Štev. 38	Nedelja, 18. septembra	193Ž
Bogo Pregelj;
Vask®
in palčki
11. Beg
D3k je poskočil s stola. Napol naprej sklonjen je gledal z odprtimi usti viteza, ki se je še vedno smehljal. Vaško pa se je ugriznil še globlje v stolove blazino. Oči je na pol priprl in med vekami pazljivo opazoval Ivana. Komaj vidno mu je podrhtevala roka, v kateri je držal cigareto. Počasi, pretehtano je spregovoril: »Ne razumem vas, gospod vitez, kaj hočete.«
Vaško, potem pa se je obrmi k vitemu in mu dejal: »Nadaljujte!«
Vitez je lahno zardel, v prikriti zadregi je iskal besede, potem pa je bruhnilo iz njega: »V prvem hipu sem hotel ukazati, da vas povežejo in vržejo v vozo. Pa nisem storil. Veste. Sam sem ugrabil kraljično. Povelje je bilo tako. Zlepa ali zgrda jo moram pripeljati s seboj. Kaj bom govoril o tem, кало težko sem se odločil. Moral sem. Ko sem

Ivnnov obraz se je zresnil. Prikimal js: »Drugega nisem mogel pričakovati Ce želim zaupanje, moram sam govoriti. Kakor sem vas jaz spoznal, tako ste me tudi vi spoznali takoj pri vstopu.«
Vaško se je ujezil, ker je Dik še vedno stal, kakor je skočil: »Tak, Dik, zapri vendar usta in ne glej tako neumno, kakor tele nova vrata!« Dik je trdo stisnil čeljusti, da so zarožljali zobje, potem pa je počasi sedel in zmajal z glavo: »Ne, tega ne razumem.«
»-Marsikaj ne umeš, Dik, pa ni pomagati,« ga je tolažil lahno razdraženo
vaju danes zagledal, sem bil vesei, ker sem se zavedel, da sta jo prišla reševat. Saj bi morda še sam poskušal, kdo ve. Obljubljam vama, da bom pomaga!, kolikor bom mogel. Nečem več gledati njenih žalostnih oči.« Vitez Ivan je stegnil roko. Krepko mu jo je stisnil Vaško: »Velja!«
Potem jo je stresel Dik: »Saj sem vedno trdil: »Še so pošteni ljudje na svetu, ki nama bodo pomagali.«
Vaško je nekaj zamrmral, kar se je slišalo tako nekako: »Neumni ima res vedno srečo ...«
Dik je zardel, ostro je pogledal Vaška in s poudarkom dejal: »Gospod Vaško ne pozabite, da sem dvorni maršal m ne Pavliha.«
Vaško ga je nedolžno pogledal: »Kdo pa to trdi, gospod dvorni maršai?«
Dik se je zmede! : »Tako sem mislil.«
Vaško je začel vpraševati Ivana:
»Gospod vitez, kako si zamišljate beg?« Potem so steknili glave in so začeli ugibati. 2e davno se je shladila kava v čašah. V sobi se je zgostil cigaretni dim v debelo meglo. Sence so postajale vse temnejše in daljše. Samo še košček soin ca je rdeče gledal izza gorskih grebenov, ko so Ivam, Vaško in Dik še vedno sedeli tesno drug ob durugem in se razgovarjali. Potem je skočil Ivan iz stola: »Prosim, gospod dvomi maršal, pojdiva, da bo vse pravi čas pripravljeno. Gospod Vaško, vi me pričakajte tu.«
Vaško je prikimal; »Le pojdita. Dik, ne pozabi pregledati avtomobila in na-toči si dovelj bencina. Dolga je pot. Ne bomo imela časa napajati. Dokler se ne vrnete gospod vitez, se bom vlegel, da bom na večer spočit.« Odšla sta. Vaško je zazdehal in se vlegel kar obut na divan. —	,
Kraljična Marjetica ni bila trudna, ko je prosila Krutoglava, da je smela v svoje sobe. Le zato je odšla, ker je vedela, da se ne bi mogla premagati, da ne bi objela Vaška. Zdaj .ie poslala vse spletične iz sobe. Preohlekla se je în sedla. Nestrpno čaka, kdaj ji bo dal Vasiko znak. Prigovarja si, da je neumna. ker je tako neučakana, pa vendar neprestano striže z ušesi in išče z očmi. Že se je zvečerilo.
