285
OB TRIDESETI OBLETNICI SMRTI
DR. BORISA ORLA
Barbara Sosič
IZVLEČEK
Februarja 1992 je minilo trideset let od
smrti Borisa Orla, enega najvidnejših razis-
kovalcev življenja in ljudske kulture Slovencev,
ravnatelja Slovenskega etnografskega muzeja
od leta 1945 do 1962 in dolgoletncgasourednika
Slovenskega etnografa.
ABSTRACT
In February 1992 thirty years had elapsed
since the death of Boris Orel, one of the most
distinguished researchers ofthelifeandculture
of the Slovene people, director of the Slovene
Ethnographic Musaimfrom 1945 to 1962 and
long-time co-editor of the Slovenski etnograf.
Koje 5. februarja 1962 po hudi bolezni umrl ravnatelj Etnografskega muzeja
dr. Boris Orel, so to njegovi sodelavci in kolegi sprejeli z veliko žalostjo. Izgubili
so namreč svojega vodjo in težko pogrešljivo gonilno in povezovalno silo, ki jim
je stala na čelu in ob strani od konca druge svetovne vojne dalje. Njegova smrt
ni pomenila le vrzeli med etnologi, saj je bil Orel prav tako požrtvovalen član v
več tedanjih slovenskih, jugoslovanskih in mednarodnih strokovnih organi-
zacijah. Gojil je žive stike muzeja z domovino in tujino. Osnoval je časopis
Slovenski etnograf in soured il 14 njegovih letnikov; v njih je objavil svoje
razprave o ralu na Slovenskem, o živinskih zvoncih, o gorjuškem piparstvu, o
bloških smučeh, o motivih na panjskih končnicah itd. Souredil je tudi II. zvezek
Narodopisja Slovencev, v katerem je objavil svoj najobsežnejši pregled sloven-
skih ljudskih običajev.
Boris Orel seje rodil na Brnici pri Beljaku 2. marca 1903 kot sin železniškega
uradnika. Družina se je pogosto selila. Gimnazijo je končal in maturiral v
Ljubljani leta 1922. Naslednje leto je opravil abiturientski tečaj na trgovski
akademiji in se nato zaposlil kot bančni uradnik. Njegova želja, da bi dokončal
študij na univerzi, se mu je uresničila šele v njegovem petinpetdesetem letu, ko je
končal študij etnologije in umetnostne zgodovine ter leto kasneje promoviral za
doktorja znanosti z disertacijo Bloške smuči in vprašanje njih nastanka in razvoja.
Prej kot je bil Orel postavljen za ravnatelja Etnografskega muzeja, se je
ukvarjal s povsem drugačnimi dejavnostmi. Že v gimnazijskih letih je sodeloval
v lutkovnem gledališču slikarja Milana Klemenčiča, kamor je pritegnil tudi
svojega dobrega prijatelja Mirana Jarca. Bil je ustanovitelj Jugoslovanske lutkar-
ske zveze in njen prvi tajnik, njegovo ime pa je bilo znano tudi v mednarodni
lutkarski srenji tistega časa. Konec dvajsetih let in v tridesetih letih je napisal
številne članke s področja slovstva, literarne kritike in filma.
Barbara Sosič
Še zlasti v pravljicah se je srečal z mitologijo, legendami, s šegami in
prek njih z etnologijo. Pri tem je imelo svojo težo tudi znanstvo z dvema
osrednjima likoma slovenske etnologije - Rajkom Ložarjem in Francetom
Maroltom, s katerima je obšel velik del slovenskega ozemlja in se zavedel
"važnosti metode narodopisnega raziskovanja". ' Po letu 1933 so bili njegovi
članki z etnološko vsebino (še zlasti objavljeni v Etnologih) vse pogostejši
in v njih se je še posebej posvečal ljudskim šegam, ki jih je obravnaval z
izdelano mitološko historično metodo. S temi razpravami seje uvrstil med
najvidnejše raziskovalce slovenske socialne in duhovne kulture.
