Kmetijske in rokodélske novic
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 7. Velkitravna. 1845.
List 19.
Vodnikovi napiſ sa méſez Velkitraven.
Natura jeſéni pretrudna saſpí,
Saló ſe pomladi veſela shudi.
Pesem deklice, ki je v šolo hodila.
Ko bi oboléla,
Tolaž že imam:
Sercé bo vesélo ,
Kér brati kaj znam!
Enac'ga veselja
En drug' ne pozná,
Ki v šolo ni hodil,
Ki brati ne zná.
im v šolo hodila,
Se učila terdó,
Kar znam, bi ne dála
Za svitlo zlató.
Kaj tekne lepôta,
Denarji, blagó ,
Če v serci in glávi,
Pa prazno bi blo !
V praznik vesélo
Mi mimo čas gré;
Če pasem, znam brati,
Kaj lep'ga za sé.
Po zimi brezdelnim
Čas dolgo terpí,
Jez berem ali pojem,
Mi naglo beží.
On iše za dnarje,
Vesélja za se,
Si zdravje poškodje,
Si spaci sercé.
Sim v šolo hodila,
Se učila terdó,
Kar znam bi ne dala,
Za svitlo zlató!
ne zvedó; drugič se kmetje ne zjedinijo in zdru-
ženi takiga dela ne poprimejo; tretjič pa, kér take
poprave veliko dela in truda potrebujejo, in koj
pervo leto dobička na cente ne donesó. Sej je
bilo tavžent let takó, nej pa še zdaj osta-
ne: to je navadni žalostni izgovor.
Pušave, kakor smo že précej v začetku rekli,
so več ali manj pešene in suhe planjave, po kterih od-
vsih strani vetrovi razgrajajo, in vso rast zatirajo.
bi se nar hitreji zboljšati dale, če bi se nar pred
poskerbelo, v takih krajih sapam in vetrovam
v okom priti, de bi jih pervič ti takó naglo ne su-
šili, in de bi drugič vsake pestí dobre zem-
lje, ki se je na tacih pušavah komej naredíla,
preč ne popiháli.
K tem pomaga po dolgih skušnjah nar
bolj zasajeno drevje in germovje, de ne
morejo vetrovi z vso svojo močjo razgrajati in bu-
čati, temuč se sčasama zmanjšajo in podhinejo;
kmalo bo okoli tacih pušav tudi zrak drugačni po-
stal, bo bolj vlažen in rodoviten. Drevje bo vlaž-
nost in mokroto na se potegovalo in dalje časa pri-
deržovalo, od ktere bodo začéle koreninice trav in
zeliš po celi pušavi okrepčevati se, čversteji rasti
in dobrih rastljin za pašo govedam in drugim živa-
lim obrodovati.
Če ni zgorna perst taciga zemljiša preslaba,
Kakó se dajo pušave v bolji stan pripraviti?
(Iz Dunajskiga časopisa.)
Če se človek okrog po deželi ozrè, zagleda
golih in nerodovitnih pušav dovelj, kjer ne raste
ne trava ne germovje, kjer se nič druziga ne naj-
de, ko pesek in mertvica, koder divji vetrovi svojo
prešernost vganjajo, in vsako rastljino že v kalu
zadušé in do dobriga pokončajo.
Priden in umen kmetovavec bo sam pri sebi
mislil, ali bi ne bilo moč takih pušav zbolj-
šati, in jih v bolji stan pripraviti? de bi
mu zboljšane sčasama raznih pridelkov in veliko
dobička donesle. Ja, ljubi moj kmetovavec, mogoče
je, mogoče!
Takó vidimo na Francozkim, Nemškim, Oger-
skim *) in v več druzih krajih cele daljave, ktere
so pridne roke iz pustih pušav v lepe gojzde, dobre
njive in rodovitne senožeti preobernile. De se pa
do zdaj še tacih lepih in koristnih izgledov le po-
sameznim vidi, so razni vzroki tega krivi; pervič
se sploh po kmetih dobre in koristne poprave lahko
*) V Mezehögyezu, velkim ces. kobilstvu na Ogerskim
je okoli 700 oralov samó z akacijami nasajenih. Miši in
zajci so malim drevesčikam sicer zlo nadlegovali, vunder jih
veliko tavžent dreves sedaj prav čversto raste.
