INTERVJU »Ideja American way of life v ZDA še vedno predstavlja le eno možno pot.« - Stuart Ewen, Blaž Kosovel družbeni zgodovinar Nekako se nam zdi, da o ZDA vemo vse, ker smo nenehno na udaru njene popularne kul- ture in njenih gospodarsko-političnih odloči- tev, ki se tičejo celega sveta. Vendar čeprav govorimo o enotni Zahodni civilizaciji, jih ne moremo enačiti z evropskimi državami ali pa celo z EU. Nastanek ZDA je namreč rav- no v uporu proti evropskemu sistemu, v želji ustvariti nekaj drugačnega, kar ni povezano s tradicijo in ki bo kasneje vse bolj temeljilo na znanstvenem pristopu na način. Velikan- sko število priseljencev je zahtevalo poseb- ne rešitve, neprimerljive z evropskimi nacio- nalnimi državami. Nastanek managementa, od nosov z javnostmi, oglaševanja, uporabne družbene vede - vse to so specifike ZDA, ki so šele naknadno prišle v Evropo. In čeprav so ta področja ključni gradniki sodobnosti, ni mnogo zgodovinarjev, ki bi jih proučevali. Eden ključnih je Stuart Ewen, ki se že dese- tletja posveča odkrivanju kako je svet postal znanstveni laboratorij. S profesorjem Ewenom sem se pogovarjal novembra 2013 na njegovem domu v New Yorku. V svojih knjigah pišete o ameriški družbi kot o nečem, kar je bilo ustvarjeno na začetku 20. stoletja ... ZDA so dežela, ki je vsaj od konca 19. stoletja sestavljena iz ra- znolikih ljudstev iz vsega sveta. V evropskih družbah je ideja kulture oziroma civilizacije nekaj, kar seje razvilo skozi čas in ima določeno skupno tradicijo. V nasprotju s tem je bil eden glavnih problemov, s katerim so se soočale najvplivnejše ame- riške institucije 19. stoletja, heterogeno prebivalstvo Zveze (ne-belega, katoliškega ali judovskega izvora), ki ni izhajalo iz angloameriške protestantske tradicije ustanovnih očetov. Zato je ideja amerikanizacije postala osrednja ideja v razpravah poslovnežev, družbenih delavcev in ostalih, ko so se ukvarjali POMLAD 2014 49 INTERVJU s težavnim in včasih militantnim prebi- valstvom, s katerim v nobenem pogledu niso delili skupne tradicije. Bi lahko torej rekli, da je ameriška družba nastala šele v 20. stoletju? Mislim, da je obstajala že prej, toda šlo je za zelo ekskluzivni pojem, utemeljen na ameriški anglosaksonski eliti, ki izvira iz 18. stoletja. Z rastjo prebivalstva je med njimi prišlo do obupanega občutka, da je pravi ameriški rod v nevarnosti pred poplavo drugosti: ljudi, ki niso takšni kot mi. Prelom je predstavljala državljanska vojna in emancipacija črnskega prebival- stva, ki ji je sledila. V zadnjem desetletju 19. stoletja se je pojavilo evgenično giba- nje. Pred nacistično Nemčijo ni nobena država sprejela evgenike s tako odprti- mi rokami kot ravno ZDA. Razlog je bil ravno strah pred poplavo drugosti: ljudi, ki ne delijo enakih vrednot kot mi, ker ne izhajajo iz poslovnega, temveč delav- skega okolja. Katerih ukrepov se je lotilo evgenič- no gibanje tistega časa? Evgenika je po eni strani spodbujala ro- dnost in številčnost družin pri tistih, ki so jih imeli za prave Američane: zanje so pogosto uporabili pojma »nordijski« in »arijski«. To je čas, ko ZDA začenjajo gra- diti imperij s čezmorskimi kolonijami, ki so pred tem pripadale Španiji. Predvsem na Filipinih se razvije senzibilnost belske večvrednosti oziroma »odgovornosti« (t. i. white man's burden, »breme belega člo- veka«, op. a.). Istočasno je bila prisotna bojazen (mimogrede povsem upraviče- na), da se bo številčno razmerje prevesilo v škodo belskega prebivalstva, ki je bilo tedaj definirano zelo ozko: angloameri- ško protestantsko pojmovanje »belstva« je namreč vključevalo še Skandinavce in Nemce, ki so bili med zgodnjimi nase- ljenci srednjega zahoda (Midwest), ni pa vključevalo Italijanov, Judov, Slovanov ... še Ircev ne. Ti so veljali za temne lju- di; Jude so imeli za vzhodnjake, Italijane pa tako rekoč za severne Afričane. Zato