Po večerji so jo spletične slekle in jo položile v posteljo. »Ali maj pripovedujem pravljice,« jo je vprašal najstarejša med njimi. Kraljična je trudno zamahnila z roko: »Spala bom. Pojdite.« Po prstih so odšle brez šuma iz sobe. Zadnja je privila luč, da je le še medlo svetila. Kraljična je dvignila glavo in previdno pogledala po sobi, če je sama. Potem je skočila iz postelje, brez šuma je zapahnila vrata, za katerimi so dremale spletične. Hitro in površno se je oblekla in smuknila oblečena pod odeje. »Za vsak slučaj je bolje tako,« je pomislila.
Tiho so se razmaknile stene. Skozi ozko režo je posvetil droben žarek. Tiho je poklicalo: »Kraljična Marjetica!«
Z obema nogama likratu je skočila Marjetica z postelje. Prijetno se je odzvala: »Vaško! Vasiko!«
Vaško je stopil v sobo in se poklonil: »Veseli me, kraljična, da vas morem po dolgem času pozdraviti.«
»Jod, Vaško, kako sem te že težko čakala. Dan za dnem sem stala v oknih in gledala, tebe pa ni bilo od nikoder. Kadarkoli sem pomislila, da si >ne tudi ti pozabil, sem se morala vedno jokati.«
»Kar sem obljubil, držim.«
»Pa kako si prišel zdaj k meni?«
»Po skrivnem hodniku. Tako bomo tudi bežali, kakor hitro se bo vrnil vitez Ivan.«
»Vitez Ivan?« Sa] me je ravno on ugrabil.«
»Vem to. Po povelju. Pa mu je bilo hudo. Brez njega bi sploh ne našel k tebi. Na prosto nas bo vodil.«
»Če mu ti' verješ, mu boin tudi jaz, čeprav me je ugrabil.«
»Gospod Vaško! Ako je primceza pripravljena, lahko gremo.« V sredi odprtih skrivnih vrat, je stal vitez Ivan. Oblečen je bil v tesno, prilegajočo se črno obleko, ki je bila pletena iz prst širokih jermenov. K pasu si je privezal težek dvoročen meč, na glavo si je poveznil okrogel šlem brez okraskov.
»Pojdimo,« je dejal Vaško. Kraljično je prijel okrog pasu in jo dvignil v odprtino, potem se je pa še sam pognal v skoku vanjo. Prižgal je luč. Tiho so se zaprla za njim vrata. Nerazločno so zaslišali skozi steno trkanje. »Moj bog, spletične trkajo,« se je prestrašila kraljična.
»Hiteti moramo, da uidemo iiz gradu, preden nas morejo obkoliti!« je dejal resno vitez Ivan in se začel spuščati po polževo zavitih stopnicah. Vse je bilo tiho okrog njih. Samo lastno sopemje so čuli. Brez konca so se pogrezale stopnice v globino iin temo. Le tenko so rezali žarki svetiljk v mrak in razsvetljevali neometane stene in ozke strme stopnice. V gostem, zatohlem zraku, je kraljična vse težje dihala. »Počijmo. V strani me bode ...« je prosila.
Za hrbtom so se oglasili zmedeni klici. »So že za nami...« je kriknil Ivan, naprej! Čim hitreje!«
Telkli so po stopnicah navzdol. Vasiko je objel kraljično in jo na pol nesel.
Stoj! Tu so vrata. Ivan ima že ključ v rokah. Vse bližje je za njimi topotajoči odmev zasledovalcev. Ključavnica je vsa zarjavela. Ključ se neče premakniti. Ali bo tu konec? Ne, ne! Ivan je potegnil iz nožnice bodalo in ga pretek-nil skozi ključevo uho. Pritisni1 je. Kaj zato če se je zajedla ostrina v dlan in je ključ s krvjo rdeče pobarvan. Ključ se je zavrtel. Odprta so vrata. Hitro, hitro. Ivan je vrata zaklenil. Na dnu so. Po ravnem teko. Naprej, naprej!
