KATOLJSK CERKVEN LIST. »Danica« izhaja vsak petek na celi poli in velja po pošti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gl. 20 kr.. za četert leta 1 gl. 20 kr V tiskarni sprejemana za celo leto 3 gl. 60 kr., za »/, leta 1 gl. 80 kr., za «/4 leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznik, izide »Danica« dan poprej Tečaj XLIX. V Ljubljani, 29. maja 1896. List 22 V Spomin preblagega gospoda monsignora Lnke Jeran-a. 1. V smertni uri. (2~>. aprila.) Zavel čez Te je smertni pih .. Še en pogled še zadnji vzdih — In vgasnilo Ti je oko, Zaspal v Gospodu si sladko. Končano blago je življenje, Prestano dolgo je terpljenje, K počitku pojde zdaj telo; Oj, to telo. ki vsem nam bilo Tako je ljubo, drago, milo, Ki v persih blagih je nosilo Usmiljeno do nas serce; Serce, ki tolikrat izmilo Sirotam bridke je solze. Nikdar pozabljen verli mož Pri svojem narodu ne boš. Bil daleč na okrog si znan Usmiljen naš Samarijan, In mi, kako smo Te ljuoili In Tvojim delom se čudili! Sedaj pa, ni Te več, K počitku šel od nas si preč: Počitka ti je treba bilo, Odšel po svoje si plačilo V nebeški raj. Kedo bi mislil bil tedaj, Ko zlate maše sveti dar Položil bil si na oltar, Da boš dejan Tako nam hitro v grob hladan! Iz množice neštetih verst Takrat še zdrav, vesel in čverst Povzdignil si častito glavo, Zapel v Gospodovo si slavo. Pač bil za nas je srečen dan, Oj, bil je slaven tudi za Te, Veseli dan daritve zlate, Čeprav brez blišča praznovan. Mi skromno takrat pokazali Hvaležnosti smo serčne Čut Za delo Tvoje, skerb in trud; Tem bolj pa v prošnjah vzdihovali Smo k Bogu, da obilo let Ohranil bi Te še med nami — Sedaj si nam pa vzet. Telo bo spalo v tihi jami, A duša Tvoja pa vesela V nebeškem domu nad zvezdami Za trud plačilo bo prejela, Ki dati ga ne more svet. 2. Pri mertvaškem odru. f26 aprila.t Na odru tih in bled ležiš, Nevzdramno mimo spanje spiš. Svitloba sveč krog Tebe belih Nam znači in ta mašni kelih, Da si imel duhovsko čast In ž njo nad dušami oblast. Oh, sklenjene so blage roke, Ki toli zmogle so dobrot In rane celile globoke V tolažbo naših so sirot. Krog Tebe zdaj, duhovni oče, Potertih sere se zbiramo, Po Tebi se oziramo, Vzdramiti pa Te ni mogoče: Nevzdramno spiš. — A v sercih naših še živiš In vedno živel boš. Med venci spiš pomladnih rož, Ki smo v spomin Ti jih nabrali, Kako pa serčno radi dali Bi venec zlat Ti še v slovo, Ki naj opletal bi glavo Častito Tvojo zadnjikrat, Oj, v Kristusu nam mili brat. Pa nimamo, kar Tebi zdaj V spodobno čast bi poklonili, Pa vendar nekaj smo shranili, Kar v zadnji dar Ti bode naj: Ljubezen Ti si v nas gojil. Nam v serca čednosti sadil, — Stoter bo sad Tvoj trud rodil — In to je. kar imaino. Svečano Ti obljubo damo. Da, kolikor nam Bog d.« dni. Dopolnovali bomo mi To. kar si nas učil 3. Ob grobu. t '7. n/,nl'i./ Oj. bridko čuj iz temnih lin Pastirju dobremu v spomin Zvonovi že poj«'>... Glej. ljudstva množice tero Se doli pri odperti jami. In zemlja moči se s solzami. Nijedno suho ni oko . .. Odpri se grob, ti kraj hladan. Ki vse zatreš. kar beli dan Hodil j»- blagega na sveti, še tega hočeš zdaj imeti. . . Izroča ti ga bleda smert, Ko v nje oblasti bil je stert. Duhoven vzgleden to je bil. Sirotam oče blag in mil. Prezgodaj smo ga izgubili. Oh. v zemljo hladno položili Njegovo bomo zdaj telo. Da izpočije se sladko Do dne. ko trombe sodnji glas Z grobov bo vse poklical nas. Takrat se združi z nami spet, In spremlja naj nas v rajski svet, Kjer božji gledati obraz Nam ž njim bo dano večni čas! J. P. lielostenski. Vedno češčerje presv. Rešnjega Telesa. Hudi časi so nastopili sedaj na Slovenskem, po Avstriji in povsod po „omikaniu Evropi. Razni narodi se med seboj kosajo, kteri je bolj mogočen glede slave in iznajdb, kteri bo imel slavnejšo prihodnjost. Med temi velikimi narodi se kar izgubi naš ljubljeni, mali slovenski narod. Kaj