Začetek dela v Etnografskem muzeju je pomenil konec njegovega
folklorističnega delovanja, saj je razumel, da muzejsko delo pomeni delo s
predmeti, materialno kulturo. Čeprav po duši folklorist, je ostanek svojega
strokovnega dela posvetil skoraj vsem panogam materialne kulture. Temu
lahko sledimo v vsakem letniku Slovenskega etnografa, ki je po njegovi zaslugi
redno izhajal od 1. 1948 dalje. V svojem uvodu v njegov prvi letnik poudarja,
"da mora delo na terenu obseči prav vse oblike ljudske kulture, zlasti pa je treba
posvetiti posebno pozornost tistim kulturam, ki so bile najbolj zanemarjene, so
ja izredno pomembne za razvoj ljudskega življenja. Tu mislimo predvsem na
judsko materialno kulturo in njene različne oblike, kakor so lov, poljedelstvo,
živinoreja, sadjarstvo, vrtnarstvo, obrt, trgovina, skratka na pogoje
materialnega življenja, ki določajo 'fiziognomijo' družbe, njene ideje, njene
nazore". To je program, ki ga je Orel izvajal ves čas potem. V njem opozarja na
pomembnost dela na terenu in svojo usmerjenost v materialno kulturo kot vir
za spoznavanje življenja naroda. Vsak Slovenski etnograf je v uvodniku nosil
poročilo, kaj je bilo na tem področju že storjeno in kaj bi bilo še treba raziskati.
Naslednji letniki so bili vsebinsko osredotočeni na teme kot so
- noša (zlasti delovna in tista, ki se nosi ob posebnih priložnostih), pri čemer se
je Orel izkazal kot zelo dober poznavalec tega dela ljudske kulture,
- domača delavnost in obrt,^
- poljedeljsko orodje,^
- kmečko pohištvo, s čimer se je prvi lotil tega področja,*
- motivi na panjskih končnicah'' in številni drugi.
K noši se je vrnil še nekajkrat, vendar je večina izpiskov, zlasti iz Arhiva
Slovenije, ostala neobjavljenih. Zelo pomembna je njegova obdelava akvarelov
noš slikarja Nikole Arsenoviča iz začetka 19. stol., ki jih hrani SEM.^
Njegova je zasluga, da so bile raziskane in pravilno umeščene bloške smua.
Zbiral je gradivo o lončarstvu, pletarstvu in izdelovanju različnih orodij, mikale
so ga panjske končnice in mit sv. Štefana, vendar pa se je vedno znova vračal k
proučevanju t. i. snovne kulture.
1 Povzeto po članku Marije Makarovič, Življenje in delo Borisa Orla, Slovenski etnograf,
letnikXVI-XVII, Ljublana, 1963-1964.
2 Slovenski etnograf, letnik III-IV, Ljubljana 1951, v katerem je Orel objavil dva članka:
Piparstvo v Gorjušah in v Bohinju ter O izdelovanju živinskih zvoncev v okolici Gorij pri Bledu.
3 Slovenski etnograf VIII, 1955, s člankoma Poljedelsko orodje v slovenski etnografiji in Ralo
na Slovenskem; isto temo je obravnaval spet v Slovenskem etnografu XIV, 1961.
4 Slovenski etnograf Xl\, 1959.
5 Slovenski etnograf XIII, I960, Boj za moške hlače.
*> Zbornik Etnografskog muzeja v Beogradu, 1955.
286

Ob trideseti obletnici smrti dr. Borisa Orla
Boris Orel (prvi z leve) na "čelu" svoje 12. terenske ekipe (I. 1955) ob odtiodu iz Brkinov. Med
njenimi člani so na fotografiji: Ivan Romih, Radoslav Hrovatin, Fanči Šarf, Marija Jagodic
(Makarovič), Milko Matičetov in drugi. ¦ Boris Orel (first from the left), leader of the I2th
fieldwork team (1955) leaving the Brkini region. Among the team's memliers arc (in the foto): Ivan
Romih, Rado.slav Hrovatin, Fanči Šarf, Marija Jagodic (Makarovič), Milko Matičetov and others. ¦
Boris Orel (primo da sinistra) alla testa délia sua XII. équipe di ricerca sul campo (1953), in
partanza dai Berchini. Tra i componenli il gruppo si ricono.scono: Ivan Romih, Radoslav Hrovatin,
Fanči Šarf, Marija Jagodic (Makarovič), Milko Matičetov e altri.
