LJUBO B R A D E S KO
PETINDVAJSET LET NOVEGA KOVINARSTVA V ŽELEZNIKIH
V dneh od 24. do 27. aprila so v Železnikih pripravili pester program
prireditev ob 25. obletnici kovinarske zadruge, ki je bila ustanovljena dne
27. aprila 1946, prav na peto obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda.
Zvrstile so se kulturno zabavne prireditve, kjer so sodelovali pevci, godbeniki,
dramski igralci in recitatorji, ob njih pa tudi razna športna tekmovanja.
Praznovanje so pričeli v soboto dopoldne s slavnostno sejo DS tovarn
ISKRA, NIKO in TEHTNICA, kjer so podelili plakete in priznanja svojim
delavcem za 20- in 15-letno delo. Zvečer pa so domači igralci pod vodstvom
Matevža Smida zaigrali v novi kinodvorani dramo Mateja Bora »Kolesa teme«.
Na skupnem zasedanju DS omenjenih tovarn je predsednik DS ISKRE
dipl. inž. Matevž Šmid podal naslednje poročilo:
»Ime Železniki je tesno povezano z večstoletno železarsko tradicijo. Ko pa
je leta 1909 ugasnil zadnji ogenj v vigenjcu, je bilo konec železarske obrti.
V Železnikih je zavladala revščina, ljudje so odhajali iz doline iskat zaslužka.
Po osvoboditvi so si hoteli Zeleznikarji preskrbeti zaslužek in urediti življenje
doma. Sprejeli so smelo pobudo Nika Zumra in se mu pridružili. 27. april
1946. leta pomeni začetek novega kovinarstva v Železnikih in nekako nadaljela*
Slavnostna seja delavskega sveta vseh treh tovarn 24. 4. 1971
147
Foto: A. Sedcj
vanje železarske tradicije. Tega dne je bila v Železnikih ustanovljena skupščina
produktivne zadruge kovinarjev. Ustanovno izjavo je podpisalo 15 zadružnikov,
za predsednika zadruge so izvolili Nika Zumra.
Težko povojno obdobje je postavljalo pred zadružnike skoraj nepremostljive
ovire. Ker zadruga ni bila zajeta v sistemu tedanjega planskega gospodarjenja,
se je stalno borila s pomanjkanjem materiala in opreme in nerazumevanjem
okrajnih in republiških forumov. Potrebno je bilo veliko vztrajnosti,
samoodrekanja in prostovoljnega dela, da se je zadruga v takih pogojih lahko
razvijala. Šele po posvetu pri tov. Kidriču, ki se je zavzel za zadrugo in ji dal
priznanje za njeno prizadevanje, si je zadruga zagotovila svoj prostor na soncu.
Razširila je tudi svoj proizvodni program in začela izdelovati laboratorijske
tehtnice in centrifuge.
Pomemben mejnik je leto 1954, ko se je zadruga že tako razvila, da se je
preimenovala v tovarno kovinskih in elektromehanskih izdelkov. Vse nove
obrate, elektrarno in drugo so delavci zgradili s prostovoljnim delom. V šestih
letih je bilo opravljenih 129.000 brezplačnih delovnih ur. Velik napredek v tehnologiji
in razvoju novih izdelkov so napravili pod vodstvom nadarjenega konstruktorja
Draga Perkona, ki je žal prezgodaj umrl. Stalno so tudi skrbeli za
izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje svojih delavcev. Organizirali so več
tečajev za mlade kovinarje, ki so se ob novih izdelkih in novih strojih toliko
izpopolnili, da so kmalu postali tudi učitelji drugim.
Ker so prostori stare delavnice in kasneje preurejenega Egrovega hleva
postali pretesni, so leta 1958 zgradili novo tovarniško poslopje. Proizvodni program
je takrat obsegal pisarniški pribor, šestila, analitske tehtnice, centrifuge,
mešalnike in prve elektromotorje. V nove prostore se je preselil obrat za fino
in elektro mehaniko, ki se je vedno bolj usmerjal v velikoserijsko proizvodnjo
elektromotorjev. V starih prostorih je ostala proizvodnja pisarniških potrebščin.