evgenično gibanje v času velikega prise- ljevanja iz vzhodne in južne Evrope med leti 1890 in 1920 spodbuja rodnost one- ga »boljšega« dela Američanov; istočasno pa so tu pobude za zmanjševanje rodno- sti ljudi, ki jih imajo za manjvredne. Na- staja vse več socioloških študij dednega nagnjenja h kriminalnosti v družinah. Priljubljeni so razni grafi, ki kažejo de- dno degeneracijo rodov. Tu ni šlo le za željo po »ustvarjenju Ame- rike«. Prisotne so bile aktivne pobude, ki so bile nekaj časa zelo uspešne, da bi legitimirali sterilizacijo ljudi, ozna- čenih kot slaboumnih. Uvedeni so bili celo zakoni o prisilni sterilizaciji, ki jih je Vrhovno sodišče leta 1925 razglasilo za skladne z ustavo. Zakonodaja, ki je omogočala sterilizacijo oseb, ki so obve- ljale za manjvredne, je bila tako vse do 50. let prejšnjega stoletja del ameriškega pravnega sistema. Sploh je bilo veliko raznih institucij, ki so se ukvarjale s »slaboumneži«. Tudi inteligenčni testi (IQ) nastanejo s tem namenom. Inteligenčni testi so torej dediščina evgeničnega gibanja? Drži. Izumili so nov terminus technicus »bebec« (moron) za tiste, ki so bili manj- vredni, a funkcionalni. To pomeni, da so lahko bili pismeni in delovno zmožni, toda ta oznaka jim je zmanjšala možno- sti pri izbiri zaposlitve. Ellis Islandu, kjer so inteligenčne teste izvajali v velikem obsegu, je med 80 in 90 % priseljencev obveljalo za bebce. Isti ljudje, ki so se ukvarjali z evgeniko, so namreč tudi pisali protipriseljensko zakonodajo. Ta je stopila v veljavo v zgo- dnjih dvajsetih letih in je tako rekoč na- enkrat prekinila priseljevanje iz vzhodne Stuart Ewen (1945) je zgodovinar, ki se ukvarja z zgodovino medi- jev, potrošništva, propagande in odnosov z javnostmi ter vizualne kulture, pri čemer je velikokrat oral ledino. Nasploh velja za enega začetnikov področja medijskih študij. Njegova knjiga PRI - The So- cial History of Spin (PR! - Družbena zgodovina spina, 1996) je bila osnova za BBC-jev dokumentarec The Century of the Self (Stoletje Jaza, Adam Curtis, 2002) in je sploh prva knjiga o zgodovini odnosov z javnostmi. Med ostalimi njegovimi deli najdemo tudi Captains of Consciousness: Advertising and the Social Roots of the Consumer Culture (Kapitani zavesti: oglaševanje in družbeni izvori potrošniške kulture, 1976), in Channels of Desire: Mass Images and the Shaping of American Consciousness (Programi želja: Množične podobe in oblikovanje ameriške zavesti, 1982). V študentskih letih je bil aktivist za človekove pravice, svojo službo profesorja pa še vedno razume kot poklic in ne le kot golo akadem- sko predavanje. Uči na newyorškem Hunter Collegeu na oddelku za filmske in medijske študije in na podiplomskem centru The City University of New York na oddelku za zgodovino in sociologijo. 50 RAZPOTJA INTERVJU »Večina nemškega aparata je bila zgrajena v ameriških laboratorijih. Nemški evgenični zakoni so temeljili na zakonih, ki so že veljali v ZDA. Prav tako so vodilni zdravniki ameriškega evgeničnega gibanja leta 1938 dobili častne doktorate Univerze v Heidelbergu.« in južne Evrope ter iz Japonske; kitajsko imigracijo pa so zaustavili že leta 1882 z zveznim zakonom, znanim kot Chinese Exclusion Act. Vsi ti ukrepi so bili načini, kako »očistiti kri«, ki je pritekala v dr- žavo. Zakaj pa so sploh najprej odprli mejo? Ali so potrebovali veliko de- lovne sile? Tu se pojavi podobno protislovje kot pri suženjstvu. Najprej odpreš mejo za de- lovno silo, potrebno za zagon poljedel- skega kapitalizma, nato pa odkriješ, da so ti ljudje potencialna nevarnost za »či- stost krvi« sužnjelastniškega razreda. Sicer pa je potrebno poudariti, da je od sredine 19. stoletja dalje, torej od časa, ko se ZDA razvijajo v moderno kapita- listično ekonomijo velikega obsega, ob- stajal velikanski odpor do takšne nove ekonomske strukture s strani