socialno delo
letnik 35 - junij 1996-št. 3
visoka šola za socialno delo
Ijubljana
Izdajateljski svet
Vika Beve
Vito Flaker
Anica Kos
Blaž Mesec (predsednik)
Pavla Rapoša Tajnšek
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
socialno delo
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
BlavnI In odgovorni urednik
Bogdan Lešnik
Uredništvo
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragos (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Naslov uredništva
Topniška 33,1000 Ljubljana
tel. (061) 13-77-615, faks 13-77-122
e-pošta socialno.delo@uni-lj.si
Strokovni svet
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Tanja Rener
Bernard Stritih
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
konnentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisnna, knjižne recenzije in druge prispevke,
relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Znanstveni prispevici so recenzirani (anonimno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do
ene avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjenfioma in s privoljenjem uredništva. Druga
besedila imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih
straneh časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi
in/ali recenzentskimi pripombami.
Avtorsice pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za icnjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati v dveh izvodih na naslov: Darja
Zaviršek, VŠSD, Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v
naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je
oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (1995).
Časopis finančno podpirata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (415-1/93,28.1.1993)
sodi ta izdelek med tiste, za katere se plača 5% davek od prometa.
Tisk: Paco, Ljubljana
H470094
Iz urednikove beležke
O razmerju med socialnim delom in politiko smo v tem časopisu že precej pisali, a
tema seveda še zdaleč ni izčrpana, in sicer prav zaradi tega, ker se to razmerje zmerom
znova vzpostavi v sami vsakdanji praksi socialnega dela. »Politika« tu ne pomeni zgolj
območja politične moči, ki tako ali drugače regulira prakso, temveč pomeni zlasti
politično prakso kot nujni in bistveni sestavni del vsakega prizadevanja za izboljšanje
položaja pomoči potrebnih ljudi, ki presega dajanje miloščine. Pa celo slednje ima svoje
mesto v političnem univerzumu, kakor nas pouči zgodovina.
In tu je dejansko ključ: če govorimo o »prizadevanju za izboljšanje položaja pomoči
potrebnih ljudi«, ne smemo pozabiti, (1 ) da so bili »pomoči potrebni« ali »ogroženi«,
kakor jim včasih rečemo, v zgodovini pogosto identificirani kot tisti, ki pravzaprav
ogrožajo (bodisi družbeni red bodisi vsaj »občutek za red«), (2) da je definicija »boljšega
položaja« povsem odvisna od prevladujočih vrednosti v danem družbenem-političnem
sistemu in (3) da ima vsako »prizadevanje« svoje motive, pri čemer so bolj od deklariranih
pomembni tisti, kijih določa sam položaj subjekta »prizadevanja« in ki vzvratno vplivajo
na njegov položaj. Pri tem pa je »prizadevanje za izboljšanje položaja pomoči potrebnih
ljudi« pravzaprav ena od prijaznejših opredelitev področja...
Marsikaj o tem zvemo iz članka Vita Flakerja, ki se ukvarja z zgodovino »totalne
ustanove«. Povezava med »dajanjem pomoči« in političnim poljem se redko pokaže tako
jasno kakor tedaj, ko pogledamo, kako so te stvari nastajale, kako so se oblikovali koncepti,
kako so stvari, ki jih imamo danes za samoumevne oblike pomoči, spočetka merile
drugam... Razlikovanje »pomoči potrebnih« od vseh drugih (podložnikov, državljanov
itn.) je vpeto v politični diskurz, hkrati pa razlikovanje med njimi samimi, naj bo
(strokovno) še tako razdelano, nikoli ne postavi pod vprašaj, kaj šele odpravi tistega, kar
jih v tem diskurzu ideološko poenoti: njihove »drugačnosti«.
Če torej to razlikovanje definira politični status »pomoči potrebnih«, se pravi, razmerje
moči, v katerem so slednji vedno pač le sprejemniki pomoči in že s tem potisnjeni v
podrejen položaj, potem bo pot za spremembo tega razmerja prav politična emancipacija.
»Politična« v tem smislu, da vzpostavi politično delovanje, katerega namen je preprečiti,
da bi mehanizmi stigmatizacije in diskriminacije po inerciji delovali naprej, in omogočiti,
da bi subjekti emancipacije prišli do besede in ne bili več odvisni zgolj od politične volje
takih ali drugačnih oblasti, ki urejajo za te subjekte življenjsko pomembne zadeve.
Politična emancipacija psihiatričnih pacientov se je pri nas začela z vzpostavitvijo (in
konceptom) (samo)zagovorništva, ki se začne s tem, da ljudje spregovorijo o svojih
izkušnjah s službami za duševno zdravje in da to dobi ustrezno težo pri oblikovanju in
spreminjanju teh služb. Vtem je pomen raziskave, o kateri v svojem članku poroča Tanja
Lamovec.
5 politično emancipacijo je očitno v tesni zvezi tudi poklicna etika, kolikor je cilj
slednje varovanje (pravic) uporabnikov, saj je ena najbolj bistvenih pravic uporabnikov
ta, da se njihove pripombe, ugovori, predlogi itn. slišijo. Tudi če poklicna etika na prvi
pogled ni več tako odvisna od politike, kakor je bila npr v realnem socializmu (spomnimo
se sovjetske psihiatrije), neka zveza ostaja, zlasti pa ostaja vprašanje, koliko je v to etiko
vključena odgovornost do uporabnikov. Da bi to dosegli, uporabniki dejansko nimajo
druge poti, kot da s pomočjo politične emancipacije postanejo sogovornik stroke. Seveda
pa vsa stvar v praksi nikakor ni brez protislovij in dvoumnosti; to na primeru pokaže
Srečo Dragoš. Najbrž ni ključa, po katerem bi lahko enkrat za vselej uredili ta razmerja,
zato je poklicna etika, prav kakor politična emancipacija, videti trajen in odprt projekt.
Zelo opazna je politična razsežnost rasističnih, nacionalističnih ipd. ideologij, ki se
manifestirajo npr v napadih na priseljence ali druge marginalizirane družbene skupine.
V Nemčiji imajo s tem pojavom, ki tudi pri nas ni neznan (vendar je v socialnem delu
precej neraziskan), že precej izkušenj, zato objavljamo prispevek, ki ga je za lansko
mednarodno številko tega časopisa napisala berlinska psihologinja Birgit Rommelspacher.
Pojav ima strahovite implikacije za socialno delo, saj od socialnih delavk in delavcev
zahteva, da kaj ukrenejo proti njegovim vzrokom, če nočejo venomer le naknadno gasiti
požarov, ki niso zgolj metaforični.
Vito Flaker
ROJSTVO TOTALNE USTANOVE
IN RACIONALIZACIJA DOBRODELNOSTI
V DOBI RAZUMA
UVOD
Totalna ustanova je bila in v marsičem še
vedno je prevladujoči način obvladovanja
obrobnih družbenih skupin. Čeprav so
bile v času prevlade totalne ustanove
vedno znane tudi druge oblike skrbi, var-
stva, nadzorovanja in kaznovanja, je sila
totalne ustanove prežemala vse ostale
oblike, bodisi po eni strani kot disiciplin-
ska grožnja slehernemu posamezniku,
bodisi kot izhod v sili ali končna rešitev
mnogih družbenih problemov. V čas nje-
nega rojstva se bomo vrnili z namenom,
da bi raziskali nekatere vidike delovanja
totalne ustanove, ki se zdijo v deinstitu-
cionalizacijskih diskusijah zanemarjeni.
SREDNJEVEŠKE OBLIKE SKUPNEGA BIVANJA
IN SODOBNA TOTALNA USTANOVA:
PODOBNOSTI IN RAZLIKE
Če primerjamo konstrukcijo vsakdanjega
življenja v sodobni totalni ustanovi (Goff-
man 1961) in srednjeveške oblike bivanja
(Duby 1988), bomo našli veliko podob-
nosti in nekaj razlik. Dominantni obliki
bivanja v tistem času — dvor^ in samo-
stan^ — delita večino značilnosti s sodob-
no totalno ustanovo:' zaprtost, gregarno
življenje, totalno zajetje vseh vidikov živ-
ljenja, odsotnost intimnosti, hierarhično
moč upravljanja z ljudmi, binarnost dveh
razredov prebivalcev (gospodarjev in slu-
žabnikov), dialektiko med zunaj in zno-
traj (med divjino in zavetjem v dvorih in
med profanim in svetim v samostanih),
kodeks notranjega vedenja, ceremonije,
delitev prostora, iniciacijsko procesiranje
ljudi, odvisnost od avtoritete in skrbniški
odnos do varovancev, zatiranje neodvis-
nih gospodinjstev, dvoumen status dela,
na dvorih najdemo celo sekundarne pri-
lagoditve in podtalno življenje, kakršne
Goffman opisuje v sodobnih totalnah us-
tanovah. Sicer pa je samostan bolj kakor
dvor podoben sodobni totalni ustanovi
in je bil dejansko verjetno bolj neposred-
na inspiracija tvorcem institucionalnih
sistemov moderne družbe. Pravila, ki ob-
vladujejo ritem življenja in kaos skupine,
ideologija, ki je v rabi kot interpretativni
okvir slehernemu dogodku, ideologija
dela, dejstvo, da je samostan prostor, v
katerega se vstopi, ne pa rodi, v katerem
poteka tako kariera kot preoblikovanje
' Dvor je bil prevladujoč način nastanitve v zgodnjih srednjeveških obdobjih (Duby 1988:12-13). V
članku se beseda dvor ne nanaša na dvor(c)e visokega plemstva kasnješih obdobij srednjega veka temveč
na vse oblike ograjenih bivališč, kjer so ljudje živeli kolektivno.
^ V zgodnjem srednjem veku ni bilo veliko drugih oblik bivanja. Za nas sta gotovo zanimiva gobavišče in
srednjeveški špital, ki sta tudi vplivala na nastanek sodobne totalne ustanove. Srednjeveška gobavišča so ed-
ini prostor srednjega, ki je po svoji funkciji odlagališča ljudi, primerljiv s sodobnimi totalnimi ustanovami,
medtem ko je špital opravljal funkcijo gostišča za tujce in potopotnike, ne da bi jih bilo treba vključiti v
skupnost, kjer so gostovali.
' Za podrobnješi opis in analizo značilnosti teh oblik glej: Flaker 1995:61-79-
185
VITO FLAKER
identitete, tako rekoč spreobrnjenje, so
značilnosti, ki so skupne samostanu in
večini sodobnih totalnih ustanov.
Če se vprašamo, katerih značilnosti
sodobnih ustanov dvor in samostan ni-
mata, ali bolje, katere značilnosti je prido-
bila totalna ustanova v svojih zgodovin-
skih preobrazbah, bomo največjo razliko
našli v stopnji vraščenosti v družbo.
Razlika je v tem, kaj je totalni ustanovi in
fevdalni totalni skupnosti — dvoru ali
samostanu — zunanje in kaj notranje. Ko
je pripadnik srednjeveške družbe zunaj
dvora, je tudi zunaj družbe. Biti zunaj po-
meni biti izpostavljen divjini, demo-
ničnim silam. Sovražniku; bloditi zunaj
varnega okrožja dvora brez spremstva
pomeni biti blazen (Duby 1988: 510).
Znotraj dvora je človek zavarovan, varuje
ga je moč suverena. Biti doma pomeni
biti v družbi, in narobe, biti v družbi po-
meni biti doma. Nasprotno pa je vstop v
katerokoli sodobno totalno ustanovo vsaj
začasen izstop iz družbe, torej: ko si v to-
talni ustanovi, si zunaj družbe. In ko greš
iz nje, greš nazaj v družbo. S to delitvijo
moderna družba odpravi izobčenje, tava-
nje po konkretni nikogaršnji zemlji, hkra-
ti pa vpelje double-bind: družba skrbi
tako, da izloči.
»Zunaj« se kot vzvod ohranjanja reda
pojavlja v obeh oblikah skupnega total-
nega življenja — srednjeveški in sodobni.
Vendar je izobčenje v avtarktični skup-
nosti srednjega veka grožnja, kazen, v
sodobni totalni ustanovi pa nagrada,
privilegij. V tem lahko vidimo, da so tudi
vzvodi oblasti in zagotavljanja reda razli-
čni. Novo obliko discipliniranja vzpostav-
lja prav dvojnost znotraj-zunaj. Kazni in
privilegiji so v sodobni ustanovi vedno
povezani z zunanjim svetom, medtem ko
so v srednjem veku povezani z notranjim.
Naprej, zunanji svet je v srednjem
veku povezan z imaginarnim, mističnim.
Četudi lahko rečemo, da dolgotrajnim
prebivalcem sodobnih ustanov postane
zunanji svet tudi skoraj nekaj pravljič-
nega, oddaljenega in nestvarnega, je pa
po drugi strani hudo realen.
In če je srednjeveški svet zaprt (za
grajske zidove), pa totalne ustanove v
sodobni »odprti« družbi označujejo njen
rob, njen zunaj. V tem vidimo, da totalne
ustanove zapirajo sodobno družbo, in
sicer na dva načina. Prvič tako, da ust-
varijo zunanji rob, drugič pa tako, da
zapirajo tiste, ki prekršijo njena pravila.
Naslednja razlika, ki jo vidimo, je v
tem, da ustanove srednjega veka niso spe-
cialne ustanove. Z izjemo gobavišča in
deloma samostana so splošna oblika
življenja. Vanje niso razvrščene posebne
skupine prebivalstva, ki bi jih družila ta
ali ona osebna značilnost (starost, bole-
zen, delinkventnost itn.). Skupaj so zato,
ker pripadajo skupni rodbini.
Tako tudi ne moremo govoriti o
negativnih karierah. V dvoru kot tudi v
samostanu smo opazovali različne oblike
napredovanja, vendar pa bi težko rekli,
da so v srednjem veku obstajali posebni
vzorci, tirnice nazadovanja. Človek je la-
hko zastal, tudi statusno nazadoval, toda
to ni bila negativna kariera, kot jih po-
znamo pri varovancih totalnih ustanov.
Še zlasti to velja, če pogledamo iniciacije,
saj je pripadnik neke totalne skupnosti
vedno meril svoj status glede na dolo-
čeno skupnost, ki pa ni bila posebna.
In nazadnje še to: čeprav je navzno-
ter oblast enih in drugih tvorb v marsi-
čem podobna, je navzven razlika v tem,
da je oblast plemiča podeljena in zasebna
v svoji naravi, medtem ko je oblast uprav-
nika totalne ustanove javni mandat.
Končamo lahko, da je bistvena raz-
lika med totalnimi oblikami življenja v
srednjem veku, ki smo jim rekli totalne
skupnosti, in sodobnimi totalnimi ustano-
vami ta, da so prve dejansko sestavni del
takratne družbe, da povezane v hiera-
hične mreže sestavljajo tisto, čemur reče-
mo fevdalna družba. Totalna ustanova pa
je posebna tvorba, obstaja znotraj sodob-
ne družbe in ima od nje mandat, ali pa
zanjo opravlja produktivno delo. Skratka,
taka širša skupnost je nujni pogoj za
eksistenco totalne ustanove.^
* Resnično in temeljno vprašanje, ki si ga v tej nalogi zastavljamo, gre v nasprotni smeri: Ali lahko obstaja
186
ROJSTVO TOTALNE USTANOVE IN RACIONALIZACIJA DOBRODELNOSTI
TRANSFORMACIJE
Nobena od proto-totalnih ustanov sred-
njega veka ni preživela prehoda iz fevda-
lizma v kapitalizem, vsaj v svoji fevdalni
obliki ne. Tudi samostan ne.' Kljub meta-
morfozam pa njihovo izročilo še obstaja.
Na naših socialnih zemljevidih še vedno
oblikujejo prostore, ki omogočajo totalno
zajetje. Deloma v konkretnem zemljepisu,
kjer so vsi štirje prostori pogosto še
danes v rabi totalnih ustanov, deloma pa
smo od vsake posebej podedovali njihove
izvirne funkcije, pomene ali vzorce, ki jih
združuje sodobna totalna ustanova. Samo-
stan nam je dal pravila in idejo konverzije
(programiranja), dvor neomejeno gospo-
stvo, špital status obrobja in gobavišče
stigmo ter izobčenost.
Od vseh smo podedovali kraje, ki so
jih zaznamovali in jih predali na uporabo
različnim naslednikom. Prva so se spraz-
nila gobavišča, kjer so kmalu naselili spol-
no bolne, kmalu za njimi pa so se jim, kot
bomo videh, pridružili še drugi ljudje de-
viantnega statusa. V Ljubljani so v vseh
gobaviščih nekaj časa živeli kužni, potem
je bila na Gradišču ubožnica (do 19. sto-
letja, ko je Gradišče prenehalo biti pred-
mestje), na Rožniku je v novejšem času
živalski vrt,^ najmočneje pa je svoj locus
zaznamovalo šempetrsko gobavišče. Tam
je bila potem ubožnica, za njo lazaret,
nato kasarna, ki je bila po vojni na voljo
medicinski fakulteti in onkološkemu
inštitutu. Okoli same lokacije pa je zrasla
cela vrsta različnih ustanov, od bolni-
šnice in prisilne delavnice, ki je bila še
nedavno duševna bolnišnica, do zapora.
Sem lahko prištejemo tudi Cukrarno in
Marijanišče, okoli katerega se je razvil cel
šolski kompleks. V bližini je tudi klavnica.
Medtem ko so špitale odpravili, ker
so bili pogosto preblizu mestnega sredi-
šča, ali pa so se preobrazili v ustanove
različnih vrst, so bili samostani dostikrat
deležni deinstitucionalizacije in so jih po-
tem uporabili za posvetne, dobrodelne
namene zapiranja. To se je dogajalo v
protestantskih deželah, pa tudi pri nas v
času jožefinskih reform. Tako je kapucin-
ski samostan na Ajdovščini postal bol-
nišnica (v starem pomenu besede), kjer
so ustanovili tudi prvi oddelek za blazne
na Kranjskem.
Gradovi so postali domovanja total-
nih ustanov šele pred nedavnim, v Slove-
niji po osvoboditvi, ko je prišlo do ma-
sovne nacionalizacije, ki se je ujemala z
industrializacijo in institucionalizacijo ta-
kratne jugoslovanske družbe (Hrastovec,
Domava, Begunje, Pohorski dvor, Loga-
tec, Smlednik itn.). Poleg tega pa se je
grajski oz. dvorni dispozitiv ujemal z dis-
pozitovom totalne ustanove. Ločenost, iz-
vzetost, umaknjenost iz naselja in vidnost
od daleč opozarjajo na moč gospode oz.
zdaj na stigmo varovancev. Zanimivo je,
da so okolišani ponekod ohranili vzdevek
»grajski« tudi za varovance ustanove, saj
so z njim še vedno označevali drugačnost,
izvzetost iz njihove skupnosti. V nekatere
gradove so se vselili muzeji. To je na prvi
pogled ustanova, ki se zelo razlikuje od
širša skupnost oz. družba brez totalne ustanove?
' Seveda samostani še obstajajo in so preživeli prehod iz ene dobe v drugo. Pri tem gre za dve diskonti-
nuiteti. Samostan ni preživel kot tak kakršen je bil v srednjem veku, še zlasti se je spremenila njegova
družbena funkcija. V tem smislu lahko govorimo o preoblikovanju in prilagajanju. Gre pa tudi za poskuse
ukinjanja samostanov, njihovo »deinstitucionalizacijo«, ki se je zgodila v protestantskem svetu, ki pa ni bila
omejena samo na protestantizem (npr. jožefinske reforme pri nas). Pri tem se je večkrat zgodilo, da so bile
nepremičnine (s prihodki) uporabljene za splošno dobro, pogostokrat za ustanavljanje ustanov, ki jih tukaj
opisujemo (Foucault 1972). Hkrati pa je to pomenilo ukinjanje tudi špitalov, ki so jih samostani vzdrževali
(Iones 1989). To je pomenilo, da je bilo špitalov v Angliji v tistem času manj in torej tudi verjetno manj
možnosti za pomoč tistim, ki so jo potrebovali. To se včasih dogaja tudi v procesih deinstitucionalizacije
našega časa.
® Živalski vrt ima podobno strukturo, kot ga imajo azili, saj gre pri urejanju obeh za klasifikatoren princip.
Za azile časa, ki ga opisujemo, pa je bilo tudi značilno, da so za vstopnino hodili gledati norce v take usta-
nove. Naključje je hotelo, da se je prva in še vedno glavna slovenska umobolnica naselila prav v živalskem
vrtu grofa Auersperga na Studencu. Ali pa gre za istovetenje bestialnosti v neki podzavestni kartografiji, ki
je vplivala na odločitev?
187
VITO FLAKER
totalnih ustanov, vendar, če natanko pre-
mislimo, so tudi totalne ustanove neke
vrste muzeji. Podobno kot v muzeje vanje
odlagamo »predmete«, ki jih ne potrebu-
jemo, jih klasificiramo in katalogiziramo;
rabijo za razvoj znanosti. Analogijo med
muzejem in norišnico je uporabil Seuil
CMuseums of Madness), še pred njim pa
Margaret Mead na kolokviju z Goffma-
nom leta 1957 (Winkin 1988).
Pravo rojstvo totalne ustanove je čas
Velikega zapiranja. S tem izrazom je Fou-
cault poimenoval proces, ki je potekal v
17. stoletju po vsej Evropi in v katerem so
zaprli velik del prebivalstva v splošne
zaprte ustanove. Šlo je v glavnem za
revne in deviantne skupine prebivalcev:
ostarele, brezdomce, invalide, sirote, pa
tudi brezumne, berače, vojake, prostitut-
ke in druge (Foucault 1972; Jones 1989).
V Parizu so ustanovili tako ustanovo
leta 1656 z imenom Hôpital général (Fou-
cault 1972). Namen, ki se je v veliki meri
uresničil, je bil ustanoviti mrežo teh
splošnih ustanov po vsej Franciji. V Fran-
ciji je bilo leta 1791 še vedno 2000
splošnih špitalov — sprejemališč (hôpi-
taux généraux), ki so »gostili« več kot
120.000 varovancev Qones 1989: 8), kar
je pomenilo približno 1% prebivalstva, v
mestih več, na podeželju seveda manj. Za
Ljubljano obstaja podatek, da je bilo v tis-
tem času v šempetrski ubožnici okoli 300
varovancev (Vrhovnik 1936), kar je v
primerjavi s številom mestnih prebival-
cev, ki takrat ni presegalo 5.000, veliko.
PRITISK NA MESTA
Če smo za fevdalno družbo ugotovili, da
je bila v večini svojih značilnosti zaprta,
se je morala pred Velikim zapiranjem od-
preti celotna družba. To odpiranje se v
zgodovinopisju imenuje kriza fevdalizma,
prehod iz fevdalizma v kapitalizem ipd.
Za ta prehod so značilni: razkroj dvorne-
ga gospodarstva in zemljiškega gospo-
stva, razvoj mest, razvoj trgovine, denar-
nega gospodarstva in industrije ter vzpon
meščanskega razreda, demografska eks-
plozija, pa tudi razvoj individualnosti in
zasebnosti. Nekateri od teh procesov so
neposredno povezani z nastajanjem total-
nih ustanov, z Velikim zapiranjem, drugi
bolj posredno.^
S kozmopolitizacijo plemstva, večji-
mi denarnimi potrebami zaradi luskuza,
ki si ga je plemstvo vse bolj privoščilo,
zlasti pa zaradi financiranja vojaštva so po
eni strani začele pokati vezi, ki so bile
značilne za avtarktična dvorna gospodar-
stva, po drugi pa so začeli izžemati pod-
ložnike: začeli so vpeljevati dajatve, ust-
varjati najemniška razmerja itn. Če je bil
dvor v zgodnjem srednjem veku okvir do-
mačnosti, je v zrelem srednjem veku po-
gosto domačnost postala peklenske vrste.
Divjina onstran meja dvora je postala bolj
vabljiva kot kdajkoli prej. Mistični »zunaj«
dvora se je začel konkretizirati. Poleg
kolonializacije novih pokrajin® in emigra-
cije v sosednje (islamske) dežele z znos-
nejšim režimom je bila ena od rešitev od-
hod v mesto.
V mestu je veljalo pravilo: y>Stadtluft
macht frei«.^ Namreč, nesvoboden pod-
ložnik je lahko potem, ko je leto in dan
dihal mestni zrak, ne da bi njegov gospod
zahteval, naj se vrne, ostal v mestu. Ven-
dar je podeželsko prebivalstvo pogosteje
kot mik svobode napotila v mesto nuja:
poleg vojne in kuge najpogosteje lakota:
Kmet, ki živi v odvisnosti od trgovcev,
mest, zemljiških gospodov, nima nikakr-
šnih zalog. Ob lakoti je edina rešitev
zanj, da se umakne v mesto, da se tako
ali drugače zrine vanj in berači po
cestah in umira po trgih. (Braudel
1979/1988:78.)
^ Katera je poglavitna značilnost oz. primarno gibalo tega prehoda je bila tema polemike med Sweezyem
in Dobbsom in drugih od petdesetih do sedemsteih let (Hilton 1976). Za nas je ta diskusija pomembna,
kolikor nam pomaga raumeti razkroj srednjeveškega totalnega zajetja in nastanek novih oblik taiste total-
nosti.
® Teh je v osrčju Evrope zmanjkalo, drugače pa je bilo v Rusiji, kjer je bil odgovor kmetov na nasilje
plemičev pogosto preselitev na nova področja (Anderson 1974/1992).
' To geslo bi lahko zaradi podobnih okoliščin uporabili tudi danes pri deinstitucionalizacijskih procesih.
188
ROJSTVO TOTALNE USTANOVE IN RACIONALIZACIJA DOBRODELNOSTI
Tako začne v mestih zmanjkovati prosto-
ra in rodi se težnja po redu. Ferdinand
Neapeljski na primer pravi, da so »ozke
ulice nevarnost za državo« (Braudel 1979
/1991: 303). Mesta postanejo kraj nevar-
nosti in kaosa, ki ga je treba urediti. Tako
lahko imamo Veliko zapiranje najprej za
veliko pospravljanje. Gre za premik, s
katerim poskuša absolutistična in raz-
svetljena oblast onemogočiti beraštvo,
izločiti nedelavne (Foucault 1972). Če je
bil srednjeveški špital gostišče za tiste, ki
niso nikomur ali nikamor pripadali, je
splošna ustanova absolutizma pribeža-
lišče ali, bolje rečeno, prostor zapiranja
za tiste, ki v mestu nimajo kaj delati. Kon-
finacija v totalno ustanovo torej ni le po-
sledica deteritorializacije, marveč tudi
diskvalifikacija.
Poleg tega je Veliko zapiranje tudi
poskus, kako nevtralizirati grožnjo, ki jo
pomeni brezoblična masa, ki je poten-
cialno in realno žarišče ljudskega ne-
zadovoljstva in uporov. Ustanavljanje
hôpitaux généraux se časovno in vsebin-
sko ujema z zatiranjem ljudskih uporov,
zlasti mestnega delavstva in drugega
proletariata, in s prepovedovanjem zbo-
rovanj in združevanja. Za vzpostavljanje
miru so obstajale v mestih posebne
enote, ki so jih popularno imenovali »špi-
talski biriči« Carchers de ГHôpitaђ in so
lovile berače in jih pošiljale v špitale
(Foucault 1972: 77).
Hkrati pa je Veliko zapiranje velika
moralna korekcija. Zapiranje namreč ni
imelo le naloge zadušiti potencialna
žarišča nemirov in uporov, ampak je tudi
ustvarjalo mesto kot mirno in urejeno ur-
bano celoto. Gre za pacifikacijo urbanega
prostora in moralizacijo javnosti. Med
zaprtimi se namreč niso znašli le posto-
pači, norci in zločinci, ampak homose-
ksualci, venerično bolni, ljudje z ohlapno
seksualno moralo, svobodomiselni. Veli-
ko zapiranje je namreč tisti čas, ko se
vzpostavljajo kodeksi lepega vedenja in
olike, ko se morajo ljudje naučiti javnega
vedenja in etikete. Ambicija mesta je, da
vzpostavi varno javnost, kjer se meščanu
ne bo treba bati, da bi ga presenetilo
karkoli neprijetnega oz. nemoralnega.
ETIKA POSREDNE DOBRODELNOSTI
Hkrati pa je totalna ustanova pomoč.
Ljudje so revni, lačni in potrebni nege.
Vendar dobrodelnost ni več brezpogojno
dajanje, berač ni več Kristus (Grone-
meyer, 1992).
V 16. stoletju so za berača poskrbeli in
ga nahranili, predno so ga odslovili. V
začetku 17. stoletja so mu obrili glavo.
Pozneje je bil bičan; in proti koncu
stoletja je šlo zatiranje do konca in
postal je zapornik. (Braudel 1967: 40.)
/Č/iste negativne ukrepe izključevanja
zamenjajo ukrepi zapiranja, brezdelneža
več ne izganjajo ali kaznujejo, vzamejo
ga v oskrbo, na stroške države, vendar
na račun njegove individualne svobode.
(Foucault 1972: 76.)
Gostoljubje in dobrodelnost ne potekata
več na pragu dvora, samostana ali ob
mestnih vratih, temveč na posebnem
prostoru, stran od bivališča. Kot smo
rekli, berač ni več gost, ampak interni-
ranec, v najboljšem primeru varovanec.
Težko si je predstavljati trume beračev v
Versaillesu ali kateremkoli baročnem
gradu. Na ruševinah gobavišč se je rodila
posebna ustanova.
Tudi v Ljubljani se zdi, da je bil špi-
tal preblizu. V srednjem veku je bil
postavljen ob mestna vrata, ki so se po
njem imenovala Špitalska, približno tam,
kjer je danes Kresija. Čeprav je ljubljanski
špital deloval še dolgo let, pa so ''г
ubožnico izkoristili dve bivši gobavišči
pri Šempetru in na Gradišču. To je bil tak-
rat rob predmestja. Še zlasti šempetrska
lokacija je dala cel kup novih ustanov.
Pomoč in dobrodelnost je še vedno
sveta dolžnost, vendar pa ne taka, ki bi jo
izvajali mimogrede, tako rekoč doma, am-
pak je zahtevala posebne ustanove in
načrtovanje. Skrb za revne, onemogle, pa
tudi iztirjene, nerazumne, postane pred-
met usklajene družbene dejavnosti.
Ravno mesta so se bila prisiljena or-
ganizirati za »sprejem« revnih in nebo-
gljenih. Prvič zaradi zgoraj omenjenega
189
VITO FLAKER
pritiska ruralnega prebivalstva, drugič pa
zaradi tega, ker so bila mesta sestavljeni
korporativni organizmi. Kar je na dvoru
moč in odgovornost gospodarja, je v me-
stu skupno dobro (ali, v našem primeru,
skupna nadloga), obči interes.
Ne samo beračenje, ampak tudi da-
janje miloščine je zoper meščansko etiko
(Weber 1988: 102-105, 180). Konkretna
dobra dela ne tlakujejo več poti v nebesa.
Institucionaliziranje karitativnosti
torej osvobodi meščana neposrednega
dobrodelništva, ne samo s tem, da posta-
ne njegova dobrodelnost abstraktna in
splošna, ampak tudi tako, da abstrahira
predmet dobrodelnosti iz kroga nepos-
redne življenjske izkušnje (ga namesti v
totalno ustanovo) in omogoči meščanu,
da se posveti svojemu poklicu, hkrati pa
prek davkov (Foucault 1972: 69), ki jih za
to plačuje, omogoča predvidljivost izdat-
kov. Še več, če se poklicno ali prostovolj-
no ukvarja z dobrodelnimi dejavnostmi,
mu prostorska razdelitev omogoči, da to
počne racionalno, se pravi, ko in kjer
hoče in zmore.
Čeprav je bil tak odnos do revščine
najbolj radikalno in dosledno izpeljan
prav v meščanski protestantski etiki (Fou-
cault 1972; Jones 1989), gredo procesi, ki
jih tukaj opisujemo, onstran konfesional-
nih delitev. Kot smo rekli, je ustanavljanje
splošnih totalnih ustanov panevropski
proces, značilen tako za severna, protes-
tantska mesta kot za južna mediteranska,
katoliška (Foucault 1972; Jones 1989).
ABSOLUTISTIČNA IZRABA
TOTALNE USTANOVE
Vendar je munipalicizacija »skrbi« za
reveža v 16. stoletju le prolog Velikemu
zapiranju. Veliko zapiranje je pravzaprav
dejanje absolutistične oblasti. Zastavkov
kraljeve oblasti je bilo v tem procesu več,
poleg tega, da naj bi nevtralizirali žarišča
uporov. Ustvarjanje mreže hôpitaux gé-
néraux po vsej Franciji je gotovo krepilo
državo. Podržavljenje municipalnih pri-
stojnosti je večalo državni oz. kraljevi
nadzor nad mesti, omogočalo preraz-
porejanje davkov. Hkrati je apropriacija
nekdanjih leprozorijev pomenila neke
vrste notranjo kolonizacijo, saj je šlo za
zanimivo količino velikih posestev, ki so
bila simbolno in tudi pogostokrat realno
nikogaršnja zemlja. Podržavljenje skrbi za
revne je omogočilo nadaljno rast biro-
kratskega aparata in podeljevanja služb
(npr. Grand Aumônier du Кођ in je od-
piralo možnost za uveljavljanje aristo-
kracije, hkrati pa je tudi izničevalo njeno
moč, ko ji je odvzelo možnosti in pri-
stojnosti za neposredno izkazovanje kari-
tativnosti znotraj lastnega dvora (aristo-
kracija je živela na suverenovem dvoru v
Versaillesu^"). Hkrati pa je absolutni mo-
narh, s tem da je prevzel upravljanje z
revščino, odvzel cerkvi določen del moči
in jo vpregel v ojesa svoje moči.
Konkreten zastavek absolutistične
monarhije v organizacijo in vzdrževanje
špitalov in podobnih ustanov je bilo vo-
jaštvo 0ones 1989). Pomemben segment
te splošne množice so bili namreč od-
služeni, pohabljeni, bolni ali stari vojaki.
Ker je vojska postajala državna ustanova
(Anderson 1992), je morala zanjo skrbeti
država. In če so bili odsluženi vojaki na
več kot en način netilci nemirov, je su-
veren tudi tu z eno potezo rešil dve te-
gobi: poskrbel je za pomoči potrebne in
hkrati vzpostavil kraljevi mir (Foucault
1972: 61).
Novorojena totalna ustanova zago-
tavlja torej ravno tisto, kar je značilnost
absolutistične sinteze: meščansko korist
in suverenovo moč. Totalna ustanova
uporabi staro obliko fevdalnega kolektiv-
nega življenja, jo napolni z novo vsebino,
»drhaljo« mestnih ulic, in uporabi za nove
namene: vzpostavljanje reda in mira. Pri
tem ne smemo pozabiti, da je absolu-
tizem zadnja družbena formacija, ki zago-
tavlja prevlado aristokracije (Anderson
1992). Gospodarjeva moč, prej omejena
na njegov(o) dvor(išče), postane obča,
suveren je en sam in splošen. Totalna
ustanova je eden izmed konkretnih basti-
onov take moči. Zato so ti tudi postali
Morda lahko celo govorimo o velikem zapiranju aristokracije?
190
ROJSTVO TOTALNE USTANOVE IN RACIONALIZACIJA DOBRODELNOSTI
tarča napadov ob prevratu (npr. Bas-
tUleV
Formalno je zapiranje, ki je s stališča
pravne države in pravičnega sodstva arbi-
trarno, pokrito z »kraljevim ukazom« oz. z
lettre de cachet, s katerim lahko kralj
odredi zapiranje v teh ustanovah brez
sodnega postopka. Taka izključnost in
neprizivnost kraljeve oblasti deluje kot
zadnja ali končna instanca oblasti. Biti
zaprt v absolutističnem špitalu pomeni
biti pod pokroviteljstvom.^^
RACIONALIZACIJA NEVREDNIH
Veliko zapiranje temelji na meščanski
etiki izključevanja. Mestni korporati-
vizem si ne more privoščiti izobčenja,
kakršnega so izvajale tradicionalne skup-
nosti, ki so temeljile na rodovnih vezeh.
Ključni pojem meščanskega izključevanja
je vrednost. Nevredni (in nedelavni)
ostanejo v mestu, vendar izključeni iz
skupnosti, ker v njej ne sodeljujejo s svo-
jim delom, znanjem, bogatstvom. Delitev
na vredne in nevredne gre tudi naprej, ta
razlika se vzpostavi tudi med reveži. Kla-
sična misel loči med dobrimi in slabimi
reveži, med tistimi, ki so Kristusovi, in
tistimi, ki so satanovi (Foucault 1972: 70),
ali po bolj profani različici, med tistimi,
ki so upravičeno revni, se pravi, ne po
svoji krivdi, ter zaslužijo pomoč (sirote,
stari, vojaki itn.), in tistimi, ki so revni po
svoji krivdi in ne zaslužijo pomoči.^'
Če je delitev na vredne in nevredne
meščane in izključevanje, ki iz te delitve
izhaja, v funkciji racionalizacije mestnega
življenja, pa je racionalizatorska funkcija
nadaljne delitve izključenih racionali-
zacija drugega reda, bolj kompleksna. Na
deklarativni ravni namreč velja logika
vzroka in posledice. Revščina je posledica
teh ali onih vzrokov. Razlika med vzroki
za revščino naj bi bila temelj upra-
vičenosti do pomoči.^^
Shema 1: Racionalizacija revščine
Deklarativni vzročno-posledični model
RAZUMEVANJE UPRAVIČENOST
VZROK REVŠČINA UKREP
V resnici je logika racionalizacije pri tem
dosti bolj cirkularna. Prva komplikacija se
pojavi pri tem, da je pomoč, ki jo pre-
jmejo tako vredni kot nevredni, v bistvu
pravzaprav ista in temelji na zapiranju.^'
Zato je to racionalizacijo drugega reda
" Norost med absolutnimi vladarji ni bila redkost. Znan je npr. George III. (1760-1820) v Veliki Britaniji,
za norega je bil proglašen tudi Christian Danski, ko so liberalne reforma razsvetljenega vladarja postale že
preveč drzne, podobno velja za »našega« Jožefa IL, ki mu je to onemogočilo, da bi osvodU tlačane.
V	Angliji, kjer je poskus absolutizma že mimo, poteka internacija na podlagi zakonov, ki jih je sprejel
elizabetinski absolutizem (Poor Law iz 1603).
'' Ta delitev še vedno odmeva v sodobni zavesti, kljub temu, da se je, kot bomo pozneje videli, veliko »so-
cialnih problemov« medikaliziralo. Zelo dober primer za to so uživalci mamil. Čeprav ima zasvojenost
uradno pa tudi v folklori bolj ali manj status bolezni, jo mnogokrat prepoznavamo predvsem kot moralno
napako. Zasvojenec si je sam kriv za situacijo, v kateri se je znašel. Ker je poleg tega v uživanju drog pri-
soten še hedonistični element, so uživalci mamil hvaležen material za vlogo črička v moderni basni O mrav-
lji in čričku. In ob splošnem sumu o tem, ali uživalci mamil zaslužijo pomoč ali ne, je povsem logično, da se
pri nuđenju pomoči delitev na vredne in nevredne spet podvaja. Dobri junkiji so tisti, ki sprejmejo pomoč,
ki se grejo zdravit, ki jemljejo metadon (in pri tem ne goljufajo), medtem ko so slabi tisti, ki »zdravljenje«
zavračajo, recidivisti, ki ob metadonu uživajo še vedno heroin itn., pač glede na metodo obravnavanja. Še
bolj je arhaična delitev, ki jo je kot projekt (ki se na srečo ni nikoli uresničil) naredil Rugelj (1992). V njem
predvidi na nacionalni ravni mrežo pomoči, ki bi izrazito delila zasvojence na tiste, ki so produktivni oz.
produktibilni, se pravi, ki imajo voljo po abstiniranju in bi se zdravili v prostorih terapevtske skupnosti, in
pa na odpadni material brezupnih ali »neupajočih« primerov, za katere naj bi se organizirali posebni zavodi
po zgledu prisilnih delavnic (Rugelj 1992). Arhaična avra tega prispevka k slovenski debati o problemu
drog ni le v imperativu po zapiranju, ampak tudi v tem, da se to de facto zgodi obema skupinama — vred-
nim in nevrednim.
V	žargonu je ta racionalni model znan kot medicinski model. Iz zornega kota pričujoče razprave sega ta
model onkraj zgolj medicinskega diskurza.
" Jones (1992) sicer opozarja, da večina revežev ni bila zaprta v splošne špitale, pač pa so te ustanove or-
191
VITO FLAKER
razumeti v smislu notranje racionalizacije
dela ustanove (Foucault 1972: 73).^^ Toda
okvir ustanove deli na dobre in slabe, vre-
dne in nevredne glede na pripravljenost
h komformnosti oz, ubogljivosti in ne-
ubogljivosti in glede na delazmožnost.
Že tu se pojavi problem cirkularno-
sti etikete. Neupravljivost namreč postavi
pred upravljalca problem in hkrati posta-
vi osebo v položaj slabega predmeta upra-
vljanja. Racionalizacija upravljanja (prak-
tični vidik) terja racionalizacijo (upravi-
čevanje) vrednotenja. Prek tega je racio-
nalizacija (razumevanje) geneze nekega
statusa, v tem primeru revščine, podre-
jena racionalizaciji upravljanja s posredo-
vanjem racionalizacije (opravičevanja)
samega upravljanja.
Shema 2: Racionalizacija revščine
Dejanski cirkularni model
V tem krogu je dominantni del uprav-
ljanje, saj se z njim krog začne in konča.^^
Se pravi, je racionalizacija drugega reda,
ki je hkrati upravičevanje, razumevanje,
upravljanje in opravičevanje, neke vrste
moralni diferencial ustanove, ki temelji
na razlikah upravljivosti.
Z izumom totalne ustanove kot reše-
vanjem problema revščine revščina zgubi
mistiko, ki je bila v korenu srednjeveške
gostoljubnosti in milodarnosti.
Osrednja značilnost bivanja v abso-
lutističnih totalnih ustanovah je delo. Če
je racionalizacija mestnega življenja de-
javnik izključevanja, je delo odgovor na
revščino. V časih konjukture je delo
pomembno tudi v smislu produkcije.
Vendar so se »delovni projekti« v pra-
oblikah totalnih ustanov vedno srečevali
s težavami. Ena izmed težav je bila, da je
nizka cena dela zniževala ceno dela v
neposrednem okolju, hkrati pa je bila
nizka cena proizvodov nerealna in ne-
sorazmerna s ceno samega zapiranja
(Foucault 1972: 82). Poleg tega so imele
oblasti v azilih tudi notranje težave pri or-
ganizaciji dela (Foucault 1972: 81). Tako
bi lahko rekli, da so bili prvi azili glede na
»njihovo funkcionalno vrednost neus-
peh«, hkrati pa so »v zavesti etike dela...
(ustvarjali) profit z afirmacijo vrednosti«
(Foucault 1972: 82). Delo je namreč
postavljeno nasproti revščini in je znotraj
tega konteksta etična vaja in moralna
garancija. Namreč: človek, ki v azilu
začne delati, bo lahko azil zapustil, pa ne
zaradi tega, ker je spet postal koristen
član občestva, ampak ker je spet »pristo-
pil k veliki etični pogodbi človeške eksi-
stence« (Foucault 1972:86). Delo ustvarja
vrednost, je bogastvo naroda in osvobaja.
VLADA RAZUMA
Veliko zapiranje je potekalo v znaku Ra-
zuma. Razumna ureditev mesta in države,
razumno dodeljevanje pomoči, razumna
vladarjeva moč itn. so bile silnice, ki so
koncentrirale del prebivalstva v zaprtem
prostoru. To se je dogajalo v dobi, ki se je
poimenovala doba razsvetljenstva oz.
racionalizma. Ena glavnih Foucaultovih
tez je, da se je razum vzpostavljal kot
vodilni princip civilizacije na račun iz-
ločanja, izgona in prisilnega molka
norosti. Dejstvo je, da so se v dobi raz-
svetljenstva status norosti v filozofiji.
ganizirale pomoč, ki so jo bili deležni na domu (npr. vdove), in delo. Taka pomoč naj bi bila namenjena
predvem vrednim revežem.
Dosledna racionalizacija dela ustanov s specializacijo glede na varovance, tip varovancev in težavnost
njihovega discipliniranja kot tudi glede tehnik discipliniranja se razvije šele v 19. stoletju, kar bomo opi-
sovali v naslednjih poglavjih.
Deinstitucionalizacijska prizadevanja si prizadevajo pokazati, da je mogoče krog obrniti tako, da bo te-
kel v nasprotni smeri urinega kazalca; dominanten del kroga bi bili vzroki in krog bi bil odprt v smeri spre-
minjanja vzrokov. Se pravi, namesto zaprtega kroga Spirala.
192
ROJSTVO TOTALNE USTANOVE IN RACIONALIZACIJA DOBRODELNOSTI
družbeni položaj norih in mesto v kulturi
radikalno spremenili oz. degradirali.
Še posebej pomembno za našo dis-
kusijo je, da je bila norost, ko so jo uvrstili
med »ostale« reveže, profanirana in je
izgubila nekaj svoje nerazumljive svetosti,
še več, celo gmoto zaprtih revežev je oba-
rvala s svojo barvo, jim dala konotacijo
nerazumnosti. Norost, ki postane del
skupnega imenovalca zapiranja, lahko ra-
zumemo kot nekakšen skriti razlog za sle-
herno dejanje zapiranja. Norost ustvarja
teren za nenadzorovano nasilje razuma.