Vredništvo.
V. Stanig
☞4
se dajo potem takim iz pašnikov kmalo senožeti na-
praviti, ali pa z umnim obdelovanjem in gnojenjem
tudi v njive predelati. Tam pa, kjer imajo še
vodó pri rokah, bodo pa še bolj opravili, če seno-
žeti iz njih napravijo. Zdaj bomo pa povedali z kakš-
nim drevjem bi bilo nar koristniši, pušave zasaditi
ali obsejati, de bi se popred v pravi stan spravile.
Če hočemo veliko drevja v suhi in pusti pu-
šavi zarediti, jo moramo z mladimi drevesci ob-
saditi ali pa z drevjim semenam zasejati. Po mno-
goverstnih skušnjah učenih drevorednikov je boljši
drevesno seme sejati, kakor mlade šibince saditi:
zató, kér se drevesca v ptujo zemljo prenesene,
nikoli takó ne sponašajo, kakor ondi, kjer so iz
semena zrastle.
Kar drevesa vtiče, ktere bi se med drugimi v
pušave saditi ali sejati priporočevale, moramo na-
vadni akacii *) nar več hvale dati, ktera v
nar pustejši zemlji zmed vsih dreves nar bolj in
nar raji raste, v dobri zemlji se pa v malo letih
takó zaredí, de je kaj. Akacijev les je velike
hvale vreden.
Gosp. dohtar J. B. Rupreht je akacijo vsim
kmetovavcam v enakih okolišinah saditi in sejati,
v zboru c. k. družbe na Dunaju 13. Prosenca te-
kočiga leta prav gorko priporočeval.
Z akacijevim semenam se zamorejo imenovane
pušave sčasama takóle v senožeti ali njive spre-
oberníti:
Poleti se mora pušava, ktero hočemo v bolji
stan pripraviti, odločiti, in v več, postavim po 16
oralov velikih kosov razdeliti. Od vsakiga takiga
kosa se na vsih štirih voglih po 20 sežnjev široke
rajde odločijo, ktere kakor meja notrajni del obdajo.
V jeseni se pervikrat le polovica teh rajd, to
je 10 sežnjev, preôrje, in v mescu Kimovcu z
akacijevim semenam (15 do 20 funtov na 1 oral)
obseje in povleče. Čez 5 let se ravno takó z
drugo polovico imenovanih rajd zgodí. Čez
druzih pet lét je pervič obsejana polovica rajde
že gojzd postala, ki se že sekati da. V tem redu
je potem od 5 do 5 let enkrat ena, drugikrat druga
rajda za sekanje gôdna, in kér se zmiraj le polo-
vica rajd poseče, obderží zagrajen delež zmiraj
lepo drevesno mejo, ki rodovitnost ograjeniga zem-
ljiša množi. Pri tem sekanju dreves naj se ni-
kar vse drevesa brez razločka ne sekajo, ampak
lepši akacije naj se dalje rasti pustijo , de se za
razne rokodelstva pripraven les iz njih perrodí.
Kdor želí dobriga akacijeviga semena kupiti,
ga dobí pri Henriku Zeligu, c. k. dvornim kup-
čevávcu z semeni na Dunaju.
Pri reji prešičev je snažnost potrebna.
Ljudje sploh mislijo, de so prešiči nesnažne
živali, kér radi po zemlji berbajo, po blatu in lu-
žah brodijo, in če je gerši mlaka, raji se va-njo
zavalé; zatorej si tudi ne prizadevajo svinjskih hle-
vov ali svinjakov čediti in snažiti, kakor bi bilo prav,
temuč jih pusté, dokler se v njih toliko gnojá in
druge nesnage ne nabere, de žival težko vun in
noter hodi.
Ali vse te misli od nesnažnosti prešičev so
grozno krive. Prešič v zemlji berba in rije le zató,
kér si v nji taciga živeža iše, kakoršniga mu je
Stvarnik že pri stvarjenju odločil; po lužah in
mlakah se valja in brodi pa le, de se ondi ohla-
dí, in z lužničo serbenje svoje kože vtolaži.
