan je starodavni stolp sv. Štefana in nekoliko nakrivljen. A odveč bi bilo naštevati še druga poslopja, javne zavode in zasobne hiše, ki so trpele premnogo škode. Čudimo se le, da je bilo razmerno malo ljudij poškodovanih in ubitih; po omenjenem poročilu Mrazovičevem bila sta namreč 2 ubita, 23 pa jih je bilo več ali menj ranjenih. Koliko škode je potres storil po raznih hišah in zavodih, po stanovališčih in prodaj al nicah (zlasti s steklom, lončenino, porcelanino, raznimi tekočinami: vinom in vinskim cvetom, žganjem v steklenicah), ne da se popisati. V kemiškem laboratoriji se je večina dragocenega orodja, velikega in malega, pobila in polomila. Močno je potres poškodoval tudi druge zbirke n. pr. prirodoslovni kabinet in prirodopisno zbirko. Razsajal je tudi v muzeji narodnih starin, ki je v poslopji znanstveno akademijo na Zrinjskem trgu. Koliko je trpelo to poslopje in zbirke v njem, poročajo Zagrebške novine tako le: „Prežalost.no je pogledati notranje dele prekrasne te palače, kajti v celem poslopji ne najdeš sobe, katere stene bi ne bile močno razpokane. Največ škode je trpel krasni stolpovnik na dvorišči velike palače. Zidovi okrog njega so se večinoma razdrli, da posamezni stebri prav v zraku vise in se porušiti prete. Tam se je podrl visok dimnik ter je streho raz tri, tu je padel drugi dimnik na dvorišče ter je razdrobil _ v velik del steklene strehe, ki je pokriva. Se žalostneje je pogledati preddvor, ki je z razvalinami popolnoma pokrit. Izmed raznih zbirk imenitnih starin je najbolj poškodovana zbirka starogrških posod, med katerimi je mnogo jako dragocenih popolnoma pobitih in razdrobljenih. Razbite so tudi vse starorimske steklene posode iz primorskega Bakra. Jednako razbite so neštevilne starorimske lončene posode.. Na dvorišči stoji imenitni starodavni Apolon iz palače Dioklecijanove v Saloni; prvi potres je odbil marmornemu kipu glavo ter jo zalučil sredi dvora, a k sreči se ni nikakor poškodovala. Težki kameni s starorimskimi in drugimi napisi na dvoru narodnega muzeja so bili skoro vsi pomakneni s svojega stališča. S sten je padlo več zgodovinskih slik, zbirka starih in novih denarjev je bila vsa pomešana in razne zbirke popolnoma pokrite z ometom, ki je s sten in stropov popadal. Tudi po okolici Zagrebški je potres močno razsajal ter jo silno razdejal. Vse večje zidane stavbe so na pol porušene. Lepa gotiška cerkev v Remetah in stara cerkev v Čučerji je toliko oškodovana, da se je morala zapreti, isto tako še več drugih božjih hramov. Sv. Ivan je močno poškodovan. Stari grad grofa Draškoviča je v vseh delih razpokan. Krasni grad sv. Helena g. Mikšiča ni več za stanovanje, a stolpi so se sesedli. Močno je trpel tudi grad grofa Kulmerja in grad Jelačičev. Zelo poškodovana je nova cerkev in šola v Stenjevci, isto tako blaznica, na katere nesrečne prebivalce je potres kaj žalostno uplival. Lupoglav ima kaznilnico v močnih zidovih starega Pavlinskega sam'ostana, a potres je raztrgal močni svod prehodni vsaj 40 metrov na dolgo in zidovi kažejo neštevilno razpok, ki pričajo o strahovitem pokončevanji podzemeljske sile. Tudi drugodi po Hrvatskem je učinil potres mnogo škode, razkrival je strehe, podiral dimnike, razdiral zidove, in razdrobil okna in razno posodje, tako v Gradčanih, na Zelini, v Vrabcih, Berckovljana, Karlovci, Sisku, Martinski vasi, Križevcih itd. Odveč bi bilo opisovati, kako je potres pehal ljudi, razburjeval njih domišljivost in razdraževal njih živce. Nikjer in nikdar pokoja; kamor so se obrnili, povsodi so gledali le znamenja pretečega pokon-čevanja. Ali se bi čudili, če je med odrastlimi bilo malo tako hladnokrvnih, ki so sredi strahu in groze ohranili mir svojega duha. V tej splošni revi in nadlogi je nesrečno hrvatske naše brate lehko tolažila ljubezen, s katero so jim Slovenci hiteli na pomoč. Celo priprosti ljudje so izraževali globoko sočutje z nesrečnimi Zagrebčani, a izraževali so to sočutje ne le z bosedami, ampak tudi z dejanji. „Bili smo, rekel je dopuščen vojščak ljubljanskega polka, daleč tam v gozdu ter smo delali. Povedali so nam, kolika nesreča je zadela naše brate in blago mesto Zagrebško, ki je nas na potu v Bosno tako srčno vzprejelo in dobro pogostilo. Povedali so nam, da pogrešate krepkih rok. Nemudoma smo popustili svoja dela ter sem prihiteli. Pošteno in pridno vam hočemo delati in v vaši nesreči pomoči, da bodete gotovo zadovoljni z nami." Tako je