Čeprav se je psihiatrizacija neka-
terih vrst deviantnosti zgodila šele v 20.
stoletju, pa je bilo seme tega razvoja zase-
jano, ko so bile s splošnim zapiranjem vse
oblike spravljene pod skrbništvo razuma.
Prevlada razuma je temu razvoju dala
mandat za razumevanje nerazumnega.
Norost dobi v dobi razuma podobo
animalnosti. Norost je tista, ki vrže s pre-
stola razum, odstrani blišč civilizacije in
odkrije v nas zver. Podobe, ki nam jih ta
doba pričara, so podobe golih teles, ira-
cionalnega nasilja, besa (Seuil 1993).
Norost ni le faktor skupnega imenovalca
zapiranja, marveč je tista najnižja točka,
kamor lahko človek pade, izgubi tisto, kar
ga dela človeka — razum (Foucault 1972).
Temu primerna je tudi obravnava.
Ne samo kruti pogoji bivanja, ki jih je opi-
soval Esquirol v tolikokrat citiranem opi-
su položaja blaznih, ampak tudi postopki,
ki so jih uporabljali pri njihovem obrav-
navanju. Strah in zastraševanje sta bili os-
novni značilnosti, kako so obravnavali
nore, dresiranje in udomačevanje pa as-
piracija obravnave.
PORAJANJE SKRBSTVENIH POKLICEV
Veliko zapiranje vzpostavi tudi skupino
ljudi, ki mora z novonastalimi ustanovami
upravljati. Vzpostavi tisto, kar je prototo-
talnim ustanovam srednjega veka v naši
analizi manjkalo, se pravi osebje, ki je v
totalni ustanovi v službi, ki tam ne živi in
ki ima skrb za varovance za svoj poklic.
Na obči in abstraktni ravni (v smislu fun-
kcionalistične sociologije) bi lahko rekli,
da gre za delitev dela, toda na konkretni
ravni smo lahko videli, da gre za delitev
privilegijev, saj je bilo mesto v upravnem
odboru špitala častna služba, ki je po-
gosto prinašala dodaten vir dohodkov.
Ob teh upravnoadministrativnih
položajih, ki jih je sankcionirala kraljeva
oblast, se v večini katoliških dežel, zlasti v
Franciji, kmalu oblikujeta dve razločni
skupini, ki sta pomembni v vsakdanjem
urejanju življenja v totalnih ustanovah ti-
stega časa. Prva so verske kongregacije,
bratovščine, ki so se ukvarjale z organizi-
rano dobrodelnostjo, druga pa zmerom
bolj navzoče medicinsko osebje.
Veliko zapiranje je namreč v kato-
liških deželah potekalo hkrati s proti-
reformacijo. In če je absolutizem vzel
katoliški cerkvi primat karitativnosti in jo
podržavil, jo je hkrati na nov način tudi
vključil. Velika figura gibanja, ki je pri-
neslo novo zavest v dobrodelnost, je bil
sv. Vincenc Pavelski (Vincent de Paul), ki
je bil pobudnik kongregacionističnega
misijona — lazaristov (1625) — in boter
pri nastajanju bratovščin Filles de la
Charité (1633) in Dames de la Charité, ki
ju je vodila sv. Luiza Marillaška (Lousie de
МагШас). Os lazaristov so bili upokojeni
vojaški predstojniki, ki so prevzemali
vodenje nekaterih karitativnih ustanov in
upravljanje zapuščenih gobavišč in sred-
njeveških špitalov. Prihodki od teh po-
sesti so pripadali redu in tudi njim
osebno. »Dekleta« so bila delovna sila za
veliko število ustanov zlasti po Franciji,
pa tudi drugod v Evropi. Te in druge bra-
tovščine so v veliki meri nadomestile ver-
ske redove srednjega veka, ki so jih poli-
tične in družbene spremembe pometle s
prizorišča dobrodelnosti in negovanja
nege potrebnih. Laičnost teh bratovščin
kot tudi družbena pomembnost neka-
terih članic se je ujela s potrebo absolutis-
tične oblasti po kompetentnem vodenju
novonastalih ustanov.
Njihova vokacija je bila izrazito re-
ligiozna, na konkretni ravni jim je šlo za
dobra dela, kar je pomenilo predvsem
prevzgojo varovancev, da bi ustanove
zapustili kot dobri delavci in dobri ka-
toliki Oones 1989: 40). Pokristjanjevanje
množic je bilo njihovo epohalno delo.
193
VITO FLAKER
Njihovo usposabljanje je imelo duhovne
značilnosti in je vsebovalo tudi učenje
praktičnih postopkov in temeljev apo-
tekarstva in zdraviteljstva.
Zdravniki so imeli v totalnih ustano-
vah sprva le obrobno vlogo. Poklicali so
jih, ko je bilo potrebno. Počasi pa so se
ustalili kot posebni svetovalci, povezani z
določenimi ustanovami in redno plačani.
Ustalila se je tudi navada, da je lokalni
zdravnik, kirurg ali apotekar v špitalu
zaposlil svojega vajenca kot stalno medi-
cinsko moč. Hkrati pa je postal špital ne-
ke vrste učna baza za vajence, saj njegovi
pacienti niso imeli možnosti za pritožbe;
morebitne napake so ostale skrite. Šele
proti koncu osemnajstega stoletja so
postali špitali tudi bolnišnice, v katerih je
medicinski poklic ustvaril areno svojega
poklica.
Situacija je bila v Angliji, kjer v ti-
stem času ni bilo več izraženega absolu-
tizma in tudi ne protireformacije, dru-
gačna, čeprav ne povsem. Skrb za reveže
je bila z elizabetinskim zakonom (1602)
zaupana lokalnim župnijam, ki so usta-
navljale ustanove podobne vrste, kot jih
je poznal kontinent (workhouses,^^ hou-
ses of correction, poorhouseš) (Crow-
ther 1981). Hkrati pa je to omogočilo
komercializacijo skrbi za nore, t.i. trade
in Lunacy. V 18. stoletju je nastalo nam-
reč poleg javnih ustanov več zasebnih, ki
so bile pripravljene za plačilo poskrbeti
za brezumne. Plačevali so bodisi sorod-
niki bodisi župnija, ki je bila po zakonu
odgovorna zanje. Zaslužki so bili veliki,
saj je majhna investicija pomenila stalen
dotok prihodkov in visok profit. Te prve
norišnice (^madhouses) so večinoma vo-
dili zdravniki (mad-doctors), ali pa so bili
v službi pri (laičnih) lastnikih. Režim v
teh norišnicah se ni bistveno razlikoval
od kontinentalnega.
Za našo diskusijo je francoski razvoj
poklicnih delavcev v totalnih ustanovah
toliko bolj zanimiv, ker imamo dve raz-
ločni skupini, dve organizirani telesi lju-
di, ki delujejo v tedaj nastalih ustanovah.
Ena, ki pravzaprav botruje nastanku
novih ustanov, vzgaja specializirano ose-
bje za vodenje in za oskrbo, druga pa ob
nastanku ustanov nima pomembne vloge,
ampak se počasi, a zanesljivo vzpostavlja
kot nepogrešljiva in pomembna. Če so
bile kongregacije v začetku pomemben
in organiziran akter, s katerim je zgo-
dovina pozneje pometla (kongregacije so
bile v meščanski revoluciji odpravljene,
in čeprav so jih kmalu obudili in pone-
kod še delujejo, niso nikoli več imele
toliko moči kot v dobi absolutizma), so
zdravniki v špitale (ki so kmalu zatem
postali bolnišnice) stopali postopoma.
Nekje na pol poti je prišlo do srečanja, ki
je bilo v marsičem konfliktno. Konflikt
med predhodnicami sestrskega poklica
in zdravniki je bil večplasten. Gre za kon-
flikt med dvema nastajočima poklicema —
zdravstvenim in skrbstvenim, pa tudi za
konflikt med religioznim in posvetnim
pogledom na življenje in funkcijo špitala
in za konflikt med spoloma.
SKLEP
Padec absolutistične oblasti in porajanje
meščanske družbene ureditve je pomenil
za totalne ustanove globoko krizo. Kot
predstavnico absolutistične arbitrarnosti
jo je bilo treba odpraviti za vse večne
čase (Castel 1976). Zgodilo pa se je čisto
nekaj drugega, ponovno se je rodila, kot
ptič Feniks iz svojega pepela, v množici
različnih oblik (zapori, norišnice, prisilne
delavnice itn.) in močnejša kot kdajkoli
prej, z dovršeno disciplinsko tehnologijo,
ki je bila natančnejša in učinkovitejša, z
ideologijami, ki so bile bolje izdelane in
bolje ubrane z novim družbenim redom.
Še več, ko so bili skrbstveni in zdravst-
veni strokovnjaki z vsako naslednjo krizo
vse bolj prisiljeni zapustiti svojo trdnjavo
in delovati zunaj njenega obzidja, se ji je
posrečilo izvoziti tudi svojo logiko iz-
ločanja, posredne dobrodelnosti in dife-
renciala vrednosti v delo strokovnjakov v
skupnosti.
Prisilne delavnice Çworkhouses) so kot sistemska rešitev za delazmožne reveže nastale tako kot vse spe-
cializirane ustanove v 19. stoletju in jih ne gre enačiti z workhouses pred to dobo, ki so bile le ena izmed
nediferenciranih možnih ustanov za zapiranje nedelovnega prebivalstva.
194
ROJSTVO TOTALNE USTANOVE IN RACIONALIZACIJA DOBRODELNOSTI
Literatura
P. Anderson (1974/1992), Rodovniki absolutistične države. Ljubljana: Studia Humanitatis.
—	(1989), Prehodi iz antike v fevdalizem. Ljubljana: Studia Humanitatis.
R. Castel (1976), L'ordre psychiatrique. Paris: Minuit.
G. Duby (1988) A History of Private Life: Revelations of mediaeval world. Cambridge, Massa-
chusetts: Belknap Press; angleški prevod (1985), Histoire de la vie privee — De l'Europe
féodale à la Renaissance. Paris: Editons de Seuil.
F. Braudel (1967), Capitalism and Material Life 1400-1800. New York: Harper and Row.
—	(1988), Strukture vsakdanjega življenja. Ljubljana: Studia Humanitatis.
—	(1991), Čas sveta. Ljubljana: Studia Humanitatis.
M. A. Crowther(1981), The Workhouse System 1854-1929. London: Methuen.
V. Flaker (1995), Skupinsko dinamična in institucionalna protislovja prostovoljnega dela: Pro-
cesi dezinstitucionalizacije služb duševnega zdravja v Sloveniji (doktorska disertacija).
Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
M. Foucault (1972), Histoire de la folie à l'Age classique. Paris: Editions Gallimard.
—	(1978), Surveillir et punir, Naissance dela prison. Paris: Editions Gallimard.
E. Goffman (1961), Asylums. Doubleday & Co. (Pelican edition 19б8).
M. Gronemeyer (1992), »Helping«. V: W. Sachs (ur.) The Development Dictionary. London: Zed
Books.
R. Hilton (ur.) (1978), The Transition from Feudalism to Capitalism. London: Verso.
C. Jones (1989), The Charitable Imperative. London: Roudedge.
K. Jones (1993), Asylums and After. London: Athlone Press.
K. Jones, A. J. Fowles (1984), Ideas on Institutions. London: Roudedge & Kegan Paul.
J. Rugeij (1992), Predlog programa za zdravljenje narkomanov. V: Droge na tehtnici. Časopis za
kritiko znanosti 20,146-7.
A. Scull (1993), The Most Solitary of Afflictions: Madness and Society in Britain 1700-1900.
New Haven: Yale University Press.
S. Vilfan (1961), Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana: Slovenska matica.
—	(1984), Zgodovina Ljubljane do začetka 16. stoletja. V: F. Gestrin (ur.). Zgodovina Ljubljane:
Prispevki za monografijo. Ljubljana: Kronika (75-95).
L Vrhovnik (1936), Med Cerkvijo Sv. Petra in Ljubljanico. V: Kronika slovenskih mest III
(212-215).
M. Weber (1988), Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis.
Y. Winkin (1988), Erving Goffman — les moments et leurs hommes. Paris: Seuil.
195
Tanja Lamovec
DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOST
SKOZI OČI UPORABNIKOV
UVOD
V zadnjih desetletjih se v Veliki Britaniji
postopno zmanjšuje zasedenost postelj v
duševnih bolnišnicah, tako da so mnoge
na pol prazne. Že pri tem se lahko usta-
vimo in se vprašamo, zakaj je treba tako
nesmotrno trošiti denar; vzdrževanje na
pol praznih bolnišnic namreč stane sko-
raj toliko, kot če bi bile polne. Vodstva
bolnišnic pravijo, da jih ni mogoče ne
prodati ne usposobiti za kakšen drug na-
men. Kakorkoli že, z nekaj dobre volje bi
se gotovo našlo ustrezno rešitev, a prob-
lem je ravno v tem, da primanjkuje dobre
volje. Večina osebja se še vedno najbolje
počuti v ustanovi in se ne želi podati v
negotovost terenskega dela.
Po vsej deželi so doslej ustanovili že
več sto enot duševnega zdravja v skup-
nosti, ki vključujejo večje število bolj ali
manj varnih bivališč — stanovanjskih
skupin, prenočišč in zasebnih stanovanj,
kjer uporabnike občasno obiskujejo
terenski delavci in jim dajejo najnujnejšo
pomoč. Veliko je tudi dnevnih centrov,
kjer se odvijajo najrazličnejše dejavnosti
in družabna srečanja. Uporabniki veči-
noma doživljajo te pridobitve kot izbolj-
šave, saj jim omogočajo večjo svobodo in
neodvisnost, kot so jo imeli v bolnišnici.
Poudarjajo pa, da je ostalo veliko prob-
lemov nerešenih, nekateri so se celo zaos-
trili, npr. vprašanje socialne varnosti.
Čeprav bi se le redki želeli vrniti v bol-
nišnico, pa večina uporabnikov ni zado-
voljna s svojim statusom. Še vedno se
počutijo tretjerazredne državljane — dru-
gorazredni so priseljenci —, kajti živijo v
skupnosti, a ji ne pripadajo. Stigmatizi-
ranost se ni dosti zmanjšala, morda se je v
nekaterih pogledih celo zvečala. Ljudje,
ki so bili nenadoma soočeni z dejstvom,
da imajo za sosede uporabnike psihia-
trije, so se sprva še bolj oklenili predsod-
kov in nezaupanja kot prej, ko se z njimi
niso srečevali. Postopno se je večina zne-
bila strahu, kar pa še vedno ne pomeni,
da so jih pripravljeni vključiti v krog svo-
jih prijateljev. Najhujši vpliv stigmatiza-
cije se kaže v največkrat ponesrečenih
poskusih uporabnikov, da bi dobili delo,
kar še prispeva k že tako neugodni samo-
podobi in jim jemlje zaupanje v prihod-
nost. Večina uporabnikov opisuje svoje
stanje kot životarjenje, ki jim ne pušča
nobenega upanja, da bi se razmere kdaj
izboljšale.
Še vedno se najdejo ljudje, ki me-
nijo, da deinstitucionalizacija ni bila pos-
rečena ideja. Ker meja med »zdravimi« in
»bolnimi« ni več tako jasno začrtana, so si
ljudje zgradili nevidne psihične pregrade.
Osebno se mi zdi ta ugovor, blago
rečeno, ciničen. Načrtovalci skrbi v sku-
pnosti bi pač lahko predvideli tak odziv
ljudi in izpeljali ustrezne ukrepe. S pra-
vočasnim informiranjem in ponudbo, da
se lahko v primeru težav obrnejo nanje,
bi lahko njihov strah vsaj delno omilili.
Načrtovalci pa bi morali predvideti še
marsikaj drugega. Proces deinstituciona-
lizacije je nedvomno potekal prehitro,
morda celo stihijsko. To pomeni, da je bil
197
TANJA LAMOVEC
proces neustrezno izpeljan, ne pa tudi, da
je zamisel slaba. Še tako dobra misel ne
pripelje do zaželenih učinkov, če se je
lotimo na hitro in brez prave odgovor-
nosti. V začetnem navdušenju nekaterih
pobudnikov te zamisli je bilo res opaziti
pretiran optimizem, saj so menili, da
bodo že s samo preselitvijo v skupnost
odpadli vsi prejšnji problemi. Ponekod so
se bolje pripravili: priprave so trajale leto
ali dve, v tem času pa so se uporabniki
postopno seznanjali z novimi bivališči in
načinom življenja, ki ga bodo lahko živeli.
Povsem drugače pa je, če uporabnik zve,
da mora naslednji dan zapustiti bol-
nišnico, pri čemer niti sam niti kdo drug
še ni ve, kam bo šel. Tak način deinsti-
tucionalizacije zares ni posrečena ideja.
Deinstitucionalizacija je prvi korak
k emancipaciji uporabnikov. Prvi korak
na dolgi poti, ki pomeni temeljito pre-
vrednotenje mnogih naših prepričanj.
Pripeljati mora do tega, da bo uporabnik
v svojih očeh, potem pa še v očeh drugih
najprej človek, državljan, in šele nato pri-
padnik neke določene skupine. Psihiatri-
čna diagnoza se bolj kot pripadnost ka-
terikoli drugi skupini neločljivo prepleta
s posameznikovo identiteto. Do kod seže
motnja in kje se začne oseba? Kolikšna je
odgovornost take osebe za lastno rav-
nanje? Ljudje, ki prihajajo v stik z bivšimi
uporabniki, se prvič srečujejo s temi
vprašanji, zato je razumljivo, da so nego-
tovi. S temi vprašanji se bomo morali prej
ali slej srečati vsi, kot posamezniki in kot
družba. Odgovore lahko prinese le čas.
Vrnitev odpisanih v skupnost, če-
prav zaenkrat le v fizičnem smislu, je
sprožila dialektičen proces, ki se bo
nadaljeval, dokler ne bo dosegel sinteze.
»Drugačni« v prvi fazi postanejo še bolj
drugačni. V naslednji fazi bodo v ospred-
je stopile značilnosti, ki so skupne enim
in drugim. Ljudje se bodo naučili videti
tudi tisto, kar je pri »drugačnih« osebah
zdravo in ne le njihove motnje. Tedaj bo
pregrada počasi odpadla. Videli bodo
osebo in ne bolnika. Prepoznali bodo
tudi njen bolni del, podobno kakor kot
pri sosedi prepoznajo navado, da nepre-
stano čisti tam, kjer se njim ne zdi prav
nič umazano. Z drugimi besedami: ne
bodo se več čutili ogrožene.
To ni znanstvena fantastika, ta pro-
ces se je že začel. Resda šele na posa-
meznih mestih, kjer so načrtovalci skrbi
svoje delo zastavili širše in v bolj dol-
goročni perspektivi. Če se je zgodilo tam,
se lahko zgodi tudi drugje. Lahko se zgodi
tudi tukaj.
Ustvarjanje kroničnih »duševnih
bolnikov«, spreminjanje oseb v duševni
stiski v Drugega je najprej socialni pro-
ces. Socialni proces je tudi poznavanje
njihove temeljne človeškosti in s tem
enakosti. Kronična hospitalizacija je mo-
žna, če je na razpolago veliko prostora v
bolnišnicah. Če je prostora veliko, mora
biti zapolnjen. Hkrati pa velja, da ljudje
postanejo žrtve kronične hospitalizacije,
če zanje ni primernega prostora v družbi.
Temeljni problem ni medicinske, temveč
je družbene narave.
KAJ JE PRINESLA DEINSTITUCIONALIZACIJA?
V šestdesetih letih so imeli skupnostne
službe za prehodne, vmesne strukture
med kratkim obdobjem hospitalizacije in
polno reintegracijo v skupnost. Naloga
dnevnih centrov naj bi bila, da usposo-
bijo uporabnike za zaposlitev na trgu de-
lovne sile. V začetnem optimizmu je
malokdo pomislil, da bodo nekateri upo-
rabniki potrebovali pomoč v zavarova-
nem okolju za vse življenje. Pričakovali
so, da bodo vse razlike kratko malo
izginile. Le nekaj let je minilo od odkritja
nevroleptikov, ki so tedaj še veljali za
»čudežno zdravilo«.
Petnajst let pozneje je postalo očit-
no, da čudeža ni pričakovati. Ponižanje in
zatiranje, ki so ju nekoč povezovali s po-
jmom duševne bolnišnice, sta se preselila
tudi v nekatere novo ustanovljene skup-
nostne službe. Izginili pa so »kronični
bolniki«. Zamenjal jih je sindrom »vrtečih
se vrat«: osebe so bile hospitalizirane le
kratek čas, a zato bolj pogosto.
Prihajale so tudi spodbudne novice.
Sue Estroff (1981) je opravila raziskavo, v
kateri je zajela več kot 900 uporabnikov
iz Londona in jih spremljala v obdobju
198
DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI SKOZI OČI UPORABNIKOV
enega leta. Skrbi osebja bolnišnic o mož-
nosti množičnih samomorov se niso iz-
kazale utemeljene. Samomorov je bilo v
resnici manj kot prej, natančneje, bilo ni
nobenega! Nihče iz proučevane skupine
tudi ni prišel v zapor, le trije so postali
brezdomci. Vsi trije so tako živeli že pred
prihodom v bolnišnico. Štirje so se vrnili
v bolnišnico, ker so tako sami želeli.
Nekateri rezultati raziskave pa so
manj razveseljivi. V raziskavo je bila vklju-
čena tudi kontrolna skupina oseb, ki so
ostale v bolnišnici. Pokazalo se je, da se
življenje uporabnikov v skupnosti v pri-
merjavi s slednjimi ni dosti spremenilo.
Večini se ni posrečilo navezati stikov z
ljudmi v soseski, niti najti zaposlitve.
Uporabniki, ki so živeli v stanovan-
jskih skupinah, so bili bolj zadovoljni. Na
začetku je bilo z novim načinom življenja
zadovoljnih le 17 odstotkov oseb, po
enem letu pa je bilo takih kar 74 odstot-
kov. Stanovanjsko skupino so doživljali
dosti manj utesnjujoče kot bolnišnico.
Največja sprememba, ki se je zgodila
v mišljenju uporabnikov skupnostnih
služb, je bil odnos do zdravil. V začetku je
približno enako število oseb iz eksperi-
mentalne in kontrolne skupine trdilo, da
jim zdravila pomagajo. Po enem letu se je
število oseb, ki so zapustile bolnišnico in
še vedno verjele v koristnost zdravil,
zmanjšalo s 53 na 18 odstotkov. Očitno
je, da so začeli gledati nase bolj neod-
visno in se otresli psihiatrične avtoritete
oz. je niso več jemali kot nekaj samo-
umevnega.
Zanimiva je še naslednja ugotovitev:
večina ni hotela živeti s prijatelji, ki so jih
spoznali v bolnišnici, čeprav so z njimi še
vedno ohranjali stike. Želeli so si nove
družbe. Večina jih je izrazila željo, da bi
imeli svojo sobo, hkrati pa možnost
druženja v skupnih prostorih. Hoteli so
stanovati blizu trgovin in avtobusnih
postaj. Mnogi so izražali željo po neka-
jurnem delu, pa tudi po izobraževanju.
Raziskovalka presenečeno ugotavlja, kako
pomembno je vplivalo na zadovoljstvo
uporabnikov, če so načrtovalci upoštevali
njihove želje. Ni jim bilo toliko
pomembno, kakšne so bile materialne
razmere, da so se le pogoji skladali z nji-
hovimi željami. Zavrnili so marsikatero
ponudbo, ki se je načrtovalcem zdela
»boljša«, in se odločili za »slabšo«. Vse to
kaže na izreden pomen samoodločanja
uporabnikov, saj se veliko bolje vživijo v
razmere, ki si jih sami izberejo.
Podobne rezultate so dobile tudi
druge raziskave, čeprav vsaka navaja tudi
nekatere specifičnosti. Oglejmo si še
znano raziskavo, ki sta jo opravila Mosher
in Burti (1989) na območju Kenta.
Večina oseb, ki so bile odpuščene iz bol-
nišnice, je bila zelo zadovoljne z novim
načinom življenja, čeprav se na ravni me-
dosebnih stikov niso povsem vključile v
skupnost. Obiskovale pa so prodajalne,
gostilne, cerkve in druge javne prostore.
Najpomembnejše jim je bilo, da lahko
same izbirajo, kako bodo preživele svoj
čas, najbolj žal pa jim je bilo tega, da ne
najdejo dela. Avtorja menita, da je treba
za navezavo družabnih stikov z okolico
dosti več časa, kot so predvidevali načr-
tovalci.
Navajata tudi zanimivo ugotovitev,
ki kaže, kako je bolnišnično osebje pod-
cenjevalo zmožnost uporabnikov, da
skrbijo zase. Kar dve tretjini so v začetku
namestili v stanovanjske skupine s 24
urno oskrbo. Pokazalo se je, da lahko
velika večina živi dokaj neodvisno in
potrebuje le občasno pomoč. Kljub temu
se zdi, da je tak pristop uspešnejši, saj jim
je bila na začetku zagotovljena vsa var-
nost in so postopno odkrivali svoje lastne
zmožnosti. Morda je tudi v tem ključ nji-
hovega zadovoljstva. Po drugi strani pa so
marsikje opazili, da osebje raje naredi vse
sámo in v ničemer ne spodbuja osamo-
svojitve uporabnikov. Spodbujanje lastne
aktivnosti in odločanja uporabnikov je
pomemben element njihove emacipacije,
pri čemer je treba poiskati srednjo pot in
se izogibati skrajnosti.
Rezultati raziskav, v katerih sodelu-
jejo uporabniki skupnostnih služb, so po
mnenju nekaterih boljši od dejanskega
stanja. Raziskovalci se namreč veliko
družijo z uporabniki, se z njimi pogovar-
jajo, si pomagajo v težavah in včasih celo
preprečijo nesrečo. Brez njih bi bili
199
TANJA LAMOVEC
Uporabniki prepuščeni samim sebi. Ob
upoštevanju tega lahko navedem sklepe,
ki jih Mosher in Burti navajata kot rezul-
tat večjega števila tovrstnih raziskav:
•	Večina odpuščenih uporabnikov
se dobro znajde v skupnosti in potrebuje
le občasno pomoč. Veselijo se svoje neod-
visnosti in se v svoji samopodobi vedno
bolj oddaljujejo od »kariere duševnega
bolnika«.
•	Nasilja, samomorov, brezdomstva
in kriminala je zelo malo.
•	Pravega vključevanja v skupnost
skoraj ni: niti na ravni sosedskih odnosov
niti glede možnosti zaposlitve. Uporabni-
ke najbolj od vsega prizadene odklonilen
odnos delodajalcev, saj jim ne da niti pri-
ložnosti, da bi poskusili, koliko zmorejo, s
tem pa jim je zaprta pot do pozitivno
vrednotene vloge in razvoja identitete.
Prizadevanja služb duševnega zdrav-
ja v skupnosti so ostala na pol poti. Že do-
bri dve desetletji se dušijo v birokraciji in
brezbrižnosti. Uporabnikov skoraj ni sli-
šati. Raziskovalec Cochrane (1988) pravi,
da je »zelo težko slišati avtentičen glas
uporabnikov skupnostnih služb«, povsod
so mu ponujali le izjave strokovnjakov.
Oglejmo si zdaj, kaj so povedali uporab-
niki v raziskavi Barhama in Haywarda.
KAJ SO POVEDALI UPORABNIKI
IZOLACIJA
Sled prahu in zažgane maščobe se vleče v
dnevno sobo, ki je napol v temi. Razce-
frane zavese zakrivajo okna. Cigaretni
ogorki in odvržene vžigalice so posejane
po vseh kotih sobe. Zrak je vroč in zadušl-
jiv. Na postelji ni ne rjuh ne odej. V ku-
hinji je le malo znakov hrane: na
štedilniku stoji posoda strjene masti, po
polici pa je raztresen zavitek sladkorja.
Tu živi Roy, star 48 let. Občasno je
bival po bolnišnicah, stanovanjskih skupi-
nah, različnih domovih, zdaj pa ima
končno svoje stanovanje. Kljub očitni
revščini je Roy zadovoljen.
Tu končno živi sam. Obiskuje ga tim
iz sosednje bolnišnice. Z enim od članov
tima se je zelo spoprijateljil.
Ne, ne bi se hotel vrniti v bolnišnico,
zelo sem vesel, da imam svoje stano-
vanje. Zasebnost mi veliko pomeni. Tu
me nihče ne sekira in nihče mi ne uka-
zuje. Lahko delam, kar želim. Ni mi
treba vstajati ob določeni uri in se
umivati na povelje.
Najbolj očitna Royeva značilnost je, da je
reven. Revščina ostaja največji problem
uporabnikov, ki želijo postati neodvisni.
Zato ne smemo kar takoj iskati razlag za
njegov položaj v njegovih osebnih po-
manjkljivostih. Vedno je delal le na
povelje, zdaj pa mu tega ni več treba.
Torej si bo privoščil malo nereda. Če bi
bil Roy bogat, bi si morda najel čistilko in
vse bi se svetilo. Tako pa na prvi pogled
zares ustreza stereotipu »kroničnega shi-
zofrenika«. Odločiti se torej moramo, ali
ga bomo gledali skozi prizmo psihia-
tričnega besednjaka, ki vzpostavlja radi-
kalno razliko, ali pa kot osebo, ki sama
odloča o svojem življenju.
Psihiatrija lahko navadno ponudi za-
jetne spise o pacientu, kot ga vidi zdrav-
nik, ne premore pa nobenih podatkov o
tem, kako oseba vidi sebe in svoje prob-
leme. Če že naletimo na take opise, jih
bomo našli predelane v patološke katego-
rije. Recimo, da se je sestra v bolnišnici
do njega nesramno obnašala. Ko uporab-
nik to pove zdravniku, temu še na misel
ne pride, da bi incident preveril, temveč
bo zapisal, da je uporabnik »jezav, agre-
siven« ali kaj podobnega.
Zdaj Roy prvič uživa nekaj dostojan-
stva in do neke mere odloča o svojem
življenju. Odločil se je, na primer, da ne
bo pospravljal. Zlasti pa, da ne gre nazaj v
bolnišnico. Tako mu je lepše.
STIGMA
Največja težava, ki jo uporabniki sreču-
jejo v medosebnih odnosih, je stigma. Si-
mon pravi takole:
Če srečam koga, ki ni bil v bolnišnici,
mu ne omenim, da sem imel opraviti s
psihiatrijo, in prosim Boga, da mu ne bo
kdo drug tega omenil, tedaj ali pozneje.
200
DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI SKOZI OČI UPORABNIKOV
Kajti Stališče ljudi, vsaj nekaterih, je
pač... Takoj vidite, da jim je nerodno in
ne vedo, kaj bi rekli... Mislijo, da je to
nekaj strašnega, to je tabu, o tem se ne
sme govoriti.
Sarah razlaga, kako zelo si želi biti na isti
ravni z drugimi ljudmi. Če jim da vedeti,
da je imela duševne motnje, jo obravna-
vajo, kot da je »manj kot človek«.
Pomembno je, da se počutim enako-
vredno drugim ljudem... Rada se izda-
jam za »normalno«, rada začnem pogo-
vor s kom v gostilni in pustim, da se raz-
vija. Toda če bi me kdo hotel zares
spoznati, bi mu morala povedati, in te-
daj mu ne bi bila več enakovredna.
Tako nastane neprestani razvpiti »strah
pred intimnostjo«, za katerim naj bi bole-
hali uporabniki. Uporabnik je enakovre-
den le toliko časa, dokler se skriva. Če si
dovoli intimnejše spoznavanje, bo spo-
znan za manjvrednega. Tudi to niso
kakšni »iracionalni« strahovi, ki bi izvirali
iz nerazumljivih globin duše, temveč
odziv na dejansko socialno stvarnost.
Pod vplivom psihiatričnega mita o
»neozdravljivosti« ljudje nalepijo uporab-
niku dosmrtno etiketo, ki je izražena v sa-
mem pojmu »duševni bolnik«. To ni
motnja, ki jo občasno ima, to je nekaj, kar
je postal. Motnja in oseba sta se zlili v
eno, v očeh ljudi pa je ostala le še motnja.
Če je diagnoza »shizofrenija«, se stvar
samo še poslabša. Sarah pripoveduje:
Vsako jutro, ko se zbudiš, te spreleti:
moj Bog, jaz sem shizofrenik. Če mi
zdravnik ne bi povedal, bi se zjutraj
zbudila in si mislila: imam pač duševne
motnje, ki se bodo že uredile. Toda ko
dobiš diagnozo, začneš razmišljati vse
mogoče in stvar je videti vedno hujša.
»Shizofrenija« je ime za zelo raznolik in
slabo opredeljen skupek motenj. Edina
korist, ki si jo lahko predstavljam od tega
pojma, je, da zdravnikom poenostavi
medsebojno sporazumevanje. Med upo-
rabniki imajo od njega korist samo
simulanti, ki si želijo skrajšati pot do po-
kojnine, kajti v tem pogledu ni boljše di-
agnoze. Precej ljudi, ki se jih je prilepila
ta oznaka, bi bilo z manjšo pomočjo
zmožnih živeti bolj ali manj »normalno«,
produktivno življenje, če bi se le pra-
vočasno izognili psihiatrizaciji. Naučili bi
se, kako ravnati s svojimi problemi, in bi
živeli naprej. Diagnoza pa jih prepriča, da
so neozdravljivo bolni, najprej njih same,
potem pa še vse, ki bi utegnili kazati tako
ali drugačno zanimanje zanje. Poleg ob-
časnih problemov, s katerimi so prišli k
psihiatru, se jih zdaj drži še stigma, ki
jima zapira vrata do tega, kar bi najbolj
potrebovali. Prepričana sem, da bi taka
stigma uničila tudi večino zdravih oseb.
ISKANJE POTI VEN
Simon takole opisuje svojo situacijo:
Mislim, da bi lahko opravljal kako delo,
ali pa bi vsaj želel poskusiti. Toda kako
naj prepričam delodajalca, da mi ponu-
di priložnost? Najhujše je samo sedeti in
nič delati. Nekaj bi moral poskusiti... De-
jansko sem že poskušal najti delo, a sem
dobil običajne odgovore: »Žal...« Imam
psihiatrično diagnozo in nobenih delov-
nih izkušenj. To odbije vsakega deloda-
jalca.
Ker nima drugih možnosti, se je Simon
vpisal na računalniški tečaj v psihiatrič-
nem rehabilitacijskem centru. Čeprav mu
to daje nekaj upanja, pa meni:
To ni prava rehabilitacija, če sem iskren.
Tako jo sicer imenujejo, vendar ne po-
skušajo... Le izjemoma včasih kdo dobi
službo, navadno pa ljudje hodijo leta in
leta v tisti center in se ne rehabilitirajo.
To je le kraj, kjer ljudje zapolnijo svoj
čas.
Simon si brezupno prizadeva, da bi za-
pustil psihiatrični sistem, ki mu ne daje
nobene prave perspektive. Zato se je pre-
selil v prenočišče, ki sicer ni namenjeno
uporabnikom psihiatrije. Tam se počuti
zelo osamljeno:
201
TANJA LAMOVEC
Vsakdo se drži zase. Doslej sem govoril
le z eno osebo in še on je bil zelo kratek
in nezainteresiran. Tu je zelo drugače
kot v stanovanjski skupini, kjer smo
imeli skupne prostore, v katerih smo se
srečevali. Če se odseliš, tega sploh nihče
ne opazi, le vrata zaprejo in to je vse.
Simon je trdno odločen, da bo kljub
osamljenosti vztrajal pri neodvisnem
življenju:
Ostal bom tu, kjer sem, ker nočem biti
več povezan z bolnišnico. Rad bi se otre-
sel celotnega pshiatričnega sistema in
bil povsem neodvisen. Stanovanjska
skupina je bila čisto v redu, le da mi je
nekje v glavi stalno odzvanjalo, da je to
del bolnišnice, da sem še vedno del tega
sistema in se zato moje razmere prav
nič ne izboljšujejo.
Občutek, da si del psihiatričnega sistema,
je občutek, da si manj kot oseba:
To demoralizira. Navezan si na okrilje
bolnice, kjer te obravnavajo kot otroka.
Preživiš lahko le tako, če sprejmeš to
kot začasno rešitev in si postaviš cilj, da
se boš nekoč osvobodil vsega tega.
ZDRAVILA ALI BITKA Z ZDRAVNIKI
Glavni predmet zanimanja mnogih upo-
rabnikov so zdravila. Na velike težave
naletijo, če si poskušajo zagotoviti vsaj
nekaj nadzora glede količine zdravil, ki
jih prejemajo. Vaughan npr. ne želi imeti
predstave o sebi kot o invalidu in si želi
po odpustu iz bolnišnice čimprej najti
delo. Svojo izkušnjo s psihiatri opisuje
takole:
To je ena sama bitka, bitka z zdravniki —
ko se začneš počutiti bolje in misliš, da
je čas za zmanjševanje zdravil. Zdravnik
mi je rekel: »Injekcije boste morali do-
bivati vse življenje.« Povedal sem mu, da
si bom poiskal delo, on pa je odvrnil:
»Na vašem mestu ne bi iskal dela, pač pa
bi si vsak dan privoščil nekaj ur počit-
ka.« Odgovoril sem mu: »To me ne za-
dovoljuje, želim si ven in v službo.«
Vztrajal je pri svojem: »Ne, nikar, od-
počijte si!«
Cyril že nekaj let skrbi za svojo prizadeto
svakinjo, to zahteva nenehno pozornost
in pripravljenost, da ji priskoči na po-
moč. Pred kratkim je brez vsakega pojas-
nila dobil nova zdravila, po katerih se
počuti kot omamljen in je stalno zaspan.
Nezadovoljen je z zdravnikovim odno-
som, a se počuti v tem pogledu povsem
nemočnega:
Zelo sem nezadovoljen. Zdravnik nima
časa zame. Čakaš tričetrt ure in potem si
v treh minutah zunaj. »Pridite spet čez
tri mesece,« pravi. Nobenega pojasnila
nisem dobil, zakaj mi je zamenjal zdravi-
la, nič mi ni povedal o stranskih učin-
kih. Morda me ima za poskusnega zajca.
Rad bi dobil pojasnilo, kaj se dogaja. Če
ga vprašam, sploh ne odgovori. Zelo je
vzvišen. Sem pač pacient, on pa je zdrav-
nik. On je tisti, ki govori.
Tudi Sarah ima podobne izkušnje in me-
ni, da so uporabniki vedno v nevarnosti,
da jih bodo strokovnjaki patronizirali.
Prepričana je, da lahko sama odgovorno
odloča o svojem življenju, pa ji ne do-
volijo:
Tako se greš spet staro bitko z zdravni-
kom. »Rada bi prenehala jemati zdravi-
la!« »Oh, boste spet zboleli.« Takrat
moraš biti zares močan in ne smeš
popustiti: »Morda pa tudi ne.« To je
osebna izbira vsakega posameznika in
pri tem moraš vztrajati: »Nočem več je-
mati zdravil.« Če jemljem zdravila, sem
vedno zaspana, ali pa se slabo počutim
in ne morem početi stvari tako dobro
kot prej. To je naslednja stopnja v mojih
bitkah z zdravniki, da bi se znebila
zdravil. Sicer se bojim nove krize, am-
pak to tveganje sem sprejela. Pre-
vzamem to tveganje, saj gre zame. Res
moraš biti gotov vase in močna oseb-
nost, da še naprej vztrajaš: »Kljub temu
bom tvegala.«
202
DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI SKOZI OČI UPORABNIKOV
SAMO V BOLNIŠNICO NE
Čeprav nekateri sodelavci raziskave še
naprej trpijo motnje, se nihče ne želi za
trajno vrniti v bolnišnico. Simon je izre-
kel nekaj ostrih besed na račun hospitali-
zacije:
Zdi se mi, da je bolnišnica za vsakogar
bolj ali manj izguba časa. Le če je kdo
dejansko nevaren drugim, naj bi ga
poslali tja. Za vse ostale pa bolnišnica ni
primerno mesto in bi morali za njih
poskrbeti zunaj. Morda bi se lahko
splošni zdravniki bolje izobrazili v tej
smeri, namesto da toliko ljudi pošiljajo k
psihiatrom, da potem končajo v bol-
nišnici.
Simonu se zdi, da v bolnišnici ni dovolj
priložnosti, da bi se ljudje pogovorili o
svojih problemih:
Pogovoru ne pripisujejo nobenega po-
mena, zdravila pa jim pomenijo preveč.
Če bomo v prihodnosti še imeli bol-
nišnice, jih bo treba v tem pogledu
spremeniti. Mislim, da bi morali za-
menjati poudarek, tako da bi lahko
ljudje govorili o svojih problemih,
namesto da drogirajo ljudi in jih
puščajo, da se sami mučijo s problemi.
Bolnišnice imajo premalo osebja, zato
uporabnike drogirajo, da jih lažje
nadzorujejo.
Philio, ki že več kot 10 let ni bil v bol-
nišnici, ni posebno navdušen nad skup-
nostno službo:
Ne vem, ali je to zato, ker zdravstvu pri-
manjkuje denarja, ampak prevladuje
ideja, da je treba ljudi spraviti ven iz bol-
nišnice v skupnost. Tako sem preživel
10 let, to je zelo dolgo, če ves čas trpiš.
Nikomur ne bi priporočil življenja v
takih razmerah. Toda ko si na dnu, ne
moreš izbirati. Berači si ne morejo
zmišljevati.
Zdi se mu, da ga je zdravstvena služba
izdala:
Ljudje, ki zares potrebujejo pomoč, niso
deležni pozornosti. Ne bojim se krize
same, problem je le, da mi tedaj ne po-
magajo dovolj. Zdravstvene ambulante
so polne ljudi, ki nimajo tako težkih
problemov in ne potrebujejo tako nujne
pomoči, temveč bolj ali manj koz-
metične popravke. Ravno ti ljudje
porabijo večino denarja.
O prihodnosti pravi tole:
Čisto odkrito, včasih razmišljam o samo-
moru, ker ne verjamem, da prihodnost
kaj dosti obeta. Star sem 45 let, in odkar
so se začeli problemi, imam stalno
kakšne težave — ko si star 45 let in se
stsrari prav nič ne izboljšujejo... Morda
imajo motiv, da se ne ukvarjajo z ljudmi,
ki imajo resne težave. Medtem ko jaz
upam, da bodo težave izginile, oni upa-
jo, da bo izginila oseba, ki ima težave. To
je res strašno. Vse, česar se lahko vese-
lim, so kratka obdobja, ko se ne poču-
tim tako slabo kot navadno. Resnično se
včasih bolje počutim in ne vem, zakaj je
tako.
Čeprav se ne želi trajno vrniti v bol-
nišnico, pravi:
Mislim, da bi moral občasno preživeti
nekaj časa v bolnišnici. Prepričan sem v
to, ker se moram spoprijemati s toliko
stvarmi: plačevanje računov, kuhanje,
pranje, čisto vse, zraven pa moram še
skrbeti za hišo — za to pa moraš biti kar
zdrav, če hočeš biti učinkovit. So ob-
dobja, ko tega preprosto ne zmorem.
Ljudje kot Philip bi se v skupnosti poču-
tili varneje:
Če bi imeli zagotovilo, da jih bo kdo
redno obiskoval in pregledal njihovo
duševno in telesno stanje. Tako bi ljudje
videli, v kakšnem stanju si v določenem
obdobju. Ne vsakih šest mesecev — to je
dosti predolgo. Morali bi me pregledati
vsak mesec — tako bi vedel, da moram
počakati le do konca meseca, če bi se
slabo počutil. Vedel bi, da bo kdo prišel.
203
TANJA LAMOVEC
me pregledal in mogoče za krajši čas
sprejel v bolnišnico.
Včasih se mu zdi, da zanj ni najboljša
rešitev živeti sam:
Idealna rešitev bi bila, da bi se preselil v
bolj zavarovano bivališče, namesto da se
sam trudim z vsem.
Philip se sicer pritožuje, da mora vse ure-
jati sam, brez vsake zunanje podpore,
vendar pa vsa ta leta ni naredil ničesar, da
bi si tako podporo zagotovil. Tega
nasprotja se tudi sam zaveda:
Deset let nisem iskal nobene pomoči.
Prej sem rekel, da bi rad, da me obiščejo
vsak mesec, sam pa nisem šel nikamor
vsa ta leta! A ni to noro! Najraje imam
mir. Gre tudi za ponos — če se le da,
bom zmogel sam, pa čeprav se počutim
grozno. Kadar se počutim bolje, pogo-
sto mislim, da sploh nimam tako slabo
urejeno. Imam pa svoj ponos. Ponos, da
se poskušam spoprijeti z vsem, kar je z
mano narobe.
Njegove izkušnje s psihiatrije niso bile
spodbudne:
Psihiatrov ne cenim kaj dosti. S psihiatri
in sestrami imam slabe izkušnje, zato se
jih raje izognem. Od njih jih samo dobiš
po glavi. Nekoč sem rekel sestri, da sem
samomorilen, ona pa je odvrnila: »Zakaj
potem tega ne storite?«
VEDNO ZAČENJAŠ ZNOVA
Veliko uporabnikov zelo skrbi, da bodo
morali v primeru ponovne krize vse
začeti znova. Neredko to pomeni, da
bodo izgubili stanovanje in postali
brezdomci. V Vaughanovem primeru je
npr. hiša, v kateri je živel, ostala prazna
štiri mesece, medtem ko je bil v bol-
nišnici. V tem času so vanjo vlomili, pok-
radli njegovo imetje in sežgaH stanovanje.