V svinjakih so prešiči gotovo čedni, kar se že iz
tega vidi, kér hodijo v svinjaku vselej le v en kot
svoje potrébe opravljat, in ko jim le prostora ne
manjka, nikoli nastelje z svojim blatam in scavni-
co ne nesnažijo.
Ne pušajte tedaj svinjakov v nemar, temuč
ukažite jih saj vsak drugi dan izkidati: če so pa
majhni, in svinje nimajo veliko prostora v njih, bo
prav, če se to delo dan za dan opravi in svinjak
do čistiga osnaži.
Kakšna nastelja je nar bolji za svinjak, bi
vtegnil morde kdo poprašati? Tistimu to le odgovo-
rimo: Če so tla v svinjaku lesene, ni treba o po-
letnim času nastiljati, če so pa kamnate, je prav,
de se vsak dan kaj suhe stelje, naj bo slamnata ali
kakšna drugačina va-nj pomeče. Po zimi se pa mo-
rajo svinjaki prav dobro z suho steljo nastiljati,
zató de prešiči v njih mraza ne terpé, temuč vse-
skozi suho in gorko lego imajo.
Podovor
kmetiſhkiga ozheta s ſvojim naravoſlovja suzhenim
ſinam, v meſzu Malitravnu.
(Konez.)
Şin. Vsemite mehur, napihajte ga toliko, de
ima gerbe; saveshite ga in poloshite na gorko pezh.
in kmalo boſte vidili, de ſo sginile vſe gerbe, ktere
je imel poprej; poloshite ga ſpet na mersel kraj ,
in ſpet ſe bodo vidile gerbe; sakaj s gorkoto ſe
srak rastegne in sredká, potrebuje vezh proſtora in
bolj napolnuje mehur; pri mrasu pa ſe bolj ſkerzhi
in sgoſti, njegovi pritiſk na mehur prijenja, in me-
hur ſe sgerbi.
Ozhe. To sdaj she umém. Od kod pa ſapa
pride? kar ſim te prezej od konza vpraſhal.
Şin. Vſe to, kar ſte sdaj ſliſhali od srakniga
pritiſka, in njegove ſtegljivoſti in ſkerzhljivoſti, vam
je bilo potréba vediti, preden vam samorem ras-
kasati, kakó ſapa poſtane. Srak ſi namrezh prisa-
deva, povſod enako ſproſtreti, smirej ſe obdershati
v ſvoji ravnoteshi, in na ſe, kakor na vſe druge
rezhí, s mozhjo pritiſka. Ako v kakim kraju pre-
jenja njegov pritiſk, ali poſtane mozhneji, ſe srak
ne more vezh ohraniti v enaki teshi; blishnji tesheji
hiti v kraj, v kterim je pritiſk prijenjal, dokler ſe
ne poſtavi v ravnotesho in goſhavo, in ta vlek,
piſh ſe imenuje ſapa, veter.
Ozhe. Tole mi moraſh pa malo bolj pojaſniti,
ſizer ne rasumém.
Sin. Ako po simi odprete hiſhne vrata, vidite
dim iti v hiſho in zhutite ſapo. S gorkoto ſe nam-
rezh srak ſtanjſha in slajſha, in s mrasam sgoſtí
in steshi. V sakurjeni hiſhi je tanjkeji in lasheji
srak, in njegova tesha in pritiſk manjſhi, kakor
pa sunaj hiſhe. Zhe ſe hiſhne vrata odprejo, hiti
svunanji tesheji in goſteji srak v hiſho takó dolgo,
de ſe poſtavi s hiſhnim v ravnotesho in goſhavo,
zhe ſe vrata poprej ne saprejo, in napravi ſe ſapa
med vratami.
Ozhe. Is tega poduka sdaj ſposnam, kakó
de ſapa poſtane pri vratih; tega pa ne, kakó
de sunaj naſtopi.
Şin. Ravno takó ſe napravi tudi ſapa od su-
*) Od ktere je bilo v listu 15. in 16. govorjeno.