govoril priprosti tesar, ki je bil s 50 tovariši na prvi klic prihitel v Zagreb. XXII. Lizbonski potres 1. novembra 1758. Za tem popisom sestavljenim po raznih časniških poročilih, navajam popis največjega potresa, katerega ljudje pametijo, namreč potresa Lizbonskega od 1. novembra 1755. Angleški zdravnik Wolfall, kaj bistroumen in učen mož, ki je sam bil dolgo časa v Lizboni ter je prebil oni dogodek, poročal je precej obširno o njem kraljevi družbi vednostij v Londonu. To učeno društvo je v svojih obravnavah prijavilo ono pismo poleg drugih poročil. Po primernem uvodu piše Wolfall: „Morebiti bi pred vsem moral opomniti, da je bilo od leta 1750. tako malo dežja, kakor ga ljudje ne pametijo; razen zadnje spomladi, ko je zopet obilo deževalo. Poletje je bilo hladnejše ko navadno; zadnjih 40 dnij smo imeli lepo jasno vreme, kar ni nič posebnega. Prvi dan tega meseca okolo 40 minut po devetih dopoludne smo čutili zelo močen potres; trpel je okolo G trenutkov. H kratu so se v mestu podrle vse cerkve in vsi samostani, podrla se je tudi kraljeva palača, krasno gledališče za opere, s kratka, v vsem mestu ni bilo nobenega večjega poslopja, ki bi se ne bilo podrlo. Dobra četrtina vseh hiš se je porušila in pod njih razvalinami je poginilo najmenj 30.000 ljudij. Le kdor je bil poleg, dobro ve, kaka groza obhaja človeka, ki zagleduje ubita telesa ter zaslišava kričanje in vikanje onih nesrečnikov, ki so pod razvalinami na pol pokopani. To se ne da nikakor opisovati, kajti strah in zmešnjava sta bila tolika, da se celo najpogumnejši niso upali malo trenutkov muditi se in odvaliti malo kamenov raz svojih najljubših prijateljev. Marsikateri bi bil rešen, ko bi se bilo to zgodilo. A vsakdo je mislil le na svoje rešenje. Bežati na prostorne trge in široke ulice bilo je najvarneje. Stanovalci v gornjih nadstropjih so bili v obče srečnejši od onih, ki so mislili bežati skozi vežna vrata, zakaj ti so bili z večino peščev pokopani pod razvalinami. Oni v vozeh so najlaže ušli, če prav so bili vozniki in živali močno poškodovani. Vender jih je poginilo po ulicah in hišah veliko menj kot pod razvalinami velikih cerkev. Bil je namreč ravno velik praznik (Vseh Svetnikov dan) in čas velikega opravila božjega. Natlačene so bile vse cerkve; cerkva pa je v tem mestu mnogo več nego v Londonu in Westminst.ru. Ker so bili tukaj zvoniki vsi zelo visoki, popadali so večinoma na cerkve ter se s streho udrli na tla. Tako je le malo ljudij ušlo izpod njih razvalin. Ko bi bila s tem ponehala škoda, dala bi se bila vsaj nekoliko popraviti. Res da pobitih ljudij ni bilo mogoče oživiti, a izpod razvalin bi bili večinoma izkopali neizmerne zaklade. Pa vse te nade so po večjem izginile, kajti dve uri po potresu je jelo na treh raznih krajih mesto goreti; vnelo se je bilo, ker je potres ogenj z ognjišč in pohišno opravo vse skup zmetal. O istem času je vstal veter, pihal precej močno ter ogenj tako razpihal, da je konec tretjega dne bilo upepeljeno celo mesto. Res podoba je bila, kakor bi se bile zarotile vse prirodine sile, da nas hočejo pokončati. Kmalu po potresu, ki je bil nastal o času najbolj napete vode, naraslo je v trenutku morje 13 metrov više kot pri najvišji plimi ter je ravno tako hipoma upadlo. Ko bi se ne bilo zgodilo zadnje, poplavila bi bila voda vse mesto. Komaj smo se dobro zavedeli, kazala seje okrog nas smrt, sama smrt. Prvič nas je mučila strašna misel, da v občni zmešnjavi ne bode dovolj ljudij, ki bi mrtvece pokopali; tako bode veliko število trupel pouzročilo kugo. A ogenj jih je použil ter je zabranil ono zlo. Drugič smo se močno bali velike lakote; zakaj Lizbona je žitnica vsej pokrajini 50 milj (angleških t. j. 80 kilometrov) na okrog. Vender k sreči so se ohranile nekatere založnice. Res je prve tri dni po potresu stala rez (četrtina kilograma) kruha 10 goldinarjev v zlatu, a pozneje smo kmalu imeli obilo živeža ter smo bili srečno rešeni hude lakote. Tretjič smo se močno bali, da bi najzanikernejši del nizkega ljudstva ne iskal v občni zmešnjavi svojega dobička ter ne pomoril in oropal onih redkih ljudij, ki so kaj oteli si. Res se je to pripetilo sem ter tja. A kralj je nemudoma ukazal okrog mesta postaviti vislice. Ko so obesili okolo 100 teh zanikernežev (med njimi tudi nekaj angleških pomorščakov), ponehalo je tudi to zlo. Živimo pa še zmerom v največji nevarnosti in zmešnjavi, kajti po prvem močnem potresu smo