Iz bolnišnice so ga odpustili naravnost na
cesto. Zelo je bil prizadet, ker zdravnika
njegovo materialno stanje sploh ni zani-
malo:
Bil sem pri zdravniku in ta je rekel: »Čez
dva dni greste domov.« Povedal sem, da
nimam kam, a je vztrajal: »Nič ne morem
glede tega, zdaj vam je bolje in lahko
greste domov.« Bil sem zelo zagrenjen,
ker so me vrgli ven in nisem imel kam.
Ko Ben pripoveduje o ponovitvi krize,
opisuje, kako presojajo uporabnike kot
nezmožne, da bi aktivno sodelovali pri
reševanju svoje krize:
Problemi s spanjem pridejo od skrbi in
izčrpanosti in od tega, da stvari, ki sem
si jih zamislil, nisem naredil — vse te
skrbi pridejo skupaj. Hočem reči, da
problem ni le v moji kemiji, to ima
opraviti z življenjem, ki ga živim.
Ben si je zelo želel, da bi mu dovolili, da si
pomaga sam. Vendar pa so prijatelji, s
katerimi je živel, mislili drugače:
Videli so, da jemljem uspavalne tablete,
kajti potreboval sem spanje bolj kot vse
drugo. Če vzamem tablete, navadno zju-
traj dolgo spim in to so seveda opazili.
Navadili so se že, da se kriza začne s
problemi spanja in zdaj me pošljejo v
bolnišnico, če vidijo, da ne morem spati.
Tako se je zgodilo že trikrat.
Ben bi si želel imeti možnost, da sam
poskrbi zase:
Mislim, da bi morali spoštovati mojo od-
ločitev, da vzamem uspavalne tablete,
kadar ne morem spati. Na ta način se
dobro naspim in potem se počutim
bolje. Če to ne bi delovalo in bi bil še
vedno vznemirjen, tedaj bi me lahko
peljali v bolnišnico.
Opisuje tudi, kako ranljiva in nezava-
rovana je oseba s psihiatrično diagnozo,
saj jo lahko vsakdo odpelje v bolnišnico:
Vidite, problem je v tem, da lahko samo
zavrtite telefon in že bom moral v
204
DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI SKOZI OČI UPORABNIKOV
bolnišnico. Na osnovi vaše in ne moje
besede. To me zelo boli. Rekel sem:
»Protestiram, z mano je vse v redu,« oni
pa so rekli: »Ne, ni.« In tako sem bil hos-
pitaliziran. Ravnali so z najboljšimi na-
meni. Toda jaz ne želim v bolnišnico, in
če verjamemo službam duševnega
zdravja v skupnosti, ni dobro pošiljati
ljudi v bolnišnico, če imajo problem.
Mislim, da bi se morala najti kakšna
druga rešitev.
Benova nova kriza je imela močne posle-
dice za njegove medosebne odnose:
Bilo mi je zelo mučno zaradi prijateljev,
ki sem jih spoznal neodvisno od bol-
nišnice. Nekateri so vedeli, kako je z
menoj, mnogi pa ne. Kadar grem v bol-
nišnico, sem vedno zelo vznemirjen, ker
vem, da me bodo prišli obiskat. Ravno
sem si pridobil nekaj zaupanja vase, hos-
pitalizacijo pa doživljam kot korak
nazaj. Spet bom moral začeti vse znova,
prepričevati ljudi, da je z mano vse v
redu. Vsaka kriza mi pomeni, da moram
znova vzpostaviti zaupanje. Ko sem bil
zadnjič v bolnišnici, je trajalo kar precej
časa, da so mi prijatelji znova zaupali.
Vzemimo za primer varovanje otrok. To
sem vedno občasno počel za prijatelje.
Ko sem se vrnil iz bolnišnice, me je prvi
zaprosil za varovanje otroka šele po šes-
tih mesecih. Skrbelo jih je pač, pa so si
mislili, bolje, da ne. Ljudje si mislijo:
»Nor je, ker je bil v bolnišnici.«
NA DNU: MATERIALNO IN DUHOVNO
Sarah opisuje, kako so jo posledice krize
pripeljale »prav do dna«. Za nekatere
pomeni »dno« zlasti materialno plat. Ha-
rold pravi:
Imam le za hrano, čeprav ne kupujem
drage hrane. Včasih spijem kakšno pivo.
Potem mi ostane zelo malo. Kupujem
tobak in to je vse. S tem denarjem ne
morem nikamor ven. Že dve leti nosim
iste čevlje. Zunaj je sneg, jaz pa nimam
niti plašča, le anorak. Kupil sem ga pred
dvema letoma z denarjem, ki sem ga pri-
hranil, medtem ko sem bil v bolnišnici.
Jim pripoveduje, kako lahko skrajna rev-
ščina povzroči krizo. Živel je v pribežali-
šču za reveže, a ga je zapustil, ker ni hotel
živeti s »propadlimi tipi«. Življenje na
cesti, lakota in pomanjkanje spanja so
vplivali na njegovo duševno stanje, tako
da je spet začel slišati glasove. Poslali so
ga na ambulantno psihiatrično zdravlje-
nje v splošno bolnišnico. Spominja se, da
si zadnjih nekaj dni ni mogel privoščiti
niti skodelice čaja. Psihiater, ki ga je spre-
jel, je sedel z veliko skodelico čaja v roki,
na mizi pa je imel poln vrč s skodelicami.
Ni mu ga ponudil. Pogovor je končal tisti
trenutek, ko je začel Jim govoriti o svo-
jem stanovanjskem problemu.
MANJVREDNI ČLANI SKUPNOSTI
Za ljudi, ki jih že tako muči nizko
samospoštovanje, imajo posledice hospi-
talizacije pogosto uničujoč učinek. Ro-
land npr. pravi:
Že prej sem se počutil manjvrednega,
potem pa sem za nameček postal še
»duševni bolnik«.
Henry vidi stvari takole:
S shizofrenijo ne živiš, temveč le eksisti-
raš. Zate ni prihodnosti, čeprav se
naučiš živeti z motnjo. Nerad to povem,
ampak jaz sem jo sprejel. Do smrti bom
nosil nalepko. Shizofrenija pomeni, da
bom vedno drugorazredni državljan. Ka-
dar sem šel na intervju za službo, sem
čutil, kako v meni narašča strah in me
paralizira. Nimam prihodnosti. Vse je le
sn^ar čakanja na starost in smrt.
Pove tudi, kako se je začel strah pri
iskanju službe:
Kmalu potem, ko sem prišel iz bol-
nišnice, sem šel na center za zaposlo-
vanje. Tam sem bil prisiljen povedati, da
sem shizofrenik. Sam tega ne bi pove-
dal, a so me v bolnišnici prisilili. Poslali
205
TANJA LAMOVEC
SO jim sporočilo Z mojo diagnozo. Spre-
jela me je neka ženska, ki je bila strašno
živčna, kot da ne ve, kaj naj pričakuje. Iz
njene zmedenosti je bilo čutiti nekaj
takega kot: »Kaj pa bo ta spet naredil?«
Ben pravi, da večina uporabnikov prej ali
slej ugotovi, da jim ni dostopna nobena
pozitivno vrednotena vloga:
Če dobiš diagnozo shizofrenije, to po-
stane neke vrste vloga. Če si brezposeln
in reven, je to edina vloga, ki ti ostane.
Nikoli nisem bil povsem prepričan, kdo
sem, kar je v veliki meri posledica mojih
socialnih problemov... Veliko mojih
težav izvira iz pomanjkanja vloge. Kadar
me kdo vpraša, kaj delam ali kdo sem,
nimam jasnega odgovora. »Sem brez-
poseln,« ali morda: »Sem duševni bol-
nik.«
Ni čudno, da se človek počuti nekoristen.
Sarah pravi, da jo ljudje verjetno vidijo
kot »dokaj nekoristno osebo«:
To je tisti občutek, da si nekoristen, ki
me muči bolj kot karkoli drugega. Zdi se
mi, da ljudje tako mislijo o meni... Edina
stvar, ki jo znam, je pogovarjati se z
ljudmi in jih razvedriti, in potem se
malo bolje počutijo. Tako si lahko vsaj
rečem, da komu pomagam, da delam kaj
malce koristnega.
KAKO ZAPOLNITI ČAS
Uporabniki se morajo pogosto soočiti s
psihiatrično ideologijo, ki določa, kako
naj bi mislili o sebi, živeli svoje življenje
in — v psihiatričnem žargonu — »zapolnili
svoj čas«. Jeffrey se je že precej osvobodil
psihiatričnega sistema. K zdravniku hodi
na injekcije, včasih ga obišče socialna de-
lavka in to je vse. Njegov psihiater pa še
vedno pritiska nanj s svojo predstavo o
identiteti »duševnega bolnika« in želi, da
bi se prilagodil njegovemu pojmovanju o
tem, kako naj bi »zapolnil svoj čas«. Jef-
frey čuti, da bi ga zdravnik zopet rad
vpregel v kolesje psihiatričnega sistema:
Nič več ne prebivam v zavarovanih
bivališčih, ne hodim v psihiatrične de-
lavnice, a vedno, ko grem k zdravniku,
mi ta svetuje, naj grem v ta ali oni cen-
ter, ki je samo druga vrsta delavnice. Re-
kel sem mu, da se dosti bolje počutim
tako, kot živim zdaj: včasih grem na pi-
jačo, stavim na dirkah, hodim plavat ali
pa se sprehajam. Psihiater me skuša
spraviti pod svoj vpliv. Vedno znova me
sprašuje: »Kako zapolnite svoj čas?«
V takih okoliščinah sta potrebni precej-
šnja trdnost in odločenost, da uporabnik
vztraja pri svojem. Ljudje s tako nizkim
statusom in dohodki se zelo težko uprejo
avtoriteti zdravnika.
ODNOSI MED UPORABNIKI
Dvojnost in nasprotja, ki so značilni za
odnos uporabnikov do psihiatričnega
sistema, se izražajo tudi v odnosih med
samimi uporabniki. Po eni strani najdejo
v teh odnosih solidarnost v skupni stiski,
po drugi strani pa jim lahko otežijo
vključevanje v širšo skupnost. Ljudje, ki
se družijo zlasti z drugimi uporabniki,
tvegajo, da jih bo ta subkultura vsrkala in
bodo postali marginalizirani. Cena za
izogibanje tem stikom pa je lahko izguba
vseh pristnih odnosov ali pa socialna
izolacija. Med uporabniki največkrat naj-
demo dve skupini, ki izražata razceplje-
nost v odnosu do psihiatričnih struktur:
ena prevzema psihiatrično ideologijo, ter-
minologijo in njen pogled nase, druga pa
si prizadeva ustvariti lastno identiteto.
Ben je npr. vzdrževal odnose le s tistimi
uporabniki, ki so delili njegov pogled na
svet, in se je izogibal pristašev psihia-
trične ideologije. Takole razlaga, zakaj:
To je čudna subkultura... V njej je veliko
sarkazma, kot npr. način, kako ti kdo
reče: »Daj, vzemi svoje tablete.« Ali pa
komu, ki je dobil službo: »Daj, ne reci,
da si dobil službo! Kako bi jo sploh la-
hko dobil? Saj si vendar duševni bolnik!«
Tukaj gledajo nate le kot na »duševnega
bolnika« in ne npr. kot na tehnika ali
študenta... Takih zafrkancij je vse polno.
206
DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI SKOZI OČI UPORABNIKOV
Tudi sam sem to počel. Nekomu, ki je
rekel, da bo posnel ploščo, sem skoraj
avtomatično zabrusil: »Daj no mir, ti že
ne boš posnel nobene plošče!« Tega ne
bi nikoli rekel, če ne bi vedel, da je upo-
rabnik.
O sebi Ben pravi:
Ne maram dosti razmišljati o svojih
motnjah. Po eni strani bi rad pomagal
drugim — in pogovor zares pomaga — a
mi ni preveč do tega. Raje se ukvarjam z
drugimi stvarmi.
Ko je prišel iz bolnišnice, je bil zelo raz-
dvojen. Del njega je močno nasprotoval
druženju z uporabniki:
Hotel sem pustiti vse to za seboj in se
začeti ukvarjati z drugimi stvarmi — rad
bi deloval v družbi kot enak med ena-
kimi, ne pa, da stalno premlevam svoje
osebne probleme.
Vendar ga je prijatelj le pregovoril, da je
prišel na sestanek neke skupine uporab-
nikov. Kmalu je postal njen redni član. V
nasprotju s prej opisano subkulturo je tu
našel ljudi, ki se niso ukvarjali le s svojimi
težavami, temveč so iskali načine, da
»kljub temu počnejo stvari«:
Šel sem na tisti sestanek. Zdelo se mi je,
da mi bo pogovor koristil. Zares mi je
pomagal. Kaj takega se v bolnišnici ne
zgodi, tam ni skupinskih pogovorov, vse
je tako individualizirano.
Zaradi slabih izkušenj s »subkulturo pa-
cientov« je bil Ben zelo presenečen in
navdušen nad skupino:
Leta in leta sem živel v obupu, da ne
bom mogel ničesar narediti, toda ob
sodelovanju s skupino se počutim, da
sem se zmožen boriti bolj kot kdajkoli
prej. Čutim se opogumljen in nekoliko
bolj optimističen. Morda le lahko kaj
naredim.
Nekateri uporabniki razrešujejo ambiva-
lentnost o svoji samopodobi tako, da si
nadenejo dvojno identiteto in jo po
potrebi izmenjujejo. Na ta način se no-
bena od njih ne zdi obvezujoča; v
nekaterih okoliščinah se počutijo kot
uporabniki, v drugih pa si prizadevajo
veljati za »normalne«. Barry je tak. Ne
mara obiskovati dnevni center, še vedno
pa ohranja prijateljske stike, ki jih je
navezal v bolnišnici. Sodeluje tudi v upo-
rabniški skupini. Pravi takole:
Če grem kamorkoli drugam, recimo v
gostilno, težko navežem stike. Če pa
grem v bolnišnico na obisk, se z lahkoto
zbližam z ljudmi.
Bob priznava, da je včasih koristno imeti
prijatelje-uporabnike, ker oni vedo, kako
je, če človek ni čisto pri sebi, vendar pa je
lahko včasih to tudi neprijetno:
Težave s prijatelji-uporabniki so v tem,
da kar naprej govorijo o zdravilih in svo-
jih simptomih. Včasih me pošteno zam-
orijo, ker ne maram govoriti o tem. Rad
bi se pogovarjal o normalnih stvareh,
kot vsi drugi — seks, droge, rock'n'roll,
take stvari. Včasih bi najraje pobegnil
od te shizofrene druščine ali kar že so.
Včasih me prav dotolče.
Vaughan svari pred pretesnim pove-
zovanjem z uporabniki:
Mislim, da je to nevarno. V redu je, ko
prideš iz bolnišnice — tedaj potrebuješ
takšno varnost. Ko pa si zunaj že kakšno
leto, moraš začeti graditi lastno življe-
nje, iskati nove horizonte in se družiti z
zdravimi ljudmi, celo če si moraš nadeti
masko in se pretvarjati. To moraš na
vsak način poskusiti.
Sarah pa meni drugače:
Ne strinjam se! Ljudi, s katerimi se
družim — in sodelujem v veliko skupi-
nah — ne gledam kot kakorkoli dru-
gačne. Od njih se veliko naučim, zlasti,
kako se spoprijemati z motnjami, učim
se iz njihovih izkušenj. Pogovor z njimi
207
TANJA LAMOVEC
mi zelo dobro dene. Ne gledam jih kot
abnormalne. Držim se ljudi svoje vrste,
čeprav včasih pomislim, da bi se morala
družiti z »normalnimi«. Naslednji hip pa
se mi zdijo te misli ena sama oslarija.
Vaughan priznava, da lahko o nekaterih
izkušnjah govori samo z ljudmi, ki so
doživeli kaj podobnega:
Ni dobro za moje počutje, če sem sam...
Ko se pogovarjamo, izvemo drug od
drugega več, kot nam je povedal kateri-
koli zdravnik ... Sestavljamo košček za
koščkom in potem vsaj bolje razumemo.
Rachel, samska ženska pri štiridesetih,
ima široko mrežo poznanstev zunaj psi-
hiatričnega sistema. Pravi takole:
Ne družim se posebno rada z ljudmi, za
katere vem, da so uporabniki. Brez
dvoma je med mojimi znanci tudi nekaj
ljudi, ki so imeli to izkušnjo, vendar raje
vidim, da me sprejemajo kot »nor-
malno«, zato se kar največ družim z
»normalnimi« ljudmi.
Čeprav aktivno deluje v številnih skupi-
nah zunaj psihiatričnega sistema, pa
nekje v globini čuti, da ji nekaj manjka.
Kljub številnim znancem nima nobenih
poglobljenih osebnih odnosov.
Mnogi uporabniki izražajo željo, da
bi navezali stike z »normalnimi« ljudmi in
priznavajo, da to ni lahka naloga, ne
nazadnje zato, ker taki stiki zahtevajo, da
posameznik razčisti sam s seboj. Mar-
sikdo se po ponesrečenih poskusih vrne
nazaj v uporabniško skupino kot edino al-
ternativo osamljenosti. Sidney opisuje
svojo izkušnjo:
Za vključevanje v skupine mi manjka za-
upanja. Ko sem še študiral, sem se v sti-
kih s kolegi počutil zelo nelagodno. Štu-
dij sam sploh ni bil problem, problem je
bilo vključevanje v skupine. Počutil sem
se izključenega in nemočnega. Potem so
se začele skupine še naprej deliti, sam
pa nisem imel občutka, da kateri pri-
padam. To je bil vedno moj problem.
V dnevnem centru, ki ga obiskuje, pa se
počuti ravno nasprotno:
Tam je čisto drugače, vsi imamo enake
probleme, vsi smo v istem čolnu, zato je
dosti lažje navezati družabne stike. Naj-
večja razlika je, da tu ni tekmovanja. V
študentskih skupinah so kar naprej te-
kmovali.
Sidney ima dekle, ki je uporabnica. Raje
bi imel »normalno« dekle, a je na temelju
svojih izkušenj sklenil, da zanj to ne pride
v poštev. Takole opisuje, kaj bi se zgodilo,
če bi srečal »normalno« dekle:
Mogoče bi načel pogovor z njo, potem
pa bi ga moral pretrgati, saj vem, da bi
izgubila zanimanje zame, če bi izvedela,
kako je z menoj... Dejansko sem se ta-
kim srečanjem vedno izognil. Če sem
srečal dekle, ki mi je bila všeč, in če sem
vedel, da nima podobnih izkušenj, sem
se ji raje izognil — ker ne bi imelo no-
benega smisla. Tako sem vedno končal
odnos, še preden se je začel.
ŽIVETI Z MOTNJAMI
Avtorji raziskave so se pogovarjali z upo-
rabniki tudi o načinih, na katere sčasoma
sprejmejo svojo situacijo, in o tem,
kakšne aktivne strategije uporabljajo pri
rekonstrukciji svojega življenja. Večina
sodelavcev so bili »izkušeni« uporabniki
med 40. in 45. letom in so preživeli pre-
cej kriz. Menili so, da resna psihotična
kriza povsem vrže iz tira njihov občutek
biografske kontinuitete, smiselnosti in
koherentnosti. Vse to je treba vedno zno-
va rekonstruirati. Pri tej rekonstrukciji je
ključnega pomena, da imaš koga, s komer
se lahko pogovarjaš, česar psihiatrija še ni
uvidela. Rekonstrukcija poteka v dolo-
čenih, bolj ali manj predvidljivih fazah.
Na začetku se posamezniku zdi, da nima
prav ničesar, na kar bi se oprl, da bi si
znova pridobil nekaj nadzora nad življen-
jem. Bob je na vprašanje, kaj bi svetoval
dal mlademu človeku, ki prvič doživlja
psihotično krizo, odgovoril:
208
DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI SKOZI OČI UPORABNIKOV
Mislim, da ni mogoče dati nobenega
nasveta, razen da mora vsakdo poiskati
svojo lastno usodo. Sam sem se počutil
kot kroglica iz fliperja, ki jo zabijejo v
vse kote in vse ovire. Tako se počutiš,
ko imaš krizo. Nimaš več nadzora. Kro-
glica mora nekako najti svojo pot iz fli-
perja.
Potem pride faza, ko je posameznik
zmožen uvideti, da mora zavzeti aktiven
odnos do svojega življenja in pridobiti
nadzor. Simon opisuje svoj zlom:
Popolnoma mi je razmajal življenje, kot
se je zgodilo tudi mnogim drugim, s
katerimi sem govoril. Popoln kaos. Vsi
moji načrti — bil sem namreč zelo dober
študent —, vse se je sesulo kot hiša iz
kart. Skoraj čez noč je bilo vse razsuto.
Simonova izkušnja je dokaj tipičen pri-
mer procesa napredovanja, ki se začne s
popolnim razsulom in pripelje do spo-
znanja, da je treba kaj narediti. Pri njem je
ta faza trajala 10 let (to ni tako nena-
vadno). V tem obdobju je bil velikokrat
hospitaliziran in zdelo se mu je, da se v
njegovem življenju »nič ne dogaja«, da se
»nič ne giblje«. Potem pa se je nenadoma
odločil. Sklenil je, da se bo otresel statusa
uporabnika, in si je izbral najkrajšo pot
nazaj v življenje. Prenehal je hoditi po in-
jekcije in se zaposlil kot uradnik. Ni pa
računal s svojo psihično neodpornostjo
in nenavajanostjo na delo in stres. Vse
skupaj je bilo še toliko težje, ker je po de-
setih letih zdravil nenadoma prenehal.
Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi:
Znašel sem se spet na dnu, slabše kot na
dnu — prvič sem bil prisilno hospitalizi-
ran.
Šok tega preobrata je v njem povzročil
nesluteno spremembo. Spoznal je: če
hoče rekonstruirati svoje življenje kot
nekdo, ki ni v celoti opredeljen s svojo
motnjo in si zgraditi temelje, ki so se že
davno razsuli, mora sprejeti odgovornost
za svoje ravnanje. Poseben problem so
bile njegove agresivne težnje:
Včasih sem postal zelo agresiven, ne na
začetku, ampak precej hitro. Zmerjal
sem ljudi na cesti, pljuval proti njim in
podobno. Zato sem se znašel v bol-
nišnici... Pred tremi leti sem na cesti
nekoga pretepel. Res je bilo neumno,
preprosto spravil sem ga na da. Na
srečo mu ni bilo nič, jaz pa sem bil
hospitaliziran. Zdaj tega več ne delam.
Če sem zelo jezen, preklinjam sam pri
sebi, ljudi pa ne zmerjam in ne brcam
več.
V času zadnje hospitalizacije je razmišljal
takole:
Edina stvar, v katero sem bil popolnoma
prepričan, je bila, da hočem proč od
tod. Zdravila niso nič pomagala, pač pa
sem se po njih slabo počutil. Znova in
znova sem si ponavljal, da moram nad-
zorovati svojo jezo, že zato, da me ne
bodo zaprli v samico. Začel sem s tem,
da sem se že v bolnišnici trudil nadzo-
rovati svojo jezo, in vedel sem, da bom
moral tako nadaljevati tudi, ko pridem
ven, drugače me bodo spet hospitalizi-
rali. Tako sem se počasi naučil nadzo-
rovati svojo jezo in si pridobil precejšen
nadzor nad sabo. Lahko bi rekli, da sem
začel reševati svoj problem.
Sidney opisuje podobno izkušnjo, ko se
je poskusil aktivno spoprijeti s svojo mot-
njo:
Mislim, da ne pomaga, če se človek sa-
mo prepusti in čaka, da se mu bo stanje
izboljšalo. V resnici se moraš boriti, če
se hočeš vrniti v stvarnost. Nagnjen sem
k temu, da veliko sanjarim in potem na-
pak interpretiram običajne dogodke, za
katere se mi zdi, da imajo poseben
pomen. Zato moram vedno zelo dobro
premisliti, ali se obnašam »racionalno«.
Vidite, pozoren moram biti na vsako
misel in jo popraviti, če ni v redu. To je
na začetku zelo težko, pozneje pa se
navadiš.
Tudi on se je odločil, da se mora povsem
osvoboditi psihiatričnega sistema:
209
TANJA LAMOVEC
Odločen sem: če je vsaj malo možnosti,
da se otresem sistema, se bom odpove-
dal podpori in si našel kakšno smiselno
delo.
Vendar pa ga je izkušnja zadnjega preo-
brata naučila, da k cilju, ki si ga je zastavil,
ni bližnjic. Zdaj že tri leta ni bil v bol-
nišnici, kar se doslej še ni zgodilo, vendar
ve, da se ne more zanašati, da so težave
minile, in da mora računati s silami v sebi
in jih vzeti v zakup:
Krako malo moraš sprejeti, da imaš
probleme in da se moraš z njimi spopri-
jemati, kot veš in znaš. Ohranjati moraš
potrpljenje in upanje. Zdaj že nekaj časa
hodim v dnevni center, da bi se navadil
delati v skupini. Potem bom poskušal
končati študij.
Simon se zaveda, da ne sme biti tako pre-
pričan vase, kot bi želel. Čeprav ima zdaj
več upanja za prihodnost, ga včasih
mučijo dvomi, ali so osnove za to upanje
realistične:
Mislim, da je realistično, saj sem že kar
nekaj časa zunaj bolnišnice. Tako dolgo
nisem še nikoli zdržal. V tem smislu
imam precej upanja. Dejstvo pa je, da la-
hko kadarkoli zdrsneš nazaj na dno.
Kljub temu pa nima smisla misliti na to,
ker v tem primeru sploh nimaš moči, da
bi karkoli poskušal. Moraš poskusiti in
videti, kaj se bo zgodilo!
Grožnja preobrata, vrnitve na začetek ne-
nehno visi nad njim:
Vzame ti nekaj zaupanja vase... Dobro
veš, da so tvoje možnosti slabe, da bodo
ljudje manj strpni do tebe kot do koga,
ki ni imel teh problemov. Tako lahko
rečem le: »Upam, da se bo dobro iztek-
lo,« medtem ko bi kdo drug rekel: »Ver-
jetno bo tako in tako.« Sam pa veš, da
obstaja razlog, da mogoče ne bo, in to ti
vzame zaupanje vase, nekoliko, ne čisto.
Tako kot Simon tudi Sidney previdno
poskuša zgraditi nove življenjske temelje.
Njegova pripoved nam pomaga razumeti
številne dileme, s katerimi se soočajo
uporabniki:
Imam kar nekaj upanja, da si bom našel
delo. Precej prepričan sem, da sem
zmožen delati, a za to nisem motiviran.
Nezadovoljen sem, ker živim od pod-
pore, raje bi videl, da bi se sam vzdrže-
val. Problem je v tem, da sem preveč
bogat. Zato iz finančnih razlogov nisem
motiviran za delo. Delati bi šel zato, da
bi imel družbo. To je zame velik prob-
lem. Hkrati pa se bojim delati, ker mi to
lahko povzroči krizo. Čutim potrebo, da
bi delal kaj koristnega, a služb, ki ti dajo
ta občutek, ni veliko.
Večina ljudi Sidneyevega finančnega sta-
nja ne bi ocenila kot bogastvo. A njemu
zadostuje in mu daje občutek varnosti, saj
ve, da bo lahko poravnal vse račune. Če
bi šel v službo, bi izgubil podporo, ni pa
povsem prepričan, da bi se mu v službi
posrečilo dolgo ostati. V njegovem po-
ložaju bi bila zaposlitev veliko tveganje,
ki ga trenutno ni pripravljen sprejeti.
Vztrajanje v borbi, ohranjevanje opti-
mizma in premagovanje neštetih ovir za-
htevajo precejšnjo čustveno ceno. Vsi
sogovorniki v raziskavi so povedali, da
občasno postanejo apatični in izgubijo
pogum. Ob tolildh nepremostljivih te-
žavah je zares težko ostati razumno opti-
mističen. Na tej osnovi lahko razumemo
Boba, ki pripoveduje, kako vidi svojo pri-
hodnost:
Resnično bi si rad ustvaril dom in se us-
talil. Rad bi našel prostor, kjer bi se
počutil prijetno, morda lastno hišo ali
stanovanje. Dokončal bi študij in se
zaposlil... Sem dokaj optimističen in ču-
tim, da zdaj to lahko storim.
Malo pozneje pravi naslednje:
Nerad preveč razmišljam o tem. Nisem
posebno optimističen. Edina svetia luč,
ki jo vidim, je, da lahko naredim nekaj
izpitov. Sem sicer bolj optimističen, kot
sem bil takoj po krizi, mislil sem, da ne
210
DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI SKOZI OČI UPORABNIKOV
bom nikoli več delal, a ne morem reči,
da sem kaj prida optimističen.
Vzroki za ambivalentnost dejansko ležijo
v socialni stvarnosti in tudi v nenehni ne-
varnosti krize in so povsem realni. Zato
ni upravičeno, da jih pripisujemo poseb-
ni »osebnostni strukturi« uporabnikov. So
povsem »normalna« reakcija na nenor-
malne razmere. Človek lahko razreši am-
bivalentnost na dva načina: bodisi da se
vda v usodo in opusti vsa prizadevanja, ali
pa da z aktivnim prizadevanjem doseže
vsaj nekaj uspehov. Ker socialna situacija
takega preskušanja ne omogoča, uporab-
niki trajno ostajajo v stanju ambivalent-
nosti. Na ta način se veliko uporabnikom
posreči, da kljub kaj nezavidljivemu
položaju v sebi ohranijo svoje življenjske
projekte. Če se hočejo obdržati na po-
vršju, morajo dobro spoznati sami sebe,
pa tudi vse socialne ovire. Vztrajanje za-
hteva veliko poguma, ki ga večkrat črpajo
iz idealiziranih predstav o življenju. Ved-
no znova morajo loviti ravnotežje med
vsemi temi nasprotji. Sarah se je po kon-
čani fakulteti znašla v bolnišnici in pravi:
Počutila sem se, kot bi bila ugrabljena.
Svet, kakršnega sem poznala, se je usta-
vil za celo leto... Prav nič nisem počela.
Potem moraš sebe znova zgraditi, iz nič.
Morda se bom lahko nekoč vrnila in
postala podobna oseba, kot sem bila, a
ista ne bom več. Če si shizofrenik, se
moraš naučiti boriti za svojo individual-
nost, saj svojo individualnost popolno-
ma izgubiš. Nekako se zliješ z drugimi
ljudmi in poslušaš njihove ideje, si na-
polniš glavo z njimi in pri tem izgubiš
samega sebe. Nimaš več v glavi tiste pre-
grade, ki bi rekla: »Ne strinjam se z vami,
jaz mislim tako in tako.« Tega kratko
malo nimaš več v glavi.
O svojem sedanjem stanju pravi:
Nimam enakih čustev, ki sem jih imela
nekoč. Nimam več enakega nadzora nad
njimi... Moja čustva so kot zvezda, ki je
pravkar eksplodirala. Zdaj sem nekje
vmes. Včasih se počutim dobro, včasih
ne. Včasih se moram vrniti čisto na za-
četek, včasih pa je kar v redu.
Kljub vsem tem spremembam in izra-
zitemu občutku ranljivosti pa Sarah ne
dovoli, da bi njena motnja opredeljevala
njeno identiteto:
Moja osebna borba je v tem, da ne bom
dovolila, da bi to vplivalo na vse moje
življenje. Zato se toliko borim.
Sarah se je odločila za borbo. Svoje staU-
šče primerja s cinizmom mnogih uporab-
nikov:
Taka pač sem. Veliko ljudi se odzove na
drugačen način. Poznam nekoga, ki
pravi: »Bom pa iz svoje norosti naredil
poklic za vse življenje.« Potem se smeje
in zbija šale na ta račun. To je pač nje-
gov način sprejemanja svojega položaja.
Ampak jaz tako ne morem. Nikoli ga ne
bom sprejela, čeprav se zavedam, da
imam težave.
Uporabniki vedo, da ob vsakem napredo-
vanju preži nanje možnost preobrata.
Strah pred novo krizo je mučil prav vse,
ki so sodelovali pri raziskavi. Mnogi se
trudijo poiskati načine, kako bi zmanjšali
njene posledice. Sprašujejo se, ali je res
potrebno, da ponovna kriza izniči prav
vse, tako da morajo vedno znova zbirati
skupaj koščke svojega življenja. Uporab-
niki so se pri tem močno čustveno
razvneli in so včasih govorili nasprotu-
joče si stvari. Veliko uporabnikov najbolj
skrbi, da bodo ob ponovni krizi ostali
brez stanovanja. Drugi pa menijo, da so
se iz prejšnjih kriz marsikaj naučili in da
bi lahko v prihodnji krizi bolj aktivno
posegli v reševanje svojih problemov.
Bob pravi:
Drugič sem vsaj vedel, da je z mano
nekaj narobe. Nisem vedel, kaj, a vedel
sem, da so to motnje. Pomagalo mi je,
ker sem nekaj podobnega že doživel,
zato sem vedel, da bom spet v redu.
Vzelo mi je dosti manj časa kot prvič, da
sem se znova postavil na noge.
211
TANJA LAMOVEC
Ob prvi krizi je bil pasiven in zmeden
prejemnik zdravniške pomoči:
Nisem imel pojma, kaj se z menoj
dogaja. Bil sem zelo odmaknjen, z nik-
omer nisem govoril. Že nekaj časa sem
se pogrezal v to stanje: bral sem, jedel in
spal, nič drugega. Slišal sem glasove in
doživljal čudne stv^ari in sploh nisem
imel besed, s katerimi bi to opisal. Kot
da bi šel skozi črno luknjo v vesolju.
Dodaja tudi:
Če imaš močno krizo in prideš iz nje na
drugi strani, zunaj črne luknje, mislim,
da se počutiš psihično močnejši in zre-
lejši. Pri 18. letih nisem bil dovolj zrel,
da bi se s tem spoprijel, zato je trajalo
dalj časa.
Uporabniki ne morejo vedno prepričati
psihiatrov, da natančno vedo, kdaj se jim
približuje kriza. Sidney pripoveduje o
svoji izkušnji:
Zadnjič sem šel v bolnišnico in prosil,
da me sprejmejo, ker sem čutil, da se
bliža kriza. Vedel sem tudi, da sta starša
sredi najhujših prepirov. Nisem mogel
prepričati psihiatra, da sem v krizi.
Nisem imel nikogar, s komer bi se pogo-
voril. Naslednji dan sem bil v akutni psi-
hozi.
Sidney je natančno čutil, da vedno bolj
izgublja nadzor, a ker se ni obnašal, kot se
v shizofrenski krizi pričakuje, so ga v bol-
nišnici odklonili, češ, da si izmišlja.
Odnos, ki ga posameznik zavzame
do svoje krize, je temeljnega pomena za
njegovo napredovanje. Vsiljevanje pasiv-
nega stališča, ko posameznik samo čaka,
da ga bo zdravnik »ozdravil«, je morda
ena največjih zmot psihiatrije. Uporab-
niki so v pričujoči raziskavi zelo jasno
povedali, da se lahko znebimo posledic
krize samo z aktivnim trudom in napo-
rom. V tej prvi fazi mora oseba natančno
in zavestno predelati svoja doživetja in
prepričanja ter izločiti vse, kar ni v skladu
z realnostjo. To zahteva velik napor, ker
je treba pogosto še nekaj časa skrbno
nadzorovati svoje mišljenje. Posameznik,
ki je zapeljan v prepričanje, da je pasivni
objekt obravnave, včasih potrebuje leta
in leta, preden odkrije, da si lahko po-
maga le sam. Tega »čiščenja glave« ne
more nihče opraviti namesto njega, lahko
pa mu pomaga obziren sobesednik. Šele
po takem »generalnem čiščenju« se kriza
resnično konča. Prepričana sem, da bi s
tem izginila večina preostalih simpto-
mov, ki včasih še dolgo po krizi občasno
mučijo ljudi. Uporabniki v raziskavi so
opisali več strategij za odstranjevanje pos-
ledic krize, psihiatrija pa o tem ne ve nič.
Druga faza je namenjena širšemu
pregledu posameznikovega življenja,
vključno z vsemi zunanjimi pogoji. Po
pravilu velja, da je najbolje vztrajati na
začrtani poti in jo nadaljevati tam, kjer jo
je kriza pretrgala. Zgodi se tudi, da posa-
meznik med krizo spozna, da so mu bili
cilji vsiljeni od zunaj, njemu pa nič ne
pomenijo. V tem primeru je treba pod-
preti njegove napore, da postopno zgradi
nov življenjski načrt.
Bistveno je, da posamezniku pu-
stimo prosto izbiro, pri tem pa mu z us-
treznimi informacijami pomagamo, da se
odgovorno odloči. Simon je npr. nena-
doma spoznal, da mora sam nekaj ukre-
niti, a storil je prehitro in preveč. Storil je
pač napako, a iz nje se je nekaj naučil.
Zdaj je bolj previden. Če bi ga kdo od-
vrnil od teh poskusov, ne bi napredoval.
Takih napak pri rekonstrukciji sebe je
precej. In vendar jih moramo dopustiti,
kajti oseba potrebuje izkušnjo, ne nasvet.
Izkušnja, iz katere se človek nekaj nauči,
ni zaman. Seveda je koristno, da se z ose-
bo čimveč pogovarjamo o njenih name-
rah, a v končni fazi je treba dopustiti, da
svojo zamisel izvede. Če bo naredila na-
pako potem, ko je vse dobro premislila, je
naslednjič zagotovo ne bo več. Tudi upo-
rabniki imajo pravico delati napake, ne le
psihiatri.
Ko je posameznik povsem prepri-
čan, kaj želi storiti s svojim življenjem in
pozna tudi prve korake, nastopi tretja
faza, v kateri bo sistematično uresničeval
posamezne stopnje za dosego cilja.
212
DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI SKOZI OČI UPORABNIKOV
Pripravljen mora biti na počasne korake
in vztrajati kljub oviram, zunanjim in no-
tranjim.
Po mojih izkušnjah posamezniku ni
treba po vsaki krizi začenjati povsem od
začetka. Prva faza, v kateri odstranimo
preostanke krize, je vsekakor vedno po-
trebna. Dokler tega ne storimo, se bo
naša identiteta še prepletala z elementi
fantazijskega sveta in ne bomo imeli
občutka nadzora. Življenjskih ciljev pa
samo zaradi krize nikoli ni treba spremin-
jati. To bi morali sprejeti kot pravilo. S
tem bi si marsikaj olajšali, zlasti pa bi si
prihranili negotovost. Morda si tik po
krizi res ne smemo povsem zaupati, kot
pravi Simon, lahko pa zaupamo sebi, kak-
ršni smo bili, ko smo sprejeli to odločitev.
Zdaj ni čas, da bi jo spreminjali, morda pa
lahko znova razmislimo o načinih, kako
bi jo uresničili. Ne nazadnje nam vztra-
janje pri prejšnjih ciljih daje občutek kon-
tinuitete, ki smo ga v krizi izgubili.
SREČA IN PREVREDNOTENJE ŽIVLJENJA
Krize z vsemi svojimi posledicami pripel-
jejo do razvrednotenja samega sebe, ki
nujno zahteva prevrednotenje. Med obe-
ma nenehno obstaja napetost in ravno-
težje se večkrat nagne zdaj sem, zdaj tja.
Proces prevrednotenja je poskus najti
smisel v tem, kar se je posamezniku
zgodilo, in tem, kar je postal. Včasih
vključuje žalovanje za izgubljenimi
možnostmi in izgubo samega sebe, vedno
ne pomeni odkrivanje vrednosti v sebi,
kakršni smo postali. Raziskovalci so sku-
pini uporabnikov zastavili vprašanje, s
čim se je težje spoprijeti: s samo krizo ali
z njenimi posledicami:
Sarah: »Moj greh je, da sem uživala v
svojem shizofrenem doživetju.« (Veliko
smeha.)
Frank: »Strinjam se s tabo. Če po-
gledamo večino ljudi, ki se imajo za nor-
malne, in če potem pogledam srečo, ki
sem jo užil v svoji krizi — mislim, da sem
malce na boljšem kot večina ljudi.«
Sarah: »V veliko ozirih si na slab-
šem. Nimaš avta, nimaš hiše, a v neka-
terih drugih ozirih si le nekako na bolj-
šem. Večino časa si še kar zadovoljen.«
Frank: »To je sreča, ki pride z
norostjo ... Ne bom več jemal >tablet
zdravja<!«
Sarah: »Ko sem bila v krizi, z vsemi
tistimi mislimi, sem bila srečnejša kot
zdaj, ko se borim z življenjem in se po-
skušam soočati z normalnostjo. Zdrav-
niki so mislili, da trpim, in vsi ostali so
trpeli... Zato so me zaprli. Če bi me
pustili na miru, bi bila povsem srečna.
Naredila sem napako, ko sem prvič šla k
zdravniku. Ne znajo te pozdraviti. Nau-
čiti se moraš, da to sprejmeš in živeti s
tem. Nikoli nisem bila tako srečna kot
tedaj... Ne le zato, ker nisem čutila no-
bene odgovornosti zaradi misli, ki sem
jih imela v glavi, bilo je, kot da bi
dosegla vrhunec.«
Ben: »Strinjam se. To so doživetja,
ki jih je težko opisati — lahko so za-
bavna, lahko so travmatična.«
Vaughan: »Imel sem nekaj dožive-
tij pekla, pa tudi nekaj nepozabnih doži-
vetij. Bila so onstran tega sveta. Mislim,
da ravno zato končaš v bolnišnici, ker
uživaš in se ne meniš za previdnost. Na-
jprej se počutiš zares dobro in si
najsrečnejši človek na svetu — a po moji
izkušnji temu sledijo peklenske misli in
takrat je hudo. Ko začneš dobivati te
peklenske vizije, ne želiš več živeti,
hočeš narediti samomor.«
Drugo vprašanje, ob katerem se je razvila
živahna diskusija, je bilo, kako sprejeti
vse to. Najprej so uporabniki navajali
razloge za in proti, na koncu pa so se zed-
inili, da bi raje videli, da se jim to ne bi
zgodilo.
Ben: »Raje bi videl, da tega ne bi bilo.«
Sarah: »Tudi jaz tako mislim.«
Frank: »Ne bi želel še enkrat skozi
to. Dve tretjini življenja sem preživel
zaprt v bolnišnici in drugih ustanovah,
skoraj 30 let! Kategorično lahko rečem:
prav gotovo ne!«
Vaughan: »Ne, ne bi mogel še en-
krat prenesti tega. Ne pričakujem pre-
več, rad bi le, da stvari ostanejo, kot so.«
213
TANJA LAMOVEC
Sarah: »Ko se to konča, se moraš
učiti in prilagoditi. To je pač nekaj, kar
se ti je zgodilo, in to moraš sprejeti. Ne
moreš početi veliko stvari, ki bi sicer
jih.«
Frank: »Moraš se naučiti sprejeti
omejitve, ki so postale tvoje življenje. Na
koncu se jih naučiš sprejmati. Na za-
četku se morda boriš proti njim.«
Vaughan: »Ena od pomembnih
stvari je, da si pozoren na opozorilne
znake, da se pripravlja kriza.«
Sarah: »Znebiti se moraš veliko
idej, ki si jih imel v krizi. Odločno si
moraš prizadevati, da se jih znebiš. Npr.
ideje, da so vsi ljudje povezani — ko to
govorim, se nenehno sprašujem, če pri-
haja od mene, kakršna sem bila nekoč,
ali vsaj delno od shizofrenije. Edini na-
čin, da postaneš zdrav, je, da se znebiš
takih idej.«
Ben: »Strinjam se s tem. Na neki
način moraš prevrednotiti vse svoje
življenje. Odločil sem se, da se bom
vključil v družbo in priključil sem se
različnim skupinam. Možnosti za službo
so bile videti dokaj slabe, ampak zdaj de-
lam in sem zadovoljen.«
Vaughan: »Jaz pa mislim, da sem
izgubil vse ambicije. Živim iz dneva v
dan in ne pričakujem dosti. Nekoč sem
si želel, da bi imel vozniško dovoljenje.
Veliko sem plačal za učenje. Opravil
sem preskus. A stv^ari se niso končale
dobro. Zdaj mi je vseeno.«
Ohraniti občutek lastne vrednosti je go-
tovo ena najtežjih in najpomembnejših
nalog uporabnika. Psihiatrična ideologija
ponuja skrajno razvrednoteno sliko. Zato
je prvi korak k prevrednotenju samega
sebe navadno prav zavrnitev te slike. Po-
tem moraš poiskati nove osnove za samo-
vrednotenje. Philip pravi, da se mora ne-
nehno truditi, da ohrani občutek lastne
vrednosti. Njemu pomaga strastno zani-
manje za vlake. Posnel je že več kot 3000
fotografij vlakov. Je član skupine zbirate-
ljev fotografij, ki cenijo njegove posnet-
ke. Drugače pa ga muči mentalna neučin-
kovitost. Proti njej se bori tako, da se
poskuša čimbolj držati reda:
Svoje življenje si zelo natančno organizi-
ram. Imam poseben urnik za vse dni v
tednu, ki se ga skušam držati. Če se red
poruši ali če ne morem vsega narediti,
dobim občutek, kot da se ladja potaplja.
Stvar je v tem, da se to zgodi takrat, ko
se ne počutim dobro in tedaj ne morem
držati reda.
SKLEPI
Ne bom poskušala povzemati izjav sode-
lavcev raziskave, saj vsaka govori zase.