Prav Orel je prvi, ki se je - v svoji skrbi za premične in nepreinične etnograf-
ske spomenike - začel zavzemati za postavitev slovenskega 'skansna' na Bledu.
Poleg svojih prispevkov v etnoloških publikacijah je dosti objavljal v
dnevnem in poljudnem časopisju, v revijah in koledarjih. Pisal je še o ljudskih
plesih in noši Primorske in Koroške, o varstvu spomenikov itd.'^
7 O podrobnostih glej Marija Makarovič, Življenje in delo Borisa Orla, Slovenski etnograf
XVI-XVII, 1963-64, str. 18-22 (Bibliografija).
Barbara Sosič
Poudariti je treba zlasti njegovo stalno zavzemanje za nove in večje prostore
muzeja; s tem je seznanjal javnost, če se mu je le ponudila priložnost. "Za rešitev
nujne muzejske razstave in depojske problematike si je prizadeval prav tako
vneto, kot da bi šlo za njegovo astno."^ Pregled teženj muzeja, da bi rešil svojo
prostorsko stisko, je povzel v svojem predgovoru ob tridesetletnici muzeja. V
njem je takole razmišljal o trideset let starem problemu: "Zdaj smo v letu 1954.
Še nekaj mesecev in za nami bo enaitrideset etnica Etnografskega muzeja. In
drugo leto naslednja obletnica in tako dalje. Ali bo stanje Etnografskega muzeja
glede prostorov ostalo vseskozi nespremenjeno? Ali bomo morali še nadalje
vsako eto ponavljati staro pesem o težkih razmerah, v katerih že toliko in toliko
let životari Etnografski muzej?"'^ Žal je res, da je njegova slutnja (ki pa ni bila
ovita le v pesimizem) po skoraj štiridesetih letih (in ponovni skorajšnji obletnici)
resničnost, saj problem še vedno ni rešen.
Dosti njegovih razmišljanj je ostalo neobjavljenih in v rokopisih ležijo v
arhivu SEM-a, še več njegovega znanja pa je leglo z njim v grob.
Ko je po osvoboditvi postal ravnatelj Etnografskega muzeja, si je zastavil
nalogo, dabo iz njega napravil nekaj velikega. Dr. Jože Kastelic, tedanji ravnatelj
Narodnega muzeja, je v svojem poslovilnem govoru ob smrti Borisa Orla rekel:
"Tvoj veliki Slovenski etnografski muzej, slovenski 'Skansen', v katerega si
veroval in mu bil idejni pobudnik, je še stvar bodočnosti, znabiti celo daljne
bodočnosti. Toda nekoč ga bo Ljubljana imela. In takrat bo v njegovih osnovah
na vidnem mestu stala tudi skala tvojega napora in bo blestelo tvoje ime."'^ Ob
nastopu ravnateljevanja je pregledal vse zbirke, inventame knjige in določil
merila inventariziranja, shranjevanja in sistematičnega izpopolnjevanja zbirk.
Zaradi njegovih prizadevanj so prišli v muzej predmeti s tistih območij, s katerih
prej ni hranil nobenih predmetov (Primorska, Štajerska, Prekmurje). Število
predmetov v muzejskih zbirkah se je v njegovem času potrojilo, vsi pa so bili ob
inventarizaciji kar najbolj natančno opremljeni s podatki. V še večjem razmerju
se je namnožilo število fotografij v fototeki, izrednega pomena so pridobitve
ilustrativnega gradiva ter terenski zapiski njegovih ekip. Muzej hrani več kot
dvesto njegovih zvezkov in v albumih terenskih ekip se našteje več kot pet tisoč
njegovih posnetkov.
1947. je v utesnjenih prostorih na novo uredil stalno razstavo.
Njegova zasluga je, da so bili predmeti razporejeni tematsko po depojih in
tudi pravilno restavrirani ter hranjeni v najboljših pogojih.