»Ne morem več ...« je zajokala kraljična, »pustita me. Sama se rešita.. « Ne! Vaško je močen. Kakor dete je dvignil kraljično v naročje in teče z njo naprej. Zasledovalci razbijajo po vratih. Ne bodo se tako brž vdala. Vra-
ta so železna. HropeS se vije Vasku 'điH iz razbeljenih prsi. Pa vsaj se tam že zeleno svetlika izhod v prostost. Še malo. samo še malo!
»Stoj! Stoj!« V hodniku stoji straža. Dolge sulice ima. Sivo se svetijo meči v polmraku. To je konec ...
Vitez Ivan je potegnil meč. »Tako plačujem svoje dolgove.« je kriknil in se vrgel z dvignjenim mečem proti nastavljenim drogovom. Les ie zahreščal pod silnimi udarci. Nekdo je plehko kriknil in se zgrudil. Potem so se po-greznili meči v Ivanova prsa. Orožje mu je padlo iz rok. Svetlo je zažvenke-talo po tleh. Z obrazom je pal nanj vitez. Napadalci pa so skočili naprej. Že so tik pred Vaskom, ki se jim je vsta-
Boris:
Kraljevič in
V Deveti deželi je živel kralj, ki je imel edinega sina. Ta sin je bil junak, da ga je bilo veselje gledati. Med vsemi vitezi mu ni bilo po hrabrosti in prebrisanosti enakega, pa tudi ne po lepoti. Z vsemi se je meril v orožju in vse je premagal. Zato mu je nekoč rekel oče: »Vidim, da bom izročil krono v roke naslednika, ki bo vreden mojega imena. Zdaj si moraš izbrati še družico, ki bo vredna, da bo delila prestol s teboj. Dosti lepih deklet visokega rodu je v moji deželi. Ali si boš izbral katero izmed njih ?«
»Ne,« je odvrnil sin. »Res so lepe, toda v srcu so slabe. V svet pojdem, da si poiščem pravo.«
»Kaj pa hčere mojih sosedov - kraljev?« ga je vprašal oče.
»Tudi med njimi nisem videl prave, ki bi bila zame. Daleč v svet pojdem, tja kjer solnce vzhaja, morda dobim dekle, ki bo za moje srce.
In sin je šel v svoje sobe. Vrgel je s sebe obleko, ki se je kar svetila v zlatu in oblekel preprosto vitežko. Izbral je najboljšega konja, pripasal si je me., ki se je tolikrat izkazal in odjezdil.
»Čez leto dni se vrnem,« je še zakli-cal očetu in že je izginil v oblaku prahu.
Teden dni je jezdil po kraljestvu svojega očeta. Potem je prišel v deželo, kjer je solnce noč in dan sijalo.
Ni vedel, kam naj se obrne. Tedaj je srečal na cesti starega moža, ki je bil ves siv od let.
»Kam jezdiš, vitez?« ga je vprašal starček.
vil golorok. Tako strašno gleda, da so
se vstavili in se ne upajo naprej. Ostreje done udarci ob vrata za hrbtom. Stresajo in se ječe upogibljejo. S treskom so se zrušila. Kraljičina se je pri-vila k Vasku in mu zakričala v uho: »Prstan ! Snemi prstan !«
Z žalostnim smehom je odmajal Vaško z glavo: »Ne morem. Prevelik bi bil za to mišnico. Samo zadušil bi se brez haska ...«
Napadalci so planili naprej. Odtrgali so kraljično. Vaška so podrli na tla. Zvezali so ga. »H Krutoglavu!«
Zaman je čakal Dik z avtomobilom na cesti v gozdu. Hodnik je bil prazen. Samo črna luža se je močno svetlikala sredi njega.	(Konec prihodnjič.)
povodni mož
»V svet. Vitezov iščem, da bi se z njimi meril v orožju. Lepega dekleta, da bi mi postala žena.«
»Ne boš se dosti boril v naši deželi,« je starec žalostno odvrnil. »Meči naših vitezov rjave v nožnicah. Ne smejo se med seboj boriti. Vsa dežela žaluje.«
»Kaj se je pripetilo?« je radovedno vprašal kraljevič.
