FILOZOFSKlI 2 0 0 2 vestnik 3 / 2 0 0 2 • FILOZOFIJA IN ZNANSTVENA HH M REVOLUCIJA ESTETIKA g IMPERIJ IN DRUŽBA NADZORA 09 AVICENNA S C» H 0 N 0 J hH fa Filoz. vestn. • ISSN 0353-4510 • Let. / Vol. XXIII • Št./No. 3 • Ljubljana 2002 FILOZOFSKI VESTNIK ISSN 0353-4510 Uredniški odbor / Editorial Board Aleš Erjavec, Peter Klepec, Vojislav Likar, Rado Riha, Jelica Sumič-Riha, Matjaž Vesel Mednarodni uredniški svet / International Advisory Board Alain Badiou (Paris), Paul Crowther (Preston), Manfred Frank (Tübingen), Axel Hon ne th (Frankfurt), Martin Jay (Berkeley), John Keane (London), Ernesto Laclau (Essex), Steven Lukes (Firenze), Chantal Mouffe (Paris), Ulrich Müller (Kassel), Herta Nagl-Docekal (Wien), Aletta J. Norval (Essex), Nicholas Phillipson (Edinburgh), J. G. A. Pocock (Baltimore), Ernst Vollrath (Köln), Wofgang Welsch (Jena) Odgovorni urednik / Editor-in-Chief Rado Riha Glavni urednik / Managing Editor Vojislav Likar Naslov uredništva /Editorial Office Address FILOZOFSKI VESTNIK P.P. 306, Novi trg 2, 1001 Ljubljana, Slovenija. Tel.: + 386 1 470 64 70 - Fax: +386 1 425 77 92 E-Mail: fi@zrc-sazu.si - www.zrc-sazu.si/www/fi./FILVEST.HTM Korespondenco, rokopise in recenzentske izvode knjig pošiljajte na naslov uredništva. / Editorial correspondence and enquiries and books for review should be addressed to the Editorial Office. Revija izhaja trikrat letno. / The Journal is published three times annually. Letna naročnina: 3.900 SIT. Cena posamezne številke: 1.700 SIT. Annual subscription: EUR 20,40 for individuals, EUR 40,80 for institutions. Single issue: EUR 11,30 for individuals, EUR 18,10 for institutions. Back issues available. Master Card / Eurocard and VISA accepted. Credit card orders must include card number and expiration date. Naročila sprejema/Orders should be sent to: Založba ZRC, P.P. 306, SI-1001 Ljubljana, Slovenija Fax: +386 1 425 77 94 - E.Mail: zalozba@zrc-sazu.si © Filozofski inštitut ZRC SAZU Tisk / Printed by: Littera Picta, Ljubljana, Slovenija FILOZOFSKI vestnik XXIII • 3 / 2 0 0 2 Izdaja F i lozofsk i institut ZRC SAZU P u b l i s h e d by the Ins t i tute of Ph i lo sophy at ZRC SAZU Ljubljana 2002 Z n L @ Z B f l Z R C FILOZOFSKI VESTNIKje znanstveni časopis za filozofijo z interdisciplinarno in med- narodno usmeritvijo. Izhaja trikrat letno kot glasilo Filozofskega inštituta Znanstveno- raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. FILOZOFSKI VESTNIK is ajournai of philosophy with an interdisciplinary and international orientation. It is published three times annually by the Institute of Philosophy at the Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences & Arts in Ljubljana. FILOZOFSKI VESTNIK je vključen v / is included in: Arts & Humanities Cit. Index, Current Contents / Arts & Humanities, Internationale Bibliographie der Zeistchriften, The Philo- sopher's Index, Répertoire bibliographique de philosophie, Sociological Abstracts. FILOZOFSKI VESTNIK izhaja s podporo Ministrstva za šolstvo, znanost in šport in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. FILOZOFSKI VESTNIKis published with the support of the Ministry of Education, Science and Sport and the Ministry of Culture of the Republic of Slovenia. FILOZOFSKI VESTNIK • ^ xxm • s ^ 3.2002 VSEBINA Filozofija in znanstvena revolucija Matjaž Vesel, »Mathemata matematicis scribuntur«: Kopernikov predgovor h knjigam O revolucijah; prvič 7 Nikolaj Kopernik, O revolucijah nebesnih sfer (8. pogl.) 25 JeanJacques Szczeciniarz, Kopernikova retorika: gibanje Zemlje mora biti mogoče 29 Galileo Galilei, Dialog o dveh velikih sistemih sveta 49 Georges Canguilhem, Galileo: pomen dela in nauk človeka 69 Igor Skamperle, Vpliv hermetične literature na Petriča in renesančno filozofijo narave 81 Sašo Dolenc, Manj kot nekaj, a več kot nič: Zenon, infinitezimali in paradoks kontinuuma 93 Estetika Marina Gržinič Mauhler, Ekspozicijski čas, avra in telerobotika 113 Ernest Zenko, Estetika kognitivnega kartiranja 121 Bohdan Dziemidok, Umetnost, kulturna narodna identiteta in globalizacija.. 135 Imperij in družba nadzora Peter Klepec, Imperij proti množici 149 Gilles Deleuze, Družba nadzora 167 Prevod Avicenna, Knjiga ozdravljenja duše - O metafiziki 181 Prikazi in ocene Irit Rogoff, Terra infirma: Geography's visual culture (Marina Gržinič Mauhler) 211 John W. Gough, Družbena pogodba. Kritična študija njenega razvoja (Gorazd Korošec) 214 Izvlečki - Abstracts 222 FILOZOFSKI VESTNIK • v o i ™ x x m . N u ^ r 3 .2002 CONTENTS Philosophy and Scientific Revolution Matjaž Vesel, »Mathemata matematicis scribuntur«: Copernicus' Preface to his Books On the Revolutions 7 Nikolaj Kopernik, On the Revolutions of Heavenly Spheres (Ch. 8.) 25 Jean-Jacques Szczeciniarz, Copernicus ' Rhetoric: Movement of Earth Must Be Possible 29 Galileo Galilei, Dialogue Concerning the two Chief World Systems 49 Georges Canguilhem, Galileo: the Importance of Work and Lesson of Man ... 69 Igor Skamperle, The Influence of Hermetic Literature on Petrič and Renaissance Philosophy of Nature 81 Sašo Dolenc, Less then Something, but More then Nothing: Zeno, Infinitesimals and the Paradox of Continuum 93 Aesthetics Marina Gržinič Mauhler, Exposure Time, the Aura, and Telerobotics 113 Ernest Zenko, Aesthetics of Cognitive Mapping 121 Bohdan Dziemidok, Art, Cultural National Identity and Globalisation 135 Empire and Society of Control Peter Klepec, Empire versus Multitude 149 Gilles Deleuze, Society of Control 167 Translation Avicenna, On Metaphysics 181 Book reviews 211 Abstracts 222 FILOZOFIJA IN ZNANSTVENA REVOLUCIJA Filozofski vestiiik Letnik/Volume XXIII • Številka/Number 3 • 2002 • 7-23 »MATHEMATA MATHEMATICIS SCRIBUNTUR« Kopernikov predgovor h knjigam O revolucijah; prvič MATJAŽ VESEL l. »Zadosti dobro lahko presodim, Sveti oče, da bo prišlo do tega, da bodo ne- kateri, ko bodo zvedeli, da sem v knjigah, ki sem jih napisal o revolucijah sfer sveta, krogli Zemlje pripisal nekatera gibanja, takoj zahtevali, da se me obsodi s takšnim mnenjem vred,«1 Prvi stavek zadnjega Kopernikovega besedila, zna- čilna captatio benevolentiae renesančnih posvetilnih pisem,2 razkriva dramatič- 1 Vsi navedki, ki niso označeni drugače, so iz Kopernikovega besedila »Presvetemu gospodu papežu Pavlu III. Predgovor Nikolaja Kopernika h knjigam O revolucijah«, ki ga j e Kopernik umestil na začetek knjige O revolucijah nebesnih sfer (De revolutionibus orbium coelestium) namesto prvotno napisanega uvoda. Kronologija dogajanja zadnjih let pred natisom dela O revolucijah nebesnih sfer (1543) j e po vsej veijetnosti sledeča: pomlad 1540 - K o p e r n i k o v prijatelj, škof T iedemann Giese in Kopernikov edini učenec Retik (Rheticus) prepričata Kopernika v tisk celotne knjige; od pomladi 1540 do jeseni 1541 - v času svojega drugega bivanja v Fromborku (oz. Frauenbergu) Retik prepiše celoten Kopernikov rokopis ter ga ob svojem dokončnem odhodu iz Fromborka v Wittemberg vzame s seboj, da bi ga dal natisniti v Nurenbergu pri tiskaiju Petreiusu; konec zimskega semestra, to je 1. maja 1542, vzame Retik zadnji dopust na univerzi v Wittembergu, kjer poučuje, in odide nepo- sredno k Petreiusu; jun i ja 1542 - Kopernik napiše posvetilo papežu Pavlu III oz. predgovor h knjigam O revolucijah nebesnih sfer. Kolikor mi je znano, obstajajo do sedaj samo tri besedi- la, ki interpret irajo celoten predgovor in ne samo posameznih delov: T. Kuhn, The Coperni- can Revolution, str. 137-144; R. S. Westman, »Proof, Poetics, and Patronage: Copernicus' Preface to De revolutionibus« in J.-J. Szczeciniarz, Cofiernicet la révolution copemicienne, str. 36- 56, k i j e besedilo, kateremu pričujoči članek dolguje največ. 2 Kopernik v predgovoru oz. posvetilu uporablja značilne strategije epistolarne in reto- rične prakse pri tegovanja pozornost i in dobre volje (captatio benevolentiae), kot je podce- njevanje lastnih dosežkov in pre t i rana skromnost. V posvetilu uporablja številne retorič- ne figure - ironijo, izpoved in antitezo - , vse, da bi ustvaril vzdušje napetosti med svojo in t radicionalno aristotelsko-ptolemajsko kozmologijo. V besedilu lahko opazimo naslednja nasprotja: koheren tnos t in inkoherentnost , red in zmeda, hvala in posmeh, zdrava pamet in nesmisel, lepota in nakaznost, novost in tradicija, jasnost in temačnost, gotovost in negotovost. Cf. R. S. Westman, op. cit.) F, Hallyn, La structure poétique du monde: Copernic, Kepler, str. 1—159; J . D. Moos, Novelties in the Heavens, str. 37 ff. 7 M A T J A Ž V E S E L ne motive Kopernikovega pisanja papežu. Na tedaj vladajočega papeža Pavla III se Kopernik obrača s prošnjo za zaščito proti, kot pravi kasneje v posvetilu sam, »napadom spletkarjev«, ki bodo po Kopernikovem mnenju zagotovo na- padli tezo, da se Zemlja giblje, in zahtevali tako obsodbo teze kot njihovega avtorja. Napad, ki se ga Kopernik boji in katerega zahteva bo njegova obsod- ba, ne bo napad na katerokoli Kopernikovo tezo. Usmeijen bo na tezo, k i je po Kopernikovem lastnem prepričanju temeljna teza celotnega dela. »Tako sem ob predpostavki gibanj, kijih v nadaljevanju dela pripisujem Zemlji«, pojasnjuje nekoliko kasneje v predgovoru Kopernik, »po številnih in dolgih opazovanjih, končno odkril: če primerjamo gibanje preostalih tavajočih zvezd s kroženjem Zemlje in so [ta gibanja] izračunana za re- volucijo vsake zvezde, iz tega ne sledijo samo njihovi pojavi, temveč tudi razporeditve in velikosti vseh zvezd in sfer.« Se več, referenca na gibanja Zemlje omogoča nearbitrarno ureditev uni- verzuma, saj je univerzum, urejen na podlagi upoštevanja gibanja Zemlje, tako povezan, »da ni mogoče nečesa prenesti v noben njegov del, ne da bi s tem nastala zmeda v preostalih delih in celotnem univerzumu.« To pa je tudi raz- log, da sem, nadaljuje Kopernik, tudi »v ureditvi tega dela [De revolutionibus] sledil redu, tako da sem v prvem delu opisal vse položaje sfer skupaj z gibanji Zemlje, ki jih ji pripisujem, tako da ta knjiga vsebuje tako rekoč splošno konstitucijo univerzuma. V drugih knjigah pa sem potem primerjal gibanje ostalih zvezd in vseh sfer z gibljivostjo Zemlje, tako da bi lahko od tod razbral, v kakšni meri je mogoče rešiti gibanje in pojavnosti preostalih zvezd in sfer, če jih primerjamo z gibanjem Zemlje.«3 Koncept gibanja Zemlje je torej tista referenčna točka, ki Koperniku ne omogoča zgolj »reševanja nebesnih pojavov« - ne omogoča mu samo napove- dovanja položajev planetov v preteklosti in prihodnosti, kar j e bilo mogoče tudi v tradicionalni geostatični in geocentrični aristotelsko-ptolemajski astronomiji - , temveč j e mogoče na temelju tega koncepta tudi smiselno, racionalno in nearbitrarno strukturirati celoten univerzum, obenem p a j e tudi tisti element, ki strukturira sam znanstveni diskurz, v katerem j e opisan ta univerzum. Reče- 3 Kopernik torej sam deli svoje delo De revolutionibus orbium coelestium na dva neenako dolga dela. Prvi del, to je prva knjiga, j e posvečena kozmološkim vprašanjem, ki zadevajo konstitucijo in ureditev univerzuma, preostalih pet knjig p a j e posvečenih matematični, tehnični astronomiji. Za kratek slovenski oris petih knjig matematične astronomije De revolutionibus cf. E. Rybka, Nikolaj Kopernik, str. 62-70. Najizčrpnejšo in do sedaj neprese- ženo analizo in komentar teh petih knjig predstavlja obsežna študija v dveh zvezkih O. Neugebauerja in N. Swerdlowa, Mathematical Astronomy in the Copernicus' 'De revolutioni- bus'. 8 »MATI-IEMATA MATEMATICIS S C R I B U N T U R « ; KOPERNIKOV PREDGOVOR H KNJIGAM O REVOLUCIJAM; PRVIČ no drugače, brez koncepta gibanja Zemlje oz. reference gibanja »tavajočih zvezd«, tj. planetov, na gibanja Zemlje (Kopernik zaenkrat ne pojasnjuje, kate- ra so ta gibanja) j e bilo sicer mogoče »reševati nebesne pojave«, ni pa bilo mo- goče pojasniti nujne »razporeditve in velikosti vseh zvezd in sfer«. Referenca na gibanja Zemlje torej ne omogoča zgolj poljubne ureditve univerzuma, temveč natančno določeno, nujno strukturo univerzuma (česar v aristotelsko-ptolemaj- ski astronomiji ni bilo), saj j e v geokinetično in heliocentrično zasnovani astro- nomiji »nebo samo tako povezano, da ni mogoče nečesa prenesti v noben nje- gov del, ne da bi s tem nastala zmeda v preostalih delih in celotnem univerzu- mu.«4 In končno: brez koncepta gibanja Zemlje bi koherentnost ne izginila samo iz univerzuma, temveč tudi iz znanstvenega diskurza, ki pojasnjuje ta uni- verzum. Koncept gibanja Zemlje je za Kopernika torej bistven element njegove- ga projekta, element, brez katerega tega projekta pravzaprav ni več. Na eni stranije torej teza o gibanju Zemlje za Kopernikov projekt obnove astronomije ključnega pomena, na drugi strani p a j e ta teza, od katere je od- visna celotna prenova astronomije, tudi skrajno problematična. Vpeljava tega koncepta v znanost, kljub izjemnim znanstvenim rezultatom, kijih omogoča, ni niti najmanj samoumevna, nasprotno, koncept gibanja Zemlje velja v istem momentu, ko Kopernik na njem utemeljuje celoten projekt obnove astrono- mije, tudi za nekaj popolnoma absurdnega oziroma celo za nekaj, kar kliče po obsodbi. To trditev, to jedro celotne Kopernikove teorije, torej Kopernik sam prepozna tudi kot nekaj, kar bo izzvalo ostre, celo skrajne reakcije, kot nekaj, kar v tolikšni meri odstopa od norme, da bi lahko prišlo celo do njego- ve obsodbe. Zakaj? 2. Teza o gibanju Zemlje je, kot pravi Kopernik, v nasprotju s »sodbo stole- tij.« In ta »sodba stoletij« ni zgolj v domeni kake partikularne znanosti ali 4 Na tem mestu ne morem natančneje pokazati, kaj natančno pomeni ta Kopernikova trditev v astronomskem smislu in kako jo Kopernik, če sploh jo, izpelje v matematičnih knjigah. Na kratko to vprašanje pojasnjujeta N. M. Swerdlow in O. Neugebauer, op. cit., str. 59, takole: »The heliocentric theory - philosophical quibbles aside - gives the order and distances of the planets unambiguously and under the reasonable assumption that the equation of the anomaly shows the ratio of the radii of the planet's and earth's orbits. In so doing, it makes the planetary system into a single whole in which no parts can be arbitralily rearranged. By contrast, in the geocentric theory the radii of the eccentrics and epicycles are known only relatively, one planet at a time, and only by additional assumptions such as the contiguity of successive spheres, can the order and distances of the planets be determined.« 9 M A T J A Ž V E S E L partikularne instance, temveč jo podpira tako rekoč celoten spekter obstoje- čih artikulacij vednosti - Filozofija, teologija in tudi splošno, obče mnenje, vsi se strinjajo s to sodbo. Kopernik izraža, kot j e mogoče razbrati tako iz ohra- njenih odlomkov Osiandrove korespondence s Kopernikom in Retikom kot tudi iz predgovora, k i j e predmet naše obravnave, bojazen glede recepcije vseh teh artikulacij vednosti. Tako Osiander Koperniku v ohranjenem delu pisma svetuje, naj tezo, da se Zemlje giblje, razglasi za hipotezo, se pravi »in- strument«, s pomočjo kateregaje mogoče pravilno določiti položaj nebesnih teles v preteklosti in ga napovedati za prihodnost, nima pa pretenzij po tem, da bi bila resnična, da bi na ta način »pomiril peripatetike in teologe«, kate- rih nasprotovanja se boji.5 V Osiandrovem pismu Retiku pa lahko preberemo predlog podobne strategije »za pomiritev peripatetikov in teologov«: »Peripatetiki in teologi bodo pomirjeni, če bodo slišali, da lahko obsta- jajo različne hipoteze za isto pojavno gibanje; da so te hipoteze postav- ljene, ne ker bi bile v stvarnosti resnične, temveč ker urejajo izračunava- nje pojavnih in sestavljenih gibanj tako ustrezno, kotje to le mogoče; da je mogoče, da se lahko kdo drug domisli drugačne hipoteze; da lahko nekdo zasnuje ustrezen sistem, nekdo drug pa še bolj ustreznega, med- tem ko oba sistema proizvedeta iste fenomene gibanja; da j e vsak posa- mezen človek svoboden, da domisli bolj ustrezne hipoteze, in da mu je treba, če uspe, čestitati. Tako bodo odvrnjeni od trmaste obrambe in jih bo pritegnila lepota raziskave; najprej bo izginilo njihovo nasprotova- nje, potem bodo zaman iskali resnico s svojimi lastnimi sredstvi in prešli na stran avtorja.«6 Kot j e razvidno iz teh dveh pisem, s e j e Kopernik očitno bal napadov »peripatetikov in teologov«, se pravi etablirane znanstvene skupnosti, katere predmet j e »naravna resnica« na eni strani in etablirane znanstvene skupno- sti, katere predmetje »razodeta resnica« na drugi strani. V predgovoru h knji- gam O revolucijah pa tema dvema kategorijama možnih nasprotnikov gibanja Zemlje doda še tretjo. Teza o gibanju namreč Zemlje ni v nasprotju samo z uveljavljeno in sprejeto znanostjo, se pravi ni naperjena samo, kot nekoliko kasneje v posvetilu pravi Kopernik, »proti sprejetemu mnenju matematikov« in tudi ne samo-vsaj v dobesednem branju - v nasprotju z nekaterimi odlom- ki razodete resnice, se pravi Biblije, saj bi se lahko našel kdo, ki bi si drznil, kot se pritožuje Kopernik, »zaradi kakega mesta v [Svetem] Pismu, grdo izkrivlje- nega v svoj namen, grajati in zasmehovati to moje podvzetje«,7 temveč je na 5 Osiandrovo pismo Koperniku z dne 20. aprila 1541. 6 Osiandrovo pismo Retiku z dne 20. aprila 1541. 7 V Svetem pismu obstaja kar nekaj mest, ki j ih j e mogoče interpretirati v podporo geo- statični kozmologiji, najznamenitejše pa je verjetno mesto iz Jozue 10, 12-14, na katerega 1 0 » M A T I - I E M A T A MATEMATICIS S C R I B U N T U R « ; KOPERNIKOV PREDGOVOR H KNJIGAM O REVOLUCIJAM; PRVIČ neki način tudi proti »zdravi pameti«, proti »splošnemu mnenju« oz. proti občemu čutnemu zaznavanju, kot bi tudi lahko prevedli contra communem sen- sum - ki pa j e v bistvu točka preseka teološke in peripatetične artikulacije vednosti. Tako peripatetična filozofija narave kot tudi »teologija« (pa naj j o razumemo kot dobesedno razumljen zbir navedkov iz Svetega pisma ali v njeni »znanstveni« obliki filozofske teologije visoke sholastike, kije črpala svoj kon- ceptualni aparat, rečeno zelo na grobo, pretežno - nikakor pa ne v celoti - iz »peripatetične« filozofije), sta v zadnji instanci utemeljeni na tem sensus com- munis- »zdravi pameti«, splošnemu, občemu mnenju oziroma bolj natančno »občemu čutnemu zaznavanju«. Koncept gibanja Zemlje je torej ne glede na to, kakšna gibanjaje Zemlji moč pripisati in ne glede na to, kakšno znanstveno obliko lahko privzame (astronomsko, kozmološko ali celo fizikalno), prepoznan kot koncept, ki ima univerzalen pomen in domet. Čeprav je formuliran znotraj neke partikular- ne znanosti, se vpisuje v polje vednosti, ki je širše od znanosti v ozkem pome- nu besede, vpisuje se v najsplošnejše polje vednosti. In ker ima teza o gibanju Zemlje tako splošen domet , je seveda podvržena - kljub načelni odmaknjeno- sti filozofije (se pravi »znanosti«) od sodbe »ljudstva« - tudi njegovi presoji. Kopernik mora računati na določeno recepcijo svoje znanstvene teze in sicer najprej med tistimi, kij ih sam imenuje »nekateri« in v nadaljevanju specifici- ra kot »ljudstvo«. Ne glede na to, d a j e teza o gibanju Zemlje znanstvena (oz. filozofska, kot bi rekel sam), mora zaradi njene univerzalnosti najprej računa- ti na najbolj splošen, se pravi »ljudski« sprejem in ga vzeti v račun.8 »Ljudska« recepcija njegove teze pa je vnaprej jasna. Ker se splošno mnenje strinja s »sodbo stoletij«, d a j e teza o gibanju Zemlje nesmiselna, ker je splošno spreje- ta resnica diametralno nasprotna Kopernikovi tezi, saj velja da »stoji Zemlja negibna sredi neba tako rekoč kot njegovo središče«, je reakcija splošnega mnenja na njegovo tezo znana že vnaprej: zasmehovanje, zavračanje, obsod- ba. Rečeno drugače, teza, ki j o Kopernik formulira znotraj neke partikularne s e j e leta 1539 v svoji obsodbi Kopernika, znani kot Tischenrede, skliceval Luther, k i j e Kopernika imenoval »norec, ki hoče preobrniti celotno umetnost astronomije«: »Bilaje misel nekega novega astrologa, k i je hotel dokazati, da se giblje Zemlja in ne nebo oziro- ma firmament, Sonce ter Luna; ravno tako, kot kadar kdo sedi v vozu ali ladji in se giblje, meni, da sedi pri miru in miruje, tla in drevesa pa gredo in se premikajo. Toda ... ta norec hoče preobrnit i celotno astronomijo, ampak kot pravi Sveto pismo, j e Jozua ukaza Soncu naj stoji in ne Zemlji.« Prev. po originalnem besedilu iz A. Koyre, The AstronoviicalRevolu- tion, str. 74, op. 12. 8 Cf. Kopernik, »Presvetemu gospodu ...«: »Meni pa moje [ideje] niso všečne v taki meri, da ne bi preudaril, kaj o njih menijo drugi. In četudi vem, da so razmišljanja filozo- fa odmaknjena od presoje ljudstva, zaradi tega, ke r j e njegova skrb iskati resnico vsega v stvareh, kolikor to človeškemu razuma dopušča Bog, vseeno menim, da se je treba izogi- bati nazorom, ki so popolnoma nasprotni pravilnosti.« 1 1 M A T J A Ž V E S E L znanosti, mora zaradi svoje univerzalne narave, ki nagovaija tudi zunajznans- tveno javnost, najprej računati na recepcijo zunaj znanosti, ki pa j e lahko, zaradi negativne »sodbe stoletij«, samo negativna. To pa pomeni, da se mora Kopernik na neki način izogniti tem nazorom in sodbam ljudstva, saj so le-ti (po Koperniku) popolnoma napačni oziroma nepravični (opiniones alineas prorsus a rectitudine). Kopernik je torej v izjemno občutljivem položaju: tezi, na kateri temelji celotna stavba njegovega dela, nasprotuje sodba stoletij; splošno prepričanje je, da je ta teza absurdna, nesmiselna. Koncept gibanja Zemlje j e torej že »vna- prej izpostavljen kritiki, ki ga ne razume in ki ga celo zavrača, ne da bi ga sploh skušala razumeti«9. V tej perspektivi bi bila afirmacija in javno razširja- nje znanstvene teze za znanost večja ovira, kot dejstvo, da bi j o nekatere redke izjeme mogoče pripoznale kot resnično. Da bi se Kopernik izognil obsodbi, se mu ponujata dve rešitvi: ohranitev znanstvene teze znotraj kroga posveče- nih (njena širitev zgolj »ustno in ne pisno«) in celo radikalna tišina, popoln molk, prenehanje dela. »In tako sem«, nadaljuje Kopernik, »dolgo sam pri sebi omahoval, ali naj dam na svetlo moje razlage, napisane v dokaz njenega gibanja, ali pa bi zadoščalo slediti primeru pitagorejcev in nekaterih drugih, ki so običaj- no prenašali skrivnosti filozofije najbližjim in prijateljem le ustno in ne pisno, kot potrjuje Lizijevo pismo Hiparhu.«10 Ker j e znanstvena teza v takšni meri podvržena vnaprejšnji obsodbi, j e mogoče za njo samo (in v posledici za celotno znanost, ki se artikulira okoli nje) bolje, da se posreduje samo ustno in ne pisno. Ker predstavlja koncept gibanja Zemlje znanstveno novost, novost, k i j e v očeh večine absurdna, ne- smiselna in ker ima ta znanstvena teza izjemen kult(ur)en domet, j e edina mogoča rešitev pred njeno vnaprejšnjo obsodbo s strani tistih, »katerim j e ali zoprno nameniti kakršenkoli trud znanosti, razen če ni dobičkonosna«, ali tistih, »ki se, če j ih spodbude in primer drugih spodbodejo k svobodnemu študiju filozofije, vseeno - zaradi zabitosti duha - obnašajo med filozofi tako kot troti med čebelami«, da jim ne pride pred oči. Ker j e med znanstveno formulacijo nove teze in njenim občim dojemanjem temeljna diskrepanca, ki povzroča nerazumevanje in zaničevanje, diskrepanca, katere posledicaje lah- ko celo onemogočanje širjenja te nove znanstvene teze, ker lahko koncept gibanja Zemlje v javnosti ustvari neko deformirano predstavo znanosti, j e za 9J.-J. Szczeciniarz, op. cit., str. 38-39. 10 Naslovnik pisma seveda ni slavni astronom Hiparh, ki ni imel ničesar opraviti s pita- gorejci. Lizijevo pismo Hiparhu j e Kopernik celo prevedel in ga v rokopisu najprej uvrstil na konec enajstega poglavja prve knjige De revolutionibus, kasneje pa izločil iz tisku name- njenega rokopisa, tako da ga v nurenberški izdaji iz leta 1543 ni. 1 2 » M A T I - I E M A T A MATEMATICIS S C R I B U N T U R « ; K O P E R N I K O V PREDGOVOR H KNJIGAM O REVOLUCIJAM; PRVIČ znanost veliko bolje, da ta teza ne postane javna, temveč ostane v krogu »pos- večenih«, d a j o Kopernik po vzoru pitagorejcev širi »samo ustno in ne pisno«. Širjenje teze »le ustno« ni posledica ljubosumja na nauk - pitagorejci po Ko- perniku niso skrivali svojih teorij zaradi tega, ker bi bili ljubosumni na njiho- vo širitev, ker bi s prepisi postale dostopne širšemu krogu ljudi - temveč stra- hu, da bi širitev med »ljudstvom« lahko proizvedla popačeno, diformno pred- stavo te teze, s tem p a j o v bistvu onemogočila. To v povzetku in aplicirano na Kopernikov lasten primer pomeni: bolje je javno ohraniti — začasno - slab aristotelizem (v tem primeru: Zemlja miru- je) , kot izpostaviti javnosti, ki ni usposobljena adekvatno presojati o njeni re- sničnosti in j o deformira ter vnaprej onemogoči dobro teorijo (Zemlja se gib- lje). Premislek o reakciji ne-znanstvene, »zunajznanstvene« javnosti na vpelja- vo »absurdnega in novega« koncepta gibanja Zemlje, ki mu nasprotuje »sod- ba stoletij«, se Koperniku izteče v spoznanje, da za celoten projekt mogoče ne bi bilo dobro preverjati koncepta gibanja Zemlje samo ustno, kot so to počeli pitagorejci, temveč ga skoraj pripravi do tega, da bi v celoti opustil delo, ki ga j e začel: »Ko sem torej sam pri sebi preudarjal o tem, meje zaničevanje, katere- ga sem se moral bati zaradi novosti in absurdnosti mnenja, skoraj nape- ljalo k temu, da bi popolnoma opustil delo, ki sem ga začel.« Kljub tem pesimističnim možnostim se Kopernik odloči objaviti knjigo, v kateri zagovarja to svoje »novo in absurdno mnenje« o gibanju Zemlje, za kar navaja dva pomenljiva razloga: spodbudo svojih prijateljev in potrebo znano- sti. Kotje opozorilJ.-J. Szczeciniarz," ni nujno, da prepričevanje in spodbudo prijateljev razumemo samo v psihološkem smislu. Kopernik namreč svoje pri- jatelje in podpornike označi kot velike poznavalce znanosti, kar pa na dejan- ski ravni ne drži. Niti kardinal Schonberg niti škof Tiedemann Giese, k i ju omenja Kopernik, nista znanstvenika, vendar jima Kopernik pripiše ravno to: kardinal Schonberg j e po Kopernikovem prepričanju, »slaven, priznan (cele- bris) v vseh zvrsteh učenosti (doctrina)«, škof Tiedemann Giese pa »velik poz- navalec svete in vsake druge dobre znanosti (literatura)«. Ti imenovani in nei- menovani prijatelji - Kopernik ne omenja svojega edinega učenca Retika - predstavljajo drugačno javnost od tiste, ki sprejema »sodbo stoletij« o absurd- nosti gibanja Zemlje in ki j o zato že vnaprej zasmehuje, zavrača in obsoja. Kljub vsemu torej obstaja neka javnost, neka znanstvena skupnost, ki v kon- ceptu gibanja Zemlje ne vidi nesmisla, prej nasprotno. Obstoj takšnega znans- tvenega okolja pomeni, da znanstvena teza, ki se vanj vpisuje, ki se nanj na- slavlja, povzroča učinke, ki so za znanost bolj koristni, kot če bi znanstvene 11 Cf. J.-J. Szczeciniarz, op. cit., str. 40. I S M A T J A Ž V E S E L teze ne objavil: »Ravno tako so delovali drugi, ne maloštevilni, zelo eminentni in učeni možje, spodbujajoč me, naj se zaradi strahu več ne branim podati mojega dela v splošno korist preučevalcev matematičnih ved.« In še več. Koli- kor bolj j e Kopernikova teza o gibanju Zemlje videti absurdna, toliko bolj bo, po intervenciji znanosti, se pravi njegove knjige, hvaljena in občudovana. Zna- nost (moje razlage, moja pojasnila, pravi Kopernik) zmore razpršiti navidez- ne začetne absurdnosti, ki so zunanje znanosti kot taki, če se potopimo v nje- no notranjost, njene argumente in dokaze: »Kolikor bolj se zdi sedaj večini ljudi moj nauk o gibanju Zemlje absur- den, toliko bolj bo v prihodnosti, potem ko bodo po objavi mojih poja- snil videli odstranjeno meglo absurdnosti z najbolj jasnimi dokazi, dele- žen hvale in občudovanja.« Znanost lahko na videz še tako absurdno, nesmiselno tezo spremeni ne samo v sprejemljivo, temveč v hvaljeno in celo občudovanja vredno. In to končno prepriča tudi Kopernika samega: spodbuda prijateljev »znanstveni- kov« in up, da zmore znanost razbliniti meglice absurdnosti tudi za tiste, ki so zunaj znanosti, za obče mnenje: »Pritisnjen od teh prepričevalcev in zaradi tega upa, sem slednjič dovolil prijateljem, da napravijo izdajo, za katero so me dolgo prosili.« 5. Knjiga je napisana in natisnjena. Kaj sedaj? Na tej točki - potem ko j e v besedilu naslovniku predstavil »kako mi j e prišlo na misel, da sem si drznil, proti sprejetemu mnenju matematikov in na neki način proti zdravi pameti, zamisliti si nekakšno gibanje Zemlje«12 se Kopernik iz preteklosti obrne v prihodnost. Ali se bo zgodilo tisto, česar se je bal in zaradi cesarje toliko časa omahoval, preden je dovolil natisniti svoje delo? Ali bo njegovo delo, katere- ga srčikaje koncept gibanja Zemlje, doletelo zasmehovanje in celo obsodba? Kakšna bo usoda knjige in njegove teorije? Kopernikje prepričan, da so argumenti njegove knjige dovolj močni, da bodo prepričali znanstveno skupnost. Vendar pa Kopernik ne omenja znans- tvene skupnosti nasploh, temveč j o zameji na skupnost matematikov. Prepri- čan je, da bodo njegovi dokazi prepričali »umne in učene matematike«. Z »umnimi in učenimi matematiki« označuje Kopernik seveda astronome, z ma- tematiko pa astronomijo, ki sodi po tradicionalni klasifikaciji znanosti med štiri matematične znanosti kvadrivija (aritmetika, geometrija, glasba in astro- 12 Cf. osrednji pasus tega dela predgovora na str. 18-19 1 4 »MATI-IEMATA MATEMATICIS S C R I B U N T U R « ; KOPERNIKOV PREDGOVOR H KNJIGAM O REVOLUCIJAM; PRVIČ nomija). Sodba o ustreznosti ali neustreznosti koncepta gibanja Zemlje j e po Kopernikovem mnenju torej v domeni astronomov, ki se bodo strinjali z njim, »če bodo le hoteli spoznati in pretehtati, ne površno ampak v celoti - kar ta filozofija prvenstveno zahteva - , kar sem v tem delu navedel v dokaz teh stva- ri.« Kopernik se torej sploh ne boji (več), da bi učeni in umni matematiki, ob pogoju, da bodo natančno pretehtali njegovo teorijo, lahko obsojali njegovo tezo, da se Zemlja giblje, in j i nasprotovali. Nasprotno, kot smo videli, je Ko- pernik prepričan, da zmore »umne in učene matematike« prepričati, da bodo celo prevzeli njegovo stališče, da se jim bo na začetku absurdna teza po na- tančnem pretresu argumentov zdela »vredna občudovanja« in se bodo »stri- njali z njim«. »Umni in učeni matematiki«, se pravi znanstvena skupnost, kije na ravni svojega pojma, bo na koncu zagovarjala tisto, kar j e »proti sprejete- mu mnenju matematikov«. Z drugimi besedami: Kopernik trdno verjame v prepričevalno moč znanstvenega diskurza - med »matematiki«. Toda, če je na eni strani po Kopernikovi presoji uspeh teze, da se Zemlja giblje, in njeni koristi za astronomijo med »umnimi in učenimi matematiki« zagotovljen, obstaja na drugi strani neka znanstvena skupnost, pri kateri ta uspeh ni zagotovljen. Gre za teologe oz. teologijo, se pravi za znanost/ved- nost, ki temelji na razodeti božji besedi. Vendar pa Kopernik nima v mislih vseh teologov, temveč zgolj tiste, ki so nevedni, neuki v »matematiki«, se pravi astronomiji, si pa drznejo presojati o nji na podlagi razodete božje besede, ki je zapisana v Svetem pismu: »Če pa si bodo mogoče metaiologoi [oziroma blebe- tači], ki, ker so nevedni v vseh matematičnih vedah, kljub vsemu pa si jemljejo [pravico] presojati o njih, in zaradi kakega mesta v [Svetem] Pismu, grdo iz- krivljenega v svoj namen, drznili grajati in zasmehovati to moje delo, jih pre- ziram do te mere, da obsojam njihovo presojo kot nepremišljeno.« Matemati- ka se, po Koperniku, namreč piše za matematike (mathemata mathematicis scri- buntur) . Kot lahko vidimo, Kopernik čedalje bolj razkriva svoje karte. Iz začetnega strahu, da bo njegov koncept gibanja Zemlje deležen zasmehovanja, zavrača- nja in obsodb »nekaterih«, »ljudstva«, »tistih, ki vedo, da mnenje, da stoji Zemlja negibna sredi neba tako rekoč kot njegovo središče, potrjujejo sodbe mnogih stoletij«, j e na koncu posvetila ostala zgolj bojazen pred zasmehova- njem teologov, oboroženih z »izkrivljenimi« biblijskimi citati. Iz Koperniko- vega obzorja možnih nasprotnikov, možnih »spletkaijev«, ki bodo zahtevali obsodbo njegove teorije, so popolnoma izginili na eni strani umni in učeni matematiki in na drugi strani ljudstvo, zagovorniki common sensa, zdrave pa- meti oz. občega čutnozaznavnega dojemanja (sensus communis). Zakaj? Prvi, »učeni in umni matematiki«, so izginili zato, ker se bodo po prouči- tvi Kopernikovega dela strinjali z njim, drugi, »ljudstvo«, zato ker so zanj prav- 1 5 M A T J A Ž V E S E L zaprav nepomembni. Temeljni problem, s katerim j e soočen Kopernik, j e na- mreč recepcija njegove »nove in absurdne« teze o gibanju Zemlje. Situacija ni naklonjena širjenju te teze; stanje znanosti, religije in občega mnenja j e tak- šno, d a j e ne more sprejeti. Hkrati pa Kopernik sam nima možnosti, da bi j o ustrezno predstavil, da bi artikuliral način njenega Siljenja, da bi kontroliral način njene recepcije. V situaciji, ko je usoda njegove znanstvene teze odvisna od zunajznanstvenih momentov, mora dobiti podporo tistih dejavnikov, ki kontrolirajo situacijo. In te v Kopernikovem času ne kontrolira »ljudstvo«, zastopnik sensus communis, temveč, v zadnji instanci, Cerkev. Kopernik lahko torej v tej perspektivi povsem mirno zanemari recepcijo »ljudstva«, saj ta zanj ni odločilna. Kar šteje, ni recepcija med neukimi, temveč med učenimi. In ker j e ugodna recepcija med učenimi matematiki po Kopernikovem prepri- čanju zagotovljena, mu preostane edino skrb, kakšna bo recepcija med učeni- mi teologi. In to velja še toliko bolj, ker so v skrajni instanci ravno učeni teolo- gi tisti, ki določajo politiko znanosti. Skratka, ker Kopernik ve, da usoda zna- nosti ni odvisna (samo) od nje same, ker ve, da vedno obstaja tudi neka poli- tika znanosti in ker politiko znanosti v zadnji instanci (in še posebej v prime- ru vpeljave »popolnoma novega in absurdnega mnenja«, da se Zemlja giblje), določa Cerkev, j e njegova edina možnost, da znotraj te iste Cerkve pridobi zaveznike, ki se strinjajo z njim, in hkrati vnaprej diskreditira tiste, ki bi lahko na podlagi Svetega pisma zavračali, zasmehovali in obsojali njegovo tezo, da se Zemlja giblje. Zato se Kopernik obrača na tedaj vladajočega papeža Pavla III, k i j e na neki način instanca, rečeno metaforično, izvzeta iz danih okvirjev časa, in- stanca, ki lahko presoja, ne da bi bila obremenjena z obstoječimi oblikami vednosti. Kopernik postavlja papeža onstran »sprejetega mnenja matemati- kov« in onstran »občega mnenja«, se pravi v položaj, ki je osvobojen »normal- ne«, sprejete znanosti ter common sensa, v položaj, ko lahko neobremenjeno sodi o njegovi »novi in absurdni tezi«, kiji nasprotuje sodba stoletij, obenem pa lahko zaradi svoje avtoritete to isto tezo tudi zaščiti pred »napadi spletkar- jev«: »Da pa bi tako učeni kot neuki videli, da se ne izogibam presoji kogar- koli, sem se odločil te moje nočne študije raje kot komurkoli drugemu posvetiti Tvoji Svetosti; kajti tudi v tem oddaljenem kotičku Zemlje, kjer živim, veljaš po vrednosti položaja in zaradi ljubezni do vseh znanosti, tudi matematičnih, za najimenitnejšo osebnost, tako da s pomočjo svoje avtoritete in presoje zlahka zavrneš napade spletkarjev, četudi pravi rek, da proti ugrizu spletkarja ni zdravila.« Skratka, papež lahko s svojo simbolno pozicijo, s svojo simbolno močjo, 1 6 » M A T I - I E M A T A MATEMATICIS S C R I B U N T U R « ; KOPERNIKOV PREDGOVOR H KNJIGAM O REVOLUCIJAM; PRVIČ omogoči, da na videz absurdna teza o gibanju Zemlje ni že vnaprej obsojena in zavržena. Reprezentant verske ortodoksije je za Kopernika dovolj podko- van »tudi v matematičnih vedah«, da se bo tako kot drugi »umni in učeni matematiki« strinjal z njegovo tezo o gibanju Zemlje in posledično preprečil »napade spletkarjev« ter tako omogočil njeno širjenje. V isto kategorijo »umnih in učenih matematikov« znotraj Cerkve uvrsti Kopernik poleg papeža Pavla III še papeža Leona X, kardinala Schonberga, škofa Gieseja in Pavla iz Middelburga (škofa Fossombronskega), v drugo ka- tegorijo, kategorijo tistih, »ki si bodo drznili - prisvajajoč si, kljub temu, da so nevedni v vseh matematičnih vedah, pravico presojati o njih - grajati in za- smehovati to moje podvzetje«, pa samo cerkvenega očeta Laktancija. Ta izbi- ra seveda ni naključna. Laktancij, »slaven pisec toda komajda matematik«, je namreč v De divinis institutionibus III, 24, »prav po otročje govoril o obliki Zemlje, ko se je norčeval iz tistih, ki so izjavili, da ima Zemlja obliko krogle«. Tako ko t j e Laktancij, teolog brez poznavanja »matematike«, govoril bedarije o obliki Zemlje, saj s e j e norčeval iz tistih, ki so imeli Zemljo za kroglo, se lahko najdejo sodobni ne-matematiki, ki se bodo norčevali iz Kopernikove teze, da se Zemlja giblje. Tako kot se je cerkveni pisec Laktancij norčeval iz temeljne postavke vse dosedanje astronomije, d a j e Zemlja (o)krogla, iz teze torej, k i j e bila pravzaprav v samem temelju matematične astronomije, torej astronomije, k i j e »po sprejetem mnenju matematikov« veljavna, j e mogoče, da se bodo znotraj Cerkve našli metaiologoi (blebetači),13 ki bodo na podlagi »kakega mesta v [Svetem] Pismu, grdo izkrivljenega v svoj namen«, ker niso matematiki, zasmehovali temeljno tezo Kopernikove astronomije, da se Zem- lja giblje. Edina vednost, edina znanost, ki lahko legitimno razsoja o konceptu gi- banja Zemlje, j e »matematika« oz. astronomija: »Matematika se piše za mate- matike (mathemata mathematicis scribuntur)«. Ta maksima, aplicirana na polje obstoječih artikulacij vednosti, teologijo, »matematiko« oz. astronomijo (ki pa po Koperniku v svoje področje vključuje tudi kozmološka vprašanja, ko t je gibanje Zemlje) in splošno mnenje, kot možnega sodnika v zadevi giba- nja Zemlje izključi obče mnenje (sensus communis), hkrati pa razcepi teologijo na tisto, ki se v presojanju »matematičnih« vprašanj opira na »matematiko«, in tisto, ki nima nikakršne vednosti o »matematiki«, si pa vseeno drzne o ma- tematičnih stvareh (mathemata) presojati na podlagi teološke »znanosti«. Med- tem ko bodo matematično podkovani teologi razumeli njegove dokaze, in tako podprli tezo, da se Zemlja giblje (ali pa j i vsaj ne bodo nasprotovali), j e nasprotovanje in zahteve po obsodbi mogoče pričakovati s strani matematič- no nepodkovanih teologov, ki se bodo sklicevali na določena mesta v Bibliji, 13 O uporabi izraza metaiologoi v Kopernikovem času cf. F. Hallyn, op. cit., str. 73-74. 1 7 M A T J A Ž V E S E L ki jih j e mogoče interpretirati v podporo mirovanja Zemlje. V zadnji instanci pomeni trditev mathemata matematicis scribuntur, d a j e za Kopernika v astro- nomskih zadevah samo in zgolj astronomija tista, ki lahko tudi presoja in raz- soja o njih. Vendar pa to v dani situaciji ne zadošča. »Matematika« in »mate- matiki« oziroma astonomija in astronomi ne morejo kontrolirati recepcije svojih tez, saj ne kontrolirajo politike znanosti, k i je v rokah Cerkve. In ker je tako, je edina možnost, ki jo dopušča Kopernik, možnost, k i je edina legitim- na, hkrati pa tudi edina, ki daje Kopernikovi tezi možnost preživetja, da zno- traj Cerkve o »matematičnih stvareh« presojajo in razsojajo tisti, ki so za to »matematično« usposobljeni. To pa pomeni, da mora biti tudi Cerkev oziro- ma teološka artikulacija vednosti, ki temelji na razodeti božji besedi, v zade- vah »matematike« podrejena matematiki in ne obratno: kar zadeva astronom- ska vprašanja, j e astronomija tista avtoriteta, na podlagi katere j e treba inter- pretirati Sveto pismom ne Sveto pismo tista avtoriteta, na podlagi katereje treba interpretirati astronomijo.14 Zadnja instanca, na katero se naslavlja Kopernik, so matematiki znotraj Cerkve, ki lahko uvidijo, d a j e zasmehovanje koncepta gibanja Zemlje mogo- če samo iz pozicije »ne-matematikov«, hkrati pa lahko tudi presodijo, da Ko- pernikova teza ni v nasprotju s Svetim pismom, temveč celo nekaj doprinaša Cerkvi, saj ima praktične posledice za tedaj aktualno reformo koledarja: »Matematične znanosti se pišejo za matematike in ti bodo uvideli, če se ne motim, da tudi ta naša dela doprinašajo nekaj cerkveni državi, katere prvak je sedaj Tvoja Svetost. Kajti ne tako daleč nazaj je bilo pod Leo- nom X. na lateranskem koncilu obravnavano vprašanje reforme cerkve- nega koledarja, kije ostalo neodločeno samo zaradi tega, ker seje meni- lo, da velikost let in mesecev ter gibanje Sonca in Lune še niso zadosti izmerjeni.« 4. Kopernikova teza, da »se Zemlja giblje, Sonce pa miruje sredi sveta«, je po njegovi rekonstrukciji geneze njegove teorije odgovor na »krizo« astro- nomske znanosti, ki j o opiše v znamenitem odlomku predgovora takole: »K razmišljanju o drugačni razlagi gibanj sfer sveta«, pravi, »me ni spod- budil noben drug razlog, kot to, da sem doumel, da si matematiki sami 14 To Kopernikovo prepričanje, tu izraženo v zelo rudimentarni obliki, j e leta 1615 razvil Galileo Galilei v »Pismu Kristini Lorenski, nadvojvodinji Toskanski«, v katerem se sklicuje tudi na Kopernikov predgovor. 1 8 »MATI-IEMATA MATEMATICIS S C R I B U N T U R « ; KOPERNIKOV PREDGOVOR H KNJIGAM O REVOLUCIJAM; PRVIČ niso skladni v teh raziskavah. Najprej so tako zelo negotovi celo glede gibanja Sonca in Lune, da ne morejo pokazati in opazovati stalne veli- kosti tropskega leta. Nadalje: pri vzpostavitvi gibanj tako onih [dveh ne- besnih teles] kot drugih petih tavajočih zvezd tudi ne uporabljajo istih načel in predpostavk ter dokazov pojavnih revolucij in gibanj. Nekateri [uporabljajo] samo homocentrične [kroge], drugi ekscentrične in epi- ciklične, s katerimi pa vseeno ne dosežejo v celoti tistega, kar so želeli. Kajti tisti, ki zaupajo homocentričnim [krogom], niso mogli na podlagi tega vzpostaviti nič gotovega, četudi so pokazali, da je mogoče iz njih sestaviti nekatera nepravilna gibanja, - kar bi, se razume, ustrezalo poja- vom. Tisti pa, ki so si izmislili ekscentre, so morali, čeprav so z njimi, kot se zdi, podali ustrezne številčne podatke za velik del pojavnih gibanj, vmes vendarle dopustili veliko [načel], za katere je videti, da so v nas- pro^u s prvotnimi načeli o enakomernosti gibanja. Ravno tako niso mo- gli odkriti ali pa iz njih izpeljati najvažnejšega, namreč oblike sveta in določene somernosti njegovih delov, pač pa se jim dogaja [podobno], kot če bi kdo z različnih mest vzel roke, noge, glavo in druge dele telesa, ki bi bili sicer zelo dobro naslikani, vendar ne, če jih primerjamo z enim [in istim] telesom, ter se med seboj ne bi nikakor ujemali, tako da bi iz se iz njih prej sestavila nakaza kakor pa človek.« »Kriza« astronomije15 Kopernika ne vodi v skepticizem, niti ne v položaj, ko bi »postavil pod vprašaj ne le kak koncept ali znanstveno teorijo z name- nom, da bi j o popravil ali prenovil, marveč veljavnost svoje lastne prakse: 've- ljavo znanosti'«16, temveč skuša to »krizo« rešiti znotraj znanosti same z razvo- j em novih konceptov, natančneje s konceptom gibanja Zemlje. Ta Koperni- kov znanstveni odgovor (gibanje Zemlje) na »krizo« znanosti j e paradoksen: na neki način je ravno tako »kritičen«, če ne celo bolj, kot je »kritično« stanje astronomije, saj j e glede na normative obstoječih artikulacij vednosti, popol- 15 Na podlagi tega Kopernikovega kritičnega »poročila o stanju duha« v astronomiji j e T. Kuhn v The Copernican Revolution izpeljal tezo, d a j e bil vzrok »kopernikanske revoluci- je« kriza paradigme tradicionalne astronomije, v Strukturi znanstvenih revolucij pa j e to ugotovitev o krizah razširil na celotno znanost. Cf. ibid., str. 71: »Kopernik sam je v pred- govoru svoje De revolutionibus zapisal, d a j e astronomska tradicija, ki j o je nasledil, na koncu ustvarila pošast. V začetku šestnajstega stoleta j e vedno več najboljših evropskih astronomov spoznavalo, d a j e astronomska paradigma pri razpletanju lastnih tradicional- nih problemov neuspešna. To spoznanje je bilo prvi pogoj Kopernikovega zavračanja ptolemajske paradigme in njegovega iskanja nove. Njegov slavni predgovor nam še vedno ponuja enega klasičnih opisov kriznega stanja.« Ta Kuhnova ugotovitev seveda ne drži. Kopernikov predgovor ne podaja, kot so ugotovili že številni zgodovinarji znanosti, de- janskega stanja astronomije šestnajstega stoleta, Kopernik v bistvu zgolj zaostruje in dra- matizira nekatere že dolgo znane »težave« astronomije. 16 L. Althusser, Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov, str. 64. 1 9 M A T J A Ž V E S E L noma nesmiseln, se pravi nemisljiv. Nujen pogoj prenove astronomije ni pre- seganje in izstop iz znanosti kot take, temveč preseganje in izstop iz obstoje- čih artikulacij vednosti. Teza, da se Zemlja giblje, j e problematična v okviru obstoječih artikulacij vednosti, ne pa glede na znanost kot tako. Kopernik obstoječe normalne znanosti ne presega zato, da bi j o zapustil, temveč zato, da bi j o popravil in prenovil. Znanstvena teza, da se Zemlja giblje, j e problematična z več vidikov. Naj- prej v tem, da presega meje partikularne znanosti, v kateri j e bila generirana, in nagovarja pravzaprav vse artikulacije vednosti, tako »učene« (filozofija, teo- logija), se pravi »znanstvene«, kot tiste, ki niso »učene« (obče, splošno, ljud- sko mnenje oz. prepričanje), se pravi »neznanstvene«. Drugič, ruši ustaljeno, sprejeto in dokaj hierarhično ureditev znanosti. Kopernikova teza, da se »ma- tematika piše za matematike« in d a j e presoja o konceptu gibanja Zemlje v domeni matematikov oz. astronomov, pomeni brisanje ustaljene meje med znanstvenimi disciplinami (tradicionalno j e gibanje Zemlje vprašanje, ki sodi v domeno filozofije (narave) ne pa v domeno astronomije), hkrati pa obrača hierarhično urejenost med temi znanostmi, saj v bistvu zahteva, da »nižja« znanost (astronomija, ki sodi med sedem artes liberates, ki so pripravljalne zna- nosti za višje študije) presoja na področju »višje« znanosti (filozofije nara- ve).17 Tretjič, in to je tu odločilno, ker prestopa normalno, sprejeto stanje teh artikulacij vednosti. Univerzalna narava teze, k i j e bila sicer generirana zno- traj partikularne znanosti, in njeno prestopanje meja in norm normalne zna- nosti, postavlja pred Kopernika zahtevo, da mora, če hoče obraniti znotrajz- nanstven odgovor na »krizo« znanosti, izstopiti iz znanosti kot take. V situaci- ji, ko je gibanje Zemlje razumljeno kot koncept, ki nasprotuje sprejetemu mnenju »matematike«, sprejetemu nauku teologije in splošnemu prepriča- nju ljudi, ko je za vse nesmiseln in nemisljiv, mora preseči meje partikularne znanosti in ta koncept upravičiti pred univerzalnim sodiščem vseh artikulacij vednosti, tako »znanstvenih« kot »neznanstvenih«. Rečeno drugače, vpeljava nesmiselnega, nemisljivega koncepta gibanja Zemlje v znanost j e - preden lahko postane stvar znanosti - stvar politike znanosti. Kopernikove odločitve, da namesto prvotnega, nenaslovljenega uvoda, za katerega ni natančno znano, v katerem obdobju pisanja De revolutionibusje nastal, in v katerem na popolnoma tradicionalen način poje slavo astronomiji 17 To j e bil verjetno pravi vzrok za znamenito besedilo Andreasa Osiandra »Bralcu o hipotezah tega dela«, ki ga j e nepodpisanega dal natisniti v De revolutionibus. Ze v prvem stavku namreč pravi: »Ne dvomim, da so določeni učenjaki - ko j e bila razširjena vest o novosti hipoteze tega dela, da se Zemlja giblje, Sonce pa j e negibno sredi vesolja hudo užaljeni in menijo, da se v svobodnih umetnosti, že davno pravilno vzpostavljenih, ne sme delati zmede.« Cf. R. S. Westman, »The Astronomers's Role in the Sixteenth Centiry: a Prelimi- nary Study«, str. 107-109. 2 0 » M A T I - I E M A T A MATEMATICIS S C R I B U N T U R « ; K O P E R N I K O V PREDGOVOR H KNJIGAM O REVOLUCIJAM; PRVIČ (tej »bolj božanski kot človeški znanosti, ki raziskuje najvišje stvari«), napiše nov predgovor z naslovom »Presvetemu gospodu papežu Pavlu III, predgovor Nikolaja Kopernika h knjigam 'O revolucijah'«, ne smemo razumeti kot zgolj še enega v vrsti posvetil, ki so j ih renesančni avtorji iz različnih razlogov na- slavljali na papeže, temveč kot plod Kopernikovega uvida, da za vpeljavo kon- cepta gibanja Zemlje v znanost ne zadošča znanost sama po sebi, da obstaja politika znanosti, in da te politike znanosti ne kontrolira znanost, temveč Cer- kev oziroma v zadnji instanci papež kot njen simbolni reprezentant. Rekli smo: znotrajznanstveni odgovor na krizo znanosti zahteva njegovo zunaj znanstveno upravičenje. Res je, da se Kopernik naslavlja na papeža. Si- tuacijo, ki ni naklonjena njegovi novi teoriji, je treba spremeniti v situacijo, v kateri bo vpeljava »novega in absurdnega« koncepta gibanja Zemlje v znanost mogoča, to pa j e mogoče samo, če je koncept sprejemljiv za tisto instanco, ki določa politično situacijo, tudi znanstveno, se pravi Cerkev. Vendar pa je Ko- pernikov izstop iz znanosti zgolj navidezen. Kopernik namreč to zunajznans- tveno upravičenje izpelje tako, da ga zvede nazaj v polje znanosti. Njegova reakcija na zahtevo situacije ni »spontana filozofija znanstvenika«, temveč »spontana filozofija znanosti«, se pravi eksplicitna formulacija razmerij, ki vladajo (oziroma bi morala vladati) med znanos^o in poljem zunaj znanosti (obče mnenje oz. »ljudstvo«) ter formulacija razmerij znotraj znanosti same (astronomija/»matematika« - filozofija - teologija). In ta razmeija so po Ko- perniku takšna - oziroma j ih Kopernik predstavi, kot d a j e samoumevno, da so takšna - , da ima v njih, kar zadeva koncept gibanja Zemlje, k i j e nastal znotraj astronomske znanosti, dominanten položaj tista znanost, ki ga je ge- nerirala, se pravi astronomija/»matematika«: »matematika se piše za mate- matike«. Tako je njegovo postavljanje koncepta gibanja Zemlje v odvisnost od papeževe podpore (oz. podpore Cerkve) zgolj navidezno. Papež (in ostali »teologi« oz. Cerkev), se pravi tista Instanca, ki določa politiko znanosti, sploh nima izbire: če j e »matematik«, se bo po preučitvi argumentov s konceptom gibanja Zemlje, tako kot drugi »umni in učeni matematiki« strinjal, če pa ni »matematik«, nima nobene pravice razsojati o stvareh, »ki se pišejo za mate- matike«. Rečeno drugače, zunajznanstvena instanca, ki odloča o Kopernikovem znotraj znanstvenem odgovoru na »krizo« znanosti, lahko o njem odloča samo, kolikor je sama »znanstvena«, se pravi, samo kolikor ne prestopa meja parti- kularne znanosti, znotraj katere j e bil generiran koncept, o katerem presoja. V tako določeni situaciji p a j e ta partikularna znanost sama po sebi dovolj močna, da prepriča Instanco, ki določa politiko znanosti, v legitimnost, ve- ljavnost in resničnost novega koncepta. Čeprav bi se lahko zdelo, da Koper- nik postavlja znanost v stanje odvisnosti od Cerkve, je dejansko pravzaprav 2 1 M A T J A Ž V E S E L obratno: Cerkev (papež, teologija) j e v svoji politiki znanosti odvisna od tiste znanosti, katere politiko določa. Četudi mora znanost, ki presega ustaljene obče norme, pridobiti strinjanje religiozne avtoritete, ki določa politiko zna- nosti, j e ta avtoriteta pri tem odvisna od znanosti. Presek teze, da se »matema- tika piše za matematike«, in teze, da politike znanosti ne kontrolira »matema- tika«, ampak Cerkev, je, d a j e vpeljava koncepta gibanja Zemlje v znanost odvisna od papeža kot vrhovnega »matematika«. Ko p a j e dosežena univerzal- na legitimacija vpeljave problematičnega koncepta, znanost nima samo moči, da poskrbi sama zase, da se reartikulira okoli tega koncepta, temveč tudi moč, da na novo artikulira druge znanosti in vednosti: partikularen astronomski koncept gibanja Zemlje zmore preobraziti celoto vednosti. Literatura Althusser, L., Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov (1967), prev. V. Li- kar, ŠKUC/Filozofska fakulteta, Ljubljana 1985. Blumenberg, H., Geneza kopernikanskega sveta, prev. T. Virk, CZ, Ljubljana 2001. Copernicus, Nicolaus, D as neue Weltbild (Commentariolus, Pismo proti Wernerju, De revolutionibus I), prev. in ur. H. G. Zekl, Felix Meiner, Hamburg 1990. Galileo Galilei, »Pismo Kristini Lorenski, nadvojvodinji Toskanski 1615«, prev. J. Bednarik, PhainomenaVll (23-24/1998), str. 225-256. Hallyn, F., La structure poétique du monde: Copernic, Kepler, Seuil, Pariz 1987. Huggonard-Roche, H., Rosen, E. in Verdet, J.-P., Introduction à l'astronomie de Copernic, Pariz 1975. Koyré, A., Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma, prev. B. Kante, SKUC/ Filozofska fakulteta, Ljubljana 1988. Koyré, A., The Astronomical Revolution. Copernicus - Kepler — Borelli, prev. R. E. W. Maddison, Dover, New York 1992. Kuhn, T. S., Struktura znanstvenih revolucij, prev. G. Jurman in S. Krek, Krtina, Ljubljana 1998. Kuhn, T. S., The Copernican Revolution. Planetary Astronomy in the Development of Western Thought, Harvard University Press, Cambridge, Mass. 1957. Lindberg, D. C., in Numbers, R. R. (ur.), God and Nature: Historical Essays on the Encounter between Christianity and Science, University of California Press, Berkeley/Los Angeles 1986. Moss, J. D., Novelties in the Heavens: Rhetoric and Science in the Copernican Contro- versy, Chicago University Press, Chicago 1993. Lindberg, D. C. (ur.), Science in the Middle Ages, The Chicago University Press, Chicago 1980. 2 2 » M A T H E M A T A MATEMATICIS S C R I B U N T U R « : K O P E R N I K O V PREDGOVOR II KNJIGAM O REVOLUCIJAH; PRVIC Rybka, E., Nikolaj Kopernik, DZS, Ljubljana 1974. Swerdlow, N. M., »Science and Humanism in the Renaissance: Regiomonta- nus's Oration on the Dignity and Utility of the Mathematical Sciences«, v: P. Horwich (ur.), World Changes: Thomas Kuhn and the Nature of Science, MIT Press, Cambridge Mass./London 1993, str. 131-168. Szczeciniarz, J.-J., Copernic et la révolution copernicienne, Flammarion, Pariz 1998. Westman, R. S., »Proof, Poetics, and Patronage: Copernicus' Preface to De revolutionists«, v: Lindberg, D. C., in Westman, R. S. (ur.), Reappraisals of the Scientific Revolution, Cambridge University Press, Cambridge 1990, str. 167-206. Westman, R. S., »The Copernicans and the Churches«, v: Lindberg, D. C., in Numbers, R. L. (ur.), God and Nature: Historical Essays on the Encounter between Christianity and Science, University of California Press, Berkeley/ Los Angeles 1986, str. 76-113. Westmann, R. S. (ur.), The Copernican Achievement, University of California Press, Berkeley 1975. Westman, R. S, »The Astronomer's Role in the Sixteenth Century: A Prelimi- nary Study«, History of Science 18 (1980), str. 105-147. 2 3 Filozofski vestnik Letnik/Volume XXIII • Številka/Number 3 • 2002 • 25-28 O REVOLUCIJAH NEBESNIH SFER* NIKOLAJ KOPERNIK Osmo poglavje: Rešitev omenjenih razlogov in njihova nezadostnost Zaradi teh in podobnih vzrokov trdijo, da Zemlja vsekakor miruje v središču sveta, in d a j e nedvomno tako. Če pa bi bil kdo mnenja, da se Zemlja vrti, bi zagotovo rekel, d a j e n jeno gibanje naravno in ne prisilno. [Procesi] pa, ki so v skladu z naravo, proizvedejo učinke, ki so nasprotni od tistih, ki so [proizve- deni] prisilno. Stvari, na katere namreč deluje sila ali zagon,1 morajo nujno razpasti in ne morejo dolgo obstajati. Stvari pa, kijih naredi narava, so v do- brem stanju, ter se ohranijo v svojem najboljšem sestavu. Brez razloga se torej boji Ptolemaj, da bi se Zemlja in vsi zemeljski predmeti razpršili pri vrtenju, povzročenem z delovanjem narave, ki se popolnoma razlikuje od [delovanja raznih] umetelnosti oziroma od takega, kakršnegaje mogoče doseči s človeš- ko iznajdljivostjo. Toda zakaj raje ne posumi na to z ozirom na svet, katerega gibanje mora biti še toliko hitrejše, kolikor je nebo večje od Zemlje? Ali p a j e nebo postalo neizmerno zato, ker ga nepopisna silovitost gibanja oddaljuje od središča, drugače pa bi se, če bi se ustavilo, zrušilo? Zagotovo: če bi bilo to razmišljanje na mestu, bi velikost neba narasla v neskončnost. Kajti kolikor bolj je z zago- nom [njegovega] gibanja nošen v višave, toliko hitrejše bo - zaradi stalno naraščajočega oboda, katerega mora preiti v času 24 ur, - gibanje; in obratno: z naraščanjem gibanja narašča neizmernost neba. Tako se bosta hitrost veli- kosti in velikost hitrosti premikali naprej v neskončnost. In tako bo - skladno * Objavljeno besedilo j e prevod osmega poglavja Kopernikovega dela De revolutionibus orbium caelestium. Liber primus, ki bo izšlo spomladi leta 2003 v zbirki »Historia scientiae« pri Založbi ZRC v Ljubljani. 1 Z izrazom zagon prevajamo lat. izraz impetus, ki pa ima v poznosrednjeveški filozofiji narave specifičen p o m e n . S tem izrazom so nekateri srednjeveški filozofi (npr. Buridan) označevali poseben koncep t sile, vtisnjene v zagnano, vrženo telo, ki ohranja telo v giba- nju oz. ga giblje tudi po tem, ko telo v gibanju ni več v stiku z njegovim prvim gibalcem. 2 5 NIKOLAJ K O P E R N I K s tistim aksiomom fizikov, da tistega, ka r j e neskončno, ni mogoče preiti,2 niti [ne more biti] na noben način gibano3 - , nebo nujno obstalo. Toda pravijo, da onstran neba ni [nobenega] telesa, ne mesta in ne praz- nine, in sploh ničesar,4 in da zato ni [ničesar], kamor bi lahko nebo ušlo. V tem primeru pa je vsekakor čudno, če je lahko nekaj zadržano od niča. Če pa bo nebo brezmejno [oz. neskončno] in samo od znotraj zamejeno [oz. konč- no] z vbočenostjo, bo nemara še prej potrjeno, da zunaj neba ni ničesar, kajti tedaj bo vse v njem, ne glede na to, kolikšno velikost bo zavzemalo; vendar pa bo nebo ostalo negibno. Kajti najmočnejše, s čimer si prizadevajo utemeljiti, da j e svet končen, je gibanje.5 [Vprašanje], ali j e svet zamejen [oz. končen] ali brezmejen [oz. neskon- čen] , prepustimo razpravi filozofov narave, za trdno dognano pa imejmo, da je Zemlja, ujeta med tečaja, zamejena s kroglasto površino. Zakaj se torej še naprej obotavljamo pripisati ji gibljivost, ki po naravi ustreza njeni obliki,6 raje kot to, da se giblje celoten svet, katerega meja je neznana in ne more biti spoznana? Zakaj ne priznamo, d a j e njegova vsakodnevna revolucija na nebu pojav, na Zemlji pa resničnost in d a j e to razmerje ravno tako, kot če bi govo- ril Vergilov7 Enej, ko pravi: »Izplujemo iz pristanišča in zemlja in mesta se pomaknejo nazaj.« Kadar plove ladja v mirnih vodah, se mornarjem zdi, po podobi tega gi- banja, da se vse, k a r j e zunaj nje, giblje in obratno, menijo, da [oni sami] mirujejo skupaj z vsem, kar je na ladji. Tako lahko v primeru gibanja Zemlje seveda pride do tega, da se verjame, da celoten svet kroži okrog nje. Kaj naj potem rečemo o oblakih in preostalih stvareh, ki se na kakršenko- li način zadržujejo v zraku oziroma se spuščajo, pa se spet dvigajo v višave?8 Samo to, da se tako ne giblje le Zemlja sama skupaj z njo povezanim elemen- tom voda, marveč tudi nemajhen del zraka kot tudi vse stvari, ki so na enak način kot zrak povezane z Zemljo, [in sicer] ali zato, ker zrak, ki je blizu Zem- lje, pomešan z zemeljsko ali vodno materijo, sledi isti naravi kakor Zemlja, ali 2 Prim. Aristotel, Physica III, 5, 204 a 3-7; ibid. Ill, 5, 204 a 14. 3 Prim. Aristotel, De caelol, 7, 274 b 29-31; Physica III, 5, 205 a 10-18; Metaphysical I, 10, 1066 a 35-36. 4 Prim. Aristotel, Physica IV, 4, 212 b 16-18; De caelo I, 9, 279 a 6-18. 5 Prim. Aristotel, De caelo I, 7, 274 b 26-27. 6 Prim, začetek 4. pogl. 'Vergil, Eneida III, 72. Navajamo dobeseden prevod, ki bolj ustreza temu, kar želi po- kazati Kopernik. V prevodu F. Bradača se celoten odlomek glasi: »Brž ko smo mogli zau- pati moi ju in jug j e pohlevni / vabil na mirno morje, so tovariši hitro se zbrali, / ladje, privezane k bregu, odpeli in že smo odpluli. / Polja in mesta so daleč ostajala zadaj za nami.« 8 Prim. Ptolemaj, Almagest I, 7. 2 6 O REVOLUCIJAH NEBESNIH SFER ( 8 . POGL.) pa zato, ker j e gibanje zraka bolj pridobljeno, in ga je deležen od Zemlje pri n jenem nenehnem obračanju, in to brez slehernega odpora, zaradi stika z Zemljo. Na drugi strani pravijo,9 kar ni nič manj začudujoče, da sledi najvišja regija zraka nebesnemu gibanju, kar nakazujejo tiste zvezde, ki se pojavijo iznenada, mislim tiste, k i j ih Grki imenujejo »kometi« in »bradate zvezde«,10 katerih nastanek pripisujejo temu mestu; in ki vzhajajo in zahajajo tako kot druge zvezde." Mi pa lahko rečemo, da zaradi velike razdalje tistega dela zra- ka od Zemlje zemeljsko gibanje nanje ne vpliva. Tako bo videti Zemlji najbliž- ji zrak, in vse v njem zadržujoče se stvari, na miru, v kolikor se pač ne bo gibal - kakor se to dogaja sem ter tja - , zaradi vetra ali kakega drugega zagona. Kaj j e namreč veter v zraku drugega kot tisto, kar je v morju tok?12 Priznati pa moramo, d a j e gibanje padajočih in dvigajočih se stvari v okvi- ru sveta dvojno in v celoti sestavljeno iz premega in krožnega. Kajti deli, ki se zaradi svoje teže pogrezajo, ker so pretežno iz zemlje, nedvomno obdržijo isto naravo, kot j e narava njihove celote. In tudi pri tistih stvareh, kijih ognjena sila dviguje v višave, ni druge razlage. Kajti tudi ta zemeljski ogenj se najbolj hrani z zemeljsko materijo in »plamena« ne definiramo drugače kot »žareč dim«.13 Lastnost ognja pa je , da razširi tisto, v karje vstopil; kar naredi s takšno močjo, da ne more biti na noben način, z nobenimi napravami preprečeno, da ne bi predrl zapore in opravil svojega dela.14 Razširjujoče gibanje p a j e [v smeri] od središča proti obodu. In tako je, če je bilo kaj, ka r j e iz zemeljskih delov, zažgano, nošeno od sredine v višave. Tisto torej, kar pravijo, da ima enostavno telo enostavno gibanje, se potr- ju je predvsem glede krožnega [gibanja], tako dolgo dokler ostane enostavno telo zaradi svoje enotnosti na svojem naravnem mestu. Ce je le na [tem] me- stu, [potem] ni[ma] drugega gibanja, kot je krožno, ki ostaja celo v sebi, po- dobno mirovanju.15 Premo [gibanje] se vzpostavi na tistih stvareh, ki zapusti- j o svoje naravno mesto, ali so iz njega izvržena, ali so na kakršenkoli način že zunaj njega. Nič pa ni v tolikšnem nasprotju z ureditvijo Vsega in obliko sveta, kot to, d a j e nekaj zunaj svojega mesta. Premo gibanje se torej primeri samo stvarem, ki niso v pravilnem stanju in [niso] dovršene v skladu z [njihovo] naravo, [se pravi], kadar so ločene od svoje celote in zapustijo njeno enot- 9 Prim. Aristotel, Meteorologica I, 7, 344 a 5 isl. Prim. Plinij, Historia naturaliumll, 22 (89). 11 Prim. Aristotel, Meteorologica I, 7, 345 b 32-346 a 6. 12 Prim. Plinij, Historia naturalium II, 44 (114). 13 Prim. Aristotel, Degenerationeet corruptionell, 4, 331 b 25-27; MeteorologicaTV, 9, 387 b 31; ibid., IV, 9, 388 a 2. 14 Kopernik ima v mislih eksplozivno delovanje ognja. Prim. Cicero, De natura deorum II, 14 (41), kjer navaja podobno mnenje stoika Kleanta. 15 Prim. Aristotel, Physica VIII, 9, 265 b 1-2. 2 7 NIKOLAJ K O P E R N I K nost. Nadalje: stvari, kij ih žene navzgor in navzdol - tudi brez krožnega [gi- banja] - , ne izvajajo enostavnega, uniformnega in enakomernega gibanja, kajti zaradi lahkosti ali zagona svoje teže ne morejo biti umerjena. Katerakoli že [telesa] padajo navzdol, izvajajo na začetku počasno gibanje, katerega hi- trost povečujejo s padanjem. Na drugi strani pa zopet vidimo, da zemeljski ogenj (vidimo pa, da ni nobenega drugega), ko j e potegnjen v višave, pri priči oslabi; s čimer se tako rekoč izkaže vzrok [tega gibanja, k i j e ] nasilje na ze- meljski materiji. Krožno [gibanje] pa vedno kroži enakomerno, ima namreč nepomanjkljiv vzrok, tisto [premo gibanje] pa [vzrok], ki hitro popusti. Ko [telesa] dosežejo svoja mesta, prenehajo biti težka ali lahka, in tisto gibanje se konča. Ker pripada krožno gibanje celotam, delom pa premo, lahko rečemo, da soobstaja krožno gibanje skupaj s premim na tak način kot »živo bige« z »bolnim«.16 In zagotovo bo to, d a j e Aristotel enostavno gibanje razdelil v tri rodove - od sredine, proti sredini, okoli sredine17 - , razumljeno zgolj kot akt razuma, na isti način kot razločujemo črto, točko in površino, četudi eno ne more obstajati brez drugega, nobeno od njih pa ne brez telesa. K tem [premislekom] sodi tudi to, d a j e stanje negibljivosti ocenjeno kot bolj odlično in bolj božansko kot [stanje] spreminjanja in nestabilnosti,18 ki zaradi tega bolj ustreza Zemlji kot svetu. Dodajam tudi, da bi bilo videti precej nesmiselno pripisovati gibanje tistemu, kar vsebuje oziroma umešča, ne pa raje vsebovanemu in umeščenemu, kar j e Zemlja.19 Ker je, nazadnje, očitno, da se tavajoče zvezde približujejo in oddaljujejo od Zemlje,20 bo tedaj tudi gibanje posameznega telesa, ki se giblje okoli sredine (za katero hočejo, d a j e središče Zemlje), tudi od sredine in proti njej. Nujno je torej, da razumemo gibanje okoli sredine bolj splošno, in da zadošča, da se le sleherno posamično gibanje opira na svojo lastno sredino. Vidiš torej, da iz vseh teh [preudarkov] sledi, d a j e bolj verjetna gibljivost Zemlje kot njeno mirovanje, še posebej kar zadeva vsakodnevno revolucijo, kolikor je ta Zemlji najbolj lastna. In menim, da to zadošča, kar zadeva prvi del vprašanja. Prevod in opombe Matjaž Vesel 16 Prim. Aristotel, Physica V, 2, 225 b 20-33; De caelo I, 2. 17 Prim. Aristotel, De caelo I, 2, 268 b 14-24. 18 Prim. Aristotel, MetaphysicaX II, 6-10; Physica VIII, 10. 19 Prim, tudi 5. pogl. 20 Prim. 4. pogl. 2 8 Filozofski vestnik Letnik/Volume XXIII • Številka/Number 3 • 2002 • 29-48 KOPERNIKOVA RETORIKA: GIBANJE ZEMLJE MORA BITI MOGOČE" JEAN-JACQUES SZCZECINIARZ Kopernikova geometrija. Prve opazke. Načelo homogenosti Naravno indiferentno gibanje je gibanje trdne oziroma materialne sfere, ki se okoli same sebe vrti enakomerno glede na svoje središče, kjer poteka njena os. Njena narava - sferična, ko t je narava gibanj aristotelskega kozmosa - dela iz tega gibanja naravno gibanje v čisto geometrijskem pomenu. Vedno se ču- dimo ob dejstvu, da kopernikansko gibanje nima nikakršne fizikalne lastno- sti. Toda to je posledica dejstva, d a j e to gibanje materialne sfere, k i j e iste vrste kot Aristotelova sfera.1 Videli smo, da bi to smelo držati samo za svet zgoraj, za supralunarni svet. Toda za Kopernika sferična oblika implicira gibanje, kije zato naravno. Tako je torej formuliral drug argument, ki izhaja neposredno iz njegovega koncep- ta gibanja. »Za trdno dognano pa imejmo, da je Zemlja, ujeta med tečaja, zameje- na s kroglasto površino. Zakaj se torej še naprej obotavljamo pripisati ji gibljivost, ki po naravi ustreza njeni obliki.«'2 * © Ed. Flammarion (Objavljeno z dovoljenjem avtorja in založbe.) Prevedeno po Jean- Jacques Szczeciniarz, Copernic et la révolution copemicienne, Flammarion, Pariz 1988, str. 83- 105. Prevedena so ključna poglavja drugega dela knjige »La rhetor ique de Copernic: Le m o u v e m e n t de la Ter re doit être possible«. ' Vprašanje konkre tne fizične intervencije prvega gibalcaje precejšen problem kozmo- logije in astronomije , še posebej srednjeveške. To izpostavi problem samogibajoče sfere, kar j e vprašanje, ki g a j e zastavil že novoplatonizem. Koncept geometrijske rotacije kot posledice sile »povzročanja« ter »lahkosti« sferične rotacije na ravnini j e osnova razmiš- ljanja fizikov v Kopernikovem času. Ta koncept sem potegnil iz Buridanovih tez, ker so se mi zdele najbolj inovativne. 2 N. Kopernik, O revolucijah nebesnih sfer, 8. pogl. Glej prevod v pričujoči številki Filozof- skega vestnika. [Prev. M. Vesel. Prevod celotne prve knjige De revolutionibus\e v pripravi pri Založbi ZRC, op. prev.]. 