8 kakšnimi težavami sem se moral boriti. Spisal Ivan Lapajne. (Dalje) Ako sede v krajnem šolskem svetu šolski prijatelji, ako sta zlasti krajni šolski predsednik in nadzornik užiteljem in ioli naklonjena, ted»j je to precejšnja dobrota za iolo in ueitelje. Ako je pa nasprotno, imajo neprilike in sitnosti dotieni šolsfci možje, užitelji pa tudi nie prijetnega in šola več škode kakor haska. Jaz sem pa imel srežo, da so bili na čelu krajnega šolskega sveta, kateremu sem bil podložen, vrli gospodje. Med temi moram hvaležno imenovati zlasti g. dr. Jan. Menoingerja, odvetnika v Krškem, ki je že kakih 15 let trajni šolski predsednik in nadzornik. Mož je vkljiib svoji učenosti in modrosti nasproti podložnim uSiteljem skromen in Sez vse prijazen. Noee se vtikati v notranje šolske zadeve, nože nikdar nagajati nobenemu šolskemu voditelju, da si bi enemu ali drugemu (podložna sta mu nadueitelj ljudske in ravnatelj mešeanske šole) lahko kdajpakdaj kaj ugovarjal. Nasprotno, on le zagovarja šolo, voditelje in druge učitelje, kjer le more, in podpira šolo, kolikor le dopuščajo denarna sredstva, ki bo na razpolaganje. Opravila krajnega solskega sveta prepušea nadučitelju, ki mu vselej privošei, da dobi za pisarije primerno letno nagrado. Dopueta meni ni nikoli odrekel; saj ga pa tudi nisem brez potrebe in prepogostoma zaprosil, Zato pa mi je žal bilo, da so birokratje zaradi mene neprilike delali tudi njemu. Že kot elan c. kr. okrajnega šolskega sveta me je moral pogostoma braniti pri sejah zoper glavarje in nadzornike, kar je imelo, ker so na moji strani bili tudi moji tovariši in drugi Slani v okrajnem šolskem svetu, toliko uspeha, da me niso že prej od šole odslovili. Eot predsednik krajnega šolskega sveta je pa mislil, da okrajni glavar in možje t deželnem šolgkem svetu zakone v zadevi meščanske šole prav razlagajo, ko trdijo, da ona ni podložna krajnemu iolskemu svetu. Zato je bil tndi ta blagi gospod teh misli, da se jaz le vsiljujem kot elan krajnega šolskega sveta, da sem to le rper nefas". In vkljub temu, da je bilo ministrstvo na moji strani, je on podpis*l nadueitelju pritožbo na upravno sodišče. Da Bta pogorela, k temu je pa veliko pripomogel moj tovariš dr. Bomifi, ki je bistro razlagal v tej zadevi šoleke zakone. Stvar se j« menda zaraditega gnala do upravnega sodišča, ker je hotel glavar baron Schonberger, da obvelja, njegova in baron Heinova trditev. Saj je ta oblastni nemški birokrat dal ne samo meni, ampak cel<5 dr. Mencingerju kot šolskemu predsedniku ukor, in sicer meni zaraditega, ker sem dr. Menciogerja kot svojega prvega predsednika, ki je bil v prvi vrsti v to opravieen, za dopust prosil in ne glavarja; dr. Mencingerju pa zaraditega, ker mi je dal dopust. Seveda dobrega gospoda ta ukor ni tako pekel kakor mene; zakaj njemu ni mogel škodovati, meni pa je. Moje službeno življenje je viselo vedno na niti. Živel sem vse svoje življenje kot ueitelj le od ene do druge seje okrajnega šolskega sveta. Ta šolska inštanca me je pridržala pri življenju. Eakor znano, so v tej korporaeiji poglavitne osebe glavarji in okrajni šolski nadzorniki. Ti so me imeli pa vedno na piki, vedno na sumu, in me Srnili in grdili pri sejah okrajnih šolskih svetov. To so storili nekoliko iz lastnega nagiba, ker so ali Nemei ali nemškutarji, nekoliko pa na migljaj ali povelje deželnega šolskega sveta. Zato sem se moral vedno zanimati za seje okrajmh šolskih svetov, in to 7 let t Ljutomeru in 28 let v Krškem. (Zanimal sem se pa tudi zaradi ueiteljstva in šolstva sploh, katerih prospeh mi je bil zmerom pri srcu). Ueiteljskega zastopnika v Ljutomeru sem moral vedno izpraševati pred sejo za dnevni red in po seji za rezultat dnevnega reda in obravnav ter sklepov. Že v Ljutomeru je bil zastopnik učiteljstvu (pokojoi šolnik Postružnik) dokaj možat človek, a drugi žlani v tej korporaeiji, dekan in zastopniki okrajnega zastopa, posestniki Kukoveo, Mohorie, Božiž so bili posebni prijatelji slovenskega šolstva in učiteljstva. Zato so tudi mene branili napadov od strani vladnih mož, fcaterim ni bilo po volji, da sem pisaril po časopisih, prirejal narodne veselioe, da sem bil narodni agitator itd. Kmetov Božiča in Mohoriča ne bom nikdar pozabil. Ta dva sta pokazala dejansko, da slovensko norjaško deblo raste iz kmetiških korenin". Osobito je to veljalo pri Božieu. Bil je najprvo hlapec pri dekanu dr. Klemeneižu, pa se bil pozneje v moji dobi kot posestnik in vrl ter znaeajen narodojak (doma v Radoslavcih pri Mali nedelji) dvignil tako. da je bil elan okrajnega zastopa in okrajnega šolskega sveta. V Krškem so me v e. kr. okrajnem šolskem svetu branili enako krepko tovariši užitelji, dekani in zastopniM deželnega odbora. In tu nisem niemanj potreboval brambe, zlasti v prvi dobi (od 1. 1878—1881), ko ni mogel priti še Winkler do veljave, in po odstopu tega deželnega predsednika (okolo 1. 1890) v dobi barona Heina (zadnjih 15 let.) (Dalje.)