V Železnobetonsko pokopališče na Žalah Vabim prebivalce Ljubljane in okolice, da si ob obisku pokojnikov ogledajo še betonske objekte prve faze, prve etape povečanega pokopa-lišČa na Žalah. Osebno sem ugovarjal razkošju, ki ga je nakazoval izbrani projekt Pripombe sem poslal na upravo Žal, na občino Bcžigrad. Moste in Vič, projektantom Komunalnega podjelja Ljubljana, Društvu za varstvo okolja in še predsednici mesta tov. Nuši Kerševan. V eni ali drugi obliki so mi vsi bolj ali manj pritrdilno zagotovili, da bodo neutemeljeno bogastvo projekta omilili, tako da bo tudi novo pokopaliSče smiselno sprošieno, zeleno, brez betonov, peskov itd., kakor delajo pokopališia v svetu in kakor je delala uprava Žal zadnja leta. Pogovarjal sem se tudi s projektanti drugih projektov, ki so in še vedno odločno zagovarjajo odprto. zeleno pokopališče, ne pa neke narobe obrnjene železobetonske stebre (svečnike). železobetonska terasasta korita za grmičje in cvetje, bjetonske zidove. tlake itd. V tem primeru bi bilo pravilno, da bi po odobritvi projekta nujno poslovala še nevtralna strokovna komisija, po javnem predloga tov. dr. Marjana Tepine, dipl. ing. arh., ki bi ocenila projekt tudi v okviru stroškov. Ker se ta komisija ni sestala, so projektanti kljub protestu izdelali načrte za najbolj bogate rešitve, tako da se je sedaj, investitor prestraSil, kdo bo vse to plačal. Kdo bo zalival cvetje na vrhu svečnikov itd.? Zopet so se sestali eni in isti organi projekta in začcli so črtati bogastvo iz izbranega projekta ter naroiili veselim projeklantom, da naj posamezne marmorje in prebogate ter nesmiselne objekte črtajo, da bo gradnja vsaj za 1/3 cenejša. In tako smo začeli letos z gradnjo. To, kar smo lani nasipali, planirali in valjali, smo sedaj vse znova prekopali, tako da se nam jizvajalec del smeje. Medtem so mi odločujoči celo zagotovili, da bodo resnično črtali bogastvo projekta vsaj za 1/3. Vse to je bilo objavljeno tudi v naših glasilih. Ko pa sem sedaj znova ogledoval delo na terenu, trdim, da je ostalo vse zelo po starem in da pokopališče ne bo bistveno cenejše, saj bo res na vsakem koraku samo beton v vsemogočih oblikah, belih barvah in pestrih izvedbah. Ko sem pred leti, ob županovanju Mihe Košaka sodeloval na Žalah, me ni sram povedati, da se je uprava Žal resnično trudila, da bi bele tone stebrovja starih Žal vzdrževala v tako zaželenem belem tonu. Vsi mogoči poskusi in izvedbe se niso obnesli ter so se stebri zamazali vedno že v enem letu. Tako bo tudi na novem pokopališču z vsemi belimi beton-skimi površinami. Bele bodo samo ob plaiilu izvršenega dela, kasneje pa nikoli več; imamo pač slabe izkušnje. Ravno zato ie vedno ugovarjam izsiljenim betonskim objektom, predvsem pa narobe postavljenim svečni-kom, paradnim stopniščem, piramidam, zidovom, tlakom itd. Predlagam, da se takoj skliče strokovna komisija za oceno stroškov, kakor smo to uredili na gradu, ki naj pregleda izvršeno delo prve faze prve etape in naj da poročilo o smiselnosti nadaljnje gradnje po sedanjem projektu in ali ne bi bilo bolje, da bi gradili novo zeleno pokopališče po projektih prof. Ogrina in dipl. ing. Jančarja. Ker je obseg del še ogromen, bo vsak prihranek velik, posebno če vlada v vsem kulturnem svetu geslo, da se gradi samo zeleaa pokopali&a brex vseh betonov, peskov, spomenikov itd., ampak samo zelene trate, grmičje in posamezna drevesa itd. Uprava Žal naj takoj priredi ogled izvršenega dela za mestno prebival-stvo, ki vse to plačuje. Ne potrebujemo novih družbenih afer, kakor jih lmamo z gradom, kolodvorom itd. . CIRIL STANIČ Ljubljana Zatiianje šolskih otrok, mar res? V številnih revijah in časopisih, med drugimi tudi v vaSi, sem zasledila članke o zatiranju, mučenju in celo pretepanju šolskih otrok. Ob prebira-nju sem se kar zgrozila, če je možno, da so učitelji tako kruti. Vsak učitelj bi se moral zavzemati za učence, jim nuditi najlepše in najboljše. To seveda ni lahko. Včasih vemo, da so učitelji brali, učenci pa so se njihove odgovore in vprašanja morali mehanično učiti. Tako znanje ni bilo vredno niL! Današnji učitelj tnora biti kreativen, marljiv, z močno avtoriteto in se stalno zavedati svojega poklica. Vsi seveda tega ne počno, povedati pa je treba, da jih tako malo tudi ni. Mnogi dajejo prednost šolskim obvezno-stim, šele na drugo, tretje mesto postavljajo dom, družino in svoje življenje. Žal je takih učiteljev manj in Ijudje jih premalo opazijo. Ko drugi preživljajo proste dneve oz. popoldneve in vikende, se učitelj poglablja v svoje delo. Res je, da imajo nekateri učitelji bolj siab odnos do otrok in jim je celo težko stopiti v razred. Da pa bi otroke ie mučili, zlasti flzično, tega v svojem Solanju nisem doživela. Ne bom trdila, da bi si otroci grobo ravnanje zaslužili. Se pa kdaj vprašamo, kakšni so otroci in to vsako leto hujši?! Mnogi starši se jim premalo posvečajo. Že kot otroci v vrtcu preklinjajo, se zmerjajo in pretepajo. V šoli pa svoje negativno ravnanje še stopnjujejo. Marsikaleremu učitelju popustijo živci, saj je vendar tudi on človek! Včasih takega učenca učitelj pošteno ozmerja, mu izbere ustrezni vzgojni ukrep, a ponavadi to ne zaleže nič, saj mnogi starSi premalo sodelujejo s šolo. Veliko staršev ne zmore vzgojiti lepo enega svojega otroka. Kako pa lahko zahtevajo od učitelja, da jih bo trideset ali pa še več? Pa ne samo vzgajal, nuditi jim mora še ustrezno znanje, ki ga bodo potrebovali za nadaljne šolanje. Menim, da je nepošteno, da se največkrat piše o uiiteljih negativno. Premalokrat so deležni tople in hvaležne besede. Vladimira Rejc Gotska 9 61000 UUBUANA