2 9 J E A N - J A C Q U E S SZCZECINIARZ Ce je Zemlja sferična, je njeno gibanje vsaj naravno. Njeno gibanje j e verjetno, ke r j e mogoče - naj bo brez predpostavljenih katastrofalnih posle- dic - in ker se sklada z geometrijsko obliko. Tu imamo zopet klasičen argu- ment, ki sestoji v izpeljavi gibanja kakega telesa iz njegove geometrijske obli- ke. Aristotel pojasnjuje, d a j e sferična oblika celotnega kozmosa tista, ki kar najbolje ustreza njegovemu gibanju. In še več, sfera je popolno telo, ker ima za posledico gibanje, ki je zato še toliko lažje. Da bi lahko o zemeljski sferi sklepali na isti način kot o sferi sveta, ju j e treba homogenizirati. Ko sta tako materialno asimilirani, lahko Kopernik izrazi svoj argument. Ker je Zemlja sfera in k e r j e iste narave kot kozmos,je njeno gibanje toliko lažje, ker gre za sfero. In kdorkoli razmisli o rotirajoči sferi, ugotovi, d a j e rotacija okoli osi lahka. Kopernik ne pravi samo, da se Zemlja vrti zaradi svoje oblike, temveč uporabi aristotelski argument, ki ga j e preme- stil. Če j e Zemlja resnično sferična, pravi (in to j e res) - k e r j e ta sfera iste narave kot vse sfere sveta in ke r j e bilo zatrjeno, d a j e gibanje toliko lažje, če gre za gibanje sfere - ni treba zahtevati zunanjega gibalca ali neko nerazložlji- vo silo, da bi spravili Zemljo v gibanje. Če tega ne zahtevate za sfero zvezd, zakaj bi to zahtevali za Zemljo? Toda, bo kdo rekel, gibanje zadnje sfere in gibanje drugih sfer je odvisno od prvega gibalca. Gibanje, četudi je naravno - v smislu, da ustreza elementom tistega mesta, v katerem se odvija - je vedno odvisno od nekega vzroka. Da bi bilo gibanje Zemlje resnično dejansko, zato ker je sferično, bi moralo imeti vzrok, tako kot vsako sferično gibanje. Zato je tudi Kopernikov argument mogoče razumeti kot pogojen. Če priz- nate, d a j e gibanje sveta mogoče, ke r j e sferično, je treba ravno tako priznati gibanje Zemlje, k i je mnogo bolj preprosto. Toda, pravi Aristotel, jaz ne dopuščam, d a j e gibanje nebes lahko, k e r j e sferično. Gibanje nebes ima vzrok, ni gibanja brez gibalca, k i j e različen od gibanega, ne glede na to, kaj bi bilo mogoče predpostavljati. Sferičnost je pogoj gibljivosti, vendar ne edini. Kopernik torej doseže, da aristotelovski ugo- varjalec sklepa na temelju njegovih, Kopernikovih, predpostavk. In to toliko bolj, ker neka druga oblika njegove teze izrecno implicira zavračanje prvega gibalca. Iz tega zavračanja se bo lahko razvila geometrijska argumentacija. Kajti, dodaja Kopernik, nič nam ne zagotavlja, d a j e celoten svet resnično zamejen s končno sfero. Ta trditevje v nasprotju s tisto iz prvega poglavja. »Na začetku moramo biti pozorni na to, da j e svet kroglast: ali zato, ker je ta oblika najpopolnejša od vseh, saj ne potrebuje nobenega veziva, popolna celota, kateri ni mogoče ničesar dodati ali odvzeti; ali zato, ker je od vseh likov najzmogljivejši in se najbolj prilega tistemu, kar želi 3 0 K O P E R N I K O V A RETORIKA: GIBANJE ZEMLJE MORA BITI MOGOČE zaobjeti in ohraniti vse stvari; ali tudi zato, ker vidimo, da so vsi v sebi zaključeni deli sveta - govorim o Soncu, Luni in zvezdah - , takšne obli- ke; ali zato, ker vse stremi k temu, da bi bilo zamejeno s to mejo, kar je vidno pri vodnih kapljah in drugih tekočih telesih, ko hočejo biti zame- jena sama po sebi ... «3 Povzemimo njegovo dokazovanje. Če bi se, po Ptolemaju, Nebo gibalo, je dejal Kopernik, bi to gibanje, z ozirom na to, da bi centrifugalna sila proizva- jala vedno pomembnejše učinke povečevanja, povečujoč hitrost, postajalo ved- no hitrejše, kajti ta prostor je vedno premagan v štiriindvajsetih urah. »Toda pravijo, da onstran neba ni [nobenega] telesa, ne mesta in ne praznine, in sploh ničesar, in da zato ni [ničesar], kamor bi lahko nebo ušlo.«4 Ta a rgument je težaven. Potem koje predpostavil centrifugalno silo, kijo proizvaja rotacija nebesne sfere, in potegnil konsekvenco nedoločene razširi- tve sveta, ponovno vpelje načelo končnega sveta, ki vsebuje totaliteto obstoje- čih stvari. Ker ta svet vsebuje vse in ker ni zunaj njega ničesar, ni razvidno, kako bi lahko ta predpostavljena centrifugalna sila proizvedla učinke širjenja. Toda, bi lahko ugovarjali, če je svet končen - in zaobsega vse - potem je izklju- čeno, da bi tako silo sploh lahko predpostavili. Če taka sila ne obstaja, takoj izgine absurdnost rotacije sveta. Če torej želimo v miru nadaljevati s to predpostavko, j e treba hkrati pred- postaviti, da sferični svet ni vse, in d a j e zunaj njega prostor ali praznina, ka- mor se lahko razširi. Da bi Kopernik lahko potegnil konsekvenco absurdne hipoteze, konsekvenco katere absurdnost bo tudi pokazal, j e prisiljen dodati predpostavko, s katero zavrne vsak ugovor proti absurdnosti predpostavljene teze. In, še bolj nenavadno, ugovor absurdni tezi je tudi sam teza, kije pravza- prav pogoj teze, ki jo želi dokazati. Pravzaprav najprej pravi, da bi bilo treba, koje svet postal neskončen - če želimo še naprej podpirati njegovo rotacijo - dopustiti, da se neskončno gib- lje. No, Aristotel je pokazal absurdnost take trditve; »tega, kar je neskončno, ni mogoče preiti, niti [ne more biti] na noben način gibano.« Sklep: če dopu- stite rotacijo sveta, j e treba zaključiti, da se bo končala. Vendar pa Kopernik na začetku ni želel pokazati tega; želelje pokazati, da j e treba, če predpostavi- mo absurdnost gibanja Zemlje, isto storiti za Nebo, kajti v tem primeru centri- fugalna sila proizvede še pomembnejšo škodo. Zdaj pa kaže, da sledi iz te predpostavke o Zemlji v gibanju kot nevzdržne neka druga predpostavka - o 3 Kopernik, op. cit., 1. pogl. Opaziti je tudi, da če obstaja geometrizacija, je to tudi rezultat morebi tne intervencije neke sile. 4 Kopernik, op. cit., 8. pogl. 31 J E A N - J A C Q U E S SZCZECINIARZ gibanju Neba in torej nevzdržen značaj rotacije neba; iz tega lahko torej za- ključi, da mora Nebo mirovati. Kopernik povzema neki drug argument, namenjen dopolnitvi predhod- nega, in torej zatrdi, d a j e ta zaustavitev nedojemljiva, kajti ne vidi, kako bi bila lahko kakšna stvar zaustavljena od ničesar. Toda v prvem primeru pride do ustavitve zato, ker je protislovno, da bi se neskončno lahko gibalo in ne zaradi neke zunanje zavore. Da bi ohranili koherentnost sklepanja, j e treba predpostaviti, da igra Aristotelov argument samo formalno vlogo, kar implici- ra, da je treba za preprečitev gibanja neskončnega najti neki materialni vzrok. V tem primeru poziv k zunanji intervenciji že predpostavlja zavrnitev konč- nega sveta in realno zatrditev prisotnosti centrifugalne sile. Nasprotno, pred- postaviti, da ta sila, o kateri govorimo, ne more proizvesti svojih učinkov, ker ni ničesar zunaj sveta, pomeni tudi prepovedati si razložiti njegovo ustavitev. Da bi ga ustavili, j e treba predpostaviti neko zunanjo stvar. Če tega ne želite storiti, j e treba dopustiti, da se Nebo širi. V tem primeru se argument lahko razvije in iz njega lahko zaključimo, da bi svet postal neskončen. Toda tedaj bi se tudi v tem primeru gibanje moralo ustaviti. Kopernik j e spremenil register argumentacije; v prvem primeru j e zatr- dil, da če predpostavimo širitev Univerzuma zaradi učinka centrifugalne sile, to nasprotuje Aristotelovemu aksiomu: »tega, kar j e neskončno, ni mogoče preiti, niti [ne more biti] na noben način gibano«; v drugem se je premestil na gledišče »izkustva«; da bi neka sila prenehala učinkovati, ji j e treba zoper- staviti oviro. Ta sprememba terenaje mogoča, kajti v resnici še naprej analog- no misli silo, ki deluje na zadnjo sfero, in zemeljsko silo, kar je znova antiari- stotelsko. In v obeh primerih se gibanje ustavi. Če priznamo Aristotelov aksiom - širitev Univerzuma j e protislovna - j e treba najti sredstvo, da bi silo zaustavili. Če smo v tej fazi sklepanja »koperni- kanci«, potem sije, da bi se širitev sile prenehala, nu jno zamisliti neskončen Univerzum ali - to je za Kopernika sinonimno - neko zunanjost sfere zvezd stalnic. Toda, čeje mogoče najti zunanjost sfere zvezd stalnic, aristotelikov ne postavljamo več v protislo%je z njihovimi predpostavljenimi načeli, kajti iz ari- stotelizma eksplicitno izstopamo. To bi pomenilo, da bi za podporo neke psev- doaristotelovske predpostavke, ki naj bi centrifugalno silo zoperstavila giba- nju Zemlje in ki bi sprejela nepremičnost Zemlje in dopustila gibanje sfere sveta - proizvajajoč tako centrifugalno silo - morali dodati neko drugo nače- lo, ki je jasno nearistotelovsko. Sklepanje torej znova spremeni svoj cilj. Kopernik začrta kozmološko ref- leksijo, k i je veljavna sama po sebi. Ta refleksija se razvije iz koncepcije hipo- teze, po kateri j e Univerzum neskončen. Trenutno j o j e nadomestila nujnost pokazati, da je zadnja sfera negibna. Toda, če je to neskončnost mogoče doje- 3 2 K O P E R N I K O V A RETORIKA: GIBANJE ZEMLJE MORA BITI MOGOČE ti na neki določen način, tedaj bo implicirala, da zunaj zadnjega Neba ni ničesar. Naredimo dojemljivo dejstvo, da ni ničesar zunaj Neba, in na ta na- čin ga lahko tudi naredimo negibnega. Nenavadno je, da kopernikanska dedukcija nastopi po dokazu absurdno- sti, d a j e treba predpostaviti, da Nebo rotira in da torej proizvaja centrifugal- no silo in širitev Univerzuma. Hotenje dokazati absurdnost teze, tiste teze, ki mu nasprotuje, j e tisto, ki ga privede do dokazovanja, ne te absurdnosti, tem- več druge teze - ki na srečo ustreza njegovi lastni tezi - teze o negibnosti zadnjega Neba. Kljub temu pa argument ni nič manj izreden, saj je ta dokaz izpeljan preko posrednika nujne predpostavke, če želimo zagovarjati začetno absurdno tezo - obstaja centrifugalna sila kot posledica rotacije Neba - o neskončnosti Neba. Za Kopernika torej ni pomembna »ustreznost« ugovora lastni tezi. Bistve- na teza, ki dopušča zatrditev negibnosti zadnje sfere, je neskončnost sveta. Pravzaprav, ker je nujni pogoj gibanja končnost Univerzuma, bomo rekli, prek kontrapozicije, da njegova neskončnost implicira njegovo negibnost. »Če pa bo nebo brezmejno [oziroma neskončno] in samo od znotraj zamejeno [oz. končno] z vbočenostjo, bo nemara še prej potrjeno, da zunaj neba ni ničesar, kajti tedaj bo vse v njem, ne glede na to, kolikšno velikost bo zavzemalo; vendar pa bo nebo ostalo negibno. Kajti najmoč- nejše, s čimer si prizadevajo utemeljiti, daje svet končen, je gibanje.«5 Posledično širitev centrifugalnega učinka rotacije povzroči neskončnost Neba in torej zaustavitev te rotacije po eni strani, če se strogo držimo aplika- cije gornjega aksioma, ali, po drugi strani, če preciziramo njegovo aplikacijo, tako da okrepimo tezo o neskončnosti sveta. Toda sama ta precizacija j e bila odveč. Pravzapravje zadoščalo pokazati absurdnost predpostavke o centrifugalni sili, ki deluje na zadnjo rotirajočo sfero, z uporabo ustreznih aristotelskih predpostavk. Toliko bolj, ker so le-te uporabljene, da bi zatrdile nemožnost gibanja neskončnega. Kopernikje ho- tel vztrajati pri možnosti zamisli o neskončnem Univerzumu; le-taje torej nuj- no negiben. Negibnost mora slediti iz neskončnosti. Kljub temu je treba po- kazati tudi, kaj bi bila lahko ta neskončnost. Vprašanje neskončnosti Ko Aristotel pravi, da zunaj Neba ne obstaja ničesar, j e to zanj kompati- bilno s končnim, torej gibajočim se Univerzumom. Zato mora Kopernik - če 5 Kopernik, op. cit., 8. pogl. 33 J E A N - J A C Q U E S SZCZECINIARZ želi aplicirati aksiom fizike, ki vpelje neg ibnos t - narediti kompatibilni idejo zadnje sfere in idejo neskončnega Univerzuma. Ve, da bi mu aristotelik, ki bi mu sledil v njegovi predpostavki, lahko ugovarjal s končnostjo zadnje sfere. Kopernik mora torej pokazati, d a j e Univerzum v primeru, če je vse oziroma če ni zunaj zadnjega Neba ničesar, neskončen. V tem primeru še toliko bolj drži, da zunaj njega ni ničesar. Toda neskončnost tega Univerzumaje v tem sklepanju posledica predpo- stavke o centrifugalni sili, pripisani zadnji sferi. Ali bi torej zadoščal že forma- len sklep, dojemljiv logično, izhajajoč iz koncepta širitve Univerzuma, ali pa je to trditev, ki mora imeti resnično kozmološko vsebino? V obeh primerih primerih dobimo absurden rezultat, ki izvira iz predpostavke o centrifugalni sili, delujoči na zadnjo sfero - ki je sama posledica dejstva, da smo predposta- vili, da bi takšna sila nujno delovala na rotirajočo Zemljo. In tako smo torej zavrnili ugovor proti gibanju Zemlje. Kljub temu se zdi, da Kopernik čuti potrebo po formuliranju koherent- nega koncepta neskončnega sveta. Tako pravi: »Če pa bo nebo brezmejno [oziroma neskončno] in samo od znotraj zamejeno [oz. končno] zvbočenostjo [,..].«6 Predpostavlja neskončen svet, »prilepljen« na zamejeno vbočenost. On- stran te vbočenosti bi bilo, kot njena druga stran, ono-samo neskončno. Ta predpostavka implicira neke vrste osredinjenje zadnje sfere, ko t j e videno od znotraj, v razmerju do celotnega Univerzuma. Kopernik poda predstavitev, ki je analogna začetni predstavitvi sferične Zemlje v razmerju do celote drugih planetov. Njeno rotacijo si je mogoče zamisliti, če je to rotacija končnega elementa in če s sabo potegne svojo neposredno soseščino; kar je, po Koper- niku, protislovno za zadnjo sfero — kajti ta tvori »blok« skupaj s predpostavlje- no neskončnostjo na zunanji strani svoje vbočenosti. To neskončnost s i j e treba zamisliti kot razširitev sfere; toda bolj ko dojemamo to razširitev kot oddaljeno, bolj izginja sferičnost sama. Vemo, d a j e negibnost te zadnje sfere zmogla vpeljati kot posledico izničenje neskončnosti. Podal sem enega od razlogov tega izginotja. Proces infinitizacije Proces infinitizacije implicira negibnost Univerzuma. Zakaj se ne bi opr- li na to, da bi prišli do sklepa o rotaciji Zemlje? Zato, ker je negibnost zadnje sfere izpeljana iz zmotnih predpostavk. Ta negibnost mora biti v protislovju s 6 Ibid. 3 4 K O P E R N I K O V A RETORIKA: GIBANJE ZEMLJE MORA BITI MOGOČE konceptom centrifugalne sile in pokazati mora, d a j e napačno pripisati jo Zemlji. Ko Kopernik zavrača ugovor, se samo za trenutek posveti dejstvu, da je proizvedel pravilno tezo. Kljub temu, potem ko je bila ta teza uporabljena za zavrnitev predpostavke, bi ravno tako sledilo, da gibanja Zemlje, če obstaja, ne ogroža nobena sila. Nemogoča rotacija zadnjega Neba bi zadoščala, da bi bila rotacija Zemlje možna in da bi pojasnila opazovanja dnevne rotacije. Tu služi zgolj za izničenje predpostavke o rušilni centrifugalni sili. Celotno Kopernikovo sklepanje je obstajalo v zavračanju ugovorov tezi o gibanju Zemlje. Ta zavrnitev ni pozitiven dokaz. Toda izvedena je v okviru Kopernikove psevdoaristotelovske rekonstrukcije kozmologije. Po eni strani sestoji iz delokalizacije gibanja v »kinematični« koncepciji naravnosti in, bolj temeljno, iz koncepcije možnega pripisovanja gibanja Zemlji in Nebu z istimi posledičnimi učinki. Na drugi strani p a j e realizirana s pomočjo aristotelskih konceptov, ki ostajajo skladni s to rabo koncepta gibanja. Najbolj trdna osno- va tega drugega elementa sklepanja ostaja nezdružljivost neskončnosti Uni- verzuma in njegovega gibanja. Za Aristotela j e Univerzum v gibanju nujno končen, in takje primer sfere zvezd stalnic, k i j e meja sveta. In ravno tako zatijuje, da neskončen Univer- zum implicira mirovanje, kar je v protislovju z opazovanjem dnevne rotacije zadnje sfere. Kopernik uporabi Aristotelov aksiom brez točke aplikacije, ne da bi ga skušal, in to z razlogom, postaviti v protislo\je z neovrgljivim opazova- njem. Sami hipotezi o mirujoči zadnji sferi, izpeljani iz neskončnega Univer- zuma, zunanje strani te sfere, j e namenjeno biti v protislc^ju z zmotno pred- postavko o uničujoči sili rotacije. Ali ne bi bilo torej mogoče zaobrniti Kopernikovih argumentov, izhaja- joč iz njihovih lastnih predpostavk? Če je treba samo zato, ker predpostavlja- mo centrifugalno silo, ki deluje na Zemljo, narediti isto za zadnjo sfero, ali ne bi mogli predpostaviti naravnega gibanja zadnje sfere in zavrniti prvo pred- postavko? Če se ne bojimo, da bi centrifugalna sila razpršila zadnjo sfero, zakaj torej ne bi raje izbrali naravnega gibanja zadnje sfere kot naravnega gibanja Zemlje in s tem priznali možnost tega zadnjega gibanja? Ta teza bi predpostavljala, da dopuščamo velik del Kopernikovih premis. To bi bila ptolemajska teza, vendar v okviru kopernikanskih konceptov, kajti sprejeli bi bistveno: indiferenco gibanja glede na njegovo lokalizacijo. Cilj razmislekov, predstavljenih v tej knjigi, je bil vedno narediti doumljivo giba- nje rotacije Zemlje. Da bi Kopernik to storil, pokaže to možnost, pa tudi nas- protno možnost, toda to je predpostavljalo vzpostavitev homogenosti teh dveh možnosti oziroma ekvivalenco teh dveh gibanj. Ravno tako je bilo treba razši- riti domeno koncepta naravnosti; naraven sedaj pomeni brez razločnih učin- kov mirovanja. 35 J E A N - J A C Q U E S SZCZECINIARZ Kopernikje želel pokazati, da so argumenti, ki temeljijo na centrifugalni sili, nesprejemljivi, toda dejansko njihova organizacija in vsebina že predpo- stavljata tezo, ki jo želijo dokazati oziroma njeno načelo. Kopernik že deluje na osnovi indiference gibanja do gibajočega. Natančneje, zavrača ugovore svoji tezi z uporabo argumentov, ki predpostavljajo že priznane premise, iz katerih je mogoče potegniti tezo samo. Kljub temu jaz ne bi rekel, da obstaja krog, razen če se omejimo na strogo formalen prevod argumentov. To argu- mentacijo j e mogoče dojeti tudi drugače. Kopernikovo sklepanje: sofizem ali rigorozno sklepanje? Geometrizacija Poljski astronom nas poskuša pripraviti do tega, da bi zaznali učinke nje- gove teze, ki zadeva gibanje. Modalitete te teze so dovolj različne, da se obli- ke, kijih privzema, lahko podpirajo, ne da bi ustvarile začaran krog. Temeljna teza je: če obstaja gibanje Zemlje, j e enake narave kot gibanje zadnje sfere, k i je dopuščeno. Lahko predpostavimo gibanje, pripisano Zem- lji, ki ni drugačne narave. To pomeni, d a j e s tega vidika prostor homogen. Zavrnitev ugovora pa je v naslednjem: če predpostavimo, da na Zemljo deluje centrifugalna sila, j e treba isto storiti za sfero zvezd stalnic, kar bi bilo še mno- go slabše. Zavrnitev ugovora tezi dejansko ni nič drugega kot njena druga oblika. To izvira iz dejstva, da lahko to značilnost gibanja obravnavamo kot prvo indistinkcijo gibajočega in orientacijske točke, glede na katero se giblje. To prvo indistinkcijo utemeljuje koncept naravnega gibanja. Enaka možnost dveh gibanj pomeni tudi indistinkcijo gibanja in mirova- nja, kar še posebej zadeva naše gibanje. Ni treba pokazati, da se Zemlja giblje, temveč predvsem to, d a j e njeno gibanje mogoče in, nujno, da to mogoče gibanje, če je dejansko, ni a priori zaznavno. To pomeni, da ne proizvede no- benega učinka. Zemlja se giblje in njenega gibanja ne zaznavamo. Torej se giblje, ker ni mogoče dokazati, da se ne giblje. Toda nič bolj, kot ni mogoče pokazati, da se giblje. To j e prva indistinkcija. Kopernik izrazi to indistinkcijo tako, da ime- nuje gibanje zemeljskega opazovalca naravno, tako kot so menili za gibanje zadnje sfere. Popolnoma očitno je gibanje Zemlje za Kopernika realen pojav. Toda njegovo sklepanje stremi k temu, da bi pokazal, d a j e argument v prid gibanja našega planeta lahko le drugoten: razvije se lahko samo ob pogoju, da j e bila najprej dopuščena nemožnost vsakega dokaza v eni ali drugi smeri. Resje, da je ta teza o indistinkciji spet druga oblika teze o »homogenem« prostoru, ali, kot bomo videli, geometriziranem prostoru. Toda Kopernikovo podvze^e j e v tem, da iz indistinkcije naredi načelo sklepanja, ki ga izreka v 3 6 K O P E R N I K O V A RETORIKA: GIBANJE ZEMLJE MORA BITI M O G O Č E aristotelovski filozofski terminologiji. To načelo indistinkcije ima torej neko fizično oporo, nekako se mora materializirati. Ni torej zgolj opisno v prepro- stem pomenu, ima temelj. Ta temelj je določena geometrizacija prostora. Gi- banje kot nerazločljivo, poimenovano naravno, ima lahko, če je realno, zgolj realnost geometrijskega gibanja v ustreznem prostoru, namreč geometrijskem. Oblika homogenosti ni tista iz klasične fizike. Toda ko Kopernik v primeru ohranitve gibanja zasnuje prostor, je, da bi podprl svoje sklepanje, prisiljen izbrisati vse, kar bi lahko iz tega kozmološkega prostora naredilo prostor ali sistem mest, ki bi partikulariziral eno planetarno gibanje v razmeiju do dru- gega ali gibanje Zemlje v razmerju do gibanja planeta. Smeri, vzpostavljene a priori, z izhodiščem v negibni in osrednji Zemlji, ne morejo več veljati za dnev- no rotacijo - ne glede na moč, ki j o ohranjajo za naše zaznavanje; to pa več ne velja za gibanje rotacije okoli Sonca. Ravno tako organizacijske strukturirajo- če funkcije Univerzuma ne more več zagotavljati partikularno središče. Ta geometrijaje zelo nenavadna. Kopernikje najprej dejal, daje, če Zemlji pripišemo gibanje, to gibanje naravno, torej brez učinka. Preprosto je nazna- nil možnost, enako tisti, ki so jo pretehtavali aristoteliki. In ta izjavaje že nea- ristotelovska. V nadaljevanju postavi geometrijska in fizikalna načela tega gi- banja. Velikokratje bilo p r ipomnjeno 7 - zabeležili smo konec substancialnih oblik v tej novi koncepciji gibanja - da se gibanje za našega astronoma odvija zaradi geometrijske oblike predmetov v gibanju. Gibanje sfere je naravno, ker »po naravi ustreza njeni obliki«. Torej je vse, kar je sferično, gibljivo. Nujno j e torej, d a j e Zemlja - katere sferična oblika je gotova - gibljiva. Kopernik vpelje neravnovesje v to enako veijetnost gibanja zadnje sfere in sfere Zemlje. Pravzaprav sferičnost sveta ni gotova. Zakaj ta dvom? Ker je po- sledica predhodnega sklepanja, katerega namenje bil samo narediti očividno neko formalno protislovje, tudi neka realna posledica. Koperniku je težko zasnovati Univerzum, ki bi bil vse, zunaj katerega ni ničesar in ki bi bil kon- čen. Ravno tako se mu zdi narava meja sveta nejasna. Celota dedukcij, izvede- nih na osnovi zaznave nebesne sfere, vpelje gotovost samo glede notranje oblike ali notranje vbočenosti Univerzuma, ne pa glede njegove splošne obli- ke. Na neki način j e vpeljana druga ekvivalenca. Plavzibilno je misliti gibanje Zemlje, če j e naravno, nič manj plavzibilno pa ni misliti, d a j e Univerzum8 neskončen.9 Zdi se, da njegova koherenca implicira njegovo neskončnost. Ven- 7 N. Kopernik, Les revolutions des orbes celestes, ur. in prev. A. Koyre, Pariz 1970, opombe. 8 Tu, kot tudi drugje, tako kot Kopernik istovetim koncept Univerzuma in koncept Neba. 9 Vprašanje neskončnega, ki sem ga vpeljal prej, je kompleksno. Astronomski komenta- torji iz Kopernikovega obdobja ali zgodovinarji znanosti se glede tega ne strinjajo. Koper- 3 7 J E A N - J A C Q U E S SZCZECINIARZ dar ostaja dejstvo, nam bodo ugovarjali, da neskončnost samo s težavo tvori neko celoto.10 Ne da bi Kopernik to neskončnost afirmiral kot tezo, vpelje vsaj neko negotovost. Če so meje Univerzuma torej neznane in morda sploh ne obstaja- jo, oblika Neba ne implicira, d a j e Nebo nujno sfera. Posledično, če je sferič- nost tista, ki potegne za sabo naravno gibanje in sfera tako postane geometrij- sko in kozmološko načelo gibanja, sploh ni gotovo, da se Nebo lahko naravno giblje, ker mogoče ni sferično. Ker j e Zemlja sfera, se zagotovo giblje. Geometrija, ki podpira naravno gibanje, j e geometrija sfere. Vse, kar je sferično, se giblje. In vemo, d a j e kopernikanski Univerzum, katerega kon- cepcijoje treba omejiti na planetarni sistem, Univerzum sfer, umeščenih dru- ga v drugo, ki nosijo različne planete, ki so tudi sami sferični. In sferična oblika teh sfer je tista, ki pojasnjuje gibanja. Dejansko je Kopernik tudi tu izvlekel formalni vzrok, na katerega je osredotočil analizo. Tu se vsiljuje isto načelo sklepanja, s katerim j e Kopernik prenesel narav- nost gibanja na Zemljo. Naravno gibanje ima svoje počelo v samem sebi v pomenu, v katerem je enostavno in lahko, kot pravi Aristotel; nič ga ne ovira. Se več, medtem ko Stagirčan postavi v medsebojno ujemanje materijo gibajo- čega in obliko gibanja, se sklicuje na naravnost krožnega in sferičnega, ki izhaja iz njune geometrije. Lastnosti krožnega gibanja potegne iz analize nje- gove geometrijske oblike. Kopernik meni, da ima to sposobnost vzdrževati gibanje pravico utemeljiti na geometrijski obliki, neodvisno od sklicevanja na zunanjega gibalca. Razširitev območja naravnosti je , kot smo videli, razširitev sferičnega kot univerzalnega kozmološkega načela gibanja. Lahko pripomni- mo, da četudi tega ne bi storil, ni mogoče uvideti, kako bi lahko prvemu gi- balcu zaupal nalogo gibati Zemljo. V vsakem primeru j e potreboval koncept gibanja brez aristotelovskega gibalca. Ta bi moral, če bi ga Kopernik ohranil, delovati z izhodiščem v sferi Saturna na osnovi negibnosti sfere zvezd stalnic. Naraven pomeni brez uničujočega učinka, geometrijski, in geometrijski pomeni brez nujnosti zunanjega gibalnega vzroka in zato sferičen. In nara- ven, v luči vseh teh lastnosti, končno pomeni brez zaznavnega realnega učin- ka. Načelo indistinkcije gibanja, ki smo ga imenovali načelo opisne relativno- sti, tako popolnoma določata ta narava in ta geometrija. Da bi lahko pojasnil, da gibanja ne zaznavam, mora biti to naravno in geometrijsko. Toda to gibanje ima realnost. Če j e ta nerazločljiva, v pomenu, v katerem niku zadošča vpeljati negotovost glede tega v razmeiju do gotovosti sferičnosti Zemlje. Najbolj verjetna se zdi neizmernost Neba, kar bo Tycho Brahe kasneje očital Koperniku. To za Kopernika v vsakem primeru pomeni, da mora biti sferična geometrijska oblika razločljiva, da bi bila realna. 10 J. Merleau-Ponty, Les trois étapes de cosmologie, Pariz 1971. 3 8 K O P E R N I K O V A RETORIKA: GIBANJE ZEMLJE MORA BITI MOGOČE j e izključena vsa čutna zaznava njegovega učinka, optična ali fizična (pospe- šek), Kopernik o njej ne poda nič manj pozitivnih upravičb. Te upravičbe so vedno narejene s hkratno uporabo dveh argumentov. Eden vzame za osnovo substanco gibanja in pojasni, da ga ne zaznavamo: toje naravno gibanje sfere, ki ga pojasnjuje njena oblika. Drugi argument poskuša narediti negibno zad- njo sfero ali vsaj zadnje Nebo. Ta drugi argument razvije koncept možne neiz- mernosti Univerzuma, za katerega je malo verjetno, da bi ga spravili v giba- nje. Tokrat postane nedojemljiva rotacija Univerzuma samega. Na isti način Sonca ne nosi več sfera, Sonce ima čisto optično realnost, realnost točke osvetljave; je kot izjemno svetla zvezda stalnica. Se več, je - kot so opazili komentatorji - čisto geometrijsko-optično središče," katerega fizi- kalna vloga ne obstaja. Ko Kopernik preide na ta del argumenta, ni več na terenu ekvivalence. Ta mora biti omejena na vid. Če geometrija utemeljuje načelo optične indistinkcije, zato še ne vzpostavlja realne indistinkcije. Mora- mo ji priznati dvojno funkcijo: podpira ekvivalenco, realizira dejansko giba- nje. Predpostavimo, da bi bila teza o končnem svetu za Kopernika gotova. Sferičnost Zemlje bi vedno implicirala njeno rotacijo. Toda, ali bi zadnjo sfe- ro lahko naredili negibno? Za preprečitev tega gibanja bi bila potrebna neka ovira. To ne more biti notranja ovira, ki sije po Koperniku pri sferi ne more- mo zamisliti. Torej bi bila potrebna neka zunanja ovira, kar bi bilo v protislov- ju z najglobljim značajem te sfere. Zadnja sfera bi bila zgolj iluzija, samo no- tranja vbočenost bi lahko predstavljala ukrivljenost. To j e potrdil predhodni argument, č e j e gibanje geometrijsko in ga spravlja v pogon oblika sfere, j e edino sredstvo za razlago mirovanja izničenje sfere same. Zato ne morem do- jeti mirovanja zvezd stalnic, lahko pa dojamem načelo mirovanja, ki gaje mo- goče najti v odsotnosti geometrijske oblike. Kopernik se obotavlja iti do jasne trditve o odsotnosti sferične oblike onstran zvezd in, kar j e za nas najpomem- bnejše, do tega, da bi podal pozitiven razlog za negibnost zadnje sfere. Toda ta razlog j e vedno implicitno na delu, ko to sfero dela negibno. Celota sklepanja proizvede razmik med planom zaznavanja, kjer vlada opisna relativnost, ter geometrijo Univerzuma in sferičnih oblik, ki pojasnju- je opisno relativnost; toda Kopernik zaključuje z izborom: postaviti je treba resnično rotacijo. Kopernikje torej proizvedel geometrijo Univerzuma, ki vpe- lje gibanje brez mesta in materije. Če bi bilo to geometrijsko načelo gibanja prisotno povsod, bi vpeljalo konstitutivno relativnost, blizu kinematiki. Ker pa velja samo za planetarni sistem, je gibanje, ki ga vodi, samo gibanje Zemlje 11 Mesto Sonca in njegove funkcije j e v Kopernikovi astronomiji težko dojeti. Obstaja srednje Sonce, pravo Sonce, Sonce kot središče zemeljske orbite; v vseh teh primerih ni več Sončeve sfere. 3 9 J E A N - J A C Q U E S SZCZECINIARZ in planetov, ki krožijo okoli Sonca. Načelo geometrizacije prostoraje prived- lo do geometrizacije Zemlje in planetov ter do negotovosti glede oblike Uni- verzuma. Kopernik je torej s tem ponovno osrediščil znanost Vsega, toda na popolnoma drugih temeljih. Zemlja prinaša in omogoča gotovo geometrijo, načelo našega spoznanja. Ce sprejmemo te teze, je primerno priznati, da so bile že predpostavljene v vseh oblikah argumentacije. Resnična analogija je izšla iz geometrijskega giba- nja, kije proizvod sferične oblike Zemlje. Vse »nenehno« gibanje sferične rota- cije je kot gibanje Zemlje. Torej, da bi pokazali gibanje zvezd, bi ga bilo treba zasnovati kot gibanje Zemlje, kar ne bi smelo biti mogoče. Torej lahko meni- mo, daje znanost kozmosa podvržena edinstvenemu načelu, kije utemeljen na naravi gibanja Zemlje. Geometrija služi kot posrednik te razširitve. Vprašanje retorične oblike Kopernikovega sklepanja lahko torej preuči- mo z drugega vidika. Da bi Kopernik svoje nasprotnike zavrnil, j im pripiše teze, ki so dejansko že spodkopane z njegovimi (Kopernikovimi); to pa izvira iz tega, da so njegove trditve lahko samo bistveno tetične, ne pa matematični dokazi. Drugič, to bomo sedaj videli natančneje, tudi teze, k i j ih zavračajo, predpostavljajo implicitne trditve, ki niso niti dokazane niti dokazljive. Ko- pernikanska retorika razkrije retorični značaj tez, s katerimi se spopada, če- prav v ta namen tudi sama uporablja sklepanja, ki se nam lahko zdijo retorič- na. Zdi se mi, d a j e taka situacija tokrat še bolj temeljno posledica narave fizikalnih konceptov, osredotočenih na koncept opisne relativnosti. Vprašanje indistinkcije in opisna relativnost Vrnimo se k temu neopaznemu in nerazločljivemu gibanju, k i je učinek geometrijske sferične oblike. Gre za fizični čutni pojav, k i j e za Kopernika realen, četudi je v bistvu zasnovan v teoretični refleksiji, in bi bil lahko pred- met opazovanja za opazovalca, ki ne bi bil na Zemlji. Kot fizični pojav pa bo za astronoma na Zemlji vedno moral biti izpeljan. Njegova geometrijska osnova sovpada z epistemološko situacijo. Kot po- jav, ki g a j e mogoče zgolj izpeljati, ima geometrijsko bit. A ob tej strategiji postane preprosto razložiti dejstvo, da ga ne opazimo in predvsem, da ga ne moremo pripisati orientacijski točki, ki je v realnosti negibna, kot optične učinke tega gibanja. Opisno relativnost podpira geometrijska in naravna real- nost gibanja. Sklepanje, katerega nalogaje bila doseči sprejetje možnosti gibanja Zem- lje, pripisujoč mu značilnosti, s katerimi dojemamo gibanje nebes, mora nuj- no preiti od dialektične razprave k afirmaciji pozitivnih tez, ki so bile dejan- 4 0 K O P E R N I K O V A RETORIKA: GIBANJE ZEMLJE MORA BITI M O G O Č E sko prisotne že od začetka. Toda te pozitivne teze same ohranjajo retorično obliko, ki j o gre pripisati konceptu gibanja. V bistvu je to gibanje, ki ga ne moremo videti. In to je gibanje, ki ga imamo za mirovanje, ker ima značilno- sti mirovanja. Ce opišemo to, kar vidimo, moramo torej opisati mirovanje Zemlje in gibanje Neba. Toda po končanem teoretičnem delu postaneta gi- banje nebes in mirovanje Zemlje znak svojega nasprotja. Najbolj slavni Ko- pernikov argument, ki sta ga povzela Galilej in Kepler, če omenim samo naj- bolj odlična, izoblikuje to konstrukcijo gibanja. »Zakaj se torej še naprej obotavljamo pripisati ji gibljivost, ki po naravi ustreza njeni obliki, raje kot to, da se giblje celoten svet, katerega meja je neznana in ne more biti spoznana? Zakaj ne priznamo, da je njegova vsakodnevna revolucija na nebu pojav, na Zemlji pa resničnost in daje to razmerje ravno tako, kot če bi govoril Vergilov Enej, ko pravi: 'Izplu- jemo iz pristanišča in zemlja in mesta se pomaknejo nazaj.' Kadar plove ladja v mirnih vodah, se mornarjem zdi, po podobi tega gibanja, da se vse, kar je zunaj nje, giblje in obratno, menijo, da [oni sami] mirujejo skupaj z vsem, kar je na ladji. Tako lahko v primeru gibanja Zemlje seve- da pride do tega, da se veijame, da celoten svet kroži okrog nje.«12 Videz j e to, kar vidimo kot realnost, in realnost to, česar ne vidimo. Ta zaobrnitev videza in realnosti tega, kar opazujemo - ki ima nujno neki filozof- ski prevod - ter mirovanja in gibanja z vidika fizike ima izredne značilnosti. Primer ladje ponavlja zaznavno izkustvo, ki ohranja nezaznaven značaj gibanja »brez tresljajev«; tako situacijo ohranitve gibanja bo kasneje koncep- tualiziral Descartes kot koncept inercije, četudi, kar je največji paradoks, ki smo ga videli, Zemlja ni inertna točka. Kopernik je hotel razložiti lastnost naravnosti oziroma nerazločljivosti gibanja. In dejstvo te nezaznave, poveza- ne z realnostjo gibanja, j e tisto, ki razloži iluzorično zaznavo. Mornarji zazna- jo »podobo svojega gibanja«. To nam omogoči predstavljati si zaznana gibanja, ki so sistemu opazoval- ca, ki se giblje, očitno zunanja, kot njegovo zrcalo. Pojav-iluzija postane znak gibanja in torej sredstvo d o u m e l a nedostopnega. Toda v tem primeru, kot so pogosto pripomnili v komentarjih, naravnanih proti temu besedilu, dobro vemo, da se ladja giblje. Informacija bi lahko bila podana, čepravje znotraj sistema tako gibanje nemogoče dokazati. 12 Kopernik, op. cit., 8. pogl. Dokaz z ladjo so povzemali vsi astronomi po Galileju, lahko bi rekli, da ustreza prevozni situaciji in da sedaj argumenti temeljijo na drugih prevoznih sredstvih. Brezštevilni komentarji so še in še poudarjali pomembnost Enejevih obžalo- vanj, polnih spomina na Didono. Pravijo, da Vergil s to epizodo napoveduje punske voj- ne. V nekem drugem kontekstu so tudi vztrajali pri Kopernikovem »humanističnem le- sku«. 4 1 J E A N - J A C Q U E S SZCZECINIARZ V primeru Zemlje torej ni dostopna nobena zunanja informacija in jasno je zakaj. Treba je pripomniti, da formulacija take analogije že predpostavlja, tako kot prej, homogenost prostora in geometrijsko gibanje: Zemlja je v ne- besih kot ladja na morju brez tresljajev. In če j e Nebo naše zrcalo, mora biti kot breg za Zemljo. Večina kasnejših ugovorov Galileju j e razkrila, d a j e bil skok na stran nove kozmološke koncepcije vedno že narejen, in to celo v pri- meru Galileja, ki je svoje dokaze razvijal na zelo izdelan način in včasih argu- mentiral na bolj neposredno fizičnem področju. Seveda, Kopernik postavi pogojno trditev (po latinsko: potest contingere in motu terrae, ut totus circuire mundus existimetur). A ta formulacijaje teza, ki j o j e treba obravnavati skupaj s celoto. Kaj omogoča v primeru Zemlje oceniti, kaj je realnost, tako kot v primeru plovila? In kaj avtorizira to analogijo? Treba je reči, d a j e teoretična konstrukcija, tako kot bo Tycho Brahe oči- tal Keplerju, ki bo prevzel isto stališče, seveda apriorna, se pravi, neodvisna od izkustva. Toda kljub temu lahko priznamo, da ima ta teorija zadostno moč. V vseh primerih je za dosego realnosti gibanja potrebna zunanja intervencija v opazovalčev sistem. Pri Koperniku prihaja ta zunanja intervencija iz kozmo- loškega sistema in globalnega okvira razlage, ki j u je predstavil. Kopernikanizem skuša razložiti to dejanje teoretičnega »izstopa«. Ume- stitev teorije ven, postaviti j o torej kot koncept opazovanja, vzpostavlja dostop do informacije, ki smo jo lahko dobili v primeru plovila. Edini način zaznava- nja gibanja je vzpostavitev teoretičnega opazovalca: geometrijska konstrukci- ja sfer v gibanju, ob zaznavanju drugega gibanja, iluzije in znaka prvega. Analogija med razmerjem breg-plovilo in Zemlja-nebesna sferaje mogo- ča preko teoretične strukture, ki j o j e Kopernik pripisal razmerju gibanje- mirovanje in videz-realnost onstran vse kozmološke organizacije. Vemo, da gre optični argument z roko v roki z argumentom o homogenosti Univerzu- ma. Tu Kopernik zatrjuje, da se v vsem opazovanju lahko opremo na isti pojav zaobrnitve videza in realnosti - v situaciji opazovalca v gibanju. Tu gre, prej kot za razširitev na Univerzum, za postulirano identiteto opazovanih pojavov - kjer so umeščeni v Univerzum. Kopernikanska trditev zelo precizno zaobr- ne teoretično hierarhijo med načeli analize. Predhodniki niso konstatacije opisne relativnosti nikoli postavili za načelo analize; vedno je bila narejena na temelju priznane kozmološke organizacije, k i j e določala resnično zaznava- nje. Za Kopernika postane kozmološka organizacija drugotna glede na to na- čelo opisne relativnosti. In kozmologija bo še podkrepila ali dopolnila začet- no trditev, potem ko bo izbor med mirovanjem in gibanjem že narejen. 4 2 KOPERNIKOVA RETORIKA: GIBANJE ZEMLJE MORA BITI MOGOČE Neki drug vidik gibanja brez učinka Treba je še dopolniti to teoretično geometrijo, ki temelji na naravnosti gibanja sfer. Kot smo videli, j e ta konstrukcija tudi kozmološka. Kopernik je postavil pod vprašaj razlikovanje med supralunarnim in sublunarnim svetom. Krožno gibanje j e razširil na celoten kozmos. Iz aristotelizma j e torej izločil povezavo med gibanjem in geometrijsko obliko, a je razumel to obliko kot absolutno in univerzalno načelo. Odsotnost uničevalnega učinka, tj. centrifu- galnosti, pa j e fizikalno načelo. Dejansko je sfera je tudi mesto zbiranja ali neke vrste moč totalizacije. »[...] da ima enostavno telo enostavno gibanje, se potrjuje predvsem glede krožnega [gibanja], tako dolgo dokler ostane enostavno telo zara- di svoje enotnosti na svojem naravnem mestu.«13 Naravno sferično gibanje j e dejstvo teles, ki so na svojem naravnem me- stu. Sfera je oblika naravnega mesta. In gibanje sfere izraža položaj teles na njihovem naravnem mestu. Kopernik lahko torej razvije načelo globokega aristotelizma, potem ko g a j e osvobodil njegove točke aplikacije. Stagirčan je dejal, d a j e krožno gibanje naravni ustreznik nebesni materiji in da ima last- nosti, da ostane »vse/celo v sebi«, kot pravi Kopernik. A s tem je najbolj po- dobno mirovanju in torej ustreza zvezdam supralunarnega sveta. To lastnost Kopernik razširi na krožno gibanje sfere same po sebi. Telo, ki ostaja na svojem naravnem mestu, ohranja svojo enotnost in se giblje krož- no. »Če je le na [tem] mestu, [potem] ni[ma] drugega gibanja, kot je krož- no, ki ostaja vse/celo v sebi, podobno mirovanju.«14 Kako naj si torej zamislimo naravno mesto? To ne temelji več na geocen- trični organizaciji kozmosa. Naravno mesto telesa je mesto vsega/celote, ka- teri pripada. Te celote se lahko oddaljijo tako, da tvorijo sistem planetov. A njihova enotnost v sferi j e tista, ki vzpostavlja njihovo naravno mesto. Mesto ni lokalizant kot v aristotelski kozmologiji, temveč izraža geometrijsko struk- turo in torej neko obliko koherence. In zato lahko Kopernik meni, da delitev gibanja vzpostavlja zgolj razlike razuma, ne pa realne razlike. »In zagotovo bo to, da je Aristotel enostavno gibanje razdelil v tri rodo- ve - od sredine, proti sredini, okoli sredine - , razumljeno zgolj kot akt razuma ,..«15 13 Kopernik, op. cit., 8. pogl. 14 Ibid. 15 Ibid. 4 3 J E A N - J A C Q U E S SZCZECINIARZ Tista gibanja, ki niso krožna, so značilna za dele celot, razpršenih v koz- mosu. Teles ne umeščajo kozmološko, ampak v celoto, kateri pripadajo. In torej ne prispevajo k vzpostavitvi teh teles samih. Pravzaprav so ta telesa po- drejena gibanju celote. Njihovo gibanje j e torej vedno dvojno. Globalno krož- no gibanje, kije naravno, ne deluje na premočrtna gibanja delov. Stanje krožnega gibanjaje torej naravno in je bilo vedno stanje Zemlje. A hkrati j e tudi načelo analize. Tako kot je indistinkcija gibanja omogočala spre- meniti iluzijo nebesnega mirovanja v znak, nam j e na isti način načelo kohe- rence gibanja sfere kot lastnosti celote omogočilo videti aristotelsko delitev gibanj kot delitev med entitetami razuma. Elementi, o katerih govori Koper- nik in ki so zasnovani kot Aristotelovi elementi, se hkrati gibljejo s celoto in premočrtno proti središču te celote. In ker so na svojem naravnem mestu, ki j e sfera celote, h kateri sodijo, ni nobene potrebe po gibalcu, ki bi j ih spravil v gibanje. Pravzaprav, ko dosežejo svoje mesto, prenehajo biti težki (cessant esse gravia vel levia) in ne morejo biti ovira za gibanje sfere. Ker so povezani z njo, ni nobene potrebe po tem, da bi j ih pognala neka nedojemljiva sila. Kopernikov rezultat se utegne zazdeti čuden; j e dvojen: gibanje Neba j e prenesel na Zemljo, iz krožnega g iban ja je naredil univerzalno gibanje, ki ima lastnosti mirovanja. Ta podobnost j e bila že prisotna v gibanju zadnje sfere, o katerem so menili, da ga zaznavajo; lahko bi tudi rekli, d a j e na Zem- ljo prenesel nebeško popolnost krožnega. Tudi ta prehod ima dvojni značaj. Najprej, dokazuje gibanje, ki ga po naravi ni mogoče zaznati. A hkrati ne ustreza zahtevi dokaza, kijasno predstavi celoten fizikalni pojav, in postavi ali prizna, da o čutnem pojavu, tako realnem, ko t je gibanje Zemlje, lahko samo teoretično sklepamo. Ta zaključekje mogoče potegniti, izhajajoč iz iluzorne zaznave, ki zaobrne fizično realnost. In torej mora biti to, kar mi oblikuje zaznavno izkustvo, teoretično rekonstruirano. Kopernikanski dokaz Ker Kopernik namesto dokaza razkrije konceptualno strukturo, ki zavra- ča obliko dokaza, ki mu je vsiljena, in j o lahko celo kritizira, njegovi argumen- ti prevzamejo obliko retorike spodbijanja. Njegova pozitivna teza - Zemlja se giblje - ima nujno obliko retorične formulacije, ki spodbija nasprotno tezo in kritizira samo zahtevo eksperimentalnega dokaza na aristotelski način. Nara- va tega koncepta prav gotovo ne zadošča za to, da bi proizvedla učinek prepri- čanja, ki bi ustrezal znanstveni argumentaciji, kajti njegovo pozitivno obliko nosi aristotelska terminologija, katere trditve obrača; zdi se celo, da imajo 4 4 K O P E R N I K O V A RETORIKA: GIBANJE ZEMLJE MORA BITI MOGOČE določene kopernikanske formule prej namen doseči, da postane ta teza kon- ceptualno sprejemljiva, kot pa jo vzpostaviti v njeni čisti pozitivnosti. »Vidiš torej, da iz vseh teh [preudarkov] sledi, daje bolj verjetna giblji- vost Zemlje kot njeno mirovanje, še posebej kar zadeva vsakodnevno revolucijo, kolikor je ta Zemlji najbolj lastna.«16 Vendar Kopernik razvija tudi pozitivno teorijo. Kot smo videli, ta teza počiva na trditvi, da »sferična oblika, kije najbolj popolna geometrijska obli- ka in ki j o vsa naravna telesa poskušajo doseči zaradi te popolnosti, ni samo najbolj primerna za gibanje [...] ampakje tudi zadosten vzrok zanj in naravno povzroča najpopolnejše in najbolj naravno gibanje, se pravi, krožno gibanje.«17 Poleg tega ta analiza predpostavlja še gibljivost sfere, ki zahteva razlago filozo- fije narave. A ta razlaga ostaja kompatibilna s tem, kar razumemo z geometrij- sko obliko, predvsem pa je ista za celotno vesolje. Ostalo sledi iz naslednje teze: Zemlja se giblje, krožno, tako kot planeti, gibanje je univerzalno in ena- ko v vsem Univerzumu, Zemlja ni več postavljena nasproti nebeškim telesom kot ločen svet. Ta razširitev vzročnosti geometrijske oblike ustreza premestitvi in neki drugi kombinaciji Aristotelovih tez, kijo preoblikujejo. Dejansko isti koncep- ti nimajo več iste vsebine. Učinki argumentacije so bili mogoči zaradi skupne forme: forme aristotelske terminologije. Koncept narave je najbolj očiten pri- mer. Skupni teren, ki omogoča konceptualno razdelavo in argumentacijo, se j e preoblikoval v čisto odvečno formo, katere krhkost se pokaže v luči proizve- dene teoretične novosti. To j e tretja oblika tega, kar imenujem retorika, in to je tudi njena realnost. Ko se opremo na neko novo teoretično tvorbo, se lah- ko prisilimo, da upoštevamo staro. Vsa razprava ali spodbijanje slednje se v končni fazi zdi retorična, če se trudi pokazati, da jo spoštuje. Zaradi tega se mi zdijo očitki, ki j ih j e bil deležen Kopernik, o nepoznavanju moči odpora ari- stotelizma, neutemeljeni. Na tej ravni je bil njegov aristotelizem lahko samo odigran in j e moral razgraditi Aristotelov sistem. Bolj umesten utegne biti očitek o šibki razlagalni moči omenjenih poja- vov. Tako bi bilo galilejsko stališče. Takega očitka ni mogoče formulirati dru- gače kot v luči mehaničnega koncepta gibanja, ki temelji na načelu relativno- sti in načelu ohranitve. Nič od tega ne najdemo pri Koperniku, za katerega lastnosti gibanja niso nič drugega kot atributi sferične oblike. Vseeno pa taka geometrizacija po eni strani zadošča za utemeljitev kopernikanskega gibanja, ki dopušča razdelavo astronomskega sistema; po drugi strani pa predstavlja 16 Ibid. 17 A. Koyré, La Révolution astronomique, Pariz 1961, str. 62. 45 J E A N - J A C Q U E S SZCZECINIARZ dejanje preloma s staro kozmologijo in tako odpira novo. Treba bi bilo reči, d a j e krožno gibanje edino naravno in da se ohranja, in da velja za vsa nebe- sna telesa, vključno z Zemljo, če hočemo razmisliti o fizičnem dejstvu ohrani- tve in naravnosti. Kopernikovo sklepanje, ki razgrajuje argumentacijo svojih nasprotnikov, je torej težko obravnavati kot zares prepričljiv dokaz. Nasprotno, lahko bi rekli, da izkorišča svojo tezo o homogenosti geometrijskega gibanja, da bi j im pripisal kontradikcije (v katere niso zapadli). A če se umestimo na ta teren, lahko dojamemo, da so bile teze, katerim nasprotuje, še veliko bolj arbitrarne kot njegove. A treba seje že umestiti na ta nov teren. In predvsem - kar trdim od tod dalje - poudarek na opisni relativnosti gibanja, ki privilegira tako optiko kot geometrijo, ustvarja vso moč njegove teze onstran nerigoroznih formulacij. Četudi z vidika logične dedukcije njegovo sklepanje dejansko potrjuje tezo, ki je bila postavljena od začetka, mu prednost pred nasprotniki dajeta njena oblika in vsebina. Ker sem preučeval samo sklepanje, ki dokazuje prvo gibanje Zemlje, mo- ram sedaj preiti na drugega. To drugo gibanje, gibanje prenosa, počiva na istem načelu. Zemljo v njenem gibanju rotacije nosi sfera, ki j o vleče okrog Sonca in katere gibanje je tudi naravno. V »knjigah, kijih ni prebral nihče«18 zunaj kroga profesionalnih astrono- mov, so uporaba teh gibanj in njihove lastnosti mnogo bolj jasne. Ker j e prvo gibanje nerazločljivo, je mogoče - da bi oblikovali katalog zvezd iz druge knji- ge De revolutionibus - povzeti ptolemajsko tradicijo. Ker je pomembna samo sferična naravnost gibanja, bo treba pojasniti vse vrste geometrijskih pojavov, kijih gre pripisati dejstvu, da Zemljo nosi sfera. Take so tudi določene ohra- nitve smeri osi, kijih mora nosilna sfera spremeniti. Ker vse gibanje planeta počiva na gibanju sfere in ker j e tako naravno, j e treba pri razlagi planetarnih gibanj odstraniti vsako neenakomernost sferič- ne rotacije. A ob teh razlagah je treba spoštovati geometrijo trdne sfere. Tako sije Kopernik vtem konceptualnem okviru ustvaril raznovrstne geometrijske in kinematične probleme, k i j ih je treba rešiti, katerih postavitev sije mogoče razložiti samo s prisotnostjo sferične podpore - in o katerih sedaj vemo, da ne obstajajo. Določene izmed teh bom preučil v natančni analizi tretje knjige De revolutionibus. V perspektivi drugega gibanja se lahko soočimo z zadnjim vidikom, pri- 18 Vztrajam pri tem izrazu, ki označuje razliko v statusu med prvo knjigo in ostalimi. Ta razlika pojasnjuje razliko med šolami interpretacije Kopernika in upravičena stališča, ki so jih imeli tisti, ki se ne zadovoljijo s knjigami »invoked unopened«, nasproti bralcem zgolj prve knjige. 4 6 K O P E R N I K O V A RETORIKA: GIBANJE ZEMLJE MORA BITI MOGOČE šotnim v vsem Kopernikovem delu, pa tudi v Pismu papežu in Commentariolusu, ki je v kopernikanizmu najbolj znan. Ta moment je razvit v desetem poglavju prve knjige. Kopernikov sistem omogoča unifikacijo sistema sveta: tvori defi- nitivno sredstvo za izračun obhodnih dob in polmerov planetarnih tirov, kar j e bilo do tedaj nemogoče. Ta definitivni izračun enoti izbrano sredstvo, pol- mer zemeljske orbite kot merska enota. Toda izračun in njegova zasnova te- meljita na razmeiju relativnega gibanja Zemlje in planetov, ki krožijo okoli Sonca. Ti izračuni so razloženi in utemeljeni v tre^i in peti knjigi De revolutio- nibus. Argument ureditve Univerzuma se bo ponovno pojavil v devetem in desetem poglavju De revolutionibus. In spet ga bomo našli pod različnimi vidi- ki. Zemljaje lahko, paradoksno, vzpostavila »orientacijsko točko« samo zato, ker se giblje. Če je to, kar vidim, mogoče imeti za učinek mojega lastnega gibanja, imam preko tega hkrati pogled, ki se ločuje od samega sebe, zunanje gledišče na mene samega kot opazovalca. Gibanje je element analize samega opazovanja. Celotna opazovana situacija se nanaša najprej na razmerje opa- zovalca in njegovega predmeta opazovanja in torej na neko teorijo samega opazovalca v razmerju do njegovega gibanja. Razmik med tem, kar vidim, in tem, kar je, konstrukcija, ustvarjena s teoretično elaboracijo nekega gledišča, produkcija zunanjosti, vse to izhaja iz postavitve nezaznanega ali nerazločlji- vega gibanja. Zakaj ne bi bil to primer Zemlje v mirovanju? Naprej - ampak to j e samo en vidik vprašanja - ker vzpostavitev zunanje- ga gledišča v tem primeru ni nič drugega kot ponovitev, premestitev zaznava- nja v istem teoretičnem okviru. Teorija Univerzuma potijuje in širi tisto, kar je ugotovilo zaznavanje. Kljub temu pa vzpostavitev razmika ali distinkcije sama po sebi ni dokaz objektivnosti. Gibanje Zemlje predstavlja objektivno gledišče samo zato, ker Zemlja po- stane načelo, element konstrukcije opazovanja. Omogoča in zahteva zasnova- ti gibanje kot razmerje med opazovalcem in opazovanim. In zatoje treba - če obstaja opazovalna ekvivalenca med mirovanjem Zemlje in prvim gibanjem, ko t je bilo že večkrat pokazano, torej med Ptolemajem in Kopernikom - razu- meti, da ta ekvivalenca že predpostavlja prehod k zunanjemu gledišču. Da bi opazovanju dali status objektivnosti, je treba to zunanje gledišče vzpostaviti na samem opazovanju, se pravi najti sredstvo, kako ga vstaviti v sistem razmerij, ki ga objektivirajo. Kolikor menim, da Zemlja miruje, se real- no nisem navezal na nekega drugega referenta, na drugo gledišče, kot m e j e navedla situacija, v kateri menim, da sem, da bi proizvedel teorijo tega miro- vanja. Opazovanje ne zahteva nobenega teoretičnega obvoza, ne glede na oblike idealizacije kozmosa, ki j ih zahteva Aristotelov sistem. Predpostavimo teoretičnega opazovalca, ki bi videl Zemljo v mirovanju; moral bi torej biti 4 7 J E A N - J A C Q U E S SZCZECINIARZ postavljen na neko drugo mesto, ne na mesto empiričnega opazovalca. Do- stop na tako simbolično mesto nam prepoveduje Aristotelova kozmologija. Deducirani ptolemajski sistem bi bil že sistem, umeščen onkraj izvornega geo- centrizma Ptolemaja ali Aristotela. Prevedla Matjaž Vesel in Valerija Vendramin 4 8 Filozofski vestnih Letnik/Volume XXIII • Številka/Number 3 • 2002 • 49-67 DIALOG O DVEH VELIKIH SISTEMIH SVETA GALILEO GALILEI PRVI DAN Sogovorniki: Salviati, Sagredo in Simplicio Salviati: Sklep včerajšnjega srečanjaje bil, da naj bi danes razpravljali, kolikor najpodrobneje in najnatančneje zmoremo, o tistih naravnih zakonih in nji- hovi veljavnosti, ki so j ih doslej za eno in drugo stran navajali zagovorniki Aristotelovega in Ptolemajevera stališča ter pripadniki Koper- Kopernik ima ° . . , Zemljo za pla- nikovega sistema. In ker ima Kopernik tudi Zemljo za planetu netu podobno podobno kroglo, s tem ko jo umešča med gibajoča se nebesna telesa, bo dobro, da se za začetek naših premišljanj lotimo pre- verjanja, kakšno moč in kolikšno veljavo ima peripatetično p o Ar i s to te lu so dokazovanje, d a j e takšna trditev popolnoma nemogoča; v naravi nujne ne- zvezi s tem bo potrebno uvesti v naravo med seboj različni spredrugacljive ne- besne substance in substanci, tj., nebesno in [substanco] elementov, in sicerje predrugačljivesub- prva neminljiva in nesmrtna, medtem ko je druga spremen- stance elementov, ljiva in minljiva. Aristotel obravnava ta predmet v svoji knjigi O nebu, tako da ga najprej uvaja z razmisleki, ki so odvisni od nekaterih splošnih podmen, in nato utemeljuje z izkušnjami in posebnimi dokazi. Sam bom, držeč se istega zaporedja, predložil in nato prosto povedal svoje mnenje ter se izpostavil vaji- ni kritiki in zlasti kritiki gospoda Simplicia, ki tako neutrudno zagovarja in podpira Aristotelov nauk. Prvi korak peripatetičnega argumentiranja je, ko Aristotel dokazuje, da je svet popoln in dovršen,1 z utemeljitvijo, da ni niti preprosta črta niti zgolj 1 Galilejeva izraza komple ten - completo in perfekten - perfetto, ki sta si tako v italijanšči- ni in še prej v latinščini kakor v slovenščini pomensko zelo blizu, dosledno prevajam s popoln (lat. compleo- napolnit i , dopolnit i , izpolniti, dovršiti; completus- dovršen, popoln) , torej tak, ki mu nič ne manjka , in dovršen (lat. perficio - narediti, izvršiti, izdelati; končati, dovršiti, skleniti; perfectus- dovršen), torej tak, k i je do popolnosti izdelan, dodelan. (Op. p rev.) 4 9 G A L I L E O GALILEI ploskev, marveč telo, ki ima dolžino, širino in globino; in ker razsežnosti ni več kot tri in jih svet ima, ima vse, in ker ima vse,2 je dovršen. Po Aristotelu j e Močno bi si želel, ko bi mi bil Aristotel to, da, izhajajoč iz eno- s v e t d o v r š e n , stavne dolžine, ki j o vzpostavlja velikost, imenovana črta, z k e r i m a tr i raz- dodajanjem širine ustvarimo ploskev, in če pridamo še višino seznost1 ' ali globino, dobimo telo, ter to, da onstran teh razsežnosti ni poti k nobeni drugi, ampak se neokrnjenost, in če tako rečem, celovitost konča zgolj pri teh treh, dokazal kot nujno, še zlasti, ker bi bilo to mogoče dokaj jasno in hitro storiti. Simplicio. Mar manjka čudovitih dokazov v 2., 3. in 4. paragrafu, takoj za definicijo kontinuuma? Mar nimate tam, prvič, da poleg treh Aristotelovi « . . . , . . . . dokazi v po- r a z s e z n ° s t i ni nobene druge, ker j e tri vsaka stvar in na vse stra- trditev, da so ni? In mar tega ne potijujeta ugled in nauk pitagorejcev, ki pra- r a z s e z n o s t i S Q v s g s ( ; v a r j določene s številom tri, začetkom, sredino in samo tri. koncem, ki je število vsega? In kje puščate drugi dokaz, tj., da se to število - tako rekoč po naravnem zakonu — uporablja pri žrtvo- število 3 so vanju bogovom? In da, ker tako ukazuje narava, pridajamo atribut častili pita- »vse« stvarem, ki so tri, ne manj? Kajti o dveh rečemo obe, ne reče- S o r e J c l - mo vse, medtem ko o treh rečemo tako. In ves ta nauk imate v 2. paragrafu. V 3. pa, adpleniorem scientiam,3 beremo, da so vsaka stvar, vse in dovršeno formal- no eno in isto; in d a j e zato med veličinami dovršeno samo telo, ker j e edino določeno s 3, k i je vse, in ker je deljivo na tri načine, je deljivo na vse načine: medtem ko sta drugi dve deljivi ena na en način in druga na dva, kajti njuna deljivost in kontinuiteta se ujemata s številom, ki j ima pripada; in tako j e ena stvar kontinuirana na en način, druga na dva, samo ono, tj., telo pa na vse. In mar Aristotel za nekaterimi drugimi nauki v 4. paragrafu ne potrjuje istega še z drugim dokazom povrhu, se pravi, da prehod ni možen, če ni kake pomanj- kljivosti (in tako prehajamo od črte k ploskvi, ker črti manjka širina), in ker dovršeno ne more biti pomanjkljivo, saj j e na vse strani, od telesa ni mogoče preiti k drugi veličini? Mar se vam glede na vsa ta mesta ne zdi zadovoljivo dokazano, da od treh razsežnosti, dolžine, širine in globine, ni mogoče preiti k nobeni drugi in d a j e zato telo, ki ima vse, dovršeno? Salviati. Sam se, po pravici povedano, ob vseh teh sklepanjih nisem čutil prisiljenega priznati nič drugega kot to, da o tem, kar ima začetek, sredino in konec, moremo in moramo reči, d a j e dovršeno: ampak d a j e število 3 zato, ker so začetek, sredina in konec 3, dovršeno število in zmore tistemu, kar ga ima, podeljevati dovršenost, tega ne čutim kot nekaj, kar bi bil pripravljen priznati; ne razumem in ne verjamem, da bi bilo, npr., za noge število 3 bolj 2 T o k r a t j e vse (tutto) v e d n i n i ! ( O p . prev . ) 3 V popolnejšo vednost. ( O p . prev. ) 5 0 D I A L O G o DVEH VELIKIH SISTEMIH SVETA dovršeno kot 4 ali 2 niti da bi število 4 povzročalo elementom kakšno nedovr- šenost in da bi bilo bolj dovršeno, če bi bili 3. Zatorej bo boljše prepustiti to okrasje govornikom in predložiti potrebne dokaze, kot se dela v dokazoval- nih vedah. Simplicio. Zdi se, kot da se norčujete iz teh sklepov; pa vendar je vse to nauk pitagorejcev, ki so na števila toliko dali; in vi, ki ste matematik, in mi- slim, v številnih mnenjih tudi pitagorejski filozof, zdaj, kot kaže, zaničujete njihove skrivnosti. Salviati. Prav dobro vem, da so pitagorejci kar najviše čislali vedo o števi- lih in d a j e sam Platon občudoval človeški um in menil, d a j e udeležen v bo- žanstvu že zato, ker razume naravo števil, in nisem daleč od p0 Platonovi oblikovanja enake sodbe; ampak da so skrivnosti, zaradi kate- s o d b l človeški .. n . . . , v . . . . . . . um participirav Pravljične pi- n h s o Pitagora in njegova locma tako častili vedo o božanstvu, ker tagorejske številih, tiste neumnosti, ki se širijo med ljudmi od razume števila. skrivnosti ste- u s t ^ u s t j n n a p a p ¡ ¡ j U ) t e g a nikakor ne verjamem; ker namreč vem, da so obsojali kot bogoskrunsko objavljanje naj- skrivnejših lastnosti števil ter nesoizmerljivih in iracionalnih količin, ki so jih raziskovali, zato da čudovite reči ne bi bile izpostavljene sramotenju in prezi- ru preprostega ljudstva, in učili, da bo tisti, ki bi jih razkril, trpel hude muke na onem svetu; mislim, d a j e eden izmed njih, zato da bi ljudstvu dal nekaj v zobe in se rešil njegovega spraševanja, natvezel, da so njihove številske skriv- nosti prav ta ništrc, ki seje potem raztrosil med ljudmi; in to tako bistroumno in zvito kot prebrisani mladenič, kije, zato da bi se znebil nadlegovanja, ne vem, ali matere ali radovedne žene, ki g a j e noč in dan morila, naj ji zaupa skrivnosti senata, spesnil tisto pravljico, zaradi katere seje potem njej in sku- pžy z njo mnogim drugim ženskam prav ta senat na vsa usta posmehoval. Simplicio. Nočem spadati med tiste, ki so preveč radovedni na pitagorej- ske skrivnosti; ampak če ostajam pri našem predmetu, ponavljam, da se mi zdijo utemeljevanja, k i j ih navaja Aristotel v dokaz, da razsežnosti niso in ne morejo biti več kot tri, prepričljiva; in prepričan sem, da ko bi obstajal kakšen nujnejši dokaz, ga Aristotel ne bi bil zanemaril. Sagredo. Dodajte vsaj, ko bi ga bil poznal ali ko bi se ga bil spomnil. Am- pak vi, g. Salviati, mi boste naredili res veliko veselje, če mi boste dali kakšno očitno utemeljitev, če premorete kakšno tako jasno, d a j o bom tudi jaz razu- mel. Salviati. Se več, vi in tudi g. Simplicio; in ne samo d a j o bosta razumela, ampak jo že tudi poznata, četudi nemara nista bila pozorna na- Geometrijski njo. In za lažje umevanje bomo vzeli papir in pero, kiju že vidim dokaz za tri tu pripravljena za take potrebe, in malo risali. Najprej bomo oz- razseznostl- načili ti dve točki A in B, in zdaj ko sem potegnil od ene do druge krivi črti 5 1 G A L I L E O GALILEI ACB in ADB ter premo AB, vaju vprašam, katera od njih j e po vajinem mišljenju tista, ki določa razdaljo med točka- ma A in B, in zakaj. Sagredo. Jaz bi rekel prema, ne krivi; zato, ker j e pre- ma črta najkrajša; zato, ker je ena, edina in določena, med- FIG. L tem ko je drugih neskončno in so neenake ter daljše, in po moje j e treba določitev izpeljevati iz tega, kar je eno in zanesljivo. Salviati. Za določevalko dolžine med dvema točkama imamo torej premo črto; dodajmo zdaj drugo premo črto, k i j e vzporedna z AB in jo bomo imenovali CD, tako da med njima leži plo- skev, od vaju pa bi rad, da mi določita njeno širino. Povej- ta mi, tako da začneta v točki A, kje mislita končati na črti CD in kako, da bosta določila širino, zajeto med tema dve- c F E D ma črtama; hočem reči, ali j o bosta določila po velikosti F l0 2 krive AE ali preme AF ali... Simplicio. Po premi AF in ne krivi, glede na to, da smo krive že izključili iz tovrstne rabe. Sagredo. Jaz pa si ne bi pomagal ne z eno ne z drugo, ko vidim, da gre črta AF poševno, ampak bi povlekel črto, ki bi bila pravokotna na CD, ker se mi zdi, da bi bila najkrajša in edina med neskončnim [številom] daljših in med seboj neenakih, ki jih je mogoče potegniti iz točke A v zaporedne točke na nasprotni črti CD. Salviati. Vaša izbira in utemeljitev, ki j o navajate zanjo, se mi zdita brez- hibni: torej smo doslej ugotovili, da prvo razsežnost določamo s premo črto; drugo razsežnost, tj., širino z drugo, tudi premo črto, in ne samo premo, am- pak še več, pravokotno na tisto, ki določa dolžino; in tako smo opredelili dve razsežnosti, tj., dolžino in širino. Ko pa bi morala določiti neko višino, kot na primer, kako visoko je ta strop od poda, ki ga imamo pod nogami, s katero od črt bi si pomagala, glede na to, d a j e mogoče iz katere koli točke na stropu potegniti neskončno [število] krivih in premih črt, vseh med seboj različnih po dolžini, do neskončnega [števila] točk na podu spodaj? Sagredo. Jaz bi na strop pritrdil vrvico s svinčnico, obešeno nanjo, in j o pustil, da bi se prosto spuščala, dokler ne bi dosegla poda: in ker bi bila dolži- na te vrvice ravna in najkrajša med vsemi črtami, ki bi j ih bilo mogoče povleči iz iste točke k podu, bi rekel, d a j e to prava višina te sobe. Salviati. Izvrstno. In ko bi iz točke, ki j o na podu označuje viseča vrvica (postavimo, d a j e pod vodoraven in ne nagnjen), potegnili dve drugi premi črti, eno za dolžino in drugo za širino ploskve tega poda, kakšna kota bi okle- pali z vrvico? 5 2 D I A L O G o DVEH VELIKIH SISTEMIH SVETA Sagredo. Gotovo bi oklepali prava kota, pod pogojem d a j e vrvica obteže- na s svinčnico in so tla gladka in popolnoma vodoravna. Salviati. Ce torej izberemo neko točko za začetek in izhodišče mer in iz nje potegnemo premo črto kot določevalko prve mere, tj., dolžine, mora biti ta, ki naj določa širino, nujno postavljena pravokotno na prvo, ona pa, ki naj označuje višino, tj., tretjo razsežnost in izhaja iz iste točke, z drugima dvema ne sme tvoriti nagnjenih kotov, temveč prava: in tako smo s tremi pravokotnicami kot tremi edi- nimi, zanesljivimi in najkrajšimi črtami določili tri razsež- nosti, z AB dolžino, z AC širino in z AD višino. In ker je jasno, da se v isto točko ne more stekati nobena druga, ki FIG 3 bi z navedenimi oklepala prave kote, in ker moramo raz- sežnosti določati le s premimi črtami, ki med seboj tvorijo prave kote, zatorej ni več razsežnosti od 3; in kar ima 3, ima vse, in kar ima vse, je deljivo na vse načine, in kar je takšno, je dovršeno itd. Simplicio. In kdo pravi, da ni mogoče povleči drugih črt? In zakaj ne bi mogel od spodaj potegniti do točke A še ene črte, ki bi bila pravokotna na druge? Salviati. Prav gotovo se v isti točki ne morejo stekati več kot samo tri pre- me črte, ki med seboj tvorijo prave kote. Sagredo. Seveda, kajti ta, ki j o misli g. Simplicio, se mi zdi, d a j e ista DA, samo podaljšana navzdol: in tako bi se dalo podaljšati tudi drugi dve, vendar bi ostale iste prve tri, edini razloček bi bil, da bi se tam, kjer se zdaj samo stikajo, potem sekale, vendar ne bi ustvarile novih razsežnosti. Simplicio. Ne bom rekel, da ta vaš sklep ne more biti prepričljiv, temveč bom lepo rekel z Aristotelom, da pri naravnih rečeh ni treba zmeraj iskati nujnosti matematičnega dokaza. Pri na r avn ih Sagredo. Da, mogoče tam, kjer jih ni mogoče dobiti; ampak d o k a z i h ni tre- če tukaj obstaja, čemu ga nočete uporabiti? Vseeno bo dobro, r^etrijske^ek- če nehamo tratiti besede za to podrobnost, kajti prepričan sem, saktnosti. da bi g. Salviati tako Aristotelu kot vam brez dodatnih dokazov priznal, d a j e svet telo in d a j e kot največje Božje delo dovršen in brezhibno dovršen. Salviati. Res je tako. Zato pustimo ob strani splošno razmišljanje o celoti in preidimo k preudarku o delih, in sicer Aristotel pravi, da sta po prvi delitvi dela dva in sta med seboj popolnoma različna in na neki način nasprotna; govorim o nebesnem [delu] in [delu štirih] elementov: pr- P o Aristotelu ima vem nenastajljivem, neuničljivem, nespremenljivem, nemin- svet 2 med seboj , . . • , i • • • r u j nasprotna si dela, luvem itd., in drugem, kt íe izpostavljen nenehnemu predru- . . . . . •> ' o ' J r J nebesnega in del, ki gačevanju, spreminjanju itd. To različnost izvaja iz raznote- ga tvorijo elementi. 