bo ž njim? Jeli sme upati na boljšo bodočnost? Redno odgovorimo nato: poglejmo kako je po svetu! Vsakdo lahko vidi, da je slabo. Saj slišiš tožiti kmeta, kako komaj zmaguje težko butaro davčnih bremen: rokodelec in obertnik ti povesta, da so že pri koncu, če bo šlo tako dalje, ubogi delavec daje svoj žuljavi zaslužek bogatinu, ki gromadi bogastvo na kupe. Vsi stanovi so razkosani: sebičnost vlada po svetu, vsak hoče drugega uničiti, kerščanske ljubezni ni skorej več najti. To je vse zakrivil pogubni liberalizem, ki je narodom obljuboval zlato svobodo in napredek. Zavergel je vero v Boga in v večnost, in je hotel brez vere vsta- noviti mogočne deržave. Toda varal se je. Ljudstva spoznavajo, da liberalizem ne more vrediti zmedenih današnjih razmer, socijalnega vprašanja. Skuša ga pa rešiti sin liberalizma, to je aocija lizem ali socijalna demokracija in njihovi skrivni voditelji. — framasoni. Nezadovoljni s sedanjimi razmerami taje Boga, neumerjočo dušo, ne priznavajo večnosti, nobene morale, nobene postave. Zapisali so si na zastavo da hočejo prekucniti ves sedaj obstoječi red, to se pravi, hočejo s sveta spraviti vsako vero, pomoriti vse duhovnike. in posvetne vladarje in na teh razvalinah postaviti svojo socijalistično deržavo. Socijalna demokracija v zvezi s framasoni je torej največja sovražnica Boga, sv. vere in duhovnikov. Tudi pri nas na Slovenskem se razširja socijalna demokracija in raznaša svoja satanska načela po brezbožnem listu „Delavec". Ali naj pustimo, da se še naše ljudstvo naleze tega duha! Ne, nikakor, zoper brezboštvo delati z vsemi močmi, to je naša sveta dolžnost. Znano je, da je naše ljudstvo v svojem jedru še dobro, verno. Ker se brezverci ne sramujejo očitno zagovarjati svojih peklenskih naukov, se bomo morda mi katoličani sramovali, podati se v boj za Jezusa Kristusa, živega Boga? Kako pa se boj ujmo za sveto vero? Poglejmo. kaj delajo prostozidarji po ložah s sv. hostijami! Tam prebadajo pravega živega Jezusa, ga na vse možne načine zasramujejo in v blato gazijo. Ko beremo o takih hudobijah, se nam nič ne smili božji I z vel i čar? Res velika je bila naša malomarnost in brezbrižnost glede oskrunje-vanja najsvetejšega Zakramenta: a dalje ne sme biti tako. Proč z mlačnostjo, ljudstvu treba pa dajati krepke hrane. Vsacega človeka namen je. da Boga moli, časti in ljubi, in da potem pride v nebesa. Pa ne samo posamezni, marveč vse družine, vse občine, fare vse Slovenije imajo namen moliti Boga. In kje se to lepše godi, kakor če častimo Jezusa Kristusa v najsvetejšem Zakramentu. Pri Njem edinem našli bo-demo v viharnih časih, ki nas se čakajo, tolažbe, krepila in moči. Saj On edino je vsegamogočsn Bog, ki more pomagati. Veliko je že udov bratovščine presv. Rešnjega Telesa in store veliko dobrega. A vse mora dobiti neko novo moč, novo življenje. Res lepo, če se moli po raznih farali Jezus Kristus v sv. Rešnjem Telesu. A zdi se nam. da se bolj ozira na to, da verniki plačujejo dotične denarne doneske za ubožne cerkve. V pervi versti mora pa biti to, da udje molijo, in sicer najlepše, če molijo v nekem redu: to se pravi, če so vse nedelje zasedene od zjutraj pa do večera neprenehoma. To je pravo večno čeičenje presv. Rešnjega Telesa. Da bi se toraj tako molilo vsako nedeljo neprenehoma od zjutraj do večera, je piscu teh verstic znano dosedaj le v dveh krajih, in sicer v Gorišah pri Kranju in v Cernomlji. (Ne samo tu, temveč že v več drugih krajih, kakor n. pr.: v Sent. Vidu nad Ljubljano, v Lešah, na Gori, pri sv. Gregorju itd. Op. vred.) V zadnjem kraju se je začelo vedno češčenje letos o Svečnici. Pristopilo je že nad 300 novih udov. Vsak ima svojo molitveno uro, tako da se od 6. zjutraj pa do (i. zvečer neprenehoma vsako nedeljo moli presv. 