*)Od tega kupca smo tudi mi unidan 4 funte akacijeviga se-
mena prejeli; na Dunaju sicer 1 funt le 24 krajcarjev
velja, mi smo ga po pošti dobiti hitéli, zató funt na 40 kraj-
carjev pride, kar je bilo v poslednjim perloženim listu
Vredništvo.
naznanje dano.
5
naj. Şonze, ogenj, bliſk i. t. d. sgreje in slaj-
ſha srak, kakor gorkota v hiſhi; ſoſedni tesheji
srak sdaj hiti ſe s njim poſtaviti v ravnotesho. S
mrasam, deshjem, tozho i. t. d. ſe pa srak ras-
hladí, sgoſtí in steshi, in ſi prisadeva, poſtaviti ſe v
ravnogoſhavo s ſoſednim redkejim srakam; in ta
srakni vlek is eniga kraja v drusiga je veter,
ſapa, in ne neha poprej, dokler srak ni v ſvoji
ravnoteshi in goſhavi.
Ozhe. To ſi mi sdaj she dobro pojaſnil. Povej
mi ſhe, sakaj de ſo ſpomladi vezhidel mozhne
ſape, slaſti pa letaſ?
Şpomladi po krajih, kjer ni vezh ſnega, ſonze
srak she slo sgreje, tedaj tudi slajſha, in njegovi
pritiſk od te ſtrani prijenja; v krajih pa, kjer je
ſhe ſneg, poſtavim v hribih, ſe pri tajanju ſnega
srak mozhno ras-hladí, tedej tudi sgoftí in steshí,
in njegov pritiſk od te ſtraní je huji, in takó ſe po
sgorej danim poduku ſapa napravi. Letaſ pa ſo sató
takó hude ſape bile, kér je ſhe po mnogih krajih
veliko ſnega, ki ſe sdaj taja. Tudi pri pogoriſhih
ſo vezhdel mozhne ſape, kér ogenj mozhnó srak
sgreje in slajſha, ſoſedni tesheji v ta kraj hiti in
takó ſapa naſtopi.
Ozhe. Ali bi ne bilo boljſhi, ko bi ne bilo
vetra, kteri nam vezhkrat naredí veliko ſhkode?
Şin. Veter je velika dobrota boshja. Veter nam
nashene desh in naredí ſpet lepo vreme; smeſha
srak in ſtorí bolj sdraviga; obrodoví raslozhno zve-
tezhe dreveſa in seliſha, kér rodovitni zvetliſhki
prah rasnaſha; naſ poleti pri delu in na poti pri-
jetno hladí, goni barke in mline i. t. d. in nam je
na tolikanj vish prav slo koriſten.
Ozhe. Hozhem sanaprej na ta prid vetra mi-
ſliti, in nikoli ne zhesenj, ali zhes Boga, ki ga je
vſtvaril, memrati.
Janes Jashirk.
PogOVor
zdraviga in bolniga kamna na tlaku zraven hiš
(trotoir) v nekim mestu.
Zdravi k. Kakó je že kej sosed! Kakó se po-
čutite?
Bolni k. E kakó bi se počutil! Bolêhin sim,
kakor vidiš; škerbe imam po vsih straneh, in oserčje
mi hoče skoperneti; skorej bi menil, de se me ne-
duha misli prijemati.
Zdravi k. Če je temu takó, bote morebiti že
kmalo dobri za penzijon.
Bolni k. Kogá, za penzijon! za penzijon
praviš ti? To ti povém, de tega po nobeni ceni ne.
Dokler je kej življenja v meni, hočem služiti, in
svojo dolžnost spolniti.
Zdravi k. Po svoji priprostosti bi jest mislil
de ta ne spolni svoje dolžnosti, kteri ljudem le v
spotiko služi.
Bolni k. Prav si rekel: po svoji pripro-
stosti; zakaj vi mladi, kakor čutim, ne mislite de-
leč. Res je sicer, de, kader dež gré, voda globoko
po mojih rebrih stojí; vunder še ne takó globoko,
de bi komu čez škornjice notri šla, kader v me
stopi. Kar pa ženski spol zadéne, znajo gospodične
takó drobno gledati, de vselej, kader je kej vode
v meni, nožico prav lično čez me prenesejo, kakor
de bi grofnje bile iz poglavitniga mesta.