Iz obsežnega programa so izločili proizvodnjo tehtnic. Ta dejavnost se je
v letu 1959 razvila v samostojno podjetje TEHTNICA, ki je kasneje prevzela
še laboratorijske centrifuge.
Leta 1962 se je tovarna NIKO pripojila k ISKRI in tako spremenila svoj
naziv v Tovarno elektromotorjev. Zaradi vedno večje specializacije po združitvi
z ISKRO se je leto dni po združitvi odcepila še proizvodnja pisarniškega pribora
in prevzela staro ime NIKO ter tako nadaljevala tradicijo nekdanjih
zadružnikov. Iz prvotne zadruge s 15 člani so zrasla tri podjetja: NIKO, TEHTNICA
in ISKRA, ki danes zaposlujejo okrog 1000 ljudi.
Najvažnejši izdelek ISKRE so elektromotorji. Prvo leto po priključitvi k
ISKRI smo jih izdelali 214.000. Proizvodnja se je vsako leto večala in večina
izdelkov je šla v izvoz, največ v ZDA. Pomemben uspeh smo proslavili aprila
1965. leta, ko smo izdelali milijonti motor za Ameriko. Letno proizvodnjo milijon
motorjev pa smo prvič dosegli leta 1969. Zelo naglo se v zadnjem času
povečuje tudi proizvodnja gospodinjskih aparatov v kooperaciji z znanimi tujimi
firmami GIRMI, BRAUN in HOOVER. Lani smo izdelali že 237.000 aparatov,
kar je po vrednosti 41 '"/o proizvodnje. Prostori so spet postali pretesni,
zato smo zgradili novo tovarniško poslopje, ki ga bomo slovesno odprli 27. aprila.
Z novim obratom bomo najlepše počastili 25. obletnico kovinarstva.
Tovarna NIKO se je po ločitvi od ISKRE, ki je v celoti prešla na elektroproizvodnjo,
znašla v znatnih težavah. Poleg zastarele in že zdavnaj amortizirane
strojne opreme, zastarele tehnologije in celo nekaterih proizvodov so
jih pestile tudi cene lastnih izdelkov, ki so jih v prvotnem podjetju zanemar-
148
jali. Za kakršnokoli izboljšanje strojnega parka in prehoda na modernejšo proizvodnjo
bi potrebovali precejšnja sredstva, ki pa jih ni bilo moč dobiti niti
v obliki kredita. Zopet so z vso zavzetostjo delali in s prvimi ukrepi — preoblikovanjem
cen — so precej ublažili nezavidno finančno situacijo.
Tudi NIKO je skrčil svoj proizvodni program predvsem na tri smeri: pisarniške
potrebščine, industrijske palične sponke in toplotno obdelavo trakov.
Z lastnimi sredstvi so tudi modernizirali proizvodnjo, za kar so v zadnjih letih
vložili blizu pol milijarde S din. S svojimi kvalitetnimi izdelki so osvojili tudi
inozemski trg in del proizvodnje — predvsem mehanizmov za registratorje —
izvozijo na konvertibilno tržišče.
Podjetje zaposluje danes 206 delavcev, vrednost proizvodnje za letos pa
je planirana na približno 1,8 milijarde S din, torej stokrat več kot pred dvajsetimi
leti. Med načrti, ki jih bodo v kratkem uresničili, sta na prvem mestu zgraditev
novih tovarniških prostorov in nadaljnja modernizacija. V to so prisiljeni
zaradi izrednega povpraševanja po njihovih izdelkih, tako doma kot na tujem,
a samo velikoserijska proizvodnja omogoča nizke cene njihovim proizvodom,
po katerih slovijo. Po raziskavi tržišča računajo, da bodo prav zaradi tega
vso povečano proizvodnjo zlahka prodali na zunanji trg.
