556
Bajka o velikem demiurgu
Morda bo nekega dne kdo pripovedoval o množicah, ki so spale tisočletja in se končno lepega lepega dne prebudile. Vsi se ne prebujajo hkrati, ampak ko pridejo v tisto fazo korenitih sprememb življenjskih razmer, ki se imenuje industrijska revolucija. Ko se množice postopoma prebujajo,
557                                                                                                 Bajka o velikem demlurgu
v tem krču razblinjanja sanj razdirajo stare družbe in volijo ljudi, ki jih bodo zastopali pri porajanju nove. Ti ljudje, ki so vzniknili iz množic, so ne le utelešenje njihovih vrlin, ampak, žal, tudi slabosti. Sicer pa so to bili običajni ljudje; od drugih so se razlikovali predvsem po izjemni življenjski moči. Nekateri od teh ljudi so kraljevali vse do konca svojega življenja, nekateri kratko, nekateri pa so morali s prestola, komaj so se povzpeli nanj. Tako so nekateri umrli v svoji postelji, drugi, vrženi s prestola, v pregnanstvu, nekateri pa spet zaradi krogel strelskega voda. Toda vsi brez izjeme so bili siromašnega rodu, kakor kmet, ki v pravljici postane kralj: eden je bil pleskar, drugi učitelj v šoli, tretji delavec, četrti semeniščnik itd.
Tudi naši povesti o Titu bi želeli dati obliko bajke, kajti življenja Stalina, Hitlerja, Mussolinija, Kemala Atatiirka, Naserja, Gandhija in končno Tita samega imajo nekatere značilnosti bajke prav zaradi svojega individualistične narave, vendar, če jih pozorno pogledamo, ni v njih videti nič anarhičnega, pač pa so v zvezi z največjimi družbami, ki so kdaj obstajale na svetu, družbami množic. To so posamezniki družbe kljub kultu osebnosti in ideološki demagogiji, ki so v nekaterih primerih privedli do lastnega propada in do propada množic, ki so jih zastopali. Reči je treba, da so, čeprav se pogosto tega niso zavedali, prispevali k ustvarjanju nove družbe, ki se je popolnoma razlikovala od prejšnje.
Titov primer takoj pokaže, da je redek v tej kategoriji reprezentativnih ljudi. Njegova pot vodi iz mraka skozi romaneskne zgode in nezgode do svetlobe politične oblasti ob nenehnem vzponu, ki ga je končno kronala zavidljiva neomajnost. Tito je kot malokdo poznal sredstva in razumel meje in naravnanosti ciljev, kar potrjuje, da je prej utelešenje vrlin kot pa slabosti množic, ki jih zastopa. Konec koncev nam Tito kaže — prav zato, ker ni šef kakšnega velikanskega carstva, kot sta bila Stalin ali Mao, ampak majhne države — da niso vsi oblastniki na oblasti zaradi demagogije in zaslepljenosti množic; da posameznikove vrednote prihajao na površje tudi v obdobju množice; da končno obstajajo izjemni posamezniki, ki so kljub svoji izjemnosti sposobni, da koristijo in da imajo korist, ko se posvetijo eni stvari in, z eno besedo, ko se uklonijo razumu.
Tisto, kar je v dolgem Titovem življenju še bolj opazno, je njegova sposobnost, sprva nagonska, potem pa čedalje bolj razumska, da se zlije z zgodovinskimi tokovi tudi kljub zelo močnim pretresom in da v njih do kraja ostane. V prvem obdobju svojega življenja si je Tito pridobil bistvene izkušnje v vojni, zaporu in revoluciji s skromnostjo učenca, ki se je namenil kar največ iztisniti iz svojega šolanja. Oznaka, da je kdo šel skozi šolo življenja, je splošna, v Titovem primeru pa gre za bogato vojno izkušnjo, ki si jo je pridobil med vojskovanjem na ruskem bojišču; gre za to, da se je ob svojem bivanju v carski Rusiji, ko je bila v razpadanju, naučil v veličastnih razsežnostih gledati veličasten propad neke družbe; gre za to, da je, končno, neposredno spoznal oblike in tok revolucije; to govori morda o očitni resnici, vendar globoki, ki ima trdno ozadje prav v splošnih mestih. Potem smo v dolgem obdobju življenja, v obdobju, v katerem se pojavlja kot
558                                                                                                                    Alberto Moravia
politik, komunistični bojevnik v Španiji in Jugoslaviji, vodja partizanov med vojno, vodja diktature proletariata po vojni, navzoči smo pri razvoju Titove osebnosti v različnih okoliščinah, ki so ga naredile za zgodovinsko osebnost, kakršna je danes. Med temi okoliščinami, ki potrjujejo to, kar imenujemo Titov odgovorni individualizem, je treba najprej poudariti njegovo odločitev še iz časa med vojnama, da zaneti politični boj v Jugosloviji brez pomoči ZSSR, naslanjajoč se samo na moči v lastni deželi. Takšna izbira je bila morda v teh okoliščinah potrebna, vendar je bila v prihodnosti odločilna; iz nje so zrasli nasprotovanje Stalinu, jugoslovanska pot v socializem, industrijska revolucija, zasnovana na samoupravljanju in, z eno besedo, ustvarjanje komunistične družbe s svobodnim izražanjem nezadovoljstva. Zdi se, da je Tito proletarski vodja, ki je najbolj razumel pomen liberalnega izročila. Občutek za to je dobil deloma kot oče slovansko-sredozemske domovine, v katero je nenehoma prodirala evropska kultura z avstro-ogrskimi vplivi, deloma pa prav zaradi majhne površine svoje domovine: treba jo je bilo narediti pomembno zaradi pristnih hotenj vedoč, da se to ne da uresničiti na podlagi velikosti njenega ozemlja in števila prebivalcev. V tem smislu je Tito tudi socialistični vodja, ki je v poskusih, da bi izravnal komunistični univerzalizem z nacionalnimi posebnostmi, prišel najdlje. Tito je po drugi svetovni vojni vložil vse svoje napore v ustvarjanje nacije, ki bi mogla biti alternativa močni in velikanski Sovjetski zvezi. Ali je Tito uspel z dejstvi dokazati, da komunizem ni združljiv z izkazovanjem nezadovoljstva? Nemara je danes še prezgodaj, da bi na to odgovorili. Toda Tito je vsekakor pokazal, da komunizem lahko tudi ni enovit in da lahko obstaja več komunizmov. Ta neovrgljiv dokaz o pluralizmu pojavov komunizma je po našem mišljenju največji Titov prispevek svetu.
Alberto Moravia, L'Espresso, 4. 2. 1980