čutili še 22 sunkov podzemeljske sile, vender ni bil nobeden toliko močen, da bi bil podiral hiše v' onih krajih mesta, ki so bile prvi potres srečno prebile. Zato se še nobeden ne upa bivati v hišah; po večjem živimo pod milim nebom, ker nimamo potrebne tkanine, da bi si napravili šatore. Če prav nas je razne noči močil dež, vender sem opazoval, da so te težave in nadloge brez vse škode prenašali najnežnejši in naslabotnejši kakor najmočnejši in najzdravejši. Z nami je vse še v največji zmešnjavi, nimamo niti oblek, niti drugih ugodnih priprav, tudi ne denarjev, da bi jih kupili iz drugih krajev. Vsa Evropa je pri tej nezgodi izgubila preveliko denarjev in blaga, a toliko ni izgubil nobeden narod kakor naš, ki je izgubil vse, kar je tukaj imel. Angležev je poginilo le malo v razmeri z drugimi narodi, a kaj mnogo jih je ranjenih; nesreča je tem večja, ker smo tukaj sicer trije angleški zdravniki, a nimamo niti orodja, niti obezil, niti oblačil, da bi jim pomagali. (Dalje prihodnjič.) Es Prilogi k Preširnovemu životopisu. Priobčuje Fr. Leveč. Ko sem pred dvema letoma pisal v Stritarjevem „Zvonu" životopis Prcširnov, bil mi je odmerjen tako tesen prostor, da nisem mogel porabiti vsega v ta namen nabranega gradiva, ali pa sem ga mnogo porabil samo v kratkih izpisih. Našel sem tudi pozneje po raznih arhivih še marsikatero listino, ki pojasnjuje to ali öno interesantno dobo iz življenja slavnega pesnika našega. Priobčiti hočem letos v „Ljubljanskem Zvonu" te priloge k životopisu Preširnovemu, nadeje se, da bodo zanimali vse, ki se brigajo za književno zgodovino slovensko. L Dva lista Preširnova Čelakovskemu. Ta dva lista je g. Patera našel v Češkem muzeji, a v Ljubljano prepisana prinesel pokojni Aleksander Aleksandrovi« Kotljarevkij 1874. leta g. Levstiku, s čegar dovoljenjem sta tukaj natisnena. 1. Wolilgeborner Herr und Freund! Sic werden schon aus der Ihnen mitgetheilten wie auch gegenwärtig mitfolgenden Antikritik der Kranjska Zhebeliza ersehen haben, dass die Beschränktheit unserer Jansenisten in derselben „der Sittlichkeit anstössige Gedichte" gefunden hat. Seitdem Ihre wohlwollende Recension unser Unternehmen auch bei Leuten, die kein eigenes Urtheil haben, in etwas akkreditirt hat, nehmen sich die Herrn alle erdenkliche Mühe, das weitere Erscheinen unseres Bienchens zu vereiteln. Wir haben schon in voraus gehört, dass sie eine Protestation gegen die Drucklegung des 4tcn Bändchens durch das Biicherrcvisionsamt einleiten wollen. Um ihnen hiezu keinen Anlass zu geben, hat der Bibliothekar Zhop den Kasteliz bewogen, einige unschuldigen Volkslieder, die gerade die letzten in dem der Ccnsursbehörde vorgelegten Cahier waren, herauszureissen, und hat nun, um ein Beispiel seiner Strenge zu geben, eine meiner Balladen wegen ein Paar derber Ausdrücke damnirt. Das hiesige Gubernium hat über den Bericht des Censors nach seinem Antrage das Imprimatur ertheilt 4 und das Heft dem Revisionsamte zur Vormerkung zugefertigt. Der hiesige Bücherrevisor, Namens Pavfhek (zugleich Professor der Philosophie, übrigens der bornirteste Jansenist) hat aber statt sein Amt zu handeln, einen in seiner Art einzigen Bericht an das Gubernium erstattet und im solchen um Suspendirung des Imprimatur und Recenserirung der Zhebeliza gebeten „indem sich in Dr. Prefhern's Gedichten noch eine Menge der Sittlichkeit anstössige Stellen befinden, die dem Censor Zh6p entgangen zu sein scheinen, überhaupt die Phantasie dieses Dichters (— trotz einer wohlgemeinten Warnung des Wienercensors —) einen bedauerungswürdigen moralischen Stoss erlitten hat, da er von seinem Lieblingsstoffe, sit venia verbo! dem Sauglockenläuten trotz der wohlgemeinten Warnung des Wienercensors nicht ablässt." (Diese wohlgemeinte Warnung betraf folgende nur in einigen Exemplaren des 2ten Heftes, Seite 36 vorkommende, gerade wider den Pavfhek gerichtete Stelle: Saref bi fhkoda blo, sdaj od nedelje Do druge, kolkrat fe ferz6 jim vname! In fliega je, kdor pride pred, pred melje, bei der Kopitar, ohne sie jedoch zu streichen, die Bemerkung machte, dass sich die Krainerinnen über diesen Anwurf mit Recht beklagen dürften. Ich habe diese Stelle mit einer minder passenden vertauscht,*) "weil der Professor Supan sonst seine von Ihnen für versificirte Prosa erklärten Gedichte zurücknehmen wollte, indem er behauptete, seine geistliche Würde erlaubt ihm nicht, mit Leuten gemeinschaftliche