angloa- meriških obrtnikov, ki so imeli tradicijo nadzora nad svojimi delovni pogoji. Za- čenjajo se velike kampanje, da bi v ZDA pripeljali ljudi, ki bi opravljali nizka opravila, tj. dela, razčlenjena na majh- ne dele, za opravljanje katerih ni potreb- na nobena veščina. Celotno gibanje sle- di Taylorjevemu razvoju znanstvenega menedžmenta in proces, ki delu odvza- me njegovo povezanost z določenimi ve- ščinami; to omogoča, da se vsakogar, ki bi povzročal težave na delu, zamenja s komerkoli drugim, saj je bilo delo raz- deljeno na naloge, ki jih lahko izvršuje tudi šimpanz. Od ideje znanstvenega managemen- ta ni daleč do odnosov z javnostmi in oglaševanja, s čemer ste se veliko ukvarjali v vašem delu. Taylorizem ali znanstveni management, ki so ga najprej aplicirali v tovarnah, postane splošni princip družbe. Gre za idejo sveta kot laboratorija, kjer so vse oblike človeškega življenja podvržene managerskim tehnikam. To je eno izmed velikih odkritij tistega časa in je edin- stvena pri tem, čemur si rekel ameriška senzibilnost in kar se loči od evropskih združb humanističnih intelektualcev. Te ameriške intelektualce bi lahko označili tudi za pragmatike, saj je bila njihova na- loga razumeti družbo zato, da bi jo bolje nadzorovali. Torej so to bili v bistvu družbeni znanstveniki, ne pa družboslovci? Da, pri čemer menim, da do razcveta družbenih ved v ZDA pride zato, ker so bile že od začetka definirane kot upo- rabne. Tu namreč nimamo opraviti z Maxom Webrom, Durkheimom, Geor- gom Simmelom, ki raziskuje filozofijo denarja, metropole in duhovno življenje ter s tem izkušnjo življenja v modernosti. Ravno obratno. V ZDA se z družbenimi vedami že zelo zgodaj začnejo ukvarjati ljudje, ki družbo vidijo kot nekaj nevar- nega, kot nekaj, kar je treba nadzorova- ti, kot prostor, ki zahteva družbeni inže- niring na mnogih področjih. Leta 1920 so polovico prebivalstva ZDA še vedno sestavljali priseljenci in njihovi otroci, k temu pa je potrebno dodati še črno pre- bivalstvo. Vseeno pa vladajoči sloji vse do danes ostajajo večinoma beli in pro- testantski: z izjemo Kennedyja in Obame so bili še vsi predsedniki beli in prosto- zidarji ... Tako pride do zahteve po družbenem in- ženiringu v najrazličnejših sferah druž- be. V začetku 20. stoletja se med drugim pojavi področje socialnega dela, ki ni nič drugega kot aplikacija družbenih ved na velikem obsegu, načrtovana tako, da bi otroke priseljencev naučili, kako postati Američani. Kako se obnašati kot Američani? Da, vendar je obnašanje tu povezano s čisto določeno vsebino. Lahko ga obrav- navaš kot nadzorni model, vendar nad- zorni modeli delujejo le takrat, ko ljudje te sisteme nadzora ponotranjijo. Enako velja za propagando, ki deluje le takrat, ko jo ljudje ponotranjijo in identificirajo njena sporočila z lastnimi prizadevanji. Zame sta propaganda in demokracija ve- liko tesneje povezani kot propaganda in diktatura. Iz perspektive povojne ZDA, v kateri sem odraščal, so nam nenehno go- vorili o sovjetski propagandi: videl sem to propagando in ni bila uspešna. Propa- ganda je lahko uspešna le takrat, ko se ljudje poosebijo z njenimi sporočili, tako kot se je zgodilo s potrošniško vizijo ži- vljenja. Propaganda je prišla na slab glas šele z nacisti, ker je bila tudi tam zares učinkovita; uspela je namreč ljudem vce- piti občutek povezanosti, ki je temeljil POMLAD 2014 51 INTERVJU »Izumili so nov terminus technicus »bebec« (moron) za tiste, ki so bili manjvredni, a funkcionalni: lahko so bili pismeni in delovno zmožni, toda ta oznaka jim je zmanjšala možnosti pri izbiri zaposlitve. Na Ellis Islandu. kjer so IQ teste izvajali v velikem obsegu, je med 80 in 90 % priseljencev obveljalo za bebce.