Rada bi podala le nekatere splošne vtise,
vprašanja, ter morda smer njihovega reše-
vanja.
Pričujoča raziskava ni zasnovana kot
»strogo« znanstvena in nima namena od-
krivati splošnih resnic. Je le izsek iz
življenja skupine angleških uporabnikov
in nam predstavi njihov način razmiš-
ljanja in probleme tako, kot jih vidijo
sami. Prav v tem pa je tudi pomen
raziskave: avtorja sta znala z izredno tan-
kočutnostjo na enakovredni ravni pris-
luhniti glasovom uporabnikov ter tako
vzbuditi njihovo zanimanje in motivacijo,
da so bili pripravljeni razkriti svoje naj-
globlje dileme, strahove in upanja. To je
pripeljalo do spoznanja, ki ga imata
avtorja za najbolj presenetljivega, nam-
reč, da je večina sodelavcev opisala svoje
izkušnje in razmišljanje z veliko občut-
ljivostjo in smislom za podrobnosti, kar
povsem nasprotuje zakoreninjenemu
mnenju psihiatrov, da je izražanje oseb z
diagnozo shizofrenija (teh je bila velika
večina) skopo in osiromašeno. To očitno
ni lastnost, ki bi izvirala iz kakšnih nji-
hovih pomanjkljivosti, temveč rezultat
situacije, ko se posameznik znajde v mo-
čno podrejenem in odvisnem položaju z
osebo, ki njegovo pripovedovanje sproti
»prevaja« v svoj miselni okvir in ga s tem
razvrednoti. Poleg tega uporabniki dobro
vedo, da pri psihiatru več podrobnosti
pomeni več zdravil, teh pa je navadno že
tako preveč.
V klasični raziskavi bi to pomembno
ugotovitev verjetno prezrli, saj bi se us-
merili v naprej določene teme, ki bi
214
DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI SKOZI OČI UPORABNIKOV
Uporabnike utegnile zanimati ali pa tudi
ne. V pričujoči raziskavi sta avtorja sledila
zanimanju uporabnikov in odgovorov ni-
sta poskušala razvrščati v kategorije. V
začetni fazi, ko šele iščemo, kateri so te-
meljni problemi, je tak pristop pogosto
bolj ploden.
Eden od ključnih problemov je prav
gotovo podoba oziroma samopodoba
uporabnika. Vsi poznamo lik »izgubljene-
ga«, podredljivega, odvisnega, apatičnega
in morda manipulativnega uporabnika
psihiatričnih ustanov, ki je izgubil vsako
zaupanje vase. V skupnostnih službah pa
nastaja nova generacija nezaupljivih, po-
gosto jeznih uporabnikov, ki zahtevajo,
da se njihove potrebe in želje upo-
števane, njihove pravice dosledno spo-
štovane ter da so družbeno in tudi
ekonomsko enakopravni. Podoba an-
gleškega uporabnika se nedvomno spre-
minja, to se kaže ponekod tudi v odnosu
ljudi iz soseske, ki ne zganjajo več pre-
plaha, čeprav še vedno niso preveč vneti,
da bi se družili z njimi. Še vedno pa ne
obstaja nikakršna sprejemljiva, pozitivno
vrednotena vloga, ki bi zamenjala njihov
marginalni status.
Vzrokov za to je več. Ann Davis (po
Barham 1992) meni, da strokovnjaki
duševnega zdravja še sami niso prevred-
notili uporabnikov. Pravi takole:
Večina zdravstvenega in socialnega ose-
bja je ohranila predstavo o uporabniku
kot poškodovani osebi, ki potrebuje
nasvete in vodenje. Poklicno se sreču-
jejo zlasti z njihovimi težavami, prob-
lemi in slabostmi, zato jih vidijo kot
pasivne prejemnike uslug in sami od-
ločajo, kaj je najbolje zanje. Večina skup-
nostnih služb nadaljuje odnos, ki je bil
značilen za ustanove. Tak odnos utrjuje
nezaupanje uporabnikov v svoje zmož-
nosti. Osredotočajo se na svojo nemoč,
neučinkovitost itn. in tako izpodjedajo
svoje samozaupanje in občutek lastne
vrednosti. Dokler se ne bo zgodila te-
meljna sprememba v srcih in glavah de-
lavcev duševnega zdravja, ne more biti
resničnih družbenih sprememb.
V okviru uporabniških združenj pa hkrati
že nastaja nov tip strokovnjaka, ki se je
pripravljen odreči nadrejeni vlogi, saj
vidi svoje poslanstvo ravno v tem, da raz-
vija avtonomijo, kompetentnost in odgo-
vorno odločanje posameznikov ter jih
opogumlja k rekonstrukciji njihovega
življenja. V osnovi je to zagovorniški od-
nos. Ti strokovnjaki poročajo, da jim tako
delo daje veliko več osebnega zadovol-
jstva, prinaša pa jim tudi precej težav v
odnosu do kolegov, ki jih gledajo z nezau-
panjem. Ta način dela namreč prehaja
jasno začrtane vloge posameznih pokli-
cev. Tako npr. neki zdravnik pravi, da so
ga kolegi zelo podcenjujoče gledali, ko je
povedal, da je spremil uporabnika k so-
cialni delavki, ker je menil, da je njegov
socialni problem dosti bolj pereč kot nje-
gove zdravstvene težave.
Odpiranje vrat bolnišnic in vračanje
uporabnikov v skupnost je nedvomno
pomemben korak. Zavedati pa se mora-
mo, da je to šele prvi korak. Problema
marginalizacije s tem še ne bomo odprav-
ili. Družba jemlje marginalnost uporab-
nikov psihiatrije kot samoumevno, skoraj
kot naravno dejstvo, namesto da bi
proučila njene vzroke in načine, kako jo
odpraviti. Temeljni problemi uporab-
nikov so v glavnem socialne narave. Sode-
lavci raziskave so to zelo jasno povedali.
Vzemimo npr. negotovost glede stano-
vanja. Ga bo po okrevanju še čakalo? Če
se vsaj malo vživimo v perspektivo take
osebe, bomo videli, da imamo opraviti s
provizorično eksistenco. V življenju mno-
gih uporabnikov ni nobene trdne oporne
točke, celo bivališča ne, na katerega bi la-
hko z gotovostjo računali.
Prav tako boleče je vprašanje dela. V
širši družbi, pa tudi med uporabniki
vlada prepričanje, da je posameznikova
vrednost opredeljena s plačanim delom,
pa čeprav le za nekaj ur na dan. Veliko
uporabnikov morda ne zmore rednega
dela, še redkejši pa so tisti, ki niso spo-
sobni za nobeno delo. Družba, ki »veli-
kodušno« deli pokojnine komaj odraslim
uporabnikom, jim dela medvedjo uslugo.
Zada jim končni udarec, ki potrdi tisto,
česar so se vseskozi bali, namreč, da so
215
TANJA LAMOVEC
povsem nekoristni. Kaj se ne bi dalo tega
denarja vložiti v iskanje in ustvarjanje po-
gojev za delo, ki bi bilo zanje primerno,
na povsem ekonomski osnovi? Ali morda
znajo to samo v Italiji? Veliko je del, pri
katerih bi se lahko delavci menjavali po
nekaj urah. Še bolje bi delali, ker bi bili
bolj spočiti. Potem bi lahko vsak uporab-
nik o sebi povedal: sem vrtnar, skrbim za
konje ipd. S tem bi bistveno zmanjšali nji-
hovo demoraliziranost in končno tudi
potrebo po zdravniški pomoči. Če »du-
ševna bolezen« ne bi bila več izgovor za
nedelo in bi vsak vedel, da je še vedno
dolžan skrbeti za svoje preživetje, »dušev-
nih bolnikov« zelo kmalu sploh ne bi bilo
več. Bile bi le osebe z občasnimi krizami.
Le z zagotovitvijo plačanega dela se bodo
uporabniki zares lahko vključili v družbo.
Prvi korak k emancipaciji uporab-
nikov pa je, kot sem že omenila, dru-
gačen odnos strokovnjakov do njih. Da-
nes so stranke že skoraj povsod vljudno
in spoštljivo postrežene, tudi v najbolj za-
nikrni trgovini. Strokovnjaki pa še vedno
mislijo, da spoštovanje v odnosu do upo-
rabnikov ni potrebno. Ne čutijo se dolž-
ne odgovoriti niti na vprašanja o učinkih
zdravil, še manj pa prisluhniti uporab-
niku kot sebi enakemu, pa naj bo to v An-
gliji ali pri nas. V uporabniku še vedno ne
vidijo osebe, ki ima prav enake temeljne
potrebe kot vsi ljudje in je njemu, stro-
kovnjaku, veliko bolj podobna kot pa od
njega različna. Zavedati bi se morali, da
imajo pred seboj osebo, ki ni istovetna s
njeno motnjo.
Sestavni del drugačnega pristopa je
tudi individualizacija skrbi. To pomeni,
da nas morajo voditi uporabnikove po-
trebe in želje, na podlagi katerih poišče-
mo ustrezno bivališče, delo itn. Če bomo
še naprej delali kot doslej in prilagajali
uporabnike obstoječim ustanovam, se
nikoli ne bo nič spremenilo. Grozljivo in
hkrati svarilno je dejstvo, da je odnos v
mnogih angleških skupnostnih službah
ostal isti, kot pravi eden od sodelavcev
raziskave:
V skupnostnih službah je prav tako kot
v bolnišnici — nikoli nimaš miru, vedno
ti govorijo, kaj moraš narediti.
Spremembe v odnosu bi bilo treba vpelja-
ti kar v bolnišnice. To bi se dalo storiti
takoj, saj ni povezano z nikakršnimi mate-
rialnimi stroški.
Kljub temu se zdi, da se stvari le po-
lagoma spreminjajo. Če bi odpravili nave-
dene ovire, bi lahko pričakovali hiter
napredek. Tako pa lahko za angleške raz-
mere rečemo, da so prišli približno na
pol poti. Uporabniki skupnostnih služb
imajo precej več svobode, kot so jo imeli
prej, večje je tudi spoštovanje njihovih
človekovih in pravnih pravic. Vsi npr.
vedo, da imajo določene pravice, čeprav
morda ne vedo natančno, katere. Imajo
pa možnost izvedeti. Družba jih nima več
za »povsem nore«, temveč za »delno
nore«, tako vsaj pravita avtorja. Problem
je zdaj ravno v tem, ker družba ne ve prav
dobro, kaj početi s to novo kategorijo
ljudi, ki niso ne zunaj ne znotraj, temveč
so postali nekaj tretjega. Niso več iz-
ključeni iz družbe, vključeni pa tudi niso.
Literatura
P. Barham(1992), Closing the Asylum: The mental patient in modern society. London: Penguin.
P. Harham, R. Hayward (1991), From the Mental Patient to the Person. London: Roudedge.
D. Cochrane (1988), Humane, economical and medically wise. V: W. F. Bynum R. Porter, M. Shep-
herd, The Anatomy of Madness, Vol. IIL London: Routledge.
S. Estroff (1989), Making iz Crazy. Berkeley: University of California Press.
L. R. MosHER, L. Burti (1989), Community Mental Health: Principles and practice. Norton, New
York.
216
Srečo Dragoš
SOCIALNA ETIKA
MED PREPRIČANJEM IN ODGOVORNOSTJO
Ker ima človekovo početje tudi moralno
dimenzijo, lahko njegovo dejavnost vselej
presojamo z vidika take ali drugačne
etike. Neetična je samo dejavnost strojnih
in organskih sistemov, medtem ko so
etična delovanja lastnost interakcijskih,
psihičnih in družbenih sistemov. To po-
meni, da se lahko sprašujemo o načinih
njihove etike, ne pa o tem, ali jo imajo ali
ne. Zato v naslovu opozarjam na dva
možna pristopa k tej temi: etično delo-
vanje lahko presojamo glede na njegovo
regulacijo ali pa z vidika njegove moti-
vacije. V prvem primeru gre za načine
urejanja etičnih delovanj (npr. za razlik-
ovanje med profesionalnimi in nepro-
fesionalnimi načini), v drugem primeru
pa gre za racionalnost tovrstnih odločitev
(v Webrovem smislu).
Predhodnica profesionalnih etik je
cehovska mentaliteta, ki se je (zlasti) v
enajstem stoletju izoblikovala okrog go-
spodarskih interesov tistih akterjev, ki so
bili glasniki nove dobe. Takrat so name-
sto duhovščine prihajali vse bolj v os-
predje obrtniki in trgovci. Ti so se
povezovali v lastna združenja z na-
menom, da bi zavarovali svoje interese,
monopolizirali trge, postavljali standarde
kakovosti, določali hierarhijo (med mo-
jstri, pomočniki, vajenci) itn. To se je
dogajalo vzporedno z razvojem mestne
samouprave in z izdajanjem t. i. »privile-
gijskih listin«, s katerimi so vladarji in
fevdalci podeljevali mestom določene
pravice in olajšave s takim pomenom,
kakršnega ima danes npr. zakonodaja.
Vendar se je z družbenim razvojem
pomen cehov zmanjševal. Zaradi njihove
neprilagodljivosti začnejo dokončno
izginjati v šestnajstem stoletju — to pa je
čas, ko se v Evropi začne znanstvena
revolucija (Kepler, Bacon, Galileo, Des-
cartes), ki ji sledi razsvetljenstvo (Vol-
taire, Diderot, Hume, pri nas Anton T.
Linhart), oboje skupaj pa pospeši razmah
znanosti in tehnike (npr. Watt).
S tem se zveča pomen strokovnja-
kov. Njihova veljava se v profesijah in
poklicih krepi na dva načina: z njihovo
ekspertnostjo (izvedenstvo in poklica-
nost) in z »artikulacijo sklopa javno pri-
znanih vrednot« (Haynes 1991: 26), ki ga
eksperti aplicirajo na področje svoje de-
javnosti — tj., s kodeksom etike. Čeprav so
lahko kodeksi formalni in neformalni
(nenapisani) ter jih zasledimo tako pri
profesijah kot pri poklicih, velja zlasti za
profesionalne kodekse, da so »bolj ekspli-
citni, sistematični in v nekaterih stvareh
bolj zavezujoči od poklicnih kodeksov«
Obid: 27). Za profesionalce zato ni zna-
čilna le večja kvalificiranost, ampak tudi
posebno obnašanje, ki ga regulirajo zlasti
profesionalna združenja (Giddens 1993:
760).
Prav to je eden od glavnih dejavni-
kov za spreminjanje organizacijskih sis-
temov. Večji ko je delež profesionalcev v
njih, bolj postajajo organizacije fleksibil-
ne in vse bolj opuščajo tradicionalni tip
organiziranosti (ibid.: 297). Funkcio-
nalnost birokratskega vodenja je obratno-
sorazmerna z avtonomijo profesionalnih
217
SREČO DRAGOŠ
struktur do poslovnih, ker se na ta način
institucionalizirajo diference med norma-
mi, ki veljajo za neko profesijo, in smotri
ter cilji ustanove, za katere je kompe-
tentno njeno poslovno vodstvo. To dvoje
ni vselej v skladu. Čeprav avtonomija pro-
fesionalcev sama po sebi ne reducira
možnih konfliktov (npr. med poslovno in
profesionalno logiko), je pomembna
zato, ker transformira načine, s katerimi
je regulacija konfliktov sploh možna. To
je eden od razlogov, da profesije obliku-
jejo lastne kodekse, saj z njimi profesio-
nalno regulacijo (odgovornosti) diferen-
cirajo od drugih načinov.
Poleg tega so profesionalni kodeksi
tudi komunikacijsko pomembni. Zato so
profesionalne usluge, pri katerih je od-
ločilna osebna interakcija z uporabniki,
regulirane tudi s kodeksi profesionalcev
(če jih imajo). Zaradi interpenetracije
med organizacijskimi in interakcijskimi
sistemi so spremembe, ki se zgodijo na
eni ravni, pomembne tudi na drugih. Z
zamenjavo tradicionalnih načinov insti-
tucionalnega odločanja s sodobnejšimi
(npr. tripartitnost) se vse bolj profilirajo
razlike, ki spreminjajo nadaljnje pogoje
za nastanek konfliktov in za komunici-
ranje o njih. Z drugimi besedami: pogoji
za neki konflikt so drugačni, če je vzpo-
stavljena npr. diferenca med ekspertnim,
uporabniškim in poslovnim sistemom, saj
so zdaj razlike (med njimi) tiste, na katere
se navezuje komunikacija o problemu.
Brez teh razlik je komunikacija ne-
mogoča, s tem pa tudi sam konflikt. Zato
Luhmann poudarja, da je podobno, kot je
selekcija (informacij, odločitev, ravnanj)
pogojena z razlikami, komunikacija pogoj
za konflikt:
Za opredelitev konflikta kot koncepta ni
pomembno, če se v začetku predvideno
sprejemanje utemeljuje z resnico, lju-
beznijo, z legalnimi ali moralnimi nor-
mami ali s superiornostjo moči. Odlo-
čilna je uporaba »zavrnitvene možnosti«
(negation potentiaO za izmikanje izbi-
ram, ki so bile predhodno pričakovane.
(Luhmann 1982: 82.)
To pomeni, da konflikt ni pogojen z nači-
nom, s katerim kdo racionalizira svojo za-
htevo, pač pa z možnostjo, da udeleženec
zavrne izbiro drugega in da komunicira o
tej zavrnitvi.^ Šele če ta možnost obstaja,
lahko govorimo o konfliktu, sicer pa ne.
Od tod tudi komunikacijska vrednost
profesionalnih kodeksov: s kodiranjem
(samo)tematizirajo razlike,^ ki so udele-
ženim akterjem za reference pri nadaljnji
' Zaradi tega ni bistvo konflikta v nekalcšni »konfliktni komunikaciji«, ki da je nefunkcionalna. Pri
Luhmannu ni poudarek na tem, kateri načini komuniciranja so npr. bolj primerni od drugih, ker naj bi
omogočali konsenz. Nasprotno, integracija diferenciranih in specializiranih entitet je tako dolgo brezupna,
dokler njihovo povezovanje izključno teži h konsenzu, saj je ta v sodobnih pogojih nemogoč — ne more biti
za izhodišče (c/ Wilke 1993: 97 ss).
Konflikt postane zares problematičen šele, ko se komunikacija prekine. Če se tako stanje ne rešuje z
nadaljnjim komuniciranjem, lahko to pripelje v razpad sistema, saj so komunikacije njegove elementarne
operacije. Komuniciranje konflikta zato Luhmann vselej obravnava kot komunikacijo o komunikaciji, tj.,
kot komuniciranje njene prekinitve, ki se je zgodila bodisi s tem, da prejšnja komunikacija ni bila ra-
zumljena, ali pa zato, ker je bila zavrnjena. S tem, ko se nadaljuje, sistem rešuje svojo avtopoetičnost in v tej
zvezi Luhmann opredeli konflikt celo za tehniko reorganizacije socialnih sistemov (Luhmann 1991: 36 ss).
^ Npr. med uporabniškimi, profesionalnimi in poslovnimi sistemi; med ekspertnimi in institucionalnimi
kontingencami in pričakovanji tistih, s katerimi se soočajo; med različnimi regulativi po posameznih po-
dročjih, tj., znotraj tehnike (veščina), resnice (teorja), morale (etika), moči (politika), vere (religija), denarja
(ekonomija) itn.
Ker je profesija »zrela« takrat, ko je sposobna tovrstna razlikovanja uporabiti s svojega vidika, se je to
počelo že v razmerah, ko socialni sistemi na družbeni ravni še niso bili diferencirani med sabo
(politika/stroka), čeprav je že prihajalo do osamosvajanja posameznih profesij — posledica tega neskladja
pa je bila ideološka obremenjenost profesionalnih kodeksov (na primeru socialnega dela gl. Dragoš 1989,
1994). Zato ideoloških zahtev v prejšnjih kodeksih ne moremo preprosto pojasniti z zarotniško logiko poli-
tičnih eminenc, ki naj bi profesionalcem narekovale njihove kodekse, pač pa s sistemskimi pogoji, ki niso
bili kompatibilni z rastočo identiteto posameznih strok. Problem je bil sistemske in ne personalne narave
(»neustrezni« posamezniki na položajih). Zato tudi nismo imeli npr. ne ustrezne ekonomske ne socialne po-
litike, vse dokler se ni sistemsko diferencirala tržna logika od socialne in splošne državne; to je bil problem
218
SOCIALNA ETIKA MED PREPRIČANJEM IN ODGOVORNOSTJO
komunikaciji o problemih, ki jih sistem-
sko diferenciranje sproža, ne pa rešuje.^
Zlasti v razmerah, ko postajajo profesio-
nalci avtonomni od poslovnih struktur, je
reševanje konfliktov med njimi in upo-
rabniki pomembno odvisno od pro-
fesionalne etike.
Z regulacijo odnosa do uporabnikov
se kodeksi odmikajo od cehovske menta-
litete. Zato ni naključje, da zaton srednje-
veških cehov sovpada z diferenciacijo na
različnih področjih, npr.:
•	med enostavnimi in kom-
pleksnimi dejavnostmi, tj., glede na to, ali
izhajajo njihove veščine predvsem iz iz-
kustva (poklici) ali pa so tudi teoretsko
utemeljene (profesije),
•	med samimi profesijami (nara-
voslovne, tehniške, medicinske, humanis-
tične, družbene),
•	med družbenimi sistemi: prvič se
uveljavi ideja države v modernem smislu
kot neosebne in suverene politične ure-
ditve, v kateri postane zakonodajno ome-
jena struktura moči ločena od vladarja
(c/ Held 1990: 48 ss.); ekonomija vse bolj
prehaja iz opisovanja in sistematiziranja
gospodarskih pojavov na proučevanje nji-
hove notranje povezanosti; znanstveno-
tehnična revolucija pa ustvari pogoje za
razmah različnih znanosti. Na ta način
družbeni procesi postajajo vse bolj kom-
pleksni, nepregledni in kontingentni,
družba kot celota pa lahko funkcionira le,
če utrjuje diference navznoter, zlasti med
politiko, religijo, gospodarstvom in
znanostjo.
Pravimo, da je slovenska družba na
»prehodu...«, kar pomeni, da imamo še
vedno opravka s tovrstnimi diferencami.
Ker je razmejitev sistemov pogoj za nji-
hovo prepletanje (čeprav ne zadosten),
se v zvezi s Slovenijo^ govori o trojni tran-
ziciji: hkrati gre za politične spremembe
(večstrankarska demokracija), za eko-
nomske (tržna ekonomija) in za nastanek
nacionalne države Cef. Adam 1993: 208
ss.). Krajše rečeno: gre za tri vidike mod-
ernizacijskih procesov. Čeprav je pojem
modernizacije širok in večpomenski, ne
gre pozabiti, da so za njeno razumevanje
(po Webru) ključne prav razlike med po-
sameznimi tipi racionalnih orientacij. V
tej zvezi zato Weber tudi na področju
etičnega delovanja razlikuje dve vrsti
etike: etiko odgovornosti in etiko pre-
pričanja (oz. nazorsko etiko, kot jo tudi
imenuje).
Razlikovanje med obema vrstama
etičnih orientacij ostaja še vedno aktu-
alno. To bom pokazal na dveh tipičnih
primerih; prvi je iz slovenske zgodovine,
drugi pa iz socialnega dela. Tipična sta
zato, ker gre v obeh primerih za etično
vprašanje, ki je v zvezi s sistemsko dife-
renciacijo: v prvem primeru je etika
povezana z medsistemsko razmejitvijo na
splošni družbeni ravni, pri drugem pa z
interpenetracijo diferenc znotraj delnega
sistema (znanosti oz. konkretne pro-
fesije).
Vendar najprej poglejmo, na kaj je
Weber mislil, ko je govoril o dveh vrstah
etičnih orientacij. Razliko med etiko pre-
pričanja in odgovornosti je opisal takole:
Etika prepričanja: »Prepričanemu nazor-
sko etično usmerjenemu sindikalistu la-
hko še tako prepričljivo razložite, da
bodo posledice njegovega početja pove-
čane možnosti reakcije, večje zatiranje
njegovega razreda, ovire pri vzponu nje-
govega razreda, pa to ne bo na noben
način vplivalo na njegovo ravnanje. Če
so posledice delovanja, ki izhaja iz go-
lega prepričanja, hude in neprijetne, po-
tem zanje po njegovem mnenju ni kriv
akter, temveč svet, neumnost drugih
ljudi ali — Božja volja, ki jih je ustvarila.«
tako v komunističnem sistemu kot v tistem prej, ki ga je obvladoval katolicizem.
' Očitno je v razvitih, funkcionalno diferenciranih družbah obstoj »skupnega interesa« ali pa splošno spre-
jemljivih interesov zelo neverjeten. Povsem očitno so v ospredju divergentni interesi, nasprotujoče si nor-
mativne usmeritve in konfliktne morale (Willke 1993: 99). »Ker ni nobenih skupnih imenovalcev ali
transformacijskih pravil, je treba temelje diskurzov prestaviti s komuniciranja samega na pogoje, v katerih
je komuniciranje mogoče« Qbid:. 98).
* Enako velja tudi npr. za Slovaško in za baltiške države.
219
SREČO DRAGOŠ
Etika odgovornosti: »V nasprotju s tem
pa človek, ki ravna v skladu z etiko od-
govornosti, računa na te povprečne člo-
veške slabosti in nima /.../ nikakršne
pravice, da predpostavlja, kako so ljudje
dobri in popolni. Odgovornosti za pos-
ledice svojega početja, kolikor jih je la-
hko predvidel, noče prevaliti na druge.
Dejal bo: Te posledice je treba pripisati
mojemu delovanju« (Weber 1992:
59-60).
Pri etično odgovornem ravnanju torej ne
gre za »neetično« odgovornost (tj., opor-
tunistični pragmatizem), in tudi etike
prepričanja ne moremo poistovetiti zgolj
z moraliziranjem. Ne gre za odgovornost
brez etike niti za etiko brez odgovornosti.
Razlika med obema je v načinu, kako so
posledice delovanja znotraj ene in druge
etične maksime evalvirane. Če akter
neželene posledice svojega delovanja
pripiše drugim, se mu horizont možnih
posledic usodno reducira zgolj na tisto, v
kar je prepričan — zato ne vidi razloga, da
bi korigiral svojo odločitev, saj se za tiste
učinke, ki jih ni hotel, ne čuti odgo-
vornega. Medtem ko bo tisti, ki kalkulira
tudi z neželenimi posledicami, ravnal
drugače. Ker odgovarja zanje (znotraj
svojega sistema vrednot), se tudi odloča v
skladu s to kalkulacijo. Zato je sposoben
spremeniti svojo prvotno namero aU celo
odstopiti od nje — kljub temu, da se mu
zdi najboljša (najbolj Dobra); pri tem nje-
govo ravnanje (tako kot pri prejšnjem
akterju) ni v neskladju z lastnim vre-
dnostnim sistemom, je pa odgovorno.
Akterjeva namera je torej v obeh pri-
merih etična in racionalna (preudarjanje
posledic), s tem da ostaja v prvem prime-
ru zamejena s prepričanjem, v drugem pa
je odločanje od prepričanja raz-mejeno. S
to diferenco, ki jo poudari Weber, dobi
etika odgovornosti tisti karakter, ki ga
Luhmann imenuje racionalnost drugega
reda^ in ki je značilna za samoreferenčne
sisteme (socialne in psihične).
Razlika med etiko prepričanja in od-
govornosti, na katero je opozoril Weber 1.
1919, je postala na Slovenskem aktualna
že (vsaj) z učbenikom Socialna ekono-
mija (1924). S tem delom se je Andrej Go-
sar^ zapletel v dolgo polemiko z ideologi
uradnega katolicizma, zlasti z Alešem Uše-
ničnikom. Z njim je (vse do druge sve-
tovne vojne) polemiziral prav o tem, o
čemer govori že naslov Gosarjeve knjige:
o razlikovanju med sodalo in ekonomijo
(oziroma, v Luhmannovi terminologiji —
o diferenciranju delnih družbenih siste-
mov). Bistvo tega razlikovanja pa je na-
slednje vprašanje: ali so družinske mezde
zahteva menjalne ali socialne pravičnosti?
' v nasprotju z racionalnostjo prvega reda, kjer sistem izhaja iz diference med sabo in okoljem, je racio-
nalnost drugega reda kompleksnejša, ker upošteva dvoje:
1.	da je sistem tisti, ki naredi razmejitev med samoreferenco in referenco za nekaj, kar je njemu tujega
(eksterno okolje), pri tem pa hkrati sam sebe tudi opazuje, kako to počne;
2.	da ta (samo)razmejitev skupaj z njeno refleksijo naprej pogojuje diferenco med samoreferenco in re-
ferenco na nekaj tujega.
Šele to dvoje skupaj je za Luhmanna racionalnost drugega reda, saj mora sistem za osnovo svojega delo-
vanja »vzeti diferenco samoreferenca/referenca na nekaj tujega in to diferenco vnesti v samoreferenco.« Ko
to počne, »diferenca samoreferenca/referenca na nekaj tujega zopet vstopi v to, kar je zaradi nje postalo
različno« (Luhmann 199la: 1184).
Preprosteje povedano (na primeru etike odgovornosti): akter najprej diferencira svoj vrednostni sistem
od drugih in svoje ravnanje od ravnanj in pričakovanj drugih, kar je pogoj za lastno smotrno dejavnost — s
tem je racionalen. Z upoštevanjem vseh predvidljivih posledic, tudi neželenih (!), pa si ustvari možnost, da
vnese diferenco med samoreferenco (navezavo na lastni vrednostni sistem) in referenco na eksterne po-
goje njegovega delovanja (tj., na druge) v svoje nadaljnje odločanje: zdaj ne le ve za razliko med njim in
drugimi, ampak tudi ve, da je od njega odvisno, kako bo uporabil to razliko — zlasti z vidika neželenih posle-
dic. S tem dobi podlago o tem, kako se bo odločil: ali bo to naredil zato, ker v kaj verjame, ali pa tega ne bo
naredil kljub temu, da verjame (vrednote, nazor, lojalnost itn.). Zato je bolj odgovoren.
® Andrej Gosar (1887-1970), katoliški sociolog, pravnik in ekonomist, nekaj časa tudi politik, je izdelal
poseben koncept družbene prenove, ki je bil pomembna alternativa vsem ostalim konceptom takratnega
časa (tako katoliškim kot nekatoliškim). Zaradi nasprotovanja uradnemu katoliškemu in marksističnemu
pristopu k družbeni regulaciji je ostal ignoriran vse do danes (o bistvenih razlikah med posameznimi kon-
cepti gl. Dragoš 1993).
220
SOCIALNA ETIKA MED PREPRIČANJEM IN ODGOVORNOSTJO
Oba sta se zavzemala za mezde, ki
morajo zadostovati za delavčevo preži-
vetje, in oba sta bila tako za menjalno kot
za socialno pravičnost. Vendar pa sta si
njuno uveljavitev predstavljala na različ-
ne načine, ker sta ju tudi razumela
različno. Ušeničnik je namreč oba pojma
moraliziral, Gosar pa diferenciral.
Ušeničnik je vezal rešitev mezdnega
vprašanja na dve zahtevi: na »naravno«
pravo, katerega bistvo so katoliška moral-
na načela, in na »vrednost dela«, ki jo je
razumel na marksističen način.^ Ti dve za-
htevi je imel Ušeničnik za nujni in zado-
stni: če se upoštevata, se uveljavi »stroga
menjalna pravičnost« (njegov izraz), ta pa
mora biti glavni kriterij za družinsko
(zadostno, pravično) plačo. Zato je situa-
cijo, v kateri realna mezda ne zadostuje za
preživetje, opredelil kot menjalno krivič-
nost, ki jo je treba korigirati s socialno
pravičnostjo. Kako pa se to naredi? —
Tako, da se spet opremo na tisto, kar je
merodajno za strogo menjalno pravič-
nost, torej na »naravna« načela in na
»vrednost dela«. Zaradi tega Ušeničnik ni
mogel razumeti, da je dejansko nasprotje
menjalne krivičnosti menjalna pravičnost
(ne pa socialna), nasprotje socialne pra-
vičnosti pa je socialna krivičnost in ne
menjalna. Zato je Gosarju nasprotoval z
naslednjim aksiomom:
Zadostno plačo zahteva torej menjalna
pravičnost, ker mora delo delavca pre-
življati. (Ušeničnik 1937:71; podč. S. D.)
Z drugimi besedami — realizacija
menjalne pravičnosti po Ušeničniku ne
potrebuje nobenih dodatnih socialnih
posegov, ker dosledna (»stroga«) izvedba
menjalnega kriterija že sama po sebi
vzpostavlja pravičnost. Zato je zanj tista
vrsta pravičnosti, ki jo imenuje socialna,
zgolj korektiv krivičnih razmerij v menja-
vi, saj jih korigira po istih »naravnih«
načelih, ki veljajo tudi za menjalno pra-
vičnost. Ta načela seveda niso ekonom-
ska ali pravna, ampak »naravna« v kato-
liškem smislu; so derivativ večnih (bo-
žjih) načel, ki se v naravi kažejo kot fi-
zična determinacija, v človekovi duši pa
kot večna moralna (nravna) načela. Zato
Ušeničnikova menjalna pravičnost ni ne
gospodarska ne socialna kategorija, pač
pa moralni imperativ. Ušeničnik zaradi
prepričanja v določen vrednotni sistem
podreja ekonomijo (katoliški) morali v
pogojih, ko socialna logika sploh ni raz-
mejena od ekonomske.® Gre za uveljavlja-
nje etike prepričanja na račun odgovor-
nosti.
Gosar pa je poudarjal nasprotno:
razmejeval je ekonomska dejstva od so-
cialnih, ta pa od moralnih, političnih in
nazorskih oz. verskih prepričanj. Cilj te
razmejitve ni bila ignoranca ene logike
do drugih (npr. maksimiranje profita ne
glede na stopnjo socialne neenakosti).
Funkcija te razmejitve je bila vzpostav-
ljanje sistemskih pogojev za prepletanje
med njimi z vidika njihovih internih zako-
nitosti. Zato je naredil dvoje:
' Ušeničnik je govoril o t. i. »normalni« vrednosti dela, pri čemer je mislil na tako višino mezde, ki je
zadostna za kritje preživetvenih potreb delavca (in njegove družine); prav to pa je pri Marxu vrednost de-
lovne sile, prim.:
Ušeničnik: plače bi morale biti družinske zato, »ker se normalna vrednost dela mora meriti po normal-
nih življenjskih potrebah delavca-človeka« (Ušeničnik 1940:115).
Marx: »vrednost delovne sile je vrednost življenjskih potrebščin, potrebnih za vzdrževanje njenega pos-
estnika« (1961: 194; podč. Marx). Pri tem je tudi Marx mislil na življenjske potrebščine celotne družine (in
ne samo na individualnega delavca!), tako da se je od Ušeničnika razlikoval le v tem, da je besedo »delo«
nadomestil s sintagmo »delovna sila«. S tem je Marx »originaliziral« Torrensovo definicijo, prepisano iz pol
stoletja starejšega vira (c/ ibid.: 195, pod črto), da jo je lahko prilagodil svojim namenom.
® Tak sistem se je dejansko realiziral pri nas šele po drugi vojni (seveda s to razliko, da ni šlo za katoliško,
ampak za razredno moralo). Zato s sistemskega vidika ni bistvene razlike med stalinističnim, samouprav-
nim (socialističnim) in korporativističnim modelom, za katerega se je ogrevala katoliška cerkev pred vojno:
v vsej družbi se je zahteval enoten moralni sistem, ki naj bi bil (podprt z državno politiko) osnova za regu-
lacijo vseh drugih področij, ki so bila med sabo nerazmejena in neavtonomna. Zaradi tega so imeli vsi ti
modeli iste simptome: probleme z uveljavitvijo tržne ekonomije, konsistentne socialne politike, s civilnimi
in političnimi pravicami itn.
221
SREČO DRAGOŠ
•	pojem menjalne (ne)pravičnosti
je dosledno vezal na ekonomsko logiko
(tržnih zakonitosti),
•	pojem socialne (ne)pravičnosti pa
na vprašanje pravic ter ukrepov, ki jih la-
hko zagotovi le poseben, od drugih po-
dročij razmejen sistem socialne politike.
To mu je omogočilo, da se glede
»stroge menjalne pravičnosti« ni zapletel
v marksistično delovno teorijo vrednosti
(s katero je nekaj časa koketiral celo
Ušeničnik, sploh pa krščanski socialisti),
pač pa je z menjalno pravičnostjo oprede-
lil vsa menjalna razmerja, ki so skladna z
vrednostjo blaga na trgu (stvari in de-
lovne sile). Ker pa je pravičnost, če je
zgolj menjalna, hkrati socialno disfunk-
cionalna, je treba socialno pravičnost
(npr. družinske mezde) zagotavljati po-
sredno s socialno politiko, ki jo je Gosar
tudi prvi na Slovenskem ustrezno defini-
ral (Gosar 1933: 550-551). S tem je seve-
da nasprotoval uradnemu katolicizmu, ki
je poskušal korigirati ekonomijo od zno-
traj, tj., z neposredno moralno prenovo
tržnih akterjev, s katero bi ti postali bolj
»socialni«, ker jim profit ne bi več bil
glavno merilo njihove dejavnosti.
Pri tem je bil za slovensko zgodovi-
no usoden tudi naslednji paradoks: zaradi
hkratne afirmacije socialne politike in
tržne ekonomije je bil Gosar nesprejem-
ljiv za vse glavne akterje takratnega časa
— tako za katoliške klerikalce (SLS) kot za
krščanske socialiste QSZ) in komuniste.
Kljub vsem njihovim političnim in kon-
ceptualnim razlikam so imeli vsi isto
slepo pego: flerazumevanje tržnih zakoni-
tosti, ki se dogajajo po svoji logiki, raz-
lični od socialne. Zato je Gosarjevo poj-
movanje kapitalizma Ušeničnik (1925/26:
85) opredelil kot »filozofijo skepticizma«,
Kardelj (Kovač 1934: 458) pa kot ideo-
logijo »klerofašizma«.
Mislim, da so zgornji poudarki aktu-
alni tudi danes, ko se po eni strani
ponatiskujejo Gosarjeve knjige, hkrati pa
se govori o socialni etiki, ki se naj zoper-
stavi »liberalnemu« kapitalizmu, za kate-
rega naj bi bili krivi komunisti, ker so
(bili) brez morale. Pri tem se pozablja, da
pri nas ni le komunistična partija, pač pa
je zlasti katoliška cerkev odgovorna za ti-
sto etiko, ki je izhajala zgolj iz prepričanja
v lastni prav, medtem ko je vse neželene
posledice pripisovala nasprotnikom (to
se je dogajalo že od konca prejšnjega
stoletja, medtem ko so bili komunistični
akterji vse do sredine tridesetih let margi-
nalni in v ilegali). Zato je nevarno govor-
iti o socialni etiki kar povprek, brez
razlikovanj, na katere je že pred pol
stoletja opozarjal Gosar. V tem smislu še
vedno velja njegovo opozorilo:
Ena sama neutemeljena in neuresničl-
jiva zahteva, odeta v plašč socialne etike,
lahko povzroči hujšo demoralizacijo in
več škode, kakor pa najbolj brezobzirna
kršitev očitnih in nespornih socialnih
pravic in dolžnosti.
Končno je treba pri socialni etiki
strogo ločiti med dolžnostmi posa-
meznika in med splošnimi nalogami go-
spodarske in socialne politike/.../ Kjer
te jasnosti ni, se vse, tudi najvažnejše za-
hteve sprevržejo v navadno željo brez
prave obveznosti. (Gosar 1994:45.)
Prav tako razmišljanje je Weber opredelil
kot etiko odgovornosti. Navedeni primer
ilustrira problematičnost etike prepri-
čanja v razmerah, ko posamezni družbeni
sistemi še niso bili diferencirani (vzpo-
stavljeni). In takrat je to veljalo tudi za
posamezne profesije (strokovno socialno
delo se je npr. začelo razvijati šele od
srede petdesetih let dalje).
Danes so razmere bistveno dru-
gačne. Socialni sistem je razmejen od
ekonomskega in od političnega, socialna
politika od socialnega dela, profesionalno
socialno delo od neprofesionalnega itn.
Vendar to ne pomeni, da nasprotje med
etiko odgovornosti in prepričanja ni več
aktualno. Še vedno je potrebno razliko-
vanje med obema, le da se to zdaj dogaja
znotraj posameznih strok. Zlasti pro-
fesionalci v socialnem delu (katerih
dejavnost je odločilno odvisna od ne-
posrednega stika z uporabniki) se morajo
pri aplikaciji svojega etičnega kodeksa
vselej spraševati o tej razliki. Če se ne, se
jim lahko zgodi, da svojo formalizirano
222
SOCIALNA ETIKA MED PREPRIČANJEM IN ODGOVORNOSTJO
etiko, ki jih profesionalno zavezuje, ra-
zumejo zgolj kot kodirane normative, ki
jih je treba brezpogojno izvajati, ne glede
na neželene posledice. V tem primeru bi
kodeks pomenil samoumevno etično
podlago v profesionalnih odločitvah, ki je
ni treba vedno znova preverjati (preva-
jati) v konkretnih primerih. S tem bi se
kodeks reduciral na etiko prepričanja in
bi postal ideologija (scientizma); fonk-
cioniral bi na enak način kot takrat, ko
smo imeli opravka s političnim, nazor-
skim oz. religioznim prepričanjem, ki da
je zadostno za strokovno odločanje. Pro-
fesionalni kodeks bi se na ta način spre-
menil v svoje nasprotje, saj ne bi spod-
bujal odgovornosti (ne glede na to, kako
je napisan).
Razliko med prepričanjem in odgo-
vornostjo bom ponazoril na znani etični
maksimi, ki je v profesionalnih kodeksih
zelo pogosta in se glasi: zaupnost podat-
kov. V nadaljevanju povzemam primer iz
sodne prakse kalifornijskega sodišča, s
katerim opozarjam na naslednje tri pou-
darke:
•	na razlikovanje profesionalne eti-
ke odgovornosti (v odločitvah pri kon-
kretnem delu z uporabnikom) od etike
prepričanja (v moralne norme, kodirane
v splošni obliki);
•	na odgovornost profesionalca tudi
za tiste posledice, ki so nezaželene in jih
ni mogoče napovedati, jih je pa mogoče
predvideti s strokovnimi postopki oz.
veščinami, npr. z oceno nevarnosti in tve-
ganja (c/ Parton 1989: 60 ss.);
•	na razlikovanje med odločitvami,
ki so povezane z etičnimi vprašanji, od
tistih, ki nimajo zveze z njimi; na ta način
smo pozorni na možne kombinacije med
(ne)dobrim in (ne)pravilnim, med vred-
notami in znanjem (c/ Zastrow 1992:
36-37), hkrati pa tudi na tiste vrste od-
ločitev, ki so profesionalno pomembne,
čeprav so brez etične relevance (c/
Loewenberg 1988:109, 111).
Precedens glede ugotavljanja pro-
fesionalne odgovornosti za razkritje
zaup(a)nih informacij se je zgodil 1. 1976
z razsodbo kalifornijskega vrhovnega so-
dišča v primeru Tarasoff proti vodstvu
Univerze v Kaliforniji. Šlo je za naslednji
primer:
Leta 1969 je Prosenjit Podar, upo-
rabnik študentske zdravstvene službe, ki
je delovala v sklopu Univerze, obvestil
svojega psihologa,^ da namerava umoriti
mlado dekle, ko se bo po izteku počitnic
vrnila na Univerzo. Na podlagi tega razgo-
vora je psiholog zahteval od policije (uni-
verzitetnega kampusa), da začne nad-
zirati Podarja zaradi možne hospitali-
zacije, ker gre za osebo, ki je »nevarna
sebi ali drugim«. Policija je začela Podarja
nadzirati, nato pa je nadzor opustila, ker
so ugotovili, da je Podar »racionalen« (ra-
zumen). Takoj za tem je psihologov su-
pervizor zahteval od poUcije, da vme
psihologovo pismeno zahtevo za Podar-
jevo nadzorovanje, da se uniči vsa psi-
hologova dokumentacija o tem primeru
in da se prenehajo vse aktivnosti za Po-
darjevo hospitalizacije; s tem tudi more-
bitna žrtev ni bila opozorjena o Podarjevi
grožnji. Čez dva meseca je Podar ubil Tat-
jano Tarasoff. Njeni starši so tožili vod-
stvo Univerze, zdravstveno službo in šefa
policije (skupaj s štirimi njegovimi us-
lužbenci), ker niso opozorili žrtve o
izrečeni grožnji. Nižje sodišče tožbi ni
ugodilo; sledila je pritožba in odločitev
vrhovnega sodišča: strokovnjak, »ki ve, ali
pa bi moral vedeti, da njegov oz. njen
klient komu grozi, je (kljub zaupnosti
informacij) dolžan zavarovati žrtev«.
(Reamer 1990:106 ss.)
Zaupnost informacij in osebnih po-
datkov je pogoj profesionalnega odnosa
do uporabnika. Zato tudi sodi ta zahteva v
kodeks etike (za sodalo je pomembno, da
je vsebovana v obeh kodeksih, ki so rele-
vantni za to področje: tako v tistem, ki
velja za vse profile v celotnem socialnem
varstvu, kot v posebnem kodeksu za so-
cialno delo).
Vendar pa zaupnost med socialnim
delavcem in uporabnikom ne more
' šlo je za primer psiho-socialne pomoči, kjer bi bil v isti situaciji tudi socialni delavec (če bi delal na
enakem delovnem mestu). Zato je ta primer evalviran tudi v strokovni literaturi iz področja socialnega dela.