Sache zu machen, die sich nicht scheuen, ein solches Scandalum zu geben. Unterdessen sind, weil ich auch nicht ganz nachgiebig gewesen, bei 10 Exemplare mit dieser scandalosen Stelle gedruckt worden (wovon gegenwärtig 1 mitfolgt). Einen ferneren noch grösseren Anstoss, als mein angebliches Sauglockenläuten gab eine gelungene Uebersetzung der Ballade: Der Abt und der Kaiser von Dr. Tufhek, einem neuangeworbenen Jünger. Der Bibliothekar Zh6p hat schon in seinem Berichte dem Skandale vorzubeugen gesucht, und das Gubernium darauf aufmerksam gemacht, dass dieser Schwank schon mehrere saecula alt und die Bearbeitung desselben von Bürger nirgends verboten sei, auch davon bereits eine von einem geistlichen Herrn, dem Görzer Canonicus Stanizh gemachte krainische Uebersetzung existire, übrigens das Ansehen unserer Geistlichkeit zu wohl begründet sei, als dass es durch einen so unschuldigen Spass gefährdet werden könnte; allein dadurch hat sich unser jansenistische Zelot nicht *) Kdor po-nje pride, jih k poroki pelje. Kr. Čeb. II, 36, 13. Ured. irre leiten lassen und dagegen sehr geistreich bemerkt, dass zwar allerdings, wie männiglich im In- und Auslande bekannt, ein glückliches Band zwischen Hirt und Schafen bestehe, dass man aber desswegen um so weniger jungen Trotzköpfen erlauben soll, es zu trennen. „Man weiss, was in Frankreich Voltairs Satyrc bewirkt hat!B (Voltairs Satyre = Bürgers Ballade: der Kaiser und der Abt!) Und schloss beiläufig mit den Worten: das Gubernium möge nicht erlauben ein Werk zu drucken, dessen Lesung die Geistlichkeit von ihrem Standpunkte aus verbieten, wenn nicht gar verbrennen (scilicet die Lesung) müsste. Auch hat er das Gubernium darauf aufmerksam gemacht, dass man den Zhöp nie mehr zum Censor, höchstens nur zum Mitcensor aufstellen könnte. Dieses merkwürdige Aktenstücke, dessen Deutsch ich Ihnen nicht wörtlich mittheilen konnte, aber nach der Versicherung derjenigen, die es gelesen, mehrere noch frappantere Wendungen als die „die Lesungen verbrennenK enthalten soll, hatte einen theilweisen Erfolg. Der Mann Gottes hat noch den Pfiff gebraucht., dass er den Bischof avertirte, man wolle etwas ohne jedoch sich darüber genauer auszulassen, was, gegen die Geistlichkeit drucken lassen. Dieser gieng darüber zum Gouverneur, der bei dem Umstände, dass beim ganzen Gubernium ein einziger Gubernialrath krainisch kann, den Antrag machte, das corpus delicti, jedoch ohne Anschluss des Pauschekischen Berichtes nach Wien vorzulegen; und so ist unser Bienchen am 16. d.M. nach Wien geflogen, woher wir es vor 1 Monate nicht erwarten. Diess zur Entschuldigung, dass wir unser Versprechen, Ihnen die Zhebeliza binnen 6 Wochen zukommen zu lassen, nicht zugehalten. Damit Sie jedoch unseren guten Willen sehen, so überschicken wir Ihnen den von Ihnen angezündeten Abz-Krieg für Sie und Ihre Freunde. Die kärntnischen Volkslieder sind noch nicht erschienen. Nun noch eine sehr grosse Bitte: Smole wünscht die von ihm und Vodnik gesammelten Volkslieder herauszugeben. Sie wurden von mir redigirt und sind bereits ins Reine geschrieben. Aus dem Vorausgesagten werden Sie begreiflich finden, dass wir solche hier nicht können drucken lassen, wenn wir uns nicht zahllosen Intriguen der hiesigen Obscuranten aussetzen wollen. Nachdem wir aber aus der Sammlung der von Ihnen herausgegebenen Volkslieder sehen, dass die Prager Censur gegen die hiesige sehr liberal ist, so wünschten wir, die Volkslieder in Prag drucken zu lassen, was jedoch nur mit Ihrer Beihülfe möglich wäre. Wir 'wagen Sie daher, da Sie schon einmal das Protectorat der krainischen Muse angenommen, zu 4* bitten, auch die krainische Volksspoesie unter Ihren Schutz zu nehmen. Die Sammlung würde zwischen 6 bis 7 Druckbogen geben, wovon 1 Bogen kürzere, die übrigen aber alle längere Lieder enthalten würden. Wir haben alles Zottenhafte möglichst vermieden, so dass die Lieder die Censur passiren dürften, wenn sie auch strenger geworden sein sollte, als sie zur Zeit war, da Sie Ihre Sammlung veranstalteten. Wollten Sie die Mühe zur Vorlage derselben an die Censurbehörde, zur Abfindung eines Druckers übernehmen und zugleich die Correctur besorgen und nur das Honorar, das Sie dafür verlangen würden, bestimmen; oder wüssten Sie sonst jemanden, an den man sich diesfalls verwenden könnte, so würden Sie uns sich zu sehr grossem Danke verpflichten. Wir würden Sie bitten, mit einem