5 3 G A L I L E O GALILEI rosti prostorskih gibanj kot njenega izvirnega začetka: in zade- Pros torska gi- vo naprej razvija takole. b a n j a so t r eh vrst , p r e m o , Potem ko, da tako rečemo, zapusti čutni svet in se umakne krožno in me- v idealnega, začne razmišljati kot arhitekt, da morajo naravna šano. telesa zato, ker je počelo gibanja narava, imeti prostorsko giba- nje. Potem izjavlja, da so prostorska gibanja treh vrst, in sicer krožna, prema in mešana krožno-prema; prvi dve imenuje enostavni, ker sta med vsemi črta- Premo in krožno ™ s a m o krožnica in premica enostavni. In nato, nekoliko ome- gibanje sta eno- jevaje se, vnovič opredeli enostavni gibanji, eno kot krožno, tj., stavm, ker pote- t j s t o j^j p 0 t e ka okrog središča, in drugo kot premo, potekajo- kata po enostav- 1 ° ° 1 r J nih črtah. če navzgor in navzdol, tj., navzgor, kadar se oddaljuje od sre- dišča, in navzdol, kadar gre proti središču: in iz tega sklepa, da se vsa enostavna gibanja nujno omejujejo na te tri vrste, tj., k središču, od središča in okrog središča; to paje , pravi, v lepem sorazmerju s tem, kar je bilo prej povedano o telesu, namreč, d a j e dovršeno v treh rečeh, in ravno tako j e tudi njegovo gibanje. Potem ko določi ta gibanja, nadaljuje, rekoč, da so med naravnimi telesi ena enostavna in druga iz njih sestavljena (in enostavna tele- sa pravi tistim, katerih počelo gibanjaje narava, kot sta ogenj in zemlja), zato morajo enostavna gibanja pripadati enostavnim telesom in mešana sestavlje- nim, vendar tako, da sestavljena telesa sledijo gibanju prevladujočega dela v svoji sestavi. Sagreda. Prosim vas, g. Salviati, ustavite se malo, ker čutim, da mi pri tej razlagi s toliko strani vstaja toliko dvomov, da j ih bom moral izreči, če bom hotel pozorno poslušati stvari, kijih boste še dodali, ali pa odvrniti pozornost od stvari, o katerih bo govor, če bom hotel te dvome ohraniti v spominu. Salviati. Prav rad se ustavim, saj tudi meni grozi podobna usoda in se vse bolj zgubljam, medtem ko bi moral jadrati med čermi in razpenjenimi valovi, zaradi katerih izgubljam kompas, kot se reče: zato naštejte svoje težave, pre- den se jih nakopiči še več. Sagredo. Skupaj z Aristotelom sta me na začetku malo ločila od čutnega sveta, da bi mi pokazala arhitekturo, po kateri j e moral biti narejen, in po moji všeči ste mi začeli razlagati, da se naravno telo giblje po naravi, saj j e narava počelo gibanja, kot ste opredelili drugje. Tu se mi je porodil majhen dvom; in sicer, zakaj Aristotel ni rekel, da so med naravnimi telesi nekatera gibljiva po naravi in druga negibna, četudi je v definiciji rečeno, d a j e narava počelo gibanja in mirovanja; kajti če imajo vsa naravna telesa Definicija narave počelo gibanja, tedaj je bodisi odveč mirovanje uvrščati v defi- j e bodisi pomanj- nicijo narave ali pa to definicijo navajati na tem mestu. Kar ^'Jlva a h Pa J° J 1 J J Aristotel uvaja v zadeva potem izjavo, katera gibanja ima za enostavna in kako n e p r a v e m t re - jih določa s prostorom, imenujoč enostavna tista, ki potekajo nu tku- 5 4 D I A L O G o DVEH VELIKIH SISTEMIH SVETA po enostavnih črtah, kakršni sta krožna in prema, jo mirno spre- jemam, ne da bi dlakocepil s pripombo o spirali okrog valja, ki je valjâ ahkoTê v vsakem svojem delu podobna sami sebi in bi jo zato lahko pri- cemo eno- števali med enostavne črte. Zato pa me kar pošteno moti, ko ga s avnac r td- slišim uvajati omejitev (medtem ko se zdi, da bi rad z drugimi besedami pono- vil iste definicije) in imenovati prvo gibanje gibanje okrog središča in drugo sursurn et deorsum, tj., navzgor in navzdol; kajti ti izrazi niso v rabi zunaj nareje- nega sveta, in nimajo ga samo za narejenega, ampak že tudi za naseljenega z nami. Ce je premo gibanje enostavno zaradi enostavnosti preme črte in če je enostavno gibanje naravno, pa naj gre v katero koli stran, se pravi, navzgor, navzdol, naprej, nazaj, na levo ali na desno ali v katero koli drugo smer, ki si j o lahko zamislimo, samo d a j e premo, potem bo moralo ustrezati nekemu enostavnemu naravnemu telesu; in če ne, je Aristotelova predpostavka po- manjkljiva. Poleg tega vidimo, d a j e po Aristotelovem mnenju , . . . . . , . v „ Aristotel prilaga-na svetu samo eno krožno gibanje m torej samo eno sredisce, ja za ove,n arhi na katero se nanašajo prema gibanja navzgor in navzdol. Vse tekture gradnji to kaže, da bi rad karte drueače premešal in arhitekturo prila- syeta in n e grad" , v nje zapovedim, godil gradnji, ne pa gradil po zapovedih arhitekture: kajti če rečem, da so v celotni naravi možni tisoči krožnih gibanj in torej tisoči sre- dišč, tedaj bo tudi na tisoče gibanj navzgor in navzdol. Poleg tega, kot rečeno, predpostavlja enostavni in mešano gibanje, in sicer pravi enostavni krožnemu in prememu, mešano pa sestavljenemu iz teh dveh; ena naravna telesa imenu- j e enostavna (tj., taka, katerih enostavno gibanje ima naravno počelo) in dru- ga sestavljena; in enostavna gibanja pripisuje enostavnim telesom, sestavljena pa sestavljenim: vendar s sestavljenim gibanjem ne misli več mešanega iz pre- mega in krožnega, k i je na svetu možno, marveč vpeljuje tako nemogoče me- šano gibanje, kakorje nemogoče mešati nasprotujoči si gibanji, potekajoči po isti premi črti, tako da bi iz njiju nastalo gibanje, ki bi šlo dele- te . . . J Po Aristotelu j e ma navzgor in deloma navzdol; in da bi ublažil to tako neu- p r e m o g ibanje strežno in nemogočo reč, se omejuje, rekoč, da se taka mešana enkrat enostavno , . . . . v. . , , in drugič mešano. telesa gibljejo glede na prevladujoči enostavni del; to pa ga na- zadnje primora reči, d a j e tudi gibanje, ki poteka po isti premi črti včasih eno- stavno in drugič sestavljeno, tako da se enostavnost gibanja ne pričakuje več samo od enostavnosti črte. Simplicio. Oh, mar se vam ta razloček med njima, da je enostavno in abso- lutno gibanje veliko hitrejše kot tisto, ki izhaja iz prevladujočega dela, ne zdi zadosten? In to, koliko hitreje potuje navzdol kos čiste zemlje od kosa lesa? Sagredo. Dobro, g. Simplicio: ampak če je treba zaradi tega spremeniti enostavnost, ne bo obstajalo samo sto tisoč mešanih gibanj, ampak mi tudi ne boste znali opredeliti enostavnega; še več, če lahko večja in manjša hitrost 5 5 G A L I L E O GALILEI predrugačita enostavnost gibanja, se ne bo nobeno enostavno telo nikoli pre- mikalo z enostavnim gibanjem, saj pri vseh naravnih premih gibanjih hitrost zmeraj narašča in zatorej zmeraj spreminja enostavnost, ta pa mora biti, če naj bo enostavnost, nespremenljiva; in kar je še pomembnejše, Aristotelu pri- pisujete novo napako, češ da v definiciji sestavljenega gibanja ni omenil ne počasnosti ne hitrosti, ki ju vi pojmujete kot nujni in bistveni člen. Povrhu pa iz takega pravila ne boste mogli potegniti nikakršnega sadu, kajti obstajajo mešana gibanja, in ni j ih malo, od katerih gredo ena počasneje od enostavne- ga in druga hitreje od njega, kot na primer svinec in les v primerjavi z zemljo: in katero od teh gibanj boste zato imenovali enostavno in katero sestavljeno? Simplicio. Enostavno se bo imenovalo tisto, ki pripada enostavnemu tele- su, in sestavljeno tisto, ki pripada sestavljenemu. Sagredo. Izvrstno, zares. In kaj pravite na to, g. Simplicio? Malo prej sem hotel, da bi me enostavno in sestavljeno gibanje poučili, katera telesa so eno- stavna in katera mešana; in zdaj hočete, da iz enostavnih in mešanih teles potegnem vedenje, katero gibanje je enostavno in katero mešano; odlično pravilo, da ne moreš nikoli spoznati ne gibanj ne teles. Povrhu ste ravnokar izjavili, da vam ni zadosti večja hitrost, marveč iščete treyi pogoj za definicijo enostavnega gibanja, medtem ko se Aristotel zadovoljuje z enim, tj., enostav- nostjo poti. Ampak zdaj naj bi bilo po vašem mnenju enostavno gibanje tisto gibanje, ki ga gibajoče se enostavno telo z neko določeno hitrostjo opisuje po enostavni črti. Pa naj bo, kakor vam j e prav, in vrnimo se k Aristotelu, k i j e definiral mešano gibanje kot gibanje, ki ga sestavljata premo in krožno; ven- dar pa nato ni našel nobenega telesa, ki bi se naravno premikalo s takim giba- njem. Salviati. Torej se vračam k Aristotelu, ki je zelo dobro in metodično začel svojo razpravo, ker pa mu j e šlo bolj za to, da bi j o končal na cilju, ki si g a j e v duhu že prej zastavil, in ga zadel kakor tam, kamor bi ga vodil preudarek, je pretrgal nit in j o ubral kar počez ter razglasil kot znano in očitno stvar, da prema gibanja navzgor in navzdol naravno ustrezajo ognju in zemlji in j e za- torej nujno, d a j e v naravi mimo teh teles, ki so poleg nas, še neko drugo, ki mu ustreza krožno gibanje, in to telo je toliko odličnejše, kolikor je krožno sfibanje bolj dovršeno od premeea: to, koliko je ono bolj dovr- Zakaj j e po Ari- 1 ° . stotelu krožnica šeno od slednjega, pa izpeljuje iz tega, kolikoje krožnica bolj dovršena in pre- dovršena od premice, in sicer imenuje prvo dovršeno in drugo mica nedovrše- • v , , . , na nedovrseno; nedovrseno zato, ker ce je neskončna, nima kon- ca in meje; če pa je končna, je zunEy nje nekaj, kamor bi se lahko podaljšala. To je ogelni kamen, osnova in temelj vse zgradbe aristote- lovskega sveta in nanj se opirajo vse druge lastnosti ne težkega ne lahkega, nenastajljivega, neuničljivega, izključenega iz vsakršnega spreminjanja, izvzemši 5 6 D I A L O G o DVEH VELIKIH SISTEMIH SVETA spreminjanje mesta itd.: in vse te značilnosti, pravi, so lastne enostavnemu telesu, ki se premika s krožnim gibanjem, medtem ko gibajočim se telesom, ki se naravno premikajo s premimi gibanji, dodeljuje nasprotna stanja, težo, lah- kost, uničljivost itd. Kjer pa v doslej ugotovljenem kadar koli odkrijemo po- manjkljivost, lahko utemeljeno podvomimo o vsem drugem, kar j e na tem zgrajeno. Ne zanikam, da Aristotel to, kar je doslej uvedel s splošno razlago, odvisno od univerzalnih in prvih počel, pozneje v nadaljnjem razglabljanju vnovič potrjuje s posebnimi dokazi in preizkusi, ki pa j ih je treba vsakega posebej premisliti in pretehtati; ampak ker že doslej povedano postavlja pred nas številne in nemajhne težave (in vendar bi bilo prav, da bi bila prva počela in temelji zanesljivi, trdni in dogovorjeni, zato da bi lahko na njih odločneje gradili), mogoče storimo prav, če pogledamo, preden nam kup dvomov nara- se, ali nas ne bi nemara (in sam mislim, da gotovo) druga pot, če se odpravi- mo po njej, popeljala bolj naravnost in zanesljivo in bi lahko osnovne temelje postavili po bolj premišljenih arhitektonskih zapovedih. In če za zdaj preki- nem Aristotelovo razglabljanje, ki ga bomo ob svojem času spet . o J J ' e> J r Glede na avtorja povzeli in kos za kosom preučili, vendarle pravim, da se V ZVeZl se predpostavlja, s tem, kar je doslej povedal, pri sebi strinjam in dopuščam, da d a j e svet dovrše- , , . . , . . . v . . . no urejen. j e svet telo, k i j e obdarjeno z vsemi razsežnostmi in zato brez- hibno dovršeno; in dodajam, d a j e kot tak nujno popolno urejen, iz delov, ki so med seboj razporejeni v najvišjem in brezhibno dovršenem redu; in ne verjamem, da boste vi ali kdo drug zanikali to trditev. Simplicio. In kdo, hočete, naj bi vam jo zanikal? Kot prvo je to trditev samega Aristotela, in potem se mi ne zdi, da bi njegovo poimenovanje izhaja- lo od kod drugod kot iz reda, ki ga dovršeno vsebuje. Salviati. Zdaj ko smo postavili to načelo, lahko nemudoma sklepamo, da če se morajo telesa, ki sestavljajo svet, gibati po svoji naravi, ni mogoče, da bi bila njihova gibanja prema ali drugačna kot krožna; in dokaz v d o b r o u r e j e - je precej lahek in očiten. To, kar se premika s premim giba- n e m s v e t u Pre" . . . . m o g i b a n j e ni njem, spreminja svoje mesto, in ko nadaljuje gibanje, se bolj m m o ž n o . bolj oddaljuje od točke, od katere je začelo, in od vseh točk, skozi katere potem prehaja; in če mu tako gibanje naravno pripada, tedaj na začetku ni bilo na svojem naravnem mestu in zato deli sveta niso bili razpore- jeni v dovršenem redu: ampak predpostavljajmo, da so dovršeno urejeni: kot Premo g i b a n j e j e t a ^ i m pa j im torej ne more biti po naravi dano, da menjajo p o svoji n a r a v i mesto, in posledično, da se premikajo s premim gibanjem. In neskončno . ker j e povrhu premo gibanje po svoji naravi neskončno, kajti premica j e neskončna in neomejena, ni mogoče, da bi bilo p r emo g iban je je kateremu gibajočemu se telesu po naravi dano počelo preme- po naravi nemo- ga gibanja, tj., tja, kamor ni mogoče priti, glede na to, da ni goce ' 5 7 G A L I L E O GALILEI vnaprej določene meje; in narava, kot pravilno ugotavlja Sam Narava se ne lo- Aristotel, se ne loteva tega, česar ni mogoče narediti, niti se ne t e v a teSa> č e s a r . . . . . . , . „ . . T ni mogoče nare- trudi z gibanjem tja, kamor ni mogoče priti. In tudi ce bi kdo d i t i rekel, d a j e narava, če tako rečemo, temu gibanju, kljub temu d a j e mogoče premico in torej gibanje po njej potegniti v neskončnost, ven- Mogoče j e bilo darle samovoljno dodelila kakšne meje in dala svojim narav- premo gibanje v nim telesom naravna nagnjenja do gibanja k njim, bom odgo- prvotnem kaosu. v o r j j ] c j a j^j s j ^ j i o n e m a r a mogoče izmišljevati, da seje to doga- jalo v prvotnem kaosu, po katerem so zmedeno in brez reda begale nerazloče- ne snovi, narava pa si je za njihovo urejanje zelo priročno po- „ ., r J J J J r r- Premo g ibanje je magala s premimi gibanji, ki sicer s premikanjem dobro raz- pripravno za ure- meščenih teles vnašajo nered, v tem primeru pa so bila pri- -ianJe s l a b o ureJe~ , r , nih teles. pravna za urejanje slabo razporejenih; ampak potem ko so bila telesa izvrstno razporejena in umeščena, ni mogoče, da bi v njih še ostalo naravno nagnjenje do premikanja s premim gibanjem, saj bi iz tega sledilo le to, da bi spet zapuščala lastno naravno mesto, se torej spremešavala. Zato lahko rečemo, d a j e premo gibanje služilo za prinašanje materije za izvedbo „ dela, ampak zdaj ko je to narejeno, mora biti bodisi negibno, Po Platonu so se 1 J J J O svetovna telesa pre- če pa se giblje, se sme gibati edinole krožno; razen če ne bi mikala n a j p r e j s r a c j j r e y i s Platonom, d a j e Tvorec tudi svetovna telesa, po- ln nato krožno' t e m ko j ih je ustvaril in do kraja izoblikoval, nekaj časa premi- kal s premim gibanjem, ko pa so nato prišla na prava in dolo- čena mesta, je drugo za drugim preusmeril iz premega gibanja v krožno, v katerem so potem ostala in v njem vztrajajo še zdaj. Vzvišena misel, res vredna Platona, in v zvezi z njo mi prihaja na misel, da sem o njej slišal razpravljati našeea skupnesra prijatelja z Academie dei Lincei. In če se do- Gibljivo telo v sta- 6 o r J J nju mirovanja se bro spominjam, je govoril takole. Vsako telo, k i j e bilo zaradi ne bo premakni- katerega koli vzroka ustvarjeno v stanju mirovanja, a j e po svoji lo, če nima nag- . . . . . . . v v , , , , » njenja do kakega n a r a v i gibljivo, se bo, spusceno na svobodo, gibalo samo, ce posebnega me- ima po naravi nagnjenje do kakega posebnega Gibljivo telo se bo sta ' mesta; kajti ko bi bilo do vseh ravnodušno, bi n a Potl k mestu> . , . . , . i , • katerega ima ostalo pri miru, saj ne bi imelo nobenega razloga, da bi se pre- n a g n j e n j e p r e m i - maknilo rajši sem kakor tja. Iz tega, da ima tako nagnjenje, kalo vse hitreje. nujno izhaja, da bo svoje gibanje nenehoma pospeševalo; in ker začne z naj- počasnejšim gibanjem, ne pridobi nobene hitrostne stopnje, če prej ne gre čez vse stopnje manjših hitrosti, ali z drugimi besedami, večjih Gibljivo telo, ki v . . . . . . . . . . . . krene iz mirova- P o c a s n ° s t i : kajti ker krene iz stanja mirovanja (k i je stopnja nja, prehaja čez neskončne počasnosti gibanja), ni nobenega vzroka, zaradi ka- vse stopnje poca- d n bi doseglo nižjo in pred tem drugo š nižjo; narobe, zdi se t terega bi moralo doseči neko določeno stopnjo hitrosti, pre- 5 8 D I A L O G O DVEH VELIKIH SISTEMIH SVETA ena- komerna hitrost. Mirovanje j e ne- veliko bolj upravičeno, da dosega najprej stopnje, ki so bližje skoncna s topnja izhodiščni, in z njih od nje bolj oddaljene: stopnja, s katere se počasnosti. . . . J J J I J gibljivo telo sproži v gibanje, p a j e stopnja skrajne počasnosti, tj., mirovanje. To pospeševanje gibanja se bo zgodilo, samo če G ) ^ si ga telo pridobiva z gibanjem, in pridobiva si ga samo, če se S p e š u j e hi trost , približuje želenemu mestu, tj., tja, kamor ga vleče naravno nag- samo če se pribli- Zato da narava njenje; in tja se bo odpravilo po najkrajši črti, / u ' e ° l j u ' gibljivo telo pri- premici. Utemeljeno lahko torej rečemo, da si narava za pravi k neki stop- nji hi t rost i , m u nekaj časa in prostora pomaga s premim gibanjem, zato da n a j p r e j p o d e l i gibljivemu telesu, k i j e bilo prvotno postavljeno v mirovanje, premo gibanje. p 0 d e l i neko določeno hitrost. Upoštevaje to razlago, si pred- stavljajmo, d a j e Bog ustvaril, npr., telo Jupiter in sklenil, da mu podeli tako hitrost, ki j o mora odtlej nenehoma enakomerno vzdrževati; s Platonom lah- ko rečemo, da g a j e najprej pognal v premo in pospešujoče K r o ž n e m u g iba . gibanje in da je , potem ko je [Jupiter] dosegel zadano stopnjo nju ustreza hitrosti, spremenil njegovo premo gibanje v krožno, ki mu nato po naravi pripada enakomerna hitrost. Sagredo. Ta govor poslušam z velikim užitkom in mislim, da bo še večji, potem ko mi boste pojasnili neko težavo; in sicer gre za to, da ne dojamem Med mirovanjem docela, zakaj j e nujno, da gibljivo telo, ki preide iz mirovanja v in k a t e r o koli gibanje, do katerega ima naravno nagnjenje, prehaja skozi vse s topn jo hi trost i ^ • . » . , • > , . - , , K .. . stopnie popreisnie počasnosti, ki so med katero ze koli dano se vrstijo neštete r J r r J j r s topnje manjš ih stopnjo hitrosti in stanjem mirovanja, teh stopenj paje neskonč- hitrosti. n o ; k ^ o r da narava ne bi bila mogla Jupitrovemu telesu, takoj ko je bilo ustvarjeno, dati njegovega krožnega gibanja s takšno in tolikšno hitrostjo. Salviati. Nisem rekel in si tudi ne bi drznil reči, da narava ali Bog ne bi bila zmožna podeliti te hitrosti, res pa bom rekel, da narava _ • • • Četudi bi narava tega defactone dela; kajti storiti kaj takega, bi bilo zunaj narav- ] a hko takoj po- nega teka in zato čudežno. [Naj se katero koli in še tako težko delila neko doio- eibljivo telo premika s katero koli hitrostjo in sreča katero koli c e n o stoPnJ° hl~ o j r J t ros t i , tega ne še tako šibko in neodporno telo, postavljeno v mirovanje, mu, dela. ko ga sreča, nikoli ne bo nemudoma dalo svoje hitrosti: očitno znamenje tega je, da slišimo zvok trka, ki ga ne bi bilo slišati, ali bolje, ga sploh ne bi bilo, ko bi telo, k i je bilo v stanju mirovanja, ob prihodu gibajoče- ga se takoj prejelo njegovo hitrost.]4 Sagredo. Verjamete torej, da kamen, ki se premakne iz mirovanja in vstopi v svoje naravno gibanje proti središču Zemlje, prehaja skozi vse stopnje poča- snosti, ki so nižje od katere koli stopnje hitrosti? 4 Ta stavek j e Galileo dodal v svoj izvod prve izdaje. 5 9 G A L I L E O GALILEI Salviati. Veijamem, še več, o tem sem popolnoma prepričan, in prepri- čan s tolikšno gotovostjo, da lahko prepričam tudi vas. Sagredo. Če iz vsega današnjega preudarjanja ne bi odnesel nič drugega od tega spoznanja, bi imel to za veliko bogastvo. Salviati. Kolikor se mi zdi, da razumem iz vašega sklepanja, vam povzroča največjo težavo dejstvo, da mora gibajoče se telo v nekem, in to nadvse krat- Ko gibljivo telo kem času preiti skozi vse te neskončne stopnje® počasnosti, ki krene iz mirova- nastopajo pred katero koli hitrostjo, ki so jo pridobi v tem ča- nja, prehaja čez s u ; >n z a t Q ]-)0m p r e c j e n s e lotimo drugega, poskušal ovreči ta vse stopnje hitro- r ° 0 1 sti, ne da bi se na pomislek, in to bi moralo iti zlahka, če vam odgovorim, da gi- katen koli ustav- bajoče se telo prehaja čez omenjene stopnje, vendar p a j e nje- gov prehod tak, da se ne ustavlja na nobeni, in ker potrebuje za prehod zgolj hipec časa in ker še tako kratkotrajen čas vsebuje nešteto hipov, j ih ima dovolj, da lahko vsaki od neskončnih stopenj počasnosti dodeli svojega, pa naj je čas še tako kratek. Sagredo. Do tu lahko sledim: vseeno se mi zdi velika reč, da bi imela topov- ska krogla (predstavljam si namreč, d a j e padajoče gibajoče se telo tako), ki j o vendar vidimo padati s tako naglico, da v manj kot desetih utripih srca preleti več kot dvesto vatlov6 višine, med svojim gibanjem kdaj tako majhno stopnjo hitrosti, da svoje poti, če bi se še naprej tako počasi premikala in ne bi nič več pospeševala, ne bi preletela niti v celem dnevu. Salviati. Recite kar: niti v celem letu niti v desetih niti v tisoč, kot se vas bom potrudil prepričati in vam zato, najbrž ne da bi imeli kaj proti, zastavil nekaj precej preprostih vprašanj. Ampak najprej mi povejte, ali se brez težave strinjate, da ta krogla med padanjem pridobiva vse večji zagon7 in hitrost. Sagredo. O tem sem popolnoma prepričan. Salviati. In če vam rečem, d a j e zagon, ki si ga pridobi na katerem koli mestu svojega gibanja, tolikšen, da bi j o mogel popeljati na višino, s katere j e svoje gibanje začela, bi mi to priznali? Sagredo. Priznal brez nasprotovanja, pod pogojem da bi Gibajoče se telo lahko uporabila, ne da bi j o pri tem kaj oviralo, ves svoj zagon med spuščanjem samo za to, da bi sebe ali sebi enako spet vzdignila na začetno P r ,dobl za§°n>kl r ° m u zadošča za višino; kakor če bi bila Zemlja preluknjana skozi središče in bi vzpon na enako sto ali tisoč vatlov stran od nje pustili pasti kroglo: trdno sem vlsmo- 5 Pogosto Galilejevo sintagmo infiniti gradibi lahko prevajali z neskončnimi stopnjami ali z neštetostjo stopenj, tj., neštetimi stopnjami. (Op. prev.) 6 Braccio (it. roka, laket), stara dolžinska mera za blago spremenljive vrednosti, k i j e obsegala 60 do 70 cm, tu izraz prevajam z vatel, k i j e po SSKJ meril 77 cm, medtem ko j e bil laket, stara dolžinska mera za platno, precej daljši, 275 cm. Po SSKJ naj bi komolec pri nas meril le 44 cm. (Op. prev.) 7 Izraz impeto (lat. impetus) dosledno prevajam z zagon. (Op. prev.) 6 0 D I A L O G O DVEH VELIKIH SISTEMIH SVETA prepričan, da bi zletela skozi središče in se [na drugi strani] vzdignila ravno tako visoko, kolikor globoko j e padla: in to mi kaže dogajanje z utežjo, obeše- no na vrv, ki se, ko jo premaknemo iz navpičnice, kije njeno stanje mirovanja, in jo prosto spustimo, spusti proti navpičnici in zaniha čeznjo za enako razda- ljo ali za toliko manj, kolikor ji preprečujejo upor zraka in vrvi ali kakšne druge naključne ovire. Ravno tako se tudi voda, ko se spusti v sifon, vzdigne ravno za toliko, za kolikor se je spustila. Salviati. Izvrstno sklepate. In ker vem, da se boste brez dvomov strinjali, da gibajoče se telo pridobiva zagon z oddaljevanjem od točke, s katere se je začelo premikati, in približevanjem k središču, h kateremu njegovo gibanje teži, vam bo mar težko priznati, da si enaki gibajoči se telesi, ki se prosto spuščata po različnih poteh, pridobita enak zagon vselej, kadar se enako prib- ližata središču? Sagredo. Ne razumem dobro vprašanja. Salviati. Bom bolje razložil, tako da bom malo narisal. Narisal bom črto AB vzporedno z obzoijem in nad točko B potegnil pravokotnico BC ter dodal poševnico CA. Črta CA mi ponazarja izjemno gladko in trdo nagnjeno ravnino in po njej se kotali popolnoma okrogla krogla iz najtrše snovi, medtem ko enaka krogla prosto pada po navpičnici; sprašujem, ali bi se strinjali, da ima lahko po ravnini CA kotaleča se krogla, ko doseže točko A, enak zagon, kot si ga pridobi krogla, ki se iz toč- ke B spusti po navpičnici CB? Sagredo. Trdno verjamem, da bi bilo tako, ker bi se dejan- Nagoni teles ki sko obe enako približali središču, in glede na to, da se s tem se približajo sre- strinjam, bi n juna zagona obema zadoščala za vrnitev na isto d l s c u n a e n a k o J J O razdaljo, so ena- višino. ki. Salviati. Zdaj pa mi povejte, kaj mislite, da bi ista krogla naredila na vodoravni ravnini AB? Na vodoravn i Sagredo. Mirovala bi, saj nima ravnina nobenega nagiba. r a v n m i s l b l j l v o „ o o te]0 mlrUje Salviati. Pač pa bi se spustila po nagnjeni ravnini, le da s počasnejšim gibanjem kot po navpičnici CB. Sagredo. Bil sem na tem, da vam brez omahovanja odgovorim z da, ker se mi zdi gibanje po navpičnici CB neogibno hitrejše kot po poševnici CA: am- pak če je tako, kako ima lahko po poševnini spuščajoča se [kro-gla] , ko doseže točko A, enak zagon, tj., tolikšno stopnjo hitr - " 1 [ T O S i n a n a g n J e -° 1 J ni ravnim je ena- sti, kakor j o ima v točki B tista, ki pade navpično? Mar ta dva ka hitrosti po nav- stavka nista protislovna? P i č n i i n g i b a n J e Salviati. Torej se vam bo zdelo še veliko bolj narobe, če frejšeT^gibanja 6 1 G A L I L E O GALILEI poševnici popolnoma enaki. In vendar j e ta stavek čista resnica; ravno tako, kot je čista resnica tale, ki pravi, da se krogla, ki pada navpično, giblje hitreje od krogle, ki se kotali na poševnini. Sagredo. Ta stavka zvenita mojim ušesom protislovno; pa vašim, g. Simpli- cio? Simplicio. Meni tudi. Salviati. Zdi se mi, da me imata za norca, ko se delata, da ne dojameta tega, kar vesta bolje od mene. Ampak povejte mi, g. Simplicio: kadar menite, da je neko gibajoče se telo hitrejše od drugega, kakšno zamisel si izoblikujete v duhu? Simplicio. Predstavljam si, da v enakem času eno opravi daljšo pot od dru- gega ali da opravi enako pot, vendar v krajšem času. Salviati. Odlično: in kako si predstavljate enako hitro gibajoči se telesi? Simplicio. Predstavljam si, da opravita enako pot v enakem času. Salviati. In nobene druge zamisli razen te? Simplicio. Zdi se mi, d a j e to pravilna opredelitev enakih gibanj. Sagredo. Kar dodajmo še tole za povrh: hitrosti so enake, kadar so oprav- ljene poti v istem [medsebojnem] razmeiju kot časi, v katerih so opravljene, in dobili bomo bolj splošno definicijo. m o d a s o enake Salviati. Res je, ker vsebuje tako enake poti, opravljene v kadarsoprepoto- t , . ,. , vane razdalje v so- enakih časih, kakor tudi neenake poti, opravliene v neenakih . . . r ' r J razmerju s casi. časih, vendar sorazmernih opravljenim potem. Zdaj se spet vr- nita k prejšnji skici, in ko ob njej uporabita predstavo, ki j o imata o hitrejšem gibanju, mi povejta, zakaj se vama zdi, d a j e hitrost krogle, ki pada po CB, večja od hitrosti krogle, ki se kotali po CA. Simplicio. Tako se mi zdi, ker v času, v katerem padajoča opravi celotno pot CB, kotaleča se po CA opravi pot, k i je krajša od CB. Salviati. Drži; in tako je potrjeno, da se gibljivo telo premika hitreje po navpičnici kot poševnici. Zdaj pa premislita, ali lahko na tej isti skici kako potrdita drugo zamisel, in ugotovita, da sta lahko gibajoči se telesi enako hitri na obeh črtah, CA in CB. Simplicio. Stvari ne znam tako videti, narobe, zdi se mi celo protislovna s pravkar povedanim. Salviati. In vi, g. Sagredo, kaj pravite? Ne bi vas hotel učiti tega, kar sami veste in za kar ste mi malo prej povedali definicijo. Sagredo. Definicija, ki sem jo navedel, j e bila, da lahko gibajoča se telesa imenujemo enako hitra, kadar so poti, k i j ih opravijo, sorazmerne s časi, v katerih j ih opravijo: ampak ko bi hotel, da bi ta definicija veljala za ta primer, bi moralo biti razmeije med časom kotaljenja po CA in časom padanja po CB 6 2 D I A L O G o D V E H VELIKIH SISTEMIH SVETA enako razmerju med daljicama CA in CB; vendar pa ne razumem, kako bi bilo to mogoče, ko pa j e gibanje po CB hitrejše kot po CA. Salviati. Pa vendar morate to razumeti. Povejte mi no: mar se ta gibanja nenehoma ne pospešujejo? Sagredo. Seveda se pospešujejo, vendar bolj po navpičnici kot poševnici. Salviati. Ampak ali j e to pospeševanje po navpičnici v primerjavi s tistim po poševnici tako, d a j e , če na kateri koli točki teh dveh črt, navpične in po- ševne, izberemo dva enaka odseka, gibanje po navpičnici vedno hitrejše kot po poševnici? Sagredo. Ne, gospod: še več, na poševnici lahko celo izberem neki odsek, na katerem bo hitrost precej večja kot na enakem odseku, vzetem na navpič- nici; in to se bo zgodilo, če na navpičnici izberem odsek blizu točke C, na poševnici pa zelo daleč od nje. Salviati. Vidite torej, da izrek, ki pravi: »Gibanje po navpičnici je hitrejše kot po poševnici,« ne velja vedno, razen za gibanja, ki se začenjajo iz izhodiš- ča, iz mirovanja; brez tega pogoja je izrek tako pomanjkljiv, da bi bilo lahko pravilno tudi njegovo nasprotje, tj., d a j e gibanje po poševnici hitrejše od gibanja po navpičnici, kajti res je, da lahko na poševnici izberemo odsek, ki ga gibajoče se telo prepotuje v krajšem času kot enak odsek na navpičnici. Ker j e torej gibanje po poševnici ponekod hitrejše in drugod počasnejše kot po navpičnici, bo ponekod razmerje med časom gibanja telesa čez nekatere odseke poševnice in časom gibanja telesa čez nekatere odseke navpičnice več- j e kot med dolžinama, k i j u v tem času prepotujeta, in drugod bo razmerje med časoma in potema manjše. Na primer, če dve telesi kreneta iz mirovanja, tj., iz točke C, eno po navpičnici CB in drugo po poševnici CA, bo v času, ko bo prvo prepoto- valo vso navpičnico CB, drugo opravilo krajšo pot CT; in vendar bo razmerje časa za CT proti času za CB (kije enak prvemu) večje kot razmerje razdalje TC proti razdalji CB, A ker j e razmerje med slednjo proti krajši večje kot proti F,0 5 daljši. In narobe, če bi na CA, podaljšani, kolikor bi bilo potrebno, vzeli razdaljo, ki bi bila enaka CB, vendar prepotovana v krajšem času, bi bilo razmerje med časom na poševnici in časom na navpičnici manjše kot med razdaljama. Če torej lahko sprejmemo, da so na poševnici in navpič- nici taki odseki in hitrosti, ko so razmerja med temi odseki tako manjša kakor večja od razmerij med časi, lahko popolnoma utemeljeno priznamo, da so tudi odseki, na katerih so časi gibanj v enakem razmerju do odsekov. Sagredo. Že ste mi ovrgli glavni pomislek in razumem, da to, kar se mi je zdelo protislovno, ni samo mogoče, ampak, rekel bom, nujno: vseeno pa za zdaj še ne doumem, d a j e kateri od teh možnih in nujnih primerov ravno ta, 6 3 G A L I L E O G A L I L E I ki ga zdajle potrebujemo, namreč: če j e res, d a j e razmerje med časom spusta po CA in časom spusta po CB enako razmeiju med daljicama CA in CB, po- tem lahko brez protislovja rečemo, da sta hitrosti po poševnici CA in navpič- nici CB enaki. Salviati. Za zdaj se zadovoljite s tem, da sem odpravil vašo nevero; vednost pa pričakujte pozneje, tj., ko boste videli, kako stvari v zvezi s prostorskimi gibanji dokazuje naš akademik: takrat vam bo dokazano, da se v času, v katerem gibajoče se telo pade po vsej CB, drugo spusti po CA do točke T, kjer se CA stika s pravo- kotnico, potegnjeno iz točke B; in da odkrijete, kje bi bilo telo, ki pada po navpičnici v trenutku, ko drugo do- seže točko A, potegnite iz A pravokotnico na CA ter po- daljšajte tako njo kakor CB do njunega stičišča, in to bo iskana točka. Tako vidite, kako resje, d a j e gibanje po CB hitrejše od gibanja po poševnici (s tem d a j e točka C izhodišče gibanj, k i j u primerjamo); zato, ker je daljica CB daljša od CT in druga, od C do stičišča s pravokotnico na CA, potegnjeno iz A, daljša od CA, j e gibanje po njej hitrejše kot po CA. Če pa gibanja vzdolž cele CA ne primerjamo s celotnim gibanjem, opravljenim v istem času po podaljšani navpičnici, marveč samo s tistim, oprav- ljenim v delu času, potrebnem za odsek CB, ni ovire, da telo, ki se giblje po CA in nadaljuje svoj spust čez točko T, ne bi moglo doseči točke A v takem času, da bi bilo razmerje med tema časoma tako, kakršno j e med daljicama CA in CB. Vrnimo se zdaj k našemu prvotnemu namenu, to je, dokazati, da težko gibljivo telo, ki krene iz mirovanja, prehaja med spuščanjem čez vse stopnje počasnosti, ki so pred katero koli stopnjo hitrosti, ki si j ih pridobiva, in se, sklicujoč se na isto risbo, spomnimo, da smo se strinjali, da bi tako tisto, ki pada po navpičnici CB, kakor ono, ki se spušča po poševnici CA, pridobili v točkah B in A enaki stopnji hitrosti. Če od tu nadaljujemo, ne verjamem, da bosta imela kakršno koli težavo priznati, da bi bilo gibanje telesa, ki bi se spuščalo po neki drugi, nad AC manj vzpenjajoči se ravnini, kakršna bi bila, denimo, DA, še počasnejše kakor po ravnini CA: tako da ni nobenega dvoma, da so možne ravnine, ki se tako malo vzpenjajo nad obzorje AC, da bi telo, y., ista krogla, potrebovalo za pot do točke A kateri že koli zelo zelo dolgi čas, še več, da ji za pot po ravnini BA ne bi zadoščal niti neskončni čas, in gibanje j e vse počasnejše, kolikor manjši j e naklon. Zatorej je nujno priznati, da bi lah- ko nad točko B izbrali drugo, ki bi bila B tako blizu, da bi krogla ravnine, ki bi jo potegnili od nje do točke A, ne prepotovala niti v enem letu. Zdaj morata vedeti, da si krogla, ko doseže točko A, pridobi tolikšen zagon, stopnjo hitrosti, da bi, če bi se še naprej enakomerno premikala z isto stopnjo hitrosti, tj., brez pospeševanja ali upočasnjevanja, v času, v katerem j e prešla nagnjeno 6 4 D I A L O G o DVEH VELIKIH SISTEMIH SVETA ravnino, opravila dvakrat daljšo pot, kot znaša dolžina nagnjene ravnine; se pravi (na primer), če bi krogla prepotovala DA v eni uri, bi, nadaljevaje pot nenehoma z isto stopnjo hitrosti, kot si jo je pridobila, ko je dosegla točko A, v eni uri prepotovala pot, ki bi merila dve dolžini DA: in zato sta (kot rečeno) stopnji hitrosti, ki s i j u v točkah B in A pridobita telesi, gibajoči se eno po nagnjeni ravnini in drugo po navpičnici, vedno enaki, pa najsi začneta giba- nje iz katere že koli točke na navpičnici CB, torej lahko po navpičnici padajo- če telo krene iz točke tako blizu B, da ga stopnja hitrosti, ki jo doseže v B (če se ohranja ves čas enaka), ne bi popeljala čez dvojno dolžino nagnjene ravni- ne ne v enem letu, ne v desetih ne v stotih. Sklepamo torej lahko, da če se po običajnem teku narave neko telo, pod pogojem da so odstranjene vse zunanje in naključne ovire, res giblje po nagnjenih ravninah z večjo ali manjšo poča- snostjo, kolikor je pač nagib manjši, dokler nazadnje počasnost ne postane neskončna, namreč takrat, ko nagiba ni več in pridemo do vodoravne ravni- ne, in če j e ravno tako res, d a j e stopnja hitrosti, pridobljena na neki točki nagnjene ravnine, enaka tisti stopnji hitrosti, kijo telo, padajoče po navpični- ci, doseže v točki, kjer navpičnico seka vzporednica z obzorjem, potegnjena skozi omenjeno točko na nagnjeni ravnini, potem moramo neizbežno prizna- ti, da padajoče telo, ki krene iz mirovanja, prehaja čez vse neskončne stopnje počasnosti, in posledično, da se mora, če naj doseže neko določeno stopnjo hitrosti, premikati najprej v premi črti, tako da opravi na njej krajšo ali daljšo pot, odvisno od tega, ali si mora pridobiti večjo ali manjšo hitrost in ali je ravnina, po kateri se spušča malo ali močno nagnjena: tako d a j e možna tako malo nagnjena ravnina, da bi moralo telo, zato da bi doseglo dano hitrost, po njej opraviti zelo dolgo pot in potovati zelo dolgo časa; zatorej K r o ž n e g a g j b a na vodoravni ravnini seveda nikoli ne doseže nikakršne hitro- n j a ni m o g o č e sti, ker se gibljivo telo na njej ne bo nikoli premaknilo. Giba- n a r a v n o doseči brez poprejšnje- nje po vodoravni črti, ki ni nagnjena ne navzdol ne navzgor,je ga p r e m e g a . krožno gibanje okrog središča: zatorej krožnega gibanja ni mo- Krožno g iban je goče nikoli naravno doseči brez poprejšnjega premega giba- j e vedno enako- n j a > pa je doseženo, nenehoma poteka z enakomerno hi- trostjo. Iste resnice bi vama lahko povedal in dokazal z še z drugimi razpravami; vendar pa našega glavnega preudarjanja nočem preki- njati s tolikšnimi odmiki in se bom k temu vrnil raje ob drugi priložnosti, sploh pa smo prišli do tega predmeta manj zato, da bi si z njim pomagali za kako nujno dokazovanje, marveč predvsem zato, da bi osvetlili Platonovo mi- sel: tej bi rad dodal še neko drugo posebno in občudovanja vredno pripom- bo, tudi to našega akademika. Predstavljajmo si, da je bila del volje božanske- ga Arhitekta zamisel, ustvariti v svetu tudi te krogle, k i j ih vidimo, kako se nenehoma gibljejo v krogu, in d a j e določil središče njihovih obhodov in vanj 65 G A L I L E O GALILEI postavil negibno Sonce ter potem ustvaril vse omenjene krogle na istem kraju injim dal nagnjenje do spuščajočega se gibanja k središču, dokler ne bi dose- gle tistih stopenj hitrosti, ki so se božanskemu Duhu zdele primerne, ko pa so jih dosegle, jih j e preusmeril v kroženje, vsako po njeni krožnici, na kateri ohranjajo že pridobljeno hitrost: sprašujemo se, na kateri višini in oddaljeno- sti od Soncaje bil kraj, kjer so bile te krogle prvotno ustvarjene, in ali j e mo- goče, da so bile vse ustvarjene na istem kraju. Če naj opravimo to raziskavo, si moramo priskrbeti od najbolj poučenih astronomov obsege krogov, po kate- rih krožijo planeti, in ravno tako čase njihovih obhodov: iz teh dveh podatkov zračunamo, koliko je, npr., Jupitrovo gibanje hitrejše od Saturnovega; in ko ugotovimo, da se Jupiter giblje hitreje (kot dejansko tudi se), mora držati, če sta krenila z iste višine, da se je Jupiter spustil dlje od Saturna, in kot vemo, j e to res, ker j e njegova krožnica nižja od Saturnove. Če gremo naprej, lahko iz razmerja med hitrostma Jupitra in Saturna in iz oddaljenosti njunih krožnic ter iz razmerja pospeška naravnega gibanja ugotovimo, na ka- velikosti krožnic teri višini in oddaljenosti od središča njunih obhodov je bil in hitrosti gibanj kraj, od koder sta krenila. Ko smo ugotovili in določili to, išče- P lanetov so v st> J ' a razmerju z ciejs- mo, ali drži, če se je Mars spustil od tam do svoje krožnice..., tvom, da so se da se dolžina krožnice in hitrost gibanja ujemata s tem, kar so sPus t i l i z istega kraja. nam dali računi; in podobno naredimo z Zemljo, Venero in Merkurjem, tudi obsegi njihovih krogov in hitrosti gibanj pa se tako natanč- no ujemajo s tem, kar nam pravijo računi, d a j e to čudovito. Sagredo. Z velikim užitkom sem poslušal to razmišljanje, in če ne bi verjel, da bi bilo vse to natančno izračunati dolgo in naporno p o č e l e in nemara pretežko, da bi ga lahko razumel, bi vas prosil zanj. Salviati. Izračun je res dolg in težak, in niti sam nisem prepričan, da bi ga takoj obnovil; zato pa si ga bomo prihranili za kako drugo priložnost. 8[Simplicio. Prosim, naj bo moji šibki izvedenosti v matematičnih vedah dopuščeno odkrito povedati, da mi vaše razlage, utemeljene na večjih ali manj- ših razmerjih in drugih izrazih, ki j ih nisem razumel, kolikor bi bilo potreb- no, niso odvrnile dvoma, ali boljše povedano, nevere, d a j e neizbežno, da tako težka svinčena krogla, ki tehta 100 liber, spuščena z višine iz mirovanja, prehaja skozi vsako največjo stopnjo počasnosti, ko pa vidimo, da v štirih utri- pih srca preleti več kot 100 vatlov dolgo razdaljo: nikakor ne morem verjeti, da bi bila v katerem koli trenutku v takšnem stanju počasnosti, da če bi se še naprej gibala z njo, niti v tisoč letih ne bi preletela razdalje pol palca. Pa vendar bi to rad razumel, če je res. Sagredo. G. Salviati kot velik učenjak zelo pogosto meni, da morajo biti izrazi, ki so njemu samemu znani in domači, ravno taki tudi drugim, vseeno 8 Odstavki do konca tega odlomka so Galilejev dodatek k izvirni izdaji. 6 6 D I A L O G o DVEH VELIKIH SISTEMIH SVETA pa včasih zgubi izpred oči, da bi bilo dobro, kadar govori z nami drugimi, če bi naši nevednosti pomagal z manj zavitimi razlagami: in vendar bom posku- šal, ki ne segam tako visoko, z njegovim dovoljenjem vsaj deloma prepričati nevero g. Simplicia z otipljivejšim dokazom. In da ostaneva kar pri primeru topovske krogle; povejte mi, prosim, g. Simplicio: ali priznate, da se pri pre- mikanju iz enega v drugo stanje po naravi laže in hitreje prestavimo v bližje kakor v bolj oddaljeno? Simplicio. To razumem in priznam: in nič ne dvomim, da se, npr., razžar- j eno železo prej ohladi z 10 stopinj na 9 kakor z 10 na 6. Sagredo. Odlično. Povejte mi še tole: ali topovska krogla, ki jo silovitost ognja požene navpično navzgor, nenehoma ne upočasnjuje svojega gibanja, dokler slednjič ne doseže najvišje točke, kije točka mirovanja? In ko se hitrost zmanjšuje, ali če rajši rečete, počasnost povečuje, mar ni tedaj razumno misli- ti, da se pot od 10 stopenj k i l hitreje opravi kot od 10 do 12? In od 1000 do 1001 hitreje kot do 1002? In navsezadnje, od katere koli stopnje k bližji kot k bolj oddaljeni? Simplicio. To je razumno. Sagredo. In katera stopnja počasnosti j e tako oddaljena od katerega koli gibanja, da stanje mirovanja, ki je neskončna počasnost, ni onstran nje? Tako da ni kaj dvomiti, da omenjena krogla, preden doseže točko mirovanja, prei- de vse stopnje večjih in večjih počasnosti, in zatorej tudi tisto, s katero se niti v 1000 letih ne bi premaknila niti za prst daleč. Če je tako, in tako zagotovoje, se vam, g. Simplicio, ne bo smelo zdeti neverjetno, da ta krogla, potem ko se začne iz mirovanja vračati navzdol, spet pridobiva hitrost gibanja s prehaja- njem čez iste stopnje počasnosti, čez katere je prešla med vzpenjanjem, niti to, da ne izpušča drugih, večjih in bližjih stopenj počasnosti in ne preskakuje na bolj oddaljene. Simplicio. Ta razlaga m e j e precej bolj prepričala kot prejšnje matematič- ne potankosti; in zato lahko g. Salviati povzame svoje razpravljanje in ga nada- ljuje.] Prevedla Mojca Mihelič 67 Filozofski vestnih Letnik/Volume XXIII • Številka/Number 3 • 2002 • 69-79 GALILEJ: POMEN DELA IN NAUK ČLOVEKA* GEORGES CANGUILHEM Leto 1964 bo komaj dovolj dolgo za spominske slovesnosti, ki mu jih nalaga izjemno sovpadanje, mineva štiristo let od znamenitih smrti in rojstev, in če hoče naš čas razumeti samega sebe, se mora zamisliti v tistega takrat. Leta 1564 so umrli Michelangelo, Vesalius in Calvin in rodila sta se Galilej in Sha- kespeare. Današnja počastitev teh znamenitih osebnosti ne more osvetliti takratnih potez, oživiti takratne prisotnosti. Če vzamemo samo Shakespearja in Galile- ja: kolikšen razloček v tem, kar sence preteklosti zakrivajo našemu pogledu! Od prvega imamo opus, o katerem se še zmeraj prerekamo, ali ga res lahko pripišemo njemu. Mogoče je bil dramatik Shakespeare več kot en človek. Ne- kateri med našimi sodobniki so prepričani, da vedo veliko več o Hamletu ali Othellu kakor pa o ustvarjalcu teh likov. O Galileu Galileiju, rojenem v Pisi, sinu Vincenza Galileja, pa, narobe, zatrdno vemo, da sta človek in delo eno, dokaz za to j e sodni proces, k i j e bil sprožen proti človeku zaradi njegovega dela. Kadar sodišče pridobi priznanje od obtoženca in ga obsodi, tedaj temu človeku vsa družba izda najbolj neizpodbitni in tehtni dokaz o njegovem sa- mosvojem bivanju, tj. njegovi individualni resničnosti, kar bi sijih mogel žele- ti. Obsojen kot krivoverec, j e bil Galilej posvečen kot individuum. Simboličen individuum: mogoče celo preveč. Danes se zdi neovrgljivo, d a j e imel Galile- jev proces dolgo prevelik vpliv na sodbe, ki jim je šlo za vsebino in pomen njegovega dela. Vseeno pa v naših očeh omenjeni osebnosti skupaj z vsemi drugimi, ki so se rodile 1. 1564, druži ta skupna poteza, da so prišle nasvet pod istim nebom, ki so ga takrat vsi ljudje videli in pojmovali kot resničen svod, d a j i h j e omika- * Prevedeno besedilo j e nagovor, ki g a j e imel G. Canguilhem ob štiristoletnici Galile- jevega rojstva v pariškem Italijanskem inštitutu 3. juni ja 1964. Besediloje bilo prvič objav- l jeno v: Archives internationales d'Histoire des Sciences, XVII, 68-69, jul i j-december 1964. Prevedeno j e p o objavi v knjigi Etudes d'histoire et de philosophie des sciences, Vrin, Pariz 1975, str. 37-50. (Op. prev.) 6 9 G E O R G E S C A N G U I L H E M la kultura, skupna tako tistim redkim, ki so po letu 1543 mislili kot Kopernik, da Zemlja kroži okrog Sonca, kakor skoraj vsem drugim, ki so tako kot Aristo- tel mislili, da Zemlja nepremično stoji v središču sveta. Soglasno so slavili Har- monijo kot nebeški zakon. Človek bi rekel, d a j e Bog Geneze zapisal na nebe- sni svod besedilo glasbene kozmologije, katere skrivno sporočilo se je posre- čilo razvozlati pitagorejcem in ga prenesti v nauk. Pa poprosimo prav Shakes- peaija, naj nas spomni na to videnje sveta v času, ko j e v italijanski deželi, ki jo, posnemajoč glasbene proporce, na svojih platnih upodabljajo florentinski in beneški mojstri, prišel na svet Galilej. V Beneškem trgovcu pravi Lorenzo Jessici: »O Jessica, poglej, nebeški svod vložen je s patinami zlatimi; najmanjšega ni kroga, kar jih vidiš, da ne bi plul in kakor angel pel med kerubinov mladooki zbor. Kaj harmonije je v nesmrtnih dušah! A naša, vklenjena v minljivo odelo pozemsko to, ne more čuti jih.«1 Takšne besede nas še danes ganejo, seveda, ampak, priznajmo, govorijo nam nič več. In če nam nič več ne govorijo, j e tako zato, ker nekega dne niso nič več govorile Galileju, ker sta mu nekega dne Arhimedov jezik in račun odtujila jezik in račun pitagorejcev. Vedimo pa, da so take besede še govorile Galilejevemu očetu, instrumentalistu in glasbenemu teoretiku Vincenzu, tako kot vsem njegovim prednikom iz ugledne florentinske plemiške družine Bo- naiutijev. Zato mora biti prva naloga naše spominske slovesnosti naloga pozabe. Če naj res dobro zapopademo pomen Galilejevega znanstvenega dela in izmeri- mo njegovo pomembnost, moramo poskusiti in privzeti - ne naivno dušo, marveč tako, ki pozna za nas zastarelo, ovrženo, odpravljeno znanje, tako da bomo - čepravje to skorajda nemogoče - hote pozabili vse, kar se nam zdi, da je znano od zmeraj, in se namenoma vrnili k tistemu načinu pojmovanja sve- ta, ki ga zgodovina mišljenja razlaga kot zgodovinskega, tj. subjektivnega, če- tudi je bil kolektiven. Postaviti se moramo v položaj takih ljudi, ki bi morali imeti za zmoto in norost, krivoverstvo in brezbožnost vse, kar moderni človek ve zaradi tradicije, ki podpira izvajanje dokazov, zaradi domačnosti s kulturo, ki podpira postopno krotenje narave. Celo skromno izobražen človek v času pred Galilejem j e bil navajen videti 1 William Shakespeare, Beneški trgovec (prev. Oton Zupančič), MK (Kondor 128), Ljub- ljana 1972, str. 82. (Op. prev.) 7 0 G A L I L E O : P O M E N DELA IN NAUK ČLOVEKA svet z Aristotelovo vednostjo, s katero je bila prežeta katoliška teologija. Pred- stavljal sije, da gibljivega telesa ne določajo začetna točka in trenutek, ko se začne premikati, ter hitrost, marveč konec gibanja in cilj, h kateremu ga žene nekakšna sla. V gibanju j e videl nekakšno prehodno bolezen, zaradi katere svetne stvari izstopajo iz svojega naravnega stanja, počitka. Mislil je, da sta si zemlja in nebo zaradi pravil, k i ju urejajo, tako nasprotna, d a j e imel prvo za kvarljivo in minljivo, drugo pa za nekvarljivo in večno. Verjel je, da j e gibanje sfer ključ do vseh drugih gibanj. To nasprotje med zemljo in nebomje imelo za nasledek, da so bili pojmi, kot sta nebesna mehanika ali nebesna fizika, ki ju današnji ljudje povezujemo z imenoma Newtona in Laplacea, nepredstav- ljivi, nesmiselni. Izobraženec tistega časa j e imel celoto bitij za Kozmos, se pravi, red, v katerem ima vsako bitje lastnost, ki ga naravno umešča v neko hierarhijo, podobno hierarhiji v organizmu, katerega deli so vzajemno odvisni, narejeni drug za drugega, torej v dovršeno, dokončno, vase zaprto celoto. V takem Kozmosu ima človek središčno mesto. Zaseda vrh v hierarhiji živih bitij, ker mu njegov um, zrcalo reda, omogoča motrenje vsega. Pozna svet in hkrati ve, kako se ves svet nanaša nanj. To spekulativno spoznavanje sveta ni imelo kaj početi z mehaničnimi pri- pomočki, tehničnimi predmeti za teoretično rabo, tj., instrumenti. Srednji vek razen astrolaba, k i j e bil pomanjšana projekcija neba, ni poznal drugih instrumentov. Leče in celo lupe so služile zgolj za popravljanje vida, ne pa za izostrovanje ali povečevanje. Tehtnica je bila draguljarjev ali bančnikov pri- pomoček, nikomur ni niti na misel hodilo, da bi tehtanje lahko vodilo v spoz- navanje. Človekovo življenje nasploh ni bilo računska zadeva. Merjenje časa z nihalnimi in redkimi stolpnimi urami, določanje ureje zadevalo bolj religioz- no kakor pa praktično ali znanstveno življenje. Nekatere teh očitnosti j e Kopernikova heliocentrična kozmologija oma- jala že pred Galilejevim rojstvom. Predenje dopolnil petnajst let, so opazova- nja in izračuni Tycha Braheja spodkopali druge gotovosti. L. 1572 je Tycho odkril novo zvezdo v bližini Kasiopeje; 1. 1577je izračunal oddaljenost velike- ga kometa od Zemlje in ga umestil v Venerino sfero. Nebesni svod torej ni bil ontološko območje, ki bi bilo nedovzetno za novo, in v dovršenem svetu sfer se je našel prostor za telesa, katerih gibanje ni krožno. Tu ne moremo obnavljati zgodovine Galilejevih del in raziskav. Nujni predpostavki sta poznavanje mnogih spisov in podatkov ter zaupanje v naš povzetek, ne da bi njegovo vsebino podrobneje dokazovali. Galilejeve raziska- ve so usmerjali in urejali natančno določeni, iz bližnje ali daljne preteklosti podedovani problemi in pojmi na dveh, sicer združljivih področjih, ki pa sta bili v začetku ločeni, tako d a j e prišlo do poskusa njunega sistematičnega po- 7 1 G E O R G E S C A N G U I L H E M vezovanja dokaj pozno. Gre na eni strani za abstraktno preučevanje okoliščin, ki omogočajo gibanje, in na drugi za kozmologijo. Zdaj potekajoče raziskave2 sodijo, d a j e mogoče na to, da sta bili področji spočetka samostojni, sklepati iz dveh dejstev: 1. pri Galileju ni nebesne mehanike v pravem pomenu besede; Keplerjevi astronomijije dal mehanično podlago Newton in ne Galilej; 2. na teh dveh raziskovalnih področjih se uporabljata različni metodi: raziskovanje načel nove kozmologije napreduje z miselnimi eksperimenti, se pravi, z raz- stavljanjem in vnovičnim sestavljanjem idealnih situacij; racionalna mehani- ka pa se oblikuje z apriornim postavljanjem načel, katerih veljavnost se prei- skuje po dveh poteh, najprej z matematičnim dokazovanjem in nato z ekspe- rimentalno potrditvijo. Na neuglednih univerzitetnih stolicah v Pisi in Padovi s i je Galilej priza- deval, da bi dosegel nadvse občudovanega vzornika, »božanskega Arhime- da«. Že samo ta načrt j e zadoščal, da s e j e oddaljil od filozofije in fizike svoje dobe, ker je v nasprotju z mnenjem aristotelikov videl možen ključ za spozna- vanje narave v matematiki. Tako j e pred Descartesom in ne da bi bil doživel njegovo zanosno noč, oblikoval isti projekt kot on. L. 1604 je Galilej postavil zakon, ki ga vsi današnji šolaiji imenujejo z njegovim imenom, zakon, ki povezuje čas padanja nekega telesa z dolžino opravljene poti, prvi zakon matematične fizike. Tega zakona, k i j e za nas te- melj dinamike, Galilej ni objavil: z njim j e v pismu seznanil nekaj prijateljev, predvsem Paola Scarpija. Ne preiskujemo, zakaj se je Galilej potrudil deduci- rati pravilno zvezo iz načela, k i j e ni moglo implicirati, in kako. Alexandre Koyré je dal v prvi izmed svojih Razprav o Galileju (Études galiléennes) odločilni odgovor na to vprašanje. Ravno tako ne preiskujemo, v čem je Galilej pri svoji raziskavah dinamike sprva zavezan teoriji zagona (impetus), ki so jo v 14. stolet- ju razvili pariški nominalisti (Jean Buridan, Albert de Saxe, Oresme) in priz- navali Leonardo da Vinci, Cardano, Benedetti in Tartaglia, in v kolikšni meri. Zdi pa se, da je učeni avtor Razprav o Leonardu da Vinciju (Études sur Léonard de Vinci) in Sistema sveta (Système du monde) Pierre Duhem v svoji upravičeni skrbi, da bi rehabilitiral srednjeveško znanost, vendarle precenil Galilejev dolg do predhodnikov. Poudariti moramo edinole korenito in revolucionarno novost, ki jo je Galilej uvedel v fiziko: gibanje j e v neskončnost ohranjajoče se stanje predmetov. Zaradi tega ni treba iskati vzrokov gibanja, marveč samo vzroke za spremembe v gibanju nekega telesa. Tako j e Galilej odkril in definiral prvo matematično izraženo znanstveno konstanto. Vseeno pa samosvoji Galilej sodobnikom ni postal sumljiv zaradi tega za- 2 Pravkar končana razprava M. Clavelinaje bila objavljena pod naslovom La philosophie naturelle de Galilée, A. Colin, Pariz 1968. 7 2 G A L I L E O : P O M E N DELA IN NAUK ČLOVEKA kona. S tem se strinja večina zgodovinarjev. Do svojega 45. ietaje Galilej slovel med inženirji in mehaniki svoje dobe; senat beneške republike ga je močno cenil kot izvedenca za gnomoniko,3 obrambo in hidravliko. Leta 1610 pa je objavil Sidereus Nuncius, Zvezdnega glasnika. To sporočilo zvezd, ki gaje Gali- lej ujel in objavil, sestoji iz skopih besed: Aristotel se je motil, Kopernik ima prav. Galilej j e že dolgo menil, da ima Kopernik prav, in vsaj trinajst mescev prej j e to pisal Keplerju, preden p a j e to tudi javno izjavil, j e hotel heliocentri- zem podpreti ne samo z matematičnimi dokazi, temveč tudi fizikalnimi, s tem mislimo optične in kinematične. Te dokaze je Sidereus Nuncius dobil s speku- lativno uporabo optičnega aparata, perspicilluma, povečevalnega stekla. O tem, kdo j e iznašel teleskop v tehničnem pomenu besede, se mnenja razhajajo. Ampak iznajdba teoretične uporabe tehnične iznajdbe pripada Galileju. To j e bil torej prvi instrument za znanstveno spoznavanje. In pomembno je pripomniti, d a j e Galilej iznašel obe znanstveni rabi daljnogleda, astronom- sko za velike predmete in biološko za majhne. Micheletaje njegova ljubezen do simboličnih simetrij navedla, d a j e v svoji knjigi o Žuželki [L'Insecte] Swam- merdama primerjal z Galilejem: »Vsakdo ve, da j e Galilej leta 1610, potem ko j e iz Holandije dobil povečevalno steklo, sestavil teleskop, ga uperil navzgor in zagledal nebo. Manj znano pa j e , da seje Swammerdam genialno poslužil tega zasnutka mikroskopa, ga obrnil navzdol in prvi zagledal živo neskonč- nost, svet oživljenih atomov. Sledila sta si drug za drugim. Ko je umrl veliki Italijan, seje rodil ta Holandec, Galilej neskočno majhnega.« Naj Michelet ne bo užaljen, ampak Galilej neskončno majhnegaje bil najprej sam Galileo Ga- lilei. Katere fizikalne dokazne razloge je Galilejevo oko, zazrto skozi daljno- gled, odkrilo na nebu? Predvsem dva. Najprej je tu odkritje Jupitrovih sateli- tov. Dajmo besedo Galileju; potem ko je z nespremenljivostjo razmerij med oddaljenostmi utemeljil trditev, da opazovane zvezde skupaj zjupitrom kroži- jo okrog središča sveta, j e dodal: »Dejstva so taka, da morajo razpršiti pomisle- ke tistih, ki sicer dopuščajo, da v Kopernikovem sistemu planeti krožijo okrog Sonca, misel o gibanju Meseca okrog Zemlje, medtem ko se obe zvezdi giblje- ta okrog Sonca, pa j ih tako zmede, da imajo ustroj, ki ga ta ureditev prisoja vesolju, za nemogočega.« Drugi dokazni razlog je, da teleskop ne povečuje zvezd stalnic, kakor povečuje druge predmete. Zmanjšanje vidnega premera v teh okoliščinah ovrže ugovor Tycha Bracheja proti kopernikanskemu helio- centrizmu: zdaj ni več potrebno pripisovati zvezdam stalnicam velikosti, ki ni primerljiva s sončnim sistemom. Zato pa teleskop za toliko, kolikor pomanjša velikost, pomnoži število. 3 Gnomonika, spretnost postavljanja sončnih ur, imenovanih gnomon. (Op. prev.) 7 3 G E O R G E S C A N G U I L H E M Ozvezdja se obogatijo. Rimska cesta in meglenice se izkažejo za kopico nepre- števnih zvezd. Kdo bi odslej še veijel, da so bile te človeškemu očesu nedo- stopne zvezde ustvaijene samo za človeka? Vzemimo tukaj samo ta nova spoz- nanja o novem svetu in zanemarimo težo, ki j o opazovanje Meseca daje ena- čenju Zemlje z luno, tj., satelitom. Vprašajmo se rajši, zakaj Galilej navaja te - dobre ali slabe - fizikalne argumente v podporo zares prve revolucije mišljenja, ki bi jo lahko imenovali znanstvena? Nedvomno je leta 1543 prav delo O revolucijah nebesnih sfer [De Revolutioni- bus orbium caelestium] napovedalo konec dobe Kozmosa, končnega sveta, dobe, ki obsega, kot je pokazal Alexandre Koyre, antiko in srednji vek. Konec konč- nega sveta, konec kraljevanja zemlje, materinske do človeka, trdne in varne skale, orientacijske točke vsega prostorja in zatočišča po vseh blodenjih. Da, leto 1543je napovedalo, leti 1610 in 1613 (Pisma o sončnih pegah) pa sta razglasili »veliki kopernikanski sistem, nauk, katerega vesoljno razodet- je zdaj naznanjajo ugodne sapice, zaradi katerih se nam j e komaj kaj bati oblakov ali nasprotnih vetrov«. Zakaj j e moral Kopernik v peklu čakati, pre- den je zvedel, da biti kopernikanec ni le njegova pravica, marveč njegova dolž- nost? Srednjeveška kozmologijaje bila zmes Aristotelove fizike in Ptolemajeve matematične astronomije, čeprav se ta od prve oddaljuje tako dejansko kakor v zasnutku. Dejansko zato, ker Veliki matematični sistem ali Almagest opisuje gi- banja planetov s kombinacijo epiciklov in ekscentričnih krogov, tj. krogov s središčem na krogih, katerih središče ni Zemlja. V zasnutku, ker ta matema- tična astronomija temelji na hipotezah, se pravi, predpostavkah o enakomer- nih krožnih gibanjih, katerih kombinacija se lahko zaplete tako, d a j e rešen videz, tj., da se ujema z opazovanimi pojavi. Fizikalna astronomija, katere za- četni zgled j e Aristotelov spis O nebu (Decaelo), pa, narobe, zahteva, da se hipo- teze skladajo z bistvom stvari. Različne hipoteze, tudi če podobno razlagajo iste vidne pojave, ne morejo biti enakovredne, ker ima samo ena utemeljitev v naravi. Kadar priznavamo, d a j e gibanje absolutno določeno z naravnim mestom gibljivega telesa, d a j e mirovanje absolutno, da sta zgoraj in spodaj absolutna, mislimo, da skladnost spoznavnih načel s stvarmi predpisujejo stvari same. Ptolemaj ni bil aristotelik, bi l je matematik: pri izbiri svojih hipotez se je ravnal po preprostosti opisa vidnih pojavov. In Kopernik je, zato da bi bil pri tem bolj ptolemajski od samega Ptolemaja, opustil Aristotelov geocentrizem, ki se mu je dotlej matematična astronomija bolj ali manj prilagajala. Hkrati pa Kopernik svoje teorije ni predstavljal kot matematično hipotezo, marveč kot tezo, ki ustreza načelom fizike, resda načelom Aristotelove fizike. No, De Revolutionibusje tik pred Kopernikovo smrtjo objavil Osiander, avtor predgo- 7 4 G A L I L E O : P O M E N DELA IN NAUK ČLOVEKA vora, katerega namen j e bil ublažiti učinek nauka, ki heliocentrizma ni širil kot domnevo, marveč kot resnico. Ta uvod predstavlja De Revolutionibus kot matematikovo hipotezo. Keplerje zmeraj ugovarjal temu tolmačenju in Gali- lej se je v nekem pismu iz 1. 1597 z njim strinjal. Res se katolištvo zaradi Kopernikove razprave sprva ni vznemirjalo. Tri- dentinski koncil ni heliocentrizmu namenil niti ene kritične besede. Precej Kopernikovih cerkvenih prijateljev in veliko jezuitskih astronomovje sprejelo heliocentrizem kot matematično hipotezo, utemeljeno na optični relativno- sti gibanja. Celo ob prvi obsodbi 1. 1616 je kardinal Bellarmino priznal, da Kopernikova hipoteza »pojasnjuje videz še bolje kot ekscentrični krogi in epi- cikli«, seveda pa si ni drznil trditi, da je »Sonce čisto zares v središču sveta in se vrti samo okrog svoje osi«. Edini, ki seje celo še pred objavo De Revolutionibus spotikal, češ da gre za sramoto in svetoskrunstvo, je bil Luter: »Ta tepec,« je rekel o Koperniku, »hoče obrniti na glavo vso astronomsko vedo.« Morali smo si priklicati v spomin te zamisli in stališča, če naj razumemo Galilejevo držo in objektivno presojamo okoliščine, v katerihje prišlo 1. 1616 do opomina in 1. 1633 do obsodbe. Galilej j e zavračal Osiandrovo razlago Kopernika, razlago, s katero so se zadovoljili aristotelovski filozofi in katoliški teologi. Zvest Koperniku sije za- dal za cilj dokazati, d a j e heliocentrizem pravilen kot fizikalna resnica. Zares genialna pa j e njegova ugotovitev, da daje nova teorija gibanja, galilejevska dinamika, model za fizikalne resnice, ki jih je treba šele uveljaviti, resnice, ki bodo utemeljile kopernikansko astronomijo kot korenito in celostno ovržbo aristotelske fizike in filozofije. In zaradi prizadevanja za ta cilj j e Galilej prisilil Cerkev, d a j e obsodila Kopernika, tako da je obsodila njega (1.1616 in 1.1633). Zdaj ne bomo obnavljali zgodovine okoliščin, v katerihje Sveti sedež Ga- lileju prvič izrekel prepoved izpovedovati resnico po Koperniku, drugič pa ga prisilil, da seje heliocentrizmu odrekel. Zdi se, da izvrstno delo, ki gaje pred desetimi leti objavil Giorgio de Santillana4, daje o tem vprašanju vsa pojasnila, kijih omogočajo doslej dosegljivi podatki. Nagibe in razloge našega junaka bi radi razumeli ne glede na to, kateri nagibi in razlogi so vodili njegove nas- protnike. Tem, ki so se ob to spotikali, priznavamo, da Galilejevi fizikalni argumen- ti ne v času Zvezdnega glasnika [Sidereus Nuncius] ne pozneje v Pismih o gibanju plimovanj ali Dialogu o dveh velikih sistemih sveta [Dialogo sopra i due massimi siste- mi del mondo], k i j e 1. 1632 dejansko vrgel iskro v sod papeškega smodnika, niso imeli dokazovalne vrednosti, kijim jo je pripisoval, in da Galileju zlasti ni uspelo priskrbeti dokaza v podporo zemeljskemu gibanju, ki g a j e zahteval Tycho Brahe: gre za odklon prosto padajočega telesa proti zahodu. Vprašanja 4 The Crime of Galileo, Univ. of Chicago Press, Chicago 1955. (Op. prev.) 7 5 G E O R G E S C A N G U I L H E M o tem in celoti Galilejevega dela, tako mehaniki kakor kozmologiji, j e Alexan- dre Koyré pojasnil z nedvoumnostjo, ki kot plod natančno razločujočega in hkrati strogega duha sili k premisleku. Če z izkustvom razumemo običajno, pragmatično izkušnjo, se Aristotelova fizika s to izkušnjo ujema bolje kot Ga- lilejeva; če z izkustvom razumemo eksperimentiranje, ki ga izvajamo zato, da bi dobili hipotetično razlago, se nobenemu od Galilejevih poskusov (in danes vemo, da j ih je naredil veliko manj, kot so mu jih pripisovali, ko so izdelovali njegov portret, jemaje si za model Bacona) ni posrečilo potrditi matematičnih predvidevanj, nobenemu se ni posrečilo prepričati niti tako nearistotelovskih učenjakov, kot je bil sam. Popolnoma res je, da v drugi polovici 17. stoletja Kopernikov sistem še zdaleč ni dosegel soglasja. Na eni strani ga niso imeli za kaj dosti preprostejšega od Ptolemajevega, zatrjevali so celo, da vsebuje osem epiciklov več (48 nasproti 40); po drugi strani pa j e dokaz, ki naj bi ga bil do- končno uveljavil, meijenje paralaks zvezd stalnic, dokaz, ki ga Kepler zaradi pomanjkanja astronomskih instrumentov ni mogel dati pa zato predlagal Gali- leju, naj ga poišče, delno priskrbel šele Bradley 1. 1728, v celoti pa komaj 19. stoletje. Pascal, ki ni bil prijatelj jezuitov, j im v 18. pismu provincialcu [Lettres écrites à un Provincial ali Les Provinciales] meče v obraz Galilejevo obtožbo: »Zaman je tudi bilo, da ste proti Galileju izposlovali ta rimski odlok, ki obsoja njegovo mišljenje v zvezi z gibanjem Zemlje. To pač ne bo doka- zalo, da miruje; in če bi imeli zanesljiva opazovanja, ki bi dokazovala, da se vrti, ji vsi ljudje skupaj ne bi preprečili, da se ne bi vrtela in da se ne bi vrteli z njo.« Pascal govori v pogojniku: če bi imeli zanesljiva opazovanja. Mar ni on 1. 1647 pisal Božičku: »Vsi pojavi gibanj in retrogradnih gibanj planetov popolnoma sledijo Ptolemajevim, Tychovim, Kopernikovim hipotezam in še mnogim dru- gim, ki jih je mogoče postaviti, od vseh p a j e lahko le ena pravilna. Ampak kdo si bo drznil izreči tako pomembno razsodbo in kdo bo lahko brez nevarnosti, da se zmoti, podprl eno na škodo drugih...?« Kdo bi se tedaj čudil slavni Misli218 (v Brunschvicgovi izdaji): »Zdi se mi dobro, da ne bi poglabljali Kopernikovega mišljenja.« Pa vendarle bomo skupaj z Alexandrom Koyréjem rekli, da ima prav Ko- pernik. Imeti prav ne pomeni zmeraj prav govoriti. In tukaj nastopa nauk človeka in osvetljuje pomen dela. Ker j e Rimokatoliška cerkev čakala triinsedemdeset let, preden je 1. 1616 obsodila heliocentrizem, ker druga obsodba 1. 1633 večine evropskih vladar- jev (med njimi francoskega kralja) ni zavezovala k prepovedi njegovega šiije- 7 6 G A L I L E O : P O M E N DELA IN NAUK ČLOVEKA nja in ker j e veliko duhovnikov lahko brez škode izjavljalo, da so jih Galilejeve teorije prepričale, j e več zgodovinarjev znanosti poskušalo Galilejevo zadevo predstaviti kot dogodek, ki se m u j e Cerkev na vso moč trudila izogniti in ki bi ga bil manj ponosen, trmast in strasten človek lahko prihranil sebi, krščans- tvu in zgodovini. Pragmatistično nastrojena filozofija znanostije s tem krepila povsem naravno prizanesljivost katoliških zgodovinarjev do cerkvenih odloči- tev. Glede na to, d a j e bila heliocentrična hipoteza pri Koperniku kinematič- na hipoteza in d a j e pri Galileju taka ostala,je Henri Poincaré 1. 1906 zapisal v Znanosti in hipotezi [La Science et l'hypothèse]: »Ta dva stavka: 'Zemlja se vrti' in 'udobneje je domnevati, da se Zemlja vrti' imata en in isti pomen; v nobenem ni nič več kot v drugem.« Torej bi lahko Galileja in kardinala Bellarmina postavili z ramo ob rami. Zanimivo je, da Arthur Koestler v delu, objavljenem 1958 in prevedenem v francoščino z naslovom Mesečniki [Les Somnambules] 1. 1960, poskuša dokazati, da se Galilej, glede na to, da ni imel tehtnih fizikalnih argumentov, v proko- pernikanski boj ni spustil zaradi znanosti, marveč zaradi svojega družbenega prestiža: »Rekel je, da ima Kopernik prav, in kdor koli je bil drugačnega mnenja, j e žalil ugled največjega učenjaka tiste dobe. V bistvu je Galileja gnalo v boj prav to, in to je postajalo bolj in bolj očitno. Njegovih nasprotnikov to sicer ne opravičuje; vseeno pa ima to dejstvo svojo težo, ko se sprašu- jemo, ali je bil spor zgodovinsko neizbežen« (str. 420). Avtor Španske oporoke in Niča in neskončnosti, kije navsezadnje na svoji koži spoznal izkušnjo in teorijo ideološkega disidentstva in njegovih posledic, v vsej knjigi - ki ni brez pomena, in to celo zgodovinskega - razglablja tako kot zgodovinar znanosti in branilec vere Pierre Duhem: »Logika je bila na strani Osiandra in Bellarmina, ne pa Keplerja in Gali- leja. Samo prva dva sta doumela celotni doseg eksperimentalne meto- de.« V skrajnem primeru j e bilo pragmatistično in nominalistično razlago znanstvenih teorij do Einsteinove in Planckove fizike še mogoče braniti. Koest- ler pa se zdi, kot da ne ve, da si v 20. stoletju privošči manj širine kot Pierre Duhem. Ko bi bil Galilej pristal na kompromis, k i je hotel, da naj bo heliocentri- zem hipoteza, ki ne ogroža Svetega pisma, Jozuetovega slovesa in dogem, bi bil po Koestlerjevem mnenju priznal, da nima nobenega dokaza, in se osme- šil. Od tod njegova trma. 7 7 G E O R G E S C A N G U I L H E M Koestler se tako kot veliko drugih ne zaveda, d a j e bilo to, kar j e Galilej imel za dokaz, veliko več od tistih nekaj opazovanj, ki j ih j e lahko opravil, in tudi veliko več od tistih dokazov, ki so j ih od njega zahtevali njegovi nasprot- niki, kajti razumeli so lahko samo take: dokaze aristotelske vrste, absolutne reference, naravna gibanja, formalne vzroke in lastnosti. Vendar pa Galileje- va znanost ni vrgla v zrak zgolj Kozmosa poganov, usklajenega s Svetim pi- smom kristjanov, marveč vso kulturo in mentaliteto, ki ju j e ta Kozmos pred- stavljal. Galilej j e bil o tem iskreno prepričan, ko je sklenil, da mu bo uspelo dokazati združljivost Kopernikove in svetopisemske resnice, natančno pa je tudi sprevidel, zakaj ga ne morejo razumeti. V Pismu monsinjorju Pieru Diniju [Lettera a monsignorPiero Dini] pravi: »Z neovrgljivimi dokazi bi bilo treba pokazati, da je (Kopernikova teori- ja) pravilna in da njej nasprotna nikakor ne more biti taka. Ampak kako naj bi to storil in kako naj vsa ta prizadevanja ne bi bila zaman, če mi zapirajo usta, če se ti peripatetiki, ki naj bi jih prepričal, kažejo nezmož- ne razumeti celo najpreprostejša in najlažja sklepanja?« Tu vidimo dokaz Galilejevega zavedanja, da bi lahko, ko bi ga bili pustili delati v miru, pripomogel k prihodnosti svoje vede, razvoju nove znanosti, k zbliževanju matematike, astronomije in fizike. Dokazje bila obljuba, da bo ob bok razsežnostim vesolja postavil moč računa, k i je omogočil formulacijo pr- vega zakona matematične fizike. Tragika Galilejevega položaja j e bila, da se zato, ker je ostal bolj aristotelski, kot s i j e mislil, ni zavedel, da mu j e dajal Kepler v astronomiji na voljo ravno takšne in tako trdne argumente, o kakr- šnih je sam sodil, da so dobri v fiziki. L. 1609 mu j e poslal Kepler svojo Novo astronomijo [Astronomia nova], ki vsebuje prva dva zakona (eliptične orbite; zakon o površinah). Vendar pa je Galilej ostal v kozmologiji privrženec krož- nic, saj j e imel elipso zgolj za metamorfozo kroga. Sploh pa j e bil Kepler do Newtona vsem in po njegovi lastni izjavi zlasti samemu sebi tako nerazumljiv, da bi bilo Galileju zatekanje h Keplerju povzročilo več zadrege, kot pa mu pomagalo. Edino vprašanje, ki si ga naj bi danes zastavili, se mi zdi naslednje. Ali j e imel Galilej prav ali ne, ko je brez zadostnih dokazov sebi in svojim nasprotni- kom obljubljal dokaz, ki ga danes sestavljajo vsi dokazi njegovega sistema, dokazi, kij ih je sam predpostavljal, a j i h ni mogel predvideti nihče drug? Je imel Galilej prav ali ne, d a j e bil zaradi tega robat, ohol in nespravljiv do nasprotnikov, med katerimi si j ih j e nemalo želelo kompromisa? Na to vprašanje odgovarjam, kolikor mene zadeva, d a j e imel Galilej prav. Nauk človeka je, d a j e svoje življenje podredil prepričanju, ki g a j e imel o pomenu svojega dela. Ko se je zavezal, da bo predložil dokaze, če mu bodo 7 8 G A L I L E O : P O M E N DELA IN NAUK ČLOVEKA dali čas za to, se je jasno zavedal moči svoje metode, vendar pa je sebi, v svo- j e m človeškem življenju, naložil neskončno nalogo merjenja in usklajevanja izkustev, nalogo, ki zahteva čas vsega človeštva kot neskončnega subjekta vede- nja. No, danes vemo, d a j e bila njegova slutnja o rodovitnosti matematične fizike do kraja pravilna. Veda o naravi napreduje, povezuje to, kar je Galilej povzdignil v dostojno znanosti: namreč matematiko in rabo instrumentov, in tako da prelamlja s preteklosyo po zgledu Galilejevega preloma, ki ga nene- homa obnavlja, ustvarja Novega znanstvenega duha. Kako naj bi se nam tedaj zdelo graje ali samo obžalovanja vredno, ker je mož, kije ustoličil cilj in meto- do moderne znanosti, izpričeval tolikšno trmoglavost, da g a j e spravila v sti- sko, v kateri j e njegov odpor popustil? Dovolj znano je, d a j e postal Galilej simbol v 18. stolteju. Zgodovinarji raziskujejo razlog za pomen, ki seje najčešče prisojal njegovi zadevi: svobodo- mislec, ki ga preganja nestrpnost. Dejansko ne gre samo za sovražnost do teologij in klerikalizma. Gre tudi in predvsem za ustvarjanje odmika, k i j e nujno potreben, če naj razumemo, da Newtonova znanost, zgled vse znanosti svojega časa, dovršuje Galilejevo. L. 1684 Matematična načela naravne filozofije [Philosophiae naturalis principia mathematica] potrdijo in utemeljijo to, kar je 1. 