223
SREČO DRAGOŠ
Literatura
F. Adam (1993), Strukturiranje političnega prostora po drugih volitvah in vprašanje politične
stabilnosti. V: F. Adam (ur.), Volitve in politika po slovensko. Ljubljana: Znanstveno in
publicistično središče, 202-221.
S. Dragoš (1989), Socialno delo v razmerju do ideologije. Socialno delo, XXVIII, 1: 7-24.
S, Dragoš (1993), Karitas na Slovenskem. V: B. Mesec, S. Dragoš (ur.). Socialna Slovenija. Ljubl-
jana: Visoka šola za socialno delo, 163-197.
S. Dragoš (1994), Etika v socialnem varstvu ali socialnovarstvena etika? Socialno delo 33, 6:
515-517.
A. Giddens (1993), Sociology. Oxford: Polity Press.
A. Gosar (1933), Za nov družabni red. 1. zv. Celje: Družba sv. Mohorja.
—	(1994), Sodobna socialna etika. Ljubljana: Rokus.
K. S. Haynes, J. S. Mickelson (1991), Affecting Change: Social Workers in the Political Arena.
New York: Longman.
D. Held (1990), Modeli demokracije. Zagreb: Školska knjiga.
I. Kovač (psevd. E, Kardelja) (1934), Sociološke osnove krščanskega socializma, II. del. Ljubl-
janski zvon LIV: 450-459.
F. Loewenberg, R. Dolgoff (1988), Ethical Decisions for Social Work Practice. Itaca: Peacock
Publishers.
N. Luhmann (1982), The Diferentiation of Society. New York: Columbia University Press.
—	(1991), Avtopoezis socialnih sistemov. Časopis za kritiko znanosti, XLX, 140/141: 21-46.
—	(1991a), Pojem družbe. Teorija in praksa, XXVIII, 10/11:1175-1185.
K. Marx (1961), Kapital, I. del. Ljubljana: Cankarjeva založba.
C. Parton, N. Parton (1989), Child protection: the law and dangerousness. V: O. Stevenson
(ur.). Child Abuse. Great Britain: Harvester Wheatsheaf, 54-73.
F. G. Reamer (1990), Ethical Dilemmas in Social Service. New York: Columbia University Press.
P. Spicker (1989), Social Housing and the Social Services. Great Britain: Longman.
A. Ušeničnik (1925/26), Sociologija in socialna ekonomija. Čas, XX, 1/2: 82-85.
—	(1937), Nekaj smernic katoliškemu dijaštvu. Naša pot XIII. Ljubljana: Knjižnica Katoliške Ak-
cije za mladino.
—	(1940), O komentarju k okrožnici Quadragesimo anno. Mi mladi borci, TV, 29:114-115.
224
temeljiti na nerealistični domnevi, da
bodo zaup(a)ne informacije ostale neraz-
krite v vseh okoliščinah. Zgornji primer
nas opozarja, da je v primeru, ko je ver-
jetno, da bo prišlo do neželenih posledic
— kakršna je resna nevarnost za tretjo
osebo —, profesionalec odgovoren tudi za
te posledice. Namesto etike prepričanja
(absolutizacija konkretne norme) gre za
uveljavitev etike odgovornosti, kjer zaup-
nost pomeni zaupanje v strokovno pre-
sojo socialnega delavca o tem, kdaj je raz-
kritje zaupnih informacij neizogibno in
kdaj ni. Če se profesionalec tega zaveda
in to uporabniku pove, potem tudi upo-
rabnik ve, kaj lahko od njega pričakuje.
To pomeni, da je — tako kot vsaka druga
— tudi etična odgovornost najprej odgo-
vornost, tj., dajanje odgovorov, ki so pod-
laga za dogovor. Zato sem prej poudaril,
da imajo kodeksi tudi komunikacijsko
vrednost (in ne zgolj normativne).
SOCIALNA ETIKA MED PREPRIČANJEM IN ODGOVORNOSTJO
M. Weber (1992), Politika kot poklic. V: F. Adam (ur.). Politika kot poklic. Ljubljana: KRT,
21-66.
H. Willke (1993), Sistemska teorija razvitih družb. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
C. Zastrow (1992), The Practice of Social Work California: Wadsworth Publishing Company.
225
Birgit Rommelspacher
DESNIČARSKA SKRAJNOST IN RASISTIČNO NASILJE
KONTROVERZNOSTI O VZROKIH
Vse od združitve je bilo tako v Vzhodni
kot Zahodni Nemčiji opaziti velik porast
rasističnega nasilja in skrajno desničar-
skih izgredov. Ta potek dogodkov je med
strokovnjaki in strokovnjakinjami z
različnih področij sprožil živahno in
raznoliko nesoglasje o možnih vzrokih
tega nasilja. Ali je vzroke iskati v rastoči
gospodarski negotovosti, v pomanjkanju
perspektive za mlade, ali pa gre zlasti za
strah pred tujci, kot ga poznamo že od
drugod? Ali so morebiti v ospredju eko-
nomski interesi bogate Zahodne Evrope,
ki bi se rada zavarovala pred selitvijo
revščine? Ali pa so nasilna dejanja izraz
na novo prebujenega moškega šovinizma,
ki se opira na najslabšo nemško tradicijo?
Mnogo je prerekanja, vendar spori po
mojem mnenju nastajajo na sicer slabo
pregledni razmejitvi med naslednjima
poloma: enim, ki pravi, da je treba
rasizem in nasilje razumeti kot simptom
vladajoče družbe, kot pojav, ki izhaja iz
njene logike in njenih interesov; in
drugim, ki razlaga pojav kot minljiv znak
krize, v katerem prihajajo do izraza
posebni problemi obrobnih skupin,
Z namenom, da podrobneje raz-
delam to vprašanje, bom kritično soočila
najpomembnejše razlage iz sociologije,
psihologije in iz feminizma,
TEZA O INDIVIDUALIZACIJI
Pri sociološki razpravi je osrednjega
pomena teza o rizični družbi /Risiko-
geseUschaft/ (Beck 1986), ki trdi, da
klasične vrednote vedno bolj propadajo,
da so tradiconalni življenjski vzorci vse
bolj ohlapni in da na življenje vse bolj
vplivajo nevidni procesi kot na primer
grozeča ekološka katastrofa. Poleg tega je
razpad političnih blokov pripeljal do
krize pogledov na svet in do razpada tra-
dicionalne podobe sovražnika, tako da
zdaj mnogi iščejo oporo in držo v skrajno
desničarski naravnanosti.
Popolnoma nesporno je, da tak
proces poteka že desetletja, ali pa celo
vse od industrializacije. Nedvomno je
kapitalizacija vseh življenjskih področij v
tem času pripeljala do razmer, v katerih
je posameznik prepuščen samemu sebi
kot še nikoli doslej. Vprašanje pa je, ali ta
individualizacija in razpad splošno veljav-
nih norm zanesljivo pelje k iskanju
desničarskih vzorcev mišljenja. Zanimivo
je, da je v tovrstnih analizah proces indi-
vidualizacije vrednoten v prvi vrsti kot
nevarnost in izguba. Po mojem mnenju
pa bi se bilo treba vprašati, ali individuali-
zacija ne prinaša tudi krepitve samood-
ločanja in s tem spoštovanja drugačnosti,
kritičnega vrednotenja samo po sebi
danih norm in njihovega izločevalnega
učinka, kakor tudi zvečane sposobnosti
za vzdrževanje nejasnosti in nasprotja.
Abstraktno prav gotovo ne moremo
najti odgovora, pač pa si moramo ogle-
dati empirijo.
Za začetek nam raziskava Heit-
meyerja (1989), najbolj znanega zastop-
nika individualizacijske teze, pokaže, da
med pričakovanimi dejavniki ni najti
227
BIRGIT ROMMELSPACHER
nikakršne odvisnosti. Niti družbeni polo-
žaj pri delu in v družini, niti samopodoba,
naj bo pozitivna ali negativna, niti sploš-
ne težave v orientaciji niso v soodvisnosti
z avtoritarnim in nacionalističnim pre-
pričanjem. Tudi v njegovi novejši razis-
kavi, bielefeldski študiji desničarskega
ekstremizma (1992), ni mogoče ugotoviti
nikakršne povezave med posameznimi
dejavniki.
Obstaja le ena značilna soodvisnost,
namreč, s skrajno desničarsko naravna-
nostjo je povezana instrumentalistična
poklicna naravnanost (t. j., prevladujoča
usmeritev k denarju, vzponu in statusu).
Torej, tisti mladi, ki jim denar v njihovem
poklicu veliko pomeni, bolj cenijo nasilje
in so ga bolj pripravljeni tudi izvajati. Na-
jpomembnejši merili sta jim moč in nad-
rejenost, druge ljudi pa sodijo zlasti po
njihovi koristnosti za lastne potrebe. Tak
povzpetniški nazor pelje v sovraštvo do
vseh, ki v logiki zgornjih vrednot ne naj-
dejo svojega mesta.
Istim iztočnicam sledi tiibinška
raziskava Helda Horna Leiprechta in Mar-
vakisa (1992), ki sta anketirala za tü-
binško področje reprezentativen vzorec
mladine in mladih delavcev o njihovi
politični naravnanosti. RazdelÜa sta jih na
zapostavljene in nezapostavljene, in sicer
po dejavnikih delovnega mesta, poklicne
prihodnosti, izobrazbe, ekonomske pre-
skrbljenosti in socializacije. Izkazalo se je,
da so zapostavljeni značilno manj rasis-
tično usmerjeni kot nezapostavljeni. Ko
sta poskušala natančneje utemeljiti te
tudi za strokovnjake nepričakovane rezul-
tate, sta ugotovila, da se pri teh mladih ri-
gidne tendence po ograjevanju od prise-
ljencev povezujejo predvsem z ideologijo
življenjskega vzpona in dosežka. Ta kom-
pleks je povzet v pojmu »šovinizem
blaginje« /Wohlstandschauvinismus/, ki
izenači materialno nadrejen položaj z za-
htevo po političnih, kulturnih in osebnih
predpravicah. Kaže se v pretirani identi-
fikaciji z »interesi nemškega gospodar-
stva« po načelu: Mi smo najboljši in to po
lastni zaslugi. Kot po Heitmeyerju tudi
pri teh mladih vlada instrumentalni način
razmišljanja o svojih potrebah; naseljence
in begunce sodijo izključno po tem, aU
škodijo ali koristijo. Največkrat živijo v
dobro situiranih pogojih in se ne poču-
tijo konkretno, pač pa difuzno in na
splošno ogrožene od naseljencev.
Kako lahko razložimo ta razkorak
med občutki ogroženosti in dejansko
preskrbljenostjo?
Tu nam bo pomagala še ena razi-
skava Hoffmeistra in Silla (1993). Tudi ta
dva avtorja sta izhajala iz teze o individu-
alizaciji in anketirala skoraj petsto mla-
dincev in mlajših odraslih z namenom, da
ugotovita, ali slaba preskrbljenost in ne-
gotovost v življenju pripelje k avtori-
tarnim nazorom.
Tudi ta raziskovalca sta bila, kot
sama pravita, pri vrednotenju precej pre-
senečena, ko sta ugotovila, da med
preskrbljenostjo in avtoritarizmom ni no-
bene povezave. Na srečo potem — v
nasprotju s Heitmeyerjem — nista več sle-
dila svojemu teoretskemu konceptu, tem-
več sta naprej razdelala med seboj
neodvisni spremenljivki avtoritarizma in
nestabilnosti.
Nestabilni niso nujno avtoritarni, v
celoti vzeto celo malo manj kot stabilni.
Zato pa je bilo sorazmerno veliko mladih,
ki so izhajali iz dobro situiranih, stabilnih
razmer in so bili opremljeni z ustrezno
stabilno samopodobo, nagnjenih k avtori-
tarnosti in k desničarskim in rasističnim
predstavam.
Potem so se natančneje posvetili tej
skupini mladih in ugotovili, da so vsesk-
ozi pod velikim pritiskom, da bi bili us-
pešni, to pa so nekritično prevzeli od
svojih staršev. Občudujejo in idealizirajo
poklicne in ekonomske uspehe svojih
staršev; samoumevno se jim zdi, da bodo
tudi sami pripadali uspešnemu delu
populacije. Vseeno pa je to pogosto v
nasprotju z njihovimi dejanskimi izkušn-
jami, na primer, če so šolske ocene pod
pričakovanimi. Toda kljub temu ohranijo
svoj ideal in svoje strahove pred neuspe-
hom projicirajo na druge: nesposobne
učitelje, korumpirane politike in lene pri-
seljence. Sami se (še) niso potrdili, ven-
dar pa po lastnem mnenju samoumevno
spadajo k eliti, ta razkorak pa se izraža v
228
DESNIČARSKA SKRAJNOST IN RASISTIČNO NASILJE
občutku ogroženosti z vseh strani. Ker bi
jim lahko vsakdo oporekal njihov položaj,
so do vseh nezaupljivi, življenje pa do-
življajo kot stalen boj vseh proti vsem, v
katerem napredujejo le najkrepkejši.
Seveda je tudi med nestabilnim de-
lom mladih nekaj avtoritarnih. Tudi oni
občutijo okolico kot pretežno sovražno,
vendar je tu motiv drugačen. Praviloma
so se morali stalno boriti z velikim šte-
vilom nasprotij. Večinoma imajo za sabo
zelo težke razmere v družini in veliko
negativnih socialnih izkušenj, tako da ima
njihovo nezaupanje precej osnove v
stvarnosti. Zato se lahko na podlagi dru-
gačnih življenjskih izkušenj to nezau-
panje omaja, vse do skrajne odvisnosti od
posamezne situacije in stalnega nihanja
med nasprotujočimi si ocenami. Iz tega
seveda sledi, da je lahko vplivati nanje.
Nasprotno pa pri stabilno-avtoritarnem
nezaupanju in »borbeni« mentaliteti pri-
de do utrjene podobe sveta, zaradi katere
so se njeni nosilci pripravljeni boriti
proti vsem, ki bi lahko podvomili v nji-
hovo zahtevo po premoči.
Tukaj torej najdemo razlago za
gornje neskladje: tak mladenič, vzemimo,
ni realno ogrožen od priseljencev, pač pa
precej bolj od svojega lastnega neuspeha,
s katerim se ne more in noče sprijazniti.
Mora ga projicirati na druge. Kolikor
večji je torej razkorak med zahtevami in
resničnostjo, toliko bolj je le-ta podvr-
žena idealizaciji, toliko večja potreba nas-
tane po projekciji, da bi le lahko pripisal
sebi večjo vrednost in se stabiliziral.
Na ta vprašanja bo morala odgovo-
riti psihologija, ki se prav tako ukvarja s
tem. Še prej pa povzetek socioloških
analiz:
1.	Vsi se strinjajo z ugotovitvijo, da
materialna ogroženost ni večji rizični de-
javnik za skrajno desne nazore. Pred-
postavka, da naj bi bilo najti rasistično
miselnost zlasti v nižjih slojih, se je po-
kazala za predsodek srednjega sloja, kot
že v prejšnjih raziskavah.
2.	Socialna integracija na delovnem
mestu, v družini in med prijatelji ne
varuje pred desničarsko in rasistično nas-
trojenostjo.
3. Tudi dezorientiranost ali nesta-
bilnost nista dejavnika, ki bi pogojevala
avtoritarno-nacionalistične nazore.
Iz vseh treh raziskav se kristalizira
neki kompleks, ki ga Heitner imenuje in-
strumentalistična naravnanost v poklicu,
v Tübingenu mu rečejo blaginjski šovini-
zem, v Münstru pa oboževanje uspeha in
borbena mentaliteta. V tem kompleksu se
kaže forsirana identifikacija z vrednotami
uspeha, blaginje, kariere in denarja, iz
katere izhaja zavračanje vseh, ki veljajo za
nesposobne, ali pa so videti brez truda
preskrbljeni.
Da gre res za tak kompleks, potrjuje
tudi dejstvo, da se rasistično nasilje, ki
narašča v Nemčiji, v zadnjih dveh ali treh
letih ne znaša le nad begunci in priseljen-
ci, pač pa tudi nad invalidi, homoseksu-
alci in lezbijkami, brezdomci in levičarji,
še zlasti, če se izpostavljajo kot antirasisti.
V tem pogledu se tovrstno nasilje
sklada z že obstoječim, »normalnim« se-
ksističnim nasiljem, ki je v naš vsakdan
prineslo posilstva, umore in znašanje nad
ženskami.
Ti dve vrsti nasilja imata skupno to,
da ne gre za posamezne zločine v smislu
običajnega kriminala, ampak za nekaj, kar
na anglo-ameriškem govornem področju
opisujejo kot »hate-crimes«, zločine iz
sovraštva. Pri takem zločinu je izraženo
sovraštvo do določene skupine ljudi.
Torej so to v prvem planu instrumentalna
in ne ekspresivna dejanja, kot bi rekli v
psihologiji. Njihov smisel ni v njih samih,
torej v izživljanju čustvene ali spolne
napetosti, pač pa naj bi služila kot primer
in dokaz nečesa.
Ta nasilna dejanja naj bi pokazala, da
si njihovi storilci želijo belo, heteroseksu-
alno, patriarhalno družbo, v kateri imajo
moč in besedo samo sposobni, prilago-
jeni in uspešni, ter hkrati želijo dokazati,
da sami pripadajo tej eliti.
Nastrojeni so proti vsem, ki ugovar-
jajo tem predstavam in zares ali navidez
dvomijo o njih. Hočejo jim pokazati »nji-
hovo mesto« na obrobju družbe ali pa jih
popolnoma pregnati iz nje.
Pri tem ima sovraštvo do tako ime-
novanih tujcev veliko opraviti z lastno
229
BIRGIT ROMMELSPACHER
samopotrditvijo, s strahom pred svojo
nezadostnostjo, da bi pripadali uspešnim
in močnim.
Ta motiv, kot smo že rekli, spodbuja
psihološko diskusijo. Po njej tujci niso
tisti, ki nas ogrožajo, pač pa gre za od-
cepljene, potlačene delčke nas samih; tuji
smo sami sebi, in samo če premagamo to
razcepljenost v sebi, se lahko soočimo s
tujci.
STRAH PRED TUJCI
Kot je pokazala že münsterska raziskava,
je zlasti strah pred neuspehom tisto, kar
je treba potlačiti. Zaradi fiksacije na us-
pešnost se je treba ograditi od osnovnih
potreb po sproščenosti, od želje po pre-
skrbljenosti, od lastnih slabosti. Ti potla-
čeni nagibi se potem odražajo v »tujcih«:
oni so navidez tisti, ki lahko brezskrbno
živijo tja v en dan, ki si jim ni treba delati
skrbi, saj morajo le nastaviti roko, pa
imajo vsega v obilju. Vzrok je očitno na-
silna zavist.
Menim, da prav tako ni naključje, da
so posbej izražene strasti do Romov. Prav
oni, ali bolje, njihova podoba je taka, da
še zlasti učinkovito spodbuja dvome o
naših vrednotah: »ljubo doma«, blaginja,
dominacija načela uspešnosti.
Nasproti potrebi po preskrbljenosti
stoji trdo geslo »pravi mož je vedno sam«,
se pravi, da se ima za vse zahvaliti sa-
memu sebi in da se s svojimi vrlinami in
disciplino odreka vsem odvisnostim in
razvadam. Ta samodisciplina in trdota do
sebe se sprevrača v sovraštvo do vseh, ki
navidez brezskrbno, zlasti pa na tuj račun
uživajo življenje.
Tudi v primeru nestrpnosti do in-
validov oziroma evgenskega rasizma je
opaziti tako razcepljenost. Tu gre najprej
za strah pred lastno ranljivostjo, strah
pred socialno izolacijo in odvisnostjo.
Taki strahovi se zrcalijo v odnosih z inva-
lidi. Da bi premagali te strahove, bi bilo
najprikladneje, če bi se solidarizirali z bo-
jem invalidov za človeka vredne življenj-
ske pogoje in enakopravne možnosti.
Konec koncev mora vsakdo računati s
tem, da bo v danem trenutku svojega
življenja od koga odvisen. Skupen interes
je torej očiten.
Taki solidarizaciji z invalidi pa na-
sprotuje nevarnost izključitve iz družbe
privilegiranih. Zato se je treba na vsak
način otresti strahu pred kakršnokoli
telesno okvaro, da bi si lahko potrdili
svojo pripadnost sposobnim, močnim in
priviligiranim.
Očitno ne zadošča, da se človek spri-
jazni sam s sabo in ozavesti, kar je bilo
prej potlačeno (kot piše v večini psiho-
loških analiz, npr. Kristewa 1990 ali Bau-
riedl 1992), pač pa se moramo poleg tega
vprašati tudi po vzrokih potlačitve. Zakaj
je toliko ljudi pripravljenih zapostavljati
prvinske potrebe s »samodisciplino«? Za-
kaj toliko ljudi prostovoljno sodeluje pri
zatiranju smaih sebe?
Po moje bi lahko kar nekaj o tem iz-
vedeli iz psihologije spolov. Disciplina in
pričakovanje uspeha, ki jima je pod-
vržena večina zahodnih moških vse od
otroštva, se jim, kot kaže, kar splača.
Četudi se občutljivejši med njimi pritožu-
jejo nad primanjkljaji v strukturi svoje
osebnosti, zaradi česar občutijo veliko so-
cialnih in čustvenih omejitev, je to
vseeno malokomu dovolj dober razlog,
da bi spremenil svoj položaj. Kaže, da
moč in položaj v družbi bogato odtehtata
omenjene primanjkljaje.
S tem hočem reči, da so psihološke
analize, ki opazujejo zgolj proces pot-
lačitve, prekratke tam, kjer bi morale
upoštevati tudi vlogo od tega odvisnih
materialnih in socialnih privilegijev.
Samo tako lahko razumemo, zakaj je v
naši razpravi samodiscipliniranje tako
pomembno in zakaj nasilnost sprožajo
prav tisti, ki zbujajo pomisleke o vredno-
tah, kakršni sta avtonomija in sposobnost.
Enako malo, kolikor se omenjene
psihološke analize posvečajo privilegira-
nju, namenjajo pozornosti tudi odnosom
moči med večinami in manjšinami. Zdi se
celo, da se hočejo povsem izogniti psiho-
logizaciji te razsežnosti. Tako na primer
skoraj nikoli ni zastavljeno vprašanje, ali
morda nelagodje belcev pred etničnimi
manjšinami, še zlasti obarvanimi, nima
kaj opraviti tudi z nemško kolonialno
230
DESNIČARSKA SKRAJNOST IN RASISTIČNO NASILJE
Zgodovino; ali to nelagodje morda ne iz-
vira tudi iz prepovedanih občutkov pre-
vlade nad njimi. Občutki pač niso čisto
abstraktne ali naravne danosti, ki se
odražajo v nas, ampak zbir osebnih iz-
kušenj, v katere je vpletena tudi narodna
zgodovina.
Ta vpletenost zgodovine je pri nas
zelo očitna v obnašanju in občutkih pri
srečanjih z Judi. Večina Nemcev, ne-
Judov, pri tem občuti nelagodje in
razdrobljene občutke krivde. Nič čud-
nega, saj pri teh občutkih pridejo do
izraza zavedanje naše pripadnosti narodu
in njegovim preteklim zločinom.
Če pa tak stik v psihološki analizi ab-
strahiramo na srečanje med »jazom« in
»tujim«, s tem zanikamo delujoče razmer-
je moči in njegovo zgodovino, razmerje
med dominantnim in diskriminiranim
osebkom pa spremenimo v samospo-
znanjski dogodek. Tako postane »tujost«
odsev samoodtujitve, zraven pa se pojavi
nuja, da se ukvarjamo s sabo, da bi razčis-
tili globine lastne tragike.
V povezavi s tem govori črni psiho-
analitik Frantz Fanon (1986) s Karibov o
večvrednostnem kompleksu belcev, ki
izrabljajo črnce za poveličevanje lastnega
ega.
Taka ftinkcionalizacija drugih je uk-
rojena po meri moškega samoumevanja,
ki se kaže zlasti v omejevanju drugih in v
njihovem podrejanju. Strinjam se z mne-
njem feministk, da je ta težnja po domina-
ciji vsidrana globoko v naše patriarhalne
tradicije.
Tudi na pogled se zdi teza pravilna:
saj so vendar horde moških tiste, ki
uničujejo domove beguncev ter napadajo
in ubijajo pripadnike manjšin. Zato torej
vprašanje: Ali je rasizem moški problem?
Še prej pa kratek povzetek psiho-
loške argumentacije:
1. Nedvomno se v rasizmu in sovra-
štvu do tujcev odraža tudi problematika,
lastna dominantni večini. Ta večina pov-
nanja svoja lastna nasprotja in notranje
konflikte ter izrablja oziroma funkcio-
nalizira druge za izražanje lastnih pro-
blemov. V tem smislu lahko govorimo
tudi o psihološkem izkoriščanju.
2.	Problematika večinske družbe iz-
haja zlasti iz prizadevanj za zagotovitev
njene dominantnosti in privilegiranosti.
Zato psihološka analiza pove le pol
resnice, če prepozna kot vzrok potiskanje
in samoodtujitev, zraven pa ne opiše do-
bička, ki izhaja iz tega, niti se ne vpraša
po vzroku potiskanja.
3.	Predstave in občutki v zvezi s »tuj-
ci« niso abstraktne, antropološke, od časa
neodvisne konstante; vsaka ima svoj
zgodovinski odraz; v odnosih do prise-
ljencev in etničnih manjšin se zrcali tudi
naša zgodovina, ki je bila skovana tudi s
pomočjo kolonializma in holokavsta. Psi-
hološka abstrakcija, ki opazuje samo
fenomen »tujega«, prispeva k zanemar-
janju te zgodovine in ne more uvideti,
kako močno oblikuje odnose med večino
in manjšinami tudi ekonomsko, kulturno
in psihološko izkoriščanje.
Kljub dejanskim razmerjem moči
med domačini in priseljenci v Nemčiji se
strah pred »tujci« rojeva v prvi vrsti kot
strah pred dvomom o obstoječih normah
in življenjskih navadah, v katerih je za-
sidrana tudi ekonomska in politično-
ideološka zahteva po premoči zahodnega
sveta.
Strah pred izgubo moči in dvom v
to dominantnost pa se v pogovorih naj-
večkrat poenačita z eksistenčnimi stra-
hovi glede dela, stanovanja in življenjske
perspektive. Strah pred izgubo premo-
ženjskega položaja torej preimenujejo v
boj za preživetje.
Več kot imaš izgubiti, bolj se ukvar-
jaš z varovanjem tega. Le tako lahko po-
jasnimo, zakaj revnejše dežele sprejemajo
po nekajkrat več beguncev kot bogate.
Enako kakor gradimo vedno višje zidove
okoli bogate Zahodne Evrope, se tudi
sami ograjujemo od priseljencev z izgo-
vori o tem, kaj je naše in kaj njihovo.
Zdaj pa k vprašanju soodvisnosti
med rasizmom in seksizmom.
RASIZEM = MOŠKO NASILJE?
Če si ogledamo nasilne rasistične izgrede,
je povezava očitna: dejansko gre skoraj
izključno za moške, in sicer v 95%. V
231
BIRGIT ROMMELSPACHER
skrajno desničarskih klikah vlada oholo
moško vedenje. Tudi če so ženske de-
javne, imajo le vlogo prijateljske podpore
iz ozadja.
Táko brutalno nasilje moških vse-
kakor ni nič novega. Na stotine žensk
letno postane žrtev seksističnega nasilja.
Novost je v tem, da se to kaže javno in je
eksplicitni sestavni del političnega kon-
cepta.
Nedvomno obstaja tudi bližja pove-
zava med rasizmom in seksizmom. Že iz
izraza »gosposka rasa« /Herrenrasse/ je
jasno, da si lahko iz tega kaj obetajo zlasti
gospodje /Herren/. Prav tako so me-
hanizmi segregacije žensk in etničnih
manjšin na ta način, da jih pojmujemo
kot »druge«, kulturnozgodovinsko v mno-
gih pogledih skoraj enaki.
Vsekakor pa iz tega ni treba sklepati,
da so ženske manj rasistične. Prav njihova
zatiranost pod patriarhalnim gospostvom
bi lahko bila zadosten razlog, da se zne-
sejo nad še šibkejšimi. Prepoznavni znak
vladajočih ideologij je prav v tem, da
postanejo zatiranim samoumevne. Zgodo-
vina, vsaj nemška, pa pokaže, da ženske
niti v kolonialističnih niti v nacističnih
časih niso bile posebno imune pred rasiz-
mom in antisemitizmom, kaj šele, da bi
jima aktivno nasprotovale.
Rasizem moramo torej raziskati
glede na njegove spolno-specifične po-
javne oblike. Lahko ugotovimo, da nasilje
izvajajo zlasti moški. Pri volitvenih rezul-
tatih pa razlike niso več tako ostre: skra-
jno desne stranke volijo dve tretjine
moški, tretjino pa ženske; in to ne le v
Nemčiji, temveč v vseh zahodnih indus-
trijskih državah. Pri anketah o sovraštvu
do tujcev pa že ne najdemo več razlike
med moškimi in ženskami. (Roth 1989; to
velja tudi za zgoraj navedene sociološke
raziskave, ki sicer kažejo malo manjšo
sovražnost do tujcev pri dekletih in
mladih ženskah, vendar pa ta razlika ne
dosega ravni značilnosti).
Očitno se torej ženske umaknejo, ko
se združita rasistično in šovinistično ob-
našanje. Prav tako jih malo zanima
stranka, ki zastopa zlasti moške interese.
Vendar pa je lahko po svoji rasistični
usmeritvi za ženske zanimiva tudi kakšna
skrajno desna stranka. Tako lahko po
moje utemeljimo sicer omejen, a vseeno
znaten delež žensk pri volilnih uspehih
nemških republikancev.
Ženske pa niso odvisne samo od
moških, ampak odkrivajo tudi značilno
ženske oblike rasizma. Nekatere nego-
valke nočejo paziti črnskih otrok, kakšne
ženske pa vidijo v črncu prototip posilje-
valca. S tem se razbremenijo, da se jim ni
treba soočiti z nasiljem in maltretiranjem
»svojih« moških. Tudi to je ena od oblik
psihološkega izkoriščanja, ki konec kon-
cev škodi tudi izkoriščevalki, saj se
izogiba soočenju z realnim.
Če torej govorimo samo o rasizmu,
ki se kaže v nasilju, ga lahko izenačimo s
seksizmom. V tem primeru je rasizem v
prvi vrsti domena moških, za katero ne bi
smeli kriviti tudi žensk in jim tako puščati
breme odgovornosti.
Lahko pa rečemo, da med rasizmom
in seksizmom obstaja še tesnejša pove-
zava. V obeh primerih namreč diskrimi-
nacijo povzročajo razlike, ki temeljijo na
bioloških znakih. Na to povezavo kaže
tudi značilno moško samozavedanje, ki
postavlja ograjevanje od drugih in nji-
hovo poniževanje za pogoj avtonomije in
uspešnosti. Zaradi vsega tega pa rasizem
še ni izključno moška reč, kajti so tudi
ženske del tega sistema in svoje lastne
interese povezujejo z interesi belega
moškega, in toliko je to tudi njihov pro-
blem.
SKLEP
Če se sprehodimo po različnih poskusih
razlag, lahko iz njihove utemeljitve, še
bolj pa iz posplošitve njihovih zaključkov,
jasno ugotovimo njihov obrambni značaj.
Pri feministkah tiči obramba v pre-
močno poudarjenem deležu moškega
šovinizma, kar naj bi dopuščalo sklepati,
da je rasizem stvar moških.
Pri psihološki utemeljitvi se obram-
ba kaže v ponotranjanju »tujega« v lastno,
kot zrcaljenje potlačenega. S tem ab-
strahiramo strah pred tujci v neko ne-
zgodovinsko antropološko konstanto in
232
DESNIČARSKA SKRAJNOST IN RASISTIČNO NASILJE
postavimo v oklepaj konkretne interese
in razmerja moči.
Sociološke raziskave pa s pomočjo
individualizacijske teorije prenašajo »pro-
blem« na nižje sloje in obrobne skupine,
zlasti pa ga razglašajo za problem mladih.
Tako dobijo temo »mladi in nasilje« in jo,
oropano njenega političnega značaja,
slikajo kot dejanja iz obupa ali kot klic
ogroženih na pomoč.
Iz vseh razlag pa se hkrati krista-
lizira neki skupni imenovalec: K avto-
ritarno-nacionalističnim in rasističnim
nazorom so najbolj nagnjeni tisti mladi in
mlajši odrasli, ki se identificirajo z vlada-
jočim vrednotenjem denarja, kariere in
uspeha ter nekritično prevzemajo zahte-
ve svojih staršev, poveličujejo življenjski
pomen truda in reducirajo medčloveške
odnose na njihovo funkcionalnost za
uveljavljanje lastnih interesov.
Nasprotno od pričakovanj večine
raziskovalcev to ni izključno ali pretežno
problem zapostavljenih, ampak v svoji
sistematski pojavnosti zlasti problem
etabliranih in tistih, ki naj bi po priča-
kovanju drugih, pa tudi svojih, nekoč so-
dili v ta krog s pomočjo nasilja, usmer-
jenega proti sebi in drugim. Iz tega izhaja,
da ne moremo govoriti o kakšnem pro-
testu, pač pa zgolj o zagrizenih poskusih,
držati z drugimi.
Spričo takega nasilnega obnašanja
se mora družba vprašati, do kod je treba
odpreti njena vhodna vrata; koliko se
mora posameznik omejiti le na to, da se
žene za uspehom, da bi ustrezal danim
vzorcem; in nasploh, koliko je v zahodni
kulturi vladajoče pojmovanje ekonom-
skega uspeha izenačeno s kulturno, poli-
tično in človeško nadrejenostjo.
Zato je prav neproduktivno klicati k
ponovnemu osmišljanju starih vrednot
delavnosti, reda in družine, zraven pa
oporekati generaciji 68, da so preveč
dvomili v avtoriteto in tako prepustili
naslednjo generacijo samo sebi. Menim,
da je ostalo premalo in ne preveč duha iz
leta 68. Kje pa se je zares uveljavila kritika
tistega časa v miselnosti gospodarskega
čudeža, ki je tako pridno in učinkovito
opravila s preteklostjo? Generacija iz
oseminšestdesetega je napadala prav to
krnitev človeka na homo economicus in
pritiske staršev. — Kar seveda pomeni
tudi, da so se v gibanju zrcalile deloma
analogne predstave moralne strogosti in
avtoritarizma tistega časa.
Tudi celostna politika do priseljen-
cev vse od povojnega obdobja ni bila nič
drugega kot gospodarska politika; pomen
priseljencev je bil torej reduciran na go-
spodarske dejavnike. Ta funkcionalistični
način mišljenja se zdaj vrača v predstavah
mladih — še okrepljen zaradi pritiska, da
morajo zadostiti starševskim zahtevam.
Zlasti pa: analize, ki navidez povsem
nepristransko kličejo nazaj k družini,
naravnemu okolju in delovni etiki, niso
samo politično neustrezne, ampak so tudi
v nevarnem neskladju z zgodovinskim
naukom.
Če se obvladovanje zgodovinskega
znanja ne nanaša na število obletnic in
knjižnih publikacij, ampak na to, kako
prisotna je v človekovem načinu razmišl-
janja preteklost, lahko trdimo samo, da ti
avtorji stojijo na precej trhlih nogah. Iz
tega verjetno izhaja tudi dejstvo, da v no-
beni od navedenih raziskav niso spraše-
vali anketirancev po politični tradiciji v
njihovih družinah.
Torej je treba zares vpeljati diskusijo
o vrednotah, in sicer tako, ki bo postavila
pod vprašaj vrednote našega blaginjskega
šovinizma.
K temu sodi, da npr. žensko gibanje
odločno kritizira prevlado tako imeno-
vanega proizvodnega področja in logiko
gospodarskega vrednotenja in ji za proti-
utež postavijo pomen medčloveških od-
nosov, človečnost in pravico do osebnega
prostora. Ekološko gibanje se prav tako
hoče ograditi od miselnosti, ki temelji na
rasti in napredku, in na to mesto postav-
lja odgovornost do sebe, do naslednje
generacije in do narave. Poleg tega se
moramo še prav posebej zavedati naše
odgovornosti za izkoriščanje ljudi iz
drugih dežel in celin.
To zahteva tudi kritičen premislek o
naših lastnih željah po prevladi, ki se prav
gotovo napajajo tudi iz nacistične zgo-
dovine. Prav značilna nemška varianta
233
BIRGIT ROMMELSPACHER
rasizma, ki se kaže s prav posebno brutal-
nostjo, namreč ne izhaja samo iz te
zgodovine, ki nam je nekoč sugerirala
obstoj etnično homogenega nemštva.
Predstava namreč, da so Nemci lahko le
belci, ki izhajajo iz nemške družine s
krščansko tradicijo, še vedno živi in
opravičuje nasilnike, ko naganjajo iz
dežele ljudi, ki tem predstavam ne us-
trezajo.
Iz tega je tudi razvidno, da sama
diskusija o vrednotah ne bo dovolj, ker bi
jo morale spremljati sočasne spremembe
politične realnosti. K temu sodi enako-
praven pristop do vseh ljudi, ki živijo pri
nas, ne glede na njihovo etnični izvor,
kakor tudi aktivna podpora pri njihovi
politični in družbeni participaciji. Ne le
od politike v ožjem pomenu besede, pač
pa tudi od sindikatov, delodajalcev in
drugih družbenih ustanov pričakujemo,
da bodo odpravili dejansko diskrimina-
cijo etničnih manjšin na delovnem me-
stu, v šolah, v soseskah, v javnih občilih in
drugje. Eden najpomembnejših sklepov
socioloških raziskav o medkulturnem
sožitju je namreč ta, da neenakomerna
zastopanost etničnih skupin v različnih
statusnih položajih iz dneva v dan
ustvarja neenakost in s tem povezane
občutke nad- ali podrejenosti, s tem pa
nasprotuje dobrohotnemu trudu za anti-
rasizem in večkulturnost. Šele takrat, ko
bo turška profesorica ravno tako
samoumevna kot nemški čistilec, črnski
politik pa prav tako kot njegova islamska
kolegica, bomo lahko trdili, da so se tudi
nazori domačinov spremenili.
To pomeni tudi, da so vsi, ki so pri
nas odrasli kot člani večine, svoje iz-
kušnje dominacije že ponotranjili. Take
drže in občutkov se je treba ovedeti in o
njih kritčno razmisliti. Verjetno se mora
vsak posameznik zase »odučiti« rasizma in
antisemitizma, y>unlearm, kot rečejo v an-
gleškem govornem prostoru, kjer imajo
že dodelane določene programe. Pri nas
smo na samem začetku, tudi na primer
pri kritičnem pregledu šolskih knjig in
ostalih orodij socializacije.
Živimo v vladajoči kulturi in nava-
dili smo se uveljavljati svojo premoč in iz-
rabljati druge za svoje interese. Strategija,
ki bi hotela vsaj v osnovi zadovoljiti za-
hteve po enakosti in svobodi, se bo zato
morala začeti hkrati na različnih ravneh
osebnega, družbenega in političnega
sistema.
Literatura
t. Bauriedl (1992), Wege aus der Gewalt: Analyse von Beziehungen. Freiburg: Herder.
U. Beck (1982), Risikogesellschañ: Auf dem Weg in eine andere Moderne. Frankfurt: Su-
hrkampf.
F.	Fanon (1980), Schwänze Haut, Weisse Masken. Frankfurt: Syndikat.
W. Heitmeyer(1989), Rechtsextremistische Orientirungen bei Jugendlichen. München: Juventa
— (1992), Die Bielfelder Rechtsextremismusstudie. München: Juventa.
J. Held, H. W. Horn et al. (1991), »Du musst so handeln, dass Du Gewinn machst...*: Besedilo št
18. Duisburg.
g.	m. Herek, k. t. Berrill (1992), Hate Crimes: Confronting violence against lesbians and gay
men. London: Sage.
D. Hoffmeister, O. Sill (1992), Zwischen Aufstieg und Ausstieg: Autoritäre Einstellungsmuster
bei Jugendlichen und Jungen Erwachsenen. Opladen: Leske u. Budrich.
Ch. Holzkamp, B. Rommelspaher(1991), Frauen und Rechtsextremismus. Paed Extra, H: 33-39.
J. Kristeva (1990), Fremde sind wir uns selbst Frankfurt: Suhrkamp.
234
DESNIČARSKA SKRAJNOST IN RASISTIČNO NASILJE
Senatsverwaltung für Jugend und Famiue (ur.) (1992), Gewalt gegen Schwule — Gewalt gegen Les-
ben: Ursachenforschung und Handlungsperspektiven im internationalen Vergleich.
Dokumente lesbisch-schwuler Emanzipation des Referats für gleichgeschlechtige Leben-
sweisen Nr, 6, Berlin.
B, Rommelspacher (1993), Etnischer und eugenischer Rassismus. Aspekte psychologischer und
kultureller Dominanz. Randschau Z. f. Behindertenpolitik 2.
—	(1992), Rechtsextremismus und Dominanzkultur. V: A. Ео1так et al., »...ein Herrenvolk von
Untertanen«: Rassismus-Nationalismus-Sexismus. Duisburg: Diss.
—	(1992), Nationale Identitaet und Grössenwahn. V: B. Schoch (ur.), Deutschland Einheit und
Europas Zukunft, Frankfurt: Suhrkamp.
D. Roth (1989), Forschungsgruppe Wahlen: Charakteristische Einstellungsunterschiede
zwischen Maenner und Frauen. Neobjavljen rokopis.
H. Willems (1992), Strukturen und Ausbeutungsmuster fremdenfeindlicher Gewalt, Vortrag
Soziologentag 28. 9.-2. 10, Düsseldorf,
235
Nagrade ministra za delo, družino in socialne zadeve
na področju socialnega varstva za leto 1996 so prejeli:
ANA BEVC
upokojena socialna delavka iz Novega mesta
doc. dr. MARIJA OVSENIK
prodekanica Visoke šole za socialno delo v Ljubljani
ZMAGA PROŠT
direktorica Centra za socialno delo Ravne na Koroškem
doc. dr. BERNARD STRITIH
docent na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani
Čestitamo!
Priznanja ministra za delo, družino in socialne zadeve
na področju socialnega varstva za leto 1996 so prejeli:
LUDVIK BERNIK
vodja Doma oskrbovancev v Centru slepih in slabovidnih Škofja Loka
FRANCKA BERTALANIČ
rejnica in posvojiteljica iz Izole
JANEZ KRŽMANC
predsednik Sveta Loterije Slovenije
IVICA MATKO
direktorica Podjetja za usposabljanje in zaposlovanje invalidov SAVA v Kranju
CESARINA SMREKAR
prostovoljka Rdečega križa iz Portoroža
Čestitamo!
poročila
IZZIV STAROSTI - ODGOVORI SOCIALNEGA DELA V EVROPI
DRUGI EVROPSKI SIMPOZIJ SOCIALNEGA DELA
MÖNCHENGLADBACH, 8.-10. NOV. 1995
ORGANIZACIJA
Formalni organizator drugega evropske-
ga simpozija socialnega dela z naslovom
Izziv starosti: odgovori socialnega dela v
Evropi je bila Visoka strokovna šola Spod-
njega Porenja, predmetno področje So-
cialno varstvo, Mönchengladbach (Fach-
hochschule Niederrhein, Fachbereich
Sozialwesen), tj., spodnjerenska sorod-
nica naše šole za socialno delo. Dejansko
pa je bil simpozij rezultat sodelovanja šes-
tih šol v okviru programa TEMPUS: poleg
spodnjerenske šole so sodelovali še Inšti-
tut za zdravje in družbene službe Uni-
verze v Bournemouthu, Anglija (Bourne-
mouth University, Institute of Health and
Community Services), Fakulteta za hu-
manistične in družbene vede Univerze v
Navarri, Španija (Facultad de Ciencias
Humanas y Sociales, Universidad Publica
de Navarra), Visoka strokovna šola iz
Nijmegna, Nizozemska (Hogeschool
Nijmegen), Šola za socialno delo Uni-
verze v Peruggii, Italija (Scuola diretta a
fini speciali per assistenti sociali, Uni-
versità degli studi di Peruggia) in Rimsko-
katoliška visoka strokovna šola Vitez
Janoš iz Esztergoma, Madžarska (Vitez
Janos Romai Katolikus Tanitokepzo
Foiskola, Esztergom). To je bil že drugi
simpozij, ki so ga priredile te šole; prvi je
bil od 30. novembra do 2. decembra
1994 v organizaciji Univerze Bourne-
mouth z naslovom Spreminjanje družine
v Evropi: perspektive socialnega varstva
(The Changing Family in Europe: Social
Welfare Perspectives). Tretji simpozij naj
bi bil prihodnje leto v Navarri; tema pa še
ni določena. Prav zavidanja vredna dejav-
nost neke projektne skupine v okviru
programa TEMPUS.
Delo na simpoziju je potekalo v
obliki plenarnih predavanj z razpravo in
vzporednih delavnic, ki niso bile vse v isti
stavbi. To je seveda pomenilo, da je lahko
poročevalec prisostvoval le manjšemu
delu tistega, kar se je v resnici odvijalo
pod streho Hiše Zoar, nekakšnega v mo-
dernem neogotskem slogu zgrajenega
družbenega doma evangeličanske cerkve-
ne skupnosti, tik ob evangeličanski
cerkvi v strogem centru mesta, ob Starem
trgu na vrhu monchengladbaškega griča,
in v nekaj minut oddaljeni klasicistični
Hiši oddiha (Haus Erholung).