Buchdrucker, der schöne Lettern hat, zu sprechen, was er für den Druck 1 Bogens verlange, wie auch, was Sie für Ihre Mühewaltung begehren und Smole würde Ihnen zugleich mit dem Manu-scripte in duplo, den Betrag bar oder in einer Anweisung an ein dort akkreditirtes Ilandlungshaus mit grösstem Vergnügen und Danke übermitteln. Das Papier denkt er von Wien aus dem Drucker zuschicken zu lassen. Ueberhaupt wünscht er die Auflage so nett als möglich ausstatten zu lassen und beabsichtigt dabei keinen Gewinn. Die Auflage müsste wenigstens zwölfhundert Exemplare betragen, indem wir darauf gefasst sein müssen, dass unsere Geistlichkeit einige davon verbrennen werde, wie sie es theilweise mit der Zhebeliza thut. Sollten in Ihren Druckereien keine langen Hacken für das krainische f aufzutreiben sein, so würde sich Sinolfc nichts daraus machen, wenn der Buchdrucker die nöthige Quantität schneiden und giessen Hesse; nur würde er bitten, ihm vorläufig den diesfälligen Kostenanschlag bekannt zu geben. Auf das § würden wir verzichten, indem es ohnedies weniger beachtet wird und von Vodnik gar nicht gebraucht wurde. Auch würden wir Sie ersuchen uns bekannt zu geben, binnen welcher Zeit der Druck fertig sein könnte, wenn Sie sich der Sache annehmen wollten. Der Dienst, den Sie dadurch der krainischen Literatur erweisen würden, wäre um so wesentlicher, als der Opposition unserer jansenistischen Öbscuranten auf keine andere Art beizukommen ist, als dass man ihr zeigt, dass sie ganz vergebens sei. Ich beschäftige mich gegenwärtig mit der Uebersetzung der Byronischen Parisina, die auch in Krain vermuthlich nicht wird gedruckt werden können, mit der ich mich auch aus diesem Grunde nicht besonders beeile. Kasteliz wartet auf den Beschluss der Censurhofstelle rücksichtlich seiner Zhebeliza. Zhöp hat" einen wackern Strauss mit dem Abz- oder vielmehr Abd-Messias Metelko und dessen Propheten Burger begonnen, von dessen Fortgange und Ende Sie seiner Zeit einen nähern Bericht erhalten werden. Indem ich Sie die Zumuthung, dass Sie der krainischen Volkspoesie ein solches Opfer bringen werden, durch den Drang der Umstände zu entschuldigen und Sie auch für den Fall, dass Sie dies nicht thun könnten, um eine baldige Beantwortung meines gegenwärtigen Briefes bitte, verharre ich mit Achtung Ihr Freund und bereitwilligster Diener Dr. Franz Xav. Prefhern m. p. LaiUach am 29. April 1833. Zhop und Kasteliz empfehlen sich bestens. „Die Slovenen." Tako se zove knjiga, katero je spisal profesor akademične gimnazije na Dunaji g. Josip Šum an s pomočjo gg. Fr. Faschinga, Fr. H u b a d a in Dr. F r. S i m o n i č a, a na svitlo dal K a r o 1 P r o c h a s k a v Tešnu. Takšno knjigo (samo nekoliko toČnejšo) morali bi bili Slovenci oskrbeti že 1. 1848. Tako bi si bili prihranili mnogo nepotrebnega borjenja z zaslepljenimi sovražniki, ki nečejo niti očitnih naših pravic, sposobnostij in zahtev priznati in kateri nam celo zanekujejo opravičenost samostalnega osobnega razvoja. Z druge strani bil bi svet mnogo bolje o nas poučen in ne veroval bi strastnim strankarskim lažem, kar se sedaj ne da več popraviti, ker zaslepljena strast neče resnice slišati. Zato moramo sedaj trpeti sramoto, da svet o nas to misli, kar piše Schach to v a geografija še v najnovejši izdavi o Slovencih (na str. 258): „Die Slovenen sind mistrauisch und feindselig gegen ihre deutschen Landsleute, denen sie an Betriebsamkeit und Reinlichkeit, überhaupt an höherer Kultur nachstehen, träumen aber dessungeachtet von der Errichtung eines Zukunftsreiches Slo veni en. — Ein gefeierter Mann aus Krain hat erklärt, dass man die ganze slovenische Literatur in einem Schnupftuch davontragen könne.— Da svet res to veruje in da se naši nasprotniki sedaj ne dajo več poučiti, to dokazuje najbolje trditev „Neue freie Presse," ki v oceni ranjkega Bleiweisa zaslug za slovensko slovstvo svojim vernim čitateljem pripoveda, da je Anastazij Griin v resnici vse slovensko slovstvo v * robci prinesel v deželno zbornico kranjsko! Vender ne bodimo tako pesimistični in upajmo, da bode Šumanova knjiga še marsikaterega sovražnika Slovencem izpokorila in sčasoma boljše nazore o naših težnjah razširila. Zato pa z radostnim srcem pozdravljamo profesorja Šumana delo in hvaležni smo tudi založniku Prochaski, da je to delo med ljudi poslal, čeravno bode imel že lep materijalen dobiček od tega. Ali naše veselje m popolno. Kale