Zdravi k. Če je taka, vunder sami obsto-
jitè, de saj pri ženskim spolu svoje dolžnosti ne
spolnité.
Bolni k. To ti po napčinim sklepaš, ljubi moj!
zató kér med starimi in mladimi kamni nič razločka
ne delaš. Ali meniš, de smo mi, kar nas je starej-
ših, le zató tukaj, de bi ljudje svoje podplate na
nas postavljali? Naša služba više gré, kakor do
podplatov. — Kader se namreč mi k veči starosti
povzdignemo, se tudi naš namen povzdigne: in te-
dej imamo zlasti to navdajo ali skerb, de vse
ljudí, kteri po nogah hodijo, učimo in opominjamo,
kakó de imajo z previdnostjo hoditi, glave ne pre-
stermó po konci deržati, ampak ponižno v tla gle-
dati, in se varovati, de ne padejo. Takó jim tedej
gotovo imenitno službo zkažemo, kér jih vadi-
mo in učimo v nar potrebniših čédnostih, v paz-
nosti, previdnosti, ponižnosti in dostikrat tudi v
poterpežljivosti, brez kterih ni mogoče, modro in
srečno obhajati na tem svetu.
Zdravi k. Bi ne bil verjel, de ste vi starci
takó imenitni. Skorej bi se moolo iz vašiga govor-
jenja sklepati, de vi puhli in škerbasti bolêhneži
ljudem bolj služite, kakor mi, ki smo zdravi in celi.
Bolni k. Se čudim, de ti pri svoji starosti
nad tem dvomiti moreš, kar vunder vsak otrok lahko
zapopade. Kaj je več: glava ali podplati? —
Gotovo glava. Zdaj pak je očitno, de vi mladi
le podplatam strežete; mi pa — glavi, ktero z
modrostjo pólnimo, in z vsemi čednostimi, ktere so
k razumni obhoji potrebne. Ali po tem takim še
dvomiti moreš, če je naša služba imenitniši, kakor
vaša? — Tode ta imenitnost in koristnost naše služ-
be, od ktere sim ti dozdaj pravil, še ni vsa, zakaj
še veliko drugih straní je, po kterih mi ljudem ko-
ristiti zamoremo. Če, postavim, kaka gospodična
naglo in neprevidama v naše vodéno oserčje stopi,
in si takó od vsih plati svoje oblačilo oškropí: kakó
vesela je potem perica, ktera po tej poti k veliko
večimu zaslužku pride; de nič ne govorim od milárja
ali zajfenzidarja, in vsih tistih, kteri milo ali žajſo,
in mnoge omake za madeže prodajajo. Če se pa
primeri, de kdo clo v našo jamo pade, in si kako
kost zlomi: kakošen seménj imajo takrat vsi poma-
gavci, nosivci, obvezovavci in poravnavci ali vrav-
navci kostí! Oh ti ne véš, koliko sem že doživel
tacih primérikov. Vunder, če ti hočem prav odkrito-
serčno govoriti, med vsim so mi nar ljubši le take
prigodbe, kjer se kteri samo oškropi; zakaj memo
gredé ti povém, de, če ravno ljudje pravijo, de
imamo mi kamnitne serca, imam vunder vselej, kader
si kdo kako nogo ali roko zlomi, skorej več usmi-
ljenja, kakor veselja; ja ko bi se ne bal, de bi me
moj hišni gospodar ne slišal, in me potlej v pen-
zijon ne djal, bi hotel reči, de pri takih napadih vse-
lej več žalosti v svojim sercu občutim, kakor on
v njegovim. — Tode ta žalost se nam vunder obilno
povračuje z spoštljivostjo in častjo, ktero nam ljudje
po takih naukih od vsih strani skazujejo. Oh ti ne
véš, kakošno poštovanje de imajo tiste gospodične
do nas, kterim se je zgodilo, de so bile enkrat ali
dvakrat od nas podučene; po dve ali clo tri in štiri
stopnje se nas ognejo, iz strahu: de bi nam na
kako rano ne stopíle. — Kakó prijazno se nam smeh-
ljajo že od deleč perice, in vsi milopródi, in drugi
enaciga pleména kupci, kader memo nas ali okoli
nas gredó! Nar veči čast pa zadobivamo od krat-
kovidnih in tistih, kteri kurje oči imajo. Oh nikoli
ti nemorem povédati, kakošen strah in poštenje nam ti
ljudje skazujejo, kader se do nas približajo, zlasti
kader se to zgodí zvečér v mraku, preden še svitala
(laterne) prižigajo; ali pa po zimi, kader je lede-
no; ali sicer ob dežju in po dežju, kér so naše jame
z obilno omako napolnjene: in vunder se pri vsim
tem še marskterikrat primeri, de od nas ponovljen
6
nauk dobé; zato ki so zavolj svoje kratkovidnosti
vodéno vgledálo našiga želodca za bel kamen iméli.