Podjetje TEHTNICA je bilo ustanovljeno 15. 10. 1959. 2e samo ime pove,
da so njihovi najpomembnejši proizvodi analitske in precizne tehtnice, laboratorijski
mešalci, centrifuge in drugo. S prodajo nimajo težav, saj so edini tovrstni
proizvajalec v državi, v lanskem letu pa so celo izvozili del proizvodnje
v vrednosti 30.000 dolarjev, predvsem v CSSR, Egipt in Zahodno Evropo.
Velike zahteve je pred podjetje postavila kooperacijska pogodba z znano
zahodnonemško firmo SAUTER. Po tej pogodbi izdelujejo namreč nove in bolj
kvalitetne tehtnice in prav od te firme bodo glede strokovnosti veliko pridobili
tako, da bodo potem lahko prevzeli odgovornost za kvaliteto in dobavne roke
na svetovnem tržišču. Proizvodnja v TEHTNICI stalno raste in stari prostori
so že pretesni, tudi strokovnega kadra jim primanjkuje. Bruto produkt podjetja
s 100 zaposlenimi je bil leta 1970 blizu 4,500.000 din, po končani rekonstrukciji,
ki je predvidena za leto 1972, pa bi približno 200 zaposlenih ustvarila
čez 10 mlijonov bruto produkta.«
Naj ta zgoščeni prikaz kovinarske dejavnosti nekoliko razširimo in seznanimo
bralce z nekaterimi podrobnostmi:
V Železnikih takoj po zadnji vojni ni bilo nobene možnosti za zaposlitev.
Obstajala je le sodarska zadruga in čipkarstvo, kjer pa je bilo zaposlenih le
nekaj 10 delavcev. Zaradi brezupnosti položaja v bodočnosti so v Železnikih
sklicali zbor volivcev in sprejeli resolucijo, naj se v Železnikih obnovi železarska
dejavnost s kovinsko predelovalno industrijo. V Železnikih je doma najstarejša
železarska dejavnost na Slovenskem, saj sega šest stoletij nazaj. Bogata
tradicija in ljubezen do rodnega kraja sta vodili Železnikarje, da so sprejeli
omenjeno resolucijo. Za začetek naj bi preselili stroje za izdelovanje žičnikov
in žice tovarne Johana Globočnika iz Ljubljane. Ta tovarna je zrasla iz žuljev
nekdanjih fužinarjev in kovačev, vendar ne v domačem kraju. Toda resolucija,
ki jo je oblastem predložil izvoljeni predstavnik, ni dosegla pričakovanih rezultatov,
še več, predstavniki ljudske oblasti so odklonili kakršnokoli družbeno
intervencijo za povrnitev industrije v Železnike.
Vsestransko težko stanje s problemi zaposlovanja in zaslužki je pričel reševati
Niko Zumer s svojo ključavničarsko delavnico. V tej so bili štirje avto-
149
matski stroji novejše konstrukcije, in sicer: za proizvodnjo risalnih žebljičkov,
papirnih sponk, tapetniških žebljev in paličnih sponk, nadalje 15-tonska horizontalna
in 30-tonska vertikalna stiskalnica, univerzalna stružnica, prosto stoječ
vrtalni stroj, skobelnik za železo, brusilni stroj, strojne priprave za razne
proizvode, rezilna orodja in električni varilnik. Pričel je sprejemati delavce
na delo z dogovorom, da se iz njegove privatne obrti oblikuje produktivna
zadruga kovinske predelovalne stroke. Med sedemmesečnim obratovanjem so
izdelali zadružna pravila in dokončali priprave za ustanovni občni zbor, ki se
ga je udeležilo 15 ustanovnih članov, bil pa je 27. aprila 1946 v Žumrovih
delavniških prostorih.