»Kaj še ne veš?« se je starec začudil. »Od nekod se je priklatil povodni mož. Sredi jesena pod gorami si je sezidal grad. Tam blizu jezera je prebivala v zlati palači kraljeva hči. Nekega večera, ko se je s čolnom vozila .po valovih, je iztegnil roko po njej in jo odvedel v
svoj podzemski grad. Nikdar več se ni vrnila: Leto dni bo že, kar vsi žalujemo, Kraljeva edinka je, in kdor jo bo rešil, bo dobil njeno roko in kraljestvo. Najlepše dekle je v desetih kraljestvih in najblažjega srca.«
»Tja pojdem,« si je dejal kraljevič »Ali je daleč?«
»Ni daleč. Jezditi moraš proti vzhodu in drugo jutro boš pri jezeru.«
Kraljevič se je zahvalil za pojasnilo
in preden mu je starček mogel odgovoriti, je bil že daleč, daleč.
Koder je jezdil, povsod je srečaval same žalostne ljudi.
»Kialj je na smrtni postelji,« so mu povedali. »Nesreča ga je tako potrla, da je ne bo mogel preboleti. Žalost ga bo vzela.«
In drugo jutro je kraljevič prišel do jezera, ki se je pravkar zaiskrilo v jutranjem soincu. V daljavi je videl kraljev grad, ki je bil ves zavit v črnino.
»Kralj umira, kralj umira...«
»Moram jo rešiti,« si je dejal kraljevič in pognal konja proti gradu. Niti pred vrati se ni ustavil. Kar po stopnicah je zdirjal, mimo stražnikov, ki so se v strahu razbežali. šele pred kraljevo sobo je skočil s konja.
Naglo je odprl vrata.
V sobi je bila tema. Le slabotna sveča jo je razsvetljevala. Vse polno ljudi je klečalo okoli postelje, kjer je umiral kralj.
»O, kralj, prišel sem, da ti rešim hči,« je vzkliknil.
Vsi so se ozrli, kdo prihaja. Videli so ga na pragu, močnega, odločnega.
»Kdo si?« je vprašal kralj s slabotnim glasom.
»Ime je pena,« je odvrnil kraljevič. In že se je obrnil in zavil po stopnicah ter krenil proti jezeru.
»Nesite me k jezeru,« je ukazal kralj in že so ga dvorjani odnesli.
Srce mu je slabotno utripalo. Ali se bo temu mlademu junaku res posrečilo, kar se še ni nikomur? Ali bo res znal prekaniti povodnega moža? Vedel je, če se mu to posreči, mu vrne življenje. Zato je trepetal ob misli, da bo morda zdaj pa zdaj na površini jezera zagledal truplo neznanega viteza.
Kraljevič pa je med tem pregledal jezero. Ob bregu je raslo bičevje in sililo proti sredini. »Tam mora biti tik pod gladino pot,« si je mislil. »Tam poj-dem.«
In skrit med bičevjem je šel na pot. Ko je prišel skoraj do srede jezera, je bilo nenadoma konec poti. Pogledal je v globino in globoko pod seboj je zagledal krasen grad, ki se je lesketal v biserih. »To mora biti palača povodnega moža,« si je mislil in že se je spustil v globino.
Ko je prišel do dna, mu je strašna pošast zastavila pot. Ogromen polip z neštetimi tipalkami, ki so hotele seči po njem in ga skušale stisniti k sebi. Kakor besen jih je rezal z dolgim ukrivljenim nožem, ki ga je nosil za pasom. Toda tipalk je bilo čedalje več. Kakor
bi iz vsake odrezane zrasli dve novi. Dvoje pošastnih oči se je uprlo vanj.
Besno je sunil vanje in icaai so tipalke nenadoma obstale in popustile. Črn oblak ga je zavil. Ko se je razlezel, je videl pošast mrtvo pod seboj.
Sapa mu je že pohajala. Vedel je, če bo še dolgo v vodi, ga bo zadušilo. Stal je pred visokim steklenim zidom. Kako priti čezenj, v palačo? Tedaj je nenadoma zaeledal vrata, ki jih je pošast stra-žila. Odprl jih je in čudno, zdajci je bil v palači in niti kapljica vode ni potekla vanjo.
