Bili smo v mednarodnem taboru prijateljstva - Sutjeska 82
Za vsakega pionirja Je so-delovanje na taboru Sutjeska posebno doživetje in nagrada za akiivno pionirsko delo. Tabori Sutjeska so vsako leto od 1. do 14. julija v vseh repu-blikah in pokrajinah (sloven-ski je v Dolenjskih toplicah) v spomin na legendarno bit-ko na Sutjeski. Idejo za te ta-bore je dal tovariš Tito v že-lji, da bi se na njih srečevali pionirji iz vse Jugoslavije ter ob igri in različnih aktivno-stih utrjevali bratstvo in enotnost naših narodovin na-rodnosti.
Vsako leto pa je eden izmed teh taborov mednarodni in v njem se zberejo otroci iz vse-ga sveta. Letos, ob 40-letnici Zveze pionirjev Jugoslavije, je bil 7. mednarodni tabor prijateljstva Sutjeska 82 v Beogradu. V itnenu sloven-skih pionirjev smo v njem so-delovali pionirji iz občine Ljubljana Centet in skupaj s pionirji drugih republik in pokrajin sestavljali 40-član-sko delegacijo Jugoslavije. Poleg nas so bili v taboru še otroci. iz Belgije, Finske, Francije, Indije, Italije, Ira-ka, NDR, Norveške, Poljske, Romunije, ZDA, Sovjetske zveze, Švedske in Čila - otro-ci brigade Salvador Allende, ki živijo v Jugoslaviji. Vseh skupaj nas je bilo 130.
To je bilo 15 veselih in ne-pozabnih dnl - dnevi stneha in igre in dnevi skupnega druženja.  Tu ni bilo važno,
kateri jezik govoriš. Če ni šlo z jezikom, si si pomagal z ro-kami ali s svinčnikom. Zato smo imeli s seboj vedno svinčnik in list papirja.
Skupaj smo hodili na izlete. Obiskali smo spominski park v Kragujevcu, Šutnarice, ogledali smo si tovarno PIK Takovo in Gornji Milanovac. Seveda pa so nas organizator-ji peljali tudi na ogled mesta Beograd in še poseftej Hiše cvetja in muzeja 25. maj. Zad-nji dan druženja smo spustili 30 balonov, na katere smo za-vezali naša sporočila, katetih glavna misel je bila, da hoče-mo vsi otroci sveta MIR.
Naučili smo se veliko novih iger, spoznali smo dežele svo-jih novih prijateljev in običa-je teh dežel. Imeli smo tudi svojo hlmno, ki smo jo druž-no prepevali med dviganjem in spuščanjem zastave tabora Sutjeska.
Slovo je bilo težko in solze so nam polzele po licih - zad-nje trenutke smo še skupaj, čez nekaj ur pa bomo že več tisoč kilometrov narazen. Vendar smo si obljubili, da si bomo dopisovali prav z vse-mi novimi prijatelji.
Spoznali smo, da ni važno, kateri jezik govoriš, ali si bel ali črn - važno Je satno to, da si vsi otroci želitno svet brez vojne in lakote - želitno si miru!
Sandra Zajc, 7. r. OŠ dr. Jože Potri