Seveda je majhna delavnica postala pretesna, zaradi česar je zadruga
izprosila dodelitev iz Splošnega ljudskega premoženja tele nepremičnine: nekdanji
Egrov kravji hlev, opuščeno elektrarno z vodnim zajetjem in kanali,
garažno poslopje in rastlinjak. Po rednem delu v delavnici so se lotili ureditve
»•novih prostorov«. Razbijali so betonske jasli in stebre ter očistili elektrarno
tako, da so se že avgusta 1946 preselili v prostore, kjer so še danes. Delavci
so delali po 10 ur, plačanih pa so dobili le osem. Dve uri zaslužka so namreč
prispevali v investicijski sklad. Da so lahko kolikor toliko normalno delali, je
bil potreben denar za nakup surovin. Dobili so 300.000 din bančnega posojila,
vendar je za zavarovanje posojila Žumer Niko zastavil vse svoje imetje ob
poroštvu posestnikov Filipa Gartnerja iz Dražgoš in Franca Prezlja iz Davče.
Koliko je pri nas podjetij, ki so na tak način prišla do obratnih sredstev?
Tudi ni veliko podjetij, kjer bi delavci zastonj in prostovoljno delali mesec
dni v letu skozi šest let za kapitalno izgradnjo: čistili in popravljali so dovodni
kanal za elektrarno, betonirali cevi zanj, obnavljali rečni breg, gradili nove
oddelke iz starih hiš in skladišč, delali opeko itd. Skupaj so opravili v šestih
letih 129.000 ur prostovoljnega dela. Vrednost tega dela po kalkulacijah podjetja
znaša 23,478.000 din po lastni ceni, po prodajni in z običajnim odstotkom
dobička pa 44,118.000 takratnih din. Današnja vrednost 129.000 ur bi bila blizu
500 milijonov S din.
Vsa prva leta se je podjetje borilo s predpisi načrtno vodenega gospodarstva,
ki je uvrščalo take zadruge v IX. ali celo XI. prioritetni razred. Ni bilo
moč dobiti nobenih državnih kreditov za kapitalno izgradnjo ali ugodnosti pri
nabavi materiala, kaj šele, da bi dobili kakšna osnovna sredstva. Stroje so
lahko kupovali le od zasebnikov ali na licitacijah, le ob likvidaciji »SAVE«
na Jesenicah in »JAKŠA« v Ljubljani so kupili nekaj strojev. Kako pa je
oblast gledala na razvijajočo se kovinsko predelovalno industrijo v Železnikih,
najbolje pokaže petletni plan leta 1947. Ta je namreč planiral le razvoj lesne
industrije na Cešnjici, vsa zgornja Selška dolina pa je bila določena za področje
živinoreje in pašništva.
Leti 1948 in 1949 sta bili še suhi in trd je bil boj železnikarskih kovinarjev,
ki so ob geslu »Zeleznikarski kovači kujmo, sebe in železo oblikujmo« komaj
krčili pot. Neprodane izdelke so predelovali, pomanjkanje preciznih strojev in
potrebnih surovin je hromilo proizvodnjo. V stiski so menjali in dopolnjevali
proizvodni program ter skušali z zamenjavami nadoknaditi potrebne surovine
za planirano proizvodnjo. Te težave so narekovale zaposlitve izven proizvodnih
obratov, dodeljevanje izrednih dopustov in izvajanje gradbenih del, predvsem
novega 340 m dolgega cevovoda do elektrarne, ki so ga dogradili 16. avgusta
1949.
' ' • •' 150
Leta 1950 je bila v Ljubljani prva povojna obrtna razstava, ki se je je
udeležila tudi kovinarska industrija NIKO Železniki. Na tej razstavi so prikazali
proizvodnjo Železnikov v sedanjosti in preteklosti. Uspeh razstave je
bil zelo velik, posebno široko zanimanje je veljalo izdelkom novega podjetja,
kakor tudi zgodovinski obravnavi Železnikov v preteklosti. Ko si je razstavo
ogledal Boris Kidrič, takrat predsednik Gospodarskega sveta FNRJ, se je živo
zanimal za zadrugo in njene izdelke. Povprašal je, če so pripravljeni dopolniti
svoj proizvodni program in razširiti proizvodnjo precizne mehanike, pri čemer
bi pomagala Zvezna uprava za napredek proizvodnje. Navdušeno so pristali —
rezultat tega je bila planska dodelitev strojev in začetek izdelovanja analitskih
tehtnic. Tako je ta razstava med drugim omogočila razširitev proizvodnje in
milijonske investicije v kovinsko predelovalno industrijo v Železnikih.