Stal je na dolgem hodniku. Od daleč je čul petje, kakršnega še ni slišal. Krenil je dalje in zagledal ogromno dvorano. Nebeško lepe vile so ležale na snežno belih blazinah in prepevale. Na postelji, ki je bila vsa v zlatu in draguljih, je ležalo prekrasno dekle in njen obraz je bil žalosten. Tudi lepe pesmi ji niso mogle priklicati nasmeška na lice. Kraljevič je vedel: to mora biti ugrabljena kraljičina, ki čaka rešitelja.
Tedaj so se odprla neka vrata in v dvorano je stopilo neko zeleno bitje grde vnanjosti. Brada je bila iz vodnega mahu in namestu rok je bitje imelo plavuti. Vile so tedaj sklonile glave do tal in se priklonile. Ostudno bitje — bil je povodnji mož — pa je krenilo k žalostni kraljičini.
Ujetnica je skočila s postelje in se skrila v kot. Toda povodni mož je bil že za njo. Tedaj je kriknila: »Pomagajte!«
Z enim skokom je bil kraljevič sredi prestrašenih vil.
»Pomoč je blizu!« ji je zaklical.
Povodni mož se je obrnil in zelene oči so se mu zasvetile.
»Kaj iščeš tu, tujec?« je kriknil.
»Tebe!« je vzkliknil kraljevič. Zagrabil je meč in planil na povodnega moža. Strašen boj se je vnel med njima. Povodni mož je vedel, da mu gre za življe-
nje. Spretno se je ogibal njegovim sunkom. Umaknil se je proti vratom, kjer je bil prišel, že je stal pred njimi in jih hotel odriniti, toda kraljevič je izpre-gledal njegovo ukano. Zastavil mu je pot in sunil z mečem. Črna kri se je razlila po tleh in jeklo je predrlo povodnega moža.
Krik zmagoslavja se je utrgal iz kra-Ijevičevega grla. Zmagal je! Vile so se v strahu razbežale, on pa je prijel nezavestno kraljičino in jo odnesel iz dvorane. Spet je krenil po dolgem hodniku proti izhodu. Hitro je odkril tajna vrata, ki so vodila v prostost.
Stotero grl je tedaj kriknilo. Kraljičina je rešena! Stari kralj se je vzpel iz nosilnice, kakor bi ga bila ta vest pomladila za desetletja. Ko je kraljevič prinesel kraljičino k njemu, je velel prinesti krono in mu jo posadil na glavo.
»Vreden si krone,« le to mu je rekel.
In mladi kraljevič je vladal dolga leta v obeh kraljestvih. Rešena kraljičina je postala njegova žena. še zdaj kraljujeta, če ju že ni vzela smrt.
Francevič:
Sprehod po Mestnem logu
Stezice skozi log košati prijazno se vijugajo, na nitkah s hrastov akrobati — gosenice — se gugajo.
Če lačna mravlja vas ujame, ne boste nikdar bubice, potem ne bo metuljev zame na žalost naše Ljubica.
Pa ptic se bojte, najbolj tistih, ki v gaju glasno kukajo in nagloma po vejah, listih nevidno skoraj smukajo.
Poglej to sivo dolgo deblo, kako tam kljuni škrtajo! Še mene v dušo je zazeblo, tako ga žolne vrtajo.
A zdajci se prestrašim klica. Z višav gre: zgin, zgin, zgin! — Zakaj podiš odtod me, ptica mar nisem jaz Prirode sin?
Za božji čas, ah, kaj sem storil! Po drevju sem zamaknjen zrl in bitje mlado sem umoril: s podplatom polža v hiši strL
»Zgmzgin, zginzgir.« gostolke iz zraka name drobolé, rnzpetokrile pa postolke miru a postolke se zde.
Videz vara
Dva zabavna primera
Spodnjo risbo si podržite kolikor mogoče blizu k očem, tako da se z nosom dotaknete papirja, če boste kako minu-
to tako gledali risbo, se vam bo mahoma zazdelo, da plava ribica v stekleni posodi. Isto boste zapazili pri nogometni žogi. Čez kako minuto boste videli
najlepši gol, ki si ga morete misliti. Zdaj pa poizkusite tudi sami takega narisati. Morda klobuk, ki ga je treba spraviti na kljuko?