PREDAVANJA
Po pozdravnem nagovoru dekana spo-
dnjerenske šole za socialno delo prof. dr.
WÜhelma Kluescheja, sicer psihologa, ki
je v preteklosti delal v kazenskih ustano-
vah, nato pa se je kot profesor psihologije
na šoli za socialno delo posebej ukvarjal s
skupinsko dinamiko in organizacijskim
svetovanjem, smo poslušali vrednotno us-
merjevalno predavanje prof. dr, Engel-
berta Kerkhoffa Prihodnost, ki se poraja:
starati se in biti star.
Njegova osnovna misel je bila, da je
treba opustiti paternalistično-zaščitniški,
hierarhično-enosmerni model skrbi za
stare in se odpreti novim vizijam, ki ude-
janjajo samoorganizacijo in samoodloča-
nje starejših v njihovih zadevah in aktiv-
no participacijo pri urejanju družbenih
zadev. Odprli naj bi prostor za sodelo-
vanje starejših pri urejanju zadev, ki jih
zadevajo, za intergeneracijsko sodelova-
nje, za politično participacijo, za spodbu-
janje ustvarjalnosti poleg dela in skrbi za
družino.
Starejši imajo svoje interese, ki jih
morajo izraziti. Izhodišče njihove dejav-
nosti je njihova življenjska situacija; izra-
ziti morajo svoje izkušnje in svoje želje,
postaviti svoje zahteve in se za njihovo
237
POROČILO
uresničevanje tudi sami individualno in
kolektivno zavzemati.
Podoba starejšega človeka se je spre-
menila. To je kompetenten človek, ki ima
svoje vire, ki se je pripravljen angažirati
in sodelovati z drugimi. Stari potrebujejo
družbeno solidarnost, a morajo odigrati
tudi svojo vlogo v skrbi zase in sodelovati
z nosilci skrbi zanje. Sami morajo prispe-
vati k temu, da se bodo vključevali v
smiselno delovanje. Vprašati se morajo
po svojih željah, potrebah in interesih.
»Kompetentno samovzdrževanje« je po-
jem, ki ga je Kerkhoff večkrat uporabil.
Pri naročanju različnih storitev mo-
ra uporabnik soodločati. Tudi v domovih
morajo soodločati in celo najhuje pri-
zadetim je treba omogočiti soodločanje
in izbiro in jih spodbujati k soodločanju.
V domu je treba zagotoviti oskrbovancu
samostojnost, prisluhniti njegovim potre-
bam in mu pomagati, da bo lahko obli-
koval svoj poseben življenjski slog.
Tudi na področju kulture morajo
biti starejši aktivni, iniciativni, ne pasivno
potrošniško usmerjeni. Bojevati se mo-
rajo za svoje interese, za dialog generacij
in za refleksijo svojega življenja.
Kakšna je vloga socialnega delavca,
ki dela s starejšimi? Da spodbuja starejše
k njihovi samostojni dejavnosti in jo pod-
pira; da skupaj z njimi deñnira smiselne,
človeka vredne ponudbe in storitve; da je
menedžer spremljanja in podpore; in da
dokumentira storitve in skrbi za dru-
žbeno kontrolo storitev. Kakšne sposob-
nosti naj bi imel tisti, ki se ukvarja s
starejšimi kot socialni delavec ali peda-
gog? Znal naj bi se vživeti vanje in njihov
svet, znal naj bi komunicirati, se znajti v
interakcijah, jim prisluhniti. Znal naj bi
reflektirati njihovo doživljanje in iz-
kušnje.
Kerkhoff je omenil, da je naredil
poskus in omogočil 50 starejšim, da so
poleg njegovih študentov poslušali pre-
davanja iz gerontologije in sodelovali v
razpravi. To je bilo izredno doživetje za
vse sodelujoče. V navdušenju so rekli, da
hodijo v šolo, ki se imenuje FAUST —
Fachhochschule für Alte und Studenten
(Visoka strokovna šola za stare ljudi in
študente). Svoje predavanje je sklenil z
rekom: Staranje naj bo užitek, ne breme
C»Alterwerden Lust statt Last«}.
V razpravi so sivobrademu profe-
sorju z blagim glasom obzirno poočitali,
da je njegova slika preveč idealna in da
ljudje v praksi naletijo na hude primere
revščine, onemoglosti in brezupa, kjer se
zdi govorjenje o samoorganizaciji in sa-
moaktivnosti precej utopično. Že, a vizi-
jo, usmeritev, je vseeno treba imeti, bi
jedrnato povzeli Kerkhoffov odgovor.
Na drugem plenarnem predavanju
je prof. dr. Roberto Segatori iz Peruggie
govoril o socialnih in kulturnih pro-
blemih starejše populacije. Staranje pre-
bivalstva je tista značilnost, po kateri si
postajajo evropske dežele vse bolj po-
dobne. Podobne pa so si tudi po tem, da
vse težje zmorejo stroške socialne var-
nosti starih ljudi in po tem, da ubirajo
precej podobne smeri v socialni politila
do starih. Povsod propagirajo »we//are
лз1х« in »welfare pluralism« in poudarjajo
vlogo neprofitnih organizacij ali tretjega
sektorja. Vendar pa so med posameznimi
skupinami dežel tudi pomembne razlike,
je poudaril Segatori. Razlikujejo se po
vrednostni usmeritvi, tj., po tem, ali je v
njihovem kulturnem izročilu bolj poudar-
jena vloga družine kot osnovne družbene
enote (sredozemske dežele) ali vloga
neodvisnega posameznika (protestantske
dežele Srednje in Severne Evrope). Razli-
kujejo pa se tudi po načinu zagotavljanja
socialnega varstva oziroma po tipu drža-
ve blagostanja. Ta je lahko korporativno-
konzervativna, ki varuje predvsem plačni-
ke zavarovanja; univerzalistična (social-
nodemokratska), ki skuša zavarovati vse
državljane; in mešane vrste, ki kombinira
značilnosti obeh. S križanjem obeh di-
manzij je Segatori razvil tipologijo, ki
sicer teoretično vsebuje 6 različnih tipov,
dejansko pa se v Evropi pojavljajo štirje:
države z družinsko usmeritvijo in meša-
nim sistemom socialnega varstva (Irska,
Italija, Španija); med državami z individu-
alistično usmeritvijo pa imajo korpora-
tivni sistem varstva Francija, Belgija,
Nemčija; mešani sistem imata Nizozem-
ska in Velika Britanija; univerzalističnega
238
IZZIV STAROSTI - ODGOVORI SOCIALNEGA DELA V EVROPI
pa Švedska, Norveška in Danska. Po Sega-
torijevi teoriji išče v sedanji krizi vsaka
dežela svoj način reorganizacije social-
nega varstva. V nadaljnji analizi je po-
kazal, da je mogoče evropske dežele
razvrstiti na tiste, ki imajo majhen od-
stotek starih pa družine z velikim šte-
vilom članov (Irska, Portugalska, Grčija,
Španija); dežele s srednjim odstotkom
starih in srednje velikimi gospodinjstvi
(Italija, Francija, Nizozemska, Luksem-
burg); in dežele z visokim odstotkom
starih in majhnimi družinami (Danska,
Švedska, Norveška, Nemčija, Velika Bri-
tanija in Belgija). Sredozemske in ka-
toliške dežele se bodo torej oprle na
družino in to se že vidi, saj dajejo naj-
manjši odstotek javnih prihodkov za so-
cialno pomoč, poleg tega pa nekatere
raje prispevajo k dohodkom starih, kot da
bi omogočale zaposlovanje mladih
(Italija, Grčija). Segatori jih obtožuje ge-
rontokracije. Tudi protestantske dežele
(delno Nemčija, Nizozemska) se zatekajo
k tradicionalnim vrednotam: poudarjajo
odgovornost, fmačno in osebno, opiranje
na lastne sile, individualno plačevanje
zavarovanja za nego, opiranje na prosto-
voljstvo in upoštevanje državljanskih
pobud. Celo Švedska, ki je v težkem
položaju zaradi hude stroškovne obre-
menitve socialne države, skuša z novimi
regulacijami okrepiti mreže pomoči in
podpreti predvsem tiste osebe, ki skrbijo
za stare osebe v družini (caregivers).
Slabosti, ki izhajajo iz takih usmeritev, pa
so naslednje. V sredozemskih in kato-
liških deželah bo skrb za stare še vedno
temeljila na izkoriščanju ženskega dela
pri skrbi za starejše in zaviranju osamos-
vajanja mladih. V deželah Srednje Evrope
s korporativnim socialnim varstvom so
zelo ogroženi revni stari ljudje; dežele
Severne Evrope z univerzalističnim siste-
mom socialnega varstva pa se bodo sreče-
vale z vse večjimi davčnimi bremeni, ki
bodo omejevala zasebno potrošnjo. Sega-
tori vidi rešitev v treh smereh: v demo-
grafskem uravnoteženju, tj., v povečanju
natalitete in dotoku aktivne populacije z
imigracijo; v oblikovanju »previdne«
(provident), skrbeče, zavzeto uravnava-
joče družbe (pomen tega pojma ostaja
nejasen in protisloven), in z oživitvijo
»čase management«^ in podpiranja skr-
bnikov in negovalcev v domačem okolju
starega človeka (caregivers).
Keith Brown z Univerze Bourne-
mouth je hkrati inšpektor za nego in
učitelj na šoli za socialno delo. V svojem
predavanju se je vprašal, »Kdo bo priprav-
ljen skrbeti za stare?«, in pri tem mislil
zlasti na neprijetna vprašanja, povezana z
neformalno, skupnostno pomočjo, ki se
pogosto idealizira. Obravnaval je razloge
in motive za podpiranje neformalne
skrbi, njene perspektive, vzorce, stroške
in sposobnost skupnosti za skrb v prihod-
nje. V politični retoriki se skupnostna
skrb prikazuje kot velik rezervoar pomo-
či, ki se pogosto idealizira, a s prozornim
namenom, saj gre za prihranek direktnih
stroškov iz državnega proračuna. Ob tem
je treba razlikovati skrb v skupnosti, tj.,
skrb, ki se pač dogaja zunaj formalnih za-
vodov, npr. v družini, od skrbi skupnosti,
ki pomeni aktivno prizadevanje skup-
nosti in podporo skupnosti družini, ki
skrbi za starejšega svojca. Vedeti je tudi
treba, da velja enačba: skupnostna skrb =
skrb družine = skrb žensk. V Veliki Bri-
taniji več kot 11% prebivalcev tako ali
drugače neposredno skrbi za ostarele
svojce. Za večino ljudi ne skrbi država,
ampak to počnejo svojci: 4% starih
(morda 6%) nad 65 let je v domovih, os-
talih 94-96% pa živi v skupnosti. Od tistih,
ki neposredno skrbe za onemoglega svo-
jca in ga negujejo, jih 65% ne bi moglo
prekiniti nege za 2 dni; 70% med njimi je
takih, ki še nikoli niso prekinili nege in si
vzeli vsaj dan predaha.
Kolikšni so stroški skupnostne
skrbi? Skriti stroški so v tem trenutku go-
tovo višji od stroškov zavodske oskrbe ali
plačane nege. Stroški tistih, ki negujejo
svojca, so: zdravstveni (ogroženo telesno
in duševno zdravje), obremenitve part-
nerskega odnosa, izguba zaposlitvenih
možnosti, dodatni finačni stroški, izguba
socialnih stikov in prostega časa. Poleg
tega velja, da je lahko skrb v družini naj-
boljša ali pa najslabša vrsta skrbi, saj pri-
meri zlorabe starih v družini niso redki.
239
POROČILO
K. Brown je bil dokaj skeptičen tudi
glede sosedske pomoči. Po njegovem je
njen prispevek minimalen tako po kvan-
titeti kot po kvaliteti.
Kdo bo v prihodnje skrbel za stare v
skupnosti? Starih je vse več, družine so
vse manj stabilne in vse manj uniformne,
ženske delajo, se samozaposlujejo. To
pomeni, da je pomoči potrebnih vse več,
tistih, ki bi lahko izvajali pomoč v družini,
pa vse manj. Temu se pridružuje še go-
spodarska recesija. »Naj pričakujem, da
bo zame, ko bom ostarel, skrbela ločena
žena mojega sina?« je zaostril misel
Brown. »Velikega rezervoarja neformalne
skrbi ni.« Zato bo v prihodnje nujna
»dvotirna skrb«, formalna in neformalna.
Država mora podpirati družino, ki skrbi
za ostarelega člana. Navrgel je še misel o
učinkovitosti in ekonomičnosti javnih
služb: »Najučinovitejša in najcenejša slu-
žba je na Mont Everestu. Če je služba tam,
kjer so potrebe, je draga.« In še: »Čim
kvalitetnejša je storitev, tem več je ljudi,
ki jo hočejo; stroški rastejo. Država ne
mara kvalitetnih storitev, ker so drage.«
Prof. Casmina Osle z Univerze v
Navarri je poročala o zavodskem varstvu
starejših v španski provinci Navarri, zad-
nji dan pa je nastopil Hans Oostrik z
visoke šole v Nijmegnu, naš stari znanec z
blejskega bienalnega seminarja šol za
socialno delo leta 1989 (gl. njegov pri-
spevek v Socialnem delu 29, 1-3). Pre-
davanje Holandca s slikovito bujnimi
sivimi lasmi in nekoliko boemsko držo je
bilo prav osvežilna protiutež pretežno so-
cialnopolitično naravnanim predavanjem
prejšnjih dni. Govoril je o »Pripovedo-
vanju zgodb kot svetovalni metodi pri
delu s starejšimi«. Ljudje pogosto pravijo,
ko govorijo o svojem življenju: »Lahko bi
napisal knjigo o tem.« Pa je ne napišejo. A
bi bilo dobro, ko bi jo. Če že ne knjige, pa
bi lahko vsak pogosteje pripovedoval o
svojem življenju. Izkušnja, ki je ni
mogoče opisati, ni izkušnja. Pri delu s
starimi bi morali omogočiti pripovedo-
vanje kot ovrednotenje življenjskih izku-
šenj. Pri pripovedovanju sta pomembni
vsebina in način pripovedovanja. Poslu-
šalec (moderator) je kot detektiv, ki ima v
kriminalki vlogo tistega, ki rekonstruira
dogajanje: pozorno posluša, povzema,
sprašuje. Ko začne zgodba krožiti v mrt-
vem teku, jo pretrga, preseneti z vpraša-
njem, ki zahteva razmislek — o različnih
možnih nadaljevanjih zgodbe, o različnih
možnih scenarijih in poantah. Oostrikovo
predavanje je bilo eno tistih, ki jih je
težko povzeti, čeprav te prevzame. Če
povzameš, se vse skupaj zvede na tri
točke. Poslušali pa smo ga uro dolgo, po-
zorno in z užitkom, kako se je sprehajal
po labirintu besed in metafor, včasih
zablodil, to tudi povedal in ljubeznivo
pleteničil naprej.
V razpravi je navrgel še nekaj mo-
drosti — razumite jih, kakor hočete. Mladi
so boljši sogovorniki starih kot stari. Na-
vajeni smo argumentirati, a pripovedo-
vanje nam da več kot argumenti. Je
starost okamenitev ali razjasnitev? — to je
problem v vsakem trenutku staranja. Ne
velja: Kdor reče A, mora reči B — A je
morda napačen, čemu bi vztrajali pri na-
pačnem? Na koncu so ga vprašali: Kdaj je
pravi trenutek, da se pripovedovalca pre-
kine, da bi lahko razmislil o različnih
možnih nadaljevanjih zgodbe? Takrat, ko
se pojavi Kairos. Kaj je to? Pravi trenutek,
je resnobno odvrnil Oostrik — in požel
buren smeh in aplavz.
DELAVNICE
Prvega dne sem se udeležil delavnice o
zagotavljanju kvalitete na področju po-
moči starim. Delavnico sta vodila prof. G.
Buhlmann in dr. W. Rueckert iz kura-
torija Nemške pomoči starim (Kurato-
rium Deutsche Altershilfe}. Buhlman je
začel delavnico z mislijo, da je s kvaliteto
tako kot s seksom: vsak misli, da ve, kaj je
to, potem pa se izkaže, da ne ve. Zago-
tavljanje kvalitete na področju skrbi za
stare je postala nekakšna modna beseda,
odkar novi Zakon o zavarovanju za nego
iPfelegeversicherungsgesetz) v členu 80
zahteva od ustanov in izvajalcev nege, da
se dogovore o merilih in zagotavljanju
kvalitete nege. Zakonodajalec je pri tem
mislil na zunanje preverjanje kvalitete,
pri kateri ima ključno vlogo zdravstvena
240
IZZIV STAROSTI - ODGOVORI SOCIALNEGA DELA V EVROPI
služba bolniških blagajn. Ti dogovori so
obvezni za ambulantno področje, za
dnevno in nočno nego, za kratkotrajno
nego in za stacionarno področje.
Zakon razlikuje notranje zagotavlja-
nje kvahtete, za kar je zadolžena ustanova
sama, in zunanje, ki se uresničuje s sveto-
vanjem in zunanjo kontrolo v obliki kon-
trolnih pregledov. Postopki zagotavljanja
kvalitete in merila so centralni (za vse po-
dročje) in decentralni (lokalni). Merila
kvalitete se nanašajo na strukturo službe
(npr. kadrovska zasedba), na proces (iz-
vajanje nege) in na rezultate. Zakon pred-
videva tudi načine izboljševanja kvalitete,
med njimi krožke za kvaliteto, konferen-
ce o kvaliteti, ocenjevanje, razvoj standar-
dov in normativov in dokumentacijo
kvalitete. Zagotavljanje kvalitete zveni
precej tehnokratsko in to upravičeno, če
se zadeve lotevamo preveč shematično.
Če pa ravnamo bolj s posluhom, vodimo
modro politiko in spretno upravljamo, la-
hko interno zagotavljanje kvalitete (npr. s
krožki kvalitete) prispeva k boljši pri-
lagoditvi storitev uporabnikom. Tudi
kuratorij za pomoč starim (to je nekakšna
zbornica izvajalcev pomoči starim) spod-
buja usmeritev na potrebe uporabnika.
Starejši ljudje naj bi bolj sodelovali pri
zagotavljanju kvalitete kot doslej.
Dr. Rueckert je menil, da lahko pri
zagotavljanju kvalitete razlikujemo dve
usmeritvi: na uporabnika in na izvajalca.
Pri usmeritvi na uporabnika spodbujamo
samoodločanje, dogovore med uporab-
nikom in izvajalcem, samopomoč in
neformalno pomoč; cilj je zadovoljen
uporabnik. Pri usmeritvi na izvajalca pa
drugi odločajo o uporabniku, izhajamo iz
zakonsko določenih dolžnosti, pred-
postavljamo, da izvajalci bolje vedo, kdaj
in kako je treba pomagati, zanašamo se na
medicinske in druge strokovne ukrepe;
cilj je zadovoljen izvajalec (s čim manj
dela). Med cilji in vrednotami, ki naj bi
usmerjale skrb za stare, so najpomembne-
jši: možnost lastne izbire pomoči ali
ukrepa, pravna varnost, samostojno
urejanje zadev, spoštovanje zasebnosti,
neodvisnost, spoštovanje osebnosti in
osebnostne integritete, normalizacija itn.
Skrb za kvaliteto naj bi v prvi vrsti
pomenila eliminiranje »nevarne nege«, tj.,
tistih situacij, ki ogrožajo telesno aU
duševno zdravje starega človeka. To so
npr. pomanjkanje postelj in prenapolnje-
nost, neprimeren dnevni režim, zloraba
medikamentov, premalo samostojnosti
ipd. Opozoril je, da je najpomembnejša
razlika tista med kvaliteto organizacije
kot celote in kvaliteto storitev v nepo-
srednem odnosu med izvajalcem in upo-
rabnikom, tj., kvaliteto ravnanja osebja
(na točki »delivery of service«). Menil je,
da so lahko pravila nevarna. Če jih vza-
memo preveč zares, udarijo nazaj. Končal
je s pozivom, naj bo socialno delo proak-
tivno pri razvijanju standardov kvalitete v
odnosu z uporabniki.
Druga delavnica, ki sem se je
udeležil, naj bi obravnavala vlogo soci-
alnih delavcev kot »spreminjevalcev«
(»change agents«) v organizacijah za po-
moč starim. To vprašanje je povezano s
procesi prestrukturiranja izobraževanja
socialnih delavcev na visokih strokovnih
šolah. V uvodu (prof. dr. H.-Ch. Vogel) je
bilo rečeno, da je socialno delo dandanes
izpostavljeno občutnim spremembam.
Skupni evropski trg, prazne javne blaga-
jne in zakonske spremembe, med njimi
novi zakon o negi, nakazujejo, da bi
moralo socialno delo razviti načine delo-
vanja, ki bi presegli sedanje oblike po-
moči — te obsegajo zlasti odnosno delo —
in ga nadomestile in dopolnile z dejav-
nostmi, ki pomenijo koordinacijo, posre-
dovanje in strukturiranje. Da bi vzpo-
stavili diferencirano ponudbo storitev,
kot jo predvideva novi zakon, bi morali
hkrati s tem koordinirati številne službe,
izdelati preglede storitev in ustanoviti
ambulantne službe. Ta prizadevanja pa
bodo spremljale precejšnje strukturalne
spremembe pri izvajalcih v skupnosti, v
zavodih in ambulantnih službah. Naloga
socialnega dela je spremljati te spre-
membe. To pa pomeni, da postajajo so-
cialni delavci »spreminjevalci« v pomenu,
kakršnega ima ta beseda v organizacijski
vedi.
Razprava se je kar nekaj časa vrtela
okrog dejstva, da v novem zakonu o negi
241
POROČILO
Sploh ni omenjeno delovno področje so-
cialnega delavca. Ali to pomeni, da hoče
politika izriniti socialne delavce iz do-
mov? Ena od udeleženk je tako interpre-
tacijo ostro zavrnila, češ, da se zakon
nanaša samo na nego v ožjem pomenu,
ne pa na vse storitve, ki jih nudijo do-
movi za stare, in da je položaj in vloga so-
cialnih delavcev urejena z drugimi akti.
To je bila tudi edina razprava, kar sem jih
slišal na simpoziju, ki je na trenutke zaz-
venela podobno kot včasih razprave pri
nas: o »ubogih zapostavljenih in od vseh
ogroženih socialnih delavcih«.
Socialna delavka Angelika Noll, ki v
mestni upravi dela v uradu za pomoč
starim (Geschäftsstelle für Altenhilfe) je
opisala svoje delo, ki je v bistvu koordi-
nacija dela in odločitev bolniške blagajne,
blagajne za nego, organizacij, ki izvajajo
nego, poleg tega pa svetovanje uporab-
nikom in delo z javnostjo.
V razpravi je bilo tudi rečeno, da bi
šole za socialno delo morale bolj razvijati
proaktivni menedžerski pristop, ker da se
odnosi v praksi preoblikujejo iz skrb-
niških v tržne, tem spremembam pa tra-
dicionalna metodika socialnega dela ni
prilagojena. Po drugi strani pa se tudi po-
jmovanje organizacije in s tem mene-
džmenta spreminja iz »organizacije, ki je
usmerjena na nalogo« v »organizacijo, ki
je usmerjena na ljudi«. To pa po mnenju
poročevalca ustvarja položaj, ko so spo-
znanja sodobne organizacijske vede v
resnici bližje kot kdajkoli prej naravi so-
cialnega dela, njegovim vrednotam in me-
todam.
Razpravo v tej skupini je bilo prav
zanimivo opazovati, saj je v njej nekaj pa-
radigmatičnega za razprave na področju
socialnega dela nasploh. Človek je lahko
opazil štiri diskurze: prvi je bil akadem-
ski, abstrakten do te mere, da si težko
videl, kakšno zvezo ima s prakso; drugi je
bil upravno-socialnodelavski, tj., govor so-
cialne delavke o izvrševanju zakona, o
pooblastilih, o svetovanju pri izvajanju
zakona ipd.; tretji je bil diskurz dela avdi-
torija — imenoval bi ga »socialnodelavsko
jamranje«; in četrti je bil glas samoza-
vestnih socialnih delavcev, glas »opolno-
močenega« socialnega dela. Podobno kot
pri nas.
Tretja delavnica je bila namenjena
razpravi o nalogah socialnih delavcev in
socialnih pedagogov v domovih za stare-
jše. Vodila sta jo prof. dr. K. A. Adams, ki
na Šoli za socialno delo predava etiko in
socialno filozofijo, delal pa je tudi pri
spremljanju umirajočih, in dipl. soc.
delavec B. Grams, Id dela v nekem domu
za starejše v Mönchengladbachu. Prof.
Adams, katerega nastop sem si zaradi nje-
govega karizmatičnega lika posebej za-
pomnil, je poudaril, da so problemi med
osebjem v domu in oskrbovanci podoba
problemov med oskrbovancem in svojci.
Ti slednji so vedno močno obloženi z
moralističmi pojmi in občutki krivde.
Nemci pravijo, da so domači starega
»pošibali v dom« (^abschieben}-, pokazali
so se nehvaležne itn. Zato tudi velika
večina starih ostaja doma, oziroma, jih
zadržujejo doma.
Če starejšega negujemo doma zato,
ker bi se počutili krive, če bi šel v dom, si
ni mogoče predstavljati človeške bližine
in pristnega odnosa. Če se to dogaja v
pretesnem stanovanju, v katerem živi
družina z odraščajočimi otroki, škodimo
otrokom, ki se neradi zadržujejo doma in
postanejo plen ceste.
Z nego starejšega doma so lahko
povezani veliki stroški, lahko pa pride
tudi do izkoriščanja starejšega; negujejo
ga le zato, da bi npr. obdržali hišo. Čeprav
je morda oskrbnina v domu nominalno
višja od neposrednih stroškov domá, so z
nego domá povezani mnogi skriti, po-
sredni stroški, tako da je nega v domu v
celoti cenejša. Prof. Adams je bil katego-
ričen: Za človeka, ki potrebuje nego, je
bolje, da gre v dom. To ne pomeni, da se
bo za vselej poslovil od svojcev. Obis-
kovali ga bodo in odnosi med njimi se
bodo izboljšali, ko ne bo več bremena
nege. Naj bo starejši doma ali v domu,
treba je vedeti, da imajo drugi člani
družine pravico do svojega življenja. Ni
se samo družina dolžna prilagoditi starej-
šemu, ampak se mora tudi on prilagoditi
potrebam družine. Priti mora do sood-
ločanja in pogajanja.
242
IZZIV STAROSTI - ODGOVORI SOCIALNEGA DELA V EVROPI
Naloga socialnega delavca v domu je
psihosocialno skrbstvo. Dela z oskrbovan-
ci in z osebjem. Njegovo posredovanje je
potrebno pred nego, med nego in v kri-
zah. Njegovo osnovno orodje je empa-
tični pogovor. Njegova vloga ni le ta, da
priskrbi pomoč od zunaj, ampak mora
spremljati starejšega in svojce. V dom se
prenesejo obremenitve iz domačih odno-
sov, ki jih je treba predelati. Poleg tega bi
si morali socialni delavci prizadevati, da
bi izboljšali podobo o domu v javnosti. So
primeri, da se kakšna družina »znebi« svo-
jega starega, a to ni pravilo. Domovi
imajo po krivem slab sloves in to škodi
celoviti ureditvi varstva in pomoči starim.
Zakon omogoča tudi kratkoročno nego
na domu; to pomeni, da lahko družina, ki
neguje starejšega člana, npr. za čas
dopusta naroči negovalko. Starejši bi se
moral sprijazniti s tem in se podrediti, ne
zahtevati izključne in vseobsegajoče po-
zornosti, češ, ko ste bili vi v zibki, jaz tudi
nisem mogel na dopust.
Socialni delavec, ki dela v domu za
starejše, je opisal svoje delovne naloge:
spremljanje ob prihodu v dom ali še pred
njim, če je mogoče; izvajanje »treninga
orientacije v stvarnosti« za zmedene
oskrbovance; vodenje dnevnega varstva
za notranje in zunanje oskrbovance; delo
z dementnimi, zlasti dajanje čustvene
opore, z empatijo, predvsem na never-
balen način; spremljanje umirajočih in
delo s prostovoljci, ki delajo na ambu-
lantni pomoči umirajočim (prostovoljcev
za to sploh ni težko dobiti, tako da se
sprašujejo, kaj je skrita motivacija za to
delo). V spremenjenem konceptu dòma
med nalogami socialnega delavca bolj
poudarjajo izobraževanje osebja, delo z
zmedenimi, delo z osebjem pri načr-
tovanju nege in drugih dejavnosti, su-
pervizijo, delo s svojci (redne govorilne
ure ali pogovorni dan), delo s svojci po
prihodu starejšega v dom, pridobivanje,
vpeljevanje in nadzor prostovoljcev, delo
z javnostjo.
Cele vrste delavnic pa se nisem mo-
gel udeležiti: Ženske v starosti — večina
nič več ne molči; Kulturno delo s starimi;
Nazaj v prihodnost; Konflikt ali soHdar-
nost med generacijami; Zagotavljanje kva-
litete storitev s kvalificiranjem delavcev;
Stanovanjska problematika v starosti —
med socialnimi stanovanji in stanovanji
za trg; Človeka vredno umiranje; Prosto-
voljstvo v starosti; Kvaliteta življenja v sta-
rosti — v starajoči se družbi; Socialno delo
na področju gerontopsihiatrije; Notranji
svet: delo z dnevnim sanjarjenjem; Delo z
izkušnjami in spomini; Varstvo starejših
po novem zakonu; Telesno prizadeti upo-
kojenci; Poklicni profil socialnega de-
lavca in socialnega pedagoga na področju
varstva starejših; Demografski razvoj in
politične spremembe; Starost v tujini (mi-
granti); Revščina v starosti; Univerza za
tretje obdobje; Starost, kot jo občuti star
človek: o užitku in bremenu starosti; in še
nekaj drugih.
ŠOLA
Naj ob koncu na kratko predstavim še
šolo in mesto. Uradni naziv šole je Visoka
strokovna šola Spodnje Porenje (Krefeld/
Mönchengladbach), področje socialno
delo in socialna pedagogika. Leta 1901
ustanovljena Pruska višja strokovna šola
za tekstilno industrijo je bila prednica
sedanje Visoke strokovne šole. Visoka
strokovna šola Niederrhein, oddelek
Mönchengladbach ima 5.724 študentov.
Ustanovljena je bila 1. 1971 z združitvijo
dveh šol za tekstilne inženirje, višje
ekonomske šole, šole za strojne inženirje
in šole za umetno obrt. Sedež šole je v
Krefeldu, tam so tudi šole za elektroteh-
niko, strojništvo, kemijo in oblikovanje. V
Mönchenbachu so šola za prehrano in
gospodinjstvo, tekstilno in oblačilno teh-
niko, socialno delo in ekonomijo.
Študij na Visoki šoli za socialno delo
traja 7 semestrov. Na šoli je zaposlenih 25
profesorjev, 1 strokovni učitelj, 1 hono-
rarni profesor, 37 učiteljev (praktikov), 4
sodelavci. V 1. letniku je 154 študentov,
vseh študentov je 711, absolventov pa
137 (stanje 1994/95).
Vzorčni program socialnega dela in
socialne pedagogike je bil vpeljan 1. 1988;
zanj so značilni diferenciran koncept štu-
dija, seminarji, ki povezujejo teorijo in
243
POROČILO
prakso, obvezen semester prakse s pol-
nim delovnim časom in jasna členitev po-
teka študija v posamezne odseke. Imajo
omejen vpis, kajti samo tako lahko zago-
tovijo delo v seminarjih s preglednim šte-
vilom udeležencev.
Predmetnik sestavljajo sociologija,
pravo, psihologija, socialna medicina,
kriminologija, socialna filozofija, polito-
logija, pravne vede, organizacijske vede,
pedagogika, specialna pedagogika, medij-
ska pedagogika, didaktika in drugi pred-
meti, ki obravnavajo socialno proble-
matiko z vidika različnih znanosti, da bi
študentje dobili vpogled v kompleksnost
individualnih in družbenih konfliktnih
situacij. Ta znanstveni pogled razširijo še
s seminarji.
Prvi uvod v delovno področje social-
nih delavcev in socialnih pedagogov se
dogaja v seminarjih, ki povezujejo teorijo
in prakso. Profesorji različnih predmetov
skupaj obdelujejo posamezne teme iz
vsakdanjega strokovnega življenja social-
nih delavcev: »SD v upravi«, »Pomoč stare-
jšim«, »Samopomoč v socialni državi« ali
»Krizne situacije v človekovem življenju«
— to je nekaj naslovov teh seminarjev.
Pri projektnem delu pa se, na-
sprotno, študenti srečajo z učitelji iz
prakse, da bi tako zagotovili praktično us-
meritev in da bi lahko študentje pod
mentorstvom prevzeli prve naloge v
praksi. Projektni študij poteka v stiku z
učnimi bazami, npr. v svetovalnicah za
odvisnosti, psihiatričnih bolnišnicah, ka-
zenskih zavodih in pedagoških svetoval-
nicah.
Četrto področje je študij metodike.
Tu se študentje učijo spretnosti pri
komuniciranju s klienti, vodenja skupin,
didaktičnih metod pri delu z mediji, pa
tudi, kako se pišejo strokovna poročila in
izvedeniška mnenja.
Študij je pravzaprav razdeljen na tri
dele. V uvodnem delu je poudarek na
znanstvenih predmetih in seminarjih;
srednji del je namenjen seminarjem, ki
povezujejo teorijo in prakso, in semestru
prakse; zadnja dva semestra sta name-
njena osvajanju metodičnih spretnosti.
Ta delitev študija na tri dele olajšuje
študentom načrtovanje in povečuje nji-
hov občutek gotovosti.
Študij končajo z diplomskim delom
in kolokvijem. Po uspešno končanem štu-
diju dobi diplomant naziv diplomirani so-
cialni delavec ali diplomirani socialni
pedagog. Študiju na visoki šoH sledi leto
praktičnega dela, ki tudi poteka pod su-
pervizijo šole. Po koncu te supervizirane
prakse opravlja diplomant strokovni izpit
v obliki kolokvija in dobi državno po-
trdilo, ki je pogoj za samostojno oprav-
ljanje poklica. Ker se poklicne naloge
socialnega delavca in socialnega peda-
goga vse bolj prekrivajo, je tudi študij za
oba poklica skoraj identičen. Vendar pa v
načelu velja, da je naloga socialnega de-
lavca posredovanje z zakonom določenih
in institucionalnih oblik pomoči, med-
tem ko so naloge socialnega pedagoga
bolj izobraževalne in vzgojne narave. Štu-
dij se začne oktobra. Vpis izvajajo central-
no v Dortmundu. Vpisni pogoji: zrelost za
visoko strokovno šolo (zaključni izpit) ali
splošna visokošolska zrelost (matura).
Dodatno še dokazila o osnovnem prak-
tikumu in strokovnem praktikumu. Neka
študentka mi je v pogovoru zatrdila, da je
pogoj za vpis vsaj trimesečno delo v
kakšni socialni ali podobni ustanovi ali
organizaciji.
MESTO: MÖNCHENGLADBACH -
RENSKI MANCHESTER ALI ZELENO SREDIŠČE
SPODNJEGA PORENJA
Ko sem se odpravljal v Mönchenglad-
bach, sem moral vsakomur, ki sem mu to
omenil, razlagati, da kraj ni kako pred-
mestje Münchna, Monakovega po sloven-
sko, ampak da gre za Mönchen- in tako
naprej. Če ne bi bil iz vabila izvedel, da je
kraj v Spodnjem Porenju (Niederrhein),
se mi ne bi niti približno sanjalo, kje bi
mogel biti, čeprav mi je nekje na robu
zavesti nekaj govorilo, da sem ime že
slišal. Tako pa sem, še preden sem ga
poiskal na zemljevidu, pravilno sklepal,
da je nekje blizu Nizozemske in da se
bom dolgo vozil. Najbrž je kakšen manjši,
bolj kongresnoturistični kraj, tam, kjer se
gosto cestno, železniško, daljnovodno in
244
IZZIV STAROSTI - ODGOVORI SOCIALNEGA DELA V EVROPI
sleherno omrežje zahodno od Kölna
malo zredči in se odprejo s kanali pre-
pletena polja »nizke dežele«. Na zemlje-
vidu je bilo videti, da se Porurski mega-
lopolis onstran Rena neha. Ob mejah, pa
čeprav so odprte, je povsod nekakšno za-
tišje, sem si mislil. Tja si hodijo mestni
Nemci malo oddahnit.
Železniška postaja je manjša od
ljubljanske in ne dosti manj zanikrna. Se
pravi, da bo kar res, kar sem predvideval.
Mestece pač. Potem pa je taksi kar vozil
in ulic ni hotelo biti konca. Nikjer polj in
kanalov in prijaznega gozdiča ali parka s
hotelom. Mislil sem vprašati, koliko pre-
bivalcev ima to mesto, pa mi je bilo
nerodno, saj sem počasi spoznaval, da
sem se najbrž precej motil. Mogoče tako
zelo, da se vprašanje o številu prebivalcev
sploh ne spodobi. Taksistu se lahko kaj
zatakne, ali pa me bo takoj hotel okoli
prinesti, ko bo videl, da niti tako osnovne
stvari ne vem. A ko sem mu plačeval, sem
pomislil, da bi ga mogoče s tem vpraša-
njem še v zadrego spravil. Možak je nam-
reč govoril nemško z opaznim ruskim
naglasom. Časi so se res spremenili.
V hotelski sobi sem našel prospekte:
270.000 prebivalcev. Kot ljubljanska
mestna občina torej. Mesto leži severo-
zahodno od Kölna, med rekama Ren na
vzhodu in Maas na zahodu na področju t.
i. »euregije Ren-Maas-sever«, ki zajema
ozemlje med Renom na vzhodu in reko
Maas na zahodu, s tem da sega precej čez
to reko na nizozemsko stran. Območje je
približno po sredini razdeljeno z nemško-
nizozemsko mejo. Regija šteje približno
1,7 milijona prebivalcev. Mönchenglad-
bach je največje nemško mesto onstran
Rena in so ga včasih imenovali renski
Manchester, danes pa je nekdanjo mono-
kulturno usmerjenost v tekstilno indu-
strijo zamenjala pestra paleta gospo-
darskih dejavnosti; zlasti močna je strojna
industrija. Mesto ima idealen položaj med
belgijskimi in nizozemskimi pristanišči
(Antwerpen/Rotterdam), Porenjem in
Porurjem in Bergisches Land (Düsseldorf
in Wuppertal). Je pomembno vozlišče na
osi vzhod-zahod. Kljub temu je brezposel-
nost 11,5 odstotna. Mesto se imenuje
Mönchengladbach samo zato, da ne bi
mislili, da je predmestje bavarskega
Münchna, če bi se imenovalo Müncheng-
ladbach, kakor so tudi že kdaj pisali. Slov-
ensko bi mu lahko rekli Opatja Bistrica
(Düsseldorfu pa morda Butale — vidite,
kako je svetovna veličina hitro videti bolj
domača!).
Zgodovina je tudi tukaj vihrala in
opletala sem in tja. Mesto je zraslo pod
opatijo, ki so jo leta 974 ustanovili bene-
diktinci ob pomoči kölnskega nadškofa.
Kakšnih dvesto let pozneje je eno krilo
opatijske cerkve posvetil sloviti srednje-
veški učenjak dominikanec Albertus Mag-
nus. Stoletja pozneje je bila tu bitka med
uporno vojsko nizozemskih provinc, ki jo
je vodil Viljem Oranski, in vojsko špan-
skega kralja Filipa II. Vojska Viljema
Oranskega je bila tu poražena, a ponovno
se je pokazalo, da zgubljena bitka ne
pomeni zgubljene vojne, kajti po dolgo-
trajni vojni so severne nizozemske pro-
vince dosegle neodvisnost od Španije, Ob
koncu 2, svetovne vojne so zavezniška
bombardiranja porušila 60-90% mestnega
področja. Leta 1953 se je v Mönchenglad-
bachu nastanil glavni stan NATO za Se-
verno Evropo,
Danes je Mönchengladbach gospo-
darsko in nakupovalno središče, mesto
kulture, mode in športa, velemesto v ze-
lenju, kot pravi prospekt. V mestu je 40
hotelov z 2.000 posteljami, 49 osnovnih
šol, 12 glavnih šol, 11 posebnih šol, 10
gimnazij; 5 bolnišnic, 20 domov za stare
(5 mestnih, tj. javnih, in 15 privatnih), 19
dnevnih ustanov za starejše, 17 različnih
dobrodelnih organizacij in svetovalnic, 9
prostočasnih centrov za mladino. V
mestu so opera, drama, muzeji, galerije,
knjižnica, mestni arhiv, športna društva
in naprave. Izhaja osem lokalnih časopi-
sov za posamezne dele mesta. Na podro-
čju športa je najbolj znano nogometno
društvo Borussia, ki nastopa v nemški
zvezni ligi (aha, to je bilo na robu za-
vesti!); razvit je konjeniški šport, zlasti
kasaštvo.
Mestni svet šteje 31 članov CDU, 21
članov SPD in 15 članov drugih strank.
Mestni upravi načeljuje nadžupan z
245
POROČILO
dvema županoma in mestnim naddirek-
torjem. Mestna uprava je razdeljena na
osem decernatov (uprav). Za socialne
zadeve, mladino in zdravje je odgovoren
decernat 5. V okviru te uprave delujejo:
urad za zavarovanje, socialni urad, urad
za mladino, zdravstveni urad, mestna
klinika, urad za stanovanjske zadeve, urad
za pomoč starejšim in vodstvo domov za
starejše. V mestu deluje center ali urad za
enakost (Gleichstellungstelle), katerega
naloga je opozarjati na zapostavljenost
žensk, iskati možne rešitve in sodelovati
pri uresničevanju ustavnih določil o
enakopravnosti moških in žensk. Ta urad
je mestna služba, ki je neposredno podre-
jena naddirektorju mesta.
Simpozijske prireditve so se odvijale
v strogem središču mesta, na vrhu zaobl-
jenega, kakih 100 m visokega griča s prav
položnimi pobočji. Od hotela do vrha
sem hodil po ozki uHci, polni majhnih lo-
kalov s ponudbami z vsega sveta: argen-
tinska, grška, kitajska, turška kuhinja,
angleški pub. Prav slikovito. Z vrha pa
sem se spustil proti železniški postaji po
širokem in dolgem bulvarju, polnem
vsakovrstnih trgovin, zlasti s tekstilom.
Seveda nisem mogel mimo velike dvo-
nadstropne knjigarne v nakupovalnem
središču, in potem sem odkril še eno,
malo manjšo, a tudi brskanja vredno.
Pešcem je v mestnem središču odmer-
jeno veliko prostora, nekaj ulic je popol-
noma zaprtih za promet, v nekaterih je pa
ta omejen. Tako sem se lahko sprehajal
gor in dol in občutil mirno valovanje
mesta — sploh ni take dirke in živčnosti,
kot se je naselila pri nas in v nas, kljub
temu, da je mogoče opaziti tudi znamenja
krize. Videl sem več zapuščenih lokalov
in lokalov, ki bi jih lastniki radi oddali.
Tudi na simpoziju sem opazil visoko kul-
turo razpravljanja in občevanja sploh.
Gostitelji in udeleženci so bili vljudni,
prijazni, ustrežljivi, disciplinirani in kon-
struktivni, tako da je bilo prav prijetno
poslušati razprave, v odmorih pa se
pomešati med ljudi in izmenjati nekaj be-
sed. Bo že še tudi to prišlo k nam.
Blaž Mesec
246
NEOFAŠIZEM IN RASIZEM V EVROPI IN SOCIALNO DELO
Visoka šola za socialno delo iz Dort-
munda v Nemčiji, s katero naša šola že
dolga leta uspešno sodeluje, je lani spom-
ladi (od 3. do 8. aprila 1995) organizirala
intenziven mednarodni seminar na temo
»Vzpon neofašizma in rasizma v Evropi«.
Glede na to, da ti pojavi postajajo vse bolj
tudi naša vsakdanjost (denimo zahteva po
odvzemu državljanstva, pridobljenem po
40. členu državljanskega zakona, zapira-
nje šolskih vrat otrokom — beguncem iz
Bosne, napadi »skinheadov« na udele-
žence mednarodne konference Amnesty
InternationaO, bržkone nekoliko podrol>
nejše poročilo o prvem tovrstnem semi-
narju na našem strokovnem področju ne
bo odveč. Vsekakor bomo morali prej ali
slej tudi pri nas resno razmišljati o
možnostih in kompetencah socialnega
dela pri preprečevanju in odpravljanju
pojavov rasizma in neofašizma in njunih
posledic na življenje ljudi.
Seminar je bil namenjen študentom
in učiteljem šol za socialno delo in neka-
terih družboslovnih fakultet (sociologija,
politologija) iz evropskih držav, ki sode-
lujejo v programu Erasmus (to je pose-
ben program evropske skupnosti za
sodelovanje na področju izobraževanja).
Seminarja so se udeležili predstavniki Fin-
ske, Irske, Nemčije, Nizozemske, Švedske,
Velike Britanije in Slovenije (glede na to,
da naša država še ni v Evropski skupnosti
in torej tudi ne moremo sodelovati v pro-
gramu Erasmus, smo bili posebni gostje
Dortmundske šole).