1604 začenjal in pripravljal zakon o pospešenem gibanju. Šele v 18. stoletjuje bilo mogoče razumeti, d a j e bilo upiranje Galileja, človeka, da bi sprejel kom- promis, znamenje upiranja njegove dinamike znanstveni kritiki. Od 18. stoltejaje zgodba o zadevi Galilej zelo dobro orisana v Santillano- vem delu. Zorni kot se s časom in krajem, tj. taborom spreminja. Po eni strani so bila nekatera sektaška in delna vrednotenja upravičeno popravljena. Po drugi pa j e vznemirljivo ugotavljati, kako v časteh so pri nekaterih zgodovi- narjih kompromisne rešitve. Vseeno se danes, po nekaterih nedavnih aferah, ko sta znanost in politična oblast marsikod prihajali v spor, zdi, da lahko vsa- ko družbo osumimo ustvarjanja možnosti za podobne situacije, ko t jo j e bole- če živel mož, katerega rojstva se slovesno spominjamo. To j e nedvomno doda- ten razlog, da ne pustimo popačiti pomena, ki ga je imel Galilejev boj, da ne gojimo naklonjenosti do zgodovinskih ali epistemoloških razlag, o katerih se še danes zdi, da potrjujejo grenke in prenicljive besede, ki jih je Galilej izrekel ob koncu življenja: »Človeku težko oprostimo krivico, ki smo m u j o prizadeli.« Prevedla Mojca Mihelič 7 9 Filozofski vestnih Letnik/Volume XXIII • Številka/Number 3 • 2002 • 69-79 VPLIV HERMETIČNE LITERATURE NA PETRIČA IN RENESANČNO FILOZOFIJO NARAVE IGOR ŠKAMPERLE Začnimo z vprašanjem: zakaj so renesančni misleci toliko pozornosti name- nili hermetični literaturi? Od prvega latinskega prevoda, ki g a j e ok. leta 1464 opravil Marsilio Ficino (prva tiskana izdaja Treviso 1471), so Hermetič- ni spisi (t. i. Corpus hermeticum)] več kot eno stoletje navduševali filozofe, religozne mislece, umetnike in intelektualne kroge, ki so oblikovali novo identiteto človeka in prispevali k znanstveni prenovi v 16. in 17. stoletju. Vpliv Hermetičnih spisov so strokovnjaki začeli osvetljevati šele v zadnjem ča- su, ko s e j e pokazal kapilarni vpliv marginalnih tradicij, ki lahko v prelom- nem zgodovinskem obdobju, ko se spreminja mentalitetni okvir neke kultu- re, odigrajo pomembno ali celo odločilno vlogo. V renesansi so to vlogo odigrali Hermetični spisi. Njihovemu vplivu, posrednemu in neposrednemu, se raziskovalec še da- nes začudi. Velik del likovne, grafične in literarne umetnosti, pa tudi implicit- ni epistemološki koraki znanstvene prenove nam ostajajo težje razpoznavni, če ne poznamo miselnega ozadja, vezanega na hermetično izročilo. Hermes Trismegist se kot referenca, ali kot alegorično vodilo in intuitivni vzgib, pojav- lja pri ključnih avtorjih, ki so oblikovali prehod v novoveško znanost. Koper- nik ga citira na osrednjem mestu v I. knjigi De revolutionibus orbium coelestium, kjer zariše strukturo osončja in Soncu določi mesto v središču. Hermetični spisi so eden temeljnih virov filozofije Franeta Petriča ( r. naCresu, 1529-1597), ki s svojim delom Nova de universis philosophicf (Nova splošna filozofija) pomeni, kot pravi Garin, vrh oz. summo renesančnega novoplatonizma.3 Zakaj je Pe- trič toliko skrbi in miselne motivacije posvetil recepciji hermetizma, seje do- slej vprašal malokdo, najobširneje Erna Banič-Pajnič v svojem preglednem 1 Slovenska izdaja Hermes Trismegist, Corpus Hermeticum (prevedel Pavle Cešarek), Nova revija, Ljubl jana 2001. 2 Frane Petrič, Nova sveopča filozofija, Franciscus Patricius, Nova de universis philosophia, Temelj i , Zagreb 1979. 3 E. Garin, Rinascite e rivoluzioni, Movimenti culturali dal XIVal XVIIsecolo, Laterza 1975. 8 1 I G O R ŠKAMPERLE delu Smisao iznačenje Hermesove objave.4 Poleg preroške narave teh spisov, ki je bila posledica napačne datacije in katero so obdelali sodobni strokovnjaki, j e hermetična literatura, v povezavi s pitagorejskim platonizmom, očitno navdu- ševala tudi s svojo miselno in pojmovno vsebino. V obdobju dveh stoletij se je s Hermetičnimi spisi srečala malone vsa učena Evropa, privrženci nazorov, kijih ti spisi posredujejo, pa niso bili le, recimo j im dvoumni spekulativni filozofi narave, kot Paracelsus, Agrippa, Bruno, Mihael Maier, Postel, Böhme, Fludd, ampak tudi pomembni znanstveni misleci. Kepler se je vse življenje navdiho- val pri pitagorejskem platonizmu in ohranjal hermetični pogled, čeprav j e v polemiki s Fluddom, na začetku 17. stol., prav on zavrnil metodo spekulativ- ne analogije in se zavzel za natančno matematično znanost. Njegovi in Petri- čevi poti j e sledil Newton, ki p a j e v nasprotju z mehanicistično teorijo ohra- njal hermetični pogled in pri postuliranju vplivanja gravitacijske sile na dalja- vo brez neposrednega mehaničnega stika in smotrnega vzroka, razvil teorijo gravitacije in postavil temelj novi klasični fiziki.5 Lahko rečemo, da seje prav ob soočanju s hermetičnimi špekulacijami in njihovo zavrnitvijo v 17. stol. postopno oblikovala moderna kvantitativna ra- cionalna metoda, ki so jo poleg Keplerja zagovarjali Descartes, Galilej, Mer- senne, Gassendi, Leibniz in še kdo. Ko ocenjujemo Petričevo delo, ne smemo pozabiti, da seje koncept naravnega zakona razvil šele po letu 1600, s Kepler- jem in Galilejem. Kot pravi Galilej v spisu II Saggiatore, j e narava napisana v matematičnemjeziku. Cejo hočemo razumeti, j o moramo najprej znati vpra- šati.1' Toda v ozadju tega miselnega koraka leži platonizem. Namesto vzročne verige, cognitio causarum, na kateri j e slonel aristotelizem, renesančni misleci iščejo večno in nespremenljivo matrico, ki vlada naravi, njene entitete pa so v času reverzibilni naravni zakoni. Tu se mi zdi pomembno poudariti dva vidika, ki pojasnjujeta vlogo Her- vietičnih spisov v renesansi, čeprav se njihova recepcija od enega do drugega avtoija razlikuje. Vloga, ki j o je imel Corpus hermeticum za Ficina, j e drugačna od vsebine, kije motivirala Keplerja. Frane Petrič j e avtor, kjer lahko prepoz- namo oba aspekta: to sta preroško religiozni, vezan na domnevno datacijo, in spoznavno paradigmatski ali gnoseološki. Prvi, preroško religiozni aspekt, temelji na genealogiji, ki j o j e razvil Fici- no. Na podlagi pričevanj Cicerona in cerkvenih očetov naj bi Trismegist živel 4 Erna Banič-Pajnič, Smisao i značenje Hermesove objave, Vloga elernenata hervietičkefilozofije u djelima hrvatskih renesansnih filozofa, Globus, Zagreb 1989. Glej tudi delo iste avtorice, Petričev put, od kritike Aristotela do pobožne filozofije, Institut za filozoiiju, Zagreb 2001. 5 Temeljna študija za oceno epistemoloških premikov kozmološke prenove v 17. stol. ostaja Aleksandre Koyre, Etudes newtoniennes, Ed. Gallimard, Pariz 1968. Gl. istega avtorja, Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma, Skuc — Studia humanitatis, Ljubljana 1988. 6 G. Galilei, II Saggiatore, Feltrinelli, Milano 1992. 8 2 V P L I V HERMETIČNE LITERATURE NA PETRIČA IN RENESANČNO FILOZOFIJO NARAVE v Egiptu za časa Mojzesa ali še prej. Ker spisi govorijo o genezi sveta in o božjem sinu, imenovanem Beseda oziroma Logos, naj bi predhodno napove- dovali krščansko resnico. Odkritje te stare, a pristne filozofije, kije večna mo- drost, sapientia aeterna, ali perennis philosophia, j e renesančne mislece navduši- lo in j ih motiviralo pri oblikovanju svoje miselne, kulturne in religozne pre- nove. Ta aspektje v svojem izčrpnem in v marsikaterem pogledu prelomnem delu opisala Frances Yates.7 To motivacijo, ki je želela preseči krizo sholastič- nega aristotelizma in s i j e kulturno prenovo predstavlja v sintezi krščanske religije in novega platonizma, srečamo tudi pri Petriču. Sodobni epistemolo- gi in sociologi zgodovine znanosti, npr. Paolo Rossi v zadnji hkratni večjezični izdaji, poudarjajo odločilni epistemološki rez, ko se je prav z reflektirano di- stanco in zavrnitvijo predpostavljene »tajnosti« ali skritosti modrosti, ki naj bi bila dostopna zgolj iniciiranim, lahko uveljavila moderna znanost.8 Hermetična literatura p a j e imela pomembno vlogo tudi na filozofskem področju in je posredno vplivala na oblikovanje novoveške znanosti. Vendar vpliv ni bil direkten in aplikabilen, ampak posreden. Motiviral in omogočilje miselno spremembo, k i j e bila potrebna za vzpostavitev novega paradigmat- skega polja, v katerem se j e razvila moderna znanost. Najbolj razviden obrat je v tem pogledu doživela kozmologija, ki p a j e implicitno spremenila skoraj vsa področja človeškega vedenja, od etike in fizike do dejavnikov distribucije družbene moči. Ta aspekt, vezan na zgodovino znanosti, j e šibka točka sicer odlične knjige F. Yates. Pri tem vidiku ne gre le za poetično in religiozno vsebino hermetične literature, ampak za tisto prepletanje hermetizma s pita- gorejskim platonizmom, ki g a j e dobro opazil Kepler, pred njim pa sta ga verjetno najbolj eksplicitno zagovarjala Kuzanski in Petrič. Njima moramo prišteti Nikolaja Kopernika, k i je pustil malo poročil, z eno samo knjigo pa je obrnil vizijo sveta. Ta vidikje v zadnjem času deležen vedno večje pozornosti. Daje nam rdečo nit pri razumevanju Petričeve Nova de universis philosophia, zadeva pa samo jedro gnoseoloških vprašanj. S tega vidika se mi zdi več kot moment nekega zgodovinskega obdobja, saj se dotika vzorcev, ki spremljajo sodobni trenutek znanstvene misli. Renesansa nas uči, d a j e izbira določenih naukov iz preteklosti lahko koristna spodbuda pri oblikovanju novih pogle- dov in spoznanj. Na Aristotelov in Ptolemajev sistem vezana kozmološka teorija, nikoli ni bila brez pomanjkljivosti, vendar ji je zaradi kompleksnih dejavnikov, kijih j e združevala, od notranje teoretskih do zunanjih, psiholoških in mentalitet- 7 F. A. Yates, Giordano Bruno and the Hermetic Tradition, London, Chicago 1964. 8 P. Rossi, La nascita delta scienza modema, zbirka »Fare 1'Europa«, knjige istočasno izda- j a pet založb, C.H. Beck, Munchen, Basil Blackwell, Oxford, Critica, Barcellona, Laterza, Roma-Bari, Ed. du Senil, Pariz 1997. 8 3 I G O R ŠKAMPERLE nih implikacij, uspevalo zavrniti vsak poskus spremembe. Zastavlja se vpraša- nje: kaj motivira znanstveno prenovo? Danes epistemologi odgovarjajo, tu mislim na Kuhna9, Feyerabenda10, pa tudi na avtorje francoske šole, npr. Koyréja", da se dejavniki delijo na notranje teoretske (intrinzične) in zuna- nje (ekstrinzične), ki zadevajo psihološka vprašanja, mentalitetni okvir, intui- tivne, religiozne in estetske kriterije. Nova »dejstva«, k i j ih odkrijemo, sama na sebi ne morejo spodbiti uveljavljene teorije, ker so odvisna od interpretaci- je. Z uspešno tehnikojih modelu prikrojimo, ali pa moteča dejstva, ki teorijo spodbijajo, označimo za znanstveno irelevantna. Model potemtakem naddo- loča ekstrinzično polje. To pa pomeni, da imajo glavno vlogo pri spremembi znanstvene paradigme »zunanji« oz. interpretativni dejavniki: estetski, intui- tivni, psihološki, aksiološki, metafizični. Razvoj kozmologije nam v tem pogle- du ponuja zanimive primere. Če poskusimo na kratko in zelo shematično obnoviti ta razvoj, lahko str- nemo nekaj osnovnih oblik teoretskega pristopa, ki so s svojo pojmovno zasta- vitvijo paradigmatski. Najprej imamo animističen pogled. Ta pravi, da naravo obvladujejo skrite sile, ki so med seboj v stiku in se privlačijo ah odbijajo in pogojujejo gibanja in razvoj. Osnovaje pojem privlačnosti (sympatheia) in na- ravnega nagiba. »Per convenienza«, po prikladnosti, pravi Giordano Bruno. V naravi ni delitve na organsko in anorgansko snov. To so zelo primarni men- talni vzorci, kijih srečamo pri otrokih, hkrati pa se pojavljajo tudi v razvitih miselnih sistemih. Najbolj znana primera sta Bruno in Newton, do neke mere tudi Petrič, kolikor se navezuje na hermetizem, kjer ima pomembno vlogo nauk o simpatiji. Animistična predpostavka lahko vodi v naravoslovni deter- minizem, tak primer je astrologija. Soroden pristop lahko apliciramo tudi na družbeno teorijo (psihologija množic in pojma identifikacije in transferja), ali denimo na medicino. Proti tovrstnim oblikam determinizma j e nastopil Karl Popper. Drugi paradigmatski pristop, ki mu prav tako lahko sledimo od antike do danes, j e atomizem,12 Gre za koncept, po katerem j e mikrostruktura realnosti sestavljena iz majhnih delcev. Atom j e koncept, realno ga ne vidimo, ne zaz- namo. Antični atomistični nauk, na kateregaje bil pozoren tudi Bruno,13 pra- 9 Th. S. Kuhn, Struktura znanstvenih revolucij, Krtina, Ljubljana 1998. 10 P. Feyerabend, Proti metodi, Studia humanitatis, Ljubljana 1999. 11 A. Koyré, Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma, Skuc-SH, Ljubljana 1988; gl. tudi Les philosophes et la machine. Du monde de V»a-peu-près« à l'univers de la précision, Colin, Paris 1961. 12 Povzemam po O. Longo, »L'universo stazionario di Epicuro«, v Kosmos. La cosmologia tra scienza e filosofia, Physis 1989. 13 O tem je pisal P. H. Michel, L'atomisme de Giordano Bruno, Pariz 1957; in La cosmologie de Giordano Bruno, angl. prevod, Hermann, Pariz - New York 1973. 8 4 V P L I V HERMETIČNE LITERATURE NA PETRIČA IN RENESANČNO FILOZOFIJO NARAVE vi, da svetovi nastajajo naključno, s kolizijo. Neka nepredvidena silajih vrže iz tira, da razpadejo, oziroma se nakopičijo in nastanejo novi. Ta model predvi- deva neskončen prazen prostor (chord), v katerem se kot edini entiteti nahaja- ta praznina (kenon) in nedeljivi delci (atomoi). Epikurovo vesolje ni geome- trično, nima središča niti kvalitativnih smeri. V njem je več svetov, ki so plod konglomerata atomov, ki tvorijo sonca in zemlje. Naša Zemlja ni fizikalno posebna, ampak eno od mnogih teles v vesolju. Atomov ne usmerja nikakršna božanska sila, vesolje nima načrta, ni teleološko. Niti ni usmerjeno k nekemu cilju (causa finalis). Dejavniki razvoja so naključni. Deviacije, odkloni, do ka- terih prihaja, so plod naključja. V celoti gledano gre za stacionarno vesolje, v katerem moramo predpostavljati obstoj neskončnih entitet: prostora in ato- mov. Če bi bili med sabo v nesorazmerju, vesolje ne bi bilo »transparentno«, saj bi neskončna praznina posrkala končne atome; v nasprotnem primeru, ko bi bilo neskočno atomov, prostor pa končen, pa se ta ne bi mogel konstituira- ti. Ni naključje, da so novoveške teorije z Newtonom vpeljale model nevtralne neskončnosti prostora in snovi. Poleg omenjenega razmeija ima Demokritov atomski model še eno šibko točko: to je čas. Svetovi nastajajo tako, da posrka- jo materijo tam, kjer so drugi svetovi izginili. Gre za lokalno spremembo, v celoti pa je vesolje stacionarno. In še nekaj velja omeniti: v demokritovsko- epikurejskem modelu ni možnosti za aplikacijo matematičnih in geometrij- skih načel in nanje vezano vzročnost, kar j e tudi razlog, da sta ga Platon in Aristotel zavrnila. Omeniti moramo tudi aristotelovski model, kije danes izgubil veljavnost, a je za več kot tisoč let določal naravoslo^e. Gre za racionalno in sistematično filozofijo, ki temelji na kvalitativnih opredelitvah, na vzročni verigi in na rea- lističnem izhodišču, ki izhaja iz evidentnih stvari. Trditev mora biti preverljiva z dejstvi in je, posebno ko gre za naravo, zavezana realnosti preučevanega predmeta: iuxtapropriaprincipia. Aristotelovska razlagaje racionalna, logična, uskladljiva z opazovanji, j e »zdravo razumska«. Ni naključje, da je zahodno misel obvladovala 1800 let in d a j e šele na njenem pogorišču, v dveh generaci- jah od Kopernika in Petriča do Galileja in Keplerja, nastala moderna zna- nost.14 Poleg omenjenih pristopov pa moramo omeniti še enega, ki izhaja iz an- tike in j e imel v renesansi odločilno vlogo: toje pitagorejski model. Ko pravim pitagorejski, mislim na širši, miselno pojmovni pristop, vezan tudi na določe- no aksiologijo. Njegov velik zagovornik je bil Platon, podobne nauke pa lah- ko zasledimo v novoplatonizmu in v hermetizmu, denimo pri Jamblihu, Pro- 14 Nekaj pregledne literature: Richard S. Westfall, The Construction of Modem Science. Mechanisms and Mechanics, John Wiley & Sons Inc., New York 1971. Herbert Butterfield, The Origins of Modern Science, G. Bell and Sons Ltd., London 1958. 8 5 I G O R ŠKAMPERLE klosu, v Halkidovem komentarju k Timaju, ali v srednjeveškem spisu »XXIV filozofov«, ki naj bi se prvič pojavil v 12. stol. in se ohranil v šestindvajsetih kodeksih.15 Zatoje smiselno uporabljati termin »pitagorejski platonizem«, ki je kot pojmovna paradigma navduševal mislece v renesansi, med njimi Kuzan- skega, Albertija, Kopernika, Petriča in Keplerja. Gre za pristop, kjer entitete niso definirane same po sebi, kot delci (atomi) ali kot tradicionalne (aristote- lovske) kvalitete, ampak na podlagi njihovih medsebojnih razmerij. Pri defi- niranju stvarije temeljna pozornost usmerjena na proporce, simetrijo, odlo- čilen je zorni kot pogleda, pa implicitne številčne »šifre«, ki omogočajo in vzpostavljajo simetrije in harmonijo. Omnia in numero, pondo et mensura (Mdr 11,20). Zaščitni znak renesanse je njeno odkritje lepote, zato poglejmo, kaj o tem pravi Platon, ki so ga renesančniki oživili, v dialogu Fileb: »Lepoto oblik bi zdaj želel predstaviti ne na ta način, kot to počnejo mnogi, na primeru živih bitij in slik, temveč s tem razume (m) - tako pravi moja trditev - nekaj ravnega in okroglega, nato pa površine in telesa, ki nastajajo iz njih s pomočjo šestil, ravnil in kotomerov, če me lahko razumeš. Za njih pravim, da namreč niso lepi glede na nekaj, kot vse druge oblike, temveč so naravno lepi že sami zase in nudijo lastna ugodja, povsem nepodobna tistim ob praskanju.«16 Ne gre za lepoto, ki bi sledila ikonografski naraciji, ampak za ujetje več- ne, idealitetne matrice. Renesančni platonizem sproži nov pogled na naravo, z njim pa so podane osnove za tvoijenje znanstvenih konceptov. Ta prenova se ne omejuje na Ficinovo poetično teologijo, ampak zadeva vsa področja človekovega ustvarjanja, od umetnosti in obrti do kozmologije in arhitekture. »La bellezza dipende da un coerente criterio di proporzionalita«, pravi Al- berti {De pictura) ,17 S Hermetičnimi spisi in novoplatonizmom s e j e prebudila pitagorejska smer, ki je stavila na svet matematičnih pravil, na lepoto injasni- no geometričnih form, na harmonično skladnost razmerij, ki naj bi bili tista končna resnica, ki svetu omogoča bivanje, reprodukcijo, dobroto in lepoto. Razmerja in njihove hierarhije so pomembnejša od entitet. Kvaliteto določa- jo vzpostavljene simetrije. Ta pitagorejski model, ki dejansko pomeni določe- no miselno naravnanost, se je v zgodovini ponavljal in spodbujal znanstveno prenovo. Pomislimo na stare Grke in njihovo oblikovanje prve »znanstvene« koz- mologije. O vesolju, ozvezdjih in planetih so sicer veliko več vedeli Babilonci, ki so na podlagi nepravilnega (retrogradnega) vzhajanja nasploh prvi odkrili 15 Za moderno izdajo (lat.-it.) s komentai jem gl. zdaj, Il libro dei ventiquattro filosofi, Adelphi, Milano 1999. 16 Platon, Fileb 51c (prevod Boris Vezjak), Temeljna dela, Ljubljana 2000. 17 To problematika j e dobro obdelal A. Crosby, The Measure of Reality. Quantification and Western Society, 1250-1600, Cambridge University Press 1997. 8 6 V P L I V HERMETIČNE LITERATURE NA PETRIČA IN RENESANČNO FILOZOFIJO NARAVE planete. Toda babilonska astronomijaje bila računska in kvantifikativna, ob- servativno količinska in empirična, medtem ko je bila grška geometrična, poj- movna in kvalitativna. Na tej podlagi je Platon vpeljal kategorijo »vmesnih« stvari in nauku o razmerjih in harmoniji zagotovil spoznavni status. Prav zato je renesančna epistemološka premena zanimiva tudi danes, denimo ko išče- mo vzročno rešitev vprašanja gravitacije in skupno teorijo s kvantnim poljem. Ali v primeru strukture človeškega genoma, ki količinsko gledano ni bistveno bogatejša od genoma miši. Sprašujemo se o njeni logiki, ki naj bi ponudila razlago izjemnosti človeškega bitja. Zdi se neverjetno, da bi lahko tako majh- na »količinska« razlika, vsega menda le nekaj sto genov, človeka razlikovala od miši. Je morda odgovor »pitagorejski« in ne leži v entitetah, v substancial- nosti sestavnih delov, ampak v simetričnih razmerjih med njimi in v njihovi harmoniji? Poglejmo spet v renesanso.18 Petrič je Zemlji pripisal dnevno rotacijo, vendar je ohranil geocentričen model, kar je bil svojevrsten kompromis. Za- kaj, lahko le ugibamo. Najbrž lahko iščemo dva odgovora, prvije hermetične narave in skladen s središčno vlogo človeka v svetu, drugi p a j e posledica dejs- tva, da nova heliocentrična teorija, ki jo je razvil Kopernik, ni imela nobenega odgovora na fizikalne probleme, ki so se pojavili z novo hipotezo. Rešitev tega p rob lemaje dal šele Newton. Zato seje tudi Tycho Brahe oprijel kompromi- sne rešitve z Zemljo v središču, privzel pa je večino novih observacij in postavk kopernikanstva. S tem je privzel pridobitve heliocentričnega modela, ohranil p a j e postavke stare fizike in se tako izognil težavam, ki j ih je kopernikanstvo pustilo na fizikalnem področju nerazrešene. Te težaveje razrešila šele Newto- nova klasična fizika konec 17. stol. s teorijo gravitacije. Mimogrede je treba reči, da s e j e celotna kozmološka revolucija od Kopernika do Galileja in Ke- plerja, zgodila mimo oziroma brez dosledne fizikalne rešitve problema težno- sti in gibanja. Toda vrnimo se k vprašanju o zunanjih, t. i. ekstrinzičnih dejavnikih, ki pogojujejo znanstveni model in njegovo spremembo. Danes psihološki anali- tiki poudarjajo, d a j e za uspešen razvoj najprej treba razširiti krog možnosti. Kopernik j e svojo prenovo razvil brez navezave na tedanjo fiziko, ali če smo natančnejši, z neposrednim nasprotovanjem uveljavljeni fiziki. Daje bila ari- stotelovska fizika zgrešena, nas ne sme zavesti.19 Bila je edina koherentna in uveljavljena. Prav tu se pokaže epistemološki trenutek selektivne izbire, ki spremlja znanstveno delo. S svojo solarnocentrično hipotezo, Zemljinim gi- 18 Izčrpno delo, ki natančno obravnava omenjeno problematiko, j e pripravil Tomislav Petkovič, Uvod u modemu kozmologiju ifilozofiju, Element, Sibertik - Zagreb 2001. 19 O tem g. izčrpno delo Hans Blumenberg, Geneza kopernikanskega sveta, Cankarjeva založba, Ljubljana 2001. 8 7 I G O R ŠKAMPERLE banjem in trditvijo, d a j e očividno dnevno kroženje zvezdnega oboka - tisoč- letna znanstvena dogma - dejansko zgolj fikcija (pač učinek Zemljinega vrte- nja okrog svoje osi), s e j e Kopernik znašel v konfrontaciji s celotno tedanjo znanstveno (filozofsko, teološko, kulturno in ideološko) strukturo. Zaradi za- vrnitve majhnega, tako rekoč spregledljivega detajla, ekvanta oziroma fiktiv- ne točke izven Zemlje, glede na katero se planeti gibljejo z uniformno hitrost- jo (punctum aequans),]e bil pripravljen nasprotovati uveljavljeni paradigmi, kljub nezadostnosti svoje teorije. Toda zanj so bili očitno pomembnejši krite- riji pitagorejskega platonizma, torej načela reda, sorazmerja, skladnosti, lepo- te, simetrije, enostavnosti in sicer, bodimo pozorni, brez sleherne fizikalne razlage! Iz tega lahko sklenemo, da neka tehnična pridobitev sama na sebi ne pomeni veliko in sam tehnični izum še ne prinese spremembe mišljenja. Nas- protno, poglejmo v renesanso: prav na artefaktih, na bizarnih izumih, sta pro- padla poskusa Tartaglie in Leonarda. Leonardo j e imel fantastične zamisli, padalo, letalo, tank, helikopter, podmornica.. . , toda gola tehnika ne prinese prehoda, preskoka. Tudi gola opazovanja niso dovolj. Kopičenje podatkov samo na sebi ne pomeni nič novega. Podatki so lahko celo ovira, lahko bloki- rajo alternativno razlago. Znanost se ne rojeva iz opazovanj, ampak pogosto v nasprotju z njimi. Znanost nastaja kot miselni proces, k i je v svojih kreativnih fazah vedno tudi mejni. Njegova moč se kaže v reflektiranih epistemoloških prelomih, ki niso nujno vezani na znanstveni predmet. V svojih ustvarjalnih korakih znanost ne postavlja le trditev, k i j ih prej niso poznali, ampak tudi trditve, ki so bile prej ne(za)misljive. V tem smislu je vredno opozoriti na konceptualne spremembe Petričeve filozofije, ker so posredno spreminjale spoznavne kriterije in odpirale pot razvoju moderne znanosti. Nekaj takšnih sprememb lahko sintetiziramo. Po- dobno kot Kopernik tudi Petrič v svojem delu namesto tradicionalnega kvali- tativnega koncepta substance in substancialne forme vpeljuje koncept nev- tralne prostorske forme, ki izhaja iz pitagorejstva. Petrič Zemljo sicer ohrani v središču, za zvezdni oblok, ki po Koperniku miruje (gibljejo se samo planeti), Petrič pravi, da ne miruje, toda zvezde se ne vrtijo krožno, ko t je videti z Zem- lje, ampak po svojih spiralnih tirnicah. Ta novi pogled implicira še dve drugi spremembi: prvič, gre za poudarek na strukturi, v kateri ni absolutnih mest. Fizikalna mesta so, podobno ko t j e trdil Kuzanski, relativizirana, sfera zvezd stalnic pa nastopa v dinamični obliki, kar je pomembna novost, ki sta jo v drugi polovici 16. stol. vpeljala Bruno in Petrič. Pri tem j e vredno opozoriti, da zvezdne dinamike ne pogojujejo kvalitativne substance (eter), ampak geo- metrijske forme, Petrič pravi spirale. Opozorimo še na drugi teoretski pre- mik, ki je zelo pomemben za moderno prenovo: na staro vprašanje, kdo pre- mika zvezde in planete, j e ta aristotelovska kozmologija odgovaijala: zunanji 8 8 V P L I V HERMETIČNE LITERATURE NA PETRIČA IN RENESANČNO FILOZOFIJO NARAVE prvi gibalec (causa prima). Odgovor renesančnih platonikov pa je bil: nič jih ne poganja, ker se gibljejo v skladu s svojo geometrijsko formo. Ta premikje dejansko preobrnil staro fiziko: narava ne deluje pogojena z zunanjim vzro- kom (smotrnim, formalnim) ampak izhajajoč iz svojega središča. »La natura opera dal centro«, pravi Bruno.20 Lahko bi rekli, da gre za miselno predpostav- ko renensančne filozofije narave, ki temelji na pitagorejskem platonizmu, her- metizmu in načelih proporcionalnosti, harmonije, simetrije in prikladnosti. Vse te poglede srečamo v Petričevi Pancosmii, v poglavju Nove splošne filo- zofije, s čimer j e bila radikalno načeta delitev na sublunarni in supralunarni svet, kar j e bil pogoj za oblikovanje nove fizike. Proti koncu 16. stol., ko je bila Kopernikova teorija znana le kot hipoteza, ki ni dala boljših rezultatov kot stara teorija, sta novoplatonizem in hermetizem, zdaj sprejeta pri Petriču in drugih avtorjih, vodila še do ene konsekvence: v nasprotju s pojmovanjem Tomaža Akvinskega in Aristotela, ki sta Boga razumela kot prvi vzrok, ki vzdr- žuje kozmos in določa njegove principe, novoplatonski Bog nastopa kot us- tvarjalno počelo, ki se iz svojega preobilja dobrega emanira in manifestira v svojih kreaturah. Tomažev Bogje bil uskladljiv z Aristotelovim sistemom, no- voplatonski kreativni princip pa ni zlahka določljiv in ostaja skrit, pojmovno nezapopadljiv. Sledeč tej misli lahko sklepamo da, če se brezmejnost božjega izvira manifestira v veličini njegove kreativne moči, moremo domnevati, da se ta kreativna moč udejanja v brezmejnosti kreature. Natanko ta pojem, kije bil ključnega pomena za poznejši razvoj moderne filozofije in znanosti, je razvil Petrič v Novi splošni filozofiji. Četrti del, Pancosmia VIII, se začenja z vpraša- njem: »ali je svet končen ali brezkončen. (An mundus sit finitus, an infinitus)«.21 Petrič sledi strogi filozofski zastavitvi in izhajajoč iz nje sklepa na naravoslov- no aplikacijo, ki mu narekuje, da vesolje opredeli, malce dvoumno, a z vidika sodobne znanosti zanimivo, kot končno in brezkončno. Izhodiščeje nedvoum- ni novoplatonski koncept. Petrič pravi: »Kerje Bog, kakorje bilo že prej dokazano, apeirodynamos, neskonačno vsemogočen. Od neskončne vsemogočnosti izhaja neskonč- no delovanje. Od neskončnega delovanja je nujno, da izhaja tudi neskončni učinek (Ab infinita potentia, infinita provenit actioj.«22 Petrič nadalje razmišlja, kakšen je torej svet in zanimivo sklepa, »sklenimo torej, ker je v vesoljstvu dopuščena konč- nost končnega in neskončnega, da se ta enakopravno nahaja ali v stvarnosti ali v možnosti,«23 Ker j e ustvaijalno počelo neskončno in dobro, težko sklepamo, d a j e ustvarjeni svet končno dober in končno močan. Prav ta moment je po 20 G. Bruno, Dialoghi italiani I—II, Šansoni, Firenze 1985. 21 F. Petrič, Nova sveopča filozofija, F. Patricius, Nova de universis philosophia, Temelji, Zagreb 1979. 22 F. Petrič, Nova..., Pancosmia IV. 23 F. Petrič, Nova..., Pancosmia VIII. 8 9 I G O R ŠKAMPERLE izidu knjige in v zaostrenih potridentinskih razmerah sprožil cenzorsko reak- cijo in Petričevo delo se je leta 1594 znašlo na indeksu prepovedanih knjig.24 Teološka misel 17. stoletjaje kot odgovor na omenjeno problematiko, ki zadeva brezkončni kreativni princip, odgovorila s principom Božje volje. Bog lahko ustvari neskončno svetov, vendar noče (Potuit, sed noluit) ,25 Ko ustvaija, izbere. Za razliko od Bruna Petrič ohranja subtilno distinkcijo, ki se mi zdi zanimiva. Njegova misel ne pripelje do panteistične vizije absolutno neskonč- nega univerzuma, ampak razlikuje med neskončnim prostorom božanske lu- či in prostorom vesolja, kot ga razgrne v knjigah Pancosmije, De spatiophysico in De spatio mathematico. Ta je izotropen, vedar končen in hkrati brezmejen. S tem se Petrič presenetljivo približa nekaterim sodobnim pogledom, ki govori- jo o horizontih v vesolju, ki so prostorski in časovni. Petrič zavrne tradicional- ne sfere, prostorje homogen in izotropen, njegova vpeljava končnega in hkrati brezkončnega pa spominja na sodobne teorije ukrivljenosti prostora, k i j e končen, a brezmejen. Tudi ko ga deli na notranjega in zunanjega, se približa teoriji horizontov. Pri Petriču je ta distinkcija sicer vezana na novoplatonski model luči, kar je na podoben način razvil Palingenius Stellatus v spisu Zodia- cus vitae, ki ga je ostro kritiziral Bruno. V Petričevem sistemu j e kreativnost božanske luči neskončna, v njenem okviru pa se oblikuje končno, fizikalno in urejeno vesolje. Petričev kozmološki model ni stacionaren, ampak dinami- čen. Vesolij ni več, je eno samo, vendar bi težko rekli, d a j e postavljeno v nevtralno brezčasnost, kar je tako ali drugače trdil aristotelizem. Tako lahko razumemo Petričev geocentrizem. Ključ zanj ponujajo her- metični nauki. V tem pogledu geocentrizem ni omejitev. Ves svet postane središče kot urejeni, animirani in platonsko vzpostavljeni horizont znotraj brezmejnega nesubstancialnega prostora, ki ga Petrič implicitno relativizira, oziroma ga osvobodi substancialne opredelitve. Centralizacija z Zemljo kot prostorom življenja v sredini, nastopa hermetično, kot vez, ki človeka kot um- sko bitje povezuje z vsem. Narava deluje iz svojega središča, zato j e naravno, 24 Prvo cenzuro j e napisal Pedro de Zaragoza, vendar ni ohranjena. Prav tako ne pozna- mo negativne ocene, ki j o je 1. 1594 podal kardinal Francisco de Toledo. Ta ocena j e odločilno vplivala na prepoved omenjene knjige in Petričevega učenja novoplatonske filozofije v Rimu, kamor g a j e povabil papež Klement VIII. Prepoved j e 2. julija 1594 izrekla Kongregacija, zajema pa vsa Petričeva dela (» liber omnino prohiberetur«). Prepoved s e j e na Indexu dejansko pojavila 1. 1596, s klavzulo »do popravkov« (doneč corrigatur). Cenzorsko skupino so z izjemo Baronia sestavljali sami jezuiti: Giovanni Battista Crispo, Pedro de Zaragoza, Francisco de Toledo, Belarmino, Suarez, Possevino. Cf. Miguel Gra- nada, »Palingenio, Patrizi, Bruno, Mersenne: el enfrantamiento entre el principio de plenitud y la distinction potentia absoluta/ordinata Dei a proposito de la necesidad e infinitud del universo« v knjigi: Potentia Dei. L'onnipotenza divina nelpensiero dei secoli XVI e XVII. Ur. G. Canziani, M. Granada, Yves Ch. Žarka, Franco Angeli, Milano 2000. 25 To problematiko je razvil Miguel A. Granada, gl. omenjeno delo Potentia Dei. 9 0 V P L I V HERMETIČNE LITERATURE NA PETRIČA IN RENESANČNO FILOZOFIJO NARAVE da se človek znajde v sredini, ki pa ni absolutna sredina, ampak - v tem Petrič napoveduje subjektivizem - tista vez, fibula mundi, ki povezuje vse bivajoče. V Hermetičnih spisih najdemo polno takšnih navedb.26 Središče sveta in določeni horizont sta, če uporabimo filozofsko termi- nologijo, kontrakcija (pojem Kuzanskega), to se pravi eksplicirana omejenost kreativne brezmejnosti luči in posamična udejanjenost božanskega principa. Središče ni dano po sebi, ni ontološko definirano z neko fizikalno ali sub- stančno kvaliteto, ampak znotraj določenih razmerij neka točka ali bitnost zavzame mesto središča. Prav v tej subtilni razliki se mi zdi Petrič danes pose- bej zanimiv. Ni panteist, niti ni zagovornik nevtralne neskončnosti prostora in časa, ampak nastopa znotraj hierarhične, pitagorejske in hermetične struk- ture proporcionalnih in simetričnih razmerij. Zato vztraja pri neskončnosti vesolja (neskončnost luči, dinamični kreativni princip), in končnosti našega sveta. Dejanski svet, ki se kontraktno eksplicira v določeni urejenosti, j e kon- čen, kot vsako bitje. Toda človeka in vesolje povezuje analogija, bolj na ravni harmonije in simetrije kot na ravni substance. Kakor se onkraj udejanjenega fizičnega sveta nahaja neskončna božanska svetloba, tako je v človeku priso- ten brezmejni, božanski um. V temje Petrič hermetični avtor, ki podobno kot njegovi sodobniki napoveduje moderni subjektivizem. 26 Gl. npr. C.H. I, 15; Askl. 6-8; za solarni model gl. C.H. XVI, 17; Askl. 18; 30. 9 1 Filozofski vestnik Letnik/Volume XXIII • Številka/Number 3 • 2002 • 113-120 MANJ KOT NEKAJ, A VEČ KOT NIČ Zenon, infmitezimali in paradoks kontinuuma SAŠO D O L E N C Mnenja o tem, kaj je konstitutivno bistvo moderne znanosti, so deljena. Neka- teri prisegajo na znanstveno metodo, drugi menijo, da znanost metode sploh nima, za tretje pa j e znanost kar sinonim za objektivno vednost. Historično je stvar bolj jasna. Temelji moderne znanosti so bili postavljeni v sedemnajstem stole^u v delih Galileja, Keplerja, Descartesa, Leibniza, Newtona in še nekate- rih. Sam pojem narave s e j e takrat namreč bistveno spremenil. Aristotelovo phjsis, katere bistvo je, da j i j e vir gibanja oz. spreminjanja notranji (stvar ima svojo naravo le, če vsebuje počelo lastnega spreminjanja), j e zamenjala gali- lejska narava, kjer telesa nimajo več nobene globine oz. notranje strukture, ampakje vse zvedeno le na kvantitativna medsebojna razmeija fizikalnih koli- čin, ki so formulirana v matematičnem jeziku. V nasprotju s prevladujočim prepričanjem pa argumenti za tako radikal- no spremembo razumevanja narave niso bili pretirano prepričljivi. Težavaje bila namreč v tem, da sama matematika, k i j e v galilejski naravi neke vrste ogrodje sveta, dolgo časa ni uspela formulirati logično konsistentnega for- malnega matematičnega aparata, ki bi omogočal matematizacijo spremenlji- vih naravnih pojavov, še posebej gibanja. Mišljenje gibanja je namreč vedno znova trčilo ob problem neskončne deljivosti kontinuuma, neskončnih zapo- redij ali neskončnih vsot, kar j e problematiziral že Zenon iz Elee v znanih aporijah. Čeprav so se v sedemnajstem stoletju zelo trudili, da bi novo mate- matično filozofijo narave formulirali zgolj z uporabo stare uveljavljene evklid- ske matematike, so vsi takšni poskusi propadli. Nova znanost s e j e morala sprijazniti z dejstvom, da brez uporabe trikov novega infinitezimalnega raču- na, ki na neki način uspe računati tudi z neskončnostmi, ne more formulirati nove fizike oz. galilejske narave. 9 3 S A Š O D O L E N C Paradoks kontinuuma V zadnjih treh knjigah Aristotelove Fizike - ko smo bralci že domači z osnovnimi načeli znanosti o spreminjanju in z analizo osnovnih pojmov te znanosti: neskončnost, mesto, praznina, čas - se avtor loti obravnave treh te- meljnih kontinuumov in relacij med njimi. Trije temeljni kontinuumi so po Aristotelu: razdalja, čas in gibanje, njihove meje pa so točka, trenutek (zdaj) in pa trenutno gibanje. Da si problem kontinuuma malo bolj razjasnimo, si poglejmo najprej nekaj za to vprašanje ključnih definicij iz Aristotelove Fizike (V.3): »Stvari so skupaj glede na lego, ko si delijo isto lego, narazen, ko imajo ločene lege, v stiku pa, ko imajo skupno le svojo skrajnost (mejo).«1 Zaporednost je urejenost po vrsti v zaporedje. Nekaj j e zvezno (konti- nuum), če j e zaporedno in v stiku. Stvar j e torej zvezna, »če so meje, v katerih se katerikoli njeni zaporedni deli stikajo, iste in skupne.«2 Če meje niso skupne, je stvar sicer lahko urejena v zaporedje, a ni zvezna. Primer takšnega zaporedja so števila. So urejena, a se ne stikajo. Točke in števila so diskretne količine in jih j e potrebno razlikovati od zveznih količin geometrije. V aritmetiki ni zveznosti, v geometriji pa je . Kakšno je torej razmeije med točko in črto? Točkaje po Aristotelu nede- ljiva, a ima svojo lego, črta pa je deljiva razsežnost. Z zbiranjem točk, ne glede na to kako daleč gremo, nikoli ne moremo priti do nečesa razsežnega in tako deljivega. Točka ne more biti zvezna s točko. Točkaje lahko le meja (konec, začetek, rez) deljive velikosti, ne more pa biti njen del. Spomnimo se definici- je zveznosti: stvar je zvezna, če so meje, v katerih se katerikoli njeni zaporedni deli stikajo, iste in skupne. Točka nima delov, zato je lahko le cela svoja lastna meja. Če ima več točk skupno mejo, so lahko le vse skupaj v isti legi, saj si drugače ne morejo deliti svoje meje, kar j e v primeru točke kar cela točka. Tu imamo dve na prvi pogled nasprotujoči si tezi: (1) na kontinuumu lahko povsod najdemo le točke; kjerkoli ga prerežemo, j e tam točka, a (2) kontinuum ni sestavljen iz točk, ker točke nimajo razsežnosti. To velja tudi za čas in trenutke, kot za gibanje in trenutna gibanja. Razmeije med točko in kontinuumom ni analogno ne razmerju med delom in celoto, ne razmerju med vsebovanim in vsebujočim. Točko in trenutek lahko razumemo le kot limito (mejo) razdalje ali časa. 1 Aristotel, Fizika, V.3, 226b21. 2 Ibid., 228a8. 9 4 M A N J K O T NEKAJ, A VEČ KOT NIČ: Z E N O N , INFINITEZIMALI IN PARADOKS K O N T I N U U M A To j e temeljni paradoks neskončne deljivosti kontinuuma, ki ga Aristotel sicer eksplicitno ne zapiše v Fiziki, ampak v knjigi O nastajanju in minevanju (1.2, 316al4). Povzemimo le argument: Ce j e črta (kontinuum) neskončno deljiva, potem jo lahko razrežemo na neskončno majhne dele. Zanima nas ali so ti neskončno majhni deli črte (toč- ke) razsežni ali ne? Ponujata se nam dve možnosti: • Ce imajo neskončno majhni deli črte razsežnost, potem jih lahko še na- prej delimo, torej še niso neskončno razdeljeni. • Ce pa nimajo razsežnosti, potem ni jasno, kako lahko iz njih sestavimo razsežno črto, saj vsota nerazsežnih enot ne more biti razsežna: 0 + 0 = 0! Ce je kontinuum sestavljen iz nedeljivih delov, če se ga ne da neskončno deliti, potem sta dve možnosti: nedeljiv del ima neko velikost, a se vseeno ne da več deliti, kar ni smiselno, ali pa nedeljiv del nima velikosti, kjer pa tudi ni jasno kako lahko nekaj brez velikosti sestavi nekaj končno velikega. Poglejmo sedaj, kako Aristotel razreši paradoks kontinuuma? Sekljanje razsežnosti na vedno manjše daljice je za Aristotela neskončni proces. Z vsa- kim razsekom dobimo novo točko (mejo) na črti, ampak še zmeraj imamo med mejami razsežne daljice. V sami črti (razsežnosti) je zmožnost, da jo lah- ko razsekavamo v nedogled. Neskončni proces (potencialna neskončnost) je za Aristotela edina neskončnost, ki lahko obstaja (Fizika III.6). A samo seka- nje j e ustvarjanje točk, gibanje točk ne ustvarja! Temeljna Aristotelova ideja je, da so limite oz. točke le posledica zmož- nosti v kontinuumu, da ga lahko v neskončnost delimo in tako udejanjamo vedno nove meje (točke), ki pa v samem kontinuumu še niso dejanske, am- pak so zgolj možnost. Kontinuum torej ni sestavljen iz točk, čeprav lahko po- vsod, kjer ga prerežemo, najdemo točko. Bistveno je, d a j e ta točka lahko le konec ali začetek intervala, ne more pa biti sama po sebi. Kontinuum vedno sestavljajo intervali, točke pa so le konci intervalov. Ce kontinuum delimo poljubno dolgo, ga lahko razdelimo na poljubno veliko poljubno majhnih intervalov, a to j e neskončni proces. Če se še tako trudimo, interval ne more postati točka. Zvezni interval ima zmožnost, da se neskončno deli, a te zmož- nosti ne more nikoli povsem udejanjiti. Lahko si sicer zamislimo neskončno zaporedje deljenja intervalov, a to je lahko le zaporedje brez konca, ne pa prisotna neskončnost.3 Aristotel j e problem enega in mnoštva v predsokratski filozofiji narave, oziroma kako skupaj misliti manifestacije enega samega primarnega počela (arhe), ki so posledica nekega notranjega vira spreminjanja (physis) v tem po- čelu, rešil z vpeljavo razlikovanja med (z)možnostjo in dejanskostjo. Kpodob- 3 Dedekind uvede definicijo kontinuuma (realna števila) kot množico, ki vsebuje mej- ne točke na vseh rezih. 95 ni rešitvi se zateče tudi pri težavah z neskončnostjo in kontinuumom. Ne- skončnost j e zanj zgolj možnost, nikoli pa dejanskost. Zenonove aporije Aristotelje torej predpostavil, da so čas, prostor in gibanje kontinuumi. V naravi torej ni skokov (kot so domnevali atomisti), ampak vse teče gladko. Prepričanje bil, d a j e s svojo teorijo prostora, časa in gibanja kot kontinuu- mov rešil tudi vse štiri Zenonove aporije (FizikaV1.9), če se seveda strinjamo z njegovo rešitvijo za problem samega kontinuuma.4 Naštejmo vse štiri Zenonove aporije gibanja: • Polovica (dihotomija): gibajoče telo ima v vsaki točki svoje poti do cilja pred sabo še neko razdaljo, ki jo j e mogoče razdeliti na pol. Teh polovic (vedno krajših), ki bi jih telo moralo preiti, da bi prišlo na cilj, j e ne- skončno, zato telo nikoli ne bi prišlo na cilj. • Ah.il: n^hitrejši tekač nikoli ne ujame najpočasnejšega, saj v času, k i j e potreben, da doseže točko, na kateri j e počasni tekač, ta že premeri novo razdaljo in vselej obdrži (sicer vedno manjšo) prednost. • Puščica: iz loka izstreljena puščica v vsakem trenutku zavzema točno dolo- čeno lego; zavzemanje določene lege pa j e mirovanje; izstreljena puščica torej v resnici miruje. • Stadiona ali gibajočih vrst: je malo bolj zapleten, zato več kasneje. Poglejmo si sedaj podrobneje posamezne aporije: Dihotomija in Ahil - Že Aristotel trdi, da temeljita aporiji Ahila in Diho- tomije pravzaprav na istem problemu. Če teče želva s hitrostjo, k i j e enaka polovici Ahilove, imamo povsem analogno situacijo. Kje je problem? Razda- lja, ki j o želi preteči Ahil je kontinuum. Na tem kontinuumu lahko po sami definiciji kontinuuma kjerkoli postavimo zastavico in ga s tem razdelimo na dva dela. Zastavico lahko torej postavimo najprej na polovico celotne proge, potem na polovico zadnje polovice proge in nato na polovico te nove zadnje četrtine in tako naprej v neskončnost, č e j e razdalja, ki j o želi Ahil preteči, res deljiva v neskončnost, čeje kontinuum, potem lahko Ahilu na progi postavi- mo neskončno zastavic oziroma njegovo tekaško progo razdelimo na neskonč- no intervalov. Če hoče preteči to progo, mora preteči vse intervale in pobrati vse zastavice. Ker p a j e zastavic in intervalov neskončno, mora tako opraviti 4 Verjetno najbolj poglobljena študija antičnih virov in kasnejših interpretacij Zenona iz Elee, j e zbrana v knjigi: Maurice Caveing, Zénon d'Etée: prolégomènes aux doctrines du continu: étude historique et critique des fragments et témoignages,]. Vrin, Pariz 1982. 9 6 neskončno opravil, da pride do cilja. Temeljno vprašanje je torej, ali lahko opravi neskončno opravil v končnem času? Problem Ahila je seveda povsem analogen problemu neskončne deljivo- sti kontinuuma. Če je kontinuum neskončno deljiv, potem ga lahko delimo na vedno manjše intervale. V primeru Ahila je to delitev tekaške proge na polovične podintervale. Če bi bilo teh intervalov končno mnogo, težav ne bi bilo. Ahil bi lahko pretekel vse intervale in pobral vse zastavice. Za vsak na- slednji interval bi seveda porabil manj časa, zato bi na cilj prišel povsem regu- larno. Kaj pa, če j e intervalov neskončno? Če želi Ahil preteči razdaljo, mora preteči neskončno intervalov oziroma razsežnih daljic. Težava j e predvsem z zadnjimi intervali tik pred ciljem. Če vzamemo še tako malo razdaljo od cilja, j e v njej še zmeraj neskončno intervalov. Kako je lahko v poljubno majhni razdalji zmeraj neskončno podintervalov? Če ima vsak od intervalov razsež- nost, k i j e večja od točke, potem skupna razsežnost ne more biti poljubno majhna. To, da so vsi intervali večji od točke, p a j e povsem nedvoumno, saj v delitvi intervalov zmeraj delimo nekaj razsežnega na pol. V vsakem koraku dobimo samo dva za polovico krajša intervala, nikoli pa točke oziroma inter- vala, ki ne bi imel razsežnosti. Problem Dihotomije in Ahilaje torej analogen problemu neskončne de- ljivosti kontinuuma. Če znamo rešiti ta problem, potem smo rešili tudi prvi dve Zenonovi aporiji. Prva pot razrešitve paradoksaje, da preprosto zavrnemo razdaljo kot kon- tinuum in rečemo, da razdalja (in čas) ni neskončno deljiva, da na koncu pridemo do nekega »atoma« razdalje, ki ga ni več mogoče razdeliti na polovi- co in ga je moč »prepotovati« le v nekem atomarnem času. V tem primeru vse ostale teze postanejo nepotrebne: ni neskončnega deljenja, zatoje število ko- rakov do cilja končno in paradoks odpade. Vendar Aristotel takšni rešitvi os- tro ugovarja. Gibanje, ki bi aktualiziralo vse vmesne točke se imenuje stakato gibanje. Poudarek vsaki noti v nasprotju z legato gibanjem, ki želi zliti posamezne note v celoto. Stakato gibanje j e skokovito atomistično gibanje; to ni gibanje kot kontinuum, ampak gibanje kot zaporedje. Primer za zaporedje so naravna števila, primer za kontinuum pa daljica. Gibanje je enotni proces, ki ga sicer lahko delimo na podprocese, a podobno kot črte ne moremo sestaviti iz točk, tudi gibanja ne moremo dobiti iz zaporedja stanj. Gibanje je proces oziroma kontinuum. To je tudi srž Aristotelove rešitve prvih dveh Zenonovih aporij. Neskonč- no intervalov, ki jih mora Ahil preteči, j e sicer v sami razdalji, ki je konti- nuum, možnih, a ti intervali so možni zgolj kot neskončni proces delitve. Če bi resnično uspeli postaviti vse vmesne zastavice, bi tudi Ahil potreboval ne- 9 7 S A Š O D O L E N C skončno časa, da bi j ih pretekel oziroma pobral. Vendar bi potrebovali za postavitev vseh zastavic, tudi če bi imeli dovolj majhne za zadnjih nekaj ne- skončno intervalov, bi za to postavitev potrebovali neskončno časa. To bi bil neskončni proces, ki je po Aristotelu sicer možen, je pa neizvedljiv. Ni ga mogoče povsem udejanjiti. Puščica - Argument puščice pravi, da če privzamemo atomarno sestavo časa, j e atomarno tudi gibanje. Atomarno gibanje p a j e mirovanje. Poglejmo! V enem atomu časa vse miruje, saj če bi bilo nekaj na začetku atoma časa drugače kot na koncu, to ne bi bil več atom, ampak bi ga lahko še delili, saj ni enoten. Atome časa si lahko zamislimo kot sličice na filmskem traku. Na vsaki sliki figure mirujejo, torej je samo gibanje tudi atomarno skakanje iz ene mi- rujoče podobe na drugo. Atomarno gibanje ni torej nič drugega kot vsota različnih mirovanj. Vsota mirovanj pa ne more biti gibanje. Stadion - Argument telovadcev v vrstah, ki korakajo po stadionu pravi, da iz neatomarnosti (torej zveznosti) gibanja sledi, d a j e nujno tudi čas konti- nuum. Kaj pravi argument stadiona? Imamo tri vrste telovadcev. Prva vrsta miruje, druga koraka v eno stran, tretja pa z enako hitrostjo v drugo stran. Ob času t so telovadci poravnani kot na prvi sliki. čas t t t t t t t t t — <- t t t t V času t plus en atom časa, so telovadci poravnani kot kaže druga slika. čas t + At t t t t t t * t -> - t t t t Problem paje , da so bili že vmes, med obema časoma poravnani telovad- ci druge in tretje vrste. čas t + At/2 t t t t t t t t -> <- t t t t Če je gibanje zvezno, torej obstaja tudi vmesno stanje, ko sta poravnani samo obe gibajoči se vrsti. Če to stanje obstaja, potem obstaja tudi vmesni trenutek. Če privzamemo atomarnost časa in zveznost gibanja, potem vedno 9 8 M A N J K O T NEKAJ, A VEČ K O T NIČ: Z E N O N , INFINITEZIMALI IN PARADOKS K O N T I N U U M A obstajajo tudi dogodki (npr. poravnave vrst), ki se dogodijo v času, kije manj- ši od atoma časa. Kontinuum gibanja torej implicira kontinuum časa. Ce povzamemo: Zenonove aporije gibanja temeljijo na problemu konti- nuuma, v kolikor razumemo razdaljo, čas in gibanje kot kontinuume. Konti- nuum razdalje in čas kot ne-kontinuum (zaporedje) implicira zanikanje giba- nja (dihotomija in Ahil). Atomizem časa implicira atomizem gibanja, kar po- meni zanikanje gibanja (puščica). Kontinuum gibanja implicira kontinuum časa (stadion). Zenonove aporije pokažejo, da lahko gibanje, kot nujno kon- tinuiran proces, mislimo zgolj z roko v roki s prostorom in časom kot kontu- muumom, sicer so težave.5 Problem kontinuuma, ne katerem so osnovane tudi Zenonove aporije, temelji na problemu, k i je v samem jedru filozofije narave od Talesa naprej: gibanje (spreminjanje, čas...) mora biti kontinuirano, sicer ni gibanje, a kon- tinuum ni misij iv. »Zenonovi argumenti so v neki obliki nudili osnovo za skoraj vse teorije prostora, časa in neskončnosti, ki so jih postavili od njegovih dni do danes.«6 Problem matematizacije kontinuuma: nikakor se ga ne da prešteti Temelj grške matematike je razlikovanje med geometrijo in aritmetiko, med kontinuumom in zaporedjem, med sliko in številom. Antična matema- 5 Zenonova predpostavka je , da praznine ni. Tisto kar je, je polno, saj nikjer ni dela, ki ne bi bil zapolnjen, ker praznine pač ni. To kar je, je kontinuum, kar ne pomeni nič drugega, kot d a j e bivajoče povsod skupaj, da vmes ni nečesa drugega, kar ni bivajoče. Zenon se vpraša, kako uvesti v eno-bivajoče razlike? Kako najti razlike v kontinuumu? Pokaže, da pluralnosti in gibanja v enem-bivajočem kontinuumu ne more biti. Ce lahko potegnemo mejo kjerkoli, če je kontinuum Enega povsod deljiv, potem pade- mo v paradoks kont inuuma. Ce j e črta, k i je najpreprostejši model kontinuuma, povsod neskončno deljiva, potem jo lahko razrežemo na neskončno majhne dele. Če je konti- nuum sestavljen iz nedeljivih delov, če se ga ne da neskončno deliti, potem sta dve mož- nosti: nedeljivi deli imajo neko razsežnost, a se vseeno ne dajo več deliti, kar je nerazum- ljivo, ali pa nedeljivi deli nimajo velikosti, k je r je pa tudi nejasno, saj ne vemo, kako lahko nekaj brez velikosti sestavi nekaj končno velikega. Ce nekaj obstaja, mora imeti razsež- nost. Stvar ima razsežnost samo, če j e iz več delov. Ce j e kontinuum povsod deljiv, torej pademo torej v paradoks. Kaj pa, če j e Eno-bivajoče deljivo zgolj na določenih mestih (v Enem obstajajo torej deli in meje) , potem so ta mesta posebej odlikovana. Tam mora biti nekaj drugače. A drugače j e lahko le po neki lastnosti oz. kvaliteti. To pa ne gre. Da ohranimo enotnost Enega, mora biti to ali povsod nedeljivo ali povsod deljivo. 6 Bertrand Russell, The Problem of Infinity Considered Historically, v zborniku Zona's Para- doxes, Hackett, 2001, str. 54. 9 9 S A Š O D O L E N C tična fizika, katere n^imenitnejši predstavnikje Arhimed, seje ukvaijala le z razmerji med zveznimi velikostni (magnitude kot kontinuumi). Zvezne veli- kosti vseskozi ostanejo nekaj bistveno različnega od števil, kar je temeljna ovi- ra za nastanek matematične fizike v modernem pomenu besede. Historično je bila Aristotelova restavracija intelegibilnosti zveznih konti- nuiranih veličin zelo pomembna. Aristotel pravi, d a j e števna mnogoterost (arithmos) tista, k i jo j e mogoče razbiti na ločene, nezvezne, diskretne dele, medtem ko so magnitude (megethos) zvezne mnogoterosti, k i j ih na ločene sestavne dele ne moremo razbiti. »Potemtakem je določena kolikšnost množica, kadar je števna, medtem koje kolikšnost velikost (megethos), kadarje merljiva. Mnoštvo pase ime- nuje tisto, kar je po možnosti deljivo v dele, ki niso zvezni, velikost pa tisto, kar je deljivo v neprekinjene dele; izmed velikosti paje tista, kije v eni smeri zvezna, dolžina, tista, kije v dveh smereh, širina, tista pa, kije zvezna v treh smereh, globina. Izmed teh kolikosti paje omejena množi- ca število, omejena dolžinaje črta, omejena širinaje ploskev, globina pa je telo.«7 Črte ne moremo razbiti na točke, ampak le na daljice, ki pa niso ločene, ampak se vedno stikajo. V magnitudo lahko vnesemo le mero kot daljico, ki se ponavlja in potem štejemo ponovitve, a se takšna uvedba enote ne izide ved- no, tudi če vzamemo še tako majhno enoto. Tudi z razmeiji med magnitudami, ki niso harmonična, so Grki znali raču- nati. Znali so tudi primeijati razmeija nesorazmernih magnitud. Razmeije dia- gonale proti stranici kvadrataje lahko enako razmerju dveh drugih magnitud, kar so znali dokazati. Razmerja magnitud tvorijo torej mnogoterost, ki je bolj bogata od pitagorejske aritmetične števne mnogoterosti, vendar je ta nova mno- goterost manj abstraktna kot so števila, saj ne nudi univerzalne primeijave med magnitudami, ampak je obtežena z geometrijsko konkretno predstavo. Medse- bojno je mogoče primeijati le magnitude iste geometrijske vrste: črte s črtami, površine s površinami. Poiskati površino ravninskega lika, je pomenilo, najti kvadrat, ki ima enako ploščino kot dani ravninski lik, medtem k o j e poiskati kubaturo nekega telesa, pomenilo, najti kocko s telesu enako prostornino. Metoda izčrpavanja: primerjanje različnih magnitud Za dokazovanje razmerij med istovrstnimi magnitudami, ki pa niso bile več le preproste daljice, ampak tudi krivulje, j e Evdoks uvedel novo metodo 7 Aristotel, Metafizika, 1020al0-14. 1 0 0 M A N J KOT NEKAJ, A VEČ KOT NIČ: Z E N O N , INFINITEZIMALI IN PARADOKS K O N T I N U U M A izčrpavanja. Z njeno pomočjo j e lahko dokazal veliko hipotez o razmerjih med volumni teles ali površinami likov: volumen piramide je enak 1/3 volum- na valja z enako osnovno ploskvijo in višino, razmerje med površinama dveh krogovje enako razmerju med površino kvadratov, ki imata za stranici diago- nali krogov... Ime metode sicer izvira šele iz sedemnajstega stoletja, a jo je natančno opisal že Evklid v XII. knjigi svojih Elementov, kjer je obravnaval po- vršine in volumne likov in teles, kij ih zamejujejo ukrivljene črte ali površine. Metoda izčrpavanja temelji na Arhimedovem aksiomu. Če imamo dve različno veliki magnitudi, potem lahko zmeraj najdemo tako veliko število N, da bo manjša od obeh magnitud, če jo povečamo za N-krat, postala večja od druge magnitude. Na prvi pogledje to nekaj povsem intuitivnojasnega. Manjši magnitudi lahko vedno dodajamo druge enako velike magnitude in jo tako povečamo do poljubne velikosti. Kakor koli že določimo enoto, jo vedno lah- ko pomnožimo do poljubne velikosti. Vendar to v antiki ni bilo nekaj samoumevnega. Težava je bila namreč z mejnimi magnitudami. Recimo kot, ki ga tvori tangenta s krivuljo v neki toč- ki, se je Grkom zdel večji od nič, a hkrati njegovo podvajanje ni moglo tvoriti nobenega drugega večjega kota. Podobno je z deli črte, ki ostanejo, ko jo povsod razrežemo. To kar ostane niso ne točke, ne intervali. To, kar ostane, niso točke, ker imajo razsežnost večjo kot nič, intervali pa niso, ker njihova razsežnost ne more biti nekaj končnega, saj bi to pomenilo, da črte nismo še povsem razdelili. Za te mejne primere Arhimedov aksiom torej ne velja, saj lahko to mejno magnitudo poljubno množimo, a še zmeraj ne bo nekaj konč- nega. Če od magnitude odvzamemo najprej del, ki ni manjši od polovice in potem od tega kar ostane spet del, ki ni manjši od polovice, na koncu ostane magnituda, k i je manjša od katere koli magnitude. Sedaj predpostavimo, da že vemo, d a j e razmerje površine dveh enakih mnogokotnikov enako razmer- j u kvadratov njunih premerov. To smo recimo že dokazali in za like z ravnimi mejami to ni težko. Če torej za kroge to pravilo ne velja, potem je med dejan- sko površino kroga in površino, ki bi zadostila enačbi, neka razlika. S poligoni pa se lahko krogu približamo tako, da bo razlika površin manjša od katerekoli še tako majhne magnitude. Če je torej površina kroga, ki jo napoveduje enač- ba, manjša od kroga, j o bomo torej v nekem koraku dodajanja poligonov nuj- no presegli, čeprav kroga še ne bomo prekrili. To pa vodi v protislovje, saj bi enak poligon, k i j e manjši od kroga moral biti hkrati tudi večji. Metoda izčrpavanja omogoča, da krivo črto razumemo kot sestavljeno iz kratkih ravnih odsekov, ki imajo velikost, a so poljubno majhni. Kakršno koli odstopanje od krivine že določimo, zmeraj bomo našli dovolj razdrobljenega 1 0 1 S A Š O D O L E N C člana zaporedja, ki bo krivini bolj podoben, kot smo določili, d a j e največje dopustno odstopanje. Z metodo izčrpavanja lahko primerjamo dolžine, površine ali volumne ukrivljenih črt, površin ali teles z zaporedjem včrtanih in očrtanih ravnih li- kov. Da j e razmerje površine dveh krogov enako razmerju kvadratov njunih premerov, lahko dokažemo tako, da krogu včrtujemo in očrtujemo pravilne mnogokotnike. V vsakem koraku podvojimo število stranic in tako razliko med površino kroga in površino mnogokotnika v vsakem koraku zmanjšamo za več kot polovico. Kakršno koli še tako majhno razliko med površino kroga in površino mnogokotnika določimo, vednojo lahko z dodajanjem novih stra- nic presežemo. Infinitezimalni račun Če bi v zgodovini matematike iskali nekaj temeljnih mejnikov, ki so po- membno vplivali na njen razvoj, bi verjetno zmagala naslednja trojica: Evkli- dova grška sinteza takratnega matematičnega znanja (300 pr. n. š.), infinitezi- malni račun in pojem funkcije (okrog leta 1700) in pa teorija množic (konec 19. stoletja). To so trije ključni dogodki, ki so zamajali same temelje matema- tične znanosti in pri vseh je bil ključen spopad z matematično neskončnostjo, ki sojo vedno uspeli nekako ukrotiti. Grško krizo matematike je povzročilo sesutje pitagorejskega programa identifikacije geometrije (pojavni svet) in teorije števil (intelegibilna bistva sveta). Pitagorejski program, po katerem bi vso matematiko (predvsem geo- metrijo) prevedli na teorijo števil kot mnogoterosti enot, je propadel. Pitago- rejci so zgroženi spoznali, da lahko med razdaljami v pravilnih likih najdemo tudi iracionalna razmerja, ki niso razmeija enot. Intelegibilno bistvo sveta torej ne more biti harmonija celih števil kot mnogoterosti enot, če je v pojav- nem svetu (geometrija) nekaj, kar se na to bistvo sveta ne da zvesti. Grki so rešili problem tako, da za osnovo niso vzeli števil kot mnogoterosti enot, am- pak magnitude kot osnovne elemente geometrije. Evklid je za temelj vzel mag- nitude (daljice) in aritmetiko prevedel na geometrijo, a tako izgubil abstrakt- no moč števila. Razmerja med magnitudami so sedaj lahko tudi nesoizmerna (iracionalna), vendar so možna le med magnitudami iste geometrijske vrste. Enotnega polja števila, ki bi omogočal univerzalno primerjavo količin, tako ni bilo več.8 8 Podobno kot je eleatska kritika sesula hilozoistično fizikalno pojasnitev sveta, j e tudi pitagorejsko številsko harmonijo kozmosa povozilo odkritje iracionalnih razmerij, ki niso harmonična. Ceje bil pri fizikalnem pristopu problem, kako v osnovni element, oziroma 1 0 2 M A N J KOT NEKAJ, A VEČ K O T NIČ: Z E N O N , INFINITEZIMALI IN PARADOKS K O N T I N U U M A Grki so problem v teoriji z neskončnostjo v iracionalnih razmerjih števil razrešili tako, da so se oprli na jasno in nazorno predstavljivo geometrijo. Tako so lahko z analogijo števil kot daljic prišli v matematiki mnogo dlje kot bi zgolj s pojmom števila kot mnogoterosti enot. Vendar so morali plačati davek, saj tesna navezava teorije na konkretno geometrijo ni dopuščala, da bi lahko govorili o npr. magnitudi, ki ustreza razmerju intervala časa in interva- la razdalje, ali pa volumna in površine telesa. Magnitude so bile le razmerja med geometrijsko (prestavljivo) istovrstnimi objekti. V prvi polovici sedemnajstega stoletja se je matematika, po dolgem ob- dobju vegetiranja, spet zelo hitro razvijala. Takratni matematiki so se ubadali predvsem s problemi študija krivulj in s poskusi matematizacije gibanja. Iskali so tangente, površine in ekstreme krivulj, reševali inverzni problem tangente in se ukvarjali s kinetičnimi problemi, kako iz enačbe, ki opisuje spreminjanje razdalje s časom izračunati trenutno hitrost in pospešek. Ob reševanju teh problemov so spotoma iznašli veliko ad hoc novih praktičnih metod, ki danes spadajo v področje infinitezimalnega računa.9 Splošno teorijo infinitezimal- nega računa sta neodvisno drug od drugega razvila šele Newton in Leibniz, a kake bistveno večje eksaktnosti v samo teorijo nista vnesla. Predvsem sta poe- notila mnoge že prej znane infinitezimalne metode in pokazala, da vsi ti prob- lemi temeljijo na eni in isti matematični osnovi novega računa, ki se ukvarja z neskončno majhnimi količinami (infinitezimali). Newton je svojo verzijo metode o računanju s fluksijami in fluenti10 razvil v to, kar obstaja, ki j e Eno, uvesti raznolikost, mnoštvo, je pri pitagorejskem pristopu problem, da mnoštvo števil ne pokrije vsega mnoštva v svetu. Ce j e pri fizikalistih prob- lem, kako priti od enega do mnoštva, j e pri pitagorejcih problem, kako shajati zgolj z eno vrsto mnoštva. V svetuje, kot kaže, še neko drugo mnoštvo, ki ni aritmetično. Aritmetično mnoštvo je mnoštvo dodajanja enot. Števila so množice razločljivih enot, kij ih lahko štejemo. Vse kar lahko preštejemo je števno mnoštvo. Ampak vsega v svetu ne moremo prešteti. Atomizem j e neke vrste pitagorejski pristop k zgradbi sveta znotraj fizi- kalne perspektive. Pri atomizmu so enote materije ločene s praznino, zato jih lahko šteje- mo. Aritmetična mnogoterost je v svetu atomov edina mnogoterost. 9 Gilles Persone de Roberval (1602-75) in Evangelista Torricelli neodvisno iznajdeta kinematično metodo za določanje tangent: krivulja naj bo generirana preko dveh znanih neodvisnih gibanj. Tangento lahko določita preko paralelograma hitrosti obeh gibanj. Pierre Fermat odkrije univerzalno metodo iskanja ekstremov krivulj, ki praktično deluje, a formalno ni povsem dokazana. Galileo Galilei načrtuje knjigo o nedeljivih enotah (indi- visibles), a j e nikoli ne dokonča, vendar svoje ideje prenese na učenca Bonaventure Cava- lierija (1598-1647), ki o tej temi napiše knjigo Geometria indivisibilibus, v kateri površino obravnava kot sestavljeno iz nedoločenega števila vzporednih daljic, volumen pa iz nedo- ločenega števila vzporednih ravnih ploskev. Descartes iznajde analitično geometrijo, s pomočjo katere lahko geometrijske probleme prevede na algebraične. 10 Newton obravnava »fluent« (tek) in »fluksijo« (hitrost teka) kot spremenljivki anali- tične geometrije, ki se s časom spreminjata. Fluksija opisuje mero spreminjanja (odvod) fluenta. 1 0 3 S A Š O D O L E N C že v letih 1664-1666, ko seje pred kugo za nekaj let umaknil iz Cambridgea v domači Woolsthrope, vendar je še dolgo zatem ni objavil. Leibniz j e na idejo diferencialnega računa prišel šele desetletje za Newtonom leta 1675. Svoja spoznanja j e v obliki dveh člankov objavil v reviji Acta erucLitorum (1684 in 1686), a sta ostala nekaj let skoraj neopažena. Šele brata Jacob in Johann Bernoulli sta po dolgem študiju leta 1690 prišla Leibnizovima člankoma do dna in menila, da novo računsko metodo končno razumeta. Leta 1696je izšel že prvi učbenik infmitezimalne matematike Analyse des infiniment petits, ki ga je pod svojim imenom izdal Guillaume F. A. l'Hôpital, čepravje bil sestavljen predvsem iz zapiskov zasebnih učnih ur, ki jih je v zgodnjih 1690-ih poslušal pri Johannu Bernoulliju. Prej dokaj slabo povezane metode računanja z infi- nitezimali, j e v urejeno celoto spravil šele Leonhard Euler.11 Težave računanja z infinitezimali Kaj je torej temeljna težava infinitezimalnega računa? Poglejmo si naj- bolj preprost primer, ki ga predstavlja enakomerno pospešeno gibanje (npr. padanje kamna v vakuumu) in na konkretnih težavah spoznajmo probleme, s katerimi se srečamo, če računamo s pomočjo infinitezimalnih količin. Razda- lja, ki jo prepotuje prosto padajoč kamenje sorazmerna kvadratu časa, ki ga kamen porabi za padanje: x ( ' ) = ' 2 Zanima nas, kako se s časom spreminja hitrost kamna v primeru, da za prepotovano razdaljo velja zgornja enačba. Hitrostje definirana kot razmerje med intervalom razdalje in intervalom časa: kolikšno razdaljo prepotuje ka- men v določenem času: V ) ~t 2 I V dveh trenutkih izmerimo prepotovani razdalji kamna x(t) in x(tj) in izračunamo povprečno hitrost, ki jo j e imel kamen med trenutkoma tl in t2. Vendar smo tako določili le povprečno hitrost na določenem časovnem inter- valu. Nas pa zanima hitrost v posameznem trenutku, ne le povprečna hitrost na določenem intervalu med trenutkoma t] in tr/ Radi pa bi poznali hitrost, ki ni povprečje na nekem intervalu časa, ampakje trenutna hitrost v točno dolo- čenem trenutku. Do trenutne hitrosti lahko pridemo le tako, da interval, v katerem računamo povprečno hitrost, zmanjšamo do minimuma. Idealno bi bilo, če bi ga lahko zmanjšali kar na točko, k i je brez razsežnosti. Vendar bi 11 Klasična zgodovina infinitezimalnega računa j e knjiga: Carl B. Boyer, The History of the Calculus and Its Conceptual Development, Dover, 1949. 1 0 4 M A N J K O T NEKAJ, A VEČ K O T NIČ: Z E N O N , INFINITEZIMALI IN PARADOKS K O N T I N U U M A tako izgubili sam interval, ki pa ga potrebujemo, saj nastopa v sami definiciji hitrosti (hi trost je razmerje intervala razdalje proti intervalu časa). Temeljna ideja infrnitezimalnega računaje proces limite. Problem rešuje tako, da vzame najprej nek končno velik interval in zanj izračuna vrednost izraza, potem pa ta interval postopno zmanjšuje in opazuje, kako se spremi- nja vrednost izraza. Če se vrednost z manjšanjem intervala približuje eni in isti vrednosti, potem privzame, da bi bila vrednost izraza, če bi interval zmanj- šali do točke, kar enaka vrednosti, kateri se izraz približuje z manjšanjem in- tervala. Poglejmo si to na našem konkretnem primeru. Določimo, da želimo vedeti, kakšna je t renutna hitrost padajočega kamna v času t. Za interval vza- memo trenutka t 'm t+ dt: t2=t + dt Ker poznamo enačbo spreminjanja razdalje padajočega kamna s časom: x(t) = t2, lahko vrednosti iz enačbe vstavimo v definicijo hitrosti: v ( f ) - *{t + dt)-x(t) (t+dtf-t2 t2 -i, dt dt Izraz nato malo preuredimo: . , {t+dtf-t2 v(r) = - v ' dt _t2 + 2t-dt + dr-t2 dt 2 t-dt + dt2 dt = ( & + * ) * § Dobili smo enačbo za trenutno hitrost v odvisnosti od časa v(t) za primer enakomerno pospešenega gibanja. Ključno vprašanje sedaj je, kaj storiti z in- tervalom dt, ki še nastopa v enačbi? Zanima nas trenutna hitrost v času t, zato želimo, d a j e izraz dt čim manjši. Najraje bi videli, če velikosti sploh ne bi imel, saj tako hitrost ne bi bila več povprečje na nekem končno velikem intervalu dt, ampak hitrost v samem trenutku t. Vendar vrednosti za dt ne moremo kar preprosto postaviti na 0, saj bi zašli v težave. Poglejmo zakaj? V primeru, da bi postavili vrednost za dt = 0, bi imel zgornji izraz za tre- nutno hitrost naslednjo obliko: v(f) = (2 f+0)x^ »Izumitelji« infrnitezimalnega računa so ničle v zgornjem izrazu prepro- sto okrajšali in ostala jim je naslednja formula za trenutno hitrost: v(i) = 21 1 0 5 S A Š O D O L E N C ki je sicer res »prava«, a krajšanje ničel v zgornjem izrazu j e popolnoma skregano z osnovnimi pravili matematike. Če dopustimo, d a j e vrednost izra- za = i, kar smo storili v zadnjem koraku, potem matematika ne deluje več, saj lahko iz njega izpeljemo povsem absurdne rezultate. Poglejmo preprost primer: 0 = 0 2 x 0 = 3 x 0 2x0 _ 3x0 ~0 r 2 x ° = 3 x ° 0 0 2x1 = 3x1 2 = 3 Iz predpostavke, d a j e jj- = i, smo izpeljali, d a j e 2 = 3, kar lahko pomeni le, da nekaj z našim osnovni izrazom ni v redu.12 Vrednosti intervala dt torej nikakor ne moremo postaviti na nič, saj to vodi v nesmisel. Interval dt mora biti večji od nič, da lahko ulomek okrajša- mo: ^ = 1, dt > 0 dt — = nedoločeno, dt = 0 dt Vendar nastopi v izrazu za trenutno hitrost težava, ko privzamemo, d a j e dt> 0, saj sedaj ne moremo intervala ¿i zanemariti v prvem delu izraza, ko j e dodan vrednosti trenutne hitrosti.13 Temeljna težava infinitezimalnega r ačuna je torej, da so nekatere količi- ne (infinitezimalne količine ali infinitezimali) lahko v istem izrazu enkrat za- nemarljivi, torej lahko njihovo vrednost postavimo na nič, drugič pa je vse narobe, če njihovo vrednost postavimo na nič.14 »Priročno je imeti neskončno majhne količine za upoštevanja vredne, ko iščemo njihova razmerja, in zavržemojih lahko vedno, ko se nahajajo zraven zanje neprimerno večjih količin. Tako lahko dxv izrazu x + dx 12 Zanimivo je, da je L. Euler razumel infinitezimalni račun prav kot metodo določanja vrednosti izrazu 13 Kako j e iznajdba infinitezimalnega računa neposredno vplivala na znanost o gibanju, opisuje Michel Blay v knjigi La naissance de la mécanique analytique, PUF, Pariz 992. 