Ja mojiga govorjenja bi ne bilo konca, ko bi ti
hotel vse časti in hvale popisovati, ki jih od ljudí
ali zavolj naših naukov, ali zavolj naše pripomoči
k večim zaslužku prejemljemo.
(Konec sledi.)
Staroznanstvo domačih krajev.
Karl II. Nadvojvoda Avstrijanski obiše v letu 1564
Bistriške planine nad Kamnikam.
(Konec.)
De je Karl Nadvojvoda avstrianski,*) sin
Ferdinanda I. rimsko-nemškiga Cesarja. Bistriške
planine nad Kamnikam obiskal, je oznanjeval ta
spominik, imenovan Firštova miza do leta 1826.
Veliko bravcov je ta napish sebi vabil. Letí bravci
niso bili ljubi ubežnim, kteri so se tam perkrivali:
svoje zavetje neznaniši in samotniši napraviti, so ta
dragi spominik, imenvan Firštova miza, v Bi-
striški potok zavalili, kjer se je morebiti globoko
doli po skalah leté razbil. Če tudi razbit ni, ga po
vozki strugi tekoč globok Bistriški potok belimu
dnevu skriva, in to, kar je še neusmiljenim sekiram,
ki so na suhim iz njega čerke izbrisovale, ostalo ,
popolnama preč spira.
Za kamnitnim napisam pride dalje ustna pri-
povést, de je Nadvojvoda šel iz Bistrice čez
Gojzd proti Tuhinski dolini in prišel v gor-
jansko vasico dandanašnji imenovano: Žebejovo.
Tukaj je prenočil v hiši, kteri se od tačas pravi
„Cesarija“ ali per „Cesarju".
Prosto ljudstvo ne dela veliko razločkov v
naslovih (Titeln): Nadvojvoda so včasih imeno-
vali firšt, včasih pa tudi cesar, kér je bil nar-
viši poglavar naših deželá, zraven pa sin rim-
sko-nemškiga Cesarja Ferdinanda I. in oče
rimsko-nemškiga Cesarja Ferdinanda II. ki je
za Cesarjam Matijam cesaroval.
Per hiši imenovani Cesarija se pišejo Janko.
Morebiti je tudi ta perimek od tačas. Nadvojvoda,
ki je imel veliko v spodnjih krajih Ilirije opra-
viti, je morebiti gospodarja Janeza, per kterim
je prenočil, po spodnje-ilirsko Janko zgovarjal,
de so potlej to ime za perimek v pisanju vzeli.
Ko je Cesar (prav za prav Nadvojvoda) se
drugo jutro naprej bil odpravil, ino prišel do soseda
od te hiše, kjer je bil prenočil, mu je rekel: Do-
bro jutro! Od teh Vojvodovih besed ima še dan-
današnji zemlja in hiša zraven Cesarije ime:
„Dobro jutro" in kér je dandanašnji ta zemlja v
dve polovici razdeljena, se eden nje gospodarjev
še zdaj Juteršek piše.
Nadvojvoda Karl je vižal vojske zoper Turka.