Glede na to, da naj bi se seminarja
udeležila po dva študenta in po en učitelj
iz vsake sodelujoče šole, smo načrtovali,
da z menoj odpotujeta dve študentki
drugega letnika Visoke šole za socialno
delo — Odiseja Nikočevi}, ki je dve leti
kot prostovoljka delala z begunci, in
Farah Tahirbegovi}, ki je sama begunka in
bi torej lahko iz prve roke poročala o
tem, kaj pomeni biti begunec v Sloveniji.
Vendar pa Farah v Nemčijo ni mogla od-
potovati, ker ni dobila vstopne vize. Tako
smo imeli živ prikaz očitne diskriminacije
beguncev, ki se ne morejo svobodno
gibati in tudi ne sodelovati na strokovnih
srečanjih, četudi imajo vsa uradna zago-
tovila, da se bodo vrnili v državo začas-
nega pribežališča, in so tako prikrajšani
za eno temeljnih človekovih pravic! Farah
je za seminar pripravila zanimiv sestavek
—	pravljico, v kateri je posredno pove-
dala, kaj vse lahko čuti in pogreša človek,
ki je prisiljen živeti v drugi državi. Kljub
odsotnosti avtorice pa je njena kolegica
Odiseja pripravila posebno večerno ok-
roglo mizo, na kateri je udeležencem
predstavila vsebino in ozadje tega, kar je
v svojem prispevku želela povedati Farah.
Sama sem za seminar pripravila re-
ferat na temo »Bosanski begunci v Slo-
veniji«, ki je bil z zanimanjem sprejet (žal
pa v programu neustrezno uvrščen, tako
da se je z njim seznanila le peščica ude-
ležencev, ker so hkrati delale še tri druge
sekcije). Predložile smo tudi referat Jasne
Belak-Ožbolt »Begunci v osnovnih šolah
—	begunci na drugem bregu ali kako zgra-
diti most«, o katerem pa zaradi pomanj-
kanja časa nismo mogli razpravljati.
Kot zanimivost naj omenim, da smo
na seminarju obravnavali tudi stanje v
Makedoniji, o čemer je poročal kolega
Bertil Nelhans z Univerze v Göteborgu.
Tudi referat o razmerah v Hrvaški z naslo-
vom »Konflikt moči ali etnični konflikt?
Prisilna migracija, socialna politika in so-
cialno delo na Hrvaškem« sta pripravila
tujca, gostujoči profesor Paul Stubbs in
Baljit Soroya iz Leedsa. Zaradi odsotnosti
avtorjev razprave o referatu ni bilo.
Posebnost seminarja je bila ude-
ležba študentov, ki jih je bilo več kot dve
247
POROČILO
tretjini vseh udeležencev in so ves čas ak-
tivno sodelovali. Večinoma so bili študen-
tje višjih letnikov dodiplomskega študija
ali absolventi, nekaj pa je bilo študentov
podiplomskega študija. Vseh udeležencev
je bilo okoli trideset, prevladovali so se-
veda študenti šole gostiteljice. Delali smo
v predmestju Dortmunda, imenovanem
Herdeke, v mladinskem domu, kjer so
študenti tudi stanovali.
Cilji navedenega seminarja so bili
naslednji:
•	izmenjati izkušnje, znanje in rezul-
tate raziskav s področja rasizma in neo-
fašizma,
•	zagotoviti udeležencem — učite-
ljem in študentom — možnosti za kritično
razpravo o teh pojavih,
•	zbrati referate na temo konferen-
ce in jih natisniti v zborniku,
•	oceniti povezanost med pojavi mi-
gracije, dostopnosti trga delovne sile in
problemi nacionalizma, rasizma in oživ-
ljanja ekstremne desnice,
•	analizirati odziv politike in oceniti
možnosti skrajne desnice, da vpliva na
glavne politične razprave in akcije tako
na nacionalni kakor tudi na internacio-
nalni ravni,
•	kritično oceniti pojave fašizma in
rasizma v nekaterih evropskih državah.
Na seminarju smo se najprej posve-
tili medsebojnemu spoznavanju, nato pa
smo se seznanili s pojavi neonacizma in
rasizma v državah, iz katerih smo ude-
leženci prišli (učitelji z referati, študenti z
diskusijskimi prispevki). Žal smo večino
tega spoznavanja opravili v manjših sku-
pinah in tako nismo dobili vseh po-
trebnih informacij o stanju v različnih
evropskih državah.
Za Nemčijo je poročal dr. Rudolf
Bauer iz Bremna, ki je pripravil referat na
temo »Pripombe v zvezi z novim valom
rasnega sovraštva«. Kratek povzetek nje-
govega prispeka: Pojavom rasizma in
neonacizma v Nemčiji botrujejo zlasti
ekonomski razlogi in konservativna poli-
tika. V državi je danes veliko socialnih
problemov in nacionalizem je razredno
pogojen. Lahko govorimo o institucional-
nem rasizmu in o nacionalizmu v sami
družbeni strukturi. Tujcev ne napadajo
samo brezposelni mladi iz delavskega
razreda, temveč tudi tisti iz srednjega
razreda, ki jih podpirajo odrasli iz
srednjega in višjega razreda. Obstajajo
tudi prava poUtična gibanja, ki širijo pa-
role »Ausländer raus« in podpirajo nasil-
neže, vendar se sami člani teh gibanj ne
udeležujejo napadov na tujce.
Nasproti se jim postavljajo skupine
mladih, v katerih so zlasti otroci tujcev, ki
so se rodili v Nemčiji. Pri delovanju teh
skupin gre najprej za obrambo pred
napadalci in za medsebojno »vojno«
mladostniških skupin. Ne sledijo nikakšni
ideologiji in jih zato ne moremo imeti za
prave antirasistične skupine. Po drugi
strani pa obstajajo tudi skupine z anti-
rasistično ideologijo in z vsemi značil-
nostmi množičnega mladinskega gibanja.
Posebno pozornost je pritegnil tudi
referat udeleženk s šole za socialno delo
v Corku na Irskem, socialne delavke in
učiteljice praktičnega pouka Deirdre Qui-
rke in študentk Sarah in Emer. Prikazale
so možnosti za premagovanje ovir pri
osebah z duševnimi motnjami (ki jih zdaj
že dosledno imenujejo osebe z učnimi
težavami) in tudi dokazale, da lahko z us-
trezno politiko, zakonodajo, načrtnim de-
lovanjem vladnih in nevladnih organiza-
cij in strokovnim pristopom preprečimo
socialno izključevanje te populacije in ji
zagotovimo ustrezno mesto v družbi.
Vloga socialnega dela pri tem je zlasti ta,
da jih »potegne« iz stigmatiziranega polo-
žaja, s tem da jim zagotovi usposabljanje
in razvijanje delovnih navad in postop-
kov komuniciranja, spodbudo, pa tudi
vire in možnosti za samostojno življenje.
Zelo dragocen je bil tudi obisk tuj-
cev, ki živijo v Dortmundu in so nam na
lastnih izkušnjah pokazali probleme, na
katere v Nemčiji pogosto naletijo ljudje,
ki so »drugačni« — imigranti in invalidi.
Tako smo srečali Kurda iz Turčije, Nem-
ko iz Romunije, Armenko in invalidno
študentko, domačinko. Povedali so nam,
da je rasizem v Nemčiji vsakdanja praksa,
tako da tujci, ki niso evropskega aU
severnoameriškega porekla, in invaUdi
vsepovsod naletijo na socialne bariere.
248
NEOFAŠIZEM IN RASIZEM V EVROPI IN SOCIALNO DELO
Opozarjali so na razlike pri zaposlo-
vanju, ki se kažejo tako, da najprej dobijo
delo domačini, nato državljani iz držav
evropske skupnosti, nato begunci s statu-
som, vsi ostali pa so brez vsake možnosti,
da bi našli delo po legalni poti.
Prav tako obstaja praksa »socialno-
varstvenega šovinizma« (weifare chauvi-
nism), ki pomeni, da tudi v sistemu
socialnega varstva niso vsi ljudje v stiski
obravnavani po enakih kriterijih. Tujci
morajo dosti bolj dokazovati svojo upra-
vičenost do pomoči iz državne blagajne
kakor domačini.
Prišleki so vedno odvisni od različ-
nih oblik socialne pomoči, nadomestil za
brezposelnost ali denarne pomoči iz
sklada socialnega varstva, ki se pogosto
daje v bonih za nakup osnovnih življenj-
skih potrebščin. Prav ti ljudje, begunci v
zbirnih centrih in drugi, ki dobivajo po-
moč v obliki bonov, so najbolj prikrajšani
za človeško dostojanstvo, saj ne morejo
sami odločati, kaj dejansko potrebujejo.
Pogosto že blagajničarke v trgovinah od-
ločijo, do česa so upravičeni in kaj si la-
hko kupijo za te bone. Tako je, denimo,
dezodorans uvrščen med luksusno blago
in do njega po logiki trgovcev (in social-
nih delavcev?) niso upravičeni, po drugi
strani pa imigranti pogosto slišijo očitke,
češ, da jih domačini zavračajo zaradi nji-
hovega neprijetnega vonja! Begunci v
zbirnih centrih pa lahko kupujejo le bla-
go slabše kakovosti — in praviloma dražje
— v posebnih, njim namenjenih tragovi-
nah (Intershop), saj se nimajo pravice
svobodno gibati!
A že druga generacija imigrantov v
Nemčiji izgubi svojo nacionalno in etni-
čno identiteto, saj se otroci priseljencev
niso pripravljeni stalno boriti za spošto-
vanje in priznavanje svoje drugačnosti.
Vsi se trpko zavedajo »radovednosti«
Evropejcev (ne le Nemcev!) in željo po
spoznavanju drugih, od njih oddaljenih
kultur. Ko pa te kulture srečujejo v svoji
soseščini, je njihove radovednosti konec
in pred njimi tesno zaprejo svoja vrata.
Zanimivo je bilo, da se vsi trije tujci,
ki smo jih srečali, ukvarjajo s socialnim
delom in so študij končali po prihodu v
Nemčijo. Vsi delajo kot svetovalci za be-
gunce oziroma priseljence, zlasti za tiste,
ki prihajajo iz države, iz katere so sami,
tako da so jim kulturno in jezikovno
blizu.
Premisleka so vredni tudi predlogi,
ki smo jih v razpravi udeleženci izoblik-
ovali skupaj z gosti:
•	socialni delavci, ki delajo s prise-
ljenci in invalidi, morajo delovati kot nji-
hovi partnerji in zagovorniki in ne kot
terapevti,
•	koristno bi bilo spodbujati do-
mačine (Nemce) za potovanja v tujino z
nahrbtniki, da bi imeli možnost spo-
znavati svet »od znotraj«,
•	ovire za zbližanje in predsodki so
tudi pri priseljencih in jih je mogoče od-
praviti le z medsebojnim spoznavanjem;
pri tem lahko politika opravi pomembno
vlogo, saj ima vpliv na ljudi,
•	država mora zagotoviti dosledno
spoštovanje temeljnih človekovih pravic,
tudi pravic tistih, ki so prisiljeni živeti iz-
ven svoje domovine.
V času seminarja smo imeli tudi
priložnost spoznati programe različnih
nevladnih organizacij in društev, ki se
ukvarjajo s preprečevanjem in odprav-
ljanjem posledic rasizma in neofašizma,
kot so, denimo. Društvo za življenje s tuj-
ci v okviru Mladinske organizacije v Dort-
mundu; projekt »Mostovi prijateljstva«, ki
se je razvil kot ena izmed dejavnosti
Društva prijateljev mladine; prostovoljna
organizacija za pomoč tujcem, ki deluje
ob Svetu tujcev; Društvo za pomoč
brezdomcem, ki izdaja časopis, ki ga pro-
dajajo brezdomci, in podobno. Morda bi
posebej navedli le vsebino dela dveh naj-
bolj tipičnih izmed njih:
Društvo za življenje s tujci je pred-
stavila socialna delavka in supervizorka
Elisabeth Hoper, ki dela v njem kot pro-
stovoljka. Ustanovljeno je bilo v letih
1992/93, po prvih hujših napadih na tuj-
ce. Sprva so želeli le prisluhniti potrebam
mladih, da bi razpravljali o teh dogodkih,
nato pa se je razvila tudi želja po akciji. Za
cilj svojega delovanja so postavili: vplivati
na politiko vladajoče stranke in zahtevati
odpravo diskriminacijske politike, ki se
249
POROČILO
kaže v delu policije, mestne administraci-
je, službe zaposlovanja in vseh pomemb-
nejših služb. Ustanovili so Antidiskrimi-
nacijski forum, načrtujejo pa še ustano-
vitev posebnega urada za preprečevanje
diskriminacije. Društvo financira Evrop-
ska skupnost, upajo pa, da bodo dobili
tudi sredstva iz mestnega proračuna.
Od leta 1994 deluje pri Mestnem
svetu poseben Svet tujcev, ki zastopa in-
terese približno 70.000 tujcev, ki živijo v
Dortmundu in bližnji okolici. Tujci, ki
živijo ali delajo v mestu, imajo pravico, da
volijo 25 svojih predstavnikov v Svet tuj-
cev. Ta Svet naj bi tujcem omogočil ena-
kopraven dostop do vseh dejavnosti, ki
so pomembne za življenje v mestu. Glede
na to, da tujci, z izjemo tistih, ki prihajajo
iz držav Evropske skupnosti, nimajo
volilne pravice, je takšno »lobiranje« za
imigrante edina legalna in učinkovita po-
moč. Vendar pa sam Svet brez sodelova-
nja Duštva za pomoč tujcem, v katerem
so domačini, ne more biti učinkovit.
Namesto povzetkov številnih zani-
mivih referatov posredujem sklepe semi-
narja in ideje o strategijah, ki naj bi
pripomogle k odpravljanju rasizma v
različnih okoljih.
SKLEPI SEMINARJA
ZAMISLI O STRATEGIJAH ZA ODPRAVLJANJE RASIZMA NA
RAZLITNIH RAVNEH DRUŽBE
1) INDIVIDUALNA RAVEN
V prizadevanju za odpravo rasizma in
diskriminacije je pomembno zlasti to, da
vsakega človeka obravnavamo kot indi-
vuduuma, ne glede na njegove morebitne
slabše sposobnosti, barvo kože, drugačno
vero in podobno. Zlasti socialni delavci
moramo obravnavati »stranke« kot part-
nerje in ne kot od pomoči odvisne osebe,
pri čemer moramo spoštovati njihove in-
dividualne potrebe in jim ne vsiljevati
svojih sodb o tem, »kaj je zanje najbolje«.
Kultivirati moramo sprejemanje raz-
ličnosti tako pri sebi kakor pri drugih, s
ciljem v »Zusammenlebensfriedem, sku-
pnem življenju v miru, mirni interakciji.
Na osebni »državljanski pogum« ali
pogum, izražen v javnosti, bi morali
gledati kot na človeško dolžnost. To po-
meni, da moramo vedno, kadar smo priče
napada na kakšno osebo, verbalnega ali
fizičnega, ukrepati in nato zaprositi za po-
moč kateregakoli očividca. Le na ta način
bodo tisti, ki druge iz kakršnega koli
razloga diskriminirajo, spoznali, da njiho-
vega vedenja do drugih ljudi večina ne bo
tolerirala in bodo v prihodnje premislili,
preden bodo spet koga napadli.
Ta taktika se nanaša tudi na vsakovr-
stne pripombe, ki jih morda slišimo v svo-
jem okolju. Če naletimo na rasizem, bi
morali o njem razpravljati, tako da bi s
pomočjo odprte razprave in ustreznih in-
formacij odpravili rasistične ideje.
Zavestno bi morali iskati priložnosti
za srečevanje različnih kultur v zasebnem
življenju, kot so na primer zabave, na
katere bi načrtno vabili predstavnike
različnih narodov in tudi tiste, za katere
menimo, da imajo rasistične predsodke.
Za otroke je pomembno, da jim
omogočimo zgodnje socializacijske iz-
kušnje srečevanja s »tujimi« kulturami in
religijami, in to ne le v šoli, temveč tudi v
domačem okolju.
Kadar pri delu naletimo na rasis-
tična ali diskriminacijska prepričanja, jim
je treba pozorno prisluhniti, upoštevati
vse pritožbe in pripombe in pustiti, da
oseba sama pojasni, od kod izvirajo njena
prepričanja. Tako dobimo priložnost, da
začnemo počasi in temeljito zavračati ali
odpravljati take odnose.
Zlasti mladi ljudje bi morali imeti
priložnost, da bi čim bolj zgodaj nekaj
časa preživeli v tujini. Pa ne v smislu tur-
ističnih potovanj (saj tako ni mogoče za-
res izkusiti življenja z drugimi kulturami,
saj jih vidimo le kot »na razstavi«, kar nam
ne pusti dovolj avtentičnih vtisov), tem-
več tako, da bi s »tujci« nekaj časa skupaj
živeli in delali.
2) SKUPINSKA RAVEN
Poskus »multikulturne« vzgoje se je v
preteklosti pokazal kot težko uresničljiv.
Pri tem so bile določene skupine nezado-
voljne, ker so čutile, da njihove potrebe
250
NEOFAŠIZEM IN RASIZEM V EVROPI IN SOCIALNO DELO
niso bile zadovoljene. Če ta zamisel ni
uresničljiva, je bolje uporabljati »protidis-
kriminatorno politiko« v šolah, pri kateri
je poudarek na določenih skupinskih de-
javnostih (primerne so različne kreativne
aktivnosti ali šport, prav tako pa tudi
glasba in petje), v katere so vključeni vsi
učenci. Tovrstna dejavnost lahko veUko
prispeva k bolj harmoničnemu sožitju
otrok, ki prihajajo iz različnih kulturnih
okolij. To ne velja le za otroke različnih
kultur in religij, temveč tudi za tiste z raz-
ličnimi motnjami, saj se s tem razvija duh
skupnosti in tovarištva kot nasprotje
izključevanja kakšne skupine iz družbe.
Sem sodi tudi zadovoljevanje posebnih
potreb na lokalni ravni namesto ustanav-
ljanja »posebnih« šol, ki so locirane izven
skupnosti. Na ta način ne bi negovali
neustreznega »skrbstvenega« odnosa do
te populacije.
Cilj socialnega dela na tem področju
mora biti integracija in ne asimilacija. To
velja za obe strani, tako za tisto, s katere
prihajajo tujci, kakor za tisto, ki jih spre-
jema.
3) LOKALNA RAVEN
V skupnosti je treba zagotoviti ustrezen
nevtralni prostor, kjer bi lahko prihajalo
do izmenjave različnih kultur. Tu ne gre
le za srečevanja v smislu »odprtih vrat«, ki
jih enkrat letno organizirajo specifične
institucije v skupnosti, na primer cerkve,
mošeje in podobno. To naj bi bil prostor,
kjer bi se spodbujal razvoj skupnosti po
vertikalnih namesto horizontalnih linijah
(to so različne dejavnosti za posamezne
skupine ljudi, za ženske, otroke, mladino,
moške), ki bi bile odprte za vse narod-
nosti in bi potekale tako, da bi vsi čutili
pripadnost in željo po sodelovanju. To bi
lahko dopolnilo ali celo odpravilo »festi-
vale kultur«, ki sedaj potekajo v nekaterih
evropskih državah in jih mnogi kritizirajo
zaradi vtisa »živalskega vrta«, ki ga dajejo.
Prav tako bi bilo koristno, če bi v
skupnostih in za skupnost izhajale
neprofitne revije, v katere bi lahko pris-
pevali vsi stanovalci in v njih obveščali o
dejavnostih, ki so na razpolago. Ni redko,
da v naši »medijski« družbi zelo dobro
vemo, kaj se dogaja po svetu, ne vemo pa,
kaj se dogaja v naši neposredni bližini, in
tudi nimamo možnosti, da bi vplivali na
te dogodke. To bi dalo priložnost tudi
mladini, da bi sodelovala in se počutila
koristno v svojem življenjskem okolju.
Tako bi se zmanjšal njihov občutek fru-
striranosti in jeze, ki je lahko posledica
življenja v ambivalentni družbi.
Lokalno, pa tudi nacionalno in med-
narodno časopisje bi se moralo še pose-
bej osredotočiti na prikazovanje žrtev
napadov, namesto da objavlja senzacio-
nalistične zgodbe, in tako odkrivati na-
padalce, kar bi preprečevalo, da bi drugi
posnemali njihova dejanja.
Volilna pravica »tujcev«, ki je bila že
pred časom vpeljana v nekaterih evrop-
skih državah, bi morala v Evropi postati
norma. Le volilna pravica in predstav-
ništvo v lokalni oblasti lahko spodbudita
priseljence za tvorno sodelovanje v no-
vem okolju in legitimira njihovo prisot-
nost v novi družbi.
Podjetja morajo pod nadzorstvom
socialnih institucij iz okrožja uvajati
protidiskriminacijsko politiko, ki jo mora
spremljati ustrezno »interkulturalno«
usposabljanje menedžerjev, za kar naj bi
polovico potrebnih sredstev obvezno
prispevala država ali lokalna oblast. V
podjetjih, kjer se pojavljajo rasni pro-
blemi, je treba opraviti raziskave, na te-
melju katerih bi se lahko organizirale
razprave z delavci in menedžerji, kjer bi
se prikazale ugotovitve teh raziskav. To bi
bilo vsekakor primerneje kot pa posre-
dovanje nekakšnih načelnih ocen, ki so
uporabne le za poznejšo akademsko ali
intelektualno obravnavo.
Pri formularjih vlog za različne
oblike pomoči, ki jih dajejo socialne insti-
tucije na lokalni ravni, je treba upoštevati
jezikovno raznolikost okolja. Formularji
morajo biti pripravljeni v toliko jezikih,
kolikor nacionalnosti živi v lokalni skup-
nosti. Prav tako morajo te službe zagoto-
viti prevajalce, ki bodo pomagali tujcem
pri premagovanju težav ob uveljavljanju
različnih pravic. Na ta način se bo zmanj-
šala potreba priseljencev po ilegalnih ak-
tivnostih za preživetje in/ali vključevanje
251
POROČILO
drugih institucij, ki trosijo sredstva in čas
za varstvo pravic teh strank.
Univerze, učitelji in druge lokalne
institucije ali službe morajo prav tako
imeti sezname »kulturnih svetovalcev«, to
je ljudi, ki živijo v bližini in imajo iz-
kušnje ali znanje o tradiciji ali posebnih
potrebah ljudi iz različnih kultur, da bo-
do posredovali v nujnih primerih, kadar
se pripeti, da imajo institucije zaradi po-
manjkanja znanja težave pri komunikaciji
s pripadniki določenih manjšin.
4) NACIONALNA IN DRŽAVNA RAVEN
Zakoni o emigraciji so skoraj vsi zastareli
in jih je treba prilagoditi novim okolišči-
nam. Še zlasti se to nanaša na dolžino
bivanja beguncev, dovoljenje za delo in
podobno. Ljudje, ki imajo pravico do
bivanja v drugi državi, bi morali dobiti
tudi pravico do dela, in to pod enakimi
pogoji in za enako plačilo kot drugi de-
lavci v isti dejavnosti, da bi lahko državi
gostiteljici prispevali za svojo oskrbo. To
bi, po eni strani, zmanjšalo občutek tek-
movalnosti med delavci, po drugi pa bi
tudi zmanjšalo število tistih, ki zaradi ile-
galnega zaposlovanja zmanjšujejo mož-
nosti rednih delavcev.
Država mora prepoznati obstoj
»sivega« trga delovne sile in se mu pri-
lagoditi, saj so oblike skrajšanega ali
občasnega dela dandanes in v pogojih
kapitalističnega gospodarstva pogosto ed-
ini način zaposlitve, ki je možna ob
različnem času in pod različnimi pogoji.
To se nanaša tudi na sindikate, če želijo
ohraniti članstvo in si v prihodnje zago-
tovljati nove člane.
Zamisel o državljanstvu kot pravici,
ki je prodobljena z rojstvom, je danes za-
starela in neustrezna; prav tako je tudi
priznavanje več pravic ljudem, ki so dalj
časa živeli v državi, preozko in nepra-
vično. Lista pravic Združenih narodov se
mora razširiti v tem smislu, da bo dejan-
sko vključevala vse ljudi in vse narode.
5) SKLEPI
Vse dokler razviti svet izkorišča neraz-
vitega, bomo imeh vsakodnevno nove be-
gunce. Ni mogoče odstraniti razlogov za
rasizem in diskriminacijo, vse dokler bo
ostal odnos do tretjega sveta nespre-
menjen. Nekatere države porabijo vsako
leto na milijone za pomoč tretjemu svetu,
medtem ko druge pobirajo plodove kolo-
nializma in obresti velikih dolgov, v kate-
rih se dušijo najrevnejši narodi tega sveta.
V okviru nove Evrope lahko prispe-
vamo k zmanjšanju rasizma ali pa omo-
gočimo njegovo nadaljnjo širitev. Lahko
le upamo, da bo nova Evropa izbrala prvo
možnost.
Vendar pa solidarnost tistih med na-
mi, ki so antirasisti, daje upanje. Čeprav
rasizem morda ne bo nikoli povsem
izumrl, se je treba proti njemu bojevati,
kjerkoli ga srečamo, saj je za medsebojno
zbliževanje vseh nas, enakih bitij, ki živi-
mo na zemlji, pomemben vsak majhen
korak.
Rasizem je zapleten pojav in mo-
ramo biti previdni, kadar naletimo na
predloge za enostavne rešitve — takih
rešitev v tem primeru ni, zato se moramo
proti rasizmu bojevati na vseh ravneh
družbe, v vseh njenih različnih oblikah,
in v skladu s tem tudi v vseh različnih o-
koliščinah, kjer nanj naletimo.
Stališče, da nacionalnosti temeljijo
na »krvnih« razmerjih, prispeva k širjenju
rasizma, zato bi ga morali v celoti opu-
stiti. Na seminarju smo se seznanili s
primeri odnosov, obravnave in strategij
za obvladovanje rasizma in diskrimina-
cije, ki se uporabljajo v različnih državah.
Kaže, da je lahko Nizozemska na tem po-
dročju vzor, ki bi mu bilo treba slediti.
Vendar pa je treba pri odpravljanju
rasizma začeti pri posamezniku. Občutek
nemoči in jeze je človeški, vendar pa ne
smemo pozabiti na dejstvo, da lahko s
tem, ko začenjamo iz svojega ozkega zor-
nega kota in delujemo naprej, vendarle
spreminjamo stališča in se upiramo
nepravičnosti v svoji družbi. Begunci
niso problem sami po sebi, problem je v
družbi, kadar del državljanov napada dru-
ge, ki so v slabšem položaju. Reflektirati
moramo tudi svoja stališča do drugih,
svoje neverbalne reakcije, neizrečene be-
sede, pomen izrečenega »med vrsticami«
in podobno, da ne bi tisti, ki so zelo
252
NEOFAŠIZEM IN RASIZEM V EVROPI IN SOCIALNO DELO
občutljivi na rasizem, dobili občutka, da
smo sami rasisti, ali pa da ta problem
zanemarjamo.
Nedvomno se iz navedenih sklepov
petdnevnega intenzivnega seminarja vidi,
da so med udeleženci prevladovali štu-
denti, saj so sestavljeni nekoliko naivno.
Po drugi strani pa je dobro, da je bilo pri
oblikovanju sklepov in strategij vseskozi
prisotno izhodišče, da je treba začeti pri
posamezniku in pri tem, kaj lahko vsakdo
stori v svojem neposrednem okolju. Prav
tako je očitno, da smo v razpravah temo
nekoliko zožili in smo razpravljali zlasti o
rasizmu kot vidnejšem in lažje prepo-
znavnem pojavu.
V evalvaciji seminarja, ki smo jo na
koncu vsi opravili v pisni obliki, so skoraj
vsi udeleženci pripomnili, da so pogrešali
jasnejšo organizacijsko strukturo, prilo-
žnosti za boljšo pripravo na razprave na
samem seminarju (z vnaprej poslanimi
referati), več informacij o stanju v posa-
meznih državah, udeležbo iz ostalih ev-
ropskih držav in podobno.
O vzdušju in udeležencih pa so bili
komentarji naslednji: Sijajno!, Se stri-
njam!, Še boljše kot to! Fantastično, zelo
prijetni ljudje!, Vzdušje bi bilo lahko bol-
jše, če bi znali dati vsakomur priložnost
za sodelovanje!, Srečal(a) sem veliko sijaj-
nih ljudi, seveda pa so povsod izjeme...
Vsi udeleženci seminarja brez iz-
jeme pa smo izrazili željo in potrebo, da
bi se seminarji na to tako aktualno temo
še nadaljevali, tako na mednarodni ravni
kakor tudi v posameznih državah.
Vida Miloševič-Arnold
253
VIRTUALNA NAVZOČNOST SKRAJNE DESNICE
Tehnološki napredek žal nikakor ne
pomeni, da bodo skrajne desničarske
zamisli o »rasni čistosti«, »naravni neenak-
opravnosti ljudi« ipd. izginile ali da se
bodo vsaj omajale. Dokaz za to je
navzočnost skupin, ki gojijo take zamisli,
na Internetu.^ Nasprotno, odlično znajo
izkoristiti tehnologijo, ki jim je (kakor
vsem) postala dostopna z Internetom.
V nadaljevanju navajamo naslove
nekaterih strani na Mreži, kjer je mogoče
prebirati njihovo propagando, ter neka-
tere naslove njihovih »opazovalcev«, se
pravi skupin, ki skrbno spremljajo dejav-
nosti skrajnih desničarjev, da bi lahko po
potrebi pravočasno ukrepali.
Naslovi so v glavnem ameriški, ven-
dar je treba upoštevati, da je za zdaj v tem
mediju tudi sicer največ naslovov ame-
riških in da torej iz tega ne moremo
sklepati, da bi bil obstoj skrajne desnice
zgolj ali prevladujoče ameriški pojav.
Seznam, ki ga posredujemo, je zbral Gary
Goodman (email: sap@tank.rgs. uky.edu)
in poslal v uporabniško skupino Anthro-
L, in tako je prišel tudi do nas. Povze-
mamo ga seveda z dovoljenjem.
Veliko naslovov smo prevedli; v ok-
lepaju so prevedeni naslovi opazovalcev,
kjer je na voljo samo elektronski nalov
(email) in bi jih bilo težko kontaktirati, če
ne bi vedeli za njihovo izvirno ime. Iz-
virna imena organizacij, ki imajo stran na
Mreži, so seveda navedena tam.
Uradni ideolog ameriških neonaci-
stov je dr, William Peirce, avtor knjig
Turnerjevi dnevniki in Lovec in vodja
»Narodne zveze« (National Alliance), ki
ima na Mreži naslednje »uradne« strani:
http://www.natvan.com
http://www.io.com/ ~ rlogsdon/
Tekste, ki se nahajajo na »podstraneh« teh
naslovov, je vsekakor vredno prebrati.
Ameriškim medijem vladajo Judje; bela
rasa dela rasni samomor samo zaradi ob-
čutkov krivde; bolezen multikulturalizma
uničuje vse arijske narode; itn, itn. Nava-
jamo del njegovega manifesta:
»Vidimo se kot del Narave, pod-
vržene Naravnemu zakonu. Priznavamo
neenakopravnost, ki po naravi izvira iz
evolucijskega procesa in ki je bistvena za
napredek v vsaki sferi življenja. Arijski
možje in žene sprejemamo svojo odgo-
vornost, si prizadevamo za napredek
svoje rase v službi Življenja in za to, da bi
bili strumen instrument tega cilja.«
NEKATERI »SOPOTNIKI« DR. PEIRCEA NA MREŽI
»Domoljubi proti totalitarizmu novega
svetovnega reda«:
http://www.IOpht.com/ ~ oblivion/patriothtml
Revija »Stormfront«:
http://stormfront.wat.com/stormfronV
»Krščanska identiteta«:
http://www.cris.eom/~ Chrident/
»Revija za domoljubno pravičnost v Ame-
riki«:
http://weber.u. washington.edu/ ~ mcdaniel/
»La Paranoia«:
http://www.paranoia.com/
»Narodna puškarska zveza«:
http://www.nra.org/NRA-NEWS.html
Uradna stran »Družbe John Birch«:
http://www.primeneLcom/ " tevans/newamericanin
dex.html
' Če si želite ogledati v nadaljevanju navedene »strani« ^homepages) na World Wide Web (v nadaljevanju
Mreža), potrebujete »brkljanik« ^browser) po Mreži (npr. Nestcape ali Chameleon) in seveda še prej dostop
do Interneta. Za dodatne informacije v zvezi z Mrežo, navedenim seznamom ali uporabniško listo Anthro-L
se obrnite na avtorja poročila.
255
POROČILO
»Zarota oklahomske bombe«:
http://www.primenet.com/ ~ asomers/OKBOMB/ok
bomb.html
»Družba John Birch« (neuradna stran):
http://www.primenet.com/ ~ tevans/jbs.html
»Berkeleyski konservativci«:
http://www.berkeleyic.com/conservative/
»Univerzitetni Kristusovi križarji«:
http://www.crusade.org/
»Krščanska koalicija«:
http://cc.or&/
»Svèt za raziskovanje družine«:
http://www.frc.org
(Neuradni) »Fokus na družino«:
http://www.cs.albany.edu/ ~ ault/fof/fof.html
»Temeljni nacistični priročnik«:
http://www.netrunner.net/ ' tintin/ns/nsprimer.ht
ml
»Krščanska identiteta«:
http://www.cris.com/ ~ Chrident/
»Prihaja propad ameriškega cesarstva«:
http://panther.gsu.edu:80/ ~ gs02 jwb/
»Poslovna zveza za krščanske civilne svo-
boščine«:
http://www.usit.net/hp/patriots/ccla.html
http://ernie.bgsu.edu/ " ckile/militia.html
Avtor našteje še okoli sto naslovov
skrajnih desničarskih organizacij, ki de-
lujejo na BBS, in celo vrsto podružnic
»Hammerskin« (nasilnih skinheadov) po
vsem svetu, vključno s Češko. Ponašajo se
(med drugim) s takimi imeni:
Aryan Resistance Movement; Aryan
Women's Society; Association of Online
Professionals [!]; British National Party;
Church of Jesus Christ Christian (Aryan
Nations); The Council on Domestic Rela-
tions; Crusade for Christ and Country;
Euro-American Alliance; Fourth Reich
(England); Gay Agenda Resistance; Gos-
pel of the Kingdom (Christian Identity
Church); The Heritage Front; Jew Watch;
Knights of the Ku Klux Klan; Liberarían
Alliance; Mighty White Skinheads;
N.A.A.W.P. (National Association for the
Advancement of White People); National
Christian Church; National Democratic
Front; National Socialist White Peoples
Party (N.S.W.P.P.); National Workers
League; NSDAP/AO (National-Sozialisti-
sche Deutsche Arbeiter Partei — Auslands
Organisation); P.A.N.W.O. (Police Against
the New World Order); United White
Youth; White Aryan Resistance (WA.R.);
White Patriot Party...
Sámo število elektronskih strani in
naslovov seveda ne reprezentira dejanske
navzočnosti skrajne desnice v svetu, se
pravi, zunaj »virtualne realnosti«. Neka-
tere organizacije imajo po več naslovov,
nekatere so podružnice drugih itn. Po-
dobno kakor iz števila knjig, napisanih o
določenem predmetu, ne moremo skle-
pati na razširjenost tega predmeta, tem-
več lahko ocenimo le težo, ki jo ima,
lahko v našem primeru rečemo, da ti
naslovi reprezentirajo virtualno navzoč-
nost skrajne desnice, in ta je opazna, la-
hko bi rekli kar svareča.
K sreči obstaja tudi nič manjše šte-
vilo organizacij, ki skrbno opazujejo delo-
vanje prejšnjih. Tu jih nekaj navajamo
(tiste, kjer je dodan naslov za dostop po
Internetu).
STRANI SKUPIN,
KI V PREVENTIVNE NAMENE
OPAZUJEJO DESNIČARSKE SKRAJNEŽE
»Zarote«:
http://www.yahoo.com/Politics/Parties_and_Group
s/Conspiracy/
»Sovraštvo na Internetu«:
http://www.vir.com/Shalom/hatred.html
»Sovražna stran tedna«:
http://www.owlnet.rice.edu/ ~ efVhpotw.html
»Clearinghouse for watchgroups«:
http://205.162.178.160/KeepingWatch/index.html
»Militia News«:
http://www.primenet.com/ ~ lion/lmil.html
»Desna stran Mreže«:
http://www.clark.net/pub/jeffd/index.html
»Reakcionarna desnica« (stran opazoval-
cev skrajnih desničarjev):
http://www.webcom.eom/~ albany/rr .html
Campaign for Peace and Democracy
(»Kampanja za mir in demokracijo«):
e-mail camppeacedem@igc.apc.org
»Koalicija za človeško dostojanstvo«:
http://www.halcyon.com/burghart/chd.html
http://www.igc.apc.org/igc/igc.html
Human Rights Watch (»Opazovalci spo-
štovanja človekovih pravic«)
E-mail: hrwnyc@hrw.org
256
VIRTUALNA NAVZOČNOST SKRAJNE DESNICE
National Gay & Lesbian Task Force (»Na-
cionalna akcija gayev in lezbijk«):
e-mail ngIts@alo.com
//gopher.igc.apc.org:70/00/orgs/alternet/orgs/gay
Northwest Coalition Against Malicious
Harassment (»Severozahodna koalicija
proti nasilnemu nadlegovanju«):
e-mail ncamh@aoLcom
People for the American Way (»Za ame-
riški način življenja«):
//gopher.igc.apc.org:70/00/orgs/alternet/orgs/peop
»Opozicijska raziskovalna enota za načr-
tovanje družine«
//gopher.igc.apc.org:70/00/orgs/alternet/orgs/plan
Political Research Associates (»Po-
vezani za politično raziskovanje«):
e-mail cberlet@igc.apc.org
//gopher.igc.apc.org:70/00/orgs/alterne^/orgs/pra
DRUGE OGLEDA VREDNE
PROTIDESNIČARSKE STRANI
»Sekte od A do Ž«:
http://www.observer.co.uk/a-z-cults/index.html
»Vse politične zadeve«:
http://dolphin.gulf.net/Political.html
»Politična vzgoja za vsakdanje življenje«:
http://english-www.hss.cmu.edu/bs/journaV
»Telesni stražar« (o osebni zaščiti pred
desničarskim nasiljem ipd.):
http://www.iapps.org/
»Opazovalci Krščanske koalicije« (nam-
reč, opazujejo »Krščansko koalicijo«, gl.
zgoraj):
http://www4.ncsu.edu/unity/users/r/rfaggart/www
/ccwatch
»CovertActionQuarterly«:
http://MediaFilter.org/MFF/CAQ_Contents.html
»EONY«:
http.//www. webcom.com/ ~ albany/ny.html
»Pošteno in natančno poročanje«:
http://www.fair.org/fair
»Zveza ameriških znanstvenikov«:
http://www.fas.or^pub/gen/fas/
»50 največjih zarot vseh časov«:
http://www.webcom.com/~conspire/
»Humanities HUB« (Avstralija):
http://www.g;u.edu.au/gwis/hub/hub.home.html
»Leva stran Mreže«:
http://pauLspu.edu/ ' sinnfein/progressive.html
»Media Watchdog«:
http://theory.lcs.mit.edu/~mernst/media
»IZVIRNA stran fašističnega novega reda«:
http://www.calyx.com/fascist.html
»PeaceNet«:
http://www.igc.apc.org/peacenet/
»Analiza propagande«:
http://carmen.artsci.washington.edu/propaganda/h
ome.htm
»Korporacija Rand«:
http.//www.rand.org://
»Družba skeptikov«:
http://www.skeptic.com/skeptics-society.html
»Nasilje«:
http://www.physics.wisc.edu/ ~ shalizi/hyper-weird/
violence.html
Bogdan Lešnik
257
recenzili
Robert Constable, Vera Mehta (1994), Education for Social V\/orl< in
Eastern Europe: Changing f^orizons. Introduction by Ralph Garber.
Chicago: Lyceum. 124 strani.
Knjiga Izobraževanje za socialno delo v
Vzhodni Evropi ponovno dokazuje, da
obstaja toliko različnih vrst socialnega
dela, kot je držav, in da socialnega dela,
kot poudarjata izdajatelja knjige, nikoli
ne morem misliti brez kulturnega in poli-
tičnega konteksta. Knjigo sestavljajo
predstavitve sedmih evropskih držav, od
katerih so ene opredeljene kot vzhodno-
in druge kot srednjeevropske. Nekateri
avtorji te opredelitve danes ostro
zavračajo, saj gre za arbitrarna geografska
pojmovanja, prav tako kot za arbitrarna
interpretiranja zgodovine. Do nedavnega
so se mnogi pojmu Srednja Evropa
izogibali, saj je asociiral na prednacistični
velikonemški program, ki je hotel uteme-
ljiti nemško vlogo na tem delu sveta in
uresničiti velikonemški program sve-
tovne uveljavitve. Nekateri drugi pa ta
pojem vse pogosteje uporabljajo za
opredeljevanje določene mentalitete in
kulturnega prostora. Skupna značilnost
vseh sedmih držav je, da poudarjajo nega-
tivne učinke, ki jih je imel komunistični
režim na razvoj sociale, čeprav je para-
doksno zagotavljal neko določeno raven
socialne varnosti in družbene stabilnosti,
ki je zdaj v teh državah ni več.
Prvo poglavje predstavlja položaj so-
cialnega dela v Romuniji, kjer je izobraže-
vanje za socialno delo obstajalo do leta
1969. Šola za socialno delo je bila ukin-
jena takrat, ko so se v Zahodni Evropi
zgodili pomembni premiki k radikal-
nemu socialnemu delu in so začele nasta-
jati avtonomne skupnostne iniciative, ki
naj bi zapolnile praznino med civilno
družbo in rigidnimi institucijami. Po
padcu diktature leta 1989 so se odprle
možnosti za socialne inovacije, hkrati pa
je prisoten tudi strah, da bodo spre-
membe le navidezne in da bodo stare
mentalitete preživele tudi nove reforme.
Vizija, ki jo imata avtorja o socialnem
delu, vključuje aktivizem, ki ni usmerjen
le v spreminjanje individualne situacije
posameznika, temveč tudi v institucio-
nalne in družbene spremembe, kar kaže
na politično vlogo socialnega dela.
Čeprav poudarjata pomen skupnostne
pomoči, ki ne sme biti spregledana na
račun individualne pomoči, pa se zdi, da
se preveč nagibata k »terapevtizaciji«
družbe: »Zato je treba usmeriti terapevt-
ski pristop v družbo v celoti, ne v posa-
meznike« (s. 13). Pogoj za kvalitetno
socialno delo v Vzhodni in Srednji Evropi
je vzpostavitev pravne države, ki varuje
pravice ljudi. Življenje v komunističnem
režimu je bila ponavljajoča se izkušnja na-
silja. Tisti, ki so v psihosocialnih službah
zahtevali pravice, so namesto tega dobili
slabšo obravnavo. Zato socialno delo ne
sme pomeniti »terapevtizacije družbe« in
vsakdanjega življenja, temveč premik k
spoštovanju pravic tistih, ki so večkratno
devalvirani in diskriminirani.
Drugo poglavje razgrinja položaj so-
cialnega dela na Poljskem, kjer se je izo-
braževanje za socialno delo, ki ga je med
obema vojnama zaznamovala s svojim de-
lom Helene Radlinski, nadaljevalo do
danes, s premorom v času stalinizma.
Čeprav avtorja članka poudarjata, da je
izobraževanje za socialno delo v Vzhodni
in Srednji Evropi najbolj razvito prav na
Poljskem, tudi v tem članku manjka per-
spektiva, ki bi naredila premik od kon-
cepta pomoči k konceptu pravic. To je še
zlasti pomembno v državi, kjer ima
cerkev pomembno vlogo, saj avtorja pou-
darjata, da socialno življenje temelji na
družini, cerkvi in lokalni skupnosti.
259
RECENZIJA
Karitativne socialne službe temeljijo na
opoziciji dobrodelnež/hvaležni sprejem-
nik. Prvi se počuti dobro, ker daje, kdor
sprejema, pa mora biti hvaležen. Taka
hvaležnost onemogoča asertivno ob-
našanje in samozagovorništvo.
Tretji članek, ki govori o položaju na
področju socialne politike in socialnega
dela v Republiki Češki, je brez dvoma naj-
boljša kritična analiza, ki jo prinaša
knjiga.
Članek pokaže, kako veliko se je v
tej deželi podrlo, pa tudi, kakšne
možnosti prinaša situacija »kreativnega
kaosa«. Na Češkem je bila prva šola za so-
cialno delo ustanovljena leta 1910, v
zadnjem času pa so bili ustanovljeni šte-
vilni novi univerzitetni oddelki za so-
cialno delo.
Avtor opisuje dilemo, ki je znana v
vseh državah Srednje in Vzhodne Evrope,
namreč, da socialnega dela ne učijo
ljudje, ki bi sami šli skozi to izobraževanje
in socialnodelavsko prakso, temveč socio-
logi, psihologi, pravniki in drugi. Klasična
dilema med pomočjo in nadzorom v so-
cialnem delu se kaže tako, da obstajajo
zgolj »uradni dnevi, ko se lahko stranke
oglasijo pri delavcih, da bi se ukvarjali s
svojimi problemi« (s. 47), ne da bi so-
cialni delavci videli tudi človeka-v-okolju.