11. Telo. In enak red naj se vpelje v vsaki fari, tudi v majhni; da je to možno, nam pričajo Goriče. Torej na delo: molimo, ljubimo Jezusa, razširjajrao z vsemi močmi najlepšo bratovščino tako dalje, da bo vsak Slovenec molile c — Najsvetejšega Zakramenta. Tedaj bodo izginili vsi boji: vse bode objemal Jezus v svoji neskončni ljubezni in srečna bode slovenska dežela časno in večno v gledanju Jezusa v presv. Zakramentu. J. P. Poslanica prevzv. goriškega nadškofa duhovnikom. Pozdravljeni častiti duhovniki!*) 1. Cerkvena jedinost in njeni nasprotniki. Važni vzroki me silijo, da se s tem pismom oglašam pri Vas, častni bratje Dobro veste, da je sveti Duh postavil škofe, da vladajo božjo cerkev, ki jo je pridobil s svojo kervjo. (Dej. ap. 20, 28.) Škerb za to božjo cerkev stiska mojo dušo. Cerkev je po nauku ravno tistega apostola telo Jezusa Kristusa, kateremu je on sam idava, katerega so posamni verniki udje. (Kol. 1, 24; Kf. 5, 30.) Dasi so torej v cerkvi razdeljene službe in dela (I. Kor. 12, 4. (»). in dasi so tudi različni udje v telesu (Ib. 12.), je vender le jedno telo in jeden duh (Ef. 4, 4.). Te jedinosti vzrok in vez je Jezus Kristus, ki vstvarja cerkev s svojim duhom in jo oživlja. Po njem je vse telo staknjeno in sklenjeno in raste vsled vsakoverstne zveze v pomoči, poleg opravila, vsakemu udu odmerjenega. (Ib. l(i.) Čim tesneje so pa zvezani udje v Jezusu Kristusu, tem terdnejša je cerkvena ustanova. Zato je tudi Jezus Kristus, predno je šel v nebesa, prosil Očeta, naj bi bili vsi popolnoma jedno. (Jan 17, 23. V ti cerkveni jedinosti je moč in znamenje njenega božjega izvora. Posamni pastirji so namreč zvezani s svojim ljudstvom s klejem soglasja kot pravi sv. Ciprijan; s svojim škcfom in po škofu so nerazdružno sklenjeni z najvišjim škofom, Kristusovim namestnikom, in tako se sveti vpričo vseh ona mila in krasna cerkvena jedinost. ki je strašna njenim nasprotnikom, kot združena vojna četa. (Vis. pes. G, 2. 9.) Vsled tega se lahko spozna, zakaj se je Bogu nasprotnik vedno na vse načine trudil, da *) Op. vred.: V oddelke smo poslanico razdelili sami zavoljo preglednosti. bi razdružil serca vernikov in oslabšal zvezo katoliške jedinosti. Prejšnje čase je osobito skušal odver-niti katoliški svet od rimskega papeža in odtergati cerkev od svojega temelja, na kterega jo je Bog postavil. Sedanji čas se pa trudi z vsemi silami, da bi odvernil od svojih pastirjev, — ki so škofje, vernike samo, kterim je Jezus Kristus zato dal ime ovčic. da bi jim pokazal, kako morajo iz popolnoma vdanega serca v bogati učečo cerkev. Zavoljo takega ščuvanja vernega ljudstva proti škofom se moramo bati najhujših stvarij za božjo cerkev. „Odtod namreč, — piše sv. Ciprijan, — so izvirali in še izvirajo razkoli in krivoverstva, ker se škof, ki je jeden in ki je predstojnik v cerkvi, z oholo prederznostjo nekaterih zaničuje, in ker se mož, ki ga je Bog sam kot vrednega počastil, sodi, da je nevreden za ljudi". Treba je namreč vedeti, da je „škof v cerkvi in cerkev v škofu, in da če kdo ni s škofom, ni s cer-krijo." (Ep. ad Florentinum Pupianum de obtreeta-toribus.) 2. Časopisi v boju proti škofom. Vzlasti je pa mnogo časopisov, ki imajo tak namen. Zapeljuje jih napačna sloboda in sodijo, da smejo prederzno vse početi proti rimskemu papežu in škofom; tako izpostavljajo pastirje, ki jih je sveti Duh nastavil za predstojnike verni čredi, sumničenju in zaničevanju in ne mislijo, da se na tak način pripravlja pot razkolu, in da se z zasramovanjem škofovske oblasti, ki je med vsemi najsvetejša, ne rujejo samo cerkveni, marveč tudi deržavni temelji. Take časopise sem že z zelo resnimi besedami označil v pismu, ki sem ga poslal častnim duhovnikom I. 1KS7, posvetovavši se s prečastnimi škofovskimi brati naše pokrajine, in tedaj sem prepovedal duhovnikom podpirati jih na kakoršen koli način. Toda tedanji opomini so se počasi pozabili. Tudi še v naših dneh ne nehajo nekateri časopisi delovati cerkvi v pogubo