Zdaj so se začeli boljši časi. Utihnili so tisti, ki so zadrugo postrani gledali,
in proizvodnja je rasla. Z nabavami novih strojev so se odprle nove kapacitete
in razširil proizvodni program, popravili so jez na Sori, v naslednjih letih pa
zgradili nov dovodni kanal, novo elektrarno in turbinski vodni stolp ter nov
oddelek — tehnično pisarno. Proizvodnja pisarniškega pribora, šestil, analitskih
in preciznih tehtnic, laboratorijskih instrumentov in potrebščin je lahko tekla
nemoteno. Osvojili so tudi nekaj novih izdelkov: laboratorijsko centrifugo, mešalec
in majhne elektromotorčke. Vsestransko izboljšanje starih in uvajanje
novih, kvalitetnih izdelkov je potrdilo visoko tehnično zmogljivost delavcev
in podjetja. Kvaliteta in asortiment izdelkov, proizvodnja in organizacija je
zadrugo pripeljala k tovarniškemu načinu dela. Zato je zadruga postala industrijsko
podjetje splošnega družbenega sektorja. Prvi DS je bil izvoljen že
leta 1954, 30. oktobra 1954 pa je bila zadruga vpisana pri Okrajnem sodišču
v Ljubljani kot NIKO — tovarna kovinskih in elektromehanskih izdelkov —
Železniki.
Težka so bila tista leta, toda neuklonljiva volja delati, ustvarjati si boljšo
sedanjost in bogatejšo prihodnost je pripeljala do razmaha industrije z zaposlitvijo
1000 ljudi. V teh ljudeh pa nenehno kljuje misel: večati storilnost in bogatiti
se z znanjem in delom. 1
V nedeljo je bil najprej koncert godbe na pihala, popoldne mladinska prireditev
z naslovom »Moj domači kraj«, zvečer pa še ponovitev drame »Kolesa
teme«. Naslednji dan zvečer se je vila povorka z baklami od ISKRE do starega
plavža, torej skozi vse Železnike. Pred plavžem so pripravili zgodovinski recital
Petra Polajnarja, kjer so sodelovali recitatorji, domači pevski zbor in pihalna
godba. V tej zanimivi prireditvi so prikazali zgodovino Železnikov s posebnim
poudarkom na posameznih obdobjih: začetek železarstva in njegov razvoj, kovaštvo,
obubožanje kraja, obe vojni itd. Iz recitala navajam odlomek:
»Kapitalistična oblika v lastništvu fužin in zgraditev strojne izdelave žeb-
Ijev v Ljubljani je pospešila naglo propadanje železarstva in žebljarstva v Železnikih.
V letu 1898 sta prenehala obratovati plavž in fužina na Racovniku,
v letu 1902 pa je ugasnil plavž in ustavila delo fužina v Zgornjih Železnikih.
Nekaj let kasneje je Johan Globočnik pričel podirati železarske obrate, vgrajen
kamen in material pa uporabil za obzidje gosposkega vrta in parka z mnogimi
dragimi zgradbami. V to graditev potrošeni denar bi zlahka pokril gradnjo
velike tovarne, v kateri bi obubožani, sestradani kovači mogli imeti delo in
poštene zaslužke. Kapitalistična sla tega moža, ki se je uvrstil med narodu odpadle
nemškutarje, pa je zamorila v njem vest in dolžnost do kraja Železnikov,
151
kateremu je prikrojil propast in uničenje. V brezupnem položaju je množica
pričela iskati nove zaposlitve, saj so domača kovaška ognjišča ugasnila, med
njimi poslednje 19. junija 1903 ob 10. uri. Prizadevanja za novim delom so kovači
— žebljarji zastavljali v različnih krajih. Odpravili so se v sosednjo Kropo,
oprijemali se gozdnega dela, žagarstva, posebno pa sodarstva in se predajali
izkoriščevalcem na mnogih delovnih področjih. Cestna, železniška, rudarska in
druga gradbena dela so jim bila za občasno zaposlitev. Stalna spremljevalka
njihovega življenja pa je bila — takrat komaj znana — brezposelnost in revščina.