Mrtvo morje v Palestini je petkrat tako slano kakior Sredozemsko morje. V Mrtvem morju zelo lahko plavaš, ker te voda kar sama od sebe drži na (površini. Toda gorje, če ti pride voda
rv oči, ali pa na ustnice! To peče! ★
Saksofon, najvažnejše glasbilo moderne godibe za ples, je izumil francoski glasbenik Adioilphe Sax. Bil je sin neto ga godbenika. Umrl je kot profesor pariâkega konservatorija sredi devetnajstega stoletja. Sele pet in sedemdeset let po njegovi smriti se je njegov izum udomačil.

Krvavi boj
Dan k zatonu se nagiblje, ljudstvo v sanje se zaziblje. Tam na gori Turki so, s kristjani v boj se zaženo.
Vso vas so pomorili, male dečke uklenili, da jih peljejo k carju, krutemu turškemu glavarju.
Vsa vas je zdaj puščoba, Turki kriče, da čuje se do groba. Zdajci razvrste se vsi v krog: »O Alah, edini je naš Bog!«
Pusto in prazno je na gori, osamljeni stoje ožgani bori. Edino kapelica zala, samo je vrh gore ostala. Levin Krže, uč. V. razr. na Ledini v Ljubljani
Dragi stric Matic! Letos sem bil spet na počitnicah v Sloveniji. V Zagrebu smo morali prestopiti na drug vlak, ki smo ga čakali štiri ure. Ta čas smo izkoristili za ogled živalskega vrta v Maksimira. Tja srno se peljali s tramvajem. S tramvaja sem opazoval živahno vrvenje na ulicah. Avtomobili, motorji, ljudje — vse je šlo vprek. Takega direndaja še nisem videl. Občudoval sem lepe nasade in visoke hiše. Ker sem bil prvič v tako velikem mestu, je bila seveda moja radovednost velika in oziral sem se na vse strani. Ko sem izstopili, me je objela senca košatih hrastov. Prišel sem na cilj. Maksim-ir je velik park in urejen kot zoološki vrt. Kmalu smo se znašli pred kletkami. V eni je bil levji par, oba sta zleknjena ležala in dremala na soncu. Pod košatim drevesom sta ste-gavali vratove in mulili Ustje dve kameli. Potem sem stopil naprej; na travniku se je oblizoval bivol in тз začudeno gledal, češ, to bo pečenka zame, pa sem mu pokazal figo. Zdajci sem opazil noja v družbi cebre, potem sem pa postal pred opičjo kletko. Opice so se veselo gugale, ena je obirala bollhe. Potem sem videl še celo vrsto drugih živali in zverin, talko slona, lamo, severne medvede, vidro, veverice, krasne ptice, pelikane, volka, štorklje, fazana itd. Kaj hitro je potekel čas in vrniti sem
se moral na kolodvor, kjer me je že čakal vlak, ki me je odpeljal v Slovenijo. Obiskal sem staro mamico v Kostanjevici. kjer sem našel tudi prijatelja Boža, ki je tako navihan kakor jaz. Skupaj sva se kopala, se vozila s čolnom in tudi ribariti sva poskušala.
Naše počitniško veselje je kaj hitro minilo. Kar hitro smo bili spet v Po-žegi.
Simončič Savo, uč. I. razr. gimnazije, Slav. Požega.
Naš Pavel
Vedno Pavel naš ječi: •>Mene pa trebuh boli! In še v zobku ni mi prav! Če bi kdo ga naravnal!«
Majdica pa Pavlu reče: »Naj mamica k zdravniku teče, da zate bo zdravila dal in še zobek naravnal!«
Pavel zdaj je zdrav trebušček več ga ne boli zdravnik mu zobek je zravnal To našega Pavla veseli!« Josip Štancer, uč. IV. razr. v Maribora.