Avtorjev kritični pogled opozori na isti
klasični problem socialnega dela, o
katerem govorita tudi romunska avtorja,
namreč, da so ljudje, ki niso zadovoljni z
zatiralskimi pogoji socialnih institucij,
izpostavljeni nevarnosti, da so za to še
dodatno kaznovani: »Nekooperativne
stranke niso deležne takojšnje, vljudne in
konsistentne obravnave, in včasih jih na-
menoma dezinformirajo in zapostavljajo«
(s. 48).
Četrto poglavje predstavlja socialno
delo in izobraževanje zanj na Hrvaškem,
ki se kot mlada država sooča z izjemno
težkimi problemi, povezanimi z vojno,
begunci in revščino. V Zagrebu je bila
leta 1952 ustanovljena prva šola za
socialno delo v tedanji Jugoslaviji. Avtor
članka se zaveda, da v času, ko se gradi
nov sistem socialnega varstva, ne smemo
nereflektirano ustanavljati novih psiho-
socialnih služb in nereflektirano upora-
bljati novih teoretskih konceptov, ne da
bi razumeli kulturne značilnosti dežele.
Peti članek predstavlja položaj izo-
braževanja na področju socialnega dela
na Madžarskem, ki do pred kratkim ni
imela izobraževanja za socialno delo, kar
se pozna še danes v marginalizaciji so-
cialnih delavcev glede na druge vrste
strokovne pomoči. Fakulteta za socialno
politiko in socialno delo je bila na
Madžarskem ustanovljena šele konec 80,
let. Pač pa je obstajalo opozicijsko
gibanje, ki se je ukvarjalo s socialnimi
vprašanji. Ljudje, ki so delovali v social-
nem polju, sicer niso imeli izobrazbe so-
cialnih delavcev, dejansko pa so delali
socialno delo. Članek opisuje konkretne
primere, v katerih so tisti, ki pomagajo,
zagovorniki in mediatorji med institucijo
in osebo, ki nima moči. Fondacija za
pomoč revnim, ki je pred spremembo
režima delovala kot intelektualno gibanje
in kot socialnopolitična akcija, se je poleg
tega, da je raziskovala položaj revnih,
zavzemala tudi za izboljšanje njihovega
položaja. Raziskovalci so kot nasprotniki
zatiralskega sistema postali akterji v so-
cialni akciji in nosilci humane akcije za
pravice ljudi. To je najboljši primer »so-
cialnega dela« v deželi brez socialnih
delavcev.
Šesto poglavje se ukvarja z na-
stankom socialnega dela v Litvi, kjer se
danes poleg državnih institucij razvijajo
nevladne organizacije, ki so bile v času
ruske okupacije prepovedane. Različne
oblike samoorganizacij so zlasti pomem-
bne zato, ker prekinjajo tradicijo naučene
nemoči ljudi, ki so dolga leta čakali na
vodenje in usmerjanje brez izkušnje in
zaupanja, da lahko sami delujejo kot
agensi sprememb.
Sedmo poglavje se ukvarja z razvo-
jem socialnega dela v Rusiji, kjer je so-
cialno delo dobilo status stroke leta 1991.
Avtor poudarja pomen profesionalnega
socialnega dela pri reševanju problemov,
kot so revščina in brezdomstvo, zanemar-
jeni otroci, alkoholizem in odvisnost od
drog, kriminal in drugo. Izobraževanje za
socialno delo mora biti zastavljeno tako.
260
CONSTABLE, MEHTA, EDUCATION FOR SOCIAL WORK IN EASTERN EUROPE
da se vključuje tudi v politiko razvoja in s
tem vpliva na socialno varnost.
Zadnje poglavje, ki sta ga napisala
urednika knjige, se ukvarja s skupnimi te-
mami v razvijajočem se socialnem delu
Srednje in Vzhodne Evrope in s tehnično
podporo Zahoda v teh procesih. Avtorja
poskušata analizirati vlogo socialnega
dela v teh državah. Zdi se, da ima v
današnjem obdobju socialni delavec tu
obsežnejšo vlogo v procesu socialnega
razvoja in politične akcije kot na Zahodu.
Avtorja analizirata modele pomoči in go-
vorita o konceptu indigenizacije in avten-
tizacije, ki opozarjajo na nujnost takega
sistema blaginje in izobraževanja, ki bo iz-
hajal iz izkušenj, vrednot in kulturnih
značilnosti ljudi v določenem prostoru.
Tako se knjiga zaokroži v sklenjeno ce-
loto, saj poleg profesionalne diferencia-
cije, na katero opozarjajo predhodni
članki, avtorja poudarita tudi skupna
načela, na katerih temelji socialno delo in
ki so posledica skupne čoveškosti in uni-
verzalnih človeških potreb.
Knjigi, ki je aktualna in pomembna
zaradi najnovejših procesov v razvoju so-
cialnega dela, gre očitati pomanjkanje
vizij in alternativ, ki bi segale onstran
varnih in ustaljenih obrazcev izobraže-
vanja na tem delu sveta. To najbolje re-
flektira Ivo Rezniček, ko poudarja, da gre
v izobraževanju za socialno delo za
nasprotje dveh tradicij. Prva izhaja iz
avstroogrske tradicije državnega pater-
nalizma, ki poudarja hierarhijo, socialne
norme in navodila. Druga izhaja iz anglo-
sakosonskega sveta in temelji na razume-
vanju študentov kot partnerjev v procesu
učenja, na individualizaciji učenja in na
dialogu. To v praksi socialnega dela
vpliva na način komunikacije med social-
nim delavcem in stranko in na razmerje
med socialnim delavcem in državo. V hi-
erarhično paternalističnem modelu je
malo možnosti, da bo klient prepoznan
kot človek, ki je najbolj kompetenten za
svoje življenje, in socialni delavec kot
človek, ki mora poleg drugih vlog
prevzeti tudi vlogo zagovornika. Procesi
izobraževanja, ki so predstavljeni v knjigi,
govorijo samo o klasičnih univerzitetnih
študijih in niti ne nakažejo vizije dru-
gačnega študija, v katerega bi bili lahko
vključeni tudi uporabniki socialnih služb.
V pričujočih člankih sem pogrešala
perspektivo ljudi in zgodbe o tem, kaj
ljudje delajo, ko pravijo, da delajo so-
cialno delo. Zdi se, da knjiga govori
veliko o procesih in malo o ljudeh, za
katere v prvi vrsti gre.
Kritiziram lahko tudi skupno temo,
ki izhaja iz vseh člankov in poudarja
pomen tega, da izobraževanje za socialno
delo in njegova praksa upoštevajo družin-
sko perspektivo, vlogo katološke religije
in skupnostni model. Članki ne feflekti-
rajo momenta prisile, ki ga vsebujejo te
vrednote. Družina, religija in skupnost so
dominantne vrednote zlasti tam, kjer
imajo ljudje malo izbir in kjer je socialna
solidarnost prav toliko diktat kolikor
svobodna volja. To dokazujejo tudi kritiki
konceptov »naravne socialne solidarno-
sti«, v katerih romantični iskalci preteklo-
sti iščejo modele za današnje koncepte
skupnosti. Tudi Mary Douglas v knjigi
How Institutions Think (Kako mislijo in-
stitucije; 1987) pokaže, da je bila socialna
solidarnost nujna za preživetje in je lahko
funkcionirala tam, kjer je bilo malo do-
brin in kjer človek s takim obnašanjem ni
imel veliko izgubiti. Današnji koncept
skupnosti po mojem mnenju ni nekaj, kar
obstaja kot naravna danost, h kateri se
moramo ozreti, temveč je vrednota, za
katero se moramo zavestno odločiti, jo
negovati in jo vedno znova vzpostavljati.
Poleg zavedanja o kulturno speci-
fičnem kontekstu, v katerem se nahaja
socialno delo, je pomembno tudi, da so-
cialno delo ne reproducira tradicionalnih
vrednot kot nečesa, kar je univerzalno in
ustreza vsem ljudem. Vsi ljudje ne živijo v
nuklearnih družinah, niso religiozni in
nočejo ali ne morejo živeti tako kot
večina drugih. V okolju, kjer je malo izbir
in veliko prisil, obstaja nevarnost, da
bodo socialnodelavski modeli interven-
cije podprli socialne institucije nuklearne
družine in cerkve, dodatno pa bodo mar-
ginalizirali tiste ljudi, ki bodo prosto-
voljno ali prisilno »padli ven« iz teh
prevladujočih oblik socialnega življenja.
261
RECENZIJA
Na te vrednote se v kontekstih pred-
stavljenih držav vedno pripenja tudi na-
cionalizem. Morda ni naključje, temveč
prav simptom, da se nobeden od avtorjev
ni zadržal ob vprašanju, kakšno je poslan-
stvo socialnega dela v naraščajočem
sovraštvu, ki temelji na biološko in kul-
turno utemeljenih nacionalizmih.
Vsekakor pa so te dileme v social-
nem delu univerzalne. Tistim, ki bodo
knjigo uporabljali v socialnodelavskem
izobraževanju, bo v pomoč, da ponovno
premislijo, kako se politične ideologije
spopadajo z individualnimi potrebami
ljudi in kako socialno delo neprestano
prehaja iz svoje zagovorniške vloge v
vlogo tistega, ki nadzoruje, in spet nazaj.
Darja Zaviršek
262
Roberto Leydi (1995), Druga godba: Etnomuzikologija. Ljubljana:
Studia Humanitatis (329 str.)
Ko se znanost sooča z umetnostjo, pride
med drugim na plan Schutzova delitev na
konstrukte prve in druge stopnje. Morda
v najizrazitejši od vseh možnih oblik.
Schutz pravi, da naravoslovcu ni treba
upoštevati nobene preinterpretacije dej-
stev in dogodkov, ki jih proučuje. Njegovi
objekti opazovanja ne interpretirajo sa-
mih sebe ali okolja, v katerem se nahajajo
ali gibljejo. Po domače rečeno: ne pri-
čakujemo, da bi atom kisika mislil ali da
bi imel kakršnokoli mnenje o sebi in svo-
jem okolju. V enakih razmerah se bo torej
vsak atom kisika obnašal enako. Nara-
voslovec se torej sooča z »naravnim sve-
tom«, njegovi konstrukti so »konstrukti
prve stopnje«. Izraz naj bi pomenil odsot-
nost predhodnih ali osnovnih konstruk-
tov. Družboslovec se prav v tem razlikuje
od naravoslovca. Objekti njegovega pro-
učevanja so dejavni v družbenem svetu,
so človeška bitja v vseh vrstah medse-
bojnih razmerij. Imajo zanimanja, cilje,
motive, določeno predstavo o svetu, v
katerem so, in o sebi v tem svetu. Na ta ali
oni način si razlagajo vse, kar vidijo ali
počnejo. To je »družbeni svet«. Lahko bi
rekli tudi »življenjski svet«. Nabit s
pomeni. Družboslovec mora torej upošte-
vati, da njegov predmet proučevanja do-
besedno misli s svojo glavo. Da se vsak
subjekt obnaša po svoje. Da ima vsak
svojo predstavo o svetu. Družboslovec
torej vzpostavlja »konstrukte druge stop-
nje«. Upoštevati, predpostaviti mora
pomene in razlage, ki jih imajo akterji o
sebi, o drugih, o svojem svetu. S tem
problemom se družboslovje sooča, odkar
ve zase. Vseskozi se namreč ubada z
vprašanjem, kako doseči pozitivistično,
eksaktno »čistost« naravoslovja. S tem
kroničnim problemom se ukvarjajo tako
družbene vede, ki proučujejo človeka v
vseh mogočih razmerjih, kot še zlasti
vede, ki proučujejo človekovo dejavnost.
Njegovo ustvarjalnost. Mnogi družbo-
slovci, recimo nedavno umrli filozof Kari
Raimund Popper, so poskušali na razne
načine ohranjati »racionalnost« znanosti
in so procese ustvarjalnosti izločili iz
polja znanstvenega interesa. V kontekstu
proučevanja kulture, v ožjem smislu tako
imenovanih umetniških del, se je vpra-
šanje znanstvene objektivnosti reševalo z
razslojevanjem. Tehnični ali formalni
vidik je ostal domena (pozitivistične)
znanosti, vsebinski ali pomenski vidik pa
stvar vsakokratne (subjektivne) presoje
ali kritike. Sociologija kulture in/ali umet-
nosti ter nanjo vezane ali s podobnimi
metodami oborožene vede so najizrazitej-
ši predstavniki te težnje.
Težava z umetnostjo je še v tem, da
je to najbolj človeška od vseh dejavnosti.
Je namreč simbolizirana, kodirana, stilizi-
rana ali kakorkoli že poskušamo opisno
artikulirati dejavnost, ki pravzaprav ni
vedno razumljiva niti samim akterjem niti
drugim osebam, ki prihajajo v stik s to de-
javnostjo ali so del tega odnosa.
Če bi znotraj polja umetnosti iskali s
stališča razlage najbolj kočljivo izrazno
obliko, bi verjetno večina pristala pri
glasbi. O leposlovju še lahko kramljamo s
pomočjo lingvistike in se nam zdi, da go-
vorimo z znanstvenim jezikom. Semio-
logija ali semantika je vsaj posredno
uporabna celo pri slikarstvu. Psihoanaliza
vseh barv, ki se seveda že po definiciji
ima za znanost, je najgloblje zabredla v
filmsko teorijo, kajpak tudi v fotografijo.
Drži, da so nekateri tudi pri glasbi
poskušali z vsemi naštetimi prijemi. Pa
vendar se zdi, da je večina na koncu
263
RECENZIJA
popustila pred temi »neubesedljivimi
zvočnimi igrami«, če si sposodimo izraz
Rajka Muršiča iz naslova njegove knjige. S
temi vprašanji, torej z načinom in možno-
stmi znanstvenega definiranja glasbe, se
je ukvarjal tako omenjeni pisec in še vrsta
drugih domačih in zlasti tujih teoretikov,
med katerimi tokrat omenimo le dva —
vsaj za naše tokratne potrebe — najznačil-
nejša in med seboj prav različna: Adorna
in Blaukopfa. Slednjega smo ob sloven-
skem prevodu njegove knjige Glasba v
družbenih spremembah v tej publikaciji
že obravnavali. Njegovi pogledi, zlasti
tisti, ki se navezujejo na tako imenovano
ljudsko ali narodno glasbo, pa nam lahko
koristijo kot dobrodošel pluralistično, ali
natančneje, odprto zastavljen uvodni po-
gled na omenjeno področje. Torej nas-
protno Adornovemu stališču, ki ga lahko
poenostavljeno opredelimo kot dualis-
tično razlikovanje med tako imenovano
»visoko umetnostjo« in »ljudsko glasbo«.
Italijanski etnomuzikolog Roberto
Leydi ponuja v tem kontekstu s svojo
knjigo Druga godba več kot dobrodošlo
branje. Iz vrste razlogov. Prvi je tehnične
narave. Gre pravzaprav za prvi prevod
kakšne sodobne etnomuzikološke knjige
v slovenščino. Nekaj drobcev v sloven-
ščini sicer imamo. Zares drobcev. Stro-
kovni recenzent Julijan Strajnar recimo v
tej knjigi navaja le štiri etnomuzikološke
knjige pri nas. Pa še od teh bi lahko kot
tako vzeli le eno, druge tri so priložnostni
pregledi ali zborniki. Drugi razlog bi la-
hko bil povezan z dobrososedskimi od-
nosi med dvema narodoma, italijanskim
in slovenskim, saj Leydi na razne načine
že dolga leta sodeluje s slovenskimi etno-
muzikologi. Tretji razlog za zadovoljstvo
je za nas najpomembnejši. Leydi je nam-
reč odprt ali se vsaj trudi biti odprt do
sprejemanja vseh glasb ali vrst glasbe.
Podobno kot pluralistični Kurt Blaukopf
in nasprotno od redukcionističnega
Theodor j a Adorna.
Leydi na že v uvodu razviden plura-
listični način opredeljuje področje obrav-
nave. Takoj opozori na težavo, ki jo
imamo z »objektom proučevanja«. Pou-
darjam, »objektom«. Ljudje in skupnosti
so v obravnavah navadno veljali za
»divjake«, »primitivce«, nazadnje za »dru-
gačne«. Bili so predmet (naklonjenega, da
ne rečem pokroviteljskega) zanimanja
antropologov, etnologov, folkloristov,
demografov, dialektologov, včasih tudi
sociologov, pravi Leydi. Z našega zornega
kota bi lahko dodal: tudi socialnih de-
lavcev. Kdo? Nekoč »plebs«, sedaj »navad-
ni ljudje« ali »ljudstvo«, »ljudske množice«
ali kar »nižji družbeni sloj«. Kaj hočem
reči? Bili so obravnavani (ne glede na
naklonjenost) z distance. Z distance v
smislu, da se nobena od naštetih in
drugih znanstvenih disciplin ni ubadala z
njimi kot s »subjekti«, temveč zgolj
(seveda bolj ali manj dobronamerno) kot
s predmetom proučevanja. Do tega, da ne
morejo misliti s svojo glavo, je le še korak.
Še zlasti, če upoštevamo, kako so mnoge
od omenjenih ved v svojem proučevanju
poudarjale nekakšno tradicijo, vrednote,
šege, običaje in podobno, o samozaveda-
jočem se posamezniku pa skorajda ni bilo
govora. Na to — namreč na identiteto in
samozavedanje — opozarja tudi sodobni
britanski antropolog Anthony P. Cohen.
Pri nas profesor Stane Južnič.
V etnomuzikologiji je to stališče
manifestno zavzel tudi Roberto Leydi, ki
že v uvodu obravnavane knjige poudari,
da se je manever podrejanja »drugačnih«
»nam«, kdorkoli »mi« že smo, vseskozi od-
vijal tudi v muzikologiji. Glasba »dru-
gačnih« je »hrup«, »manjvredno zvočno
paberkovanje« in podobno. Vprašanje, ali
ne gre morebiti za nerazumevanje, pod-
cenjevanje itn., seveda sploh ni zas-
tavljeno. O (evro)centrizmu smo nekaj
malega govorili že ob omenjeni Blaukop-
fovi knjigi. Leydi tukaj zavzema podobno
odprto stališče. Poudarja tudi željo po in-
terdisciplinarnosti, čeprav hkrati opo-
zarja na težave v tej zvezi. Ob tem pravi,
da namerava v knjigi — z nakazanega iz-
hodišča — proučiti razmerje med etno-
muzikologijo in (veliko bolj etablirano)
muzikologijo. Odnos, o katerem bi lahko
z nekaj prostodušnosti rekli, da na teoret-
ski, znanstveni ravni povzema razmerje
med »nami« (muzikologi) in »drugačnimi«
(etnomuzikologi). Leydi bo torej eo ipso
264
LEYDI, DRUGA GODBA: ETNOMUZIKOLOGIJA
izhajal s stališča »drugačnih«. Vseskozi bo
prevpraševal samoumevne postopke mu-
zikologije in poskušal argumentirati de-
javnost etnomuzikologov. Posredno bi to
pomenilo vzpostavljanje drugačnega raz-
merja med tako imenovano »visoko« ali
»umetno glasbo« in »ljudsko glasbo«. Ne v
smislu nekakšne znanstvene vrednostne
nevtralnosti, temveč v smislu govora o
eni in drugi kot o človeški ustvarjalnosti.
Ločevanje te vrste namreč ne implicira
estetske sodbe kot take, kot se ponavadi
prikazuje, temveč je povezano z vprašanji
družbene distribucije moči. Tudi intele-
ktualne. Muzikologija ima namreč to
prednost, da svoje početje prikazuje kot
eksaktno, empirično, pozitivistično znan-
stveno, češ, tako je in nič drugače.
Določena ustvarjalnost, v našem primeru
določena glasba, je dobra, pomembna,
plemenita, dobro izvedena in podobno,
vse to pa po merilih, ki so skonstruirana,
vendar predstavljena kot dana, kot tako-
rekoč samoumevna, objektivna. Vse
drugo — tisto o pomenih in sporočilih —
je prazno govoričenje, bi rekli muziko-
logi. Dajmo banalen primer. Pomembna
je — recimo — partitura. Neka skupnost
uporablja tak, druga drugačen poskus
zvočnega zapisa. Neka kultura zapisa ne
pozna. Je torej »nepismena«. Na nižji stop-
nji. Zanjo notni (ali kakšen drugačen)
zapis glasbe naredi muzikolog. Ker je
vsak zapis glasbe zgolj približek le-tej —
dana glasba je pravzaprav to, torej glasba,
le v vsakem posameznem trenutku njene
izvedbe —, se z muzikološkim zapisom že
izgubi izdaten odmerek pomenov in vse-
ga ostalega, kar moramo nujno upoštevati
pri obravnavanju dane glasbe. Muzikologi
(vsaj nekateri) so težavo rešili nonša-
lantno in elegantno. Poenotili so stališča,
objektivizirali proučevanje glasbe. Na raz-
polago imajo lepo urejene notne zapise,
ki jih nato v svojih kabinetih in akadem-
skih okoljih udobno proučujejo. Leydi
velik del svoje knjige posveča prav spod-
bijanju smiselnosti takega početja. Tako
se na nekem mestu vpraša o »objektiv-
nosti« zvočnega gradiva, ki so ga s števil-
nih popotovanj v (od Evrope) oddaljene
kraje prinašali popotniki in (večinoma)
kolonialni uradniki. Na podlagi teh (pos-
redovanih in že zelo poenostavljeno ob-
delanih) gradiv si je recimo evropska
muzikologija zelo dolgo ustvarjala »objek-
tivno« mnenje o glasbi drugih kultur. Na
drugem mestu opozarja tudi na pre-
prosto dejstvo, da — čeprav se je primer-
jalna muzikologija, kot pravi, ponosno
oklicala za znanost, glasbena folkloristika
in etnologija pa sta bili odrinjeni kot
manjvredni stroki — folkloristi niso bili
zmeraj diletanti, komparativisti pa niso
zmeraj delali tako znanstveno, kot so
trdili. Hkrati opozarja, da to niti ni tako
pomembno, bolj ga skrbi samoumevnost
take delitve. Po mojem mnenju se njena
»samoumevnost« skriva po eni strani v
prej nakazanem razmerju med naravo-
slovnimi in družboslovnimi vedami, po
drugi pa je treba v tem kontekstu upošte-
vati tudi — večkrat zanemarjana ali po-
stavljena na različne neustrezne načine —
vprašanja družbene moči. Temeljitejše
ukvarjanje s slednjim seveda presega
okvir pričujočega zapisa.
Vendar je nakazano le ena od vred-
nosti Leydijeve študije. Bilo bi enostran-
sko in površno, če bi izpostavljali le ta
vidik, čeprav je — kot je verjetno dovolj
razvidno — odločilen. Osnovna razisko-
valna drža dodobra opredeli celotno
raziskovanje. Izsledke tega raziskovanja
moramo seveda vedno obravnavati v kon-
tekstu avtorjevega »teoretskega izho-
dišča«. Hkrati so kajpak pomembni tudi ti
izsledki, ne zgolj — nam ljubi — zorni kot
opazovanja. Tudi tukaj je Leydijeva knjiga
izredno močna, pomensko in vsebinsko,
da ne rečem informativno bogata. Leydi
se suvereno sprehodi skozi zgodovino et-
nomuzikologije, seveda s poudarkom na
kulturnem prostoru Italije, vendar z dog-
nanji, ki jih lahko s pridom uporabimo
tudi v druge namene, za proučevanje v
drugih kuturnih okoljih. Spotoma navrže
kopico teoretskih referenc, ki so za nas
po eni strani dragoceno izhodišče za
lastno poglobljenejše ukvarjanje s posa-
meznim vprašanjem, po drugi pa so v Le-
ydijevem pisanju povezane v večplastno
celoto. Leydi spretno opravi s posa-
meznimi protislovji, vendar ne na škodo
265
RECENZIJA
rdeče niti ali berljivosti knjige, ki je priv-
lačna za širši razpon bralcev. Ne zgolj v
smislu bolj ali manj (v etnomuzikologiji
ali muzikologiji) strokovno podkovanega
bralca, temveč tudi v smislu njegovega
profila. Knjiga je lahko torej zanimiva
tudi za zgodovinarja, etnologa, antro-
pologa ali sociologa. Leydi brez velikih
besed udejanja interdisciplinarnost. S
tem v zvezi omenimo, da je lahko knjiga
dragocen pripomoček vsaj pri osvetlje-
vanju, če že ne razčiščevanju nejasnosti v
zvezi z izrazi, kot so folk, tradicionalna,
ljudska in narodna glasba. S tem pa pos-
redno tudi z izrazi, ki jih uporabljamo v
drugem kontekstu, za spet drugo glasbo.
V mislih imam izraze, kot so popularna,
množična, rock, pop itn. glasba. S tem se
Leydi v pričujoči knjigi seveda ne
ukvarja, čeprav se na enem mestu do-
datne tako imenovane lahke glasbe. Ne
pove, kaj natančno naj bi to bilo, razeii da
jo razširjajo gramofonske hiše, in tako se
zdi, da tudi on pade v prej nakazano ador-
novsko dualistično zanko. A to nas na tem
mestu niti ne zanima, saj je omenjena
opazka v knjigi le bežna in ne vemo
natančno, kaj je hotel Leydi reči.
Ko že govorimo o tako imenovani
popularni glasbi, lahko mimogrede prite-
gnemo prevajalki, ki je italijanski izvirnik
L'altra musica prevedla z »druga godba«
in ne, recimo, »druga(čna) glasba«. Druga
godba je namreč, kot vemo, ime vsako-
letne glasbene prireditve v Ljubljani, na
kateri se predstavlja prav glasba »brez
meja«, kot jo opisuje ali pojmuje Leydi.
Leydi, kot smo nakazali, se ekspli-
citno ali implicitno veliko posveča tudi
vprašanjem zapisane in nezapisane gla-
sbe. Vprašanja ilustrira ne zgolj s primeri
iz rodne Italije, temveč tudi od drugod
po svetu.
S prevodom knjige Roberta Leydija
smo torej v slovenščini dobili še eno
interdisciplinarno in multikulturno za-
stavljeno delo, ki je obogatilo našo
družboslovno knjižnico.
Milko Poštrak
266
POVZETKI
Vito Flaker
ROJSTVO TOTALNE USTANOVE IN RACIONALIZACIJA DOBRODELNOSTI V DOBI RAZUMA
Dr. Vito Flalcer Je asistent za socialno patologijo in vodja študija duševnega zdravja v skupnosti na
Visoki šoli za socialno delo Univerze v LJubljani in predsednik Društva za novosti v duševnem
zdravju ALTRA.
Rojstvo totalne ustanove je povezano s pojavom absolutistične države. Opazimo pa lahko, da nekaj
njenih funkcij in vzorov izhaja iz srednjeveških oblik skupnega bivanja — dvora in samostana.
Vendar pa se le v meščanski družbi te oblike uporabijo zato, da bi izločili in izolirali posebne
skupine prebivalstva. Poseben prostor in poseben delovni čas poklicnih skrbnikov je omogočil
prebivalcem mest izvajanje dobrodelnosti na posreden in racionalen način. Članek se ukvarja z
logiko in različnimi pomeni tovrstne racionalizacije. Poskuša tudi prikazati, kako je ta
anahronistični način oblikovanja človeških odnosov preživel s pomočjo absolutistične oblasti in
kako je ta hibrid starodavnih vzorcev in novih struktur vzpostavil notranjo odvisnost, hkrati pa
zunaj, v odprti družbi omogočil, da sta se uveljavila enakost in neodvisnost kot temeljni načeli
novega reda, ne da bi ju pri tem ovirala osnovna pogoja človeškega bivanja: razlika in (so)odvisnost.
Tanja Lamovec
DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI SKOZI OČI UPORABNIKOV
Dr. Tanja Lamovec Je redna profesorica na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v
LJubljani in vodja Sekcije za zagovorništvo pri Društvu za novosti v duševnem zdravju ALTRA.
Pričujoči sestavek se opira na angleško raziskavo, ki sta jo izvedla Peter Barham in Robert Hay-
ward (1991, 1992). Pogovarjala sta se s skupino uporabnikov, ki živijo v skupnosti in občasno
prejemajo psihiatrične in psihosocialne usluge. Avtorja sta v objavila dobesedne zapise večjega
dela njihovih izpovedi, v katerih so razkrili nekatere vidike svojega življenja. Ti podatki so zelo
dragoceni, saj raziskave le redko prikazujejo delovanje skupnostnih služb, kot ga vidijo uporabniki.
Razkrivajo nam dosežke pa tudi pomanjkljivosti teh služb. Glede na to, da pri nas skupnostnih
služb v pravem pomenu besede še nimamo, je koristno nekoliko obširneje predstaviti vsebino
teh pogovorov, da bomo pripravljeni, ko bodo zaživele tudi pri nas, in se morda izognili nekaterim
napakam.
Srečo Dragoš
SOCIALNA ETIKA: MED PREPRIČANJEM IN ODGOVORNOSTJO
Mag. Srečo Dragoš Je asistent za sociologijo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Neetična je samo dejavnost strojnih in organskih sistemov, medtem ko so etična delovanja lastnost
interakcijskih, psihičnih in družbenih sistemov. To pomeni, da se lahko sprašujemo o načinih
njihove etike, ne pa o tem, ali jo imajo ali ne. Zato sta že v naslovu poudarjena dva možna pristopa
k tej temi: etično delovanje lahko presojamo glede na njegovo regulacijo ali pa z vidika motivacije.
V prvem primeru gre za načine urejanja etičnih delovanj (npr. za razlikovanje med profesionalnimi
in neprofesionalnimi načini), v drugem primeru pa gre za racionalnost tovrstnih odločitev, ki jo
je Weber obravnaval kot dilemo prepričanja in odgovornosti. Ta etična dilema ostaja še danes
aktualna, kar avtor ilustrira na primerih iz slovenske zgodovine in na primeru iz socialnega dela.
Birgit Rommelspacher
DESNIČARSKA SKRAJNOST IN RASISTIČNO NASILJE
kontroverznosti o vzrokih
Dr. Birgit Rommelspacher je profesorica za delo z deklicami in ženskami na Alice Salomon
Fachhochschule für Sozialarbeit und Sozialpädagogik v Berlinu.
267
POVZETKI
Od združitve Nemčije se je rasistično nasilje tako v vzhodnem kakor v zahodnem delu dežele
nevarno zvečalo in porasli so incidenti, povezani s skrajno desnico. Med znanstveniki z različnih
področij so se razvila velika in večplastna nasprotja o vzrokih tega nasilja. Je treba iskati razloge v
naraščajoči ekonomski negotovosti, v zmanjšanju možnosti, ki jih imajo mladi ljudje? Ali pa gre
najprej za ksenofobijo, kakršno najdemo tudi drugje po svetu? Ali govorimo o ekonomskih interesih
bogate Zahodne Evrope, ki poskuša omejiti pritok revnih priseljencev? Ali pa so morda nasilna
dejanja izraz na novo prebujenega moškega šovinizma, ki nas sooča z najslabšim v nemških
tradicijah? Razprav je zelo veliko. Avtorica meni, da osnovni obrisi konflikta, tudi če so nejasni,
vedno odražajo vidike rasizma in nasilja kot simptomov vladajoče družbe. Gre za pojav, ki na eni
strani izvira iz logike in interesov slednje, na drugi pa iz razumevanja pojava kot znamenja prehodne
krize, v kateri se pokažejo specifični problemi obrobnih skupin.
268
Editor's Notes
This journal has already published a number of papers dealing with the relationship
between social work and politics, but of course the subject is far from exhausted, be-
cause this relationship is continuously reconstituted in everyday social work practice.
The term »politics« does not only refer to the sphere of political authority that regulates
practice, but also and mainly the political practice as the unavoidable and essential part
of any endeavour beyond charity to improve the situation of the people who need help.
But even charity has a place in the political universe, as history teaches us.
And here, in fact, is the key: while talking about »endeavours to improve the situation
of the people who need help«, it should not be forgotten (1 ) that those who »need help«
or are threatened in some ways have often in history been identified as those who in
fact threaten (either the social order or at least some »sense of order«), (2) that the
definition of an »improved situation« wholly depends on the dominating values within
the given social-political order, and (3) that there are motives to every »endeavour«, those
determined by the very position of the subject of »endeavour« and reaffirming this posi-
tion being much more important than the pronounced ones. Yet »endeavours to im-
prove the situation of the people who need help« is one of the kinder definitions of the
field...
Much about this can be found in Vito Flaker's paper, discussing the history of the
»total institution«. The link between »providing help« and the political field is rarely
seen as clearly as when we observe how these things emerged, how concept have been
established, how what is now considered unthinkably as an evident form of help origi-
nally had other aims... The distinction of »the needy« from everybody else (other sub-
jects, citizens etc.) is tied up with political discourse, but at the same time, the distinc-
tion amongst »the needy« themselves, however well articulated (within different profes-
sions), never puts in question, much less abolishes that which ideologically unifies them
within that discourse: their very »difference«.
If, therefore, this distinction defines the political status of »the needy«, that is, a rela-
tionship of power in which the latter are always mere receivers of help and thereby
automatically in an inferior position, then the way of changing this relationship is politi-
cal emancipation. »Political« in the sense of establishing a political action with the pur-
pose of preventing the mechanisms of stigmatisation and discrimination to continue by
inertia, and of empowering the subjects of emancipation, releasing them from their
dependency on the political will of this or that authority on their lives. Political emanci-
pation of psychiatric patients in Slovenia has begun with the establishment (and the
concept) of (self-)advocacy, and this in turn begins with the people speaking out about
their experiences with mental health services and with the changes this forces upon
the formation of the services. This is what the research reported òy Tanja Lamovec sig-
nifies.
No doubt professional ethics is very much related with these issues, inasmuch as its
purpose is the protection of (the rights of) users, essentially including that their com-
ments, objections, suggestions etc. be heard. Even though professional ethics no longer
seems to lye depending on politics as it used to be, for example, in real socialism (Soviet
psychiatry immediately springs to mind), a link remains, but what essentially remains is
the question of how much a professional ethics includes responsibility towards users.
To achieve this, the users actually have no other means than by way of poUtical emanci-
pation establish a dialogue with the profession. Surely, the whole thing is still far from
being free of contradictions and ambiguity; this is demonstrated on an example by Srečo
Dragoš. There is probably no single key through which these relationships could be
regulated once and for all, and consequently professional ethics, just as political eman-
cipation, seems a permanent and open-ended project.
269
EDITOR'S NOTES
There is a notable political dimension of the racist, nationalist and similar ideologies
underlying the attacks on immigrants and other marginalised social groups. Such at-
tacks, certainly not unknown (but as yet rather unstudied within social work) in this
country, have been a recurring experience in Germany; to learn from it, we publish
Berlin psychologist Birgit Rommelspacher's paper which was originally written for the
last year's issue of Perspectives of Social Work, the international edition of this journal.
The phenomenon has huge implications for social work, as it demands of social work-
ers to challenge its causes rather than merely trying subsequently to put out the fire,
and not merely in the metaphorical sense.
270
ABSTRACTS
Vito Flaker
THE BIRTH OF TOTAL INSTITUTION AND THE RATIONALISATION OF CHARITY IN THE AGE OF REASON
Vito Flaker, Ph. D., is assistant lecturer of social pathology and bead of Community Mental Health
Studies at University of Ljubljana School of Social Work, and chairperson of ALTRA -Association
for Innovations in Mental Health.
Although the birth of total institution is usually seen in relation to the absolutist state, some of its
functions and patterns derive from two mediaeval forms of communal residence: the court and
the monastery. By the end of the 16*^ century, they were transformed into places of seclusion and
isolation for »deviant* groups from the rest of society. Specific space and specific working time
of professional carers enabled town dwellers to perform charity in an indirect and rational way.
The article looks into the logic and the various meanings of this rationalisation. It also tries to
give an account of how this anachronistic mode of patterning human relations and experiences
has survived by the help of absolutist power. As a hybrid of ancient patterns and new structures,
total institution fostered dependency and domination on its inside, while on the outside, in soci-
ety at large, it allowed the basic new order notions of egalitarianism and independence to remain
unchallenged by the basic conditions of human existence: difference and (inter)dependence.
Tanja Lamovec
COMMUNITY MENTAL HEALTH THROUGH THE EYES OF THE USERS
Tanja Lamovec, Ph. D., is professor at University of Ljubljana Philosophical Faculty, Department
of Psychology, and chairperson of the Advocacy section of ALTRA-Association for innovations in
mental health.
The article is based mainly on the data presented by two British researchers, Peter Barham and
Robert Hayward. They conducted a series of interviews with a group of users living in the com-
munity and recipients of community mental health services. Parts of the interviews were tran-
scribed verbatim, as they were found to reveal some intriguing aspects of their lives. Such data
are an extremely valuable source of information, as much as they are rare, because most research
is still done with professionals as informers. The paper is a story of successes and failures of
community services as reflected through the lives of their users. Since community mental health
services in Slovenia are as yet virtually non-existent, the contents of these interviews are pre-
sented in some length. It is hoped that when community mental health eventually becomes ac-
ceptable to our democratic society, we may take it from there and develop it further instead of
repeating the same mistakes all over again.
Srečo Dragoš
SOCIAL ETHICS: BETWEEN CONVICTION AND RESPONSIBILITY
Srečo Dragoš, M. A, is assistant lecturer of sociology at University of Ljubljana School of Social
Work.
The work of machinery and organic systems is non-ethical, whereas interactive psychic and so-
cial systems are characterised by ethical actions. Their ethical mode may be questioned, but not
whether they »have« or »don't have« ethics. The tide of the paper already points out the two
possible approaches to the subject: ethical actions can be evaluated either with regard to their
regulation or from the viewpoint of motivation. In the former case, it concerns the ways of regu-
lating ethical action (e. g., the difference between professional and non-professional ways), while
in the latter case, it concerns the rationality of a given choice, considered by Weber as the di-
lemma of conviction and responsibility. That the dilemma maintains its importance, is illustrated
on examples from Slovenian history and on the example of social work.
271
ABSTRACTS
Birgit Rommelspacher
RIGHT WING EXTREMISM AND RACIST VIOLENCE
the controversy as to its causes
Birgit Rommelspacher, Ph. D., is professor for work with girls and women at Alice Salomon
Fachhochschule für Sozialarbeit und Sozialpädagogik, Berlin.
Since the unification of Germany, there has been an intimidating growth in racist violence and
an upsurge of extreme right-wing incidents, both in the former East as well as the Western part of
the country. These developments have brought forth strong and multi-faceted controversies
amongst scientists in various professional fields as to the causes of such violence. Should one
look for the reasons behind all this in the growing economic insecurity, in the lack of possibili-
ties for young people? Or is it primarily xenophobia, such as we can find elsewhere in the world?
Are we talking about the economic interest of a rich Western Europe, trying to isolate itself from
an immigration influx of the poor? Or might the acts of violence be an expression of a freshly
awakened male chauvinism, presenting us with the worst of German traditions? The discussions
are indeed plentiful. It is the author's opinion that the lines of conflict, however vague they may
be, always contrast the aspect of racism and violence as a symptom of the dominant society. This
is a phenomenon originating in the logic and interests of the latter on one hand, and understand-
ing the phenomenon as a sign of a passing crisis on the other, in which the specific problems of
marginal groups are exposed.
272
Novi izdaji:
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Uz Kelly,
Birgit Rommelspacher, Valerie Sinason, Moira Walker
Spolno nasilje
Feministične raziskave za socialno delo
Predgovor Darja Zaviršek
Zbirka Ženske in duševno zdravje
Cena 2500 SIT
Traudi Mihalič, Milan Ambrož
Samorazvoj za konkurenčnost organizacije
Zbirka Management v socialnem delu
Cena 2940 SIT
Obe knjigi lahko naročite pisno ali po telefonu na uredništvu Socialnega dela
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
•	Besedilo je treba oddati hkrati na disketi in v izpisu. Izpis naj ima dvojne razmake (30 vrstic na stran), 65 znakov na
vrstico (velikost znakov: 10 pik).
•	Besedilo na disketi naj bo zapisano v enem od naslednjih programov: WordStar, WordPerfect, Word for DOS ali Write
for Windows, lahko pa tudi v formatu ASCII ali .txt, vendar brez preloma vrstic.
•	Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd. Ne uporabljajte
avtomatičnega številjenja odstavkov. Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo zaznamovane na izpisu. Za citate,
opombe naslove ipd. bomo uporabili naš standarden tisk.
•	Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte zgolj za poudarjeno besedilo, v referencah kakor na zgledih
spodaj in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove, razločevanje citatov ipd.
•	Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte pravila,
ki veljajo za veliko začetnico. Če bi zaradi kakšnega posebnega učinka želeli, da so deli besedila v samih velikih črkah,
zaznamujte to na izpisu.
•	Vse opombe naj bodo v formatu opomb (footnotes ali endnotes) ali pa pomaknjene na konec besedila.
•	Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk čmo-bel. Če so
grafike računahiiško obdelane (na disketi), se posvetujte z uredništvom.
•	Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor
ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako:
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem
društvu.
D, Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields. Women, men and ethnography. London:
Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.), Lectures in Experimental Psy-
chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press.
J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A Psychoanalytic Essay on the Malady of the Ideal. New York:
Norton.
— (1991), Sadomasochism in the perversions: some thoughts on the destruction of reality./. Amer.
Psychoanal. Assn., 39:399415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2:54-60.
Didier-Weilefe/. (1988),	arte. Buenos Aires: Nueva Vision.
A. Miller (1992), Drama je biH otrok. Ljubljana: Tangram.
D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: - (1975), Through Pediatrics to Psy-
choanalysis. New York: Basic Books.
Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. S črto na začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja
kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor
pri navedenem viru. Avtorjevo ime (v zgledih zgoraj inicialke) lahko tudi izpišete.
•	Reference v besedilu naj bodo urejene tako: (avtor j, koavtor, letOj: stran^ avtor^, koavtor^ leto^: stran^; itn.); enako, če
gre za urednika. Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati. Npr.: (Bell, Caplan,
Karim 1986; prim, tudi Didier-Weü et al. 1988; Winnicott 1949:145; Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991:
87). Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr.
...po Millerjevi (1992:121) je... ali ...po Millerjevi (/Ш.) je... Kadar je referenca izključna ali bistvena vsebina opombe
pod črto, oklepaja ne pišite.
•	Vse tuje besede (razen imen) in latinska bibliografska napotila (ibid., op. cit ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z
izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite med poševni črti, npr.:... igra /play/ ...; s takima črtama
zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: ..."/družina/ ima funkcijo..."; ...po Millerjevi je "funkcija
družine/je/...".
•	Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v ne manj od 10 in ne več od 15 vrsticah. Omembe avtorja naj bodo v tretji
osebi.
•	Posebna datoteka, katere ime je priimek avtorja besedila, naj vsebuje kratko informacijo o a\torju (v tretji osebi). V
datoteki Y bo torej pisalo:
Sociologinja dr. X Y je asistentka na \lsoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih
delavcev Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce.
•	Če želite, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi,
jih pripišite v oklepaju.
Editorial Board
Vika Beve
Vito Flaker
Anica Kos
Blaž Mesec (Chairman)
Pavla Raposa Tajnšek
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
social work
Vol. 35, June 1996, Part 3
Published by University of Ljubljana School of Social Work
All rights reserved
EdItor-ln-Chlef
Bogdan Lešnik
Edltors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international editor)
Address of the Editor
Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia
phone (+386 61) 13-77-615, fax 13-77-122
e-mail socialno.delo@uni-lj.si
Advisory Board
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Tanja Rener
Bernard Stritih
selected contents
Published in six issues per year
Vito Fiaker
THE BIRTH OF TOTAL INSTITUTION AND THE RATIONALISATION OF CHARITY
IN THE AGE OF REASON	185
Tanja Lamovec
COMMUNITY MENTAL HEALTH THROUGH THE EYES OF THE USERS	197
Srečo Dragoš
SOCIAL ETHICS: BETWEEN CONVICTION AND RESPONSIBILITY	217
Birgit Romrnelspacher
RIGHT WING EXTREMISM AND RACIST VIOLENCE: THE CONTROVERSY AS TO ITS CAUSES 227
EDITOR'S NOTES and ENGLISH ABSTRACTS	269
socialno delo 35 (1996), 3
članki
Vito Flaker
ROJSTVO TOTALNE USTANOVE IN RACIONALIZACIJA DOBRODELNOSTI V DOBI RAZUMA 185
Tanja Lamovec
DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI SKOZI OČI UPORABNIKOV	197
Srečo Dragoš
SOCIALNA ETIKA: MED PREPRIČANJEM IN ODGOVORNOSTJO	217
Birgit Rommelspacher
DESNIČARSKA SKRAJNOST IN RASISTIČNO NASILJE: KONTROVERZNOSTI O VZROKIH 227
poročila
IZZIV STAROSTI - ODGOVORI SOCIALNEGA DELA V EVROPI • Blaž Mesec	237
NEOFAŠIZEM IN RASIZEM V EVROPI IN SOCIALNO DELO • Vida Miloševič-Arnold	247
VIRTUALNA NAVZOČNOST SKRAJNE DESNICE • Bogdan Lešnik	255
recenziji
R. CONSTABLE, V. MEHTA (1994), EDUCATION FOR SOCIAL WORK IN EASTERN EUROPE
• Darja Zaviršek	259
R. LEYDI (1995), DRUGA GODBA: ETNOMUZIKOLOGIJA • Milko Poštrak	263
povzetki
SLOVENSKI	267
ANGLEŠKI	269
ISSN 0352-7956	UDK 304+36