ga neke občutne nedostatnosti knjige, katera ne podaje svetu popolne slike o našem narodu. In to moramo z bridkim srcem potožiti brez ozira na osobe visokoučenih gospodov pisateljev, ki so izvestno svojega posla lotili se z najboljšo voljo Slovencem koristiti. Da svoje naloge niso popolnoma izvršili, tega niso oni sami toliko krivi, kolikor nedostatek dotičnih pripravljajočih in pomožnih del. Tu pa moramo zopet vsi literarno naobraženi Slovenci na svoje prsi trkniti in reči: „mea culpa!" Dva sta glavna nedostatka, katera moramo Šumanovi knjigi očitati: prvi, da ne podaje načrta zgodovine Slovencev, nego samo dežel, po katerih stanujejo Slovenci; drugi, da se v njej tako malo in na kratko omenja narodno slovstvo slovensko. Po tem, kar se tujec nauči iz g. Faschingovega pregleda zgodovine slovenskih dežel, mora pač pritrjevati stari „Pressi", ki je o ranjkem Bleiweisu pisala, da je še le on „ustvaril slovenski narodter da so Slovenci „narod brez preteklosti, kakor tudi najbrž brez bodočnosti." Kako za Boga hočete, da bode Nemec veroval v starodavno preteklost Slovencev, ki ni bila brez vse slave, ako v tako strokovnjaški knjigi, ki jedino more v pravi svitlosti pokazati našo zgodovino, ne nahaja nikjer povedanega, da so se Slovenci kedaj čutili in vedli kakor jeden narod; da so stanovali v deželah, ki so bile nekdaj tudi politično združene, in da, ko se je ta vez pozneje pretrgala, ostali so vender še skupni odno-šaji med temi deželami do novejšega časa! . Nemci (in tudi mnogi Slovenci) ne ved6, da so bile vse slovenske dežele tudi po osvojenji od strani Frankov in Nemcev združene v samo jedno administrativno celoto, v staroslavno vojvodino Koroško, ki je imela na vzhodu, jugovzhodu in vsem jugu (čez vse Frijulsko celo do Verone) svoje marke, torej dežele, ki so imele le gledč varstva mej samostalne zapovednike (mejne grofe), ki so pa bile v vsem ostalem popolnoma podrejene koroškemu vojvodi. Kdor ve, kako samostalna so bila vojvodstva nemškega cesarstva, kolikokrat so se cesarjem upirala ter jih navadno samo po imenu priznavala za svoje gospodarje, ta bode tudi razumel, da Koroška vojvodina tudi po svojem združenji z Nemčijo ni bila nikakor ž njo spojena II Koliko aktov Osob Statistov štev. cena gld. kr. moških ženskih moških 'ženskih 6 25 Gospod Čapek .... V. 1 9 2 3 Belin...... 0. 1 2 3 8 9 . 30 Graščak in oskrbnik . . Igk. 4 6 2 7 7 10 30 Serežan ...... o. 1 3 2 11 4 1 Svojeglavneži . j v. 1 3 3 . • 11 30 Roza...... v. 3 3 2 12 30 Klobuk.....' .! v. 1 5 2 . Tičnik...... 1 3 2 4 13 30 Išče se odgojnik . . . j Igk. 2 6 3 4 14 30 Zabavljica..... V. 1 6 2 Zakonske nadloge . . . v. 1 3 2 15 30 Poglavje I., II. in III. . v. 1 4 3 • Mutec...... 1 4 2 16 30 Telegram..... v. 1 7 2 Sam ne vč kaj hoče . .1 B. lVi 3 3 17 30 Ona me ljubi .... i V. 2 5 3 i i Gospod regisseur . . . Šaljiv priz. 2 . 18 30 Uskok ...... V. 1 6 1 i Udova in udovec . V. 1 2 2 19 40 Visoki C..... v. 1 4 2 Gorenjski slavček . . . 0. 2 6 3 8 6 20 50 Požigalčeva hči . . . . Rs. p. 5 15 7 10 6 21 60 Umetnost in narava V. 4 9 4 , 22 60 Zapravljivec..... Igk. 3 24 7 16 14 23 50 Pokojni moj .... V. 2 3 . 24 Lornjon...... R.s. p. 6 2 9 . 50 Gospa, ki je bila v Parizu V. o 6 3 25 40 Na kosilu bom pri svoji materi V. 3 2 Brati ne zna . . . . B. 3 2 . 26 50 Gospoda Kodejja pridige izza gardin..... V. 6 3 ! V spanji..... V. 1 2 2 ! . . Zvezeku CÖ * g S > Osob Statistov cena Naslov igri B S! O | * j -7 štev. gid.| kr. moških ženskihj molkih ženskih 27 • .1 ■ • 60 Kovarstvo in ljubezen . . ž. 5 ß 6 4 3 2 2Sin29 i • ; Donna Diana . . . v. 3 5 4 3 30 50 William Ratcliff . . . ž. 1 H 2 7 4 Gluh mora biti .... B. 1 3 1 2 31 50 j Ženska borba .... V. 3 5 2 1 . 32 45 i Ogenj ni igrača . . . V. 3 4 4 ■ • < 33 • 60 Ena s * joče, druga se smeje Garibaldi..... Igk. M?- 4 1 6 4 4 2 34 35 Marija Magdalena . Ž. 3 7 3 35 60 Tri vile...... Serce je odkrila . . . Pes in mačka .... v. v. v. 2 1 1 4 3 2 4 2 1 36 70 Cvrček...... Igk. 5 8 8 10 37 70 Lowoodska sirota . Igk. 4 9 8 38 • 60 Trnje in lavor . . . Doktor Robin .... R. V. 2 1 10 4 2| 2 12 39 50 Pesek v oči .... V. 2 9 6 . * 40 • 70 Kozarec vode .... i v- 5 5 3; 13 41 50 Igralka...... V. 1 2 2 ! 50 i Dva gospoda pa jeden sluga B. s. p 1 4 2 1 42 • Star samec..... R. 2 2 2 Stara mesto mlade . v. 1 3 2 43 50 Gringoire..... Ena se mora omožiti . Igk. i v. 1 1 3 2 4 18 44 • 50 Berite Novice .... Dva zeta..... V. v 1 1 2 4 2 1 i 45 * 75 1 Nemški ne znajo . | Ženski jok..... B. V. V 1 1 1 8 ' 3 3 1 2 2 • 46 60 Kje je meja V ; G. 1 3 2 i Gospod Zamuda . . . 