« na medsebojni ljubezni in sovraštvu do vseh ostalih. Vendar ali niso bile tehnike nacistič- ne propagande najprej razvite ravno v ZDA? Večina nemškega aparata je bila zgrajena v ameriških laboratorijih. Tudi nemški evgenični zakoni so temeljili na zakonih, ki so že veljali v ZDA. Prav tako so vo- dilni zdravniki ameriškega evgeničnega gibanja leta 1938 dobili častne doktorate Univerze v Heidelbergu. Poleg tega je bila tu še Komisija za javno informiranje (Committee on Puhlic Infor- mation),1 prva popolnoma integrirana institucija za propagando v zgodovini. V bistvu je tu šlo za spremembo pogleda na družbo. Ce namreč gledamo na družbo le kot na zbirko ljudi, ne moremo veliko ra- zumeti; če pa nanjo pogledamo kot na mreže prepričevanj in impulzov, jo lahko nadzorujemo, če vse te impulze koordi- niramo znotraj enega stroja. Komisija je zato vključevala oglaševalce, publiciste, ilustratorje, akademike, novinarje, ki so promovirali vojne podvige ipd. Ali je bila torej Komisija za javno in- formiranje prva agencija, ki je dejan- sko oglaševala Ameriko? Nastala je celo knjiga »Kako smo oglaše- vali Ameriko« (How we Advertised Ameri- ca, 1920, napisal jo je vodja komisije Ge- orge Creel, op. a.). Vendar šlo je za veliko bolj sofisticiran program onkraj oglaše- vanja. Oglaševanje je namreč na splošno definirano kot nekaj, za kar plačaš denar v zameno za prostor oziroma čas, in lju- dje ga tako tudi razumejo. Komisija pa je principe oglaševanja uporabila tako, da je bila vsaka interakcija med ljudmi ra- zumljena kot potencialni moment ogla- ševanja, pri čemer je veliko vlogo igrala komunikacija od ust do ust. Tako na primer učiteljice v osnovnih šolah spodbujajo, da dajo učencem pi- sati spise o vojni in vojnih obveznicah z namenom, da bi še zlasti priseljenski učenci doma širili to zavest med starši, za katere so domnevali, da so manj do- vzetni za ta vprašanja. V zgodnjem obdo- bju propagandnega mišljenja pred drugo svetovno vojno so namreč ravno otroci veljali za glavni vzvod pri spremembi senzibilnosti svojih staršev v odnosu do Starega sveta. Tu se pojavi ideja, da naj ljubezen do staršev zamenja ljubezen do otroka. To je začetek moči mladosti, mla- dostniške kulture. Ali ni enako tudi pri potrošniški ide- ji, ki vse priseljence poveže v ame- riškost prek ameriških proizvodov? Prav tako se dekleta osvobajajo tra- dicionalnih vlog s tem, da lahko pro- sto kupujejo obleke in same obisku- jejo kino. Filmi so bili pri tem ključni. V ZDA se je kinematografija začela predvsem kot za- bava za priseljence, filmi pa so bili polni socialnih vprašanj. Tudi prvi filmski štu- diji so bili v Astorii v Queensu. Ulice New Yorka so uporabljali kot naravno lokacijo za te filme. Ko pa se kinematografska produkcija začne množično seliti v Hollywood, po- stanejo filmi vse bolj zabava za srednji razred z veliko manj socialnih vprašanj in veliko bolj kostumske drame. Postane- jo nekakšen sanjski svet, kjer življenjske potrebe niso več glavno vprašanje. Zgodi se prehod od filmarjev, ki se ukvarjajo z družbo, do filmarjev, ki se ukvarjajo z vi- soko družbo. S tem pa začnejo filmi pro- movirati tudi življenja filmskih zvezd in njihov življenjski stil. Torej imamo opraviti z začetkom koncepta življenjskega stila (life- style)? 1 Komisijo je ustanovil predsednik Woodrow Wilson, da bi ameriško javnost prepričal v nujnost vstopa v 1. svetovno vojno, njen namen pa je bila hkra- ti promocija ZDA po svetu. Slednje so dosegli s popolno kontrolo nad celotno množično kulturo in ostalimi mediji. V njej sta mdr. sodelovala Edward Bernays in Walter Lippmann. Bernays, Freudov nečak, je stričeve izsledke iz psihoanalize uporabil za razvoj odnosov z javnostmi, oglaševanja in mar- ketinga; med drugim je leta 1928 napisal knjigo Propaganda. Lippmann, eden vodilnih ameriških intelektualcev 20. stoletja, pa je med drugim iznašel tudi pojem »stereotip« in »hladna vojna«. Komisija je obstajala le 28 mesecev med letoma 1917 in 1919. (op. a.) 52 RAZPOTJA INTERVJU »V zgodnjem obdobju propagandnega mišljenja pred drugo svetovno vojno so otroci veljali za glavni vzvod pri spremembi odnosa svojih staršev do Starega sveta. Tu se pojavi ideja, da naj ljubezen do staršev zamenja ljubezen do otroka. To je začetek moči mladosti, mladostniške kulture.