Ker se je zavedal, da obstajajo v etnoloških raziskavah velike vrzeli, jih je
želel zapolniti s sistematičnimi vsakoletnimi kolektivnimi raziskovanji. Leta
1948 je organiziral prvo terensko ekipo, ki ji je v naslednjih letih sledilo še
sedemnajst. Ponavadi je terensko delo trajalo kar cel mesec. Ekipe so kasneje
poimenovali "Orlove ekipe", saj je bil on njihov pobudnik, organizator in vodja.
Način terenskega dela v ekipah je po tem vzoru prevzelo še kar nekaj muzejev.
Njegovihosemnajstekip je raziskovalo območja: Sen tjurij - Škocjan, Šrnarje-Sap,
Dekane, Marezige, Šentvid pri Stični, Mokronog, Kobarid, Trento, Šentjernej,
* Marija Makarovič, Življenje in delo Borisa Orla, Slovenski etnograf XVI-XVII, 1963-64, str.
17.
Boris Orel, Ob tridesetletnici Etnografskega muzeja v Ljubljani, Slovenski etnograf VI-VII,
1953-54
10 Dr. Jože Kastelic, Boris Orel, Beseda ob krsti. Naši razgledi, 24. februarja 1962.
288
2891
Ob trideseti obletnici smrti dr. Borisa Orla
Goriška Brda, Cerkljansko, Kostanjevico, Brkine, Žužemberk, Vipavo, Velike
Lašče, Črni vrh - Vojsko in Šentrupert. S teh terenov hrani dokumentacija SEM-a
7739 fotografij, 4559 prostoročnih risb in 507 tehničnih risb. Terenskih zvezkov
z zapiski je kar 569, s terena pa je bilo prinesenih 835 predmetov." V doku-
mentaciji so shranjeni tudi številni dokumenti in statistični obrazci prvih sedmih
ekip, ki so jih pomagali sestaviti tudi stxiologi. Našteti fond pomeni z nadalj-
njimi terenskimi raziskavami osnovo in največji del celotne dokumentacije
SEM-a. Prvotni namen raziskovanja ljudske kulture vsega slovenskega ozemlja
je bil objava izsledkov v knjigi "Etnologija in folklora Slovencev"'-. Kasneje je bil
ustanovljen Inštitut za slovensko narodopisje in je tako folkioristični del raziskav
na terenu postal njegova pristojnost. Zbrano gradivo, žal, še ni ovrednoteno in
je v celoti ostalo le v prvotni obliki (razen terenskih zapiskov, ki so v večji meri
že pretipkani in urejeni teinatsko in krajevno), posamezni poznavalci in stro-
kovnjaki pa vseeno pogosto segajo po teh virih.
OiTteniti je treba še nekatere funcije, ki jih je iinel Orel zunaj muzeja. Bil je
ustanovitelj in predsednik slovenske podružnice Etnografske sekcije pri
Društvu muzealcev Slovenije, v kateri je zlasti spodbujal pravilno delo v muzejih
2 etnološkimi oddelki. Z njimi je sodeloval tudi sicer in jim dajal strokovno in
moralno pomoč.
Bil je zastopnik Jugoslavije v Mednarodnem muzejskem svetu, deloval je v
Etnološkein društvu Jugoslavije, bil je član uredniškega odbora Etnološkega
pregleda in sourednik revije Muzeji.'^
Boris Orel je bil eden najboljših poznavalcev slovenske ljudske kulture. V
bistvu je bil folklorist, ki se je zaradi odgovornosti, ki jo je čutil do svojega
položaja, z vso vnemo posvetil proučevanju materialne kulture, in kot poudarja
Marija Makarovič," je prav tu njegov delež velike vrednosti.
Bolezen in po njej sinrt je Borisa Oria presenetila sredi delovne vneme, sredi
nedokončanega dela, pa vendar je njegova dediščina izredno obsežna, njegovo
delo temeljito in strokovno dosledno. Orel ostaja vir in eden izmed osrednjih
likov slovenske etnologije s svojim bojevanjem proti času, ki je vse hitreje
prekrival staro ljudsko kulturo, do katere je čutil iskreno ljubezen in ji je zato
posvetil velik del svojih življenskih moči.