1 Krojač Fips..... v. 1 1 10 3 2 2 47 45 Marijana..... 'igk. 5 9 5 7 48 1 • i Tonica...... R. 3 10 2 j Št!....... V. 2 5 2 3 Blaznica v prvem nadstropji V. 1 3 2 i Ali plavaj ali utoni! V. 1 3 1 j . 49 1 • i Zmešnjava nad zmešnjavo . ! Štempihar mlajši . . . Izbiralka B. G. V.s.p. 5 1 3 s 6 4 2 5 ; 4 50 2 Precijoza ..... Igk. 4 14 4 40 15 - Žila . . .... V. 2 4 1 3 2 Ujetniki carevne G. 2 4 2 7 5 ' Zapirajte vrata! V. 1 3 1 Dragocena ovratnica . v- 1 3 2 ■ • ! Pol vina, pol vode . V. 1 2 2 . • ■ 1 Eno uro doktor . . . B. 1 6 3 Srečno novo leto! . V. 1 3 2 51 2 , Edda...... Ž. 4 10 3 30 6 | Mäterin blagoslov . . . 1 •• • • ' • Igk. s. p. 5 10 6 30 10 Zvezku Naslov igri cS -P A i Koliko aktov Osob [ Statistov Stav. cena 1 gid. kr.j moških 7 en tiri h moških | ženskih 1 Na Osojah..... Damoklejev meč Francosko-pruska vojska . Šolski nadzornik . . . » Igk. G. Š. Vs. p 5 1 1 1 8 3 3 4 * 5 2 3 2 i 10 1 5 Nekatere igre so tudi iz „Slovenske Talije" posebej natisnene in se morejo dobivati po t6j ceni: N a 8 1 o v Cena N a 8 1 o v Cena kr. kr. ' Gospod Čapek .... 20 Gluh mora biti .... 20 Belin....... 10 Ena se joče, druga se smeje 50 Serežan ...... 20 Garibaldi...... 15 Svojeglavneži . . . . . . 15 Tri vile...... 35 Klobuk...... 20 Srce je odkrila .... 25 Tičnik...... Pes in mačka .... 15 Zabavljica...... 15 Trnje in lavor .... 35 Zakonske nadloge . . . 15 Doktor Robin..... 30 Poglavje I., II. in III. . . 20 Igralka...... 30 Mutec...... 15 Dva gospoda pa jeden sluga 30 Telegram...... 25 Star samec..... 30 Sam ne ve, kaj hoče . . 10 Stara mesto mlade . . . 25 Ona me ljubi .... 30 Gringoire . ... 30 Gospod regisseur.... 5 Ena se mora omožiti 15 Uskok...... 20 Berite Novice .... 25 Udova in udovec . . . 15 I)va zeta...... 30 Visoki C...... 20 Nemški ne znajo .... 30 Gorenjski slavček 20 Ženski jok..... 25 Pokojni moj ..... 25 Moja zvezda..... 35 Lornjon...... 35 Kje je meja? .... 20 Na kosilu bom pri svoji materi 20 Gospod Zamuda .... 30 Brati ne zna..... 20 Krojač Fips..... 20 Gospoda Kodelja pridige izza Tonica...... 30 gardin...... 30 Št!....... 35 V spanji ...... 20 Blaznica v prvem nadstropji 20 William Ratcliff .... 35 Ali plavaj ali utoni . . . 20 Naslov (Cena Naslov Cena kr. Zmešnjava nad zmešnjavo : Štempihar mlajši , Izbiralka..... i Precijoza..... 50 Na Osojah . . . 20 Domoklejev meč . . 35 Francosko-pruska vojska 70 Šolski nadzornik . . 60 15 10 20 Žila 20 40 25 20 15 20 10 60 60 Ujetniki carevne Zapirajte vrata! Dragocena ovratnica Pol vina, pol vode Eno uro doktor . Srečno novo leto! Edda .... : Materin blagoslov Slovenska Talija, se dobiva v Ljubljani pri J. Giontiniji na mestnem trgu štev. 17 in pri dramat. društvu. Vrhu teh se dobivajo pri dramatičnemu društvu še te igre: Jamska Ivanka. Izvirna domorodna igra s pesmami.v treh dejanjih, tana 25 kr. — Klavirski napevi k tej igri. Cena 20 kr. — Bob iz Kranja. Vesela igra s petjem v 1 dejanji. Cena 30 kr. — Kral Vondra XXVI. Spevoigra v 3 dejanjih. Cena 10 kr. Na naročila brez denarjev se dramat. društvo ne more ozirati. TKE čitalnicam in narodnim društvom sploh priporočamo, da si od vsake igre omislijo celo garnituro, t. j. toliko knjižic, kolikor jih je igralcem treba o provajanji; cele tiskane igre učečim se igralcem mnogo bolj ustrezajo, kakor samö izpisane naloge, vrhu tega pa so še cenejše. — Kdor od društva vsaj za 4 grid, knjig na jedenkrat naroči, mu popusti društvo fcO °/c navadne cene, ki je spredaj naznačena. s INS ERA TT f 1882. „L J ÜB L J A NS K K t.' A Z V O NA". Vsak inserat Četrt strani obsežen stane vselej po 3 gllja,xi.iT jj ^ Spitalske ulice št. S ^ priporoča svojo dobro urejeno, z najnovejšimi črkami dobro oskrbljeno I TISKARNO. 1 f* • . P X Nahajajo se pa tudi v zalogi: /. * Deželni lakon in ukazi deželnega poglavarstva oziroma deželne $ vlade od lota 1852. do leta ISTO., veljavni za vojvodino Kranjsko. V pol v platnu vezane 1 gld. 50 kr. IVaub sloveuhkiut županom, kako jim je delati, kadar oprav- p ljajo domačega in izročenega področja dolžnosti. Spisal Anton Gl o- fo A/ bočni k. Na slovenski jezik preložil Kr. Leva ti k. — Cena .1 gld. 