tako, kot smo v omenjenem pismu izjavili, in od dne do dne so prederznejši. Najbolj pa me boli. da take časopise neredko de-janjski in z denarjem podpirajo duhovniki, ne meneč se za naš, dasi zelo važni opomin. V našem mestu izhajata dva taka časopisa, jeden v laščini, drugi v slovenščini, oni je bil vedno pripravljen žaliti nauke sv. vere in poniževal oblast škofov in duhovnikov; ta pa že dalje časa tako prederzno presoja škcfe in duhovnike in tako uporno piše proti učeči cerkvi, da se je pri nas zelo bati za cerkveni red (disciplino). Hujše je, da skuša ta list svoje delovanje, ki se mora obsojati, skrivati s »katoliškim" imenom in se celo ne straši navajati mojega imena, s kterim se izgovarja, kot bi bil jaz njegove stranke ali kot bi se z mojim dovoljenjem ono pisalo, lil ravno ta slepilna barva katoliškega imena goljufa mnogo previdna serca. mej tem ko nasproti vsi vedo, da oni pervi časopis pišejo neverci ali liberalci, ki se ne samo ne imenujejo katoličane, marveč se javno bahajo s svojim liberalstvom. ( Dalje uasl.) Nekaj o vzgoji. Ako le nekoliko premišljujemo o važni in tako težavni vzgoji, precej uvidimo, da se lahko razdeli na tri med seboj celo različne dele ali perijode, in sicer: 1.) vzgojo v domači hiši, 2.) ono v šoli in 3.) ono v vsakdanjem življenji. Kakor namreč pravijo, da se človek nikoli ne izuči, tako se tudi lahko reče, da svoje vzgoje za vedno žlahtneji in popolneji značaj nikoli ne dokonča; ona traja skoz celo njegovo življenje. Čim več skušenj ima človek; čim več naukov povzame iz vsakdanjega, praktičnega življenja, tem bolj se uterdi njegov značaj, tem resnejša postanejo njegova vodila, njegova dušna in serčna vzgoja, tem terdnejši njegovo nravsko in versko prepričanje. Najterpežneja, zatorej za življenje najvažnejša sme se imenovati vzgoja v domači hiši Saj se vendar z veseljem spominja starček na čas, ko ga je ljuba dobra mati učila moliti, ko ga je strogi in skerbni oče v cerkev vodil ter njegov otroški pogled obračal kviško, proti nebu. Srečni otroci, srečna družina, koder je vzgoja stroga. Mnogostranska skušnja, natančno opazovanje in pazljivi pogledi v družinsko življenje učili so me to prav posebno; povsod, koder stariši ali njih namestniki zahtevajo opazovanje svojih želja in pravičnih naprav; kjer se ne nahaja škodljivo prizanašanje, — zrastejo otroci kot krepki, resni značaji, ki bodo nekdaj sprejeli z vso hrabrostjo boj z vsemi nadlogami in neprijetnostmi življenja, starišem in sorodnikom v največje veselje. Tam pa. kjer skušajo na vse načine izogniti se večkrat tako zelo potrebnemu kaznovanju otrok; kjer jih nočejo siliti k delu, k pridnosti, pokorščini in spolnovanju pravičnih tirjatev; tam prej ali slej nastopijo prežalostni nasledki popolnoma napačne iz-goje. Kolikokrat pravijo in tožijo verli in nadarjeni ljudje: Kaj bi bil vse lahko postal, ko bi bili z menoj stariši bolj ojstri! Vendar je vse zastonj, ker je prepozno! Stariši počivajo že davno v grobu; nič več ne slišijo tugovanja svojega otroka, ki je po njih postal nesrečen! Čisto umevno je, — da precej odpravimo vsak ugovor — da se mora z bolehnimi. duševno malo razvitimi ctroki, ki imajo še kake telesne napake, z največjo milobo in prizanašanjem ravnati; to od nas zahteva že serce. sočutje in usmiljenje; z ljubeznijo moramo jih toliko naučiti, kolikor zamorejo sploh umeti: zahteva naj se le to od njih. kar morejo storiti brez vsacega dušnega in telesnega napora. Vseskozi drugačna stvar pa je z otroki, ki so v vsakem oziru zdravi ter tako v stanu, vsemu vstreči. kar more od njih tirjati pametna in dobro premišljena vzgoja Pred vsem zahtevajo naj stariši točno vbog-ljivost do vsega, kar jim zapovedo; vsaka prizanes-ljivost je škodljiva, pokorščina je in ostane temelj človeške družbe. Puglejmo le malo poveršno po sv»-tu. in morali bomo z žalostjo priterditi, da je ravno v