14 Integriranje je postopek, ko površino razdelimo na infinitezimalne dele in j ih sešte- jemo. Vsota skoraj neskončno skoraj niča j e lahko nekaj končnega. Pri odvajanju gleda- mo koeficient dveh infinitezimalno majhnih količin. Skoraj nič delimo s skoraj ničem in lahko dobimo nekaj končnega. 1 0 6 M A N J KOT NEKAJ, A VEČ K O T NIČ: Z E N O N , INFINITEZIMALI IN PARADOKS KONTINUUMA zavržemo. Vendar je drugače, če iščemo razmerje med x+ dx in x. Po- dobno izraza x dx in dx dx ne moreta stati skupaj. «15 V prvem učbeniku diferencialnega računa je bila uporaba infinitezima- lov še bolj nejasno definirana: »Postulat I: Dve količini, ki se razlikujeta le za neskončno majhni del, lahko pri uporabi medsebojno zamenjujemo oziroma imamo lahko ko- ličino, ki se poveča ali zmanjša za neskončno majhni del, za nespreme- njeno.«16 Tudi sam Leibniz je v mnogih pismih pojasnjeval naravo infinitezimala in tako prepričeval kolege, d a j e uporaba neskončno majhnih količin smisel- na: »Neskončno majhno ni preprosto absolutni nič, ampak relativni nič ozi- roma izginjajoča količina, ki še ohranja karakter tega, kar izginja.«17 Morda najbolj znano kritiko infinitezimalnega računa je leta 1734 spisal George Berkeley in začel dolgo trajajočo debato o trdnosti osnov infinitezi- malnega računa. V spisu The Analistje povzel takratno znanje o infinitezima- lih in pokazal na nejasnosti in nedoslednosti pri njihovi uporabi. Sprašuje se po naravi infinitezimalov in stopnji njihove realnosti: »In kaj so te fluksije? Hitrosti izginjajočih prirastkov? In kaj so sami ti izginjajoči prirastki? Niso ne končne količine, ne neskončno majhne količine, a tudi nič ne. Ali jih ne bi raje imenovali duhovi umrlih koli- čin?«18 Čeprav so rezultati, do katerih pride infinitezimalni račun, morda pravi, pa metoda po Berkelyjevem mnenju vsekakor ni dobro osnovana: »Če bi napravil zgolj eno napako, ne bi prišel do resnične rešitve prob- lema. Ob dvojni napaki pa lahko prideš do resnice, čeprav ne do znano- sti.«19 15 Leibniz v pismu Wallisu 30. marca 1690; Math. Schriflen, 4, 63. Citirano po Morris Kline, Mathematical Thoughts from Ancient to Modem Times, vol. I, Oxford University Press, 1974, str. 384. 16 l'Hospital: Analyse des infiniment petis. Citirano po C. Houzel et. al.: Philosophie et calcul de l'infini, François Maspero, Pariz 1976, str. 212. 17 Leibniz v pismu Guidu Grandiju; Math. Schriften, 4, 218. Citirano po Morris Kline, Mathematical Thoughts from Ancient to Modern Times, vol. I, Oxford University Press, 1974, str. 387. 18 George Berkeley, The Analyst, par. 35. Citirano po zborniku From Kant to Hilbert, vol. I, str. 81. 19 George Berkeley, The Analyst, par. 22. Citirano po zborniku From Kant to Hilbert, vol. I, str. 72. 1 0 7 S A Š O D O L E N C Novoveška kriza matematike se je pojavila, ko so matematiki spoznali, da je jezik za opis naravnega gibanja (matematična fizika) novi inflnitezimalni račun, ki pa ga takrat (še) niso znali jasno formulirati. Račun j e namreč teme- ljil na skrivnostnih neskončno majhnih količinah (infinitezimali), ki so imeli neko razsežnost, a ta je bila neskončno majhna. Če so se Grki pri spopadu z iracionalnimi razmerji lahko iz golega mišljenja zatekli na pomoč k nazorni geometrijski predstavi, to pri problemu z infinitezimali ni bilo več mogoče. Infmitezimalovsi ni mogoče geometrijsko predstavljati, vendar bi to matema- tiki še nekako sprejeli, če tudi pri samem formalizmu ne bi bilo težav. Infini- tezimale lahko namreč nekje v računu zanemarimo, drugje p a j e njihova veli- kost ključnega pomena. Zakaj je tako, pa takrat zares ni vedel nihče. Temelj- ni problem matematike v osemnajstem stoletju j e bil torej: kako postaviti infl- nitezimalni račun na trdne temelje. Ker ti temeljni ne morejo biti nazorno geometrijski,je torej gotovost potrebno najti v formalizmu. Uporaba infinite- zimalov mora imeti natančna pravila, ki so medsebojno konsistentna.20 Bistven mejnik v reševanju osnov infmitezimanega računa je predstavlja- la vpeljava pojma limite21 in prehod od matematike spremenljivih količin in njihovih infinitezimalnih delov, k matematičnim funkcijam kot objektom, s katerimi se ukvaija inflnitezimalni račun. S tem prehodom so se matematiki uspeli izogniti mnogim težavam z infinitezimali in uspeli zgraditi t rdne osno- ve za infinitezimalno matematiko in tako posredno tudi za vso moderno fizi- ko. * * * Čeprav seje morala matematika distancirati tako od naivnega pitagorejs- tva, k i j e števila videl empirično v svetu (grška matematična revolucija), kot tudi od intuicije, k i je matematiko razumela kot »odraz strukture mišljenja« (novoveška matematična revolucija), težavam povezanim s aporijami konti- nuuma, ni mogla uiti. Celo več, te težave so bile ves čas v jed ru njene proble- matike. Vendar je matematika, neizogibnim težavam navkljub, uspela razviti 20 Tretja velika kriza v zgodovini matematike nastopi ob koncu devetnajstega stoletja, ko tudi konsistentnost kot kriterij za dobro osnovanost teorije ni več zanesljiva (Russell sesuje Fregeja, Godel sesuje Hilberta; paradoksi teorije množic). 21 Problematično končno vrednost (limito) mislimo kot tisto, kamor se zaporedje ste- ka, čeprav zares tja nikoli ne pride. Limita j e definirana kot stekališče zaporedja. Točka a je limita zaporedja, če v vsaki njeni okolici ležijo skoraj vsi členi zaporedja (zunaj j ih j e le končno mnogo). Na problematično mesto postavimo nadomestek (limito), ki se prilega sosedom, sam pa ni proizveden na enak način. Ko na nekem mestu metoda odpove, po- gledamo kakšne rezultate daje metoda za vrednosti v bližini in iz njih določimo, kaj bi nam ustrezalo, da bi metoda dala kot rezultat na mestu, kjer sama metoda nima rezulta- tov. Če nam katera vrednost ustreza, potem določimo to kot limito metode na tem mestu. Limita j e kot slika, ki j o obesimo na luknjo v steni. Tako vse izgleda lepo, a za sliko j e še vedno luknja. 1 0 8 M A N J KOT NEKAJ, A VEČ K O T NIČ: Z E N O N , INFINITEZIMALI IN PARADOKS KONTINUUMA metodo računanja z infinitezimali, ki deluje. Matematika paradoksa konti- nuuma sicer ni razrešila, ga je pa uspela matematizirati. Literatura Aristotel, Metafizika, (prevedel V. Kalan), Založba ZRC, Ljubljana 1999. Aristotle, Physics, (prevedel R. Waterfield), Oxford University Press, 1999. George Berkeley, »The Analyst«. Citirano po zborniku W. Ewald (ur.), From Kant to Hilbert, vol. I., Clarendon Press, Oxford 1999. Michel Blay, La naissance de la mécanique analytique, PUF, Pariz 1992. Carl B.Boyer, The History of the Calculus and Its Conceptual Development, Dover, 1949. Maurice Caveing, Zénon d'Elée: prolégomènes aux doctrines du continu : étude hi- storique et critique des fragments et témoignages, J. Vrin, Pariz 1982. C. Houzel et. al., Philosophie et calcul de l'infini, François Maspero, Pariz 1976. Morris Kline, Mathematical Thoughts from Ancient to Modern Times, vol. I, Ox- ford University Press, 1974. Bertrand Russell, »The Problem of Infinity Considered Historicaly«; v zborni- ku Zeno's Paradoxes, Hackett, 2001. 1 0 9 ESTETIKA Filozofski vestnik Letnik/Volume XXIII • Številka/Number 3 • 2002 • 113-120 EKSPOZICIJSKI ČAS, AVRA IN TELEROBOTIKA MARINA GRŽINIČ MAUHLER V tekstu se bom osredotočila na pojmovanje časa in razmeija do napak v od- nosu do novih teleprezenčnih tehnologij. Lotila se bom razmerja med časom osvetlitve in fotografsko avro v kontekstu internetne telerobotike. Obravna- vam estetski, politični, umetnostni in epistemološki naboj tehnološkega pre- hoda od večurne osvetlitve (ekspozicije) k takšni, ki zajame zgolj nekaj delcev sekunde; to za Walteija Benjamina pomeni postopno ločitev »avre« od podo- be. Poleg tega razpravljam o tem, kako trenutne omejitve telerobotske tehno- logije — zamiki pri prenosu, zasedene zveze na strani ponudnikov storitev, »sesuvanje« spletnih iskalnikov - pravzaprav obnavljajo avro, s tem pa tudi naš občutek za prostor in čas. Torej premišljujem o spoznavnih temeljih Interneta - svetovnega med- mrežja danes, in še posebej o tem kako z računalniško vodeno robotiko lahko presegamo meje lastnega vedenja in ustvarjamo nove oblike nematerialne prisotnosti. Zato se tudi govori o telerobotiki in teleepistemologiji, ki bi ju lahko, kot v primeru televizije (ki združuje grško predpono tele - oddaljen in besedo vizija - pogled, iz česar nastane oddaljena oziroma virtualna možnost gledanja), prevedli kot daljinsko vodeni roboti in na daljavo ustvarjeni pogoji spoznanja (teleepistemologijaje skovanka iz tele - oddaljen in epistemologi- ja - v filozofiji, znanost o človeškem spoznanju, filozofija znanosti). S tem se odpre tudi tretji člen - teleprisotnost (v angleškem izvirniku telepresence), od- daljena oziroma virtualna prisotnost, k i je nova oblika navzočnosti in se us- tvarja s pomočjo računalnika, ki gibe in akcije prenaša na daljavo s časovnim procesorjem, ne da bi se dejansko prostorsko premikali. Eno od večjih razočaranj, ki ga ustvarja interaktivnost na medmrežjuje, da teleprisotnost v resnici ni prisotnost. Drži pa, da so nekateri bolj zanimivi medijski projekti spremenili naše predpostavke o prisotnosti, predvsem pa občutek, da smo lahko s pomočjo računalnika morda zares navzoči nekje tam zelo daleč. Vse to j e pospešilo debato o kvalitativni drugačnosti med dvema 1 1 3 M A R I N A G R Ž I N I Č M A U H L E R bistveno različnima načinoma komunikacije in interakcije - simulirano in na daljavo vodeno in tisto intersubjektivno (telo ob telesu) - vsako pogojuje mno- žica faktoijev, kot so tehnologija, razred, rasa, geografija, jezik, itd. »Sum«, ki se ob takšnem razlikovanju ustvarja ni samo zadeva tehnologije, pač pa j e tudi družbeno proizveden. Težave računalniško posredovane komunikacije so delno tudi rezultat težko določljivega statusa telesa v tej interakciji, ali, drugače rečeno, stanja utelesitve. Kako lahko opišemo utelesitev tedaj, ko imamo opravka s tehnolo- gijami ko t je Internet? 1. Izhlapevanje avre od fotografije do videa Benjamin v spisih »Mala zgodovina fotografije« (1931)' in »Umetniško delo v času svoje tehnične reprodukcije« (1936)2 trdi, da reproduciranje uni- či »avro« objekta. Walter Benjamin razlikuje med družbeno-zgodovinsko iz- kušnjo fotografske reprezentacije in estetsko kontemplacijo. Avro opredeli kot »enkratni obris daljave, pa naj bo še tako bližnja«3 in trdi, da je šele razpad avre prinesel moderno, omejeno pojmovanje prostora. To ilustrira z zgledom, v katerem izkusimo minevanje časa v naravi: »Med počitkom v poletnem opold- nevu slediti gorskemu hrbtu na obzoiju ali veji, ki meče senco na opazovalca, dokler trenutek ali ura ne postaneta del njunega obrisa — to pomeni dihati avro teh gora, te veje.«4 Benjamin se v »Mali zgodovini fotografije« usmeri na to, kako je vpraša- nje časa zaznamovalo evolucijo zgodnje fotografije. Na tem mestu navajam zgoščeno, vendar učinkovito predstavitev D. N. Rodowicka: Ne indeksnost fotografije ne njene ikonske značilnosti Benjamina niso fascinirale tako kot časovni interval, zaznamovan z osvetlitvijo. Benja- min je v tehnološkem prehodu od osvetlitve, ki je zahtevala več ur, do osvetlitve, ki zajame samo nekaj delcev sekunde, videl postopno izhlape- vanje avre s podobe. Ideja o avri, o kateri govorimo, je očitno povezana z Bergsonovo durée. Po Benjaminu: daljši ko je čas osvetlitve, večja je možnost, da bo avra okolja - zapletena časovna razmerja, vtkana v figu- re, kijih predstavlja - pronicala v podobo, se zajedala v fotografsko ploš- 1 Walter Benjamin, »Mala zgodovina fotografije,« prev. Alenka Mercina, v: Izbrani spisi, Studia humanitatis, Ljubljana, 1998, str. 87-111. 2 Walter Benjamin, »Umetnina v času, ko j o j e mogoče tehnično reproducirati,« prev. Janez Vrečko, v: Izbrani spisi, Studia humanitatis, Ljubljana, 1998, str. 147-176. 3 Benjamin, »Mala zgodovina fotografije,« str. 97. 4 Prav tam. 1 1 4 E K S P O Z I C I J S K I Č A S , AVRA IN T E L E R O B O T I K A čo. (...) Ali določneje, časovna vrednost tega intervala določa kvalitativ- no razmerje med časom in prostorom na fotografiji. V evoluciji od dol- ge do kratke osvetlitve so imele delitve časa za posledico kvalitativne spremembe v prostoru: občutljivost na svetlobo, določnejše žarišče, ek- stenzivnejša globina polja in, kar je značilno, fiksiranje gibanja. Proti- slovno, toda po Benjaminuje podoba s tem, ko so ikonske in prostorske značilnosti fotografije s krajšanjem osvetlitve postajale čedalje natanč- nejše, izgubila svojo časovno zasidranost v izkušnji trajanja in tudi fasci- nan tno nedoločnost svoje »avre.«5 Zanima me prav to krčenje časa osvetlitve, to pa zato, ker oriše proces bri- sanja, željo, da bi se znebili gibov, kijih ni mogoče nadzirati, in nepopolnosti, značilnih za dolge čase osvetlitve. Danes smo priča nenehnemu krajšanju, zgoš- čanju časa osvetlitve. To krajšanje časa osvetlitve je proces čiščenja, pri katerem puščamo za sabo napake, kot so zamegljenost, nejasno žarišče in druge nepo- polnosti, ki se vtihotapijo, kadar imamo opraviti z dolgimi časi osvetlitve. Zdaj ko je vse več naših podob računalniško ustvarjenih, televizijo in radio pa vse bolj prežema skorajda takojšnja hitrost kalkulacije, smo priča čedalje bolj natančni in popolni estetski sterilizaciji podobe. V virtualni resničnosti se izgubi telesnost povezave med podobo in realnos^o-časom. Zamegljenost in druge nepopolnosti podobe, ki so bile dokaz minevanja časa v realnem svetu, so v celoti izginile iz idealiziranih podob virtualne resničnosti. Nepopolnosti zgodnje fotografije so opazovalcu omogočale, da je našel načine, kako ustvarja- ti prostor v času. Toda s kolapsom časa osvetlitve (v primeru računalniško us- tvarjenih podob virtualne resničnosti ga tako rekoč ni več) gre podoba skozi proces popolne sterilizacije. Benjamin je predvidel prihodnost fotografije, nje- no nezmožnost, da bi opravila z neuspehom, napakami, škartom: Toda zdaj skušajmo slediti bodočemu razvoju fotografije. Kaj vidimo? Bila je čedalje bolj prefinjena, čedalje modernejša, to pa ima za posledico, da je nezmožna fotografirati stanovanjsko hišo ali kup smeti, ne da biju preob- likovala. Če rečnegajezu ali tovarne električnih kablov niti ne omenjam: zdaj lahko fotografija pred njima reče samo: »Kako čudovito.« »Svet je čudovit« - tako se glasi naslov znamenite Renger-Patzscheve knjige slik, v kateri si lahko ogledamo novo Fotografijo objektivnosti na njenem vr- huncu.6 Uspeloji je, da je skrajno revščino, s tem ko jo je obravnavala na 5 D. N. Rodowick, Gilles Deleuze's Time Machine, Duke University Press, Durham in Lon- don, 1997, str. 8-9. 6 Albert Renger-Patzsch, Die Welt is Schön, ur. Carl Georg Heise, Kurt Wolff Verlag, München, 1928. Za novejšo objavo Renger-Patzschevih fotografij glej Ann in Jürgen Wil- de (ur.), Albert Renger-Patzsch: Photographer of Objectivity, MIT Press, Cambridge, Massachu- setts, 1998. 1 1 5 M A R I N A G R Ž I N I Č M A U H L E R moden, tehnično popoln način, spremenila v objekt užitka. Kajti če je ekonomska funkcija fotografije v tem, da ob pomoči modnega procesira- nja oskrbi množice s stvarmi, ki so se prej izmikale množični potrošnji - Pomlad, znani ljudje, tuje dežele - , tedaj je ena od njenih političnih funk- cij, da z modnimi tehnikami od znotraj obnovi svet, kakršen je.7 Tendenca, ki j o je zaznal Benjamin, se je s pr ihodom digitalnih medijev le še okrepila. Podobe, ki se pojavljajo na naših videomonitoijih, so jasne, čiste in neogrožajoče. Digitalno podobje s svojo omejeno ločljivostjo, z živah- nimi barvami in s stiliziranimi podobami pomeni nadaljevanje procesa sterili- zacije, ki ga je Benjamin opazil že pri fotografiji. Proces sterilizacije je dosegel vrhunec konec osemdesetih let 20. stoleya z abstraktnimi podobami zalivske vojne, že desetletje po tej vojni p a j e sledilo na- daljevanje: ne moremo »pozabiti« posega Zahoda, ko je šlo za Kosovo. Temu procesu strateške evakuacije posredovane podobe bi zlahka dodali Natovo bom- bardiranje Jugoslavije kot poseg, katerega razlogi niso bili specifični ekonom- sko-strateški interesi, marveč preprosto dejstvo, da je Srbija kruto kršila temeljne človekove pravice albanske manjšine, živeče na Kosovu, ozemlju, kije del Srbije. Danes smo priča nadaljevanju celega niza evakuacije podob v tako imenovani postmoderni vojni. Carlo Formenti tako meni, da o zalivski vojni ne bi smeli razmišljati kot o tretji svetovni vojni, marveč kot o prvi postmoderni vojni.8 Obilje takšnih »čistih« podob je v ostrem nasprotju s pomanjkanjem in- formacij o »umazani« in še kako realni vojni v Bosni in Hercegovini (1992- 1997); pri poročanju o tej vojni so namesto živih uporabljali stare televizijske podobe in glasove radioamaterjev. Travmatična lekcija zadnjih ameriških vo- jaških posegov - od operacije Puščavska lisica proti Iraku s konca osemdese- tih let 20. stoletja do poznejšega bombardiranja Jugoslavije - j e v tem, da nakazujejo novo dobo, ko gre za raven vidnosti, umazanosti in števila žrtev v postmodernih vojnih bitkah, v katerih sila, ki napada, deluje pod nenehnim pritiskom, da lahko opravi brez žrtev, da lahko opravi brez podob neposred- nega uničenja, krvi in mrtvih teles. To je razlog, zakaj se moramo vprašati, koliko pravzaprav izvemo s teh podob o zalivski vojni ali recimo o vojni na Kosovu. Večerna poročila nam prikazujejo žive, napete podobe iz teh vojn. Toda podobe so v celoti premeš- 7 Walter Benjamin, »The Author as Producer,« v: Charles Harrison in Paul Wood (ur.), Art in Theory 1900-1990, Blackwell, Oxford in Cambridge, 1992, str. 486-487. 8 Cf. Carlo Formenti, »La guerra senza nemici« (»Vojna brez sovražnikov«), v: Tiziana Villani in Pierre Dalla Vigna (ur.) Guerra virtuale e guerra reale: riflessioni sul conjlitto del Golfo (Virtualna vojna in realna vojna: refleksija zalivske vojne), A.C. Mimesis, Milano, 1991, str. 29. Formenti se pri razvijanju te historizacije opira na tekst Jeana Baudrillarda, ki ga je ta tik pred začetkom zalivske vojne napisal za francoski časnik Liberation. Cf. Baudril- lard, »Zalivska vojna se ni zgodila,« v: Liberation, Pariz, 4. j anuar 1991. 1 1 6 E K S P O Z I C I J S K I Č A S , AVRA IN T E L E R O B O T I K A čene, tako časovno kot prostorsko. Natovi bombni napadi so potekali ves dan — ko smo spali, ko smo bili v službi, doma ... Toda podobe napadov so lično zapakirane in predstavljene v primernih petminutnih segmentih med večer- nimi poročili. Televizijsko pokrivanje dogajanja nemudoma in zlahka skače od Kosova in Beograda do letalonosilke in letalske kabine bombnika stealth. Mar se nam res sploh sanja, kje in kdaj se dogajajo ti dogodki? Spomnimo se samo, kiy se je v zalivski vojni dogajalo med končnim ameriškim napadom na iraške črte: nobenih fotografij, nobenih poročil, samo šušljanje, da so se tanki z buldožerji pred sabo valih čez iraške jarke ter preprosto pokopavali na tiso- če mož v zemljo in pesek. To nakazuje, da utegne biti učinek sterilizacije inherenten samemu me- diju. Če sledimo razmišljanju Petra Weibla, lahko o tej vojni razmišljamo v razmerju do ideje o tem, kaj pomeni, če zapustimo zgodovinsko določeno pozicijo, ki (celo v umetnosti) posnema naravni svet naših čutov.9 Naša izkuš- nja prostora, položeja itn. j e odvisna od tega, čemur pravimo naravni vme- snik: telo, denimo, j e naravni vmesnik, potemtakem je naš pristop k prostoru in času naraven. Naša razlaga medijev temelji na doživljanju prek naravnih vmesnikov. Naše čute in organe kanalizira in posreduje ideologija naravnosti, ki se ne zmeni za artificielnost medijev. Toda mediji današnjega časa kažejo, da nam j e na voljo umetni vmesnik - mediji. Weibel meni, d a j e McLuhan pri opredelitvi medijev kot človekovega podaljška zgrešil, ker jih ni poimenoval umetni podaljšek.10 Ko gre za ta umetni medijski prostor, j e temeljno vpraša- nje, kako se konstruira prostorska in časovna artificielnost. Razvoj medijske tehnologije poganja prav želja, da bi umetno (in vendar privlačno) konstruirali prostor in čas. Dimitris Eleftheriotis takole opiše raz- voj tehnologije, zasnovane z namenom, da bi odpravila neenakomerno, odse- kano gibanje, kakršno j e tako značilno za ljubiteljske videoposnetke: »Stabilizator videopodob« je priljubljena možnost, ki jo ponujajo številni novejši kamkordeiji. Deluje tako, da digitalno analizira vsak kader ter zaz- na in odpravi »nenormalne« gibe. Vizualna tehnologija nadzoraje podob- no odvisna od zaznavanja »nenormalnih« ali »nepravilnih« gibov, ki zmo- tijo »normalni« tok ljudi na ulici, v nakupovalnem središču ali v velebla- govnici - najnovejše raziskave si prizadevajo odkriti načine, kako bi zazna- vanje nenormalnega gibanja vgradili v sistem kot avtomatsko potezo." 9 Cf. Peter Weibel, »Ways of Contextualisation, or The Exhibition as a Discrete Machi- ne,« v: Ine Gevers (ur.), Place, Position, Presentation Public, Jan van Eyck Akademie in De Balie, Maastricht in Amsterdam, 1993, str. 225. 10 Prav tam. 11 Dimitris Eleftheriotis, »Video poetics: technology, aesthetics and politics,« v: Screen, letnik 36, st. 2, 1995, str. 105. 1 1 7 M A R I N A G R Ž I N I Č M A U H L E R Če upoštevamo vse te napore, vložene v »čiščenje« podob, ki smo jim priča, kaj pravzaprav sploh še vemo o stanovanjskih hišah, kupih smeti, voj- nah, ulicah in veleblagovnicah, ki j ih prikazujejo sodobne tehnologije upo- dabljanja? Tehnologije, ki so bile zasnovane z namenom, da bi nam ponudile »jasnejšo« sliko, namreč dosežejo prav nasprotno. S tem ko sanirajo subjekt, nam onemogočijo spoznati stvarnost. Izgubimo občutek za čas in prostor, ostane nam zgolj obupno sterilizirana in idealizirana predstava o resnici. 2. Telerobotika in vrnitev avre Zgodovina tehnologij upodabljanja od fotografije do videa je bila priča izhlapevanju avre, enkratnega pojava časa in prostora, kot g a j e zajela foto- grafska podoba. Želim pokazati, d a j e o telerobotiki mogoče reči, d a j e ta trend obrnila. Telerobotika v svoji zdajšnji obliki predstavlja način, kako po- vrniti avro, kako povrniti občutek časa in prostora, ki ga izraža podoba. Telerobotske podobe so v nekaterih pogledih zelo podobne drugim vr- stam podob in trpijo za enakim izhlapevanjem avre. Ker podobe, kijih proi- zvajajo telerobotske naprave, na splošno proizvedejo navadne video- ali digi- talne fotografske kamere, med telerobotskimi in drugimi digitalnimi tehno- logijami upodabljanja ni pomembnih razlik, ko gre za čas osvetlitve. Torej se telerobotika od drugih tehnologij ne razlikuje po osvetlitvi. Obstaja pa razlika, ko gre za čas prenosa. Telerobotske podobe so žive podobe, kijih uporabnik prejme na osnovi zahteve. Toda te podobe se ne prenesejo hipoma, niti ne s hitrostjo televizijskega ali radijskega prenosa. Ome- jitve, povezane s pasovno širino, pomembno upočasnijo čas prenosa, zato po- dobe prispejo več sekund ali celo minut po tem, ko jih j e uporabnik zahteval in so bile odposlane. Zamik, ki ga povzročijo omejitve pasovne širine, pomeni praktične težave za telerobotske instalacije. Časovni zamik povzroči, da je teleoperacije na dalja- vo težko, če ne celo nemogoče nadzirati. Včasih je težavo mogoče odpraviti s tehniko, imenovano »supervizorski nadzor.« Če naj presežemo učinke časovne- ga zamika, seje treba osredotočiti na pojem zamujene-realne paradigme. »Operater mora uporabiti strategijo 'premakni-in-počakaj', pri kateri po vsakem najmanjšem gibu počaka na rezultate giba, preden se loti na- daljnjega delovanja. Premisa takšne raziskave je, da j e mogoče časovni zamik, kije lasten teleoperaciji na velike razdalje, preseči s tem, d a j e operaterju na voljo interaktivna simulacija nadzorovanega sistema, ne pa časovno zamaknjeni video- in telemetrični podatki.« (...) »Simulaci- ja poteka več sekund pred realnim časom (zato ji običajno pravijo 'na- 1 1 8 E K S P O Z I C I J S K I ČAS, AVRA IN T E L E R O B O T I K A povedniški prikaz'), tako da operaterjevi odzivi in ukazni inputi na si- mulacijo pravočasno prispejo do oddaljenega mesta. Simulacija obliku- je dinamiko in obnašanje dejanskega sistema in odzivov ter se nemudo- ma odzove na operateijeve inpute, s tem pa odpravi potrebo po strategi- ji premakni-in-počakaj. Pri tem je ključno poskrbeti, d a j e simulacija 'sinhronizirana' z realnostjo.«12 Te praktične težave prinašajo tudi nov kontekst, v katerem je mogoče razumeti Benjaminovo pojmovanje avre. Kot sem že omenila, Benjamin razu- me avro kot enkratni obris daljave, pa naj bo še tako bližnja. Telerobotski časovni zamik prinese prav takšen obris ali podobnost. Spominja nas na raz- daljo, ki nas ločuje od subjektov, katerih podobe vidimo. Prisili nas k razmiš- ljanju o mreži modemov, usmeijevalnikov, strežnikov in telefonskih linij, ki j o mora prepotovati podoba, če naj prispe do nas, s tem pa znova potrdi naš občutek za časovna razmerja med temi subjekti in nami, gledalci. V nekem globljem pomenu časovni zamik okrepi naš občutek za čas in razdaljo do subjektov podobe. Pomislimo samo na videopodobe, ki prihajajo od oddaljene videokamere, dosegljive na Internetu. Ker j e hitrost osveževa- nja znatno počasnejša kot pri filmu ali navadnem videu, je gibanje odsekano in nenaravno. Gibljivi objekti poskakujejo od točke do točke, pojavljajo se in izginjajo v pretrganem trajektoriju. Vemo, da je to posledica počasnega osve- ževanja. Toda obenem vemo, d a j e to tudi posledica minevanja časa. Ko gle- damo podobo in čakamo, da j ih bo prišlo še več, za subjekte s teh podob čas mineva še naprej. Tako kot pridobimo občutek za čas, pridobimo tudi občutek za prostor. Pretrganost gibanja nas ne spominja samo na minevanje časa, temveč tudi na gibanje skozi prostor, ki poteka v tem času. Tako kot nas zamegljenost fotogra- fije spominja na gibanje sence ali otrokovo nepričakovano kihanje, tako nam diskontinuiteta živih internetnih videodogodkov v trenutku prikaže celotno raz- sežnost gibanja, ki poteka med nalaganjem. Vidimo lahko celostnost gibanja, kakršne ne moremo zaznati, kadar gledamo gladek, kontinuiran video. Dolgi zamiki spadajo med najbolj zoprne lastnosti Interneta. Včasih je nepopisno zoprno imeti opravka z dolgimi časovnimi zamiki in s počasnim osveževanjem - tako kot je lahko zoprno požirati v primeru dolgega časa os- vetlitve ali gledati zamegljeno fotografijo. Toda prav v teh pomanjkljivostih - prav v teh »nepopolnostih,« ki nas jezijo in frustrirajo - , leži naša zmožnost, da cenimo vse bogastvo subjekta na podobi. Naš občutek za čas in prostor omejuje to, da imamo opraviti z ovirami, ki se nanašajo na našo lagodnost, ugodje. Časovni zamik j e priča nečemu, kar leži pod podobo, in tako začne 12 Navedek s ht tp: / /www.geodties.eom/CapeCanaveral /Hangar/2. . .op_telerob.html. 1 1 9 M A R I N A G R Ž I N I Č M A U H L E R obnavljati avro objektov, njihovo razdaljo. Nepopolnosti prenosa podatkov in tudi tehnologije upodabljanja s tem, ko vračajo avro, ki se je zdela, vsaj sodeč po nekaterih Benjaminovih razpravah o fotografiji, za vselej izgubljena, učin- kujejo na novo znanje s področja telerobotike. Na Internetu utemeljena instalacija, Dislokacija intimnosti (The Dislocation of Intimacy),13 se izrecno ukvaija s časom osvetlitve in avro v povezavi s teleepiste- mologijo. Sistem instalacije Dislokacija j e nameščena v škatli, neprepustni za svetlobo; škatla vsebuje fizične objekte in nekateri med njimi se sami od sebe gibljejo znotraj sistema. Gledalci lahko ob pomoči gumbov upravljajo s temi objekti. Izberejo lahko katerokoli kombinacijo gumbov, ti pa sprožijo kombi- nacijo osvetljevalnih naprav in vrnejo digitalni posnetek posledične sence. Di- slokacija izhaja iz knjige Nepopolne odprte kocke (Incomplete Open Cubes, 1974) Sola Lewitta, v kateri je 511 fotografy ene same kocke, avtor pa uporabi »devet virov svetlobe in vse njihove kombinacije,« s tem pa poda končno, skupno izjavo o fetišizmu površin, podano v divjem, agresivno moškem jeziku modernizma. Di- slokacija s svojo čudno mehaniko nemudoma napove, da se ne bo ukvaijala s pojmi optičnega gestalta, marveč z zapletenejšimi razmerji, ki se odvijajo v času. ~V Dislokaciji se čas razkriva skozi na moč nepopolno, pretirano premešče- no osvetlitvijo. Zamegljena, nejasna podoba uteleša filozofijo časa, časa, ki se razkriva, prikazuje na površini podobe. Dislokacija kaže, kako j e mogoče ne- popolnosti telerobotskih podob uporabiti za razvijanje nove estetike in kon- ceptualnih strategij. Antiorp zapiše: »Na splošno gledano (ljudje) ne anticipirajo napak, dekonstrukcije br- skalnika ali zavračanja storitve. Če vse to vključimo v programiranje, proi- zvedemo element intrige, zapeljevanja in frustracije. Napaka je zname- nje višjega organizma in predstavlja okolje, v katerem je človek vabljen k interakciji ali morda celo nadzoru.«14 Prav na tej točki stika, tega vmesnika med teleprezenco in realnim, j e uporabnik povabljen, naj pusti svoje prstne odtise in, kar je še pomembnejše, svojo telesno in časovno navzočnost. Vmesnik lahko razumemo kot nepopol- nost ali madež, ki uporabnika nenehno opominja na n jegovo/njeno nezmož- nost, da bi v celoti postal (a) del teleprezentnega okolja. Enako velja za časov- ne zamike, za odsekanost telerobotskih videopodob in celo za signale zasede- nosti, ki so endemični za internetne storitve. Zamiki prenosa in počasno osve- ževanje so kot prstni odtisi na filmu, kot kapljica vode na lečah - dokaz ranljivosti podobe, opomnik naše prostorske in časovne razdalje od subjekta našega zanimanja. 13 Http://www.dislocation.net. 14 Cf. /=cw4t7abs/ (1998). 1 2 0 Filozofski vestnik Letnik/Volume XXIII • Številka/Number 3 • 2002 • 113-120 ESTETIKA KOGNITIVNEGA KARTIRANJA ERNEST ZENKO Problematika kognitivnega kartiranja ne zadeva zgolj estetike oz. filozofije kul- ture, temveč je njena navezava na ti dve področji zgolj nekakšna razširitev polja obravnave. V tem smislu j e vezana na delo ameriškega filozofa in mark- sističnega kulturnega kritika Fredrica Jamesona, ki jo je v osemdesetih letih dvajsetega stoletja vpeljal v sfero svojih lastnih teoretskih interesov. Sovpada s povečanim zanimanjem za prostor, ki se pojavlja v postmodernosti in katere- ga istočasno spremlja povečano zanimanje za prostorske metafore. Neil Smith in Cindy Katz leta 1993 zapišeta: »V družbeni teoriji in literarni kritiki so pro- storske metafore postale prevladujoče sredstvo, s katerimje mogoče razumeti družbeno življenje. Teoretske prostoreje mogoče raziskovati, kartirati, izriso- vati, spodbijati, dekolonizirati, in za vsakogar se zdi, da potuje.«1 Tudi kognitivno kartiranje sodi v kontekst prostorskih metafor, saj gre vsaj na prvi pogled za problem kartiranja nekega območja, k i j e analogen postopkom, k i j ih poznamo iz geografije oz. naj bi šlo za »izdelovanje« tak- šnih ali drugačnih kart oziroma zemljevidov. Tudi prvi članek, ki neposredno govori o kognitivnem kartiranju in sodi v leto 1948, kognitivno kartiranje ra- zume kot metaforo. Besedilo, katerega avtorje psiholog Edward Chace Tol- man, ima zanimiv naslov »Kognitivne karte pri ljudeh in podganah«,2 v njem pa Tolman, ki sicer eksperimentira s podganami v labirintu, trdi da so podga- ne sposobne uporabljati prostorske informacije tako kot bi si prostore v kate- rih se gibljejo vpisovale na način podoben karti. Tolman ne trdi, da lahko pri 1 Neil Smith in Cindi Katz, »Grounding Metaphor - Towards a Spatialized Politics«, v: Michael Keith in Steve Pile, Place and the Politics of Identity, Routledge, London in New York 1993, str. 68. 2 Edward Chace To lman , »Cognitive Maps in Rats and Men«, Psychological Review, st. 55 (1948), str. 189-208. 1 2 1 E R N E S T Ž E N K O podganah govorimo o kognitivni karti kot o interni reprezentaciji zunanjih prostorskih informacij, temveč izraz uporablja zgolj kot metaforo. Razprava o vprašanju ali so živali sposobne kognitivnega kartiranja oz. ali uporabljajo interne reprezentacije seje zatem vlekla desetletja i n j e bila pove- zana predvsem z iskanjem poti oz. s problemom vračanja živali (npr. golo- bov) na isto prostorsko lokacijo. Podobne raziskave so istočasno ločeno pote- kale v zvezi s človekovo orientacijo in iskanjem poti ter tvorbo internih re- prezentacij. Šele v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja so nastali prvi pomembnejši poskusi povezovanja teh dveh prej ločenih področij. Vpraša- nje, ki so se ga lotevali j e bilo v obeh primerih isto: ali zato da najdemo pot domov potrebujemo interno reprezentacijo v smislu prostorskega zemljevida? V tem času so se razvile tudi različne definicije kognitivnih kart in kartira- nja, pri čemer je prevladovalo prepričanje, da gre pri kognitivnih kartah za notranje (interne) reprezentacije informacij iz okolja. Kljub temu pa ni bil dosežen konsenz glede vprašanja ali j ih je treba razumeti zgolj v smislu meta- fore - kot da so informacije shranjene v obliki zemljevida - ali gre za dejanske oz. hipotetične konstrukte. Karte, kijih običajno uporabljamo, seveda niso neposredne eksternaliza- cije oz. pozunanjenja internih reprezentacij in se od njih lahko tudi bistveno razlikujejo. Kognitivne karte prav tako niso statične tvorbe, temveč nakazujejo na dinamične procese (za razliko od kart, ki se nanašajo na statično podobo zunanjega sveta). Notranje prostorske reprezentacije imajo svojo uporabno vred- nost v tem, da nam omogočeno orientacijo v danem okolju in prispevajo k orga- nizaciji novih prostorskih informacij, ko nanje naletimo. V kognitivnih kartah torej ne smemo videti le nekakšnih kart območja, ki nas obdaja, temveč j ih moramo razumeti predvsem kot skupek aktivnih informacij, ki težijo k struktu- riranju. Kognitivno kartiranje lahko v tem smislu razumemo kot dinamičen proces nenehnega preoblikovanja strukture iz danih prostorskih informacij. Pomemben vidik, ki ga ne smemo spregledati j e v tem, da kognitivne karte ne morejo biti niti natančne niti popolne. Razlog j e v tem, da bi bile takšne karte preveč velike, kompleksne in posledično tudi neuporabne, saj si z njimi v praksi ne bi mogli pomagati. Kognitivne karte zato niso reprezentacije v raz- meiju ena proti ena z dejanskim svetom. Svetje vedno popolni model samega sebe (oz. kot je izjavil Norbert Wiener: najboljši model mačke je druga mačka ali še bolje kar ista mačka) in tako vedno presega vsakršen model ali reprezen- tacijo. Navigacija in orientacija sta najbolj učinkoviti tedaj, koje kognitivna kar- ta zožena na zgolj nujne informacije. Vseh podatkov o okolju na tej karti ni mogoče razbrati - informacije se namreč nahajajo v njeni strukturi. George Kelly, avtor teorije osebnih konstruktov, ki velja za temeljni prispe- vek k razvoju ideje kognitivnega kartiranja, j e v poznih petdesetih letih zapi- 1 2 2 E S T E T I K A K O G N I T I V N E G A KARTIRANJA sal: »Človek gleda na svoj svet skozi prosojne vzorce, ki j ih ustvarja in jim zatem poskuša prilagoditi dejanskosti iz katerih je svet sestavljen. Ujemanje ni vedno zelo dobro, vendar pa brez takšnih vzorcev svet ostaja nediferencirana homogenost, iz katere ni mogoče izluščiti nikakršnega smisla. Celo najmanj- še ujemanje j e bolj koristno kot nikakršno.«3 Tvorba internih prostorskih reprezentacij ali z drugimi besedami - kog- nitivno kartiranje - j e torej ključna za orientacijo v fizičnem prostoru. Vendar pa kot posasmezniki nismo umeščeni zgolj v fizični prostor, ki nas obdaja, temveč imamo ves čas svoje mesto tudi v nekem družbenem prostoru. Prav iz tega izhajajameson: ravno tako kot potrebujemo informacijo o svojem polo- iaju v fizičnem prostoru ter sposobnost orientacije v njem, je nujna tudi orien- tacija v družbenem prostoru oz. v družbi. Pri slednjem pa, ko gre za postmo- derno družbo, naletimo na hude težave. Problema postmodernega hiperpro- stora namreč po Jamesonu ne moremo rešiti: gre namreč za to, da tega pro- stora ne moremo dojeti in ne moremo določiti našega položaja kot indivi- dualnih subjektov v novi globalni mreži multinacionalnega kapitala. Ta pro- stor je postal nepredstavljiv, nam pa je ostala le sposobnost, da zapopademo zgolj našo najbližjo okolico. Iz tega stanja izhaja potreba po novi obliki poli- tične estetike, ki postavlja prostorsko problematiko v središče svojega zanima- nja. To estetiko Jameson poimenuje estetika kognitivnega kartiranja. S kognitivnim kartiranjem ne meri zgolj na fizični oz. geografski prostor (čeprav razume problem orientacije v njem kot ravno tako problematičen ter kot primer navaja postmodernistično arhitekturo) temveč predvsem na druž- beni prostor oz. prostor postmoderne globalne družbe kot celote - kot totali- tete. Problem, ki ga estetiki kognitivnega kartiranja zastavlja, ni namreč nič manj kot kartiranje družbene totalitete. Pri tem Jameson ne izhcya iz zgoraj navedenih avtorjev, temveč se opira predvsem na delo Kevina Lyncha Podoba mesta ( The Image of the City, 1960). Slednji j e v tem delu obravnaval konceptualne karte, k i j ih ljudje razvijajo zato, da si osmislijo izjemno kompleksno okolje velemest ter se v njih orienti- rajo. Lynch izraz uporabi, da bi z njim opisal miselne karte, kijih prebivalci ameriških velemest (Los Angeles, Boston in Jersey City) uporabljajo pri vsa- kodnevni orientaciji. Vendar pa tudi že pri Lynchu lahko preberemo naslednje: »Mesto samo j e - potencialno - močan simbol kompleksne družbe«;4 pa tudi: »Večini ljudi se zelo redko se zgodi, da bi se v modernem mestu popolnoma izgubili. Po- magajo nam drugi pripomočki za iskanje poti: zemljevidi, hišne številke, pro- 3 George A. Kelly, Theory of Personality. The Psychology of Personal Constructs, W.W. Norton & Co., New York in London 1963, str. 8,9. 4 Kevin Lynch, The Image of the City, MIT Press, Cambridge in London 2000, str. 5. 1 2 3 E R N E S T Ž E N K O metni znaki itn. Toda, ko se kaj takega enkrat zgodi, nam strah ter celo groza, ki vse skupaj spremlja, odkrije, kako tesnaje povezava med izgubo orientacije ter našim občutkom za ravnotežje in ugodje. Beseda 'izgubljen' v našem jezi- ku pomeni veliko več kot preprosto geografsko negotovost; s seboj nosi pri- zvok katastrofe.«5 V tej smeri poteka tudi Jamesonovo razumevanje nezmožnosti postmo- dernega subjekta, da bi zapopadel totaliteto sistemov, ki ga obkrožajo. Kogni- tivne karte bi v primeru, da bi mu bile dostopne, omogočile situacijsko repre- zentacijo dejansko nepredstavljive totalitete družbenih struktur kot celote s strani individualnega subjekta. Očitno fragmentirana, kaotična in nepredstavljiva narava postmoderne- ga sveta za Jamesona predstavlja izziv družbeni teoriji, umetnosti in politiki ter kliče po teoriji, estetiki in politiki kognitivnega kartiranja: »Nezmožnost, da bi družbeno kartirali j e ravno takšna ovira za politično izkustvo ko t j e ana- logna nesposobnost da bi prostorsko kartirali za urbano izkustvo. Iz tega sle- di, d a j e estetika kognitivnega kartiranja v tem smislu integralni del katerega koli socialističnega političnega projekta.«6 Kognitivno kartiranje s tem posta- ne kategorija, ki vključuje vse totalizirajoče strategije, k i j ih zagovarjaJame- son. Tudi kategorijo totalitete, ki j o ves čas neut rudno zagovarja, j e mogoče brati kot strategijo kognitivnega kartiranja. Se več, »projekt kognitivnega kar- tiranja očitno stoji ali pade skupaj s pojmovanjem neke (nepredstavljive, ima- ginarne) globalne družbene totalitete, katero bi bilo treba kartirati«.7 Za Jamesonovo analizo Lynchevega dela je poleg tega značilno, da njego- vo pojmovanje izkustva mesta bere kot dialektiko med tukaj in sedaj nepo- srednega zaznavanja ter imaginarnim občutkom mesta kot odsotne totalitete, kar ga vodi v prostorsko analogijo z Althusserjevim razumevanjem ideologije kot imaginarne reprezentacije posameznikovega odnosa do njegovih ali nje- nih dejanskih pogojev eksistence. Jameson skozi Althusserjevo pojmovanje ideologijo vidi kot nujno za vsakršno obliko družbe, pri čemer ideologija ude- janja svojo funkcijo s tem, ko izpostavlja prepad med lokalno umestitvijo indi- vidualnega subjekta in totaliteto razrednih struktur, v katero se subjekt vpisu- je oziroma med fenomenološko zaznavo in dejanskostjo, ki transcendira vsa- kršno posamezno mišljenje ali izkustvo. Prav ideologija kot takšna naj bi po Jamesonu poskušala kartirati to dejanskost s pomočjo zavestnih ali nezaved- nih reprezentacij. Kognitivno kartiranjeje torej ekstrapolacija Lyncheve pro- 5 Ibid., str. 4. 6 FredricJameson, »Cognitive Mapping«, v: Cary Nelson in Lawrence Grossberg (ur.), Marxism and the Interpretation of Culture, University of Illinois Press, Urbana in Chicago 1988, str. 355. 7 Ibid., str. 356. 1 2 4 E S T E T I K A K O G N I T I V N E G A KARTIRANJA storske analize na področje družbene strukture, se pravi, na »totaliteto raz- rednih odnosov na globalni (nemara bi moral reči multinacionalni) ravni«.8 II. Jamesonovo pojmovanje kognitivnega kartiranjaje tako ves čas navezano na problem totalitete, čeprav so se pojavne oblike totalitete skozi njegov inte- lektualni razvoj vseskozi spreminjale. Če je, kot trdi v knjižnem delu o post- modernizmu leta 1991,9 totaliteta tista rdeča nit, ki povezuje njegov teoretski opus in ga drži skupaj kot povezano celoto pa je v samem pojmovanju totalite- te takšna rdeča nit prav gotovo Lukäcseva konkretna totaliteta. To je tista obli- ka totalitete, ki j o Jameson zagovarja kot specifično marksistično in za katero j e značilno, d a j e celota med seboj navidez nepovezanih delov. V praksi to predvsem pomeni, da mora filozof oz. kulturni kritik pojave in predmete s področja kulture vedno obravnavati v kontekstu v katerem se pojavljajo, ta kontekst p a j e celotna kapitalistična družba. Lukäcs se v tem, ko konkretnost povezuje s totaliteto, navezuje na Hegla in njegovo pojmovanje konkretnosti oz. konkretne totalitete: totalitetaje kon- kretna prav zato, ker vsebuje vsa posredovanja, ki povezujejo navidezno nepo- vezana dejstva. Tudi ko sledi Marxu, Lukäcs pravzaprav povzema po Heglu: »Konkretno je konkretno zato, ker je povzetek mnogih določitev, torej enot- nost raznoterega.«10 Ko v zvezi z Lukäcsem govori o pojmovanju konkretnega v umetniškem delu, trdi da »takšno delo omogoča, da se življenje in izkustvo izkusi kot totaliteto; vsi dogodki v njem, vsa posamezna dejstva in elementi so razumljeni neposredno, kot del celotnega procesa«.11 Jameson se tudi pri pojasnjevanju kognitivnega kartiranja opira na Lukäcsa, saj zapiše, da kognitivno kartiranje dejansko ni nič drugega kot koda za razredno zavest, le da predlaga zahtevo po novi in doslej še neizsanjani vrsti razredne zavesti. Razredna zavestjo Lukäcsu ni »niti vsota niti povprečje tega, kar posamez- ni individui, ki sestavljajo red, mislijo, občutijo itn.«,12 prav tako »pri razredni 8 Ibid., str. 353. 9 Fredric Jameson, Postmodernism, or, The Cultural Logic of Late Capitalism, Verso, Lon- don in New York 1991. 10 Karl Marx, Kritika politične ekonomije 1857/58, Delavska enotnost, Ljubljana 1985, str. 32. 11 Fredric Jameson, Marxism and Form, Princeton University Press, Princeton 1974, str. 169. 12 Georg Lukäcs, Zgodovina in razredna zavest, Vestnik IMS, ZRC SAZU, Ljubljana 1986, str. 60. 1 2 5 E R N E S T Ž E N K O zavesti ne gre za mišljenje še tako naprednih posameznikov niti za znanstveno spoznanje«.13 Kljub temu pa delovanje razreda kot totalitete določa prav ta zavest in ne mišljenje posameznikov; prav tako tudi delovanje nekega razreda in njegovo usmeritev oz. težnje lahko spoznamo le iz te zavesti. Razredna zavestje v tesni povezavi s totaliteto, kajti j e zavest, ki pripada objektivno ekonomski totaliteti. Je zavest razreda kot totalitete, kjer p a j e očit- no, da celota vlada nad svojimi podrejenimi deli (posameznimi individui, če- prav še tako »naprednimi« oz. ozaveščenimi). Takšna določitev ločuje razred- no zavest od t. i. empiričnofaktičnega mišljenja ljudi o svojem življenjskem položaju, ki ga je mogoče psihološko opisati in pojasniti. Za Lukacsa se zavest ljudi o svojem obstoju v vseh svojih bistvenih določilih pojavi šele v odnosu do družbe kot celote. Ta zavest se lahko pojavlja kot »pra- vilna zavest« (čeje subjektivno upravičena te r jo j e mogoče razumeti iz družbe- nozgodovinskega položaja) ali kot »napačna zavest« (če zgreši bistvo družbene- ga razvoja in ga ne izraža pravilno). Po drugi strani pa ta ista oblika zavesti lahko subjektivno zgreši cilje, ki sijih sama zastavlja in j ih zase zahteva, hkrati pa dosega sebi neznane in nehotene objektivne cilje družbenega razvoja. Šele s tem, ko se zavest nanaša na družbo kot celoto, j e mogoče spoznati tiste misli, občutja ipd., ki bi jih ljudje imeli v določenem zgodovinskem položaju, če bi bili zmožni popolnoma dojeti ta položaj. Dojetje tega položaja pa vključuje tako interese, ki iz njega izhajajo kot tudi celotno družbo, ki iz teh interesov izhaja. Gre torej za epistemološko vprašanje: za vprašanje možnosti spoznanja tistih misli, občutkov ipd., ki ustrezajo objektivnemu položaju ljudi v določeni družbi. Število takšnih položajev oz. njihovih tipovje v vsaki družbi omejeno, določeni pa so s položajem ljudi v produkcijskem procesu: »Racionalno us- trezna reakcija, ki se na ta način pripisuje določenemu značilnemu položaju v produkcijskem procesu, je razredna zavest.«14 Kognitivno kartiranje naj bi to- rej ne bilo nič drugega kot nova oblika razredne zavesti. Poznejšemu poskusu povezovanja marksovskega in freudovskega polja pri Jamesonuje sledila tudi specifična oblika pojmovanja zgodovine kot lon- gitudinalne totalitete, ki nastopa kot Althusserjev odsotni vzrok oz. kot Laca- novo Realno. Tako v delu Politično nezavedno kot v poznejših delih o postmo- dern izmuje edina totaliteta, ki j o Jameson priznava, »produkcijski način«. Vendar pa pri tem opozarja (oziroma odgovaija kritikom) da pojma totalite- te ne smemo zamenjevati s pojmom totalizacije, kjer sledi Sartru, kaj šele tota- litarizma (kot mu očitajo avtorji poststrukturalizma). Zahteva po totaliteti nedvomno izhaja iz njegovega marksističnega izho- dišča, po katerem je »svet« oz. družbo mogoče spremeniti le, če jo prej spoz- 13 Ibid., str. 68. 14 Ibid. 1 2 6 E S T E T I K A K O G N I T I V N E G A KARTIRANJA namo: »Brez pojmovanja družbene totalitete (in možnosti transformacije ce- lotnega družbenega sistema) ni možna ustrezna socialistična [socialist] poli- tika.«15 Prav pri vprašanju, kako spoznati takšno družbeno totaliteto, Jameson usmeri svojo pozornost na umetnost oz. razmišlja o novi estetiki, ki bi ta cilj dosegla s pomočjo kognitivnega kartiranja: »Niti nisem prepričan, kako naj si predstavljam vrsto umetnosti, ki j o želim tukaj predlagati, kaj šele da bi potr- dil njeno možnost; lahko se le vprašamo, kakšna vrsta operacije bo tista, ki bo proizvedla pojem nečesa, kar si ne moremo predstavljati.«16 Pri kognitivnem kartiranju gre torej za projekt, vrsto operacije, kije posrednik med umetnostjo in totaliteto. Vendar j e pri tem Jamesonu očitno jasno, da kognitivno kartira- nje - karkoli to že bilo - ne more prikazati ali reprezentirati totalitete. Kogni- tivno kartiranje je torej vezano na reprezentacijo totalitete. Po eni strani je Jameson soočen z zahtevo po reprezentaciji, vendar pa po drugi strani ve, da ta reprezentacija ni mogoča: gre torej za zahtevo po reprezentaciji nečesa, kar ni mogoče reprezentirati. III. Pri tem je ključna vloga umetnosti. Njeno nalogo Jameson vidi v tem, da se upira moči postvarenja v potrošniški družbi ter ponovno vzpostavi tisto kategorijo totalitete, kije sistematično ogrožana skozi eksistencialno fragmen- tacijo na vseh današnjih ravneh življenja in družbene organizacije. Umetnost naj bi tako izdelala podobo današnjega stanja, podobo totalitete. Umetnost bi morala izdelati kognitivno karto te totalitete, s čimer bi nas prenesla preko brezna očitne fragmentacije. Ob tem se zastavljata dve vprašanji: 1. katera umetnos t je tega zmožna in na kakšen način; ter 2. kakoje mogoče umetnosti sploh zastavljati takšne probleme? Slednjega se je očitno zavedal tudi Jame- son, ki je zapisal: »Umetnost je vedno počela mnogo različnih stvari ter imela veliko nesorazmerljivih funkcij: naj to počne še naprej - kar tudi zagotovo bo, na vsak način, tudi v utopiji.«17 Prav to mnoštvo njenih funkcij naj bi bilo po njegovem mnenju tisti razlog, ki nam bi dovoljeval, da od umetnosti zahteva- mo naj bolje razvije svojo kognitivno funkcijo, ki jo je doslej v veliki meri zanemarila. V tem Jameson ne vidi nikakršne težave in nič posebej represiv- nega, zagotovo pa na ta način posega v prastaro problematiko razmeija med umetnostjo in njeno zunanjostjo, ki se vleče vse od Platona in antičnega spora med pesniki in filozofi. 1 5Jameson, »Cognitive Mapping«, str. 355. 16 Ibid., str. 374. 17 Ibid. 1 2 7 E R N E S T Ž E N K O David Carroll j e v zvezi s tem zapisal, da bi verjetno le malokdo zanikal, »da umetnosti pripada 'določena' zunanjost in neodvisnost v odnosu do filo- zofije, zgodovine in družbenopolitične sfere; da vsega v umetnosti ni mogoče utemeljiti ali ni določeno, v vseh njenih vidikih, s temi drugimi polji. In ven- dar obstaja glede obsega in pomena te zunanjosti oz. neodvisnosti veliko po- lemik: nekateri b i jo želeli zmanjšati ko t j e le mogoče, da bi bistvo umetnosti izpeljali iz drugih polj, medtem ko drugi spet vztrajajo, da superiornost, uni- verzalnost, transcendentnost ali preprosto kritična moč umetnosti leži v tem, d a j e drugo in d a j e nujno to drugost spoštovati in braniti za vsako ceno.«18 Razprave glede statusa umetnosti so v zgodovini filozofije pogoste in dobro znane, vendar pa problem odnosa med umetnos^o in »ne-umetnostjo« (pri čemer j e »ne-umetnost« lahko politika, ekonomija, filozofija, zgodovina itn.) ostaja predmet tudi sodobne filozofije in teorije. V nadaljevanju se bom osred- točil poleg Jamesona še na Jean-Frangoisa Lyotarda. Jameson in Lyotard na- mreč vsaj na prvi pogled glede tega vprašanja zagovarjata diametralno nasprot- ni stališči (čeprav resnici na ljubo med njima obstaja tudi veliko skupnih točk). Tako v Lyotardovih kot v Jamesonovih delih se filozofija kulture in umetnosti pojavlja v tesni navezavi na probleme sodobne družbe in politike. Za oba j e umetnost v nekem odnosu družbe in politike, ta odnos pa je mogoče zapopasti ob njegovi navezavi na pojem totalitete (Jameson), ali na kritiko tega pojma (Lyotard). Prav tako oba pripisujeta velik pomen kritični vlogi umetnosti, pri čemer imata vsak svoj pogled na to, kaj in kakšna naj bi bila kritična umetnost. Problem odnosa med umetnostjo in filozofijo, ki g a j e mogoče izraziti tudi kot odnos med umetnostjo in resnico, j e verjetno eden izmed najstarej- ših načinov zastavljanja vprašanja o statusu in naravi umetnosti. Vendar p a j e tako zastavljeno vprašanje hkrati tudi vprašanje o statusu in naravi same filo- zofije. Jameson in Lyotard tu sledita različnima filozofskima pristopoma. Ja- meson sledi predvsem Heglovi filozofiji, medtem ko j e za Lyotarda najpo- membnejše izhodišče za to razpravo Nietzsche (predvsem v zgodnejših delih, pozneje Kant in Wittgenstein). V Heglovi filozofiji, ali nemara bolje rečeno, vjamesonovem branju He- glove filozofije, j e umetnost le ena izmed stopenj na poti k absolutni vednosti oz. resnici, kar z drugimi besedami pomeni, d a j e umetnost le nepopolna oblika filozofije. Filozofija umetnost na določeni točki vključi vase (inkorpori- ra) ter nadaljuje svojo pot »prek« nje (z ukinitvijo in preseganjem) na višjo stopnjo, k višji in popolnejši obliki zavesti. Umetnost ima potemtakem svojo vlogo v okviru zgodovinske totalitete in ta vloga ni nič manj kot to, d a j e naj- višji način, na katerega resnica prihaja do svojega obstoja. Toda ta pomembna vlo- 18 David Carroll, Paraesthetics: Foucault, Lyotard, Derrida, Routledge, New York in Lon- don 1989, str. 23. 1 2 8 E S T E T I K A K O G N I T I V N E G A KARTIRANJA ga je umetnosti zagotovljena le določen čas, določeno obdobje zgodovine. Po »koncu umetnosti« namreč filozofija prevzame njen položaj in sama postane najvišji način prikazovanja absoluta. Kaže torej, da ni mogoče, da bi umetnost in filozofija obstajali istočasno druga ob drugi, temveč imamo v določenem trenutku zgodovine ali eno ali drugo; kajti tako umetnost kot filozofija imata dejansko popolnoma isto vlogo - prikazovati resnico. To ne pomeni, da po dogodku, ki ga poznamo kot »konec umetnosti«, nimamo več slik, kipov, romanov itn., temveč zgolj to, daj ih ne obravnavamo več kot umetniška dela. Umetnost je zdaj nekaj, kar pripada zgodovini in nam odkriva resnico o preteklih časih; zatorej naj bo varno zaprta v muzeju ali galeriji. Posledično to pomeni, d a j e brezpredmetno govoriti o kakršnemkoli kritičnem potencialu umetnosti. Toda zgodovinaje nedvoumno pokazala, da seje Hegel motil. Naznanil j e konec umetnosti, izkazalo pa seje ravno nasprotno - da dvajseto stoletje ni bilo stoletje filozofije, temveč eno izmed najbolj cvetočih obdobij umetnosti v vsej človeški zgodovini. Jameson zato predlaga popravek k Heglu in drugačno branje odnosa med umetnostjo in filozofijo. Ob tem pa še vedno trdi, da lah- ko v določenem zgodovinskem trenutku zapopade in prikaže absolut zgolj ena »človeška aktivnost«, kajti obstaja lahko le ena resnica. Jameson trdi, da sta že v Heglovem času obstajali dve različni obliki umet- nosti: prvo j e mogoče poistovetiti z lepim in drugo s sublimnim.19 Umetnost kot lepo se po Jamesonu res konča s Heglovim »koncem umetnosti«, vendar pa umetnost kot sublimno preživi kot modernizem. Umetnosti torej ni nadomesti- la filozofija, ko t j e pričakoval Hegel, temveč sublimno, ki zamenja staro obli- ko umetnosti ter si zdaj - kot nova oblika umetnosti - lasti resnico. S tem se zgodovina (umetnosti) še ne konča. Ob koncu modernizma, ki ga Jameson postavlja na začetek šestdesetih let dvajsetega stoletja, se namreč zgodi nova sprememba v odnosu med umetnostjo in filozofijo. Tudi ta dogo- dek po njegovem mnenju ne odpre poti h končnemu »zmagoslavju« in pre- vladi filozofije, temveč je vezan na proces razkroja modernosti; na proces, ki j e vodil v pojav teorije. (Le-ta ni povezan zgolj z izginotjem velikih avtorjev modernizma, temveč g a j e spremljal pojav zdaj enako slavnih in pomembnih teoretikov - vključno s samim Jamesonom.) »Nemara bi lahko trdili«, piše Jameson, »da se Hegel sploh ni tako zelo zmotil; in da bi bilo mogoče obravnavani dogodek vsaj deloma razumeti kot razkroj figuracije v vsej njeni intenzivnosti [in preoblikovanje] v novo obliko lucidnosti.«20 Teor i ja je torej izšla iz področja estetskega, iz kulture moderno- 19 Cf. Fredric Jameson, »'End of Art' or 'End of History'?«, v: The Cultural Turn: Selected Writings on the Postmodern, 1983-1998, Verso, London 1998, str. 73-92. 20 Ibid., str. 85. 1 2 9 E R N E S T Ž E N K O sti, k i jo je mogoče enačiti s sublimnim. Drugi del estetskega, lepo, kateregaje - kot način prikazovanja resnice - zamenjalo sublimno na začetku moderniz- ma, pa s e j e vrnil kot proces kolonizacije dejanskosti z vizualnimi in prostor- skimi oblikami kot vir čistega užitka in zadovoljitve (ter brez zahteve po abso- lutu ali resnici). Kot kaže, sta po koncu modernizma obe obliki umetnosti, lepo in sublimno, dokončno izgubili svoj kritični potencial, saj ne moreta več odkrivati resnice o družbenopolitični totaliteti oz. dojemati in prikazovati ab- solut, ali z drugimi besedami, izrekati resnice o svetu poznega kapitalizma. Po Jamesonovem prepričanju je tudi filozofija stvar preteklosti, saj j e možna le v okviru sistema, Hegel pa posledično ostaja njegov zadnji filozof. Lyotard postavlja odnos med umetnostjo in filozofijo v povsem drugačen okvir. Zanj je temeljni vir razprave o tej problematiki Nietzsche, ki je trdil, da religija, morala in filozofija predstavljajo dekadentne oblike delovanja člove- ka ter je v umetnosti videl gibanje, ki nasprotuje tem družbenim oblikam. Kot takšna ima umetnost za Nietzscheja privilegirano afirmativno in obenem raz- diralno moč. Umetnost Nietzscheju pomeni več kot resnica, kajti umetnos t je zanj edina vzvišena sila, ki nasprotuje vsakršni volji do zanikanja življenja in kot taka predstavlja antinihilistično silo par excellence. To njegovo stališče j e seveda problematično in Heidegger je na primer trdil, da postavljanje umet- nosti pred resnico v Nietzschejevem delu konstituira »obrat metafizike«, ki nakazuje, da je vrednost umetnosti v zagotavljanju nenihilistične oblike resni- ce, k i je boljša od tiste, ki jo lahko nudita filozofija ali religija. Vendar pri takšni rabi umetnosti »zoper« filozofijo oz. pri n jenem privi- legiranju obstaja določena nevarnost, ki j o npr. Carroll vidi v tem, da »bo [umetnost] pričela prevzemati nase prav tiste značilnosti, katerim naj bi nas- protovala. [...] Čeprav Nietzsche neprestano kliče po umetnosti kot sredstvu v boju za resnico, bo ta ista umetnost, ko bo postavljena kot 'suverena in uni- verzalna', postala zgolj še ena različica resnice.«21 Vprašanje je, ali j e sploh mogoče z uporabo estetskega polja pokazati na omejitve teoretskega, speku- lativnega, moralnega ali političnega polja, ne da bi ob tem estetsko postalo le njihovo nadomestilo? To p a j e nadalje tudi vprašanje, k i je izjemno pomem- no za Lyotarda. Verjetno ni noben sodobni kritični filozof tako odločno in radikalno za- govarjal zunanjosti umetnosti kot prav Lyotard. Vsaj za njegova zgodnejša dela (z začetka sedemdesetih let dvajsetega stoletja, od dela Diskurz, figura do Libi- dinalne ekonomije) j e značilno, da estetsko polje konstituira tako privilegirani prostor vseh kritičnih aktivnosti kot model za vsakršno neomejeno afirmacijo in družbenopolitično transformacijo. Lyotard trdi, da lahko določena oblika 21 Carrol, op. cit., str. 3. 1 3 0 E S T E T I K A K O G N I T I V N E G A KARTIRANJA umetnosti (estetski formalizem, avantgarda, raziskovanje itn.; izrazi so avtor- jevi) - ker ni oblikovana v izrazih veljavnih družbenih oblik ali organizacij - udejanja učinkovito kritično politiko, kakršne nobena oblika politčne aktiv- nosti sama nikoli ni uspela udejaniti. Po Lyotardovem prepričanju je takšna vrsta aktivnosti (se pravi, zgoraj navedene oblike umetnosti) učinkovita, ker je »funkcionalno - besedaje zelo slaba; bolje bi bilo reči kar naravnost ontološko - postavljena izven sistema in po definiciji je njena funkcija dekonstruiranje vsega, kar sebe prikazuje kot red, da bi pokazala, da vsak ' red ' prikriva nekaj drugega, nekaj, kar je v tem redu potlačeno.«22 Lyotardova trditev, da je umetnost »ontološko izven« druž- benopolitičnega univerzuma, umetnosti zagotavlja izjemen privilegij, poleg tega pa nakazuje, da s seboj nosi najbolj tradicionalne idealistične posledice. Vprašanje je, kaj Lyotard pojmuje z izrazom »ontološko izven« in kako je mogoče vzpostaviti radikalno distanco med estetskim in političnim, ne da bi estetsko postalo zgolj negacija ali zatajevanje političnega v imenu umetnosti kot višjega ideala. Kakorkoli, ta privilegij, da je lahko »izven«, ni dan vsej umet- nosti, temveč le tistim njenim oblikam, ki počnejo to, kar naj bi umetnost počela; za Lyotarda pa je »to, kar umetnost počne - kar bi morala početi - vedno razkrinkavanje vseh poskusov rekonstruiranja psevdoreligije«.23 Ne gre torej za to, da bi estetski ideali nadomestili politične ali katerekoli druge idea- le, temveč mora biti umetnost (določena oblika umetnosti) način odstranje- vanja vseh mogočih idealov. V tem smislu ima umetnost vedno dvojni in protislovni status. Po eni stra- ni ima transcendentno funkcijo, ki j i omogoča, d a j e postavljena izven vseh redov ter v njih posreduje, da bi razkrila tisto, kar je v njih potlačeno; toda po drugi strani ima tudi kritično in samokritično funkcijo, ki se izraža v razkriva- nju vseh poskusov, da bi se določena bitnost povzpela nad spopad redov, na nivo transcendentnega ideala ali absoluta. Umetnosti mora torej biti hkrati transcendentna in kritična, apolitična in politčna, umetnost in anti-umetnost. Ontološka zunanjost umetnosti ne določa prostora ali »lokacije«, v kateri bi bilo mogoče poiskati bistvo umetnosti, temveč predvsem njeno distanco od političnega in drugih redov, njeno distanco od filozofije in celo njeno distanco od samga področja estetskega. To je za Lyotarda beg od dogmatiz- ma. Kot piše Carroll: »Če bi [Lyotard] hotel natančno določiti kaj je umet- nost in kako deluje, bi bilo njegovo privilegiranje umetnosti tako dogmatično kot politični dogmatizmi, ki naj bi jih spodkopala, ontološka zunanjost umet- nosti pa bi, v tem primeru, določala še eno obliko ontologije.«24 22 Jean-François Lyotard, Driftworks, Columbia University Press, New York 1984, str. 16. 23 Ibid., str. 72. 24 Carroll, op. cit., str. 30. 1 3 1 E R N E S T Ž E N K O Po delu LibicLinalna ekonomija se je Lyotard odvrnil od Nietzschejeve filo- zofije ter se pričel ukvarjati s problemi jezika, vendar pa j e prepričanje, da mora biti umetnost nekaj zunanjega, nekaj, česar ni mogoče podrediti dru- gim družbenim sferam, zanj ostalo enako pomembno kot prej. Kljub t emu je v njegovih poznejših delih mogoče zaslediti spremembo v pojmovanju odno- sa med umetnostjo in filozofijo. V besedilu z naslovom »Odgovor na vprašanje - kaj j e postmodernizem?«, Lyotard govori o posmodernem umetniku in pisatelju: »Postmoderni umet- nik ali pisatelj j e v istem položaju kot filozof: besedilo, ki ga piše, [umetniško] delo, ki ga ustvarja, v načelu nista določena z vnaprej določenimi pravili in ju ni mogoče soditi glede na določujočo sodbo, z uporabo znanih kategorij na besedilu ali delu. Ta pravila in kategorije so tisto, kar samo umetniško delo [šele] išče.«26 Tako torej umetnost ni le zunanja v odnosu do drugih družbe- nih sfer, temveč je na nek način »zunanja« tudi sami umetnosti: deluje brez pravil, da bi (pozneje) »oblikovala pravila tega, kar bo šele bilo narejeno«,26 Za Lyotarda ima umetnost vedno značaj dogodka. Kot dogodek, ki postav- lja in daje v uporabo nova pravila, umetnost razbija dotlej veljavni red. Umet- nost kot dogodek ruši vsako možno totaliteto. Toda, dokler ostaja v okvirih svojih lastnih meja, pravzaprav ruši le svoje lastne pogoje, zato sije težko pred- stavljati kako lahko popolnoma razvije in odkrije svojo kritično razsežnost. Se več, težko s i je zamisliti obliko umetnosti, ki ne bi bila oblikovana (tudi) s pomočjo pravil veljavnih ekonomskih oblik organizacije; umetnosti namreč ni mogoče postaviti izven sistema. Po Jamesonovem prepričanju bi nam - nasprotno - umetnost »morala« dati podobo obstoječega reda (karje zanj svet poznega kapitalizma), z drugi- mi besedami, morala bi nam ponuditi sliko totalitete. Umetnost kot del te vseobsegajoče totalitete naj bi ta svoj kritični cilj dosegla skozi vrsto kognitiv- ne upodobitve oz. kognitivnega kartiranja. Umetnost naj bi izdelala kognitiv- no karto te totalitete in nas s tem prepeljala onstran fragmentacije, kateri smo priča v sodobnem svetu. Vprašanje pri tem je le, kako lahko umetnost »naredi« kaj takega? Jameson je namreč veliko svojih naporov posvetil iska- nju take oblike umetnosti, vendar j e nikoli ni našel ter se (tudi) zato od nje naposled odvrnil in svojo pozornost posvetil kulturi.27 25 Jean-François Lyotard, »Answering the Question: What is Postmodernism?«, v: The Postmodern Condition: A Report on Knowledge, University of Minnesota Press, Minneapolis 1997, str. 81. 26 Ibid. 27 Cf. Ernest Zenko, »Art and Culture in the Works of Fredric Jameson«, Filozofski vest- nik, zv. 22, št. 2 (2001), str. 127-139. 1 3 2 E S T E T I K A K O G N I T I V N E G A KARTI RANJA IV. Ker rešitve problema kognitivnega kartiranja ne uspe najti na področju umetnosti, se osredotoči na obravnavo pojavnih oblik kulture: »V skušnjavi sem, da bi rekel, d a j e zarota nekašna revna [poor] oblika kognitivnega karti- ranja pri posamezniku v postmoderni dobi; j e degradirana podoba totalne logike poznega kapitala, obupen poskus reprezentacije tega sistema, katere neuspeh je zaznamovan z zdrsom v čisto tematiko in vsebino.«28 Pri tem seveda govori o tematiki in vsebini, ki se nanaša na dela (kot rečeno, ne toliko umetnosti kot kulture), ki obravnavajo problematiko zarote (literatura, predvsem pa film). Ob tem njegovem poskusu se je težko izogniti skušnjavi, da bi v njegovem predlogu ne videli nečesa sublimnega: zarota nas potemtakem, kot načelno neuspel poskus kartiranja totalitete, vodi v sublim- no občutenje. Ko Jameson v delu Postmodernizem ali kulturna logika poznega kapitalizma piše o tehnološkem sublimnem, gre ravno tako za nemožnost, da bi si predstavili kompleksnost sistema poznega kapitalizma. Ni več, tako kot pri Kantu, nara- va tista, ki nas postavlja v tak položaj, temvečje s tehnološkim razvojem sama družba postala vir sublimnega čutenja. Tehnološko ali postmoderno sublim- no zajamesona nu jno vodi v produkcijo teorije zarote in »high-tech« parano- je. V tem se skriva ravno neuspeli poskus uma, da bi zapopadel in si predstavil to, česar ne more in da bi reprezentiral tisto, česar ni mogoče reprezentirati - da bi mislil nemogočo totaliteto sodobnega svetovnega sistema.29 V delu Geopolitično estetsko Jameson svojo pozornost usmerja prav na ta negativni vidik kognitivnega kartiranja kot reprezentacije totalitete. Se vedno vztraja pri tematiki zarote in se osredotoča na filme, kjer negativna reprezen- tacija privzema obliko alegorije: »Problem bi bil težko rešljiv s potlačitvijo posredovanja: naracija ne more, da ne bi ostala alegorična, kajti predmet, ki ga teži reprezentirati - sama družbena totaliteta namreč - ni empirična bit- nost in j e ni mogoče kot take materializirati pred očmi posameznega gledal- ca. V bistvu nova podoba [...] napotuje na nekaj drugega kot je sama, na pojav zarote, ki j e v dejanskosti (razredna) vojna.«30 Film, ki se loteva problema zarote (npr. Cronenbergov Videodrome, 1983) se torej lahko le ob pomoči alegorije loti vprašanja totalitete. Čeprav se Jame- son zaveda, da to ni veliko, j e še vedno bolje kot nič: »Zapora [closure] je 2 8Jameson, »Cognitive Mapping«, str. 356. 29 Cf. Jameson, Postmodernism, str. 37-38. 30 Jameson, The Geopolitical Aesthetic. Cinema and Space in the World System, Indiana Uni- versity Press, Bloomington in Indianapolis 1995, str. 45-46. Ko Jameson govori o tem, da smo se »dotaknili vseh baz«, seveda misli na baseball. 1 3 3 E R N E S T Ž E N K O očitno eno izmed osnovnih formalnih vprašanj, k i j ih želimo nasloviti na za- rotniške [conspiratorial] reprezentacije te zvrsti, kjer j e njen učinek očitno v temeljnem odnosu s samim problemom totalitete. Kajti občutek zapore j e tukaj znak, da smo se nekako dotaknili vseh baz ter so bile galaktične dimen- zije in koordinate nove globalne družbene totalitete vsaj skicirane.«31 Ne gre torej za to, da bi bila umetnost (ali kultura) pri svojem početju - se pravi, kognitivnem kartiranju totalitete - uspešna le, če bi bila sposobna proizvesti kognitivno karto dejanskosti v merilu 1:1; torej nekakšen paradok- sen (in neizvedljiv) zemljevid, ki ga poznamo npr. iz Borgesove literature. Se tako groba kognitivna kartaje namreč še vedno boljša kot nič. 31 Ibid., str. 31. 