Konec železarstva je nasledilo stanje, ki je povsem razjasnilo, da kraj
Železniki pa tudi vsa Selška dolina brez industrijskega proizvajanja ne more
obstajati, kajti izkazalo se je, da je udarec po kovačih — žebljarjih, udaril po
vsem gospodarstvu in umiranju Leta krvavih bojev, novega gorja in skrbnih
pričakovanj so naraščala in zaostrovala vprašanja, čemu vojna? Odgovore na
to vprašanje so premišljevali vojaki v strelskih jarkih ruske, srbske in soške
fronte. Zemlja vseh teh bojišč je pila kri naših ljudi, povsod so razmetane
kosti naših rojakov. Stopnjevana brezsmiselnost in brezupnost bojev je budila
gnev, ki je rodil upor in krvavo Golgoto slovenskega naroda — Judenburg.«
Na sam praznik v torek 27. aprila je bila osrednja proslava pred ISKRO,
kjer je številnim poslušalcem spregovoril tudi član Sveta federacije Boris Zilierl.
Ob 30-letnici OF je poudaril njen pomen, saj je v tistih časih povezala
Slovence v trden branik naprednih sil proti zavojevalcem. Orisal je kovinsko
in drugo industrijo, ki je Selški dolini prinesla blaginjo, ob koncu pa iskreno
čestital k srebrnemu jubileju in zaželel še večjih uspehov.
Po kulturnem programu so bila razdeljena spominska darila — miniaturni
kip kovača - žebljarja — ustanoviteljem zadruge: kot prvemu Niku Žumru, ki
je bil prvi in dolgoletni predsednik in poslovodja zadruge, nato pa so stopili
na oder ostali ustanovitelji, Jaka Benedičič, Niko Bertoncelj, Anton Dolenc,
Franc Fajfar, Alojz Jelene, Jožef Kristan, Jožef Mohorič, Peter Polajnar, Matevž
Šmid in Jožef Torkar, za pokojne: Alojza Cemažarja, Jožefa Osenčiča, Milana
Vebra in Janka Šmida pa so priznanja prevzeli svojci.
Direktor ISKRE ing. Alojz Zumer se je zahvalil vsem, ki so pomagali pri
gradnji novih obratov tovarne, in povabil vse prisotne, naj si jo ogledajo, nato
Prof. Boris Ziherl govori na
osrednji proslavi
Foto: A. Sedej
152
Kipec kovača, spominsko darilo
ustanoviteljem zadruge
Foto: L. Bradeško
pa je predsednik OS Škofja Loka Zdravko Krvina v kratkem nagovoru poudaril,
kako velikega pomena so obrati za vso Selško dolino, in prerezal trak pred
vhodom v nove prostore. Delavke in delavci so to popoldne sedeli na svojih
delovnih mestih in pridno navijali, spajkali, balansirali. . . ter tako zelo nazorno
pokazali vsem in vsakomur, kako poteka to delo.
Vsa tri podjetja so svoje delavce obdarila s spominskimi značkami, na skupinskem
proslavljanju, ki je bilo zaradi dežja prestavljeno v Dom Svobode, pa
so si ob zvokih narodno zabavnih viž lahko potešili lakoto in pogasili žejo.
