580
Marjanca Colarič
Po poti
črnega
semena
ŠLA BOVA     šla bova po kamen na zeleno jaso.
zaraščenih obrazov; z rjavimi tolmuni.
šla bova.
iztrgala bova kamen
iz ograje nizkih bodal.
deževalo bo na rjava ramena, gabri bodo objokovali osamelo kotanjo.
šla bova
po tisti kamen.
brez mesečine.
deževalo bo
na topla rjava ramena.
kako lep bo kamen ob zapuščeni gomili najine jase.
Po poti črnega semena
MED BREGOVOMA    tam, kjer sem sejala sončnice, si prišel po poti črnega semena.
nisi igral.
le tvoja tolmuna sta bila obrobljena z rdečim obstretom.
počasi si drsel po nagnjeni poti od visokega sonca.
potegnil si črto,
široko kakor reka —
od modrega do rjavega tolmuna
in neka črna ptica
jo je preletela
v visokem loku.
MOLK    molk.
molk zaradi tišine.
molk zaradi drobnih korenin,
ki hočejo prevpiti zemljo.
svetloba.
svetloba zaradi teme. svetloba zaradi listov, ki hočejo doseči sonce.
vse je dobro. vse. tema. svetloba, razbijanje stekla, vpitje drobnih korenin, svetloba, ki odkriva temne hodnike tavajočih.
le molka ne morem poslušati.
v molku je tema.
je svetloba
in zahrbtno poneha vanje
najinega ukradenega dotika.
581
582
Marjanca Colarič
ROJSTVO     prepojen z izvirnim grehom se dvignil je težko, kot bi počasi padalo drevo na drugo stran, in prva milost zate je bila prisotnost poslednje sodbe, ki te je izbrala kot prvega med mnogimi, ki bodo, kakor ti, odromali na dolgo pot, od zemlje k zemlji spet, da živa prst bili bi v mrtvi prsti.
OBRAČA VESLO     obrača veslo dneva DNEVA SE V VEČER    se v večer,
kjer se v satovju senc
nemirno iščejo stopinje —
kot v ogledalu —
med travami in med stezami
in grgrajočim mirom
nekje pod nami,
kjer s prsti se dotikajo
sokovi korenin,
ki so razpletle
sončno luč
med mirujočim prodom
stiksa v hadu.
spet so vsi ognji dogoreli v mir.
med travami se le neka zelena sled v tla izgublja.