1 3 4 Filozofski vestnik Letnik/Volume XXIII • Številka/Number 3 • 2002 • 135-145 UMETNOST, KULTURNA NARODNA IDENTITETA IN GLOBALIZACIJA B O H D A N DZIEMIDOK Globalizacija v gospodarstvu, tehnologiji (posebej v informatiki) in kulturi je neizbežna. Ni pa le vir upanj, temveč tudi zaskrbljenosti, strahov in groženj. Mnogi teoretiki in politiki so prepričani, da so procesi globalizacije resnična grožnja narodni identiteti in narodni kulturi. V svojem prispevku bom skušal odgovoriti na tri skupine vprašanj poveza- nih z globalizacijo kulture, se pravi vprašanj o možnih posledicah globaliza- cijskih procesov za narodne kulture, narodne identitete in o vlogi umetnosti in »kulturnih medijev« v oblikovanju narodne identitete in drugih oblik ko- lektivne identitete. Vprašanja, s katerimi se bom ukvarjal, so, natančneje po- vedano, sledeča: 1.1. Ali j e postala narodna kultura relikt preteklosti in jo bodo nadomesti- le enotna globalna kultura ali lokalne kulture? 1.2. Bo posledica globalizacije kulture: (a) poenotenje in homogenizacija kulture, ki vodi k eni sami globalni kulturi; (b) prevlada enega modela kultu- re (na primer ameriške) nad drugimi modeli kulture; (c) bo posledica priti- skov globalizacije splošno mešanje kultur, njihova hibridizacija ali »kreoliza- cija«; ter (d) mar bomo priče ohranitvi narodnih in lokalnih kultur in vzpo- rednemu pojavljanju transnacionanih regionalnih kultur (evropske, latinsko- ameriške, afriške, azijske, itd.)? II. 1. Ali j e narodna identiteta izgubila svojo aksiološko pomembnost in svojo vrednost za posameznike in skupnosti? 11.2. Alije mogoče, da potrebe in funkcije, kijih je izpolnjevala nacional- na identiteta, enako dobro zadovoljijo nadnacionalne (na primer evropska ah kozmopolitska) ali lokalne kulturne identitete (na primer bavarska, kašu- bijska, bretonska itd.)? 11.3. Je postmoderna identiteta zares povsem spremenljiva, nestabilna, kratkotrajna in naključna in a l i je postala nekaj, kar je odvisno izključno od svobodne izbire posameznika? 1 3 5 B O H D A N D Z I E M I D O K II.4. Če je takšna ali pa takšna postaja, ali to v enaki meri učinkuje na vsako človeško bitje ali pa morda vpliva le na nekatere predstavnike finančnih in intelektualnih elit? III. 1. Ali umetnost še vedno igra pomembno vlogo v oblikovanju, izraža- nju in vzdrževanju narodne identitete? 111.2. Kakšno vlogo v oblikovanju narodne ter drugih vrst kulturne iden- titete igrajo proizvodi kulturnih množičnih medijev, ki so le v posameznih primerih dosegli status umetnosti? Ali ni res, da vloga teh medijev v oblikova- nju posamezne in skupnostne identitete kar naprej narašča in da igrajo to vlogo ne le tedaj, kadar imajo umetniško vrednost? 111.3. Alije narodna kultura (narodni miti in simboli, jezik, ljudske legen- de in ostale oblike folklore) izgubila svojo ključno vlogo za sodobno umet- nost? 111.4. Alije možno - ali celo priporočljivo - da bo v času kulturne globali- zacije in neizogibnega poblagovljenja kulturnih stvaritev (kakršna so umet- niška dela), umetnost izgubila svoj nacionalni značaj, opustila vrednote, ki j o vežejo na narodova izročila in izražajo nacionalna občutja, saj bo drugače veljala za »akademsko« ali provincialno in bo izgubila svojo sposobnost, da bi se kosala s svetovljansko umetnosyo? Učenjaki, ki se ukvarjajo z vprašanjem identitete imajo prav, ko poudaija- jo, da ima identiteta dva pomembna vidika: da ostaja nespremenjena (nes- premenjenost) ter da se razlikuje od drugih predmetov individualne in ko- lektivne identitete (razlikovanost).1 Nobenega od teh vidikov ne smemo pre- zreti, ko preučujemo narodno kulturno identiteto. Ne obstajamo »mi« brez »njih«. Nekateri avtorji (npr. F. Barth in Z. Bokszariski)2 so celo mnenja, da niso niti dolgotrajnost narodne tradicije ali kulture, niti kolektivni spomin in občutek skupnosti usode, temveč prav razmejitvene črte med »nami« in »nji- mi« tisto, kar je najbolj pomembno za kolektivno identiteto. Študije, ki so j ih izvedli antropologi, zgodovinarji, politični znanstveniki, sociologi in socialni psihologi kažejo, da sodi narodna identiteta (zaradi svoje aksiološke pomembnosti) med najbolj prožne oblike kolektivne identitete. V sodobni teoriji naroda in nacionalizmov, hkrati s kulturno-antropološkim poj- movanjem (B. Anderson, A. Kloskowska, W. Kymlicka, Y. Tamir in drugi) ob- staja tudi politično ali državljansko pojmovanje naroda (njegov pojav, delova- 1 Glej A. Jacobson-Widding (ur.), Identity: Personal and Socio-Cultural. Introduction, Upp- sala 1983, str. 13; M. Schlesinger, Media, State and Nations: Political Violence and Collective Identity, London 1991, str. 154. 2 Glej F. Barth, Ethnic Groups and Boundaries, Boston 1969, str. 15 in Z. Bokszanski, Stereotypy a kultura, Wroclaw 1997, str. 93-97. 1 3 6 U M E T N O S T , K U L T U R N A N A R O D N A I D E N T I T E T A IN GLOBALIZACIJA nje) in nacionalizma (E. Gellner, L. Greenfeld, M. Ignatieff in drugi). Obe te pojmovanji pa poudarjata pomembnost (čeprav drugače opisano) kulture v oblikovanju naroda in narodne identitete. Veliko raziskovalcev dodaja, da v temelju etnične in narodne identitete leži skupna kultura, ki združuje dano skupino. Nekateri od avtorjev celo izmenično uporabljajo izraza »narodna identiteta« in »kulturna identiteta«, saj je po njihovem mnenju narodna ali etnična identiteta prvenstveno kulturna identiteta. Vendar pa se zdi, d a j e takšno zamenjevanje le delno upravičeno. Narodna identitetaje ena od oblik kulturne identitete in vsaka kulturna identiteta ni narodna identiteta. Po mnenju klasičnih piscev poljske sociologije (F. Znaniecki, S. Ossowski in J. Chalasinski) je narod v prvi vrsti kulturna skupnost. Tudi Antonina Klos- kowska trdi, da sta tako etnična skupnost kot narod »skupnosti, ki sta oprede- ljeni z relativno identiteto in relativno razlikovanostjo njunih kulturnih last- nosti«.3 Zatoje skupna narodna kultura lahko vir družbene povezanosti, kije bolj trajna in učinkovita kot skupna vlada. Ta trajnost narodne kulture nudi narodni skupnosti njen »občutek stalnosti«, kije pomemben dejavnik pri vsa- ki vrsti identitete. Brez dvoma obstaja med narodno kulturo in narodno identiteto pomem- bna in življenjska povezava. Narodna kultura j e določena z elementi kot so: maternijezik (narodnijezik), miti in simboli, prepričanja o skupnem izvoru in deljen selektivni kolektivni spomin skupne zgodovine, običajev in umetniš- ke ustvarjalnosti v obliki folklore in uradne visoke kulture. Po eni strani je narodna kultura eden od najbolj pomembnih dejavnikov, ki oblikujejo na- rodno identiteto in skrbijo za njeno stalnost in trajnost, po drugi strani pa prav v narodni kulturi narodna identiteta najde svoj poln izraz. »V skoraj vseh primerih,« piše Ross Poole, »je pojav občutka narodne identitete sovpadal z razcvetom narodne kulture.«4 Po mnenju mnogih avtoijev (med njimi J. Habermasa, A. Klosowske in A. Smitha) s ta jedro narodne kulture, ki odločilno oblikuje narodno identiteto literatura in umetnost. Lahko bi se spraševali (kot se bom jaz v zadnjem delu tega spisa), če v sedanjosti z vidika razvoja kulturnih množičnih medijev, ki nima primere, umetnost in literatura nista izgubili svoje pomembnosti. Po mnenju mnogih raziskovalcev je posledica tega razvoja zmanjševanje vloge, ki j o tradicionalne umetniške oblike igrajo tudi v oblikovanju narodne identite- te. Lahko je dokazati, d a j e bila v obdobjih pojavljanja narodnih identitet in nacionalnih držav vloga umetnosti ogromna. In to ne velja le za literaturo napisano v narodnih jezikih in za prepevanje hvalnic junaški preteklosti naro- 3 A. Kloskowska, Kultur)i narodowe u korzeni, Varšava 1996, str. 36. 4 R. Poole, Nation and Identity, London in New York 1999, str. 26. 1 3 7 B O H D A N D Z I E M I D O K dov ter lepoti rodnih pokrajin. Zadošča, da se spomnimo vloge, ki s o j o v razvoju in ohranitvi preporoda narodnih kultur imeli Adam Mickiewicz, He- nryk Sienkiewicz, Lev Tolstoj, Taras Sevčenko, Walter Scott, William B. Yeats in drugi pisatelji. To se nanaša tudi na zgodovinsko, žanrsko in krajinsko sli- karstvo, ki ima tako kot literatura na razpolago sredstva za ohranjanje spomi- na na narodno junaštvo in na čase narodove politične prevlade. V tem pogledu se zdi zelo zanimiv primer glasba, ki so j o navdahnile narodna mitologija in zgodovina in lepote rodne pokrajine in ljudskih pesmi in plesov. Vplivje bil dvosmeren: glasbaje izražala narodni občutek in krepila narodno identiteto ter hkrati pridobivala na izvirnosti in drugih vrednotah, ki so jo naredile zanimivo ne le za njeno domače občinstvo, temveč tudi za mednarodno. To dramatično potrjuje glasba Chopina in Szymanowskega, Lisz- ta in Bartöka, Glinke in Musorgskega, Dvoraka in Smetane, Griega, Sibeliusa, Wagnerja in mnogih drugih. Zelo težkoje definirati pojem »narodne identitete«. Če se odrečemo ide- ji o obstoju narodnega duha (Volksgeist), ki po mnenju Herderja najde izraz v narodni kulturi in v skupnem vedenju, potem j e narodna identiteta najpo- gosteje definirana kot posebna oblika kolektivne identitete. Sestavina za kate- ro je najpogosteje rečeno, da oblikuje narodno identiteto in narodno kultu- ro, je občutek pripadnosti narodni skupnosti. Ernest Gellner, kije upravičeno upoštevan kot eden največjih teoretikov naroda in nacionalizma, ne poda definicije narodne identitete. Vseeno pa priskrbi dve začasni definiciji naroda, eno kulturno in eno voluntaristično, ki po mojem mnenju vsaka zase kažeta na dva osnovna elementa narodne iden- titete. To sta skupna kultura, ki je »sistem idej, znakov, zvez, načinov obnaša- nja in občevanja« in občutek pripadnosti istemu narodu. »Dve osebi pripada- ta istemu narodu, če in samo če veijameta, da pripadata istemu narodu.«5 Narodna identitetaje ena najbolj pomembnih oblik kolektivne identite- te. Poljska filozofinja Barbara Skargaje prepričana, d a j e kolektivna identite- ta »zavest ali morda le občutek posebnosti dane skupine in njenih posebnih značilnosti in poslanstva.« »Ta občutek identitete skupino krepi, j e temelj njene stabilnosti ter zato pospešuje njeno notranjo ureditev. Zato j e to pozitivna vrednota. Lahko bi celo dodali, da nobena skupnost ne more preživeti brez občutka svoje identi- tete; d a j e za njen obstoj identiteta neizogibna.«6 Ni dvoma, d a j e za vsak narod občutek kolektivne narodne identitete naj- večjega pomena, da zagotavlja vez med njegovimi člani; vez, ki spodbuja vezi 5 E. Gellner, Nations and Nationalism, Oxford 1983, str. 16. 6 B. Skarga, »Zbiorowa tožsamošč i zagroženia z ni51 zwi^zane«, Kultura i Spoleczenstvo, 1998, št. 3, str. 3-4. 1 3 8 U M E T N O S T , K U L T U R N A N A R O D N A I D E N T I T E T A IN GLOBALIZACIJA solidarnosti in vzajemne pomoči. Olajšuje preživetje v stanjih narodne ali so- cialne nevarnosti (iztrebljanje, diskriminacija, raznarodovanje). Družbene grož- nje lahko ogrožajo ne le narodne manjšine v neki državi, temveč tudi nemanj- šinske narode na danem ozemlju, čeprav ti nimajo lastne nacionalne države. Pomemben vidik pojma narodne identitete je dejavnik pomena in vred- nosti imeti narodno identiteto. To ni pomembno le za narodno skupnost kot tako, temveč tudi za posamezne člane, za človeška bitja, ki se identificirajo z narodom. Ne le oni, ki proučujejo narode in nacionalizme, temveč tudi drugi pisci (kot sta Erich Fromm ali Peter Drucker7) verjamejo, d a j e ena zelo pomem- bnih človeških potreb potreba po pripadanju neki trajni skupnosti. Zadovoljitev te potrebe omogoča posamezniku, da se znebi občutka samote ali ga zmanjša. Veliko je razlogov, zakaj pripadanje narodni skupnosti nekomu omogoča, da to potrebo uspešno zadovolji. Dobra lastnost te oblike zadostitve potrebe po pripadnosti je, kot izpostavi Avishai Margalit, med drugim dejstvo, da nam tako kot pripadanje družini, ne nalaga nobenih zahtev po izpolnjevanju kakr- šnihkoli pogojev; od nas ne zahteva nobenih zaslug ali dosežkov ter nam je dano brezpogojno.8 Druga pomembna potreba, kiji lahko zadostimo z članstvom v starodav- ni in častiti skupnosti kot je narod, je potreba po spoštovanju in časti. Po A. Smithu j e najbolj pomembna vloga nacionalne identitete v času sekularizaci- j e oskrbovanje posameznika z neko mero osebne nesmrtnosti ter ščititi nje- g a / njo pred osebno pozabo.9 Trey a pomembna potreba posameznikov, k i j e lahko zadovoljena z ne- posrednim stikom z narodno kulturo, je po mnenju mnogih avtorjev (pose- bej W. Kymlicke10, K. Nielsena11 in Y. Tamirja12), potreba po aksiološki orientaciji. Zadostitev te potrebe dopušča nekomu, da izbere razumen življenjski model ter polnejšo zadostitev potrebe po uporabljanju svobode. Instrumentalna vred- nost narodne identitete sestoji, tako Tamir in Kymlicka, med drugim iz dejs- tva, da kontekst narodne kulture določa človekova kognitivna, imaginativna in aksiološka obzorja in m u / j i ponudi razumne izbire življenjskih stilov na vseh področjih človeške dejavnosti. Kymlicka poudari dejstvo, da stik z narod- no kulturo oskrbi ljudi z neke vrste sidra, ki ljudem omogoča, da varno in z 7 Glej P. Drucker, The Post-Capitalist Society, New York 1993). 8 A. Margalit, »Moral Psychology of Nationalism«, v R. McKim in J. McMaham (ur.), The Morality in Nationalism, New York 1997, str. 84. 9 Glej A. Smith, National Identity, Reno 1991, str. 161. 10 Glej W. Kymlicka, Multicultural Citizenship, Oxford 1989, str. 83, 76 in 89. " Glej K. Nielsen, »Cultural Nationalism, neither Ethnic nor Civic«, The Philosophical Forum (1996-97), 28. zv„ št. 1-2, str. 42-52. 12 Glej Y. Tamir, Liberal Nationalism, Princeton 1993, str. 41 in 43. 1 3 9 B O H D A N D Z I E M I D O K lahkoto odkrijejo svojo identiteto. Temu j e tako, ker identifikacija, ki j o zago- tavlja kulturna narodna identiteta, ki temelji zgolj na članstvu v narodu, ne zahteva nobenih osebnih dosežkov. Lahko bi se seveda vprašali, če je potreba po članstvu v skupini, ki je večja kot je družina, obča potreba. Ce to vendar je, zakaj bi bilo članstvo v narodni skupnosti najboljši način, da bi ji zadostili? Mar ne bi mogli tej potrebi zado- stiti z članstvom v neki manjši (na primer etnični) ali večji (npr. s človeštvom) družbeni razvrstitvi? Zdi se, da j e dejstvo, da vsi ljudje ne čutijo potrebe po pripadanju skupini večji od družine. Konec koncev obstajajo tudi ljudje, ki ne čutijo potrebe, da bi pripadali družini. Vendar pa se zdi, da so taki ljudje v manjšini. Potrebo po pripadnosti lahko v veliki meri zadovoljimo s pripadnostjo regionalni etnični skupini, kar pa ne izključuje potrebe po pripadanju narodni skupnosti. Potrebo po pripadnosti j e možno zadostiti z identificiranjem s skupino večjo kotje narod, na primer s človeštvom ali s civilizacijsko skupnostjo v Hun- tingtonovem smislu, na primer z islamsko civilizacijo. Zadovoljitev te potrebe z identifikacijo s človeštvom je težavno zaradi vsaj treh osnovnih razlogov. Prvič, dokaj težko bi se bilo identificirati s šestimi milijardami ljudi. Drugič, človeštvo ne izpolnjuje še enega kriterija: vsaj zaenkrat razen homo sapiensa ne obstaja nobena druga skupina čutečih bitij. Ce, ko t j e splošno prepričanje, ni »nas« brez »njih«, potem brez »njih« ne more biti nobenega »nas«. In konč- no tretjič, kot izpostavi Nathanson, »večina etničnih, verskih, političnih in narodnih skupnosti se zelo trudi, da ustvarjajo občutek skupinske identitete. Od zibelke dalje je oseba vpeljevana v občutek lojalnosti in krvnega sorodstva in skupine ustvarjajo posebne institucije, katerih cilj j e ohranjanje občutka enotnosti med njihovimi člani, razvijajo posebne obrede in simbole, ki skupi- no združujejo, postavljajo spomenike, ki slavijo zgodovinske zmage in dosež- ke in končno kaznujejo tiste izmed njihovih članov, ki ne upoštevajo ali ki kršijo pravila skupine. Zato, pravi Nathanson, »imajo globalisti prav, ko trdi- jo, da narodna identiteta ni nekaj naravnega. Da s e j o ustvari, j e potreben napor. Nasprotno obstaja zelo malo ljudi, ki trošijo svoj trud za ustvaijanje takšne globalne identitete.«13 Kriteriji, kijih ne izpolnjuje človeštvo pa izpolnjujejo verske skupnosti in civilizacije. V obeh primerih imamo nasprotujoči si skupini, toje, »ostale« in vztraj- ne napore, da bi ustvarili skupinske identitete. Zaradi tega ideja evropske identi- tete ni tako zelo utopična. Vse karje potrebno, da bi ustvarili takšno identiteto, j e vztrajen in sistematičen trud. Brez takšnega truda bo Evropska skupnost ostala zgolj ekonomska skupnost in se ne bo pretvorila v resnično kulturno skupnost. 13 S. Nathanson, »Nationalism and the Limits of Global Humanism«, v R. McKim in McMaham (ur.), The Morality and Nationalism, str. 181. 1 4 0 U M E T N O S T , K U L T U R N A N A R O D N A I D E N T I T E T A IN GLOBALIZACIJA Nekateri sodobni pisci o narodni identiteti so mnenja, da bodo neizogib- ni procesi modernizacije, procesi globalizacije in liberalizacije družbenega življenja zmanjšali pomembnost podedovane narodne identitete, ki jo lahko že zdaj svobodno izbiramo. Kažejo na svetovljanske posameznike, ki se ne počutijo niti najmanj nesrečne, ker delujejo na stičišču kultur in se okoriščajo z njihovimi različnimi vrednostmi. To j e resničen problem, ki ne sme biti spregledan. Sam bi soglašal z oni- mi, ki zagovarjajo pomembnost in trajnost narodne identitete, ki, vsaj zaen- krat, ne more biti predmet svobodne izbire. Obstajajo seveda primeri ljudi, ki spreminjajo svojo narodno identiteto, toda ti so prej naključni in izjema kot pa pravilo. Sprememba narodne identitete je proces, k i je dolg ter praviloma težak in celo boleč. Tudi ne verjamem, da so modernizacija sveta, globalizaci- ja kulture in liberalizacija družabnega življenja vedno in nespremenljivo grož- nje narodni identiteti. Kymlicka ima prav, ko izpostavi, d a j e v nekaterih za- hodnih državah (Kanadi, Belgiji ali Veliki Britaniji) liberalizacija dejansko pripomogla k povečanju občutka narodne pripadnosti. To j e močno poudar- j e n o z vztrajnimi poizkusi Flamcev, Škotov in prebivalcev Quebeca, da bi do- segli priznanje svojega ločenega statusa. Dejstvo da »kultura postaja vse bolj tolerantna in pluralistična, na noben način ne zmanjša ne univerzalnosti ne intenzivnosti potrebe ljudi, da živijo in delajo v svoji lastni državi.«14 Globalizacijske težnje v svetovni ekonomiji ne smejo na noben način za- nikati, kot upravičeno zapiše Zygmunt Bauman, poskusov da bi dosegli na- rodno avtonomijo ali državo in teritorialno suverenost. Ravno nasprotno: obe te težnji se lahko združujeta in medsebojno podpirata. Globalni finančni, tr- govinski in informacijski centri »potrebujejo politično fragmentacijo sveta« saj na ta način laže upravljajo majhne in šibke države.15 Eden vodilnih motivov Huntingtonove znamenite knjige o spopadu civi- lizacij j e točno nepretrgana razprava z ugotovitvami o globalizaciji kulture in zahodnem vplivu na cel svet. Po Huntingtonu zahodna civilizacija nikakor ni univerzalen model civilizacije in vpliv zahoda ni nujen pogoj modernizacije. Celo če neizogibna modernizacija uniči stare avtoritete in skupnosti in odre- že ljudi od njihovih korenin, to ne pomeni, da izgubljajo svojo potrebo po identiteti. Potrebujejo pa »nove vire identitete, nove oblike trdne skupnosti in nov sistem moralnih različnosti, ki bi jih oskrbeli z življenjskim smislom in smotrom.«16 Modernizacija, kot pogostokrat poudari Huntington, ni isto kot 14 W. Kymlicka, Multicultural Citizenship, str. 89. 15 Glej Z. Bauman, »Glokalizacja, czyli komu globalizacja a komu lokalizacja«, Studia Socjologiczne, 1997, št. 3, str. 60. 16 S. Huntington, The Clash of Civilization and the Remaking of World Order, New York 1996). Poljska izdaja: Zderzenie Cywilizacji, Varšava 1997, str. 132. 1 4 1 B O H D A N D Z I E M I D O K vpliv zahodnega sveta in mu včasih celo nasprotuje. »Privzemanje zahodnih demokratskih institucij s strani nezahodnih družb oživlja nativistična in proti- zahodnjaška politična gibanja.«17 Niti mednarodna menjava, niti širjenje sistemov komunikacij in trans- porta ne dajo ljudem občutka skupnosti, identitete ali zakoreninjenosti in te potrebe niso nikakor izginile. Posledica je, da »ljudje ponovno odkrivajo ali znova ustvarijo svojo zgodovinsko identiteto«, saj se počutijo odtrgane od svo- jih korenin. Izjave ali prerokovanja o koncu narodov so se izkazale za napač- ne. »Čeprav spremenljivi skozi čas in skozi razdobja strahotno raznoteri,« pi- še Jerzy Szacki, »nič ne daje slutiti, da moč narodnih občutkov upada. Kar se spreminja (pa še to ne splošno), so le oblike izražanja teh občutkov.... Doba narodov se nadaljuje in nič ne napoveduje njihovega konca.«18 Še več: stop- njevanje globalizacijskih procesov rojeva stopnjevanje poskusov ohraniti, oži- viti ali okrepiti narodno, etnično in druge oblike kolektivne identitete. To je tudi mnenje Douglasa Kellnerja, avtorja dragocene knjige Medijska kultura (2000). »Iskanje identitete«, piše Kellner, »je v sedanjem trenutku do- kazano bolj intenzivna, kot kadarkoli prej. Bilo je nekaj upora proti praktici- ranju identitete kot zgolj posameznikovega dosežka v sodobni dobi s poveča- nim poudarkom na plemenski, narodni, skupinski in drugih oblikah kolek- tivne identitete.«18 Kellner se strinja, d a j e sodobna postmoderna identiteta bolj dovzetna za spremembe, manj stabilna in manj zedinjena kot kadarkoli prej. Do neke mere je to posledica destabilizirajočega vpliva medijske kultu- re. »Oglaševanje, moda, potrošnja, televizija in mediji neprestano destabilizi- rajo identiteto in prispevajo k proizvajanju bolj nestabilnih, gibljivih, menja- jočih in spreminjajočih se identitet na sodobnem prizorišču.«20 Hkrati pa lahko v različnih delih sodobnega sveta opazimo znake vrača- nja k plemenskim družbam, k različnim oblikam kolektivne identitete: na- rodne, etnične ali verske. Nič ne daje slutiti, d a j e narodna identiteta postala ali bo kmalu postala nepomemben preostanek preteklosti. Ravno nasprotno, mnogi raziskovalci tega vprašanja verjamejo, da narodna identiteta za večino svetovne populacije ostaja ena izmed najbolj pomembnih in temeljnih oblik kolektivne identitete. Zelo obsežen dokaz j e priskrbel Anthony Smith, stro- kovnjak na tem področju, v svoji zelo zanimivi knjigi Narodna identiteta (1991). Po njegovem mnenju je nacionalna identiteta tako temeljnega pomena zara- di treh osnovnih razlogov. Prvič, zaradi svoje vsenavzočnosti. Nobenega dela 17 Ibid., str. 55. 18J. Szacki, »0 narodzie i nacjonalizmie«, Znak, 1997, st. 502, str. 5. 19 D. Kellner, Media Culture, Cultural Studies, Identity and Politics between the Modern and Postmodern, London 2000, str. 258. 20 Ibid., str. 256. 1 4 2 U M E T N O S T , K U L T U R N A N A R O D N A I D E N T I T E T A IN GLOBALIZACIJA sveta ni, kjer ne bi bili prisotni problemi in borba za narodno identiteto ter spopadi glede nje. »Če sta kakšna pojava resnično globalna, sta to narod in nacionalizem.«21 Drugič, narodna identiteta »ni le globalna temveč tudi pro- dorna«. Nobenih področji ali dejavnosti ni, pa naj bodo osebni ali kolektivni, ki se j ih ne bi dotaknili nacionalni vzgibi. In tretjič, »obstaja precejšnja kom- pleksnost in raznovrstnost narodov« in »narodne identitete« in zato se narod- ni vidiki jasno pokažejo v različnih družbenih, političnih in ideoloških giba- njih, težnjah in usmeritvah. »Ker sta povsod navzoča, prodorna in zapletena, ostajata narodna identiteta in nacionalizem močni in eksplozivni sili, ko se bližamo tretjemu tisočletju«,22 piše Smith. Smithov zaključek navajam zato, ker sem prepričan, da deset let po izidu njegove knjige, ko smo že v tretjem tisočletju, njegova ocena še vedno drži. Narodna identiteta seveda ni edina oblika kolektivne identitete, ki velja v našem času. Na različnih koncih sveta smo priče preporodu verskih, etničnih in političnih identitet in celo identitet spolne usmerjenosti. Vse te identitete se lahko križajo in prispevajo k naši osebni identiteti. Razmerja in hierarhija sestavin posameznikove identitete se od primera do primera seveda razlikuje- jo. Nikakor ni potrebno, d a j e njihovo sobivanje harmonično. Vse te vrste kolektivne kulturne identitete, kot tudi naša osebna identiteta, niso nespre- menljive. V naši življenjski dobi lahko delno ali korenito spremenimo naša verska prepričanja, politična nagnjenja in morda celo našo spolno usmerje- nost. Najmanj nestalni sta dve vrsti identitet, ki sta nam vsiljeni in ju obravnava- jo kot skoraj naravni. To sta spol in narodnost. Seveda obstajajo ljudje, ki čutijo potrebo po spremembi narodne ali spolne identitete in v našem času je to v veliki meri tudi mogoče. V obeh primerih pa je to dolgotrajen, boleč in ne popolnoma uspešen proces. Celo v multikulturnih družbah, v katerih je proces asimilacije lažji, kot so Avstralija, Kanada ali ZDA, je veliko lažje spremeniti državljanstvo kot pa nacionalno identiteto. Popolna sprememba nacionalne iden- titeteje v eni generaciji dejansko nemogoča. To lahko potrdi katerikoli Poljak, ki je poskušal postati Francoz, ali Korejec, kije poskušal postati Japonec. Na k o n č u j e prav, da vsaj poskušam predlagati odgovor na vprašanja, ki sem jih postavil na začetku; vprašanja, ki se nanašajo na domneven propad narodnih kultur in njihovo umikanje globalni kulturi in domnevno upadanje pomembnosti umetnosti in literature v oblikovanju narodne identitete. Kot sem rekel, narodna identiteta in narodna kultura sta nerazrešljivo prepleteni. Ena ne more obstajati brez druge. Narodne kulture se spreminja- jo in so predmet modifikacij. Ne veijamem pa, daj ih bo iztrebila in izpodrini- la ena sama enotna globalna kultura. 21 A. Smith, op.rit., str.143. 22 Ibid., str. 145. 1 4 3 B O H D A N D Z I E M I D O K Ali obstaja nevarnost, da narodne kulture postanejo enotne pod vplivom svetovljanske informacijske tehnologije, množičnih medijev ali pod nadvlado ene, na primer ameriške kulture? Ta nevarnostje realna, a ne velika. Asimila- cija različnih ponudb mednarodne medijske kulture, kot pravilno opazi Bau- man, se zgodi lokalno. Ni potrebno, da se vse asimilira brez prilagoditev. Tako se na primer zdi, da v pop glasbi prevladujeta Madonna in Michael Jackson. Toda to ne preprečuje enormne popularnosti latinsko-ameriške glasbe in ne preprečuje Poljakom, Srbom ali Madžarom, da bij ih navdihovala njihova ljud- ska glasba. Poleg tega pa, če sta vam všeč Chopin ali Mozart, Madonna ali Jackson ne bosta zadostovala. Hibridizacija ali »kreolizacija« j e postavljena kot druga grožnja narod- nim kulturam. Če pod hibridizacijo razumemo večsmerne vplive in izposo- jenke, potem sta hibridizacija in »kreolizacija« obstajala od nekdaj. Ne obsta- jajo nobene »etnično čiste« kulture in nobene »čiste« rase. V poljski kulturi na primer, imamo vplive iz latinske, nemške, ruske, francoske, madžarske in celo turške kulture. Sledi teh kultur zlahka zaznamo v poljskem jeziku. V polj- ski zgodovini je bilo obdobje, ko so otroke učili brati in pisati samo v latinšči- ni. Več stoletij so poljski plemiči in elita poljskega nižjega plemstva govorili skoraj izključno francosko, medtem ko j e večina prebivalcev poljskih mest govorila nemško. V 129 letih, ko Poljska ni obstajala kot država, so poljsko mladino izobraževali le v nemščini ali ruščini, saj sta bila to edina uradna jezika. Poljski jezik pa j e preživel, kar j e zelo presenetilo nekatere naše obiskovalce iz Irske, ZDA ali Walesa. Tradicionalna literatura in umetnost sta izgubili svoj monopol in morata predati nekaj svojih privilegijev množičnim medijem, ki v vedno večji meri preskrbijo vizualni material za oblikovanje kulturnih in osebnih identitet. V mnogih državah lektorstvo literature upada in tiskano besedo izrinja kultura podobe in oralna kultura. Kot posledica te vrste hegemonije množičnih medi- jev je sprememba v hierarhiji dejavnikov, ki oblikujejo našo identiteto: pove- ča se pomembnost videza, stila in tega, kar se imenuje »image«. Iz te delne spremembe vlog in pomena ne izhaja, da v dobi globalizacije in poblagovljenja umetnost mora ali bi morala izgubiti svoj narodni značaj, če želi obstajati na tem trgu. Naša doba je doba pluralnosti vrednot in prepričan sem, da bi bilo zelo tvegano napovedovati konec narodne umetnosti. Chopi- nova glasba je še vedno zelo poljska in j i gre zelo dobro na mednarodnem umetniškem trgu. Med poljskimi sodobnimi skladatelji klasične glasbe j e »naj- bolj poljsko« glasbo napisal Mikolaj Gorecki, ki ima na mednarodnem trgu vrsto »bestselleijev«. Najbolj slaven poljski filmski režiserje »s poljskostjo oku- ženi« Andrzej Wajda. Italijanski neorealizem j e bil »zelo italijanski«, filmi Ku- rosawe pa zelo »japonski«, a še so vedno prepoznani in popularni vsepovsod 1 4 4 U M E T N O S T , K U L T U R N A N A R O D N A I D E N T I T E T A IN GLOBALIZACIJA po svetu. Isto lahko trdimo za iberijsko literaturo, latinsko-ameriško pop glas- bo itd. Če na kratko povzamem svoj pogled, ki sem ga poskušal utemeljiti v vseh predhodnih odstavkih, bi rad dejal sledeče: narodne kulture so žive in dobro j im gre. Čeprav so lahko nepredstavljivo spremenjene pod različnimi pritiski globalizacije,jim ne grozi izumrle , saj j e narodna identiteta avtonomna vred- nost v človeškem življenju in kulturi. Mislim tudi in upam, da bodo v predstav- ljivi človeški prihodnosti narodne kulture preživele oseke in plime. Prevedla Eva Erjavec 1 4 5 IMPERIJ IN DRUŽBA NADZORA Filozofski vestnik Letnik/Volume XXIII • Številka/Number 3 • 2002 • 135-145 IMPERIJ PROTI MNOŽICI PETER KLEPEC Nedavno izšlo delo Michaela Hardta in Antonija Negrija Imperij1 je že takoj ob izidu zbudilo veliko radovednosti in zanimanja, tako da je prvi nakladi sledilo še kak ducat ponatisov. Avtorja, ki sta si za svoj interdisciplinarni pristop po lastnih navedbah vzela za model Marxov Kapital in skupno delo Deleuza in Guattarija Tisoč platojev, sta bila že kmalu deležna številnih pozitivnih kritik uglednih teoretikov, češ, da gre za »prvo veliko teoretsko sintezo enaindvajse- tega stoletja« (Jameson) oziroma kar za »Komunistični manifest enaindvajsete- ga stoletja« (Žižek). Glede na neverjetno prodajno uspešnost, odmevnost, ki j e j e bilo v zadnjem desetle^u deležno le malo katero posamezno teoretsko delo, izjemne ocene in teoretske primerjave odmevnih in pronicljivih teoreti- kov, dejstvo, da so se nekatere teze in osnovna shema, ki delo uokvirja, zelo dobro »prijele«, s i j e nemara delo vredno ogledati nekoliko pobližje. Sami bomo pri tem postopali v treh korakih. Najprej bomo predstavili samorazu- mevanje avtorjev, ki zadeva osnovno teoretsko ogrodje celotnega dela, njego- ve predpostavke in izhodišča. Nato se bomo osredotočili na tisto, kar po na- šem mnenju in tudi po lastnih izjavah avtorjev tvori osišče, ki povzema in prežema celotno delo. Gre za pojmovno dvojico Imperij-množica, ki ga uok- virja teorija oblasti, kakršno je orisal Gilles Deleuze v dveh kratkih tekstih, ki sta tudi prevedena v pričujoči številki Filozofskega vestnika. V sklepnem koraku nas bo zanimala povezava teh dveh ravni, zanimalo nas bo v kolikšni meri je Deleuzova teorija mnoštva in političnega združljiva s teoretskim konstruktom, ki sta ga razdelala Hardt in Negri. Tu se bodo pokazale tudi nekatere ključne pomanjkljivosti in zagate n june temeljne zastavitve, kar zadeva njuno mišlje- nje političnega in mnoštva, ki ga sama razumeta kot »multitude«, množico. 1 Michael Hardt , Anton io Negri, Empire, Harvard University Press, Cambridge (Mass.) & L o n d o n 2001 (9. ponat is) . Navedki v okroglem oklepaju se odslej nanašajo na številko strani te izdaje. 1 4 9 P E T E R K L E P E C Imperij Delo Imperij je zastavljeno ambiciozno, širokopotezno in drzno. Če že ne zaradi drugega, naj bi vsaj njegova odmevnost in prodajna uspešnost pričali o tem, da mu je vsaj v osnovi zastavljeni cilj tudi uspel. A prvo, kar nekoliko pazljivejšega bralca preseneti, je, da si delo tako visokih in prestižnih ocen, kakršnih je bilo deležno, sploh ne zasluži - s tem se bo najbrž strinjal vsakdo, ki ga je prebral v celoti. Nasploh je delo nenavaden »hibrid« - uporabljamo termin, ki se velikokrat pojavlja v samem delu. Hibrid, ki ni ne Komunistični manifest ne Kapital, ne programski tekst, ne temeljito, analitično delo. V njem ne zmanjka referenc in navezav na številne klasične in sodobne avtorje, a no- bena navezava ni podrobneje izpeljana, nobena kritika ni niti približno raz- delana.2 č e je bila kritika opravljena na kakem drugem mestu - nenazadnje Imperij le ni prvo skupno delo obeh avtorjev, bi ne bilo napak, če bi bilo to kje vsaj omenjeno. Enako velja za primer, če so bile kritike in izpeljave opravljene drugje, v delih, ki j u j e vsak od njiju objavil sam. In če sta si avtorja za zgled vzela delo Deleuza in Guattarija, potem se zdi, da sta si od njiju izposodila tisto najslabše - eden izmed osnovnih očitkov Deleuzu in Guattariju j e vedno bil, d a j e njuno delo nekakšna čudna mešanica sloganov, gesel in parol, na eni strani, na drugi strani pa detajlnega, že skoraj drobnjakarskega razvijanja in neskončne serije razlikovanj. A tega drugega v Imperiju, ne glede na sicerš- njo obsežnost dela, preprosto ni. Nadalje. Če se avtorja primerjata z Marxom, potem je treba reči, da j e po eni strani, kolikor je Marx eden izmed najbolj citiranih avtoijev v celotnem delu, ta primerjava sicer razumljiva, a kolikor Imperij dejansko primerjamo s Kapitalom, postane hitro jasno, da o umestnosti primerjave ne more biti niti govora. Gre, vulgarno rečeno, preprosto za to, da je bil Kapital tako po zamisli (prvotno je Marx, kot je znano, načrtoval deset zvezkov, sam izdal le prvega, ostala dva pa je izdal Engels), kot po sami izpeljavi ter kasnejšem učinkovanju kapitalno delo v vseh pomenih besede, Imperij pa pač ni niti napisan niti zastav- ljen na takšnem nivoju. Je vzrok morda v tem, ker sta avtorja hotela napisati 2 Hardt v odgovoru na kritiko, d a j e n juno delo preveč eklektično in ne dovolj rigoroz- no odgovarja, da gre pri tem pač za izbiro med dogmatizmom in eklekticizmom, pri če- mer sta se hotela prvemu izogniti, drugo pa v primeru, da ima pisec svojo metodo ali perspektivo, pač ni eklekticizem. (Prim. točko 25 na: h t t p : / /muse . j hu . edu / jou rna l s / theory_&_event/v004/4.3hardt.html). Negri pa, nasprotno, ne zanika eklekticizma, tem- več iz njega naredi neko vrsto drže: »Eklekticizem j e dandanes dobil novo kritično obli- ko. Gre za nekaj takega, kar j e Kant opisal kot spor fakultet. [...] Mnoge discipline, mate- matika, ekonomija, so dandanes vzpostavile med seboj pregrade, tako da ne morejo ko- municirati med seboj. Menim, da moramo danes poseči, da bi uničili in premešali razlike in razlikovanja med njimi«. (ht tp: / /milkbar .comau/globalhis tory/negri .h tm, str 4 /5 ) . 1 5 0 IMPERIJ PROTI MNOŽICI neke vrste manifest? č e j e temu tako, potem je zanimivo, da si že sama nista postavila za zgled Komunističnega manifesta. Prvi razlog za to je nemara precej banalen — z opombami vred ima knjiga skoraj petsto strani in je torej že zaradi svoje forme nekako ne-manifestativna. Drugi razlog je nemara v tem, da bi s tem avtorja tvegala neposredno primerjavo s Komunističnim manifestom Marxa in Engelsa. To primerjavo v resnici sama na nekem mestu tudi potegneta, a prek primerjave in obravnave z Machiavellijem, ki jo j e storil že Althusser. Temeljni očitek Marxu in Engelsu je tako zanju v tem, da sta bila v času na- stanka Komunističnega manifesta subjekt, ki definira stališče in gledišče teksta ( P r o l e t a r i a t ) , in o b j e k t , cilj (komunistična partija in komunizem) so-navzoča, medtem, ko j e danes, v dobi postmodernizma, to nekoliko drugače. »Kako naj konstruiramo aparat, ki bo združil subjekta (množico) in objekt (kozmo- politsko osvoboditev) znotraj postmodernosti? Očitnoje, da tega ne moremo doseči, četudi v celoti predpostavimo argument o polju imanence, če pri tem samo sledimo napotilom Marx-Engelsovega manifesta.« (64) A navkljub temu se avtorja vendarle ne o d p o v e d u j e t a povsem formi manifesta - tako na večih mestih3 v delu nastopa tekst v kurzivi, ki je očitno manifestnega značaja. Nemara bi lahko postavili tezo, da se primerjavi s Komunističnim manife- stom izogibata ravno zato, ker na tej točki njun projekt stoji in pade. Ni nič drugega kot gesta, gesta, ki se sicer skliče na številne avtorje, a le zato, da bi jih že v naslednjem hipu vrgla v isto črno brezno, brezno svoje izjavljalne pozici- je. Takšna usoda, ne glede na številna sklicevanja nanju, doleti tako Marxa kot - o čemer nekoliko obširneje v nadaljevanju - tudi Deleuza. Marxa se tako nenehno omenja, tu in tam kritizira, a brez prave utemeljitve ali morebitne alternative. Preberemo lahko, na primer, da »celo Marxova teorija vrednosti plačuje ceno metafizični tradiciji, saj je njegova teorija vrednosti v resnici teo- rija mere vrednosti« (355), in d a j e njegova teorija evropocentrična - Marx si namreč ne more zamisliti druge poti od tiste, »ki jo je že prepotovala evrop- ska družba« (120). Mimogrede, zanimivo je, da kritika Marxovega evropocen- trizma nastopa ob Marxovi obravnavi Indije, ni pa omenjena, recimo, njego- va obravnava Rusije, korespondenca z Vero Zasulič4, njegov odnos do malih narodov5 itn.. A to niti ni tako pomembno. Pomembneje je, da oba avtorja svojo pozicijo dojemata kot pozicijo onstran Marxa - še najbolj eksplicitno se j e o tem izjasnil Hardt v že zgoraj omenjenem intervjuju: »Negri in jaz raje dojemava svojo usmeritev kot komunistično, ne pa kot marksistično, saj to za 3 Denimo na straneh 63-68, 91-92, 156-159, 348-349, 411-413. 4 Prim. Etienne Balibar, Marxova filozofija, Krtina, Ljubljana 2002, razdelek Ruska ko- muna. 5 O tem obširneje Božidar Debenjak, Friedrich Engles, Zgodovina in odtujitev, Obzorja, Maribor 1981, str. 80-81. 1 5 1 P E T E R K L E P E C naju pomeni, da se izogneva dogmatizmu. Posvetiti se tradiciji enega samega misleca, ne pa nizu metod, načel in idej, pomeni, da smo vselej izpostavljeni tveganju, da bomo onemogočili iznajdbo in ustvarili novi dogmatizem. Prav gotovo močno kritizirava Marxa, kakor tudi Spinozo, Deleuza, Machiavellija in druge. Mordaje tradicijo komunističnega mišljenja dejansko preveč obvla- dovalo Marxovo ime, ter tako zatrlo razne alternative in možnosti. Drugače rečeno, komunistična misel je mnogo večja od Marxa. Trdiva, na primer, da je bil Spinoza komunist dolgo pred Marxom - kako naj sicer razumemo nje- gov predlog 'absolutne demokracije', prav tako j e bil Deleuze komunistični mislec, četudi se sam ni tako dojemal.«6 Morda j e sedaj nekoliko bolj jasno, zakaj umanjka neposredna primerjava s Komunističnim manifestom - zato, ker bi pač preveč neposredno asociirala na Marxa, ne pa zato, ker bi se avtorja besedi komunist izogibala. Ravno nasprotno. V nekem pomenu bi lahko re- kli, da je bilo celotno delo, vključno z že vnaprej vračunanimi reakcijami nanj, nedvomno napisano samo zato, da bi čisto na koncu avtorja lahko zapisala: »Toje nezadržna lahkost in radost biti komunist«. Ja, resj ima nihče ne more preprečiti tega »joy«, veselja, radosti in sreče. Krasno j e biti komun i s t - posta- vimo radikalne zahteve po »globalnem državljanstvu« (400), »družbeni mez- di in zagotovljenemu dohodku za vse« (403), si za zgled postavimo legendo sv. Frančiška Asiškega, ki naj bi nas navdihovala in nam kazala »pot pri naši komunistični akciji« (413). Tu, v tej točki se po našem mnenju nahaja simp- tom Imperija, simptom razkoraka med nalogo, cilji in izpeljavo celotnega dela, ki se na koncu izteče v tako rekoč anti-klimatični vrhunec. V nekem pomenu je celoten projekt že vnaprej žrtvovan prav zaradi tega simptoma, v nekem pomenu ni ta simptom, ki ga avtorja seveda ljubita bolj od samih sebe, nič drugega kot način uživanja, užitka v lastnem simptomu. Ker j e užitek vselej nekaj partikularnega, individualnega, ker nam j e užitek Drugega po definiciji nekaj tujega, v tej točki obema avtorjema ne moremo reči drugega kot: »En- joy, dear comrades!« Paradoksno je, da vse te zgoraj omenjene zagate, zapleti s samorazumeva- njem, lastno pozicijo itn., izhajajo iz namena avtorjev, da bi se izognila dog- matizmu, potem pa sama zapadeta v žargonizacijo in najhujši možni dogmati- zem. Ni namreč hujšega dogmatizma od dogmatizma užitka, užitka biti radi- kalen kolikor se le da, pa naj stane kar hoče, užitka v odklonu, ki g a j e Lenin nekoč označil za eno izmed otroških bolezni komunizma, a j e videti kot neoz- dravljiva kronična bolezen. Užitek, ko t j e znano, vselej najde pot, najlažjo in najkrajšo, pri čemer se za ceno, ki j o mora plačati subjekt, ne zmeni. In kak- šno ceno zaradi tega partikularnega načina uživanja avtorjev mora plačati Im- 6 Točka 27: ht tp: / /muse. jhu.edu/ journals / theory_&_event /v004/4.3hardt .html . 1 5 2 IMPERIJ PROTI MNOŽICI perij? Kako uresničiti in udejaniti radikalni program, ki izhaja iz kritike Impe- rija? V katerih točkah je ta program postavljen z resnimi nameni, v katerih pa gre samo za imidž? Kdo in proti komu bo realiziral tak program? Je lahko tak program osnova za boj proti Imperiju? V čem se nahajajo izhodišča in nastav- ki za delovanje? Kdo je naslovnik in opora takšne politike? Nedvomno je to za avtorja tisto, kar sama imenujeta »množica«, »multitude«, pri čemer vztrajata pri tem, da se pravo vprašanje dandanes glasi, »kako naj množica postane politični subjekt« (394)? In kaj je sploh množica? Kako jo avtorja definirata? V kakšnem razmerju je do Imperija? Kje se nahajajo filozofske predpostavke in zastavki njunega projekta? Avtorjema bi napravili krivico, če bi trdili, da si v svojem delu ne postavljata teh vprašanj in da obenem še kako dobro vesta, da njuno delo ne predstavlja dokončnega odgovora nanje. Glede na to, da je njun naslednji skupni projekt prav knjiga o množici, se postavlja vsaj vpraša- nje, ali Imperij ponuja prave nastavke zanjo. Med Imperijem in množico Kaj je pravzaprav Imperij? Glede na to, da ga avtorja vselej pišeta z veliko začetnico, to pomeni, da ne gre za ««¿¡imperij, za enega izmed imperijev, prav tako pa ne več za klasično obliko imperializma, temveč za Imperij, kije prvič v zgodovini globalnega značaja in pomena. A na kaj se opira teza o Imperiju? Na dejstvo, da v svetu obstaja red, svetovni red, ta red pa ima neko obliko, pravno formacijo. Ta red predpostavlja neko obliko suverenosti. Takšna sve- tovna ureditev sega v 17. stoletje, ko je bil vzpostavljen tako imenovani West- falski mir. Ureditev je bila deležna številnih variacij in popravkov od Locka, Hobbesa do Kelsna - dandanašnji rezultatje »hibrid Luhmanna in Rawlsa«. (15) Obstajata dva temeljna modela, izvorno rešitev teh dveh modelov sta podala že Locke in Hobbes. Razlika med enim in drugim je v tem, da se suve- renost za drugega prenese na državo in vojsko, medtem ko je za Lockov mo- del značilna večja pluralnost. A dandanes je ne glede na različice celotni mo- del postavljen pod vprašaj. Priča smo namreč krizi suverenosti države, pri če- mer zaton suverenosti nacionalnih držav še ne pomeni, d a j e suverenost kot taka v zatonu. Nastalaje namreč neka nova, globalna oblika suverenosti, ki jo avtorja imenujeta Imperij. »Imperij je politični subjekt, ki dejansko nadzoru- je te globalne izmenjave, suverena oblast, ki vlada svetu«. (ix) V nasprotju z imperializmom, Imperij ne vzpostavlja teritorialnega središča oblasti in se ne opira na fiksne meje ali pregrade. Je decentralizirani ali deteritorializirajoči aparat vladavine, ki postopoma utelesi celotno globalno področje znotraj svo- jih meja, ki se nenehno širijo in premeščajo. Ta novi sistem vladavine pred- 1 5 3 P E T E R K L E P E C stavlja prehod v kapitalističnem načinu produkcije, ustvarjanje bogastva se vse bolj nagiba k tistemu, kar avtorja imenujeta biopolitična produkcija. Pri tem vztrajata, da Imperij ni metafora, temveč koncept, pojem. Prva njegova značilnost je , kot že rečeno, da nima meja, njegova vladavina ni omejena. Druga značilnost je v tem, da ne gre za zgodovinski režim, temveč za red, ki dejansko ukine zgodovino in s tem obstoječe stanje stvari fiksira za večno. Tretja značilnostje, da ne gre le za nadzor in upravljanje s teritorijem, kar j e bilo značilno za klasično obliko suverenosti, pač pa Imperij tudi ustvari sam svet, v katerem se nahaja. Četrtič, predmet vladavine Imperija j e družbeno življenje v celoti. Gre za novo paradigmo bio-oblasti, »biopower«. In peta zna- čilnost te nove oblasti je v tem, da četudi se sam Imperij nenehno koplje v krvi, j e vedno in povsod posvečen miru - v tem pomenu j e večni in univerzal- ni mir zunaj zgodovine. Imperij torej »že od vsega začetka postavlja etično- politično dinamiko, ki se nahaja v središču njegovega pravnega pojma. Ta pravni pojem vsebuje dve temeljni tendenci: prvič, pojem prava, ki je zatrjen v konstrukciji novega reda, ki zaobsega celotni prostor tega, kar smatra za civilizacijo, brezmejen, univerzalen prostor; in drugič, pojem prava, ki ga vse- buje ves čas znotraj svoje etične utemeljitve. Imperij izčrpa zgodovinski čas, suspendira zgodovino, in znotraj svojega etičnega reda posrka vase preteklost in prihodnost. Drugače rečeno, Imperij svoj red predstavlja kot permanen- ten, večen in nujen.« (11) V osnovi torej teza o Imperiju izhaja iz dejstva, da smo danes priča upada- nju moči države. Toda to opozorilo ni nekaj, kar bi si avtorja Imperija lahko lastila kot neko veliko iznajdbo. Gre za opozorilo, ki dandanes v politični teo- riji ni novost, temveč prejkone stalnica. Vzemimo nekoga, ki bi ne mogel biti bolj zoperstavljen Negriju in Hardtu, nekoga, ki sliši na ime Jürgen Haber- mas. Kaj j e j ed ro argumentacije, ki j o predstavlja nedavno Habermasovo delo Die Postnationale Konstellation. Politische Essays1 ? Dinamiko stoletja, kije za nami, imenuje Habermas sočasna evolucija scientizacije in sekularizacije, oziroma nadaljevanje tistega, kar je Max Weber imenoval »detradicionalizacija življenj- skega sveta«. Eden izmed rezultatov tega procesa ni le dramatično naraščanje svetovnega prebivalstva, temveč tudi vpeljava novih materialov, tehnologij in medijev, ki revolucionizirajo načine medčloveške interakcije. Eno plat tega procesa predstavlja tako znanstveni napredek, prežetost vsakdanjega življenja do najmanjših podrobnosti in intimnosti z diskurzom znanosti. Stranski uči- nek tega in pa neizmernega tehnološkega napredka, ki smo mu priča, j e vse večja laičnost v pomenu ne-ekspertnosti. Čeravno j e za Habermasa temeljni 7 Vizvirnikuje delo izšlo letal998 pri založbi Suhrkamp, Frankfurt na Majni. Sami smo si pomagali z angleškim prevodom: Postnational Constellation, Political Essays, prevedel Max Pensky, Polity Press, Oxford 2001. 1 5 4 IMPERIJ PROTI MNOŽICI dogodek v tem kratkem dvajsetem stole^u, ki ga na enem koncu zaznamuje začetek prve svetovne vojne, na drugem pa zrušenje železne zavese, zmaga nad fašizmom in čeprav sam priznava, da so se totalitarne poteze dobe vtkale v samo strukturo kritičnih diagnoz tega časa, zanj temeljno strukturno grož- njo konec dvajsetega in začetek enaindvajsetega stoletja predstavlja konec dr- žave blaginje, ki ga spremlja zmagoslavje neo-liberalizma. Ta proces obujanja družbenolahkomiselnih oblik neo-liberalizma prinaša s seboj vse manjšo su- verenost nacionalne države. Tu smo pri temi, ki jo izpostavljata avtorja Imperi- ja. Tudi za Habermasa državna suverenost ni več nedeljiva, v številnih prime- rih s i jo morajo dandanes države deliti z mednarodnimi agencijami ter imajo tako vse manj nadzora nad svojimi nacionalnimi teritoriji. Protekcionizem kot ena izmed oblik »varovanja« domačega gospodarstva postaja vse bolj in bolj neučinkovit, keynesijanizem v eni deželi ni več možen. Ekonomska glo- balizacija ima tako očitno učinek tudi na vse manjše in manjše prihodke iz davkov, ki j ih je čedalje manj za financiranje socialnih politik - nezaposle- nost, ki j o populisti in nacionalisti izkoriščajo s tem, ko se zavzemajo za okre- pitev nacionalnih držav, je tako v resnici vse manj v domeni nacionalnih dr- žav. Denar uspešno »uhaja« državnim kontrolam, »vladaije teritorijev« so tako zamenjali »gospodarji hitrosti«, »obvladovalci tokov«, kot se koncizno, v go- vorici, k i je tako blizu avtoijema Imperija, izraža sam Habermas. Tisto, kar ga skrbi, je , da bo opisani proces prinesel konec različnih oblik solidarnosti in kopičenje različnih oblik izključevanja - razredi se delijo na podrazrede, vse- povsod se kopičijo razni »podrazredi«. Ves ta proces grozi, da bo neizogibno uničil univerzalistično samodojemanje in samorazumevanje, na katerem te- meljijo sodobne demokratične družbe. Ti tako imenovani globalizacijski pro- cesi nimajo le ekonomske plati, pač pa, opozarja Habermas, presegajo meje nacionalnega teritorija tudi na številne druge načine. To drugo in drugačno razsežnost najavljajo pojavi, ki j ih vsi poznamo pod imeni »Černobil«, »ozon- ska luknja«, »kisli dež«, zaradi te nove perspektive pa se zavedamo vse večje medsebojne odvisnosti družbenih prizorišč, skupnosti in tveganj ter - če zo- pet navedemo Habermasov termin, k i j e blizu našima avtorjema - »mrež« skupne usode. Skratka, potrebna je vse večja globalna solidarnost, edino, kar preostane, p a j e osredotočenje na nadnacionalne institucije. Habermas pred- laga, d a j e treba skušati najti takšne ne-večinske in nepreglasovalne oblike legitimnosti, najprej seveda na ravni Evrope, ki bi v nekem demokratičnem procesu zagotovile osnovo za legitimacijo onstran nacionalne države. Kdo in kako lahko iznajde te osnove? Kako si lahko predstavljamo demokratično le- gitimnost odločitev onstran sheme nacionalne države? Habermasov odgovor je seveda v tem, da tega ne morejo zagotoviti ne državne strukture ne tržni mehanizmi, pač pa procesi kolektivnega oblikovanja volje, drugače rečeno, 1 5 5 P E T E R K L E P E C zgolj javna umna razprava vseh, katere ak te r j e celotna svetovna javnost. De- mokratični proces se mora stabilizirati s svojimi rezultati, edino tako obstajajo upanja za zagotovitev solidarnosti pred pretečimi notranjimi silami, ki grozi- jo, da bodo družbo razpočili. Takšen proces za Habermasa lahko uspe le, če izpolni priznane standarde družbene pravičnosti in demokratičnosti. Te stan- darde postavlja pravo, s čimer smo pri Habermasovi stalnici, ki zadeva premi- slek prava - prek javne razprave, katere rezultat j e racionalni in umni kon- senz, pridemo do zakonov. »Pravni pojem samozakonodajalstva mora prido- biti politično dimenzijo: moramo ga razširiti tako, da bo vključil pojem druž- be demokratičnega načina samousmerjanja in samointervencije«.8 Drugače rečeno, funkcije, ki sojih poprej imele države blaginje na nacionalni ravni, bi bilo treba prenesti na nadnacionalne oblasti. Ključno vprašanje v dani situaci- ji za Habermasa tako je, ali zmoreta civilna družba in političnajavnost izobli- kovati nov pojem kozmopolitske solidarnosti.9 Habermasov oris problematike zatona suverenosti nacionalnih držav, ki se v grobem in površno gledano navidez ujema z izhodiščnimi tezami Negrija in Hardta, priča torej o tem, d a j e tema o zatonu nacionalne suverenosti stal- nica sodobnih razprav. Vendar pa se težave, kot vedno, nahajajo v podrobno- stih. Ce se Habermas v svojih razpravah odkrito postavi v bran evropocentriz- mu, če pri tem nekonsistentno krši lastne standarde, po katerih mora biti javna razprava brez prisile in nujnosti, medtem ko se sam, denimo v polemiki o Deklaraciji o skupnih vrednotah, ki j o j e leta 1991 izdala singapurska vlada in t. i. Bangkokški deklaraciji iz leta 1993 (ki so jo podpisali Singapur, Malezi- ja, Tajvan in Kitajska), skliče na ekonomsko nujo,1 0 je prav to dvoje, evropo- centrizem in pa kapitalizem, osnovna tarča Negrija in Hardta. Z drugimi be- sedami, ravno tisto, kar za Habermasa ni sporno, j e problem. Se več. Avtorja Imperija v nekem pomenu s svojo tezo ravno postavljata, da problem ne le ni takšen, kakor ga vidi Habermas, pač pa, da ga vsaj v tej obliki v resnici sploh ni 8 Postnational Constellation, nav. delo, str. 60. 9 Razprave o kozmopolitizmu in kozmopolitski demokraciji presegajo okvire pričujo- čega prispevka in segajo od že zgoraj omenjene zahteve avtorjev Imperija po »globalnem državljanstvu« (400), Derridajevega pamfleta (Prim.: »Kozmopoliti vseh dežel, še en na- por!«, prevedla Simona P. Grilc, v: Razpol 12, Problemi 1-2, letnik XL, Ljubljana 2002, str. 143-160), pa do drugih konkretnejših predlogov in načrtov, kako udejaniti kozmopolit- sko demokracijo (Prim, npr.: David Held, Cosmopolitan Democracy, Polity Press, Oxford 1995; isti, »Democracy: From City States to a Cosmopolitan Order?«, v: Contemporary Poli- tical Philosophy. An Anthology, ur. Robert E. Goodin in Philip Pettit, Blackwell Philosophy Antologies, Oxford 1997, str. 78-101, Ulrich Beck, Was ist Globalisierung, Edition Zweite Moderne, Suhrkamp, Frankfurt na Majni 1998, str. 159-163. 10 Prim, o tem naš prispevek »Vloga človekovih pravic v Habermasovem modelu demo- kracije«, v:JelicaSumič-Riha (ur.), Pravo in politika, Liberalna akademija, Ljubljana 2001, str. 101-122. 1 5 6 IMPERIJ PROTI MNOŽICI - tisto, kar bi bilo treba za Habermasa šele narediti (vzpostaviti učinkovite nadnacionalne mehanizme), s e j e namreč že zgodilo - globalna oblika suve- renosti, ki j o avtorja imenujeta Imperij, namreč že obstaja. Čeprav sama Ha- bermasa v tem kontekstu ne omenjata, bi tisto, kar pravita o lockeovskem pogledu na mednarodno pravo, verjetno lahko razumeli tudi kot odgovor tisti tradiciji v sodobni politični filozofiji, ki jo Habermas predstavlja: »[...] tisto, kar j e predlagano v tem kontekstu, j e globalni konstitucionalizem, ozi- roma projekt preseganja državnih oblasti z vzpostavljanjem globalne civilne druž- be. Ti slogani naj bi priklicali v spomin vrednote globalizma, ki bi navdihnile novi mednarodni red, oziroma dejansko transnacionalno demokracijo. Med- tem ko hobbesovska hipoteza poudarja pogodbeni proces, katerega rezultat j e nova unitarna in transcendentalna nadnacionalna oblast, se lockeovska hi- poteza osredotoča na nasprotne moči/oblasti [counterpowers], ki navdihu- jejo konstitutivni proces in podpirajo nadnacionalno oblast. Vendar p a j e v obeh primerih novi globalni red predstavljen zgolj v analogiji glede na klasič- no pojmovanje nacionalne suverene oblasti držav.« (7) Avtorjev Imperija ne zanima, kako legitimirati pravo, red, zakon in novi svetovni red - sama sta kot pravita »onstran starega terena kot g a j e opisal Jürgen Habermas«. Ne gre za to, da bi bilo treba sodelovati z Imperijem - kar, kot trdita, počno nevladne organizacije, ki dejansko vodijo in »pomagajo pra- vičnim vojnam«. (36) Prav tako ne gre za problematiko, ki j o je predstavil postmodernizem - daleč od tega, da bi Imperij naredil konec tako imenova- nim velikim pripovedim, »dejanskojih producirá in reproducirá«. (34) In za nameček j e treba pripomniti, da ne obstaja ena velika pripoved, pač pa obsta- jata vsaj dve »veliki pripovedi«. Moderna zanju ni enoten pojem, temveč na- stopa v »vsaj dveh pojavnih oblikah«. (74) Tako obstajata dve razsvetljenstvi, dve tradiciji, k i ju Negri in Hardt imenujeta dve Evropi. Ena tradicija odkrije ravnino imanence, v to tradicijo spada Spinoza, druga tradicija, Descartes, Hobbes, Kant, Hegel, pa v bistvu zopet vzpostavi transcendenco. Čeprav seje, denimo, Descartes delal, da ustanavlja novi humanistični projekt, j e v resnici »ponovno vzpostavil transcendentni red« (79). Podobnih rokohitrskih in na pamet izrečenih trditev v celotni knjigi, mimogrede rečeno, nikoli ne zmanj- ka. Pod udarom se nahajata zlasti evropocentrizem ter vsi možni in nemožni krivci zanj. Tako ni heglovstvo nič drugega kot »apologija imperialistične Evro- pe« (381), Hobbes pa se s svojo teorijo reprezentacije nahaja na začetku tiste- ga procesa, katerega realizacija kasneje pripelje do rojstva bio-oblasti. (Prim. 89) Včasih ima bralec občutek, kot da imata avtoija že vnaprej pripravljeno shemo, po kateri obravnavata določene avtorje, nekateri so pač dobri, drugi slabi fan^e. Ker j e to povezano z njuno izljavljalno pozicijo, o čemer je bilo govora zgoraj, j e tudi vsakršno polemiziranje z njunimi stališči glede ocen 1 5 7 P E T E R K L E P E C posameznih avtoijevjalovo. Edino resno težavo z določenim avtoijem imata Negri in Hardt namreč takrat, ko ta avtor predstavlja n juno lastno stališče. Vzemimo Foucaulta, k i je poleg Deleuza ena glavnih referenc. Kako združiti slavne Foucaltove trditve o smrti Človeka iz dela Besede in stvari, ki g a j e Fou- cault spisal leta 1966, z njunim projektom, v katerem j ima gre za humanizem? Preprosto. Foucaultovo pozno delo razglasita za humanizem, kar pa ne pred- stavlja preloma s prejšnjim stališčem, saj Foucaultov anti-humanizem »nepo- sredno izhaja iz sekularizirajočega projekta renesančnega humanizma, ali, na- tančneje rečeno, njegovega odkritja ravnine imanence. Oba projekta sta ute- meljena na napadu na transcendenco. Obstaja stroga kontinuiteta med reli- giozno mislijo, ki oblast nad naravo podeli Bogu in moderno 'sekularno' misli- jo, ki isto oblast nad naravo dodeli Človeku. Tako kot poprej Bog tudi ta Človek nima mesta v filozofiji imanence«. (91) A kaj je zanju sploh imanenca? »Ima- nenco določa odsotnost vsake zunanje meje poti dejavnosti množice, imanen- caje zavezana, v svojih afirmacijah in destrukcijah, režimom možnosti, ki tvori- jo njeno tvorbo in razvoj.« (373) Skratka, »Ni Dieu, ni maître, ni 1'homme - nobena transcendentna oblast ali mera ne bo določala vrednot našega sveta. Vrednoto bo določala zgolj nenehna inovacija in kreacija človeštva« (356). Prehod k Imperiju tako zanju ponuja predvsem nove možnosti za sile osvoboditve, za sile imanence - teorija o vzpostavitvi Imper i ja je namreč tudi »teorija o njegovem propadu« (370). Ne gre za emancipacijo, kot sama opo- zarjata (prim. 359), temveč za osvoboditev ustvarjalne sile množic, ki ohranja- jo Imperij in ki so ravno tako zmožne avtonomno konstruirati proti-Imperij, alternativno politično organizacijo globalnih tokov in izmenjav. Bi bilo treba kolo zgodovine zavrteti nazaj? Ne gre za to, da bi se bilo treba vrniti v stanje pred Imperijem, v tej točki seje treba sklicati na Marxov argument, ki zadeva kapitalizem: »Trdiva, d a j e Imperij boljši na isti način kot Marx trdi, d a j e kapitalizem boljši od družbenih oblik in načinov produkcije, ki so bili pred njim.« (43) Prav tako ni več prolétariat tisti, ki bi lahko izvedel revolucijo; časov proletarskega internacionalizmaje nepreklicno konec. Že samo izobli- kovanje Imperija predstavlja odgovor na proletarski internacionalizem, obe- nem pa priča o dvojem: najprej o tem, da sam pojem nacionalne suverenosti ni več učinkovit, hkrati pa to učinkovitost izgublja tudi »avtonomija politične- ga«. (307) Toda, če prolétariat ni tisto, kar j e bil, to tudi še ne pomeni, d a j e izginil - v tem pomenu je treba omeniti zavračanja množice, da bi j o izkoriš- čali. A kaj seje zgodilo z nekdanjimi razrednimi boji? Vzrok za to, da danda- nes ni več bojev, je to, da ni več pripoznanja skupnega političnega sovražnika - »pojasniti, kdoje skupni sovražnik, j e tako bistvena politična naloga«. (57) Odgovor je zanju kakopak na dlani - »sovražnikje specifični režim globalnih razmerij, ki ga imenujeva Imperij« (45-46). 1 5 8 IMPERIJ PROTI MNOŽICI Oblast in upor, množica in Deleuzovo mnoštvo Na kakšen način sta Imperij in množica, ki očitno tvorita osnovni teoret- ski par dela, povezana? Na globalni ravni je treba Imperij, ki seveda ne temelji samo na sili, temveč se vselej predstavlja v »službi miru« (15) in tako utemelju- je pravico do nenehnega interveniranja in vmešavanja, misliti kot stroj, kot »high-tech stroj« (39). In ker j e kri Kapitala treba hraniti z novo krvjo, ker mora Kapital nenehno »iskati nove meje« (227), ker je Imperij zgolj vampir, aparat zajetja in omejevanja, »parazitski stroj« (62), ki parazitira na množici, torej njuna povezava ni nič drugega kot parazitiranje enega na drugem. Kako je možno to parazitiranje, naj bi potemtakem pojasnila teorija oblasti. Te- meljna teza njune teorije oblasti je, da »oblast postane povsem biopolitična, celotno družbeno telo zajame stroj oblasti in ga razvije v njegovi virtualnosti« (24). Tu smo v osrčju in po lastnih besedah avtoijev »temeljni tezi« (25) Impe- rija, tezi o oblasti kot bio-oblasti, oblasti, ki se dogaja v okviru družbe nadzora. A kaj pravzaprav trdi omenjena teza? Da pravna forma Imperija v resnici ni nič drugega kot policijsko pravo, pravica intervencije, poseganja, vmešavanja v vse in vsakogar? Da ta »police« vključuje vse, kot se glasi navedek iz Foucal- tovega opusa? Da oblast, ki tako kot pri Foucaultu nikjer ne obstaja, ne pome- ni nič drugega kot produkcijo življenja? Da ta družba, v kateri se vse skupaj dogaja, ni več disciplinarna družba, ki jo je v svojih delih detajlno prikazal Foucault, temveč družba nadzora, družba kakršno je genialno začrtal Deleu- ze? Da je torej Deleuze bližje resnici kot Foucault, in da jedro Deleuzove kri- tike Foucaulta, ki jo avtorjajemljeta za dovršeno dejstvo, predstavlja zamenja- va Foucaultovega termina »plaisir« z Deleuzovo »désir«, četudi nas o tem le informativno obvešča opomba na strani 422? In ta zamenjava naj bi predstav- ljala odgovor na vprašanje, na katerega seje Foucault izmikal odgovoriti, od- govor na vprašanje, »kdo ali kaj vodi [drives] sistem«, predvsem pa, kaj je sploh »bios«? Kakorkoli že, Foucaultu naj bi namreč »ne uspelo dojeti resnič- ne dinamike v biopolitični družbi. Nasprotno pa nam Deleuze in Guattari predstavljata poststrukturalistično razumevanje bio-oblasti v pravem pomenu besede, ki prenavlja materialistično mišljenje in se trdno utemeljuje v vpraša- nju produkcije družbene biti. Njuno delo demistificira strukturalizem in vsa filozofska, sociološka in politična pojmovanja, ki iz trdnosti epistemološkega okvira delajo neizogibno referenčno točko. Našo pozornost jasno usmerjata na ontološko substanco družbene produkcije. Stroji producirajo. Nenehno funkcioniranje družbenih strojev v njihovih raznih aparatih in zbirih [assemb- lages] producirá svet skupaj s subjekti in objekti, ki ga konstituirajo. Vendar pa se zdi, da sta Deleuze in Guattari zmožna pozitivno dojeti zgolj tendence, usmerjene v kontinuirano gibanje in absolutne tokove, tako da tudi v njuni 1 5 9 P E T E R K L E P E C misli ostajajo kreativni elementi in radikalna ontologija produkcije družbe- nega nesubstancialna in nebogljena [impotent]. Deleuze in Guattari odkrije- ta produktivnost družbene reprodukcije (ustvarjalno produkcijo, produkcijo vrednot, družbenih razmerij, afektov, postajanj), a j ima j o uspe artikulirati zgolj površno in za kratko, kot kaotični, nedoločeni horizont, ki ga zaznamu- je nepojmljivi dogodek.« (28) Potem, ko sta tako na hitro opravila s Foucaul- tom, opirajoč se na Deleuzovo kritiko Foucaulta, k i j e prav tako ne navajata podrobneje, podobno opravita, kot smo ravnokar videli, še z Deleuzom in Guattarijem - če neizrečene polemike z Giorgijem Agambenom, ki ga avtorja omenjata šele na strani 366, niti ne omenjamo.11 Po takšnem tour de force si zastavita tudi svojo nalogo: »Najina naloga j e potemtakem graditi na teh del- no uspešnih poskusih pripoznanje potenciala biopolitične produkcije. Na- tanko s tem, da koherentno združimo različne določujoče značilnosti biopo- litičnega konteksta, ki smo jih opisali do te točke, in da j ih zvedemo nazaj na ontologijo produkcije, bomo zmožni identificirati nov lik kolektivnega bio- političnega telesa, ki kljub temu lahko ostaja tako protisloven kot paradok- sen. To telo postane struktura ne s tem, da negira izvorno produkcijsko silo, ki ga navdihuje, temveč s tem, da jo prizna; postane (tako znanstveni kot druž- beni) jezik, ker je množica singularnih in določenih teles, ki iščejo razmerje. Je tako hkrati produkcija in reprodukcija, baza in nadstavba, k e r j e življenje v najpolnejšem smislu ter politika v pravem pomenu besede: Najina analiza se mora spustiti v džunglo produktivnih in konfliktnih določitev, ki nam j ih po- nuja kolektivno biopolitično telo. Kontekst najina analize mora biti tako samo razvijanje življenja, proces konstitucije sveta, zgodovine. Analizoje treba pred- lagati ne skozi idealne oblike, temveč znotraj nepredirnega kompleksa izkus- tva.« (30) Čeravno gre po izjavah avtorjev za osrednjo točko njunega projekta, te teze avtoija obširneje ne razdelata. Namesto, da bi j ima sledili v »v džunglo produktivnih in konfliktnih določitev, ki nam j ih ponuja kolektivno biopoli- tično telo«, si bomo ogledali predvsem dvoje. Očitnoje, da bi bilo treba obšir- neje analizirati samo kompleksno razmerje Foucault-Deleuze, tezo o biopoli- tiki in Agambenovo tematizacijo suverenosti, življenja in bio-oblasti, s katero avtorja potihem polemizirata ter se nanjo deloma tudi opirata, a si tega tu zaradi pomanjkanja prostora ne moremo privoščiti, pač pa bo treba za to izrabiti kako drugo priložnost. Tisto, kar bomo skušali storiti j e primerjava temeljne zastavitve Imperija z Deleuzovim filozofskim projektom v dveh toč- kah: prvič, teoriji oblasti, povezani z Deleuzovim pojmovanjem upora, mesta filozofije in kritike kapitalizma, ter, drugič, z njegovo teorijo mnoštva. 11 Prim. njegovo delo Homo sacer. Lepouvoir souverain et la vie nue, prev. M. Raiola, Seuil, Pariz 1995. 1 6 0 IMPERIJ PROTI MNOŽICI Kotje razvidno iz obeh kratkih Deleuzovih tekstov, intervjuja z Negrijem in pa kratkega programskega teksta o družbah nadzora, objavljenih v pričujo- či številki Filozofskega vestnika, prav ta shema predstavlja temeljni teoretski ok- vir Imperija, vprašanje je le, ali j e konsekvence, kijih iz nje potegneta Negri in Hardt, najti potem tudi že v njem. Tako kot avtorja Imperija poudarjata, da se nahajamo v prehodih od ene suverenosti k drugi, od ene produkcije k drugi, tudi Deleuze poudarja, da živimo v obdobju, ko bodo družbe nadzora nado- mestile tisto, kar j e Foucault imenoval disciplinarne družbe. Deleuze uporab- lja pri vzporejanju dveh oblik številne pojmovne pare, dvojice, ki naj bi pona- zorile temeljno razliko funkcioniranja dveh družb, ki se zaenkrat še prepleta- ta. Na eni strani imamo v disciplinarnih družbah podpis, ki napoteva na indi- vidua, število ali matično številko, ki kaže na njegov položaj v množici, osnov- na funkcija družbe se dogaja prek ukazov, metafora takšne družbeje krt, med- tem ko na drugi strani družbe nadzora ne delujejo več s pomočjo podpisa ali številke, pač pa s pomočjo gesla, šifre, »passworda«, metafora za takšno druž- bo j e kača. Ce j e v disciplinarnih družbah obstajala tako instanca, kije izdajala ukaze, kot tudi instanca, ki j ih je prejemala, posameznik, individuum, pride v družbi nadzora do vzpostavitve anonimnega sistema. Ta sistem ima različne predele, v katere j e mogoče vstopiti s pomočjo gesel, sistema samega pa, vsaj videti j e tako, ni mogoče zapustiti, saj ga tako rekoč nosimo s seboj. Tu smo pri veliki Deleuzovi temi, temi kompromisa - če je za disciplinarno družbo značilno to, da so njene institucije prostorsko omejene, tako ali drugače arhi- tektonsko prepoznavljive in zamejljive, če v disciplinarni družbi nenehno za- čenjamo iz nič, pav družbi nadzora nikoli ne končamo, nikoli seje ne znebi- mo ali j o zapustimo. Meje so v družbi nadzora sicer vzpostavljene - spomnimo na Guattarijev primer mesta, v katerem bi lahko vsakdo, zahvaljujoč svoji elek- tronski kartici, ki bi dvignila to ali ono zapornico, zapustil svoje stanovanje, ulico, okoliš, toda pomembne niso meje, temveč osrednji računalnik, ki ves čas beleži mesto elementa znotraj sistema. Ta element ni več in-dividuum, nedeljiva enota, temveč postaja »dividuelen« - kot po-sameznik, če izberemo slovensko inačico, ni nikoli »sam«, temveč vselej že potisočerjen in tako raz- cepljen. Od tod tematika kompromisa in omejitev upora, na katere Deleuze nenehno opozarja. Ce j e za Deleuza filozofija vselej naperjena proti svojemu času, če j e vselej na nepravem mestu in v nepravem času, Času neprimerna, če je vselej na strani disonance, nevstavljiva v vladajoče bloke mišljenja, vedno na strani manjšine, pri čemer manjšino za manjšino ne naredi število, saj je lah- ko številčnejša od večine, če j e torej bistven upor, upor smrti, hlapčevstvu, nečastnosti, sramoti, sramu, ima ta upor filozofije določene omejitve. Filozo- fija sicer lahko vodi velike notranje boje, lahko se upira svojemu času, vendar pa ni sila, kakršne so religije, države in mediji, zato se z njimi ne more spuščati 1 6 1 P E T E R K L E P E C v boj, temveč lahko vodi kvečjemu vojno brez boja, nekakšno gverilo. Ker silam nima česa povedati, se z njimi ne pogovarja, temveč kvečjemu pogaja, »pregovarja«. Ker pa sile prečijo slehernega od nas, smo pravzaprav v večnih pogajanjih s samim seboj. Enak vmesni status ima tudi ljudstvo, na katerega se sklicuje upor. To ljudstvo ne obstaja, ampak šele bo, bo šele nastalo. Ključno vprašanje, ki nas na tem mestu zanimaje , ali j e v tem pojmova- nju mogoče prepoznati Hardtovo in Negrijevo »množico«? »Peuple à ve- nir« je za Deleuza nekaj paradoksnega - j e nekaj, kar šele moramo ustvariti in kar nikoli ni »ustvarjeno«, »dano«, vselej moramo nep renehno ustvarjati, ker »peuple à venir« »še ni« ustvarjeno, hkrati pa seveda ne bi mogli ustvar- jati, če to ljudstvo, ki bo šele prišlo in ki šele bo, ne bi v nekem pomenu »vselej že« bilo (ustvarjeno). Referenca upora se tako nahaja v nekem vme- snem prostoru in času, je hkrati »vselej že«, a obenem »šele bo bila«. Tako kot smo tako mi sami »dividuelni« in torej brez trdne, stalne identitete, j e tudi samo »peuple à venir«, vselej v prehodu, »vselej vmes«. Ravno zaradi tega, ker »peuple à venir« ni nekaj gotovega, j e pot rebno »verjetje v prihod- nost«12 oziroma »verjetje v svet«: »Moderno dejstvoje, da ne verjamemo več v ta svet. Ne verjamemo več v dogodke, ki se nam zgodijo, v ljubezen, smrt, kot da bi nas zadevali le polovično. Nismo mi tisti, ki delamo film, svet j e tisti, ki nastopa kot nek slab film.