Kako zelo je prebivalstvo sodelovalo pri proslavljanju tega jubileja, pokaže
zanimanje učencev osemletke. Razen tega, da so sodelovali na prireditvah,
so za svoj časopis »Naše poti« — to je priložnostna revija osemletke v Železnikih,
ki ji pomagajo pri izhajanju vsa podjetja s skromnimi sredstvi — pripravili obširne
razgovore z devetimi še živečimi ustanovnimi člani. Pri branju teh razgovorov
ni prav nič čutiti, da so jih pripravili in zapisali učenci petih, šestih,
sedmih in osmih razredov osemletke v Železnikih. Citiramo spis učenk Sonje
153
Častni gostje na osrednji proslavi
25-letnice kovinarstva pred
ISKRO 27. 4. 1971
Fotot A. Sedej
Plešec 5. b. in Jožice Rant 8. c, ki sta ga sestavili po razgovoru z Matevžem
Smidom st.:
»Pred drugo svetovno vojno so Zeleznikarji bolj kot drugi ljudje občutili
pomanjkanje zaslužka. Priložnostna dela jim niso prinesla toliko, da bi si
mogli privoščiti delček tistega, kar uživajo danes. Utehe so si iskali v kulturnoprosvetnem
delu, eni v sokolskem, drugi v prosvetnem domu. Vesel je bil tisti,
kogar je režiser povabil na oder, pa čeprav le za tako imenovani »dren«. Kar
nas je starejših, poznamo odrska dela, uprizorjena pred drugo svetovno vojno.
Bila so zelo kvalitetna, saj so jih režirali naši izobraženci, kot je profesor France
Koblar.
Takoj po vojni so se preživeli kulturniki poleg izgradnje porušenih domov
.spoprijeli tudi s kulturno-prosvetnim delom. Ob otvoritvi obnovljenega odra
in dvorane so se člani igralske skupine predstavili občinstvu 10. novembra 1946
z enodejanko »Zadnje srečanje« in pestrim kulturnim programom. Ze naslednji
mesec je sledila ljudska igra »Deseti brat«, za zaključek leta 1946, ravno
na Silvestrovo, pa smo uprizorili igro »Zaklad«. Tri predstave, izvedene v manj
kot dveh mesecih, nam zgovorno pričajo, kako navdušeni so bili igralci in občinstvo.
Vsa povojna leta je polnilo dvorano.
Od leta 1946 do današnjega dne je bilo odigranih 47 iger, ki so jih uprizorili
vsaj po dvakrat, če ne trikrat. Z naštudiranimi predstavami so v tem času
tudi mnogi gostovali v Škofji Loki, Kranju, Bovcu, Zireh, v Kropi, Dražgošah,
Sorici, Selcih, Ratečah in v Martinj vrhu. Vedeti pa je treba še to, da so v dobi
idealizma, člani kulturno-prosvetnega društva izvedli nešteto proslav v Železnikih.
Skupni seštevek vseh predstav in proslav od leta 1946 pa do danes znese
prek dvesto nastopov.«
Razen tega so mladi novinarji povprašali direktorje ISKRE, NIKA in
TEHTNICE, kaj mislijo o svojih podjetjih, o načrtih le-teh, o razvoju, o samoupravljanju.
Njihova vprašanja so prav tehtna, zato so tudi odgovori direktorjev
nadvse resni in podrobni.
Postavimo ob koncu nekaj primerjav! Kadrovska struktura 15 ustanovnih
članov: 1 TSŠ — višji strojni oddelek, 1 TSS — strojno delovodska šola, 12 delavcev
z dvorazredno ljudsko šolo v Železnikih (danes so to 4 razredi osem-
154
letke), 1 delavec nepismen. In danes: 16 delavcev z visoko ali višjo izobrazbo,
72 s srednješolsko, 31 z nižjo strokovno izobrazbo, 34 visoko kvalificiranih delavcev,
187 kvalificiranih, 425 polkvalificiranih in 193 nekvalificiranih delavcev.
Danes je v kraju približno 300 TV sprejemnikov, medtem ko radioaparatov
ni mogoče prešteti. Kmalu po ustanovitvi je imela zadruga 1 (en) radijski sprejemnik,
ki so ga posojali pridnim delavcem za nekaj dni. Takrat je izmed 15
ustanoviteljev samo eden imel posest (hišo), vsi drugi pa so bili brez premoženja.