sedanjem ča.su omajan ta temelj, ta podlag;! občnega blagostanja. Kam bi vendar človeštvo zašlo, ko bi vsak hotel le zapovedovati, nihče pa vbogati V Kakor pa vzgojo v domači hiši zaznamujem kot najvažnejšo in najodličnejšo za življenje, tako pa tudi opomnim «_rlede na storjene skušnje in mnoge ždostne zglede, koje nam prinaša vsak dan. da ravno ta vzgoja še veliko zboljšanja potrebuje: seveda moram zraven tudi priterditi, da so razmere v prav mnogih družinah, posebno tam. kjer jih tlači revščina in pomanjkanje, take. da se pri njih šu misliti ne sine na vzgojo v pravem pomenu besede; otroci večkrat v takem slučaji zrastejo brez vere; morebiti le redkokedaj slišijo ali vidijo kaj dobrega, postanejo zgodaj sami svoji, pridejo v slabe druščine, ne vedo nič o pokorščini in moški veljavnosti, in, če tudi so že odrasli, ne postanejo njih otroci nič bolji, kakor so bili sami. To je v vsakem oziru zelo žalostno, vendar se ne da. ali pa zelo težko prena-rediti. Za doveršitev te velikanske naloge trebalo bi mož, kteri, kakor zveličani služabnik božji Don Bosko, so se popolnoma vdali (darovali) ljubemu Bogu in blagoru svojih sobratov, drugi ki le čisto previdno in trezno okoli stopa, ki se loti te stvari le z rokovicami na rokah, ter ničesar ne opravi, on nikoli nič velicega ne doprinese, če tudi bi imel na tisuče pomagačev. Kot največjo napako pri domači vzgoji imam prenapeto in preveliko prizanesljivost starišev in njih namestnikov, in ravno ta je, ktera, se ve čisto nevedoma in nehote, pripelje nagloma v časno, pa tudi ravno tako lahko v večno pogubo. Kako lahko zabranila bi se ošabnost, hudobnost, lenoba, sladkosnedenost, surovost in jezo, ko bi stariši segli precej po šibi ali palici, ako opomin ni nič pomagal! Koliko zla bi se že v mladosti na ta način zaterlo! „Principiis obsta, sero medicina paratur!" (Zateri zlo v pervem nastanku, če postane veliko, pripraviš zdravilo prepozno!) In v čast mnogih starišev bodi rečeno, da se rabi prav pogosto ta za celo življenje tako pomenljiva in priporočanja vredna praksa, čast bodi starišem, ki svojo dolžnost popolnoma umejo in snrevidijo ter se tudi po nji ravnajo! Storili so, kar so storiti smeli in morali, ravnali so se po pregovoru večne modrosti: Kdor svojega otroka ljubi, ga kaznuje. — Kako resnično je vendar to! Kolikokrat obvelja ta pregovor v življenji! Koliko veselje imel sem z učenci, ki so, od starišev ojstro vzgojeni, točno in natančno spolnovali svoje dolžnosti ! Toda koliko veselje imeli so z njim tudi njih pametni in modri stariši! Nikoli ne bom pozabil lepega trenutka, ko je že starejši, priden in jako nadarjen deček iz plemenitejše rodovine po srečno prestani skušnji vesel in z otroško nedolžnostjo zakli-cal: O, kako se bo moja ljuba mati veselila! — Kolikokrat pa se nahajajo stariši, ki so ravno poguba in nesreča svojim otrokom, zaradi prevelike priza-nesljivosti proti lenobi, surovosti in nasprotovanji! Kolikokrat bi se v takem slučaji pomagalo za celo življenje z eno samo strogo in ojstro kaznijo! (Konec nasl.) J. Repič. Ogled po Slovenskem in dopisi. Slabi časopisi. Pokojni monsignor Luka Jeran je v „Danici4 pogostokrat izrekel, kako on sodi o slabih časopisih. Kar nam zdrava pamet pove, kar so izrekli goriški nadškof v svoji zadnji okrožnici, da je namreč greh brati, podpirati slabe časopise — vse to je nepozabni vrednik „Zgodnje Danice" večkrat zabičaval. Seveda on je ponavljal samo to. kar so sami papeži in drugi veljavni možje zaterdili že davno popred. Tako n. pr. je Pij IX. pisal dne 30. junija 1H71 rimskemu kardinalu-vikarju o slabih časopisih te-le besede: „Da se mej tem nekoliko zajezi tok tolikega zlega, piši župnikom, ljubi naš sin. naj opominjajo župljane, da jim je branje nekterih časopisov prepovedano, in ta prepoved naj se tako naznani. da spoznajo, da prestopek te prepovedi ni majhen ampak smerten