«13 Šele na določeni točki pride do subjek- tivacije, k i je za Deleuza to, »da se posamezniki ali kolektivi konstituirajo kot subjekti: takšni procesi veljajo zgolj, kolikor tedaj, ko se vzpostavljajo, uhaja- jo hkrati vzpostavljenim vednostim in vladajočim močem/oblas tem. Četudi pozneje porodijo nove moči ali preidejo v nove vednosti. Toda v tistem tre- nutku so ravno uporniška spontanost. Pri tem ne gre za noben povratek k »subjektu«, se pravi, k instanci, obdarjeni z dolžnostmi, močjo in vednost- jo.« Subjektivacija torej pomeni, da »se posamezniki ali kolektivi konstitui- rajo kot subjekti«, kar pomeni, da Deleuze nikakor ne govori o uporu mnoš- tva kot takega. Četudi pripominja, da bi »raje kot o procesu subjektivacije ravno tako lahko govorih o novih tipih dogodkov«, poudarja , da se ti »v nekem trenutku dvignejo, in ta trenutek j e pomemben, to j e tisto srečno naključje, ki ga je treba izkoristiti. [...] Verjeti v svet, tega nam najbolj manj- ka; popolnoma smo izgubili svet, razlastili so nas sveta. Verjeti v svet, pome- ni podpirati dogodke, naj so še tako majhni , ki uhajajo nadzoru, oziroma povzročiti rojstvo novih prostorov-časov, četudi so površinski ali v zmanjša- nem obsegu. To j e tisto, kar vi imenujete pietàs. Zmožnost upora ali, nas- protno, podvrženje nadzoru presojamo na ravni vsakega posameznega po- skusa. Hkrati sta potrebna ustvarjanje in ljudstvo.« 12 Gilles Deleuze, Différence et répétition, PUF, Pariz 1968, str. 122. 13 Gilles Deleuze, Image-temps, Cinéma 2, Minuit, Pariz 1985, str. 223. 1 6 2 IMPERIJ PROTI MNOŽICI Nadaljnji Deleuzov poudarek je v tem, d a j e »sama bit politična«14. Ta poudarek sam razume v sklopu tega, da sta skupaj s Félixom Guattarijem osta- la marksista - mimogrede, Jameson nekje pripominja, d a j e Deleuze tik pred smrtjo načrtoval veliko delo o Marxu - in sicer v tem pomenu, da se mora politična filozofija osredotočiti na analizo kapitalizma in njegovih razvojev, analizo kapitalizma kot imanentnega sistema, ki neprenehno premika svoje meje. Razlika med disciplinarno družbo in družbo nadzoraje tako tudi neka mutacija kapitalizma. Medtem ko j e kapitalizem devetnajstega stoletja kapita- lizem koncentracije, produkcije in lastnine, je današnji kapitalizem kapitali- zem presežne produkcije, nad-produkcije - tisto, kar hoče prodati, so usluge, tisto, kar hoče kupiti, so dejanja. Ta kapitalizem je disperziven, tovarna je prepustila mesto poslu, podjetju. Sedaj je instrument družbenega nadzora marketing, človek pa ni več zaprt človek, sedaj se več ne pošilja v zapor, nori- šnico ali vojašnico, pač pa se nekoga zadolži - ljudi nadziraš tako, da j im odo- briš kredit. Deleuze kot marksist pa ne slika zgolj črno-belega vsakdanjika kapitaliz- ma - kapitalizem kot proces ima tako, če lahko tako rečemo, tudi svoje pozi- tivne plati. Kolikor j e kapitalizem proces desakralizacije j e vez moderne filo- zofije s kapitalizmom za Deleuza iste vrste, istega žanra kot vez med grško filozofijo in Grčijo: gre za povezavo neke absolutne ravnine imanence z ne- kim relativnim družbenim okoljem, ki ravno tako napreduje prek imanence. Vprašanje je, zakaj se kapitalizem pojavi ravno na Zahodu in ne, recimo na Kitajskem v trenem ali osmem stoletju? Se več. Videti je , d a j e samo Zahod širil in propagiral svoja gorišča imanence. Kot je pokazal Braudel, pravi De- leuze, kapitalizem napreduje iz mest, prebivalec velikih mest pa ni Robinson, pač pa Odisej, zviti plebejec, k i j e bodisi avtohtoni Proletarec bodisi tuji Mi- grant, oba pa sta lansirana v neskončno gibanje, ki preči kapitalizem, gibanje, ki ga prečita dva krika - »Emigranti vseh dežel, združite se« in »Proletarci vseh dežel, združite se«. Drugače rečeno, moderna filozofija ni nič bolj prija- teljica kapitalizma, ko t j e bila grška filozofija prijateljica mesta.15 Če se filozofija zaveda omejitev svojega upora, če se zaveda, d a j e njen nastanek možen le v določenih pogojih, v določenih skupnostih in sistemih, če se sklicuje na »peuple à venir«, če postavlja geslo »Emigranti vseh dežel, združite se« in »Proletarci vseh dežel, združite se«, kaj to konkretno pomeni za tip skupnosti, ki ga skuša Deleuzova filozofija udejaniti? Kako to vprašanje tematizirata Negri in Hardt v Imperiju} Najprej tako, da pokažeta meje nacio- nalizma - če so se staremu imperializmu narodi upirali tako, da so vzpostavili 14 Gilles Deleuze, Pourparlers, Éditions de Minuit, Pariz 1990, str. 121. 15 Gilles Deleuze in Félix Guattari, Kaj je filozofija'?, prevedel Stojan Pelko, Študentska založba, Ljubljana 1999, str. 99-102. 1 6 3 P E T E R K L E P E C svoje države, če je postala nacija edini način zamišljanja skupnosti, seje poka- zalo, da cilj nacionalizma - osvoboditi množico od tuje oblasti in prevlade - , dejansko vzpostavlja domače strukture gospostva, ki so »enako stroge in ne- popustljive« (133). Nasploh v tem pomenu Negri in Hardt tudi ločita med »people« in »multitude«, ljudstvom in množico, ki jo j e v 17. stoletju razdelal Thomas Hobbes: »Velika ovira civilni oblasti, še posebej monarhični, je, da ljudje razlikujejo med ljudstvom in množico. Ljudstvo je nekaj, kar je eno, ima eno voljo, in ki mu lahko pripišemo eno dejanje; nič od tega pa ne more- mo pripisati množici. Ljudstvo vlada v vseh vladah. Kajti celo v monarhijah ljudstvo ukazuje, saj ljudstvo hoče z voljo enega človeka ... (ne glede na to, kakoje to videti paradoksno), kralj j e ljudstvo.« (De Cive, XII, pogl. 8. razde- lek) Če je ljudstvo nekaj vzpostavljenega, kar vključuje odnos do tistih, ki so zunaj, je za množico značilno, da nikoli »ni sklenjena« (103). Kot vidimo, gre za nasprotje dveh mnoštev, ljudstva, zaprte skupnosti, vezane na teritorij, in množice, ki ostaja vselej odprta in ki nima nekega do- ločnega teritorija. Je mogoče reči, da gre v osnovi za deleuzovsko rešitev, gle- de na to, da Deleuze svojo filozofijo opredeljuje »kot logiko mnoštev«16 in da tudi sam loči med dvemi mnoštvi? »Mnoštev«, trdi Deleuze, »je več: že od začetka potrebujemo vsaj dve, dva tipa. Ne gre za to, da bi bil dualizem več vreden od enote; mnoštvo je natanko tisto, kar se dogaja med obema. Dva tipa potemtakem ne bosta eden nad drugim, temveč eden ob drugem, eden proti drugemu, iz oči v oči ali tesno s hrbtom skupaj.«17 Toda po drugi strani Deleuze ravno tako opozarja, da mnoštva ne smemo razumeti skozi par Eno in mnoštvo. »Bistveno pojma mnoštvo je vendarle v tem, da vzpostavitev sa- mostalnika, kakršen je 'mnoštvo', preneha biti predikat, zoperstavljiv Enemu ali pripisljiv subjektu, določenemu kot eno. Mnoštvo ostaja povsem indife- rentno do tradicionalnih problemov mnoštva in enega, ter predvsem do prob- lema subjekta, ki bi ga pogojeval, mislil, izpeljal iz izvora itn. Ni ne enega ne mnoštva, kar bi na vsak način pomenilo napotevanje na neko zavest, ki bi se pričela v enem in razvila naprej v drugem. Obstajajo zgolj redka mnoštva, s singularnimi točkami, praznimi mesti za tiste, ki v nekem trenutku v njih za- funkcionirajo kot subjekti, kumulativne regularnosti, ki so ponovljive in ki se lahko ohranijo na sebi. Mnoštvo ni ne aksiomatsko, ne tipološko, temveč to- pološko.«18 Vprašanje topologije j e tudi za Hardta in Negrija vprašanje mesta, tega, kako naj množica »postane politični subjekt« (394), oziroma vprašanje, kje, na kateri točki seje treba lotiti oblasti? č e j e nekoč marksistična teorija razvila 16 Gilles Deleuze, Pourparlers, Éditions de Minuit, Pariz 1990, str. 201. 17 Gilles Deleuze in Félix Guattari, Kaj je filozofija?, str. 157. 18 Gilles Deleuze, Foucault, Éditions de Minuit, Pariz 1986, str. 23 1 6 4 IMPERIJ PROTI MNOŽICI teorijo o najšibkejšem členu, s spremembo paradigme oblasti, ki jo predstav- lja Imperij, to ni več mogoče. Imperij nima središča in v tem pomenu tudi velja, da Imperij niso ZDA. »Najprej zato, ker prihajajoči Imperij ni ameriški, ZDA niso njegovo središče. Temeljno načelo, kakor sva ga opisala skozi celot- no knjigo je , da njegova moč/oblast ni dejanskega ali lokalizabilnega terena ali središča. Imperialna oblast se distribuirá preko omrežij, prek mobilnih in izoblikovanih mehanizmov nadzora.« (384) Drugače rečeno, »v tem gladkem prostoru Imperija ni mesta oblasti - oblastje hkrati povsod in nikjer. Imperij j e ou-topia, ali dejansko ne-mesto.« (190) Ravno zato lahko »virtualno središ- če Imperija napademo s katerekoli točke.« (59) Program, ki nam bo povedal, od kod napasti, mora biti ontološko uteme- ljen, nenazadnje ontologija »ni abstraktna znanost«. (362) Potrebna je torej »proti-imperialna ontologija.« (363) Ta ontologijaje v povezavi z drugo bis- tveno določitvijo mnoštva po Hardtu in Negriju, množica j e namreč produk- tivna. C e j e namreč ljudstvo konstituirana sinteza, ki uveljavlja ali pa tudi ne svojo suverenost, j e množica nekaj, kar je obdarjeno s produktivnostjo in us- tvarjalnosyo. »Ustvarjalne sile množice, ki ohranjajo Imperij so zmožne prav tako avtonomno konstruirati proti-Imperij, alternativno politično organizaci- j o globalnih tokov in izmenjav«, (xv) V tem kontekstuje treba tudi razumeti ontološki par razpadanja in nastajanja, gnitja in porajanja, korupcije in gene- racije. Korupcija j e znak »odsotnosti vsake ontologije« (202), pri čemer »je v Imperiju korupcija povsod. Je vogelni in temeljni kamen gospostva. Nahaja se v različnih oblikah v najvišji vladi Imperija in njegovih vazalnih administraci- jah, najbolj gnilih administrativnih silah policije, lobijih vladajočih razredov, mafijah vzpenjajočih se družbenih skupin, cerkvah in sektah, povzročiteljih in preganjalcih škandalov, velikih finančnih konglomeratih in v vsakodnev- nih ekonomskih transakcijah. S pomočjo korupcije imperialna oblast spušča dimno zaveso čez svet, in njen nadzor nad množico se izvaja v tem gnilem oblaku, v odsotnosti svetlobe in resnice.« (389) Imperij se namreč dela, »daje gospodar sveta zato, ker ga lahko uniči. Kako grozljiva iluzija! Biopolitični svetje neizčrpno skupno tkanje generativnih dejanj, katerih motor je kolektiv (kot sečišče singularnosti). Nobena metafizika, razen delirantne, se ne more delati, da definira človeštvo kot izolirano in nemočno. [...] Nastajanje, to prvo dejstvo metafizike, ontologije in antropologije, j e kolektivni mehanizem ali aparat želje. Biopolitično postajanje slavi to 'prvo' resnico v absolutnih termi- nih. Ta nova realnost sili politično teorijo, da se radikalno redefinira. [...] Politično [namreč] ni tisto, kar nas uči cinični makiavelizem politikov; pač pa je prej, kot nas uči demokratični Machiavelli, moč nastajanja, želje, ljubezni. Politična teorija bi se morala v tem duhu re-orientirati in privzeti jezik nasta- janja.« (388) 1 6 5 P E T E R K L E P E C Na tej točkije krog sklenjen, v nekem pomenu smo zopet na začetku - na eni strani sile teme, korupcije, gnitja, propadanja, pasivnega parazitiranja, na drugi sile svetlobe in resnice, sile nastajanja, želje, ljubezni, radosti. Na eni strani ustvarjanje, produkcija, na drugi jemanje, poraba, potrošništvo. Od Mar- xove analize je na koncu ostalo bore malo in vprašanje je, če bi tudi Deleuze pristal ne le na shematsko operiranje s kategorijo mnoštva v preobleki novega termina »množica«, pač pa tudi na poenostavljeno shemo heglovskega boja gospodarja in hlapca, Imperija, tega anonimnega parazitskega high-tech stro- ja, in množice produktivnosti, ki sicer ima deteritorializirajočo moč, za katero pa nič manj kot za heglovskega hlapca ne velja Lacanova pripomba, da ji j e »užitek zlahka dostopen, podložniško delo pa ostane«.19 Pravi problem se tako postavlja na tej točki, točki, ki jo Deleuze imenuje kompromis in ki izključuje poenostavljajočo manihejsko črno-belo tehniko Hardta in Negrija, ki narav- nost kliče po podrobnejši opredelitvi tako tega, kaj j e »množica« drugega, razen tega, d a j e »množica produktivnosti«20, kakor tudi, na kakšen način in kako dandanes deluje oblast. Glede na to, da avtorja obljubljata nadaljevanje Imperija, pa nas tudi zanima, kako se bosta - če se bosta - uspela izogniti zgoraj orisanim zagatam in kako bosta glede na lastno zahtevo sama udejanji- la, reformirala in preusmerila politično teorijo, opirajoč se na »jezik nastaja- nja«. 19Jaques Lacan, Spisi, Analecta, Ljubljana 1993, str. 287. 20 Mimogrede, pri Hardtu naletimo tudi na nekoliko drugačno definicijo: »Množica j e mnoštvo [multiplicity], k i je postala moč«. Prim. Michael Hardt, Gilles Deleuze. An Ap- prenticeship in Philosophy, UCL Press, London 1993, str. 110. 1 6 6 Filozofski vestnik Letnik/Volume XXIII • Številka/Number 3 • 2002 • 167-177 DRUŽBA NADZORA* GILLES DELEUZE Intervju s Tonijem Negrijem Zdi se, da je bil v vašem intelektualnem življenju vselej prisoten problem političnega. Na eni strani udeležba v gibanjih (za pravice zapornikov, homoseksualcev, italijansko avtonomijo, Palestince), na drugi strani zaporedje in preplet nenehne problematizacije institucij, od dela o Humu pa vse do dela o Foucaultu. Od kod to nenehno približeva- nje vprašanju političnega in kako se mu vselej uspe ohraniti kot rdeča nit vašega dela ? Zakaj je razmerje gibanje-institucije vedno problematično ? Tisto, kar m e j e zanimalo, so bila prej kolektivna ustvarjanja kot pa repre- zentacije. V »institucijah« obstaja neko celo gibanje, ki se obenem loči od zakonov in pogodb. Pri Humu sem našel neko zelo ustvarjalno pojmovanje institucije in prava. Na začetku meje bolj kot politično zanimalo pravo. Tisto, kar mi je bilo ravno všeč pri Masochu in Saduje bilo njuno povsem izkrivljeno pojmovanje pogodbe po Masochu, institucije po Sadu v razmerju do seksual- nosti. Dandanes se mi zdi delo Frangoisa Ewalda, ki poskuša obnoviti filozofi- j o prava, še vedno bistvenega pomena. Tisto, kar pa me zanima, niso niti za- kon niti zakoni (prvije prazni pojem, drugi so samovšečni pojmi), prav tako ne pravo ali pravice, temveč pravoznanstvo. Pravi ustvarjalec prava je pravoz- nanstvo: ne bi ga smeli prepustiti sodnikom. Ne gre za to, da bi morali pisate- lji brati zakonik, pač pa prej antologije pravoznanstva. Pomislili so že na vzpo- stavitev prava moderne biologije; toda vse v moderni biologiji in situacijah, ki j ih j e ustvarila, in novih dogodkih, kijih omogoča, je zadeva pravoznanstva. Ne potrebujemo komiteja modrih, moralno in psevdo-kompetentnih, tem- več komite skupin uporabnikov. V tej točki pa od prava preidemo k politiki. * Objavljeno besedilo j e prevod intervjuja Antonija Negrija z Gillesom Deleuzom, Futur anterieur, št. 1, Pariz 1990. I n t e r v j u j e bil ponatisnjen v: Gilles Deleuze, Pourparlers, Édi- tions de Minuit, Pariz 1990, str. 229-239. Vse opombe so prevajalčeve. 1 6 7 G I L L E S D E L E U Z E Neko vrsto prehoda k politiki sem, kar zadeva mene samega, storil z majem 1968, kolikor sem zahvaljujoč Guattariju, Foucaultu, Elie Sambar prišel v stik z natanko določenimi problemi. Delo Anti-Ojdipje bilo v celoti knjiga politič- ne filozofije. Dogodke leta 1968 ste občutili kot zmagoslavje Času-neprimernega [l'Intempestif], realizacijo proti-udejanjenja [contre-effectuation]. Že v letih pred letom 1968, v delu o Nietzscheju, prav tako pa tudi nekoliko pozneje, v delu o Sacher Masochu, je politično pri vas zajeto kot možnost, dogodek, singularnost. Obstajajo kratki stiki, ki sedanjost odprejo prihodnosti. In ki torej spremenijo same institucije. Toda videti je, daje vaša ocena po letu 1968 dobila drugačen odtenek: nomadska misel se vselej predstavlja v obliki nenadnega proti-udejanjenja v času; v prostoru pa je zgolj »manjšinsko postaja- nje univerzalno«. Kaj je torej ta univerzalnost času neprimernega? Gre za to, da sem vse bolj postajal dovzeten za neko možno razlikovanje med postajanjem in zgodovino. Nietzsche j e rekel, da se nič pomembnega ne zgodi v »nezgodovinskem roju«. Ne gre za nasprotje med večnim in zgodovin- skim, prav tako ne gre za nasprotje med premišljevanjem in delovanjem: Nietzsc- he govori o tem, kar se dogîya, o dogodku samem ali o postajanju. Tisto, kar zgodovina zajame v dogodku, je njegovo udejanjenje v stanjih stvari, toda dogo- dek v svojem postajanju uhaja zgodovini. Zgodovina ni eksperimentacija, tem- več je le skupek skorajda negativnih pogojev, ki omogočajo eksperimentacijo nečesa, kar uhaja zgodovini. Brez zgodovine bi ostala eksperimentacija nedolo- čena, nepogojena, kljub temu pa eksperimentacija ni zgodovinska. V veliki knjigi filozofije, Clio, je Péguy razložil, da obstajata dva načina obravnavanja dogodka, eden, ki sestoji v tem, da sledimo dogodku, da zberemo njegovo udejanjanje, pogojevanje in slabšanje v zgodovini, druga pa, da dogodek dvignemo na višji nivo, da se vanj umestimo kot v postajanje, da se hkrati v njem pomladimo in postaramo, da gremo skozi vse njegove sestavine in singularnosti. Postajanje ni iz zgodovine; zgodovina označuje samo skupek pogojev, ne glede na to, kako nedavni so, od katerih se zato, da bi »postajali«, se pravi, zato, da bi ustvarili nekaj novega, obrnemo vstran. Natanko to Nietzsche imenuje Casu-neprimer- no. Maj 1968je bil manifestacija, izbruh postajanja v čistem stanju. Dandanes je modno razkrivanje grozot zgodovine. V resnici to ni nekaj novega, celotna an- gleška romantikaje polna razmišljanj o Cromwellu, ki so precej podobne dan- današnjemu premišljevanju o Stalinu. Pravijo, da revolucije nimajo prihodno- sti. Pri tem nenehno mešajo med seboj dvoje, prihodnost revolucij v zgodovini in revolucionarno postajanje ljudi. Saj v obeh primerih sploh ne gre za iste ljudi. Edina priložnost ljudi se nahaja v revolucionarnem postajanju, ki edino lahko prežene sramoto, ali odgovori na neznosno [intolérable]. 1 6 8 D R U Ž B A NADZORA Zdi se mi, daje delo Tisoč platojev, ki ga imam sam za veliko filozofsko delo, tudi katalog nerešenih problemov, predvsem na področju politične filozofije. Konfliktni pari proces-projekt, singularnost-subjekt, sestava-organizacija, bežiščnice-dispozitivi in stra- tegije, mikro-makro itn., vse to ne le ostaja vselej odprto, pač pa je nenehno znova odprto, z neko nezaslišano teoretsko voljo in nasiljem, ki po tonu spominja na herezije. Nič nimam proti taki subverziji, nasprotno... Toda včasih se mi zazdi, da na točki, na kateri ne vem,o kam nas vodi »vojni stroj«, zaslišim neko tragično noto. Ob tem, kar pravite, sem ganjen. Verjamem, da sva s Felixem Guattari- j em ostala marksista, nemara na dva različna načina, a kljub temu na oba. Ne veijameva v politično filozofijo, ki ne bi bila osredotočena na analizo kapita- lizma in njegovega razvoja. Tisto, kar naju pri Marxu najbolj zanimaje analiza kapitalizma kot imanentnega sistema, ki nenehno širi svoje lastne meje in ki nanje vselej naleti v povečanem merilu, saj je meja sam Kapital. Tisoč platojev kažejo v številne smeri, od katerih bi na tem mestu omenil tri glavne: zdi se nama, najprej, da družbo ne določajo toliko protislo\ja kot bežiščnice, ki jo zarisujejo. Vzemimo primer Evrope danes: zahodni politiki so se zelo namuči- li, da so j o vzpostavili, tehnokrati, da so uniformalizirali režime in uredbe, toda po eni strani presenečajo eksplozije, ki so možne pri mladih, ženskah, v funkciji enostavne razširitve meja (to ni »tehnokratizabilno«), po drugi strani p a j e dovolj zabavno reči, d a j e ta Evropa popolnoma presežena, še preden se je pričela, presežena zaradi gibanj, ki prihajajo z Vzhoda. To so resne bežišč- nice. V Tisoč platojev obstaja še neka druga usmeritev, ki ne obstoji samo v tem, da namesto protislovij obravnavamo bežiščnice, temveč v tem, da namesto razredov obravnavamo manjšine. In končno, tretja usmeritev, ki sestoji v iska- nju statusa »vojnih strojev«, ki jih sploh ne določa vojna, temveč nek določen način zavzetja, zapolnitve prostora-časa, oziroma iznajdbe novih prostorov- časov: takšni stroji so revolucionarna gibanja (ne upoštevajo dovolj, na pri- mer, kako je morala PLO v arabskem svetu iznajti prostor-čas), a tudi umet- niška gibanja. Pravite, da vse to ni brez tragične ali melanholične tonalitete. Mislim, da vem zakaj. Zelo so me presunile vse tiste strani pri Primu Leviju, na katerih razlaga, da so nacistična taborišča v nas vnesla »sram biti človek«. Ne zato, pravi Levi, ker smo vsi odgovorni za nacizem, kot bi nas radi nekateri prepri- čali, temveč smo bili z njim omadeževani: tudi tisti taboriščniki, ki so prežive- li, so morali za svoje preživetje sklepati kompromise. Sram, ker so obstajali ljudje, ki so bili nacisti, sram, ker tega nismo ne mogli ne znali preprečiti, sram, da smo privolili v kompromis, vse to Primo Levi imenuje »siva cona«. Da nasje sram, ker smo ljudje, se dogaja tudi v enostavno bednih okoliščinah: v soočenju s preveliko vulgarnostjo misliti, soočenju z razvedrilno oddajo, mi- 1 6 9 GILLES D E L E U Z E nistrovim nagovorom, govoričenjem »lahkoživeev«. Gre za enega najmočnej- ših motivov filozofije, ki iz nje šilom prilike dela politično filozofijo. V kapita- lizmu j e ena sama stvar univerzalna, in to je trg. Ni univerzalne države, ravno zato ne, ker obstaja univerzalen trg, katerega gorišča so države, borze. Trg pa ni univerzalizirajoč, homogenizirajoč, je fantastično proizvajanje bogastva in bede. Človekove pravice ne bodo blagoslovile »radosti« liberalnega kapitaliz- ma, v katerem so dejavno soudeležene. Ni nobenega demokratične države, ki ne bi bila do grla kompromitirana s to proizvodnjo človeške bede. Sram j e v tem, da nimamo na razpolago nobenega sredstva, da bi se pred tem zaščitili, kar je najmočnejši razlog za to, da povzdignemo* postajanja, vključno v nas samih. Kako se bo neka skupina obrnila v zgodovini, to j e tisto, kar nam nala- ga večno »skrb«. Ne razpolagamo več s podobo proletarca, ki bi s e j e bilo le treba ozavestiti. Kako je lahko manjšinsko postajanje močno ? Kako lahko upor postane vstaja ? Ko vas berem, sem vselej v dvomih, kar zadeva odgovore na takšna vprašanja, čeravno v vaših delih vedno najdem spodbudo, ki me zavezuje, da teoretsko in praktično reformu- liram takšna vprašanja. In vendar, ko berem strani, ki ste jih napisali o domišljiji ali občih pojmih pri Spinozi, ko berem v Image-Temps vaš opis sestave revolucionarnega filma v državah tretjega sveta, in ko z vašo pomočjo dojamem prehod od podobe k tvor- nosti [fabulation], politični praksi, imam skorajda vtis, da sem našel odgovor... Ali pa se motim ? Obstaja torej način, da bi upor zatiranih lahko postal učinkovit in bi tako tisto neznosno dokončno izbrisali ? Obstaja način, da bi se masa singularnosti in ato- mov, ki jo sami sestavljamo, lahko predstavila kot vzpostavljajoča se oblast/moč, oziro- ma, nasprotno, ali moramo sprejeti pravni paradoks, po katerem je vzpostavljajoča se oblast lahko določena le prek že vzpostavljene oblasti ? Manjšine in večine se ne ločijo po številu. Manjšina j e lahko številčnejša od večine. Tisto, kar definira večino, j e model, ki se mu j e treba prilagoditi: denimo, povprečen polnoletni Evropejec, moškega spola, ki prebiva v me- stu... Medtem ko manjšina nima modela, j e postajanje, proces. Lahko bi rekli, da večina ni nihče. Vsi smo, vsakdo j e skozi tak ali drugačen vidik zajet v manj- šinsko postajanje, ki ga bo, če se mu bo odločil slediti, odvedlo na neznane poti. Manjšina si modele ustvari takrat, ko hoče postati večina, to pa j e ned- vomno neizogibno za njeno preživetje ah za njeno zveličanje (imeti, na pri- mer, državo, biti priznan, uveljaviti svoje pravice). A njena moč izhaja iz tega, kar je znala ustvariti, in kar bo bolj ali manj prešlo v model, ne da bi bilo od njega odvisno. Ljudstvo, to je vselej ustvarjalna manjšina, ki to ostane, četudi dobi večino: oboje lahko soobstoja, ker ne živita na isti ravnini. Največji umet- * Lever- ukiniti, odpraviti, spraviti na višji nivo, zaključiti, začeti itn. (Op. prev.) 1 7 0 D R U Ž B A NADZORA niki (nikakor ne gre za populistične umetnike) so se obrnili na ljudstvo, ugo- tavljajoč, da »ljudstvo manjka«: Mallarmé, Rimbaud, Klee, Berg. V filmu, Straub. Umetnik se lahko zgolj obrne na ljudstvo, potreba po tem se nahaja najgloblje v njegovem podvzetju. Ljudstva mu ni treba ustvariti, pa saj ga tudi ne more. Umetnost je tisto, kar se upira: smrti, sužnosti, sramoti, sramu. Toda ljudstvo se ne more ukvarjati z umetnostjo. Kako pride do stvaritve ljudstva, ob kakšnem grozljivem trpljenju? Ko se ljudstvo ustvari, se to zgodi z njegovi- mi lastnimi sredstvi, tako da se pridružimo nečemu v umetnosti (Garel pravi, da se v muzeju Louvre nahaja neka grozljiva vsota trpljenja), ali pa se umet- nost pridruži tistemu, kar j i j e manjkalo. Utopija ni dober pojem: obstaja neka »tvornost«, skupna ljudstvu in umetnosti. Treba bi si bilo ponovno prilastiti bergsonovski pojem tvornosti in ga politično osmisliti. V vaši knjigi o Foucaultu in kasneje tudi v intervjuju za televizijo IN A ste predla- gali poglobitev študija treh praks oblasti: Suverena, Disciplinarnega in predvsem Nad- zora nad »komunikacijo«, ki dandanes postaja hegemonična. Po eni plati ta zadnji scenarij napoteva na najvišjo popolnost gospostva, ki zadeva tudi govor in imaginaci- jo, toda po drugi pa so si še nikoli tako kot prav sedaj vsi ljudje, vse manjšine, vse singulamosti potencialno zmozne vzeti besedo, in z njo najvišjo stopnjo svobode. V marksovski utopiji Grundrisse je komunizem orisan prav kot transverzalna organiza- cija svobodnih posameznikov, na tehnični bazi, ki temu zagotavlja pogoje. Je komuni- zem še misljiv? Je v družbi komunikacije manj utopičen kot poprej1 Gotovo je, da vstopamo v družbe »nadzora«, ki niso več čisto disciplinar- ne. Foucaulta imajo pogosto za misleca disciplinarnih družb in njihove glav- ne tehnike, zapiranja (ne le bolnišnica in zapor, temveč tudi šola, tovarna, kasarna). Je pa dejansko Foucault tudi prvi opozoril, da so disciplinarne druž- be nekaj, kar ravnokar zapuščamo, kar nismo več. Vstopamo v družbe nadzo- ra, ki ne funkcionirajo več s pomočjo zapiranja, temveč s pomočjo nenehne- ga nadzora in hipne komunikacije. Analizo tega je začel Burroughs. Seveda nismo nehali govoriti o zaporu, šoli, bolnišnici: te institucije so v krizi. Toda, če so v krizi, j e ta kriza boj njihove zadnje straže. Tisto, kar se tipaje vzpostav- lja, so novi tipi sankcij, izobrazbe, skrbi. Odprte bolnišnice, zdravstvena po- moč na domu, itn., so se pojavile že dolgo nazaj. Lahko predvidevamo, da se bo izobraževanje vse manj dogajalo v zaprtem okolju, se razlikovalo od ostale- ga profesionalnega okolja kot od drugega zaprtega okolja, in da bosta oba izginila v korist groznega permanentnega izobraževanja, nenehnega nadzora nad delavcem-učencem ali univerzitetnim okvirom. Poskušajo nas prepričati v reformo šole, medtem ko gre za likvidacijo. V režimu nadzora nikoli ničesar ne končamo. Tudi vi ste, že dolgo je tega, analizirali mutacijo dela v Italiji (in 1 7 1 G I L L E S D E L E U Z E pa novih oblik cirkulacije in distribucije produktov) z začasnimi oblikami dela doma, ki so se od tedaj okrepile. Vsakemu tipu družbe očitno ustreza nek tip stroja: preprosti ali dinamični stroji družbam suverenosti, energetski stroji disciplinarnim družbam, kibernetični stroji ali računalniki družbam nadzora. Toda stroji ničesar ne pojasnjujejo, treba j e analizirati kolektivne ureditve, medtem ko so stroji le en del teh ureditev. V soočenju s prihodnjimi oblikami nadzora, ki so nenehno v odprtem okolju, se lahko zgodi, da se nam bo zdelo, da najstrožja zapiranja pripadajo čudoviti in dobrohotni preteklosti. Analiza »univerzalij komunikacije« kaže, da se imamo česa bati. Res je, da sta se, še preden so se družbe nadzora dejansko organizirale, pojavili tudi dve obliki delinkvence ali upora (gre za dva različna primera). Na primer, piratstvo ali računalniški virusi, ki bodo zamenjali stavke oziroma tisto, kar so v devetnaj- stem stoletju imenovali »sabotaža« (cokla v stroju). Sprašujete se, ali družbe nadzora ali komunikacije ne bodo povzročile oblik upora, ki bi bile zmožne dati možnost komunizmu, dojetemu kot »transverzalna organizacija svobod- nih posameznikov«. Ne vem, morda. Toda to ne pomeni, da se bo to zgodilo, kolikor si bodo manjšine vzele besedo. Mogoče sta govor, komunikacija, gni- li. V celoti ju prežema denar: to ni slučajno, saj sta takšna zaradi svoje narave. Potrebenje obrat govora. Ustvarjanje j e bilo vselej nekaj drugega od komuni- ciranja. Da bi ušli nadzoru, bi bilo treba nemara ustvariti vakuole ne-komuni- kacije, vakuole prekinjal. Videti je, da se v vaših delih Foucault in Pli procesa subjektivacije lotevate veliko pozorneje, kot v nekaterih vaših drugih delih. Subjekt je meja kontinuiranega gibanja med znotraj in zunaj. Kakšne politične nasledke ima to pojmovanje subjekta ? Če sub- jekta ne moremo razkrojiti v zunanjosti državljanstva, bi lahko potem to subjekt osno- val v moči in življenju ? Bi lahko subjekt omogočil novo aktivistično pragmatiko, istoča- sno pietas za svet in zelo radikalno konstrukcijo ? Kakšna naj bi bila politika, da bi v zgodovini nadaljevali razcvet dogodka in subjektivnosti? Kako misliti skupnost brez temelja, ki pa bi bila močna, skupnost brez totalitete, ki pa bi bila, kot pri Spinozi, absolutna ? O procesu subjektivacije lahko dejansko govorimo takrat, ko obravnava- mo različne načine, na katere se posamezniki ali kolektivi konstituirajo kot subjekti: takšni procesi veljajo zgolj, kolikor tedaj, ko se vzpostavljajo, uhajajo hkrati vzpostavljenim vednostim in vladajočim močem/oblastem. Četudi poz- neje porodijo nove moči ali preidejo v nove vednosti. Toda v tistem trenutku so ravno uporniška spontanost. Pri tem ne gre za noben povratek k »subjek- tu«, se pravi, k instanci, obdarjeni z dolžnostmi, močjo in vednostjo. Raje kot o procesu subjektivacije bi ravno tako lahko govorili o novih tipih dogodkov: 1 7 2 D R U Ž B A NADZORA dogodkov, kijih ne razlagajo stanja stvari, ki so jih sami povzročili, oziroma, v katere padejo nazaj. V nekem trenutku se dvignejo, in ta trenutekje pomem- ben, to je tisto srečno naključje, ki ga je treba izkoristiti. Ali pa bi lahko čisto preprosto govorili o možganih: prav možgani so ta meja nenehnega obrnlji- vega gibanja med Znotraj in Zunaj, te membrane med obema. Novih mož- ganskih utorov, novih načinov misli, ni mogoče razložiti z mikrokirurgijo. Nasprotno, znanost mora odkriti, kaj se dogaja v možganih, da začnemo mi- sliti na tak ali drugačen način. Subjektivacija, dogodek ali možgani, zdi se mi, da j e to kratko malo ista stvar. Verjeti v svet, tega nam najbolj manjka; popol- noma smo izgubili svet, razlastili so nas sveta. Verjeti v svet, pomeni podpirati dogodke, ki uhajajo nadzoru, naj so še tako majhni, oziroma povzročiti rojs- tvo novih prostorov-časov, četudi so površinski ali v zmanjšanem obsegu. To je tisto, kar vi imenujete pietás. Zmožnost upora ali, nasprotno, podvrženje nadzoru, presojamo na ravni vsakega posameznega poskusa. Hkrati sta po- trebna ustvaijanje in ljudstvo. Pripis k družbam nadzora* I. Historial Foucault je disciplinarne družbe umestil v 17. in 18. stoletje; svoj višek so dosegle na začetku 20. stole^a. Te družbe pričenjajo z organizacijo velikih okolij zapiranja. Posameznik nenehno prehaja iz enega zaprtega okolja v dru- gega, vsako izmed teh okolij pa ima svoje zakone: najprej družina, nato šola (»Nisi več doma!«), nato kasarna (»Nisi več v šoli!«), zatem tovarna, tu in tam bolnišnica, če tako nanese, tudi zapor, ki predstavlja okolje zapiranja parexcel- lence. Zapor služi kot analoški model: ko junakinja v filmu Evropa 51 vidi delav- ce in zakriči: »Prepričana sem bila, da sem videla obsojence...« Foucaultje zelo dobro analiziral okolje zapiranja, ki je še posebej dobro vidno v tovarni: koncentrirati, razdeliti v prostoru; urediti v času; sestaviti v prostoru-času neko produktivno silo, katere učinek mora biti večji od vsote elementarnih sil. Toda, česar se je Foucault tudi sam dobro zavedal,je bila kratkost tega modela: na- sledil j e družbe suverenosti, katerih cilj in funkcije so bile povsem drugačne (odtegniti produkcijo, prej kot jo organizirati, odločati o smrti prej kot uprav- ljati z življenjem). Do prehoda j e prišlo postopno, videti je, d a j e Napoléon izpeljal veliko pretvorbo ene družbe v drugo. Tudi discipline so po svoji strani zavoljo novih sil, ki so se počasi vzpostavile in ki so se ustalile po drugi svetov- * Prevedeno po »Post-scriptum sur les sociétés de controle«, L'autre joumal, št. 1, maj 1990, Pariz 1990. Ponatis v: Gilíes Deleuze, Pourparlers, Editions de Minuit, Pariz 1990, str. 240-247. 1 7 3 G I L L E S D E L E U Z E ni vojni, spoznale krizo: disciplinarne družbe so nekaj, kar mi sami nismo več, kar smo nehali biti. Priča smo splošni krizi vseh okolij zapiranja, zapora, bolnišnice, tovarne, šole, družine. Družinaje neka »notrinskost« [interieur] v krizi, tako kot vsaka druga notrinskost, šolska, profesionalna, itn. Pristojni ministri so nenehno najavljali domnevno nujne reforme. Reformirati šolo, reformirati industrijo, bolnišnico, vojsko, zapor; a vsakdo ve, d a j e s temi institucijami bolj ali manj dolgoročno konec. Gre le za to, da upravljamo z njihovo agonijo in zaposlimo ljudi, vse do namestitve novih sil, ki trkajo na vrata. Družbe nadzora ravno sto- pajo na mesto disciplinarnih družb. »Nadzor« je ime, ki ga Burroughs predla- ga za označbo nove pošasti in ki g a j e Foucault prepoznal kot našo bližnjo prihodnost. Tudi Paul Virilio neprenehoma analizira ultra-hitre oblike nad- zora na prostem, ki bodo nadomestile stare discipline, ki delujejo v trajanju nekega zaprtega sistema. Tu ni pr imerno mesto, da bi se sklicali na izjemne farmacevtske proizvode, jedrske tvorbe, genetske manipulacije, čeravno so namenjene temu, da posežejo v novi proces. Prav tako ni mesto, da bi se vpra- šali, kateri režim j e najstrožji ali najbolj znosen, kajti v vsakem od njih se soo- čajo osvoboditve in podreditve. Denimo v krizi bolnišnice kot okolja zapira- nja, sektorizacije, ko so dnevne ambulante, oskrba na domu, najpoprej zazna- movale nove svoboščine, a so tudi sodelovale pri mehanizmih nadzora, ki so tekmovali z najstrožjimi zapiranji. Na tem mestu nam ne gre za to, da bi se bali ali upali, temveč da bi skušali najti nova orožja. II. Logika Različna omejevanja ali okolja zapiranja, med katerimi prehaja posamez- nik, so neodvisne variable: posameznik naj bi vsakič pričel iz nič, obstaja skup- ni jezik vseh teh okolij, a j e analoški. Medtem ko so razlike nadzorovanja ne- ločljive variacije, pri čemer tvorijo variabilni geometrični sistem, kateregaje- zikje numerološki (kar pa ne pomeni nujno tudi, d a j e binaren). Zapiranja so kalupi, različni odlitki, medtem ko so nadzori modulacije, nekakšen samode- formirajoči se odlitek, ki bi se iz trenutka v trenutek nenehno spreminjal, oziroma kot sito, katerega odprtine se od ene do druge točke spreminjajo. To lahko dobro vidimo ob vprašanju mezd: tovarnaje bila telo, k i je svoje notra- nje sile privedla do točke ravnotežja, najvišje možne točke za produkcijo, naj- nižje možne točke za mezde. Toda v družbi nadzora je tovarno nadomestilo podjetje, podjetje je nekakšna duša, plin. Nedvomno j e že tovarna poznala sistem dodatkov, toda podjetje skuša še bolj temeljito vsiliti modulacijo vsake mezde, v stanjih večne metastabilnosti, v katerih se izmenjujejo tekme za pre- hodno nagrado, tekmovanja in nadvse komični pogovori. Če imajo najbolj idiotske televizijske igre toliko uspeha, je to zato, ker ustrezno izražajo situaci- 1 7 4 D R U Ž B A NADZORA j o podje^ a. Tovarna j e posameznike konstituirala v telo, in tako podvojila premoč delodajalcev, ki so nadzirali vsak element v masi, in sindikatov, ki so mobilizirali maso upora; podjetje pa nenehno vpeljuje nepopravljivo rivals- tvo kot zdravo tekmovalnost, odlično motivacijo, ki posameznike zoperstavi drug drugemu in prečka vsakogar od njih, ter ga cepi znotraj njega samega. Modulatorno načelo »mezdo po zaslugah« spravlja v skušnjavo samo Nacio- nalno izobraževanje: tako kot podje^e nadomešča tovarno, se permanentno formiranje nagiba k zamenjavi šole, nenehen nadzor pa izpitni preizkus znanja. Gre za najbolj gotovo sredstvo, da bomo šolo prepustili tovarni. V disciplinarnih družbah nismo prenehali začenjati (od šole do kasarne, od kasarne do tovarne), medtem ko v družbah nadzora nikoli ničesar ne kon- čamo - podjetje, izobrazba, usluga so metastabilna in soobstajajoča stanja, kot da bi bila od iste modulacije, od univerzalnega deformatorja. Kafka, ki se je nahajal že na prehodni točki med dvema tipoma družbe, j e v Procesu opisal najstrahovitejše pravne oblike: navidezna oprostilna sodba disciplinarnih družb (med dvema zapiranjima), neomejen odlog družb nadzora (v nenehni variaciji) sta dva zelo različna načina pravnega življenja, in če je naše pravo oklevajoče, tudi samo v krizi, j e to zato, ker zapuščamo prvi pravni način in vstopamo v drugega. Disciplinarne družbe imajo dva pola: podpis, ki nakazuje individuu- ma, ter število ali matično številko, ki nakazuje njegovo mesto v masi. Tako ena kot druga nista bili za discipline nikoli nezdružljivi. Oblast istočasno po- masovni in oposamezni, se pravi, vzpostavi telo tistih, nad katerimi se izvaja oziroma ukalupi individualnost vsakega člena telesa (Foucaultje izvor te dvojne skrbi videl v pastoralni oblasti duhovnika - črede in vsake izmed ovčk - , toda civilna oblastje postala laični »pastir« z drugimi sredstvi). V družbah nadzora pa bistveno ni več podpis ali število, temveč šifra [chiffre]: šifra je geslo, med- tem ko disciplinarne družbe urejajo ukazi (tako z gledišča integracije kot z gledišča upora). Numerični jezik nadzora sestoji iz šifer, ki zaznamujejo do- stop ali zavrnitev dostopa do informacije. Nismo več pred parom masa-posa- meznik. Individuumi so postali »dividuelni«*, mase pa šablone, danosti trgov ali »bank«. Nemara najbolje razliko obeh družb izraža denar, saj seje discipli- na vselej nanašala na ukalupljeni denar, kije vseboval zlati standard, medtem ko nadzor napoteva na tekoče menjave, modulacije, ki posežejo kot šifra od- stotka različnega predpisanega denarja. Stari monetarni krt j e žival tisočerih zapiranj, medtem ko je kača žival družb kontrole. V režimu, v katerem živi- mo, a tudi v našem načinu življenja in naših razmerjih do drugih, smo prešli od ene živali k drugi, od krta h kači. Človek disciplin je bil prenehajoči proi- * Deleuze igra na pomen francoske besede »individu«, ki pomeni »nedeljiv«, »dividuel- no« tako pomeni, da individuumi, posamezniki, ne predstavljajo enote, da so deljivi, raz- biti na še manjše enote. (Op. prev.) 1 7 5 G I L L E S D E L E U Z E zvajalec energije, človek nadzora p a j e prej valovit, vržen v orbito, v nenehno izžarevanje. Povsod je surfie zamenjal stare športe. Zlahka bi lahko pokazali, kako vsaki družbi ustreza tip stroja, ne zato, ker so stroji določujoči, temveč zato, ker izražajo družbene oblike, ki sojih zmož- ne poroditi in sejih posluževati. Stare družbe suverenosti so uporabljale pre- proste stroje, vzvode, škripce, stolpne ure; nedavne disciplinarne družbe so se opremile z energetskimi stroji, s pasivno nevárnoslo entropije in aktivno ne- várnoslo sabotaže; medtem ko družbe nadzora delujejo s pomočjo strojev tretje vrste, informacijskimi stroji in računalniki, katerih pasivna nevarnost so motnje, aktivna pa piratstvo in vpeljava virusov. Ne gre za tehnološko evoluci- jo, ne da bi bila ta v globljem pomenu mutacija kapitalizma. Gre za dovolj znano mutacijo, ki bi jo lahko povzeli takole: kapitalizem 19. stoletja s e j e posvetil koncentraciji, produkciji in lastnini. Tovarno torej povzdigne v sredo zapiranja, kapitalist je lastnik produkcijskih sredstev, a tudi eventuelno last- nik drugih okolij, dojetih po analogiji (družinskega doma delavca, šole). Kar zadev trg, ga obvladujejo zdaj s pomočjo specializacije, zdaj prek kolonizacije, zdaj s pomočjo znižanja stroškov produkcije. Toda v aktualni situaciji kapitali- zem ni več posvečen produkciji, kijo pogosto izžene v tretji svet, četudi v zaple- tenih oblikah tekstilne industrije, metalurgije ali predelave nafte. Gre za kapita- lizem nad-produkcije. Ta ne kupuje več surovin in ne prodaja več izgotovljenih izdelkov: kupuje izgotovljene izdelke ali pa sestavlja posamezne dele. Tisto, kar hoče prodati, so usluge, tisto, kar hoče kupiti, so delnice. To ni več kapitalizem za produkcijo, temveč za produkt, drugače rečeno, za prodajo ali za trg. Ta kapitalizem je ravno tako bistveno disperziven, tovarnaje svoje mesto prepusti- la podjetju. Družina, šola, vojska, tovarna niso več analoško različna okolja, ki stremijo k lastniku, državni ali zasebni moči, temveč šifrirani liki istega podjetja, v katerem so zgolj upravitelji, ki jim je mogoče spremeniti obliko in jih pretvo- riti. Celo umetnostje zapustila zaprta okolja, da bi vstopila v odprte krogotoke banke. Zavzela trga se dogajajo prek prevzema nadzora in ne več prek obliko- vanja discipline, prej s fiksacijo tečaja kot pa z znižanjem stroškov, prej s preo- brazbo produkta kot pa s specializacijo produkcije. Korupcija j e v tem dobila novo moč. Prodajni oddelekje postal središče ali »duša« podjetja. Učijo nas, da imajo podjetja dušo, kar je neka najbolj grozljiva zemeljska novica. Marketing je sedaj instrument družbenega nadzora, in tvori nesramno raso naših gospo- darjev. Nadzorje kratkega roka in hitrega kroženja, toda tudi nenehen in brez- mejen, medtem ko je bila disciplina dolgoročna, neskončna in diskontinuira- na. Človek ni več zaprt, temveč zadolžen. Resje, da je stalnica kapitalizma to, da se tri četrtine človeštva nahaja v skrajni bedi, prerevni za dolg, preštevilni, da bi jo zaprli: nadzor se bo moral soočiti ne le z izginjanjem meja, temveč tudi z eksplozijami barakarskih naselij in getov. 1 7 6 D R U Ž B A NADZORA III. Program Nobene potrebe ni po znanstveni fantastiki, da bi dojeli mehanizem nad- zora, ki v vsakem trenutku določa mesto elementa v odprtem okolju, živali v rezervatu, človeka v podjetju (elektronski ovratnik). Félix Guattari sije pred- stavljal mesto, v katerem bi lahko vsakdo, zahvaljujoč svoji elektronski kartici (dividualni), ki bi dvignila to ali ono zapornico, zapustil svoje stanovanje, uli- co, okoliš; ta kartica pa bi ne veljala ob določenih dnevih, ali v določenem času. Pomembna ni zapornica, temveč računalnik, ki zabeleži dopustno ali nedopustno mesto vsakega, ter izvaja občo modulacijo. Preučevanje družbeno-tehničnih mehanizmov nadzora ob njihovem na- stajanju, bi moralo biti kategorično in opisati tisto, kar se ravnokar vzpostavlja namesto disciplinarnih okolij zapiranja, katerih krizo napovedujejo itak vsi. Možno je, da bodo stara sredstva, izposojena pri starih družbah suverenosti, ponovno stopila na prizorišče, vendar z nujnimi prilagoditvami. Tisto, kar je pomembno, je, da se nahajamo na začetku nečesa. V režimu zaporov, iskanje »nadomestnih« kazni vsaj za malo delikvenco, ter uporaba elektronskih ovrat- nikov, ki obsojencu nalagajo, da ostane doma ob določenem času. V šolskem režimu: oblike nenehnega nadzora, permanentno šolsko izobraževanje, opu- stitev vsakega raziskovanja na Univerzi, vpeljava »podjetja« na vseh nivojih šolanja. V režimih bolnišnic, nova medicina »brez zdravnika in bolnika«, ki iz- postavi potencialne bolnike in dejavnike tveganja, ki nikakor ne priča o na- predku k individualni obravnavi, kot pravijo, temveč individualno ali nume- rično telo nadomesti s šifro »dividualne« materije nadzora. V režimu podjetja: nova obravnavanja denarja, produktov in ljudi, ki presegajo staro oblika-to- varna. Gre sicer za nepomembne primere, ki pa omogočajo, da bolje razume- mo krizo institucij, se pravi, postopno in razpršeno vzpostavitev novega reži- ma gospostva. Eno izmed najpomembnejših vprašanj zadeva nesposobnost sindikatov: se bodo, vso svojo zgodovino povezani z bojem proti disciplinam ali okoljem zapiranja, zmogli prilagoditi oziroma prepustiti mesto novim ob- likam upora proti družbi nadzora? So obrisi teh novih prihajajočih oblik, ki bi se bile zmožne spopasti z radostmi marketinga, že vidni? Mnogo mladih ljudi čudno zahteva, da bi bili »motivirani«, zahtevajo pripravništvo in perma- nentno izobraževanje. Sami morajo odkriti, čemu jim bo to služilo, tako kot so njihovi starejši kolegi, ne brez muke, odkrili smotrnost disciplin. Kacini krogi so še bolj zapleteni od lukenj krtine. Prevedel Peter Klepec 1 7 7 PREVOD K prevodu 'Abu cAlï Al-husayn 'IbncAbd 'Allah 'Ibn Sïnâ je bil kotfilozof gotovo navdah- njen od Grkov, kljub temu pa mu je uspelo razviti izvirno filozofsko misel, ki v sebi združuje vplive velikega Stagirca, novoplatonizma in islamske filozofske tradicije, ne- nazadnje pa tudi islamske teološke misli. Perzijčeva filozofija sicer nosi pečat zgoraj omenjenih virov, vendar je v prvi vrsti obeležena z njegovim lastnim ustvarjalnim duhom, kije bil sposoben misli svojih predhodnikov sistematizirati in nadgraditi. Peti del Avicennovega najbolj znanega dela; Knjige ozdravljenja duše (Kitâb aš-Šifa') predstavlja vrh njegovega filozofskega raziskovanja. Kot podlaga za prevod je bila uporabljena izdaja: Ibn Sinâ: Kitàb aš-Sifa1; Kitâb al- 'Ilâhiyât I, II: ed. Madkour, Organisation général des Imprimeres Gouver- nementales, Cairo, 1960. V prevedenih poglavjih se mislec med drugim loteva vpra- šanj o nujnosti in kontingentnosti, biti in bistvu, bivanju in naravi Boga ter kreaciji in vstopu zla v stvarstvo. Ob tem Ibn Sinâ zgradi impresiven emanacijski sistem. V njem ostaja zvest grškemu filozofskemu duhu: Eno, božanski gibalec, misli samega sebe in s tem aktom mišljenja iz Njega v procesu emanacije izhaja vse bivajoče. Hkrati pa Avicennov intelektualni koncept kreacije ustreza tudi monoteistični zahtevi po absolut- nem Stvarniku, saj je Eno edino nujno bivajoče, vse ostale bitnosti pa so glede na svoje bistvo kontingentne, nujnost svojega obstoja zadobijo od Enega. Veličino Ibn Sinove misli in globino vpliva, ki gaje imel na kasnejše generacije mislecev tako na vzhodu kot tudi na zahodu, najlepše opiše vzdevek, ki gaje skozi stoletja dobil med misleci Islama: Veliki mojster. Nina Svetlič Filozofski vestnik Letnik/Volume XXIII • Številka/Number 3 • 2002 • 167-177 AVICENNA Knjiga ozdravljenja duše O METAFIZIKI1 (v desetih razdelkih) V imenu usmiljenega milostnega Boga Zahvaljen bodi Bog, vsevedni Gospodar, blagoslovljen bodi izbrani prerok Muhammad, Bog je najplemenitejši od vseh Prvi razdelek. Obsega osem poglavij. PRVO POGLAVJE Začetek iskanja predmeta2 prve filozofije,3 da bi pojasnili njeno posebno naravo'' med znanostmi Potem, ko smo uspeli s pomočjo Boga, Gospodarja usmiljenja in uspeha, pojasniti vse pojme, ki so na področju logične,5 naravoslovne6 in matematič- ne znanosti potrebni obrazložitve, je primerno, da se lotimo definicije poj- mov modrosti.7 Zatorej začenjamo, klicoč Boga v pomoč, in učimo: znanosti filozofije, kot je že bilo pokazano na drugih mestih,8 se delijo na teoretične9 in praktične. Prav tako je bilo opozorjeno na razliko med njima dvema in opomnjeno na to, d a j e spekulativna znanost tista, ki teži k izpopolnjenju teoretične miselne zmožnosti duše, s tem da dela um10 dejavno misleč. Do tega (daje um dejavno misleč)11 pride tako, da um doseže pojmovno vednost in presojo o stvareh, ki niso naša dejanja ali odnosi.12 Smoter13 teore- tične filozofije j e tako torej pridobitev misli14 in prepričanj,15 ki se ne nanašajo na kakšnost delovanja niti kakšnost principa delovanja, kolikorje princip (etič- nega) delovanja.16 Praktična filozofija je tista, ki stremi sprva k izpopolnjenju teoretičnih miselnih zmožnosti s pridobitvijo pojmovne vednosti in presoje o stvareh, ki 1 8 1 A V I C E N N A so naša dejanja, da bi v drugi vrsti, z nravnimi lastnostmi značaja,17 prek nje (teoretične vednosti) dosegla izpopolnjenje praktičnih zmožnosti. Kot je že bilo opomnjeno, obsega teoretična filozofija tri dele, in ti so: naravoslovje, matematika in metafizika. Predmet18 naravoslovja so telesa, koli- kor so gibljiva in mirujoča.19 (Naravoslovje) raziskuje akcidence, ki j im (tele- som) zaradi teh dveh določil (gibanja in mirovanja) nujno20 pritičejo. Nada- lje je predmet matematike bodisi kar je kvantitativno in po svojem bistvu pro- sto snovi, ali kar poseduje kvantiteto (kot akcidenco). V tem predmetu razi- skuje (matematika) razmerja ki se tičejo kvantitativnega kot kvantitativnega. V njeni definiciji zatorej ne nastopa nobena vrsta, snovi21 niti gibalna sila.22 Metafizika pa proučuje predmete, ki so po obstoju in definiciji ločeni od snovi. In slišal si že tudi, d a j e metafizična (disciplina) tista, ki raziskuje prve vzroke pod matematiko in naravoslovje spadajočih biti,23 in tistih (biti), ki stojijo z obema v povezavi, dalje pa raziskuje tudi vzrok vzrokov in princip principov - namreč Božanstvo - slava Bogu na višavah! Vsemu temu smo se že posvetili v prejšnjih delih knjige.24 V poprejšnjem pa ti ni bilo razjasnjeno, kaj je pravzaprav resnični (formalni)25 predmet me- tafizične znanosti. Če se spominjaš, j e bilo to le naznačeno v Knjigi o logičnem dokazu. Tam je bilo izpeljano, da v vseh ostalih znanostih naletimo na neko reč, kije predmet, pa na stvari (probleme), do katerih je treba priti z raziskova- njem, in na splošno priznana načela, iz katerih sestavljamo dokaze. Do sedaj še nisi resnično popolnoma dojel, kaj je predmet te znanosti (metafizike), in ali j e le ta sam prvi vzrok,26 in ali je njen namen poznavanje lastnosti in delovanj le- tega (prvega vzroka), ali pa tudi drugih pojmov.27 Nadalje si že bil slišal, da tu (po zaključku obravnave ostalih znanosti, kot sklepni del sistema) obstaja filo- zofija v strogem pomenu besede in prva filozofija,28 in da posreduje resničnost principom preostalih znanosti, in da je v resničnem pomenu modrost.29 Tudi ti je že kdaj prišlo na uho, da je modrost najpopolnejše spoznanje najpopolnejše- ga predmeta, pa še, d a j e spoznanje, k i j e najbolj pravilno in nedvomno, pa spet, d a j e znanost o prvih vzrokih celokupnosti (vesolja). To si čul, ne da bi vedel, kaj naj bi bila ta prva filozofija (po svoji posebni vsebini) in ta modrost, in ali te tri zgoraj omenjene definicije ali lastnosti pri tikajo eni spretnosti ali različ- nim umetnostim, ki bi bile vse (vsaka posebej) imenovane modrost. Zato ti bomo mi sedaj obrazložili, d a j e znanost, kateri smo mi na sledi, prva filozofi- ja,30 pa d a j e neomejena modrost in da so tri lastnosti, z katerimi je označena (najbolj vzvišeno spoznanje, najbolj gotovo spoznanje, na področje prvega vzroka segajoče spoznanje) lastnosti ene same spretnosti - namreč umetnosti filozofi- je. Znano je, da ima vsaka znanost svoj lastni predmet, zato sedaj iščemo, kateri je predmet te znanosti (metafizike). Pa poglejmo, ali j e predmet te znanosti 1 8 2 K N J I G A OZDRAVLJENJA D U Š E - O METAFIZIKI specifična narava Boga31 - slava Bogu na višavah - ali ne, in ali j e (morda) Bog le eden od iskanih (predmetov) te znanosti. Rečemo: Njemu (Bogu) ni moč biti predmet (metafizike), to pa zato, ker je predmet vsake znanosti nekaj, česar bivanje je v njej predpostavljeno, s tem ko so raziskovana samo njegova razmerja. To je bilo že ugotovljeno na drugih mestih.32 In bivanje Boga - slava Bogu na višavah! - naj bi v tej znanosti ne bilo predpostavljeno kot predmet, mar- več naj bi bilo v njej raziskovano (kot problem). Če bi temu ne bilo tako, potem bi prišlo ali do tega, da bi bilo bivanje Boga v tej znanosti (metafiziki) predpostavljeno, raziskovano (kot problem) p a v drugi (znanosti), ali pa bi bilo v njej (metafiziki) predpostavljeno, ne da bi bilo v drugi (znanosti) razi- skovano (kot problem). Oba primera pa gre izključiti. To pa zato, ker obstoj Boga ne more biti raziskovan v drugi znanosti (kot problem), preostale zna- nosti so namreč ali etične ali politične ali naravoslovne ali matematične ali logične. V filozofskih33 disciplinah ne obstaja nobena druga od zgoraj našte- tih znanosti.34 In v njih ni niti v najmanjši meri iskan dokaz (bivanja) Božans- tva - slava Bogu na višavah! - in tudi ne sme (ne more)35 biti.3fi To veš že zaradi preprostega motrenja načel, na katera si često naletel.37 Prav tako ni mogoče, da bi bivanje Boga ne bilo raziskovano (kot prob- lem) v nobeni drugi znanosti, kajti v tem primeru bi ne bilo problem v nobeni znanosti. Tedaj bi moral biti obstoj Boga sam po sebi jasen (očiten), ali pa teoretično nedokazljiv.38 Ni pa niti sam po sebi očiten, niti teoretično nedo- kazljiv, kajti zanj obstaja namig.39 Pa tudi, če bi bil nedokazljiv, kako bi le obstoj nedokazljivega lahko bil predpostavljen kot samoumeven? Preostane samo še to, da pride do raziskovanja tega problema v znanosti metafizike. To raziskovanje bo (potekalo) na dva načina: prvi se nanaša raziskovanje bivanja Boga, drugi pa na Njegove lastnosti. Kolikor pa sodi preiskovanje Njegovega bivanja kot problema v to znanost (metafiziko), potem ne more biti to hkrati predmet le-te, kajti nobeni od znanosti ne gre dokazovati svojega predmeta. Kmalu ti bomo tudi pobliže pokazali, da raziskovanje obstoja Boga na noben način ne more potekati drugje kot v tej znanosti, kajti glede te znano- sti (metafizike) ti j e že jasno, da raziskuje (bitnosti) absolutno ločene od sno- vi. V naravoslovju ti j e že bilo predočeno,40 da Bog ni niti telo, niti telesna sila. On j e en sam, neodvisen od snovi in v vsakem pogledu brez notranje udelež- be na gibanju.41 Zatorej mora biti ta znanost (metafizika) tista, ki se ukvarja z omenjenim problemom. Kar ti j e bilo glede tega prikazano v Naravoslovnih znanostih, ni predstavljalo njihovega pravega predmeta. V njih je bilo samo uporabljano kot nekaj kar pravzaprav ne sodi vanje. S tem sem nameraval pospešiti človekovo razumevanje indivdualnega bistva.42 Prvega vzroka in omo- 1 8 3 A V I C E N N A gočiti, da bi se ga (človeka) polastila želja po pridobitvi znanja in da bi bil napoten na kraj, kije onkraj,43 da bi si pridobil resnično spoznanje (o Bogu). Kakor pa ne more biti drugače, kot da ima ta znanost predmet, in bilo ti je razloženo, da Tisti, za katerega44 se je menilo, d a j e njen predmet, (pravza- prav) ni njen predmet, pa torej proučimo, ali so njen predmet najvišji vzroki vseh resničnih stvari, namreč vsi štirje (vzroki) skupaj, ne pa morda eden45 od njih, o katerem ni mogoče vzpostaviti (filozofskih) doktrin46. Tudi to smatra kdo za predmet metafizike. Ampak ta nazor je nevzdržen - kajti raziskovanje štirih vzrokov se le-tem ne posveča drugače kot v teh ozirih: (1.) - bodisi kolikor so dejanske bitnosti (2.) - ali kolikor so vzroki nasploh, (3.) — ali kolikor opazuje vsakega od štirih v njegovi posebni naravi, to pomeni, da se opazovanje (vzroka) ravna v tem oziru, (kot) d a j e ta delujoči princip, oni sprejemajoči princip, in oni47 spet druga stvar, (4.) - ali kolikor vsi štirje vzroki sestavljajo celoto, ki se sestoji iz njih. Mi na to odgovarjamo: (glede 2.):48 ni mogoče, da bi metafizična obrav- nava raziskovala stvari, kolikor so vzroki nasploh. V tem primeru bi bil smoter metafizike proučevanje stvari49 (razmerji), ki vzrokom kot takim pritičejo kot akcidence.50 Da ni tako, je jasno v mnogih ozirih. Prvič - ta znanost proučuje pojme, ki ne predstavljajo lastnih akcidenc vzrokov kot takih, na primer (poj- me) univerzalnega51 in singularnega52 (tj. spoznavnoteoretski problem),53 zmožnosti54 in akta,55 možnosti in nujnosti56 in drugo. (Metafizika pa se mora proučevanju teh problemov posvetiti), kajti popolnomajasnoje , da so ti pred- meti sami po sebi taki, da se jih mora raziskovati (v neki znanosti). No, ne predstavljajo pa akcidenc, lastnih naravoslovnim in matematičnim predme- tom, niti ne sodijo na področje akcidenc, lastnih dejavnim57 znanostim. Tako torej preostane samo še (možnost), da njih proučevanje pripade edini preo- stali znanosti od vseh vrst (vednosti), namreč tej znanosti (metafiziki). Nadalje pride do spoznanja vzrokov v občem smislu šele po spoznanju biti vzrokov stvari, katerim ti vzroki pritičejo.58 Kajti kolikor ne določimo biti (štirih) vzrokov za povzročene stvari, s tem da ugotovimo, d a j e bit stvari odvi- sna od nečesa, kar jim predhodi59 glede na bivanje, razum ni prisiljen spreje- mati biti vzroka kot takega.60 (Dokaz o obstoju vzroka pa ni odvečen), kajti tu (v empiričnem svetu) obstaja določen vzrok, vendar z čutnim zaznavanjem61 ne zaznamo62 ničesar drugega kot vzajemno stikanje pojavov.63 Ce se dve stva- ri vzajemno stikata, še ni nujno, da mora biti ena vzrok druge. Prav tako si užitka, ki ga duša občuti ob mnogosti (spoznanj), do katerih 184 KNJIGA OZDRAVLJENJA D U Š E - O METAFIZIKI vodita čutno zaznavanje in poizkus, v veliki meri nismo gotovi, če ne spozna- mo, da so v pojavu nastopajoče stvari največkrat64 naravno nujne in tiste svo- bodno izbrane65 bitnosti.66 Vse to pa resnično predpostavlja obstoj Prvega vzro- ka in vodi do pripoznavanja obstoja prvih67 in drugih68 vzrokov. Vse to pa ni samo po sebi jasno! Potrjeno je (z očitnimi spoznanji), razli- ko med enim in drugim pa si že spoznal.69 Ni na sebi razvidno, četudi se razu- mu vsiljuje, da morajo na novo nastajajoči pojavi imeti princip,70 ki naj bi bil sam po sebi razviden. Tako kot na primer mnogi geometrični izreki,71 ki so dokazani v Evklidovi knjigi,n (Demonstrativni) dokaz (o tu obravnavani tezi) ne nastopa v drugih znanostih, zato mora biti (predmet raziskovanja) v meta- fiziki. Kako bi lahko bilo bivanje predmeta znanosti, katerega razmerja razi- skuje (znanost) kot enega od svojih problemov, samo v njej (zastavljeno) kot problem? Ce je temu tako, po temje jasno tudi, da se raziskovanje (o vzrokih) ne razširja na (pod 3. točko navedeno možnost, namreč) značilno bivanje, ki pritiče vsakemu posameznemu (vzroku).73 Kajti to bivanje je problem metafi- zike, (ne njen formalni predmet) . Nadalje, vzroki ne sestavljajo predmeta metafizike (kot navedeno je v 4. točki) kot celota in vsota, ne rečem kot združeno74 in univerzalno!75 Kajti mo- trenje delov vsote predhodi motrenju vsote kot celote,76 čeprav temu ni bilo tako, kot si opazil,77 pri posameznih individuih, ki so zbrani pod splošnim pojmom.78 Tako nujno sledi, da tudi obravnavanje posameznih delov: - bodisi spada v področje metafizike - v tem primeru morajo biti deli prvenstveno79 označeni kot predmet (formalni) metafizike - bodisi spada njihovo proučevanje v neko drugo (višjo) znanost. No, ne obstaja pa nobena druga znanost, ki bi zaobjemala govor o najviš- j ih vzrokih, razen metafizike. Kar pa zadeva mnenje, da se naj bi se motrenje razširjalo na vzroke le z ozirom na njihovo dejansko bivanje in razmerja, ki j im (vzrokom) glede na to pritičejo, v tem primeru mora biti prvi80 predmet metafizike bit kot taka. S tem pa je hkrati razveljavljen tisti nazor, ki ima za predmet metafizike najvišje vzroke, kajti ti so, kot je treba uvideti, (le) njena dovršitev81 in eden od njenih problemov. 