BESEDA O AVTORICI |
i
Barbara ScTsič, dipl. etnologinja, kus-|
todinja za dokumentacijo v Slovenskem et-
nografskem m uzej u (od leta 1990). '
ABOUT THE AUTHOR
Barbara Sosič, B.A. in ethnology,
curator for documentation at the Slovene
Ethnographic Museum since 1990.
11 Alenka Simikič, Pomen Oriovih ekip za muzejski dokumentacijski fond. Zbornik I.
kongresa jugoslovanskih etnologov in folkloristov 2, Ljubljana 1983, str. 469.
12 Boris Orel, iz poročila o delu I. ekipe, tipkopis, iz arhiva SEM-a.
13 Povzeto po Marija Makarovič, Življenje in delo Borisa Oria.
14 Ibid.
Barbara Sosič
SUMMARY
ON THE OCCASION OF THE 30TH ANNIVERSARY OF DR. BORIS
OREL'S DEATH
Boris Orel was bom in Brnica near Beljak (Villach) in 1903. He started his career
as a banking clerk and got to know the spiritual culture of the people through his
activities as an amateur puppet player. He became director of the Ethnographic
Museum immediately after the war and from then on dedicated his professional
work to the research of all branches of material culture. He also stimulated his
fellow-workers in the same direction. During his entire term of office as the Museum's
director he never stopped pointing out the lack of space the Ethnographic Museum
suffered under and which limited the Museum's activities from the very beginning.
Boris Orel co-edited 14 volumes of the Slovenski Etnograf and published a
wealth of articles in them. Of outstanding importance are his discourse on the origin
and development of the skis of Bloke, domestic craftsmanship, peasant attire, motifs
on beehive panels, peasant furniture and agricultural tools. He was an outstanding
expert on the Slovene countryside. In order to gather and document as much
knowledge as possible on those parts of the Slovene territory which until then had
seen no ethnological research, Boris Orel organized systematic collective field
research operations between 1948 and 1961. The field teams of the Ethnographic
Museum gathered abundant invaluable information from the areas of Dolenjska,
Notranjska, Primorska and Istria. Later these teams were often referred to as "Orel's
teams". Because of his persistent efforts to preserve folk culture Boris Orel will
always remain one of the central figures of Slovene ethnology.
RIASSUNTO
A TRENTANNI DALLA MORTE DEL DR. BORIS OREL
Boris Orel nacque a Brnica presso Villaco nel 1903. Inizio la sua attivita
professionale come impiegato di banca, ma la passione per le marionette lo porto a
incontrasi con la cultura spirituale popolare. Subito dopo la seconda guerra
mondiale divenne direttore dell'allora Museo etnografico e da quel momento in poi
il suo lavoro fu indirizzato alio studio di tutti gli aspetti della cultura materiale,
studio al quale incitava anche i propri collaboratori. Per tutto il periodo in cui fu
direttore non cessö di ribadire che la mancanza di spazio impediva al Museo
etnografico di svolgere il proprio lavoai al massimo delle possibilitâ.
Boris Orel fu coredattore di 14 annate della rivista Slovenski etnograf, per la quale
scrisse anche un notevole numéro di contribute Ottimo conoscitore della campagna
slovena, ha lasciato important! saggi sulla nascita e lo sviluppo degli sei, suU'artigianato
domestico, sui ostumi ed i mobili dei contadini, sugli attrezzi agricoli. Dal 1948 al 1962,
per il suo desiderio di documentare e conoscere nella maniera migliore quelle parti
del territorio sloveno che fino ad allora erano rimaste escluse dalle ricerche,
organizzo indagini sistematiche collettive sul campo. I gruppi di ricerca trassero
da queste "spedizioni" preziosi dati relativ! alla Bassa Camiola, alla Camiola
Interiore, al Litorale e all'Istria. Questi gruppi vennero in seguito chiamati "équipes
di Orel".
290