greh." Kardinal - vikar je vsled tega pisal vsem župnikom dne C. julija 1871 mej drugim: „Preč župniki naj razglase, da je že po naravnem pravu prepovedano katoličanom brati take časopise zavoljo bližnje nevarnosti odpasti od vere, v ktero se podajajo, in ker se tiče ukaz važne stvari, zato se ne pregreše prestopniki malo, marveč smertno." Liberalci tako zamerijo duhovnikom, ako na prižnici in drugod svare ljudi pred slabim časopisjem. Vso svojo jezo zlivajo nad njimi po časopisih in drugod, to pa samo zato. ker duhovniki s tem zveršujejo strogo dolžnost svojega svetega poklica. Poslušajmo, kako Alban Stole, znani pisatelj za mladino, sodi o tej duhovnikovi dolžnosti! On pravi: „Gotovo je, da je silno važna dolžnost duh. pastirja gledati na to, kakšni Časniki se v občini, v fari bero. Kako mora duhovnik misliti, da ga bo najvišji Pastir prišteval dobrim pastirjem, ako se nič ne briga za to, da gostilne in domače hiše naroču-jejo časopise, kteri trosijo očitno in skrito nezaupanje do katoliške cerkve in razširjajo sploh nevero — in ki ničesar ne stori, da bi kat. listi prihajali v občino. Da se župani, obč. svetniki, imenitni meščani, učitelji, zdravniki — da se ti kažejo toliko necerkvene, cerkvi sovražne, to je največ nasledek tega, ker prebirajo liberalne časopise t. j. časopise, ki se vedejo prederzno proti Bogu in njegovi Cerkvi, pasje podložno pa proti bogovom tega sveta. Kolikor več taki časopisi zahajajo med ljudstvo, toliko več se tudi ljudstvo navzame tistih časopisov. Zato je nezmotno gotovo dolžnost, da mora vsak duhovni pastir v svoji občini vse mogoče storiti, da malopridne časnike odstranjuje, dobre pa razširja. Vsak, v čegar občini so naročeni na pogubne časnike, imel bi na leči dokazati, da naročnik pogubnih časnikov izveršuje duševno ostrupljevanje z nevero, ki se dostikrat niti popraviti ne da. Po drugi strani more katol. častništvo le obstati in vspevati, ako se duhovniki v svojih občinah čversto gibljejo razširjajoč dobre časopise in spise. Vsak duhovnik, ki je zaveden in prešinjen stanovskih svojih dolžnostij in jasno vidi, česa je posebno treba v naših deželnih in časnikarskih okolnostih — on bode napel vse svoje moči, da slabe časopise v občini odstranjuje, dobre pa, kar moč. razširja." Tako Alban Stole. Kako primerno zlasti našim slovenskim razmeram. Zdaj se pa nekteri tako hudujejo, ako duhovnik spolnujo svojo vestno dolžnost! Duhovnik tu ne sme molčati. „Lepa bi bila ta", da govorimo z „Rim skim Katolikom- 1. ls(J6. str. 130. II. zv. „da bi duhovnik na prižnici oznanjal Kristusa, a molčati bi moral o farizejih, ki Kristusa zasmehujejo in preganjajo! Duhovnik bi vedel, da kristjani bero „Xeue Freie Presse", ki se roga veri in nravnosti, in moral bi molčati? Vedel bi, da kristjani bero „Slovenski Narod", ki farizejsko spodkopuje cerkveno avkto riteto, in moral bi molčati V Vedel bi. da bero ^Rodoljuba. ki cinično reži brezsramnosti in podlosti, in moral bi molčati v. .. Slepec tak duhovnik, ki bi molčal! Tak duhovnik bi se ne zavedal svojega zvanja; tak duhovnik ne bi bil Kristusovega duha! Kristus je rekel: „Glejte in varujte se kvasa farizejev !u, a tak duhovnik bi videl kvas farizejev na vseh krajih, in bi molčal. Kristus je rekel: „Varujte se lažnjivih prerokov, kteri pridejo k vara v ovčjih oblačilih, znotraj pa so zgrabljivi volkovi!" a tak duhovnik bi videl iažnjive preroke med ljudstvom, videl grabežljive volkove med svojo čredo in bi molčal. Tak duhovnik bi ne bil pastir, ampak r najemnik". (Jan 10, 12 i Tako je. Take so dolžnosti duhovnikove dandanes. Popolnoma naravno je. da duh. pastirja, ki izveršuje te svoje dolžnosti, brez-verni svet sovraži in napada — a to je ravno znamenje, da je dober duhovnik; kajti Kristusov in sa tanov duh sta si bila vedno nasprotna; ti napadi nanj zanj niso sramotni, temveč častni Razgled po svetu. Iz jugoslavenske