V letu 1575 so bili Ljubljančani njega svojiga
raškitnika in očeta sosébno svetačno sprejeli, ko jih
je z svojo gospo Marijo, bavarsko vojvodnjo, obi-
skal. To je bilo ravno tisto leto, ko je bil mesca
kersnika Herbart Turjaški z svojim sinam od
silne turške množice obladan, de so mu glavo od-
rezali, ki je še dandanašnji v Turjaškim Gra-
du viditi.
Skerban za svoje Slovence, to je Štajerce,
Krajnce. Korošce in druge je dal ta nadvoj-
voda po Hrovaškim več terdnjav napraviti zoper
Turke, in v letu 1577 so bili po njegovim perza-
devanju ravno iz tega namena začéli Karlovec
staviti, kteri ima tudi od njega Karla svoje ime.
Leta nadvojvoda, kakor se iz zgorej rečeniga
kaže, je bodi si že več ali manj slovensko govo-
ril. O zlata rožica cesarske kervi, ktera si v naših
gorah in planinah takó lepo slovensko zadišala, de
te 281 let Slovenec ne more pozabiti, in te tudi
nikdar pozabil ne bo! Slovenec dostikrat tudi terd-
niši ohrani spomin, ko silne skale, če se tudi v nje
spomin vseka.
Iz zgor rečeniga se dalje tudi vidi, de per-
povedvanja med ljudstvam niso prazne: le če ni nič
pisaniga, se dostikrat ne more razločiti: kaj ima prav
za prav kako perpovedvanje v sebi. Poženčan.
Kratkozhaſniza.
Neki kmet je ſvojiga preproſtiga fina shenil,
ſin pa ſe je bal, kér ni imel ſerzá do shenitve.
Ozhe mu ſerze dela, in mu rezhe: „Şin! le osheni
ſe, nizh hudiga ſe ti ne bo sgodilo, glej! ſaj ſim
tudi jeſt oshenjen". „„Ozhel per vaſ je vſa
druga, — mu odgovorí preproſti fin. — Vi ſte ſe
pri materi shenili, mene pa ſilite, de bi ptujo
shenſko vsel."
Rovtarſki.
Urno, kaj je noviga?
(Koliseum v Ljubljani) so konec prete-
čeniga mesca začéli zidati. Gosp. Withalm iz
Gradca nam bo to veliko hišo — koliseum ime-
novano — napravil, ktera bo več namenov iméla.
Pervi namen je, de bo kasarna v nji, kjer bodo
tisti vojaki prebiváli, kterim morajo mestni hišni
gospodarji staniše dajati; razun kasarne bo v sredi
tega poslopja velik prostor za gledíše. Kar je pa
nam pri ti napravi nar bolj všeč, je, de bo Ljubljan-
sko mesto poslopje dobílo, kakoršniga smo v taki
velikosti in lepoti do zdaj še pogrešovali. —
Ta hiša bo v jami poleg „Najbelta" stala, v kteri
je dozdaj po nevtrudljivim prizadevanju mestniga
poglavarja, gospoda J. Hradeckita veliko tav-
žent murbnih drevesic izrejenih bilo.
Vganjka.
Zakaj goveja živina stojé in leže prežvekuje?
Poženčan.
Znajdba vganjke v popresnjim listu je:
Pajk.
Danaſhnjimu liſtu je oſmi in dvajſeti dél
vinoréje in perloshen liſt Nr. 6 perdjan.
V Ljubljani
V Krajnju
2. Velkitrav
na.
28. Malitrav-
na.
Shitni kup.
gold.
kr.
gold.
kr.
*) Rojen 3. Rožnicveta 1540, umerl 1. Maliserpana 1590 v
Gradcu. Kdor želí popolni življenjopis našiga Nadvojvoda
brati, ga bo v mnogohvaljeni „Dogodivšini stajerske
zemlje" ranjkiga gosp. Krempelna, na 163.— 167. strani
našel.
Vredništvo.
1 mernik Pſhenize domazhe .
»
banaſhke.
Turſhize.....
Şorſhize.
Rèshi ....
Jezhmena ..
Proſa ...
Ajde
Ovſa ... . . . . . . . . . . .
»
1
21
21
59
51
48
24
48
34
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.