Danes v letu 1971 pa raste v bližini Železnikov naselje 40 enodružinskih
hiš, ki jih gradijo delavci s privarčevanimi sredstvi in s posojili podjetij, v 20
letih je bilo zgrajenih več stanovanjskih blokov in hiš, na parkirnih prostorih
tovarn in v garažah se bleščijo avtomobili in motorna kolesa. Zelo veliko je
bilo zgrajenega za splošne potrebe: osemletka z moderno telovadnico, kinodvorana,
asfaltirana je bila cesta od Šk. Loke do Zalega loga, zgrajena nova bencinska
črpalka, razne komunalne naprave, preureja se kulturni dom, v načrtu
je izgradnja pokritega kopališča in budno se skrbi za lepoto kraja.
To so materialne, a ne najvažnejše dobrine današnjih Železnikarjev. Več
je vredna zavest, da so sami, praktično in iz nič ustvarili vse to, obenem pa
se usmerili k višjim ciljem, k oblikovanju človeka - proizvajalca.
Zares vsa dolina je praznovala, vse je govorilo, obujalo spomine, vsi so
hoteli biti zraven. In prav je tako. Petnajst korajžnih domačinov je pred 25
leti zavihalo rokave visoko nad komolce in krepko pljunilo v roke. Hiteli so in
niso utegnili odvihati rokavov, niso utegnili počivati, ker so vedeli, da se ustaviti
ne smejo, potem bi se ustavila rast in napredek, stroji in boljši dnevi, ki so
se nasmihali, bi utegnili utoniti.
In kaj je nastalo iz majhne, 15-članske zadruge v 25 letih: Nestor kovinsko
predelovalne industrije zadruga NIKO, ki je imela leta 1952 komaj 18 milijonov
bruto produkta, ima za letos planiran letni produkt v višini 1,8 milijarde din
pri 206 zaposlenih, ISKRA planira 8,5 milijarde pri povprečno 650 zaposlenih,
TEHTNICA pa 450 milijonov starih din pri 99 zaposlenih delavcih. Devet sto
petinpetdeset zaposlenih žena in deklet, sinov in hčera, vnukov in pravnukov
nekdanjih železnikarskih kovačev in fužinarjev bo to leto s svojim delom ustvarilo
nekaj manj ko 11 milijard starih dinarjev bruto dohodka.
Teh 25 srebrnih let je res zlata vrednih.
Z u s a m m e n f a s s u n g
25 JAHRE NEUER METALLINDUSTRIE IN ŽELEZNIKI
Im alten, durch seine einstige Eisenverarbeitung bekannten Markt Železniki
horfe das Eisenhutten\vesen und Schmiedehandwerk am Beginn unseres Jahrhunderts
vollig auf. Nach dem letzten Kriege grundeten jedoch 15 unternehmungslustige Manner
eine Produktionsgenossenschaft der Metallarbeiter und er\veckten damit die
Metallindustrie zu neuem Leben. Sle begannen ihre Arbeit in einer kleinen privaten
Werkstatte mit 10 Maschinen. In 129.000 unentgeltlichen Arbeitsstunden erweiterton
die Mitglieder der Genossenschaft das kleine Werk zu einer Metali- und elektromechanischen
Fabrik. aus der die jetzigen Industriebetriebe ISKRA, NIKO und TEHTNICA
hervorgingen. Diese Betriebe beschaftigen rund 1000 Arbeiter und konnten im
vergangenen Jahre (1970) schon 11 Milliarden alter Dinare an Bruttoeinnahmen verzeichnen.
Der Lebensstandard der Bevvohner bat eine beachtliche Steigerung erfahren,
die friiher armliche Siedlung entwickelt sich allmahlich zur Stadt. Das 25-jahrige
Bestandsjubilaum der neuen Metallindustrie war fiir den Ort ein groBer Festtag, den
die gesamte Einwohnerschaft mit verschiedenen Veranstaltungen gebiihrend fciorte.
155