Princeska iz Devete dežele. Kralju v Deveti deželi se je rodila hčerka. Ime ji je bilo Natalija. Mala Natalija je počasi rasla in se razvijala. Kmalu je postala zelo lepo dekle. Mnogokrat se je princeska izprehajala po vrtu in žalostno gledala v zid, ki je obdajal veliko grajsko posestvo. Rada bi bila vedela, kaj se godi onstran zidu... Ko je nekoč spet stala ob zidu, je priletel lep metuljček. Princeska ga je uaela in ga nežno poljubila. In glej! Tisti mah se je metuljček vzpremenil v prelepega kraljeviča. Povedal ji je, da ga je hudobna čarovnica začarala, ker se ni hotel poročiti z njeno grdo hčerko. In zdaj je kraljevič zasnubil Natalijo, ker ga je rešila hudobnega čara. Tako sta'živela srečno do smrti.
Božena Bašin, uč. I. razr. mešč. šole v Ljubljani.
Mose izgubljene počitnice
Na dan 604etnice našega gasilnega društvo, sem dobil rdeč eksamtem oo vsem telesu. Legel sem v posteljo. Po
treh dneh sera se moral po očetovem nasvetu odpeljati z mamo v bolnico. V bolnici so ugotovili, da imam škrla-tiiniko. Začelo se je bolniško dolgočasje. Po treh tednih ležanja sem lahko malo vstal. Takoj mi je bil čas krajši. Večkrat sta me obiskala dobri atek in ljuba mamica. Ob takih prilikah sem bil najbolj srečen. Enajstega je prišla pome mama. nato sem se poslovil od dobrih sester in soboJnikov. Doma me je pa oče sprejel z veliko žlico, deset centimetrov dolgo in pet centimetrov široko in še istega dne smo imeli cmo-kovo tekmo. Seveda s*em bil jaz prvi zmagovalec. Za nagrado sem dobil veliko štruoo in tri klobase. Henček Sbil, p. d. škaf, učen. 5. razr. Mokronog
Dragi „Jutrovčki"!
Za nagrado so bili izžrebani:
Marjanca Senekovič, uč. II. razr.
mešč. šole na Pragerskem. Elizabeta Šmid, uč. I. razr. mešč.
šole na Jesenicah. Nande Umar, uč. IV. razr. v La"
zah, p. Dob pri Domžalah. Neda Brnčičeva, uč. IV. razr. v
Ljubljani, Sredina 3. Mladen Devide, uč. III. razr. pri Sv. Lenartu v Slov. goricah. Nada Kofol, uč. II. razr. gimnazije v Ptuju.
Tatjana Tome, uč. III. razr. v Ljubljani, Poljanska cesta 15-111.
Srečko Lesjak, uč. IV. razr., Trbovlje—Vode. Tilka Mohar, slovenski razred, Mo-
zelj, srez Kočevje. Helena Škrabl, uč. I. razr. mešč. šole v Mariboru.
Vsak nagrajenec dobi lepo, z mnogimi slikami okrašeno knjigo iz »Mladinske knjižnice Jutra«.
Z današnjo številko smo zaključili svoj natečaj. Ob zaključku pa bi Vam radi še nekaj povedali. Nekateri Jutrovčki se niso držali naših pogojev. V našem razpisu smo povedali, naj pošljejo Jutrovčki take dopise ali pa pesmice, ki so jih sami napravili. Med tem pa smo dobili nekaj pesmic in pravljic, ki so bile prepisane iz drugih knjig. Stric Matic je siicer vsak prispevek natanko pregledal, preden ga je dal v stavnico, vendar pa ne more poznati vseh pesmic in pravljic, ki so kdaj izšle v slovenski besedi. Tako smo objavili pesmico »Nacek Pacek«, ki jo je poslala Loti Somla iz Planine pri Ra-ketu. Ta pesmica je bila vzeta (kakor smo pozneje ugotovili) iz knjige Mirka Kunčiča »Za židano voljo«. Naknadno smo ugotovili, da je Rado Šenica iz Maribora od nefcad prepisal svoj dopis »Mihčeva usoda«. Dragi Jutrovčki, prepisati kaj iz kake knjige je zelo lahko in za take sipise stric Matic ne da nobenih nagrad. To vam povemo, da se boste znali drugič ravnati.
Ostali dopisi pa so bili stricu Maticu zelo všeč in nekatere pesmice so bile prav dobre.