'A Lcittiukii fur Gemeindevorsteher in ihren Geschäften des selbst- X $> ständigen und übertragenen Wirkmi/rskreises. Vom k, k. Bezirksliauptinaun ^ Anton Globočnik. — Cena fco kr. ^ ■ Občinski red zakon; vojvodino Kranjske s potrebnimi dodatki in ® t/ s pridanim zakonom ob odrßdbi nah občinskih. — Cena 60 kr. v y.r üi(tt>bin«(Ui red (zakon) vojvodine Kranjske s 25. oktobra J875. — $ Cena 30 kr. Oboj«4, v numškem in slovenskem jeziku. p Deželni -/.ukouik za vojvodino Kranjsko. — Posamezne pole po (g t 4 kr ž % .\csr« ia nesrečo ali mrtvaška «lava. — • ('ena 12 kr. r\ > Izbrane o4rodue srbska pesni s dodatkom iz smrti Sraail-Age Oengiča. S srbsko slovnico, slovenskim tolmačenjem, rečnikom tujih %. besed in eirtlsko abecedo. Priredil Janko P a j k. — Drugi pomnoženi y/ natis. — Cena 40 kr. u—n § fe ... M Pozvani ku predplaceni na jediny volky illustrovany tydennlk SVETOZOR na rok 18S2 t» novč /iprare « re forinMu rosširenvm na pek tirni bitem pa pire. Za premii vybran Hynaisuv obraz „Mir" jeden z nejkr&snčjšich obrazä zdobicich sehodištu ku kr&lovBkč loži v n&rodnfm divadle v Prazo. Pf edplatn <-. po S ton : celoročnč 9 zl. 50 kr., pfilletnč 4 zl. 76 kr., čtvrtlotnč 2 zl. 38 kr. „Svötozor" s „Bazarcm" pošto» : celoročnč 14 zl. 50 kr., pfilletnč 7 zl. 26 kr., čtvrtlotnč 3 zl. 63 kr. Prcdplatnč na samotnou modni prflohu „BAZAR" p o š t o u : celoročnč 6 zl., pfilletnč 2 zl. 60 kr., čtvrtletnč 1 zl. 25 kr. K četntmu —- pri m I mu — abonov/ini uctivč zve (3-D Admiiistrace „OTÖZ0KA" Praha, Jind?išsk& ulico, 6. 901—'. J Gostilna pri „Ogrski Kroni" [ v Zagrebu. (Hotel zar ungarischen Krone.) t Podpisani naznanjam si. občinstvu, po-^ sobno potnikom iz slovenskih pokra-T jin, ki hodijo v Zagreb, da som dnč 1. no-T vembra m. 1. zopet prevzel j gostilno pri „Ogrski Kroni" 4 v Zagrebu, sredi mesta, v Ilici, ^ "blizu Jelačičevega trga. ^ Naj se vsakteri potrudi k meni priti, ki želi biti dobro postrežen; pripravljena ^ je zmerom najboljša pijača in izvrstna ku-2 hioja, a so posebno priporočam potujočomu ^ občinstvu snažna in v ceno prenočišča. ^ v občo pa obetam, da boilom vedno skrbel J z vso močjo za to, da bodo moji gosti za-2 dovoljni s postrežbo, kakor tudi z nizkimi ^ cenami. ^ Pri vsakemu dohodu želozniikcga vlaka J stoji na kolodvoru moj omnibus. Janez Kregar, (12—1) gostilničar. In^-nwrrrwrrrrrrr rrr v l Cmeri, kamnosek I_ij -u."Vo 1 j a-n.1, sv. Petra nasip tik mesarskega mostu, priporoča se si. občinstvu za vsakovrstna stavbna dela in izdelovanje nagrobnih spomenikov iz raznovrstnega marmorja in po najnijžih cenah. Prečastiti duhovščini in gg. cerkvenim predstojnikom priporoča so za izdelovanje vsake vrste cerkvenih del, katera izvršuje solidno, v ceno in hitro. S spoštovanjem V. Čamernik, <*—!> kamnosek. ■■♦♦■♦♦■♦♦■MM» »—■ ? A. KORZIKA, f !•♦♦•♦♦• umetne vrt- •♦♦•♦♦•j ♦ Glavna Z narstvo in a 5 tiumunio • . a___•___ ^ trgovina: ^ trgovina s ■ na Poljanah i T št. 12. ♦ semeni Pod-^ družnim: ♦ Scltflhrgon 4 SV. 1*. i V t U,iw 6- {•♦♦♦♦•* Ljubljani. Usojam se svojim čestitim naročnikom in prečestitemu občinstvu naznanjati, da sem ravnokar izdal cenik o semenih, rastlinah, šopkih in vencih, ki se dobivajo pn meni. Ta cenik se vsakemu, kdor ga zahteva, pošilja franko. Za pust se priporočam posebno za izdelovanje šopkov itd. Mnogih naročil se nadejd priporoča se A. Korzika, umetni vrtnar Ljubljani. H. Hauptman v semeniškem poslopji, Ljubljana, priporoča po nizki ceni najboljše fino semlete oljnate 111 suhe "barve, firneže in lake ter najlepSe čopiče (penzlje) za slikarje in zidarje. (4-1) ■S-T,: Oroslav Dolenec, svečar, v Ljubljani Gledališke ulice št. 10, priporoča visokočestiti duhovščini in si. občinstvu svojo veliko zalogo garantiranih, iz čistega voska izdelanih voščenih sveč, voš6ene zavitke, meden vosek, sveče za pogrebe, procesije itd. Podpisani pošilja rožni med kilo po 50 kr. in zaračuna plehasto posodo 30 kr., če se mu novci naprej pošljejo ali pa proti poštnemu podvzetji. Tudi kupuje in prodaje med in vosek. Za mnogo naročila se priporoča Oroslav Dolenec, svečar. (4—1) ifljfe ^ Umetne zobe in ^ i zobovja ^ postavlja po najnovejšem ^ 2 amerikanskem z istemu v . ^ zlatu, vulkanitu ali celoloidu r ^ brez bolečin. Plombira z zla- p 4 torn itd. ^ ^ Zobne operacije izvršuje po- ^ A polnem brez bolečin P ^ s prijetnim mamilom £ ^ zobni zdravnik l * A. Paiehel ^ ^ poleg Hradeckega železnega ^ * mostu v I. nadstropji. r (12—1) Najnovejše iz pozamenterijs, kakor: Atlas, failic, pliš, surruh taffet v vseh barvah; JcorseUe, kravate, srajce, man chatte, telovniki francoske fa