Bosne. Za nepozabljivim pokoj nira monsignorom Luko Jeranom opravila se je velika „mertvaška" služba Božja v novi cerkvi sv. Jožefa, v Prjedoru. Hvaležnega rimc-kat. ljudstva se je toliko zbralo, kakor ob nedeljah Iskrene molitve puhtele so k prestolu Božjemu, k presv. sercu Jezusovemu. Mariji Devici in sv. Jožefu v blagor veliki duši pokojnikovi in za duše v čistilišču. k oje je on priporočal; in to se bode ponavljajo še nadalje tukaj njemu v hvaležni spomin. Vsa trapiška opatija Marija-Zvezda-menihi in sirotni dečki opravljajo ss maše. molitve, pobožnosti in dobra dela za dobretnika svojega — monsig. Luka Jerana in v namen njegov Veliki in blagodušni pokojnik ne potrebuje vsega, kar se zanj dobrega opravlja, ker si je z dobrimi deli zagotovil nebesa; ni prišel s praznimi rokami pred večnega sodnika — in drugi od njega podpirani, tudi prosijo zanj. Vsem ljubiteljem, časti-teljem, znancem, prijateljem, hvaležnikom toplo priporočamo keršč. dobrodelnosti Luke Jerana. os«.bito pa njegovim ubožcem in dijakom, v tugi in žalosti, v stiskah in potrebah, v uboštvu in pomanjkanju naj se zaupljivo zatekajo in priporočajo blaženi deviški materi Božji, redniku Jezusovemu — sv. Jožefu — pa tudi služabniku njunemu Luki Jeran-u; on bode še bolje skerbel in pomagal v večnem blažen-stvu, če tudi na drugi način, kakor je to storil v pozemeljskem življenju. Zatoraj, vzdihujte k njemu, obiskujte b:ob njegov in se mu priporočajte in skusili bodete. da vam bode še pomočnik in podpornik! Slovenija in Slovenci nimajo javnih, v cerkvi češčenih Svetnikov iz naroda svojega. Sveti in zveličani v nebesih so tudi iz rod° slovenskega! Zakaj se javno in po imenu zanje ne ve V Zato. ker se to preveč v nemar pušča, Slovenci se ne potrudijo, da bi pridobili znamenja in dokaze njihove svetosti in zveli-čanja. V Italiji. Španiji in na Francoskem se verno ljudstvo bolje zanima za pobožno in dobrodelno živeče in v sluhu svetosti urnerle osebe svojega naroda. zato imajo toliko svetih in zveličanih svojih javno od Boga in sv. Cerkve priznanih Tudi mi bi jih imeli mnogo izmed svojega naroda, ako bi se takim v sluhu svetosti umerlun priporočali, njihove grobe obiskovali, potrudili se za njihove priprošnje v dušnih in telesnih potrebah s terdno vero in zaupanjem. Kako malo se je v tem smislu obiskoval grob v sluhu svetosti umerlega škofa Antona Martina Slomšeka. druzih v sluhu svetosti utnerlih oseb in sedaj Luke Jerana V! Ne bodimo novodobno lilo-zolično verni, nego pri prosto, otroško, staro - kerščan- sko rimo-katoliško živo in terdno verni in zadobili bodemo vse, kar potrebujemo na duši in na telesu, ako ne drugače, celo po čudežu; poslužujmo se pa posrednikov in priprošnjikov pri Jezusu in Mariji tudi v sluhu svetosti umerlih Slovencev. Velelepo opravlja se šmarnična pobožnost v samostanski cerkvi Marije-Zvezde ob Ave Mariji. Vsi redovniki pridejo v procesiji pred okinčani oltar, nad kojem je mila podoba naše ljube Gospe presv. Serca; sirotni dečki pa pridejo v lepem obhodu iz zavoda na svoj kor v cerkvi. Veličastno prepevajo menihi Marijine pesmi, in dečki odpevajo prav koralno; na ta način vzvišeno lepih šmarnic se še nisem vde-ležil in okusil ne v mestih in deželah daleč okrog. Obilno sv. molitve in priprošenj se opravlja ta Marijin mesec tudi za dobrotnike in dobrocnice nove cerkve sv. Jožefa in dobrodelnih trapiških zavodov za sirot ne dečke. Pornozita nam Marija Devica in sv. Jožef in ljubi pokojni Luka Jeran! I. Br&tovske zadeve molitvenega apostoljstva. Nameni za mesec veliki traven (maj) 189G. (Spis poterjen od sv. Očeta.) a) Glavni namen: Marijina božjtt pota. bi Posebni nameni: 1.) S. JuvenclJ. Ta in vsak dan meseca naznanjene pa še ne zaznamovana ali nenadoma nastale zadeve. Ponovitev zveze Tindske z najsv sercwn Jezusovim. i) S. Erazem. Deržavni in zrelostni izpiti. Družine, ki se bližajo propasti Novoporo«'enfi. Nevarno bolni v tem mesecu. 