Drugo nedeljo bomo razpisali nov natečaj. Uredništvo »Mladega Jutra«
Kaj je videl Naje
»Danes vam povem, kaj sem vse videl v Londonu, največjem angleškem mestu. Prvo, kar sem opazil, je bila cela vrsta sivih stavb z visokimi in širokimi stolpi. Vse te stavbe so obdane z debelimi zidovi. Pred vhodom stojé -možje v uniformah. »Kaj pa je to?« sem vprašal stražarje. »To je Tower«. (Izgovori: taur, kar pomeni stolp). Zgradili so ga prvotno kot trdnjavo, da brani mesto. Pozneje so napravili iz njega jetoišnieo in še pozneje zakladnico. Danes je Tower vojašnica.« Zahvalil sem se straži za prijaznost, potem pa sem si ogledal vso ogromno stavbo. Videl sem »krvavi stolp«, kjer so morili politične zločin-
k v tujih deželah
ce, »stolp zakladov«, kjer spravljajo kraljeve krone in največje dijamante na svetu. Ko sem si vse dobro ogledal, sem šel v mesto. London leži ob reki Themsi. Joj, kakšen promet je tam p» ulicah. Avtomobili drve, švigajo sem ter tja in cestne železnice so večje in širše od naših ljubljanskih. Mesto mi je bilo zelo všeč in prav rad br bil osai delj časa tam. Toda dan za dnem je ležala nad mestom taka megla, da skoraj nisi videl ped pred seboj. Morda je podnebje tam paleti boljše, а jaz sem bil ravno lani jeseni tam. Ker sem težko prenašal znano londonsko meglo, eem se čez nekaj dni napotil dalje.«
Križanka »Kozolec«
Rešitev križanke »Mlin na veter«
Navpično: 1. Nos, 2. kos, 4. no, 7. as, 8. nagelj, 10. en, 11. alga, 12. Anka.
Vodoravno: 3. Da, 4. nož, 5. si, 6. as, 7. ar, 9. beg, 11. aga, 13. len, 14. glk, 15. a j a.
Kvadra1^
medmet pesnitev
del živalskega telesa poljski sadež
zimsko kmečko delo povelj o grožnja
V vsaki besedi so vse črke prejšnje besede, v nespremenjenem ali spremenjenem vrstnem redu, in ena črka več.
Našim najmlajšim
S tramvajem peljali bomo se v šent Vid, v travi se valjali, z Bogom mestni zid!
spretne roke
Klop
ica
Iz leskovk lahko naredimo klopico za igračko sestrici, ko pa se nam ta igračka posreči, ne bo težko izdelati tudi večjo klopico za v vrt. Zelo lepa je taka iz brezovih vej.
Na sliki i. in 2. vidimo, kako je treba obrezati posamezne palice, da bo-
do čvrsto vezane in da bodo držale. Ako delamo večjo klop, bomo posamezne vdolbine itzžagali in izsekali z dletom. Zabijamo s prav tankimi žebljički, za veliko klop pa so boljisi vijaki, ki prav trdno drže.
Klop, ki je zbita iz sirovega lesa, se pozneje osuši, les se skrči in izdelek postane majav; zato je vsekakor bolje, da izberemo suhe palice ali veje. Priporočljivo je imeti vedno nekaj takega lesa v zalogi, ker se večkrat rabi in se da iz vej še marsikaj pripravnega naredilti.
Čudno pismo
Rešitev
Čitajte Tončkovo pismo še enkrat natanko, in sicer tako, da izgovarjate vse, kar je Tonček načečkal — tudi klicaje, vejice, pomišljaje, pa boste videli, da je pismo pisano v verzih.
Ljubi moj prijatelj Janezek (klicaj) Jutri zjutraj pride k Tebi policaj da Te v luknjo žene vzrok je ta (dvo-
[pičje)
ker si vrgel kamen v gnezdo lastavičje da se veš ravnati Z Bogom (pomišljaj) Srčno Te pozdravlja Tonček Bogataj Lahko se mu skriješ gor na svislih
[(vejca)
našega soseda Hrastarja Andrejca v mrvo se zakoplji kopa je velika nihče Te ne najde zdrav ostani (pika)
Vodoravno: 1. Velik drog, 4. priprava za ometanje, 7. morski ptič, 8. del baterije.
Navpično: 1. igrača, 2. rastlna, 3. Preživlja človeka, 5. voda v drugem stanju, 6. zaimek.