1 8 5 A V I C E N N A Deveti razdelek. Obsega sedem poglavij. ČETRTO POGLAVJE O bitni ureditvi umov,82 duš in nebesnih teles v povezavi z Prvim principom S tem, kar smo poprej rekli o Nujno bivajočem, k i j e po svojem bistvu eno, nam je postalo razvidno, da ni telo, niti ni v (kakem) telesu, niti ni na kakršen koli način (telesno) deljivo. Bivanje vseh dejanskih stvari izvira iz nje- ga, On sam pa v nobenem oziru ne more imeti prvega principa, pa tudi ne kakega vzroka, niti takega, po katerem kaka stvar stopi v dejanskost,83 niti takega, v katerem oziroma preko katerega nastane učinek,84 niti takega, kije usmeijen na nastajanje stvari,85 tako da bi Bog obstajal zavoljo kake druge stvari (ki bi nastopala kot smoter). Zatorej ni možno, da bi bivanje celokupnosti (vesolja) izhajalo iz Boga na ta način, da bi si On za nastanek in bivanje vesolja prizadeval - na način, kot si mi prizadevamo doseči kak cilj;86 v tem primeru bi bil delujoč zavoljo kake druge stvari ki bi mu bila različna. Ta nauk smo že dodobra pretresli drugje,87 bilje obdelan skupaj z posvečanjem tezi o nezamisljivosti tega, da bi si Bog prizadeval za obstoj celokupnosti vesolja kot za svojim učinkom, kajti to bi namreč vodilo do mnoštva v njegovem bistvu. V tem primeru bi namreč mo- ralo v Bogu obstajati nekaj, zaradi česar bi deloval smotrnostno.88 To nekaj bi bilo njegovo poznavanje in njegova vednost o nujnosti onih prizadevanj,89 ali njegovo (ljubezensko) hrepenenje po tem cilju ali kaka odlična lastnost90 v hotenem predmetu, zaradi katere bi deloval smotrnostno. Potem bi sledilo neko prizadevanje k cilju, pa še neka korist, ki bi ga (delujočega) podučila o stremljenju k cilju, kot smo poprej pojasnili. To pa je (Bogu) nemogoče. Tako torej ne poteka izhajanje celokupnosti vesolja (iz Boga) na način naravno nujnega izhajanja, tako da bi se bivanje celokupnosti vesolja vršila po naravni nujnosti, torej ne vsled kakega spoznanja ali všečnosti,91 ki bi jo Bog imel na svetu. Kako bi to sploh lahko bilo res, ko pa je Bog čisti um,® ki misli svoje bistvo? Torej je nujno, da umuje, da bivanje sveta po nujnosti izhaja iz njega. Kajti On ne misli svojega bistva drugače kot zgolj na umski93 način, tako d a j e hkrati prvi vzrok. Bog misli bivanje celokupnosti vesolja kakor ta izhaja iz njega samo, kolikor in ker je prvi vzrok celokupnosti vesolja. V Nje- govem bistvu ne obstaja nobena prepreka ali odpor94 do izhajanja celokupno- sti vesolja iz njegovega bistva. V Božjem bistvu obstaja vednost, d a j e njegova popolnost in njegova vzvišenost takšna, da iz njega izhaja dobro. To (izhaja- nje vesolja iz njegovega bistva) je nujna določitev95 Njegovega Veličanstva, in je po svojem bistvu objekt njegove ljubezni. Vsako bitje, ki pozna tisto, kar iz njega izhaja, in kateremu se ne pridruži 1 8 6 KNJIGA OZDRAVLJENJA DUŠE - O METAFIZIKI kak ovirajoč (element), pač pa se vede tako, kot smo poprej razložili, občuti všečnost do tistega, kar izhaja iz njega. Tako občuti Prvi princip všečnost v izlivanju96 celokupnosti vesolja iz sebe. Prvo delovanje prvega resničnega in delovanje, ki sledi zaradi njegovega bistva, obstaja v tem, da On misli svoje bistvo, to bistvo p a j e na sebi prvi princip za red97 dobrega v bivajočem. Torej Bog misli red dobrega v bivajočem, tako kot le-ta mora biti. Bog (tega reda) ne misli na način (mišljenja), ki bi prehajal od možnosti (potencialnosti) k dejanskosti (aktualnosti), niti na način (mišljenja), ki bi se premikal od ene- ga pojma k drugemu. Njegovo bistvo je v vseh ozirih brez vsake potencialno- sti, kot smo razložili poprej.98 Bog misli vse (stvari) hkrati (v enem in istem mišljenju), nadalje misli red dobrega v bivajočem.99 Z tem božjim mišljenjem o r e d u j e nujno povezano to, da misli, kakšen bi ta red lahko bil in kako bi se udejanjil v najvišji popolnosti, tako da bi se bivanje celokupnosti vesolja ude- janjilo po vzoru tega, kar on pojmovno misli. Kajti pojmovno dojeto, resnično bistvo kake stvari v Boguje, kot si že poprej videl, v njegovem sebstvu100 hkrati (kot numerična enost) vednost, moč in odločitev volje. Mi (ljudje) pa potrebujemo detajliranje tistega, kar si zaradi kakega cilja, kakega gibanja ali kake odločitve volje predstavljamo, da (učinek) pride do bivanja. Pri Bogu pa temu ni tako, niti ne more biti tako, saj, kot smo podrob- no prikazali, j e Bog prost vsake razdvojenosti. Njegovo (pojmovno) mišljenje je vzrok za bivanje, odgovarjajoče temu, kaj misli, tudije vzrok za bivanje tiste- ga, kar po nujnosti nastane iz njegovega obstoja in kar sledi iz njegova biva- nja. Njegovo bivanje ni zaradi bivanja kake druge, njemu različne stvari.101 On deluje (povzroča) celokupnost sveta v tem smislu, daje On bivajoče, iz katere- ga se izliva (emanira) vsaka bit, in sicer tako, da j e (tisto) emanirano (bivanje učinka) ločeno od njegovega bistva. Nadalje povzroča vesolje v tem, da vse, kar izhaja iz Prvega, nastaja samo po načinu nujnosti (nitjnega učinka), kajti drži, da j e po svojem bistvu Nujno bivajoče nujno bivajoče v vseh ozirih. O tem smo podrobno razpravljali že prej.102 Prva od bivajočih stvari, ki sledijo iz njega - to so na novo nastale bitnosti - ne morejo vsebovati mnoštva, niti numeričnega niti takega, ki bi sledilo iz deljivosti (bitnosti) na snov in obliko. Kajti nujno izhajanje (bitnosti), ki sledi iz Njegovega bistva, se vrši zaradi Njegovega bistva,103 ne zaradi kake druge stvari. Usmerjenost in način biti, ki sta v Njegovem bistvu (prisotni) in ki sta nujni princip za ono stvar (oni učinek), pa nista ista usmerjenost in način biti Njegovega bistva, ki bi iz sebe dajala ne to stvar, pač pa neko drugo.104 Kajti če iz njega (iz bistva Prvega bivajočega) po nujnosti izhajata dve glede na bitnost in trajanje različni stvari, ali dve stvari, ki se med seboj razlikujeta na ta način, da iz njih dveh izhaja neka tretja stvar, na primer kot snov in oblika, ki hkrati 1 8 7 A V I C E N N A po nujnosti izhajata (iz Prvega principa), tako izhajata iz bistva Prvega vzroka po nujnosti zaradi dveh ozirov, ki sta v božjem bistvu različna. Če bi ta dva ozira ne bivala v božjem bistvu samem, pač bi se pridružila njegovemu bistvu kot (dve) akcidenci, potem bi se vedno znova postavljalo vprašanje o n junem nujnem izhajanju iz božjega bistva. Kajti potemtakem bi v pojmu božjega bis- tva morala obstajati deljivost. O tej tezi smo že razmišljali prej in ugotovili njeno napačnost. Zaradi tega je jasno, d a j e prva od bivajočih stvari, ki izhaja iz Prvega vzroka, lahko po številu samo ena. Njeno bistvo in bitnost105je samo eno. Ne obstaja v snovi in ni kaka stvar iz telesnega sveta, niti ni katera od oblik, ki dovršujejo telesa. Takšna stvar bi ne mogla biti bližnji (neposredni) učinek Boga. Kajti prvi učinek Bogaje čisti um. In (um) je oblika , ki ne biva v snovi. Ta um je prvi od različnih umov, ki smo jih našteli. In tako se zdi, d a j e le-ta prvi gibalni princip za najbolj oddaljeno106 nebesno sfero,107 v kateri tvori pred- met hrepenenja (za duševni princip te nebesne sfere). Glede zgornjega bi lahko kdo ugovarjal takole: ni izključeno, da bi bilo tisto, kar izide iz Prvega principa, snovna oblika (materialna forma),108 iz ka- tere pa bi po nujnosti izšel obstoj snovi.109 Mi odgovarjamo: po tem (nauku) bi stvari, ki izhajajo iz one snovi in one oblike, nujno morale biti nekaj tretje- ga110 glede na rang povzročenih (bitnosti), in nadalje bi njihovo bivanje sledi- lo prek posredovanja snovi. Tako bi bila snov vzrok bivanja oblik za mnoštvo teles v celokupnosti vesolja in za njihovih zmožnosti. To pa ni mogoče, kajti obstoj snovi je v tem, d a j e sprejemajoči princip. Snov ni vzrok za bivanje katerekoli od stvari, na katerikoli drug način, kot d a j e sprejemajoči princip. Če bi se kaka snovna stvar ne vedla tako (na trpen način), bi ne bila snov, razen morda v prenesenem pomenu, č e j e predpostavljena stvar konstantna (večna in neminljiva), potem lahko poseduje lastnosti snovi le v prenesenem smislu. Prvi učinek111 se na ta princip ne more nanašati tako, kot se nanaša oblika na snov, razen v prenesenem pomenu. Ko iz tega drugega principa112 izide snov zaradi nekega določenega ozira (na nek način), zaradi nekega dru- gega ozira (na drug način) pa izhaja snov neke druge stvari, tako da torej (po tej predpostavki) oblika druge stvari ne pride do obstoja preko posredovanja snovi, potem izvaja snovna oblika neko dejavnost, ne da bi pri tem delovanju potrebovala snov. Vsaka stvar, ki izvaja svoje delovanje, ne da bi bila potrebo- val snov, p a j e po svojem bistvu izvorno samostojna in snovi prosta, in potem- takem bi bila torej snovna oblika samostojna in prosta snovi.113 Na kratko: četudi je snovna oblika vzrok snovi, s tem ko jo pripelje do dejanskosti (dejan- skega obstoja) in dovršenosti, pa tudi snov učinkuje na obstoj oblike, tako da jo individualizira114 in determinira.115 In če Prvi princip obstaja brez snovi, kot 1 8 8 KNJIGA OZDRAVLJENJA D U Š E - O METAFIZIKI si že izvedel, potem j e vsak izmed teh dveh principov116 posebej v nekem dolo- čenem oziru117 vzrok drugemu. Če bi temu ne bilo tako, potem bi snovna oblika v nobenem pogledu ne bila odvisna od snovi.118 V tem smislu smo že poprej pojasnili, da za obstoj snovi ne zadostuje samo oblika. Oblika je le del vzroka (za obstoj snovi). C e j e temu tako, potem oblike ni mogoče v vsakem oziru določiti kot vzrok za snov, tako da bi bila oblika sama v sebi neodvisna od snovi. Tako je jasno, da prvi učinek ne more biti snovna oblika,119 še bolj razvidno pa j e , da prvi učinek ne more biti snov sama. Glede na to je nujno, da mora biti prvi učinek neka oblika, k i j e popolnoma ločena od snovi. Biti mora čisti um. Ti veš, da so tu120 mnogi različni umi in duše. Njihovo bivanje ne more izhajati preko posredovanja nečesa, kar je prav tako čisti um. Prav tako veš da so v celoti vseh bivajočih stvari, ki izhajajo iz prvega bivajočega, prisotna mno- ga telesa, kajti ugotovil si že, da vsako telo kot tako obstaja le glede na mož- nost, torej izhaja po nujnosti iz nečesa drugega.121 Nadalje si doumel, da (to telo) ne more izhajati iz Prvega bivajočega - slava Bogu na višavah! - brez posredovanja česa drugega.122 Torej nastajajo (telesne bitnosti) iz Prvega bi- vajočega preko nekega posredovanja. Pa tudi veš, da to posredovanje ne more predstavljati neke čiste enotnosti, torej enotnost brez dvojnosti v sebi. Iz ene- ga, če je resnično eno, lahko izhaja samo neka enotnost. Potemtakem lahko snov in telesni svet izhajata iz prvih, večno ustvarjenih bitnosti samo preko posredovanja neke dvojnosti, ki mora biti v tem posredovanju nujno prisot- na, bodisi preko posredovanja mnoštva ali kakorkoli že. V čistih umih123 pa ne more obstajati nič od mnoštva, razen na sledeč način: - učinekje, na sebi, bivajoč le v možnosti. Preko Prvega bivajočega pa mu pripade nujno bivanje. Nujnost njegovega bivanja je v tem, d a j e ta prvi uči- nek čisti um. Ta čisti um misli svoje bistvo in hkrati nujno misli Prvo bivajoče. Torej mora v njem obstajati neki um v smislu mnoštva, namreč okoliščina, da to Prvo bivajoče dojame svoje bistvo. To bistvo samo na sebi124 bivajoče le glede na možnost. Nadalje spoznava, da bivanje njegovega bistva nujno sledi iz Prvega principa, nadalje, d a j e glede na svoje bistvo um in da umuje prvo bivajoče. Mnoštvo, ki (temu prvemu umu) pri tiče pa ne izvira iz Prvega bivajočega, kajti možnost njegovega bivanja je nekaj, kar mu pri tiče zaradi njegovega bis- tva, ne pa zaradi Prvega bivajočega.125 Vsled Prvega bivajočega ima (ta prvi um) nujnost lastnega obstoja.126 Mnoštvo, ki nastane s tem, da to prvo ustvar- j eno bivajoče misli Prvi vzrok in lastno bistvo, je mnoštvo, ki pritiče njegove- mu obstoju, ki izhaja127 iz Prvega bivajočega.128 Ne tajimo, da iz enovite stvari izhaja enovito bistvo129 in da nato temu bistvu sledi mnoštvo preko neke relacije, neko mnoštvo, ki ne biva v prvemu 1 8 9 A V I C E N N A trenutku njegovega obstoja, in ne vstopa v princip njegovega obstoja kot del le-tega. Eno ima lahko za učinek samo nekaj enostavnega in enega. To eno- stavno j e lahko nadalje določeno z nekim določilom (biti), ali z nekim dolo- čenim stanjem ali z neko lastnostjo, ali (spet) z nekim učinkom. Učinek p a j e zopet samo eden. Iz tega učinka po nujnosti izhaja neka stvar in (z povezavo substance in uma z ono nujno akcidenco) neka (tretja) stvar. Tako nastane mnoštvo, ki pritiče bistvu Prvega uma. Tovrstno mnoštvo j e torej lahko vzrok za to, da lahko pride do mnoštva v rečeh, t.j. v prvih učinkih (Prvega bivajoče- ga). Če bi tega mnoštva v prvih učinkih Prvega bivajočega ne bilo, potem bi iz njega lahko izhajala samo neka enotnost. Torej bi iz njega ne moglo izhajati kako telo. Možnost mnoštva tam (v nebesnem svetu) obstaja samo na tak na- čin. Iz onega, kar smo prej pojasnili, sledi, da so čisti umi po številu mnogi, in ne bivajo hkrati130 kot učinki Prvega bivajočega, marveč mora biti najvišji od onih umov prvo (dejansko), ki izhaja iz Božanstva. Nadalje sledi (drugi) um, in nato (spet drugi) um. Ker pa se pod vsakim umom nahaja nebesna sfera,131 (sestavljena) iz snovi in oblike, slednja j e duša, in ker se nadalje pod vsakim umom niza nek nadaljnji um, so torej pod vsakim umom tri bivajoče reči. Nujno je, da možnost za obstoj teh treh bivajočih reči izhaja iz onega uma, ki je na prvi stopnji v zgradbi (biti).132 Ta trojnost izhaja iz prvega uma zaradi zgoraj omenjene trojnosti, k i j e v njem samem prisotna. Iz najpopolnejšega izhaja spet v različnih ozirih najpopolnejše.133 Tako torej po nujnosti izhaja iz prvega uma, kolikor misli prvo bivajoče, bivanje pod njim nahajajočega se uma, če pa misli svoje lastno bistvo, v tem primeru iz njega po nujnosti izhaja obstoj oblike zunanje sfere in njena dovr- šitev, namreč duša. Zaradi narave možnosti (zaradi potencialnosti), ki nasto- pa v prvemu umu in ki dopušča vrsto druga drugi sledečih ravni, s tem, ko misli svoje bistvo, izhaja nadalje bivanje telesnosti (telesne narave) zunanje sfere. To predstavlja nekaj nižjega v celoti zunanje sfere, glede na svojo vr- sto.134 Iz tega nastane tisto dejansko, ki se povezuje z potencialnostjo. Če prvi um misli prvi vzrok, iz njega nujno izhaja neki drugi um, kolikor p a j e po svojem bistvu določen135 glede na svoji dve plati nu jno izhaja iz njega prvo mnoštvo s svojimi deli (prva sfera z svojimi telesi),136 to pomeni s snovjo in obliko. Snov obstaja s posredovanjem oblike ali v povezavi z njo. Na isti način kotje tisto, kar biva samo glede na možnost pripeljano do dejanskega bivanja preko aktualnosti onega (principa), ki stoji nasproti obliki sfere in j i ustre- za.137 Prav tak potek nastopi pri vsakem umu in vsaki sferi, tako da se zapored- je teh umov in sfer konča pri aktivnemu umu, ki vodi naše duše. Ta veriga umov se ne nadaljuje v neskončnost, tako da bi pod vsakim nesnovnim princi- pom obstajal še nadaljnji nesnovni princip. Mi potemtakem učimo: če iz čistega umnega principa izhaja neko mnoš- 1 9 0 K N J I G A OZDRAVLJENJA DUŠE - O METAFIZIKI tvo, to obstaja le na osnovi mnoštva, kije vsebovano v tem principu. Te teze pa ne gre preobračati, tako da bi vsak vsakcat um, kije v tem mnoštvu (prisoten), iz sebe izdajal po nujnosti mnoštvo teh povzročenih stvari. Omenjeni umi torej glede na zvrst ne sovpadajo, v tem primeru bi namreč nujno morale sovpadati tudi stvari, izhajajoče iz njihovih bistev.138 Zgornje želimo pojasniti še enkrat od začetka, na drug način, in rečemo: število nebesnih sfer je višje kot število, k i je , kot že povedano, vsebovano v prvem učinku (prvem umu). (To j e jasno še) posebej, če vsako sfero razčlenimo na snov in obliko. Prvi princip te sfere ne more en sam, torej ne more biti prvi učinek (prvi um), tudi ne more biti vsako telo sfere, k i j e vsakič nadrejena neki drugi nebesni sferi, vzrok za neko drugo, njemu sledeče telo. Kajti telo, kolikor j e telo, ne more biti prvi princip (nekemu drugemu) telesu. Kolikor poseduje duševno moč, prav tako ne more biti prvi vzrok za neko telo, ki (tudi) poseduje duševno moč. Razložili smo že, da vsak duševni princip, ki pritiče katerikoli izmed nebesnih sfer, pomeni dovršitev139 in obliko zanjo (za to sfero). Ta duševni princip torej ni na sebi bivajoča duhovna bitnost,140 v tem primeru bi pač moral biti čisti um in ne duševni princip, pa tudi bi ne mogel povzročati giba- nja, razen tako, da bi predstavljal objekt (ljubezenskega) hrepenenja za kako drugo telo. Prav tako bi ne mogla iz gibanja telesa v tem duhovnem principu nastati kaka sprememba, pa tudi bi preko povezave s telesom ne mogla nasta- ti kaka domišljijska predstava, niti kaka notranja zaznava. Take nazore smo že navedli prej, glede duš in sfer, kot ti j e znano. Ce j e temu res tako, potem iz duš sfer ne morejo izhajati nobene dejavnosti, (ki bi delovale na telesa,) ki bi bila izven (te vsakokratne) sfere, razen prek posredovanja (sferi lastnih) te- les. Kajti oblika teles in njihova dovršenost se vedeta na dva načina. Prvi način je, da oblike telesom, prek posredovanja snovi teh teles, pode- ljujejo obstoj. V tem primeru potem prav tako, kot obstoj teh teles izhaja iz snovi teh teles, izhaja tudi tisto, kar izhaja iz obstoja teh teles s posredovanjem snovi teh teles, iz njih (teles). Zaradi tega vzroka ogenj ne segreje s svojo vro- čino katerekoli naključne stvari, pač pa samo ono, ki z telesom ognja stopi v stik, ali pa se do njega vede na določen način. (Iz tega razloga) sonce ne obsije vseh stvari, pač pa le tiste, ki mu stopijo v opozicijo. Drugi način (na katerega se vedeta oblika teles in njihova dovršenost) pa je, da pa oblike podeljujejo obstoj telesom preko svojega bistva, brez posredo- vanja snovi. Take (samostojne) oblike so duše. Vsaka duša pritiče kot pose- ben princip nekemu določenemu telesu na osnovi tega, da izvaja svojo dejav- nost preko tega in v njem.141 Ce bi (duša) bila tako glede na svoje bistvo kot tudi na svojo dejavnost od tega določenega telesa ločeno bivajoča bitnost, potem bi bila duševni princip za vsako stvar, in ne le za to določeno telo.142 S temi izvajanji j e v vseh pogledih postalo jasno, da nebesne sile, ki so 1 9 1 A V I C E N N A vtisnjene v naravo nebeških teles, ne delujejo drugače kot prek (teh pritikajo- čihjim) teles. Je pa nemogoče, da bi (nebeške sile) preko posredovanja teles proizvedle kak duševni princip. Telo ne more prestavljati posredovanja med enim in drugim duševnim principom. Če duša proizvede dušo brez posredo- vanja telesa, potem (ta princip) obstaja za sebe, brez telesa, in je določen z nekim delovanjem, k i je netelesno in obstaja ločeno od bistva duše in bistva telesa. To pa ni predmet, s katerim se mi ukvarjamo.143 Če pa iz (duševnega principa) ne izhaja duša, potem iz njega tudi ne izhajajo nebesna telesa, kajti duša (kot predpogoj) predhodi telesu v zapo- redju stopenj (ravni) obstoja in v dovršenosti. Lahko bi torej vsaki nebesni sferi predpostavili nekaj (neko silo), iz katere bi v pripadajoči sferi izhajala neki učinek in neka dejavnost, ne da bi ta sila povsem pošla144 v ukvarjanju z onim telesom. Bistvo te sile pa bi bilo ločeno od onega telesa glede na obstoj in delovanje. Resničnosti zgornje predpostavke ne tajimo. Gre za tisto, kar imenujemo čisti um. Ta povzroča tisto, kar mu sledi glede na obstoj. To (ta bitnost) pa se ne more glede na telo nahajati v (iskanem) trpnem stanju. Ni z njim (telesom) povezana in različna od tistega, kar se preko posredovanja telesa oblikuje v neko individualno obliko, in tudi ni različna od tistega kar nastane na tak način, kot smo nakazali glede netelesnega principa, ko smo utemeljevali obstoj te duše.145 Jasno smo obrazložili, da nebeškim sferam pri- tičejo prvi principi učinkovanja, ki niso telesne narave, niti niso oblike teles, in da ima vsaka nebeška sfera poseben princip, pa da ima celota vseh sfer skupaj delež na prvem principu biti.146 Ni dvoma o tem, da se v tem nebesnem svetu nahajajo netelesni umi, ki nastajajo hkrati za nastankom teles ljudi, ven- dar ne propadejo, pač pa ostanejo.147 V Znanosti naravoslovja sem ti to že poja- snil.148 Te bitnosti ne izhajajo iz prvega vzroka, kajti predstavljajo mnoštvo, kljub enotnosti zvrsti149 in nastajajo časovno. Te bitnosti so torej povzročene od Prvega bivajočega, prek nekega posredovanja. Dejavni vzroki, ki posredu- jejo med Prvim vzrokom in telesnimi stvarmi, pa ne morejo biti glede na red biti pod telesnimi stvarmi. Tudi ne morejo biti čisti, od snovi ločeni umi. Kajti oni vzroki, ki podeljujejo obstoj, so glede na bivanje popolnejši.150 Kar pa se tiče sprejemajočega principa za bivanje, zavzema ta najnižji rang v redu biti. Torej mora biti prvi učinek potemtakem um, k i je v svojem bistvu en sam. Iz tega prvega principa nadalje ne more nastati nobeno mnoštvo, ki bi sovpada- lo v neki zvrsti.151 Kajti v zvrsti prisotni mnoštveni principi - preko njih j e možen obstoj mnoštva v tej zvrsti, če se ta zvrst sploh sestoji iz raznolikih de- janskih (bitnosti) - se vedejo tako, da vsak od njih proizvede neko določeno stvar, in d a j e slednja različna od tiste stvari, ki j o proizvede nek drug (prin- cip) v isti zvrsti. Tisto, kar izhaja (po nujnosti) iz vsakega posebej od njih, ni isto, kar izhaja iz (katerega) drugega, ampak gre za različno naravo. 1 9 2 K N J I G A OZDRAVLJENJA DUŠE - O METAFIZIKI Če torej vse dejanske (posamezne) stvari sovpadajo glede na bistvo, kako se potem razlikujejo in oblikujejo mnoštvo, saj v tem (nebesnem) svetu delji- va snov (dejansko) ne obstaja? Iz prvega učinka (prvega uma) torej ne more izhajati bivanje mnoštva, razen tako, da je glede na zvrst različno mnoštvo. Te tuzemske (zemeljske) duše (ki predstavljajo različnost zvrsti) ne nastanejo iz prvega učinka brez posredovanja kakega drugega bivajočega vzroka. Na tak način izhaja iz vsakega učinka, ki predhodi in je višji, nek drugi učinek tako da prispemo do nekega učinka, katerega obstoj je hkraten z obstojem ele- mentov, ki so zmožni sprejemanja nastajanja in minevanja, in ki tvorijo mnoš- tvo glede na zvrst in (tudi) številčno mnoštvo. Potemtakem j e mnoštvo spreje- majočega principa132 vzrok za mnoštvo, k i je (se kaže) v delovanju po bistvu enega Prvega principa. To mnoštvo nastopi šele potem, ko je obstoj vseh ne- besnih teles dovršen. Tako torej nastane vedno en um za drugim, dokler ni vzpostavljena lunina sfera.153 Nato nastanejo elementi, in ti so zmožni (dispo- nirani za)154 sprejema vplivanja (učinkovanja), ki j e glede na zvrst eno, glede na število pa mnogotero, in ki izhaja iz zadnjega uma.155 Kajti če vzrok (za mnoštvo stvari) ni prisoten v dejavnem vzroku, potem mora biti nujno v spre- jemajočem principu. Zatorej j e nujno, da iz vsakega uma nastane nek pod tem umom nahajajoči se drug um. Veriga takšnih povzročanj se konča tam (v mesečevi sferi), kjer umne bitnosti postanejo deljive in številčno mnoštvo, to pa na osnovi mnoštva, k i je v vzrokih (v snovnem vzroku). Jasno in prepričljivo je, d a j e vsak um najvišji156 v redu biti, preko neke pojmovnosti, k i j e v njemu (prisotna). S tem ko oni umni princip misli (poj- movno zajame) prvo bivajoče, iz njega nujno izide bivanje nekega drugega uma, ki je pod njim. S tem, ko ta umni princip misli svoje bistvo, iz njega izide neka nebesna sfera, ki se sestoji iz njenega duševnega principa in njenega telesa. Telo nebeške sfere nastane preko tega uma in se v njem ohrani prek posredovanja duševnega principa te sfere. Kajti vsaka oblikaje vzrok za to, da njena snov dejansko biva, kajti snov sama na sebi nima obstoja. 1 9 3 A V I C E N N A Deveti razdelek ŠESTO POGLAVJE O božji previdnosti^1 in pojasnitev načina vstopa zla15S v božji načrt59 Ko smo v razlagi prispeli do tod, se spodobi, da (sedaj) spregovorimo o božji previdnosti. V prejšnjih izvajanjih ti je že bilo pojasnjeno, da najvišji vzroki ne delujejo zavoljo nas, ali tako, da bi - na kratko - (umi nebesnega sveta) imeli kakršnokoli zanimanje do kake stvari (tega sveta), ali da bi bili gnani z nekim določenim izzivom (motivom), ki bi jim naložil (neko določe- no) izbiro. Na noben način ne moreš tajiti čudovitih obeležji v nastanku sveta, delov nebes, živali in rastlin. Vse to ni izšlo po slučaju, vsekakor to zahteva vods- tvo.160 Vedeti je treba, da j e božja previdnost v tem, da Prvo bivajoče z svojim bistvom spoznava bivajoče, glede na red dobrote,161 na katerem je (bivajoče) osnovano, in d a j e (Bog) po svojem bistvu vzrok za dobro in popolnost, v skladu z možnostmi. Bog tudi občuti všečnost na spoznanem dobrem, to pa na omenjen način, torej umuje red dobrega na najbolj dovršen način. Zaradi tega se iz njega na najbolj dovršen način izliva tisto, kar On misli v nekem določenem redu in na način dobrega. To se zgodi v emanaciji, ki na najpo- polnejši način vodi do reda (dobrote), kolikor j e to možno. To je tisto, kar razumemo z božjo previdnostjo. Vedi tudi, da se izraz »zlo« uporablja na več načinov. Z izrazom »zlo« opisujemo manko, ki se vede tako kot nevednost, šibkost in skazitev nravnosti (značaja). Nadalje rečemo »zlo« tistemu, kar se vede kot bolečina ali žalost, tu gre za dojetje nekega (pozitivnega) vzroka, ne pa le manjka slednjega. Vzrok, ki slabi dobro, ga ovira in povzroči njegov neobstoj,162 j e ločen (od stvari, kateri škoduje), tako da le-ta, ki utrpi škodo ne more spoznati vzroka.163Tako (se vede na primer) oblak, ki povzroči senco in prepreči žar sonca temu, kar potrebuje sončni sij, da bi prispelo do dovršitve (svoje narave). Če ta (stvar), ki potrebuje (sonce), tudi poseduje spoznavno zmožnost, potem spozna, da ni (ne dobi pričakovane) koristi. Vendar kot taka (v samozavedanju) ne spoz- na, da je vzrok za to stanje oblak. To dojame (lahko le, če ima) zmožnost vida. In kolikor ima zmožnost vida, v tem pripetljaju ne utrpi nikakršne škode, izgube ali primanjkljaja. Slednje utrpi, le kolikorje neka druga reč.164 (Včasih je vzrok bolečine povezan z stvarjo samo, takrat stvar) spozna vzrok, hkrati z dojetjem okrnjenosti (svoje narave). Tako se vede tisto, kar trpi bolečino ob izgubi povezanosti kakega uda zaradi trgajoče (uničujoče) vročine, kajti če dojame pri izgubi povezave (v raztrganju, uničenju) uda neko silo v tem istem udu, spozna hkrati tudi (vzrok, zaradi katerega trpi bolečino, 1 9 4 KNJIGA OZDRAVLJENJA DUŠE - O METAFIZIKI namreč) vročino. V tem se potemtakem združujeta dve vrsti dojetja - ena vrsta v tem - kot že razloženo poprej, da se spozna (reči), ki ne obstajajo več, z drugim načinom dojemamo stvari, ki so prisotne. In ta (pozitivni predmet spoznanja) ni po svojem bistvu nič zlega, zlo je samo z ozirom na to (indivi- dualno) stvar. Manko dovršenosti (stvari) in okrnjenost narave (stvari) ni samo nekaj zlega v zvezi z to stvarjo, to nekaj, ki predstavlja zlo, poseduje (tudi pozitivni) obstoj, prek katerega ni zlo. Obstoj zla je vsekakor nekaj (izključ- no) zlega samo v subjektu in na (relativen) način, po katerem je nekaj zlega. (Vzemimo primer slepca) - slepota lahko nastopi samo v očesu - in v očesu kot takem j e lahko slepota le nekaj zlega. Ne obstaja noben ozir, v katerem bi bila slepota kaj drugega kot zlo. Kadar pa vročina na primer v povezavi z nečim (nekom), ki utrpi boleči- no, postane nekaj zlega, takrat tudi poseduje neko drugo plat, ki ni zla. Zloje po svojem bistvu nebivanje (manko), ni pa vse nebivajoče zlo, pač pa nekaj nebivajočega v smislu nečesa, kar je nujno za naravo neke stvari in sodi k dovršenosti te narave in ki sledi iz vrste in naravne zmožnosti te stvari. Akci- dentalno z lo je privacija ali pa nekaj, kar preprečuje svari, da bi posedovala tolikšno stopnjo popolnost, kot ji pritiče. V nebivajočem na splošno ni nič dobrega, razen morda besede same. (Absolutno) nebivajoče ni nič dejansko zlega. Če bi absolutna nebit posedovala neko dejanskost, bi bila univerzalno zlo. Za vsako stvar, ki v najvišji meri poseduje dovršeno bit, in ne vsebuje no- bene potencialnosti, velja, da se je ne drži nič zlega. Zlo se drži le tistega, kar (v svoji naravi) vsebuje potencialnost. Potencialnost pa nastopi zavoljo snovi. Tako se torej zlo drži snovi, in to vsled neke prvotne reči,165 ki ji bistveno pritiče, ali pa neke reči, ki j i j e (od zunaj) dodana naknadno. Glede zla, ki pritiče snovi zaradi njenega bistva166 - snovi se (včasih) drži- jo določitve, ki so v prvem trenutku njenega obstoja zunanji vzroki zla. Iz tega nastane kakšna od oblik - in ta oblika ovira individualno dispozicijo materije za dovršenost, ki kot vzporedni pojav svojega nastanka s svojo rastjo prinaša tudi zlo. Tako se vede snov, iz katere nastane človek ali konj. Če od zunanjih vzrokov zadobi nekaj, (kar j o slabo disponira), kar jo naredi za slabo mešani- co in neuporabno bitnost, in ne sprejme začrtanja (omejitve) in oblikovanja in tudi ne prejme odgovaijajočih sestavnih delov, potemje podoba te nastaja- joče stvari popačena. Ne pride do zahtevane (potrebne) mere dovršenosti mešanice in oblike. Ne gre za to, da bi delujoči vzrok odpovedal v svojem delovanju, pač pa trpni element ne sprejme učinkovanja. Reč, kije pristopila od zunaj (in povzroča zlo), pa je ena od sledečih stvari: (1) - bodisi ovira, zadržuje in oddaljuje stvar od dovršujočega principa, (2) - bodisi nastopi kot neposredno kontrarna učinku in uniči dovrše- nost. 1 9 5 A V I C E N N A Kar se tiče prvega - tako se vedejo oblaki, ki se nakopičijo v velikem števi- lu in sence visokih gora, ki ovirajo učinek sonca na sadeže, tako da le-ti ne morejo popolnoma dozoreti. Glede druge možnosti - tako se vede čas (ob- dobje) mraza, ki prizadene rastline in izniči dovršenost rasti, tako da posebna dispozicija167 (snovi) in tisto, kar ji sledi, propade. Vsi vzroki zla se nahajajo (izključno v svetu) ki obstaja pod sfero meseca. Vse, kar se nahaja v sferi pod mesecem je nepopolno,168 v razmerju (primerja- vi) z drugim bivajočim, kot si že spoznal. Nadalje - zlo zadene le določene osebe (individuue) in to le v določenih časih. Vrste pa ostanejo (kljub temu) ohranjene. Resnično zlo ne zajame več- jega števila individuuov. To se lahko pripeti le, kadar gre za posebno zvrst zla.169 Vedi tudi, d a j e zlo v smislu privacije zlo z ozirom na nekaj nujnega,170 ali pa koristnega, ki je nujnemu blizu, ali pa v tem oziru ni zlo,171 pač pa je zlo z ozirom na (dele), ki se udejanjijo le v zelo rekih primerih. Kolikor bi zlo (dejansko) bivalo, potem bi bivalo na način tistega, kar predstavlja preobilje tiste dovršenosti, k i j e (sledi) za sekundarnimi popolnostmi.172 Tovrstno zlo nima za posledico (nobene dejanske reči) z ozirom na naravno zasnovo173 (neke slučajne stvari), v kateri obstaja zlo. Ta zvrst zla j e druga, kot tista, z katero se ukvarjamo mi174 in izključimo ga (iz obravnave). Tovrstno zlo ni nekaj zlega z ozirom na vrsto, pač pa glede na nekaj, kar je dodano nujnim sestavnim delom vrste. Tako se vede nevednost glede na filozofijo, geometrijo ali drugo. Nevednost ni nič zlega kolikor smo ljudje (posedujemo človeško naravo), pač pa je zlo glede na neko dovršenost, k i j e dodana naravi zaradi izboljšanja (blagra). Nadalje definirajmo - in recimo, da gre za resnično zlo, kadar le-tega povzroči določeni človeški individuum, ali pa ga individuum kot tak vsebuje. Iz nekega človeškega individuuma pa zlo ne izhaja vsled tega (dejstva), d a j e človek, ali ker je samostojen individuum, pač pa zato, ker je dovršenost onih lastnosti175 zanj nedvomna, ali pa ker ima (čuti) hrepenenje po tej popolno- sti. S tem poseduje dispozicijo za le-to dovršenost; to bomo takoj prikazali. Pred (nastopom te določitve) ona dobrina ni nekaj, k čemur bi stvar težila (z željo), da bi dosegla trajen obstoj svoje vrste, na tak način kot razvrstitev se- kundarnih dovršenosti sledi primarnim176 dovršenostim. Če pa ta popolnost ne obstaja, potem pomeni to privacijo, ki se tiče neke reči (nečesa),177 kar bi se lahko razvilo iz naravne zasnove. Zlo, ki obstoji v bivajočih individuih,je neznatno. Kljub temu je obstoj zla v stvareh nujna posledica usmeritve (težnje) stvari k dobremu. Če bi elementi ne bili zoperstavljeni in bi ne stali v trpnem odnosu do zmagoslavnejših (mo- gočnejših) elementov, potem bi iz njih ne mogle nastajati dovršene zvrsti (svet- nih) stvari. Preko elementa ognja so upirajoči se učinki elementov, ki nastaja- 1 9 6 KNJIGA OZDRAVLJENJA DUŠE - O METAFIZIKI j o v toku (nastajanja in bivanja) univerzuma po nujnosti vzpostavljeni. Če v igri elementov pride do tega, da ogenj zajame površnik plemenitnika, potem mora ogenj površnik sežgati. Če bi temu ne bilo tako (če ta zli učinek ne bi nastopil), potem bi ogenj ne imel splošne koristnosti.178 Zatorej je nujno po- trebno, d a j e dobro, ki je v stvareh (sveta) možno, (resnično) dobro le takrat, kadar j e obstoj (omenjenih zvrsti) zla prav tako možen in sicer tako, da zlo obstaja po dobrem ali skupaj z dobrim.179 (Izlivanje in) doseganje dobrega pa nima za posledico tega, da bi bilo (moralo biti) pogostejše in bolj nujno do- bro izključeno zaradi zla, pred katerim se varujemo. Izključitev tega dobre- ga180 bi bilo večje zlo od onega zla (onih prej omenjenih zvrsti zla).181 Privacija tega, kar lahko v snovi obstaja zaradi njene naravne zasnove, je večje zlo kot ena sama privacija, saj gre (pri prejšnjem) pravzaprav za dve privaciji (manjšega zla in tudi dobrega). Iz tega razloga razumen mož gotovo raje izbere (se podvrže) izžiganju (rane) z ognjem, pod pogojem, d a j e pri tem njegovo življenje ohranjeno, kot pa da bi izbral smrt brez bolečin. Če bi hoteli to kategorijo dobrega izločiti (iz celote sveta), potem bi bilo to zlo večje (univerzalno) od onega (partikularnega) zla, ki nastane zaradi obstoja dobrega. Obdajajoči um, (ki spoznava) kvaliteto nujne ureditve v redu dobre- ga, zahteva, da mora ta zvrst reči ( ki lahko pomenijo partikularno zlo) obsta- jati in priznava, da hkrati z to zvrstjo reči po nujnosti obstaja tudi (neka zvrst) zla. Nujno je, da emanira obstoj tudi onemu dobremu (ki lahko pomeni par- tikularno zlo). Proti temu bi lahko ugovarjali rekoč: bilo bi zamisljivo, da bi Prvi načrto- valec (univerzuma) ustvaril dobro, ki bi bilo čisto prosto zla. Na to odgovarja- mo: to ni mogoče v tej vrsti obstoja (sublunarnih stvari), bilo pa bi zamisljivo pri absolutnem obstoju. Kajti (absolutna zvrst) obstoja je le neka posebna zvrst absolutne biti, k i j e prosta zla, in ta (sublunarna vrsta) obstoja ni zvrst absolutne biti. Ta (absolutna zvrst) obstoja p a j e tisto, kar seje izlilo iz prvega vodstva sveta. Nahaja se v duhovnih, duševnih in nebesnih stvareh. Zatorej biva ta zvrst dobrega (ki s seboj prinaša zlo) v možnosti.182 Dobrega ne smemo izločiti iz obstoja zaradi zla, k i je pomešano z njim. Če bi prvi vzrok le-tega ne bival in bi bilo dobro iz sveta opuščeno zaradi tega, da bi ne obstajalo to (partikularno) zlo, bi bilo to večje zlo, kot če (partikularno zlo) obstaja. Zato- rej j e obstoj (partikularnega) zla boljše (manjše) zlo od dveh možnih. Nada- lje bi (če bi vrsta dobrega, ki s seboj prinaša zlo, ne bivala) tudi ne obstajali dobri vzroki, ki (nastopijo) pred vzroki, ki vodijo do zla na zemlji (v sublunar- nem svetu). Kajti obstoj teh (vzrokov, ki povzročajo zlo) izhaja iz obstoja onih (dobrih vzrokov).183 Z (neobstojem slednjih) bi prišlo do ogromnega prelo- ma v obstoju (univerzalnega) dobrega. (Zadevaje sledeča): če ne posvetimo (pozornosti) onemu (partikularne- 1 9 7 A V I C E N N A mu zlu) in usmerimo naš pogled na dsto, v čemer se potencialnost biti lahko deli - to je na vrste obstoječih stvari, ki so glede na svoja stanja različne - potem pridemo do (ugotovitve), da (se skoraj zdi da) obstaja od zla prosta (dejanskost). (Zlo) obstaja v neki (individualni) zvrsti bivajočega in samo na tak način, neobstoj le-tega (zla) bi bila večje zlo kot njegov obstoj. Zatorej j e nujno, da mu (Bog) podeli obstoj, kolikor iz njega izhaja tista bit, k i j e na omenjeni način bolj pravilna (boljša) (in ki se vede tako, kot smo prikazali). Na tem (mestu razprave) poudarjamo spet od začetka, d a j e zlo (v mno- gih) ozirih potrebno. Kot zlo označujemo graje vredna dejanja in nadalje tiste nravnosti (tiste principe etičnih dispozicij), iz katerih izhajajo zla deja- nja. Nadalje za zle označujemo bolečino in žalost kar j e temu sličnega. Za zlo označujmo še pomanjkanje (naravne) popolnosti v vsaki stvari, izgubo dovr- šenosti in izgubo tistega, kar bi stvari pritikalo. Žalost in bolečina (spadata sem) čeprav označujeta nekaj pozitivnega in ne manjka, pač pa sledita priva- ciji in (pomanjkanju) dovršenosti. Zlo, ki se nahaja v nravnih (etičnih) deja- njih, prav tako obstaja samo v povezavi z (nekim subjektom), k i j e oropan svoje popolnosti v (zaradi) povezave z zlom. Tako se vede zločin.184 Ali pa j e (nravno zlo) določeno z ozirom na povezavo s tistim, kar se od neke dovrše- nosti (kije nujno potrebna) pogubi v politiki (vodstvu) v neki mestni skupno- sti. Tako se vede zakonolom (prešuštvo). Nravne lastnosti (karakterja) so zle le, če iz njih izhajajo ta (zla dejanja). Tako so torej (zle nravne lastnosti) pove- zane z stanji privacije, zaradi katerih duša ne doseže nujno pripadajočih ji dovršenosti. Ne najdemo pa nobenega delovanja, ki bi bilo označeno kot zlo in bi ne posedovalo neke popolnosti na osnovi njegovega dejavnega vzroka. Mogoče je (dejanje) zlo le v (zaradi) povezavi s svojim trpnim vzrokom (snovjo) ali pa v povezavi z nekim drugim delujočim vzrokom, ki preprečuje dejavnost (sub- jekta) v oni snovi in preprečuje neko dejanje, ki bi bilo v tem subjektu popol- nejše, in bi mu bolj prisodilo, kot drugo. Tako na primer nastane zločin iz neke moči (sposobnosti), ki teži k premaganju (nasprotnika), in taka moč j e na primer bes. Premaganje nasprotnikaje dovršenost (adekvatni predmet) za zmožnost besa. Zaradi tega (usmerjenosti na predmet — torej na premaganje sovražnika) j e bila zmožnost besa ustvarjena, to pomeni, d a j e bila ustvarjena zato, da se usmeri na premaganje (nasprotnika), to doseže in se (tega prema- ganja) veseli. Ta dejavnost (premaganje nasprotnika) j e torej z ozirom na zmožnost neko dobro in tako tudi celo tedaj, kadar j e zmožnost prešibka, da bi dejanje izvedla. To j e potem glede na zmožnost nekaj zlega. Premaganje nasprotnika pa je neko zlo samo za oškodovanega in premaganega nasprotni- ka, ali pa za razumno185 dušo, katere (adekvatni objekt) in izpopolnjenost (pravičnost in blagost) se vede kot neko »zlo« za to zmožnost (besa, ki j e 1 9 8 KNJIGA OZDRAVLJENJA D U Š E - O METAFIZIKI usmerjena na izvajanje zla), in katere adekvatni predmet obstaja v obvladanju te zmožnosti (na primer zmožnosti besa). Ce je (razumna duša) prešibka (da bi obvladala zmožnost, ki želi povzročiti zlo), potem je to za dušo nekaj zlega. Prav tako (so postavljene okoliščine) za dejavnike (povzročitelja) boleči- ne in pogube. Na primer, ko ogenj sežge (kako stvar), j e to dejanje sežiganja dovršenost ognja, (hkrati pa) zlo v povezavi s tistim, ki mu je odvzeta neokr- njenost (njegovega telesa) s tem, ko utrpi izgubo (tistega, kar potrebuje za svojo popolnost). Tisto zlo pa, katerega vzrok je manko ali nezmožnost, ki leži v naravi (stvari), in ni hkrati dejavni vzrok za neko dejavnost, pač pa gre za to, da dejavni vzrok ne izvaja svoje dejavnosti, to ni v resnici nič dobrega v povezavi z kako stvarjo. Kar pa se tiče vrst zla, ki se povezujejo z stvarmi, ki so (same na sebi) dobre, tako obstajata za te vrste zla dva vzroka: (1) vzrok s strani snovi, ki obstaja v tem, d a j e dovzetna (sprejemljiva) za obliko in n jeno privacijo; (2) vzrok s strani delujočega vzroka, (to pa zato) ker je nujno, da snovne stvari nastanejo po njem. Nadalje j e nemogoče, da bi: prvič - posedovala bivanje bivanja,186 ki bi (snov) obdarila s samozadost- nostjo (samostojnostjo). Ta bi povzročila dejavnost, toda vendarle bi morala biti sprejemljiva za obliko in privacijo (oblike). drugič - ni možno, da bi snov ne bila dojemljiva za nasprotnosti, in tretjič — nemogoče je, da bi delujoče sile povzročile dejavnosti, ki bi bile z dejavnostmi (ki že obstajalo) v nasprotju. One (nove dejavnosti) bi (v tem primeru) ne porajale svojih učinkov. Kajti ni mogoče, da bi bilo (preko ome- njene opozicije) doseženo tisto, kar naj bi želel dokazati primer ognja, ki bi (neko stvar) ne sežgal.187 Saj je - četrtič — univerzum dovršen le preko tega, da v njem obstajajo (bitnosti), ki se j ih da segrevati, in bitnosti ki gorijo in segrevajo Če j e temu tako, potem ne gre drugače, kot da iz koristnega (koristno dobro), na katerega sta usmerjeni ti dve bitnosti, sledijo neka škodljiva doga- janja, ki se dogodijo kot posledica gorenja in izgorevanja. Tako sežge ogenj ud kakega pobožnega človeka. Vzeto na splošno (večinoma), pa je ta zadeva (dogajanje) dobro ki izhaja iz narave, pa tudi večno (vedno ponavljajoče) je. Na splošno (večinoma) se pripeti dano na primer v tem, d a j e večina zvrsti (zemeljskih) individuumov, ki posedujejo neokrnjenost (svojih teles) pred sežiganjem zaščitenih. Večno obstajajoče dobro je v tem, da se mnoge vrste trajno ohranijo samo preko obstoja nekega elementa, na primer ognja, ki izvaja sežiganje. Le v redkih primerih nastopi to, da (dejavnosti sežiganja, ki 1 9 9 A V I C E N N A j o izvajajo) ognji učinkuje kot škodljiva. Prav tako se dogodi tudi pri ostalih, temu sličnih vzrokih. Ni primerno v večini potekajočih in večnih in koristnih učinkov izključiti iz sveta zaradi zlih učinkov, ki se udejanjijo le slučajno in redko. Dobri učinki so torej izvorno nameravani in nastajajo iz stvari v izvor- nem redu smotrov. Lahko rečemo, (da so dobri učinki) tako (taki in v tali ureditvi) kot Bog - slava Bogu na višavah - »hoče« stvari, s tem pa j e hkrati hoteno tudi zlo, seveda na akcidentalni način. Kajti Bog ve, da (zlo) nastane po nujnosti (in rezultira iz dobrega), in ni mu mar zanj (za zlo). Dobro izhaja (je osnovano) v svojem bistvu (v samem sebi), zlo p a j e osnovano kot akciden- ca - vse pa Smo ustvarili po meri.m Glede snovi je poznano da mnogih stvari ne more proizvesti. V mnogih stvareh snov ne poseduje (pritikajočihjim) popolnosti. Preko nje p a j e ven- darle dovršeno tisto, kar z ozirom na neko mnoštvo (individuuov)189 v sebi nima nobene pozitivne zveze s tem, kar snov ne more doseči. Kolikor j e temu tako, potem božji modrosti ni primerno opustiti številnejšega, neminljivega (nebesno) in v večini primerov nastopajočega dobrega zaradi zlih učinkov, ki se nastopijo le v individualnih stvareh, ki niso večne (pa še to v redkih prime- rih). Raje recimo: stvari, ki si jih zamišljamo, so: - bodisi take stvari, ki so lahko, kadar si j ih predstavljamo, le absolutno zlo; - bodisi take stvari, ki so v svojem obstoju dobre in ne morejo biti zle ali pomanjkljive; - bodisi stvari, v katerih dobro prevladuje, kadar bivajo tako kot to pri tiče (naravi njihove) biti - tako torej ne morejo na osnovi svoje narave bivati na drug način; - bodisi stvari, v katerih prevladuje zlo; - bodisi stvari, v katerih sta zlo in dobro v ravnovesju. Tiste stvari, v katerih ni vsebovano nobeno zlo, so prisotne v stvareh sve- ta. Stvari pa, ki so po svoji naravi zle, ali v katerih naravi prevladuje zlo, ali tudi tiste, v katerih je zlo in dobro v ravnovesju, ne obstajajo. One stvari, v katerih biti j e dobro prevladujoče, pa pride do bivanja na odličnejši način, če j e do- bro v njihovi naravi močno prevladujoče. Temu bi lahko ugovarjali: zakaj potemtakem zlo ni v naravi stvari izvorno (popolnoma) preprečeno, tako, da bi bila narava (stvari absolutno) dobra? Na to lahko odgovorimo: v tem primeru bi pač (neka narava stvari) ne bila ona (prav ta določena narava),190 ker mora biti, kot smo že rekli, bit stvari taka, da prehaja v (iz nje izhaja) neko določeno zlo. Če j e ta narava tako spremenjena, da z njo ni povezano nobeno določeno zlo (kot učinek), potem ta narava (kar se tiče) biti ni taka, kot bi morala biti. (V tem primeru) j e 2 0 0 KNJIGA OZDRAVLJENJA DUŠE - O METAFIZIKI (postane) bit drugih reči, ki (dejansko) obstajajo in so od prve narave različ- ne. 191 One druge stvari (tiste stvari, ki nimajo za posledico nobenega zla, torej nebesni umi in telesa), pa so dejansko bivajoče, to pomeni da so take stvari, s katerimi zlo ni izvorno in po nujnosti povezano. Primer zadnjega je ogenj, njegov način bivanja obstaja v tem, da lahko (nekaj) zažge. Način bivanja (narava) take stvari, ki lahko (nekaj) sežge je v tem (določa), da kadar se dotakne (pride v stik) z obleko reveža le-to tudi sežge, kadar (v primeru da) je narava bivanja reveževe obleke taka, d a j e dovzetna za sežig. Obstoj vsake od teh dveh stvari j e v tem, da j i lahko pritičejo različne zvrsti gibanja. Iz obstoja teh različnih načinov gibanja na tak način izhaja, da se (pod določenimi) pogoji dve stvari srečata (sovpadeta). Če se srečata dejavni in trpni vzrok, potem po naravi iz tega srečanja izhaja na eni strani delovanje in na drugi strani trpnost. Ce pa ne obstajajo sekundarni vzroki, potem prav tako ne ob- stajajo primarni. Celokupnost (vesolja) tako torej obstaja tako, da so v njem delujoče in trpne sile, tako nebesne kot tuzemske, naravne in duševne (sile) urejene tako, da vodijo v (univerzalno) ureditev (red) vesolja. Ni mogoče, da bi bile vse (narave reči) take, kot (dejansko) so, ne da bi vodile v (ne da bi iz njih izhajalo) kako zlo. Zatorej izhaja iz stanj (razmer) univerzuma - iz povezav enega dela z dru- gim - to, da v neki duši nastane kakršnakoli podoba pokvarjene predstave ali kaka bogokletna (misel) ali kako drugo zlo, tako v duši kot v telesu. Če bi temu ne bilo tako (in bi zlo nikoli ne nastopalo), potem bi (univerzalni) red vesolja ne obstajal. Zato naj nam ne bo mar zla in ne posvečajmo pozornosti nujnim sprevrženim (spremljevalnim pojavom dobrega). Proti temu bi lahko ugovarjali: nekateri (ljudje) lahko ustvarjeni (prede- stinirani) za peklenski ogenj, ne da bi jaz to opazil (se na to oziral)192 in neki drugi (ljudje) so ustvarjeni za nebesa, ne da bi se jaz na to oziral. Nadalje se govori: vsakemuje lahko (doseči) tisto, za kar je ustvarjen. Nadalje se ugovar- ja (našemu nauku), rekoč: zlo ni nekaj, kar bi se dogodilo le redko ali v manj- šini primerov, pač pa se dogodi v večini primerov. (Na to odgovaijamo), da temu ni tako; zlo se (sicer) pripeti često, vendar ne v večini (primerov). Med tem, kar se dogodi često, in onim, kar se dogodi v večini (primerov), pa je razlika. Mnoge (stvari) na zemlji so pogoste, kljub temu pa se dogodijo red- ko, na primer bolezni. So pogoste, vendar se (kljub temu) v večini (primerov) na dogodijo. Če pa to kategorijo zla, ki jo sedaj omenjamo dobro pretehtaš, potem (boš ugotovil), da je zlo redkejše od dobrega, ki mu stoji nasproti (celo) v isti snovi (na zemlji) kot biva (tudi) zlo, da pa sploh ne omenjamo drugega, večnega dobrega (v nebesnem svetu)! Prav gotovo so zvrsti zla, ki predstavljajo manko sekundarne popolnosti, večinoma prisotne. Vendar te zvrsti zla niso (absolutno) zlo, niti tisto zlo, o 2 0 1 A V I C E N N A katerem govorimo sedaj. Te zvrsti zla se vedejo tako kot nevednost (v odnosu) do geometrije, ali kot venenje cvetoče lepote ali podobne stvari, ki ne povzro- čajo nobene škode v primarni popolnosti, pa tudi ne oškodujejo popolnosti, ki se na le-te (primarne popolnosti) navezujejo in katerih koristje očitna. Te zvrsti zla ne nastanejo preko dejavnosti delujočega vzroka, pač pa prek tega, da dejavni vzrok ni aktiven. Aktiven pa ni delujoč zaradi trpnega principa, ki ni disponiran za (sprejem določene oblike), niti se ne giblje k temu, da bi j o sprejel. Tovrstno zlo je torej privacija dobrega, in pripada kategoriji tistega, kar k sestoju stvari pride (od zunaj) in se na njem drži (ne gre za bistvene sestavne dele). Iz arabskega izvirnika prevedla in z opombami opremila Nina Svetlič Opombe 1 Koren M-h, ~ilah: Bog, Boštvo, ~allah: (edini) Bog, 'ilàhiy: na Boga nanašajoč se, božji; cilm al-'ilâhiyât znanost o duhovnih, teoloških, metafizičnih stvareh. Aristoteles uporab- lja izraz »theologika« v smislu metafizike, primeijaj: Aristoteles, Metafizika 1026 a 20: »Po- temtakem bi utegnile biti tri pozorno spregledovalne filozofije; matematična, naravoslov- na in bogoslovna (ôeoÀoytx>})«, v: Aristoteles, Metafizika, Založba ZRC, Ljubljana 1999 (prevedel V. Kalan). 2 Koren w-d-c: mawduc: predmet, objekt, tema, problem, snov, postulat, u7toxei.[ievov. Prim. A. M. Goichon, Vocabulaires Comparées d'Aristote et d'Ibn Sina, Desclée de Brouwer, Pariz 1939. V zgoraj uporabljenem pomenu predmet proučevanja, znanosti. Primerjaj: Aristoteles Û7ioxeip.svov, Anal. Post. B 3, 91 a l i . Mawduc v širšem smislu tudi označuje Ô7ioxei^Evov v smislu osebka; Metafizika 983 b 16: »... ker osebek (Û7roxei(J.evov), Sokra- tes sam, ostaja ...« ali podlage; Metafizika 983 a 30: »... drugačni vzrok pa j e snov ter pod- laga (ÛTtoxeifxcvov) ...« in Metafizika 1028 b 37-38: »Podlaga pa je tisto, o čemer se izre- kajo druge stvari, medtem ko ona sama nič več ne izreka o drugem ...«. 3 Aristotelski izraz, primeijaj: Aristoteles, Metafizika 993 a 16: »... Videti j e namreč, da je prva (TtpcoTT)) filozofija o vseh stvareh govorilajecljajoče ...« Metafizika 1024 a 26: »Mar- sikdo pa bi kajpak utegnil zastaviti vprašanje, ali j e prva filozofija sploh splošna ...« Meta- fizika 1061 b 19: »Ker pa tudi matematik uporablja skupne nazore toda na poseben način, bo naloga prve filozofije tudi pazljivo proučevanje počel matematike.« 4 'anniya: posameznik, posamezno, tako, takšnost, neka realnost glede na svoje bistvo, individualna, specifična narava kake stvari. Avicenna izraz uporablja v različnih pomenih in ga nikjer ne obrazloži popolnoma jasno. Goichon (Lexique de la langue philosophique d'Ibn Sina, Desclée de Brouwer, Pariz 1938, str. 2) ugotavlja, d a j e s tem izrazom avtor hotel podati grški TO TL •rçv elvoa, ki je pogosto nastopal v psevdo-aristotelskem spisu Teologija, ki dejansko obsega dele Plotinovih Enead. Izraz nastopa tudi v dejanskih Stagir- čevih spisih, prim. Aristoteles, Metafizika 1017 b 25-26: »Nadalje pa se bistvena bit (TO T i V]v elvat), katere izpovedbaje opredelitev, tudi imenuje bitnost vsake posamezne stvari.« 5 Koren n-t-q, manfiqa: govorica, govor, znanost o govoru, logika. Mantiq j e koranski izraz, glagol nafaqa v Koranu pomeni »jasno in razločno govoriti«, mantiq pa govor, jezik; 2 0 2 K N J I G A OZDRAVLJENJA DUŠE - O METAFIZIKI prim. Koran 27:16: »naučeni smo govora ptic«. Prim. T. Haverič, Srednjevjekovno filozofij- sko nazivlje u arapskom jeziku, str. 60. 6 Koren f-c-b, tabiciya: naravoslovje, fizika, epuatXY). 7 Koren h-k-m, hikma: modrost, pametnost, ratio. Opisuje vpregnantnem smislu meta- fiziko. Razliko med znanostjo in modroslovjem naš avtor določi takole: »Znanost obstoji v tem, da človeški um dojame stvari, ki mu j ih gre dojeti, in to na tak način, da se ne vmeša kaka napaka, ... in tista, ki se sestoji iz zanesljivih dokazov in pravilnih argumentacij, ta se imenuje modroslovje.« (cAhd, 143, citirano po: Goichon, Lexique de la langue philosophique d'Ibn Sina, Desclée de Brouwer, Pariz 1938). Prim. uporabo izraza pri Aristotelu, Metafizi- ka 981 b 9: »Nadalje pa tudi za nobeno izmed čutnih zaznav ne mislimo, d a j e modrost, četudi so zaznave ravno najbolj odločilne za znanja o različnih vrstah posameznih stvari: vendar pa zaznave glede nobene stvari ne povedo »zakaj«, na primer, zakaj je ogenj go- rek, temveč samo, d a j e gorek.« in 981 b 28: »Toda tisto, zaradi česar mi sedaj zastavljamo besedo, j e to, kar vsi privzemajo, da se to, kar se imenuje modrost (erocpia), nanaša na prve vzroke in počela ...«. 8 V Uvodu v logiko, ki predstavlja 1. del Knjige ozdravljenja duše. 9 Koren n-z-r: nazariya: teorem, teorija, dogma, spekulativna teorija, motrenje, uvid, znanstveno opazovanje. Prim. Aristoteles, Metafizika 989 b 25: »... tisti, ki razširjajo pazlji- vo spregledovanje (ôeupLœ) na prav vse bivajoče stvari ...«. 10 Koren c-q-l; caql: um, razum, vpogled, ratio, intelekt, duh, inteligenca v vseh pome- nih te besede, ki izražajo razumske zmožnosti, voûç, intellectus. Primerjaj: Aristoteles, Me- tafizika 994 b 15: »... Kdor ima namreč um (vouç), vedno deluje zaradi nečesa ...«. V Koranu srečamo koren c-q-l v obliki glagola caqala s pomenom razumeti, zapopasti. Prim. Koran 22:46: »oni imajo srca, da razumejo z njimi«. Prim. T. Haverič, Srednjovjekovnofilo- zofijsko nazivlje u arapskom jeziku, str. 79-83. 11 Tekst v vseh okroglih oklepajih zaradi lažjega razumevanja dodala N. S. 12 Z njimi se ukvaija praktična filozofija, etika. 13 Koren g-y-y, gaya, pl. gayàt: cilj, namen, namera, smoter, dovršitev, T É X O Ç . Prim. Ari- stoteles, Metafizika993 b 21: »Smoter (xéÀoç) pozorno spregledovane znanosti je namreč resnica ...«, in 1013 a 34: »Nadalje p a j e tu vzrok kot dovršitev ...«. 14 Koren r-*-y; ra'y, pl. 'ârà': mnenje , pogled, pojem, predstava. 15 Koren c-q-d, "ictiqad: prepričanje, zaupanje, veijetje, doktrina, dogma. 16 Tudi metafizika se ukvaija s človeškimi delovanji in njihovimi principi, le da iz zorne- ga kota biti, ne glede na etične predpise. 17 h4-q, hulq, pl. 'ahlâq: karakter, narava, morala, moralna drža, nravnost, etičnost, etika, ^{kxY]. 18 Ibn Sina v vsaki znanosti loči predmet in problem. Predmet ni problem, pač pa pred- postavka. Problemi so v vsaki znanosti le akcidence predmeta. 19 Prim. Aristoteles, Metafizika 1059 b 16: »Kajti celotno področje dejavnosti naravoslov- ca zadeva stvari, ki imajo same v sebi počelo gibanja in mirovanja ...«. 20 Dobesedno: same po sebi. 21 Koren m-d-d, mâdda, pl. Mawâdd: material, bitnost (substanca), sestavni del, ele- ment, snov, materija. Sinonim za hayïilà, izposojenka iz grščine ( Ü X Y ) ) . 22 Aristoteles poudar ja materialnost predmeta matematike, prim. Metafizika 1064 a 32: »Matematika j e sicer razumsko spregledovana in je neka znanost, ki se nanaša na trajajo- če stvari, ki pa ne bivajo samostojno po sebi.« To ne nasprotuje določitvi, da je ta predmet vzet per seyy> p i a r á ; Fizika, 193, b 34: »Zaradi tega jih razdvaja, saj so v mišljenju te stvari razdvojljive od gibanja, in ni nobene razlike, niti ne nastane kaka laž, če se razdvajajo.« Iz hrvaške izdaje (prev. T. Ladan) prevedla N. S. Avicenna v svoji določitvi kombinira obe Aristotelovi določitvi - prva določi formalni predmet, druga pa materialni predmet, kvan- 2 0 3 A V I C E N N A titativni predmet znanosti. Ne gre za dva različna predmeta, pač pa za istega, gledanega iz dveh različnih zornih kotov. Prim. M. Horten, Metaphysik Avicennas, str. 4-5. 23 Koren w-g-d; wugüd: bit, obstoj, prisotnost, nahajanje, eksistenca, esse, v nasprotju z mawgüd; ens. Bit v abstraktnem smislu, za razliko od biti v konkretnem smislu. Prim. Goichon, Lexique de la langue philosophique d'Ibn Sina. Primerjaj tudi: Aristoteles, Metafizika 1019 a 5: »Ker pa se bit (tó elvoa) izreka na mnogotero načinov ...«. 24 V Uvodu v logiko in naravoslovje. 25 Koren: h-q-q, haqiqa: resnica, dejstvo, realnost, bI-1-haqiqati: v resnici, v resničnem, pristnem pomenu, v dejanskem stanju. Prim. Aristoteles, Metafizika 1051 b: »... medtem, ko p a j e bivajoče v najpristnejšem smislu resnica (àÀYjôéç) ali zmota ...«. 26 Koren c-l-l, cilla: vzrok, odxía oz. a triov, prim. Aristoteles, Metafizika 1013 a 24: »Vzrok se po enem obratu imenuje tisto, iz česar kot v nečem prisotnega, nekaj nastaja, na pri- mer bron za kip in srebro za čašo ...«. 27 Če bi bil prvi vzrok res predmet te znanosti, potem bi ne bilo v n jenem področju dokazati eksistenco tega objekta (prvega vzroka), pač pa bi bil le-ta predpostavljen. 28 Prim. Aristoteles, Metafizika 1026 a 16: »... toda prva znanost spoznava stvari, ki so tako samostojno bivajoče kot gibljive.« 29 Glej opombo 7, Ibn Sina uporablja izraz modrost na tem mestu v smislu najvišje dovršenosti spoznanja. 30 Tokrat uporabi avtor izraz al-falsafa, sposojenko iz grščine (cp'.XoCTOcpía). Prva filozo- fija označuje metafiziko za razliko od »božanske«, k i je teodiceja. Prim. Goichon, Lexique de la langue philosophique d'Ibn Sina. 31 Dobesedno: individualnost Boga. 32 V LogikiV, 1. poglavje (nauk o demonstrativnem dokazu). 33 Dobesedno: v modroslovnih znanostih, glej opombo 7. 34 Dobesedno: min hârig can hadihi l-qismati: zunanjega tej razdelitvi. 35 Koren g-w-z: la yagöz: ne more, ne sme, ni dovoljeno, ni dopustno. 36 Avicenna tu jasno pove, da dokaz o božji eksistenci sodi v metafiziko in nobeno iz- med drugih znanosti. 37 Ibn Sina se pri obdelavi posameznih tem često sklicuje na osnovne misli svojega celotnega sistema. 38 Dobesedno: koren ~-y-s, ma"yüs: obupan, brezupen. 39 Dobesedno: koren d-l-I, dalil: indic, namig, napotek, znak. 40 Dobesedno: koren l-w-h: se ti je že posvetilo. 41 Ibn Sinä tu posebej poudaija pojem gibanja, enotnosti in neodvisnosti od snovi, ker mu vse, kar poseduje gibanje, predstavlja mnoštvo, in vse, ka r je vezano na snov, predstav- lja predmet naravoslovnih znanosti. 42 Bog ne poseduje bistva v običajnem pomenu pojma, zato j e tu uporabljen izraz »indi- vidualnost«, k i je v Bogu enaka z njegovim bistvom. Prim. M. Horten, Metaphysik Avicen- nas, str. 15. 43 Kraj, ki označuje smer molitve, v tem primeru figurativno: usmerjati svoje zanimanje k Bogu. 44 Namreč: Bog. 45 Nazor, d a j e predmet metafizike en sam, dejavni vzrok, bi lahko pripeljal do enačenja filozofije s teologijo. 46 Saj o Bogu ni mogoče doseči adekvatnega spoznanja. 47 T u j e mišljena causa efficiens (cilla fiäcila) ali finalis (cilla gä'iya). 48 Ibn Sinä tu preskoči prvi primer, ki predstavlja metafizično raziskovanje o bivajočem, ker spada v področje metafizike, s to temo se ukvarja predvsem v Metafiziki VI, druga možnost obravnava vzroke kot princip preostalih znanosti, torej znotraj metafizike, ven- 2 0 4 KNJIGA OZDRAVLJENJA D U Š E - O METAFIZIKI dar kot probleme, ne pa predmete, 3. in 4. možnost pa se ne nanašata na metafiziko, pač pa na delne partikularne znanosti. Prim. M. Horten, Die Metaphysik Avicennas, str. 10. 49 Primeijaj: M. Horten, Die Metaphysik Avicennas, str. 11: predmet vsake znanosti v okvi- ru te znanosti ne more biti p redmet dokazovanja, ampak je od znanosti predpostavljen. Problemi in p redmet dokaza so le akcidence tega predpostavljenega predmeta. V nave- denem primeru bi smela metafizika torej obravnavati le takšne probleme, ki se tičejo akcidenc vzrokov kot takšnih. Ne bi smela obravnavati bivanja vzrokov, oz. od teh bistve- no različnih vprašanj. 50 Torej ne kot entia (prvi pr imer) , ali pa determinirani vzroki (3. in 4. primer). 51 Koren k-1-1, kulliy: celokupno, celota, totaliteta, univerzalno. 52 Koren g-z-~; guzM; delno, posamezno. 53 S tem se ukvaija V. razdelek Avicennove Metafizike. 54 Koren q-w-y, quwwa: sila, moč, zmožnost, potencial, 8úva[u¡;. Prim. Aristoteles, Meta- fizika 1046 a 37: »... možnost in dejanskost (-{] Súvajxn; xa I evspyeia) namreč obsegata več kakorstvari, ki se izrekajo zgolj po gibanju ...«. Kalan opozaija, d a j e Suvali? mogoče prevajati z naslednjimi izrazi: moč, sila, sposobnost, zmožnost, nadarjenost, možnost. 55 Koren f-c-l, ficl: dejavnost, poče l e , učinkovanje T.oLr¡aic, tudi dejanskost, dej kot nas- protje zmožnosti. Prim. Aristoteles, Metafizika 1048 b 8: »... nekatere stvari so namreč dejanskost kakor gibanje nasproti možnosti, druge pa kakor bitnost nasproti določeni stvari.« 56 To j e obravnavano v Metafiziki I, poglavje 6, 7. 57 Tu Ibn Sinä meri na etične in logične znanosti (prim. M. Horten, Metaphysik Avicen- nas, str. 11). 58 Prvo se rešuje vprašanje po bivanju predmeta, potem šele vprašanje po njegovem bistvu. 59 Gre za logično predhajanje , ki ne izključuje hkratnosti stvari s svojim vzrokom (to je zelo pomembno, saj naš avtor uči, d a j e svet ustvarjen, vendar stvarjenje nima začetka). 60 Torej v absolutnem smislu. 61 Koren h-s-s: hiss: čutno zaznavanje, občutenje, občutje, čut nasploh, čutnost. Prim. Aristoteles, Metafizika 980 a 28: »Potemtakem se živa bitja po naravi izkazujejo obdarjena z zmožnostjo čutnega zaznavanja, (atcrOifjat.?) ...« (prev. V. Kalan). 62 Dobesedno »nam ne pusti prispeti«, koren ~-d-y II: voditi, peljati, pustiti/omogočiti prispeti. 63 Tu ima Avicenna v mislih redno simultanost (kot na primer pozicijo zemlje in mese- čev mrk) ali sukcesijo pojavov. Pojem kavzalnega učinkovanja v stvari ne vnaša naš duh (Hume, Sekst Empirik), pač pa ga spoznamo preko duhovne intuicije (prim. M. Horten, Metaphysik Avicennas, str. 12). 64 Prim. Aristoteles, Retorika, 1382 b 6, prev. M. Višič, Naprijed, Zagreb 1989. Vzroki delujejo z absolutno nujnostjo, če pa j ih drugi dejavniki ovirajo, dopuščajo maloštevilne izjeme. 65 Torej tudi svobodna dejanja izvirajo iz nujno delujočih naravnih vzrokov, so v tem smislu determinirana. 66 Mawgüd, nekaj, kar biva, ens, TO OV, bit v konkretnem smislu v nasprotju z abstrakt- nim, glej tudi opombo 23. Etimološko je ta particip pasiven in torej v nasprotju z aktivnim participom mug.d, ki bit podeljuje, torej je mawgüd tisto, kar bit prejme. 67 Koren c-l-l, ciIIa, vzrok kot tak, causa. 68 Koren s-b-b, sabab: vzrok, večkrat sinonim za cilla, vendarje termin manj precizen in ne meri toliko na tehnični pomen. O štirih vzrokih Avicenna vedno govori kot cilla. Kadar sta oba termina postavljena kot nasprotji (kot v zgornjem stavku), sabab predstavlja dru- 2 0 5 A V I C E N N A gi, drugotni vzrok, za razliko od cilla, ki j e v tem pr imeru prvi vzrok; prim. Goichon, Lexique de la langue philosophique d'Ibn Sina. 69 V LogikiV, 1, naš filozof obravnava razliko med evidenco principov in konkluzij. 70 Tu veijetno avtor meri na vzrok. 71 Dobesedno: predmeti. 72 Namreč GTOiyzía.. 73 Tako bi namreč posamezni vzroki bili formalni objekti metafizike. 74 Koren g-m-1: osnovni pomen: zbirati, 'igmäl: abstrakcija, ki zbere neomejeno mnoš- tvo stvari pod eno fizično vsebino. 75 S tem terminološkim opozorilom avtor pojasnjuje, da vzrokov ne gre označevati kot abstraktno-splošnih »kull«, pač pa kot vsoto (summo), »kuläy«, izraza sta si v originalu zelo podobna. Prim. M. Horten, Metaphysik Avicennas, str. 12. 76 Če bi bili objekt metafizike vzroki kot celota {summa), potem bi le-ta nu jno morala biti obravnavana šele v drugi vrsti, predtem bi bili obravnavani posamezni vzroki. To pa nasprotuje naravi formalnega objekta, ki mora biti obravnavan v prvi liniji. 77 V Logiki I. 78 Univerzalno se do individuumov, ki sestavljajo njegov obseg, ne obnaša tako kot celo- ta do svojih delov. Univerzalno j e spoznano prvo, celota nazadnje, ker nastane iz delov, ki j o sestavljajo. Prim. M. Horten, Metaphysik Avicennas, str. 19. 79 Ker so obravnavani v prvi liniji, pred celoto. 80 Prvi predmet je tisti formalni predmet, z ozirom na katerega j e proučevan material- ni. Prim. M. Horten, Metaphysik Avicennas, str. 19. 81 Proučevanje vzrokov, še posebej smotrnostnega vzroka, pomeni po našem avtorju višek metafizike; prim. Avicenna, Metafizika VI, 5. 82 Koren c-q-l, caql: um, razum, vpogled, ratio, intelekt, duh, inteligenca v vseh pome- nih te besede, ki izražajo razumske zmožnosti, voùç, intellectus. Prim. Aristoteles, Metafizi- ka 994 b 15: »... Kdor ima namreč um (voûç), vedno deluje zaradi nečesa . . .«.V Koranu srečamo koren c-q-l v obliki glagola caqala s pomenom razumeti, zapopasti. Prim. Koran 22:46: »Oni imajo srca, da razumejo z njimi.« Prim. T. Haverič, Srednjevjekovnofilozofijsko nazivlje u arapskom jeziku, str. 79-83. 83 Causa materialis. 84 Causa formalis. 85 Causa finalis. 86 Dobesedno: kot si mi prizadevamo za nastanek in bivanje vesolja. 87 Avicenna, Metafizika VIII, 2-3. 88 Koren q-s-d, qasada - yaqsidu: stremeti, siliti, gnati se h kakemu cilju, smotru. 89 Koren q s-d, qaçd: prizadevanje, namen, cilj, namera, naklep, smoter. 90 Koren h-y-r; hayr: dobro, TO áyaSov, včasih tudi v pomenu xaXóv. Prim. A. M. Goic- hon , Vocabulaires Comparees d 'Aristote et d 'Ibn Sina, Desclée de Brouwer, Pariz 1938. hayrïya: neka dobra, koristna, odlična stvar, v prenesenem pomenu lahko tudi lastnost. 91 Prim. Metafizika Vil, 2 in 3. 92 Glej opombo 1. 93 Glej opombo 1. 94 Koren k-r-h, karih: odpor, nestrinjanje, nenaklonjenost, sovražen odnos. 95 Koren 1-z-m, lawäzim: nujni atributi kake stvari, potreba, zahteva, pritiklina, oprema, določilo. 96 Koren f-y-çl; fayçlân: poplava, preplavljanje, v filozofskem pomenu - emanacija. 97 Koren n-z-m, nizam: ureditev, red, sistem, naravnanje. 98 Avicenna, Metafizika VIII, 4, 5, 6, 7. 99 Torej v realnem svetu. 2 0 6 K N J I G A OZDRAVLJENJA DUŠE - O METAFIZIKI 100 Koren c-y-n, cayn: oko, v filozofskem pomenu: neka določena substanca, osebno, on sam, sebstvo, bistvo nekega določenega bivajočega. Prim. Aristoteles, Metafizika 1033 a 32: »Kajti proizvesti neko določeno bitje (TO x6Se TI) iz podlage nasploh ...«. 101 Torej proces stvarjenja ne poteka tako, da bi bilo božje bivanje usmerjeno na obstoj kake druge stvari, ki bi imela vlogo cilja ali smotra, različnega od Boga. 102 Avicenna, Metafizika Vili, 4. 103 Ker je le-to bistvo eno, enotno, lahko iz njega sledi le nekaj zopet enotnega in enega. ,04 Avicenna želi na tem mestu razložiti mnoštvo stvari, hkrati pa ohraniti princip ex uno non sequitur nisi unum. Mnoštvo stvari, ki bi sledilo direktno iz Boga, bi pogojevalo že neko mnoštvo v Bogu, če mora biti formalni vzrok za nastanek te ali one različne stvari tudi v Bogu različen. Različnost in mnoštvo stvari lahko izhaja iz Boga samo prek posre- dovanja nečesa drugega. 105 Mähiya: izraz sestavljen iz dveh besed, namreč ma: (tisto) kar, in hiyä: osebni zaimek 3. os. f. sg., tudi v pomenu »onaje«, izrazje uvedel al-Kindi, da bi podal Aristotelov izraz TO TL •rçv eïvoa, »mähiya človekaje, d a j e razumna žival ... tisti, ki vpraša, kaj neka stvar je, sprašuje po njeni mähiya«. Avicenna: 'Išar, str. 11, citirano po: Goichon: Lexique de la langue philosophique d 'Ibn Sina. 106 Za zunanjo, obdajajočo nebesno sfero. 107 Koren g-r-m: girm: telo, nebesno telo. 108 Ki bi sprva ne posedovala nikakršne snovi. 109 Kajti snov ne more neposredno izhajati iz Boga. 110 Dobesedno: sledečega. 111 Primerjaj: vouç. 112 Prvega povzročenega, drugega, k e r j e pred njim Bog. 113 In je torej inteligibilne narave. 114 Koren h-s-s, tahsis: specializacija, določitev, individualizacija. 115 Koren c-y-n, tacyin: specifikacija, determiniranje, individualizacija, določitev. 116 Torej snov in oblika. 117 In glede neke določene realnosti ne v enem in istem oziru. 118 Ker se obe ne bi mogli združevati v eno celoto. 119 Torej nobena za snov določena oblika. 120 Tj. v nebesnem svetu. 121 Prim. Avicenna, Metafizika I, 6-7. 122 Saj bi to predpostavljalo neko mnoštvo v Bogu. 123 Torej v ne-telesnih bitnostih. 124 Dobesedno: v svojem področju, koren h-w-z; hayz, fi hayzihä. 125 Iz katerega izhaja ta prvi um. 126 Prim. M. Horten, Metaphysik Avicennas, str. 60: esse necessarium ab alio id est esse causa- tum. 127 Izhaja neposredno. 128 Kot nujna akcidenca. 129 Bistvo prvega uma j e enovito. no T o r e j n a isti stopnji, sferi biti. 131 Koren f-l-k: falak; nebesna sfera, nebesno telo, firmament. 132 Koren b-d-c; 'ibdäc: stvaritev, stvarjenje, kreacija, oblikovanje, zgradba, ureditev. 133 Tako da torej iz prvega uma vsakič glede na njegove tri različne dejavnosti in pove- zave izhajajo trije različni učinki - določeni drugi um, določeni duševni princip in dolo- čena materialna sfera. 134Je namreč najbolj nepopoln del te sfere. «s y m i š l jenju samega sebe pride do delitve bistva na subjekt in objekt. 2 0 7 A V I C E N N A 136 V tej delitvi bistva se izraža potencialnost, en del se v dejavnosti refleksivnega mišlje- nja vede pasivno, drugi pa aktivno. Eden ima za posledico materijo, drugi formo. 137 Formi podrejene sfere ustreza v nadrejeni sferi neki aktivni princip, ki podeljuje formo. 138 Koren c-n-y, macnan-, pi. Mac'nin: pomen, smisel, predstava, ideja. V zgornjem kon- tekstu prevajam z: bistvo. 139 p r im_ i\/xe\iyfZLOi. 140 gawhar: najbolj notranje bistvo, vsebina, substanca kot ekvivalentna oznaka Aristote- lovemu izrazu »oucria«. Prim. P. Morewedge, Philosophical Analysis and Ibn Sinas »Essence- Existence« Distinction, Journal of American Oriental Society, vol. 92, Connecticut 1972. Izraz vsebuje 4 radikale, kar je v klasični arabščini precej redko, prevzet pa j e domnevno iz perzijščine. Prim. Aristoteles, Metafizika 1017 b 10: »Bitnosti imenujemo tako enostav- na telesa, na primer zemljo in ogenj in vodo in vsa druga takšna telesa, kakor tudi nas- ploh telesa in iz njih sestavljena živa bitja in božanska biya in njihove dele; prav vse te stvari se imenujejo bitnost, ker se ne izrekajo na podlagi, temveč se o njih izrekajo druge stvari.« In prav tam, 1028 b 8: »Dozdeva pa se, da bitnost (oucria) sicer najjasneje izkazuje svojo pristnost v telesih ...«. 141 M. Horten tu meni, da gre za platonsko povezavo telesa in duše, čepravje Avicenna, kar se tega tiče, na drugih mestih bolj prevzemal aristotelovske misli, npr. v Naravoslovju, VI. Prim. M. Horten, Metaphysik Avicennas, str. 605. 142 V tem primeru bi namreč lahko delovala preko kateregakoli poljubnega telesa. 143 Saj mi tu obravnavamo duševni princip. 144 Koren g-r-q; X: potopiti se, terjati, zahtevati v celoti. 145 Namreč sferi pritikajoče duše. 146 S tem ko usmeija svoje hrepenenje nanj. 147 Torej niso podvrženi minevanju in propadu, pač pa obstajajo večno. 148 Avicenna, Naravoslovje, II, del I, 10. 149 Tj. predstavljajo numerično mnoštvo. 150 Namreč popolnejši od svojih učinkov. 151 Torej nobeno numerično mnoštvo. 152 S tem Avicenna misli preko snovnega principa nastalo mnoštvo. 153 Koren k-r-w, kura: krogla, žoga, obla, globus, (nebesna) sfera. 154 Koren h-y-'; V: biti v stanju (storiti nekaj), biti v pripravljenosti, biti sposoben česa, biti na razpolago. 155 Tj. aktivnega uma v lunini sferi. 156 Višji od duševnega in snovnega principa. 157 Koren c-y-n; cinaya: skrb, varstvo, previdnost. 158 Koren š-r-r; šarr: zlo, nekaj slabega, nizkotnost, podlost. Prim. Aristoteles, Metafizika 1051 a 18: »Torej se zasvita, da zlo ne obstaja poleg slabih stvari (TO xaxov n a p ä r a Ttpayfjuxxa), saj je zlo po svoji naravi poznejše kakor zmožnost.« 159 Koren q- Jelica Šumič-Riha O MUTACIJE ETIKE £= filozofski inštitut m mu Knj iga je poglobljena anal iza mutacije Miran Božovič TELO V NOVOVEŠKI FILOZOFIJI Zbirka Philosophica - Series Moderna 2002 , 2 6 4 str, 14 x 21 cm, trda vezava, I S B N 961-6358-74-X. Cena: 3 . 8 9 0 SIT Naročila sprejema: Založba ZRC Novi trg 2 1000 Ljubljana Tel.: 0 1 / 4 7 0 6 4 6 4 Faks: 0 1 / 4 2 5 7 7 9 4 E-pošta: zalozba@zrc-sazu.si Knjiga obravnava nekatera pojmovanja odnosa med telesom in f i lozof i jo v I Z in 18. stoletju, natančneje v okazionalizmu, francoskem matenalizmu in britanskem utilitarizmu. Razdelek o okazional izmu med drugim obravnava Malebranchevo pojmovanje telesa prvega človeka, ki je določalo njegova f i lozofska prepričanja, to pa celo do te mere, da je sprememba v njegovi fiziologiji, do katere je priš lo ob grehu, usodno zaznamovala ves nadaljnji potek zgodovine fi lozofije, saj so nekatera centralna f i lozofska vprašanja, kot so razl ikovanje med videzom in resničnostjo, vprašanje obstoja zunanjega sveta itn, ki so bila pred tem enostavno rešljiva, ob postlapsarni f iz io logi j i postala tako rekoč nerazrešljiva. Razdelek o materializmu poskuša rekonstruirati f i lozofi jo, ki jo razvi ja samo telo, ki je pri Diderotu dobesedno pr iš lo do besede. Fi lozofi ja, ki jo razvi ja telo med premišl janjem o samem sebi in svojem duhu oz i roma duši, je seveda prav materializem, se pravi Diderotova lastna fi lozofija. Diderot sam, kot materialistični fi lozof, potemtakem spregovori prav skoz i telo. Trdno prepričan, da telo ve o samem sebi več, kot ve duh o njem, Diderot razvije f i lozofi jo material izma kot govor telesa o samem sebi. Razdelek o utilitarizmu pa med drugim obravnava Benthamovo f i lozof i jo telesa po smrti in samo telo, katerega posmrtna usoda je rezultat te fi lozofije, namreč fi lozofovo lastno ohran jeno telo o z i r o m a tako imenovano avto-ikono, ki je b i lo v očeh utilitarističnega modreca tisto, ki bo po smrti »njegov lastni jaz«. O B V E S T I L O A V T O R J E M Prispevke in drugo korespondenco pošiljajte na naslov uredništva. Uredništvo ne spreje- ma prispevkov, ki so bili že objavljeni ali istočasno poslani v objavo drugam. Nenaročenih rokopisov ne vračamo. Avtorsko pravico objavljenega prispevka zadrži izdajatelj, razen če j e posebej drugače dogovorjeno. Prispevki naj bodo poslani v tipkopisu in na disketi, pisani na IBM kompatibilnem raču- nalniku (v programu Word 97 - okolje Windows). Besedili na disketi in na izpisu naj se natančno ujemata. Priložen naj bo izvleček (vslovenščini in angleščini), ki povzema glav- ne poudarke v dolžini do 150 besed in do 5 ključnih besed (v slovenščini in angleščini). Prispevki naj ne presegajo obsega ene in pol avtorske pole (tj. 45 000 znakov) vključno z vsemi opombami. Zaželeno je, da so prispevki razdeljeni na razdelke in opremljeni, če j e mogoče, z mednaslovi. V besedilu dosledno uporabljajte dvojne narekovaje (npr. pri na- vajanju naslovov člankov, citiranih besedah ali stavkih, tehničnih in posebnih izrazih), razen pri citatih znotraj citatov. Naslove knjig, periodike in tuje besede (npr. a priori, epoché, élan vital, Umxvelt, itd.) j e treba pisati ležeče (ali podčrtano). Opombe in reference se tiskajo kot opombe pod črto. V besedilu naj bodo opombe ozna- čene z dvignjenimi indeksi. Citiranje naj sledi spodnjemu zgledu: 1. Gilles-Gaston Granger, Pour la connaissance philosophique, Odile Jacob, Paris 1988, str. 57. 2. Cf. Charles Taylor, »Rationality«, v: M. Hollis, S. Lukes (ur.), Rationality and Relati- vism, Basil Blackwell, Oxford 1983, str. 87-105. 3. Granger, op. cit., str. 31. 4. Ibid., str. 49. 5. Friedrich Rapp, »Observational Data and Scientific Progress«, Studies in History and Philosophy of Science, Oxford, 11 (2/1980), str. 153. Sprejemljiv j e tudi t.i. »author-date« sistem z referencami v besedilu. Reference morajo biti v tem primeru oblikovane takole: (avtorjev priimek, letnica: str. ali pogl.). Popoln, po abecednem redu urejen bibliografski opis citiranih virov mora biti priložen na koncu poslanega prispevka. Avtorjem bomo poslali korekture, če bo za to dovolj časa. Pregledane korekture j e treba vrniti v uredništvo v petih dneh. F I L O Z O F S K I V E S T N I K 3 • 2002 Vsebina FILOZOFIJA IN ZNANSTVENA REVOLUCIJA Matjaž Vesel, »Mathemata matematicis scribuntur«: Kopernikov predgovor h knjigam O revolucijah; prvič Nikolaj Kopernik, O revolucijah nebesnih sfer (8. pogl.) Jean-Jacques Szczeciniarz, Kopernikova retorika: gibanje Zemlje mora biti mogoče Galileo Galilei, Dialog o dveh velikih sistemih sveta Georges Canguilhem, Galileo: pomen dela in nauk človeka Igor Skamperle, Vpliv hermetične literature na Petriča in renesančno filozofijo narave Sašo Dolenc, Manj kot nekaj, a več kot nič: Zenon, infinitezimali in paradoks kontinuuma ESTETIKA Marina Gržinič Mauhler, Ekspozicijski čas, avra in telerobotika Ernest Zenko, Estetika kognitivnega kartiranja Bohdan Dziemidok, Umetnost, kulturna narodna identiteta in globalizacija IMPERIJ IN DRUŽBA NADZORA Peter Klepec, Imperij proti množici Gilles Deleuze, Družba nadzora PREVOD Avicenna, Knjiga ozdravljenja duše - O metafiziki PRIKAZI IN OCENE Irit Rogoff, Terra infirma: Geography's visual culture (Marina Gržinic Mauhler) John W. Gough, Družbena pogodba. Kritična študija njenega razvoja (Gorazd Korošec) ISSN 0353-4510 9 7 7 0 3 5 3 4 5 1 0 1 9