3 » S. Klotllda. Krarn ozko. Pospeševalci molitvenega apo-stoljstva. Vladarske hiše. Ohranitev neke stare vstanove za vdove. IL Br&tovske zadeve N. 1). Gosp6 presv. Jezusov. Serca. V molitev priporočeni: Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Ser« a. sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše de-ž-le poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo. prešeš«. vanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregreh«-. — N«-ka os»-l>a se priporoma v gorrro bratovsko molitev za Ijul-o zdravje na priprošnjo naše ljube (ios-pe presv. Sena sv .hžt-ia. sv. Antona, sv. Frančiška in vseli svetnikov, če je irt./ja v«ilja. I slišana molitev se bo hvaležno naznanila v »Zgodnji Dann i - — Neka poštena, pobožna in izgledna oseba, ki je pogosto prejemala sv. zakramente, zdaj je pa naenkrat v največji dušni zapu>čenosti in obupljivusti. priporoča se toplo v molitev, da bi ji llog dal prejinji dušni n:ir in prejšnjo pobožnost ter jo rešil hodili skušnjav Zahvale. Tri osebe sem priporočila žalostni Materi Božji. sv. Jožetu, sv, Frančišku in sv. Alojziju, da bi opravili četerto cerkveno zapoved. Obljubila sem. da bom uslišanje naznanila v tovatelj u/.ur-sverenika kanonika Jerana iz Dinjane. 5 gld. — (». Ig. Kertm. župnik v Beli Pe«'i. mesto venca na grob svojemu prerano umerlemu prijatelju in sošolcu g. Jos. Škofieu. 2 gld. — C. s Martin Narobe, -"pnik v Zapogah. 5 gld. — Gospa Demšar-l»*va iz Železnikov, mesto verna na grob č. g župniku Jos. Ško-lini. a ?ld. - Zbirka pri pogrebu g. /upnika v Železnikih. 9 gld. — G. I. Meršolj. kapelan v Železnikih, za venec na grob svojemu vzornemu župniku 5 gld. — N. N. iz Ljubljane 10 gld — Č. g duh. svetnik J. Sajevic. župnik v Slavini, 2 gld. — Č. g. kanonik dr. Seb. Elbert. 5 gld. — G. katehet Mavrilij Šarabon. 5 gld. — G. Albin Klun. kapelan v Buzetu. 2 gld.. «da bi vsak, komur je pokojni dobrotnik — stisnil roko - dal vsaj jedno krono— G. Ivan Kerst. Terpin. kapelan v Tržiču. 2 gld — Č. g. Jos. Cegnar. kapelan v Zireh. 3 gld. - Preč. g. prelat dr. Andrej Če-bašek. 10 gld. — Preč. g. generalvikarij dr. Henrik pl. Pauker. 10 gld. — Preč. g. Jernej Voh. župnik v Konjicah, 2 gld. 50 kr : «v spomin moža. katerega sem že kot bogoslovec občudoval zavoljo njegove nezmotne delavnosti in izgledne krotkosti». — Preč. g. Jurij Jan. doslužni dekan in častni kanonik v Dolini. 5 gld. — Čast. g. Matija Prijatelj, župnik v Strugah. 2 gld. — G. Ma. tija Petrič. učitelj v Strugah. 2 gld. — G. dež. posl. Gabrijel Je-lovšek. župan na Verhniki. 3 gld. — G. Ferd. Krker. mestni kapelan v Škofji Loki. 3 gld — Č. g. Jožef Preša. župnik v Ov-šišah. 5 gld. — Preč. g Iv. Sušnik, kanonik v Ljubljani. 5 gld. — Veleč, g Andrej Drobnič. dekan v Šmarji. 10 gld.. v spomin nepozabnega prijatelja — Notranjski gg. duhovniki: Podboj. Klemene in Sare. 10 gld.. v spomin nepozabnemu dijakoljubu. — (:. g. župnik Nakus. v Vipavi. 5 gld. — G. Kr Boncelj, župni upravitelj v Dražgošah, 2 gld 50 kr. - Č. g. Anton Žlogar. župnik v Kranjski Gori. 1 gld. 50 kr. — Č. g. Jos. Vrankar. kapelan v Kranjski Gori. 2 gld. — Č g. Janez Tavčar, župnik v Lešah. 5 gld. — Č. g. profesor Jan. Gnjezda. 5 »ld. Za opravo ubožnih cerkev: Iz Reteč. 12 jrld. 70 kr. — Iz Hotederšice. 2* gld. — Čč. gg. Uršulinarce v Škofji Loki. 25 gld. — Iz Ternja. 7 gld. — Iz Št. Gotarda, 15 jrld. 20 kr. — Z Ajdovca. 11 gld. — Z Blok. 37 gld. 50 kr. — Iz Godoviča, 15 t misijone na B<>lgarxkem: Neka rajna oseba, 30 gld Za katof. sklad so darovali bivšii gg. konkurentje. 14 gld. Za najpotrebniše misijone: G. Jakob Bole iz Lazov pri Planini. 5 gld. Za naše Salezijance: C. g. Jakob Mrak. župnik v Naklem namesto venca na grob f dekana Povše-ta. 2 gld. Odgovorni vrednik : Frančišek Birk. Tiskarji in založniki Jožef Blasnikovi nasledniki v Ljubljani.