« Res je, filmske zvezde postanejo nekak- šne vabe za moč (decoys of power): same namreč nimajo moči, saj se lahko hitro vzpnejo in še hitreje padejo, vseeno pa postanejo ilustracije moči in modeli nav- diha za ljudi, kar spremlja v dvajsetih prava eksplozija revij, ki se ukvarjajo s filmskimi zvezdami. Moja babica je bila rojena konec 19. sto- letja v Rigi in je bila torej še mlada, ko so se pojavili prvi filmi. Izhajala je iz socia- lističnega okolja, delala je kot manualna delavka v tovarni, hkrati pa je bila po- polnoma zaljubljena v Hollywood. Lahko ti je povedala vse detajle iz življenj film- skih zvezd, o porokah, kdo hodi s kom itd. Tako kot številni njeni sodobniki, se je prek filmov naučila, kako postati Ame- ričanka. Ta filmski model se je nato raz- širil na potrošniški trg. Kot product placement? Product placement (oglaševanje inkorpo- rirano v film, tj. ko igralci uporabljajo do- ločene blagovne znamke, op. a.) je sčaso- ma postal veliko bolj napadalen, kot je bil na začetku. Takrat je namreč filmska zvezda nosila določeno obleko, to obleko pa je bilo kasneje mogoče najti v trgovi- nah v različnih cenovnih kategorijah. Po- dobno so filmske zvezde vozile določen tip avtomobila, ki je s tem postal želja mnogih. General Motors, prvi avtomo- bilski oligopol, proizvaja avtomobile za različne cenovne razrede, pri čemer vsi oponašajo drug drugega. Potrošniška kultura se torej rodi v dvajsetih letih? Da, tu je začetek ideje amerištva, defi- nirane kot potrošništvo. Ob tem je po- trebno poudariti, da potrošniška senzi- bilnost dvajsetih še ne doseže vseh slojev, saj ekonomija še vedno potrebuje revšči- no tako v tovarni kot na kmetiji. Sicer pa celoten vzpon oglaševanja sovpade z iluzornim problemom poslovnežev, češ da ljudje premalo trošijo. V bistvu je oblikovanje potrošniške družbe velikanski preobrat proč od protestantske logike gospodarnosti, ki je veljala v Ameriki 19. stoletja. Hkrati pa ta sprememba zelo hitro pripelje do velikega gospodarskega zloma leta 1929 ... Točno tako! To pa zato, ker so morali za spodbuditi potrošnjo ljudem množično posojati denar z izdajo kreditov. Potro- šništvo temelji na gradnji peščenih gra- dov - kdo bo gradil nove gradove, če se stari ne podrejo? Ob tem velja omeni- ti citat iz knjige ekonomista Simona N. Pattena Novi temelj civilizacije (The New Basis of Civilization, 1907): »V prihodno- sti se življenjski standard ne bo več meril po osnovnih življenjskih potrebščinah, temveč po tem, kako hitro se bodo ljudje naveličali stvari«. Kakšno osebo torej zahteva potro- šniška družba? Zgodi se premik od ideje državljanstva k ideji potrošnika. Biti državljan tehnič- no ni pogojeno s količino denarja, ki ga imaš. Lahko si brezposeln pa lahko še vedno voliš. Ko pa idejo državljanstva in političnih pravic zamenja ideja potrošni- štva, postane to, da si oseba, prednost, ne pa pravica. Je nekaj, kar je odvisno od tvojega razpoložljivega dohodka ozi- roma dandanašnji od zmožnosti prido- biti kredit. Zdi se, da je kredit postal ključna ka- tegorija ameriškega potrošništva ... Drži. Ce želiš na primer najeti stanova- nje in imaš milijon dolarjev v gotovini, hkrati pa slabe kreditne točke (credit sco- re je izračun posameznikove zmožnosti pridobivanja in odplačevanja kredita; pri tem velja omeniti, da so točke višje, če posameznik kredit ima in ga redno od- plačuje, kot pa če nima nobenega kredita, op. a.), ti bodo stanovanje lahko prodali, nikakor pa ne oddali. Kdo še uporablja gotovino? Reveži in kriminalci. Zadnje čase se je veliko pisalo o tem, da mnogi potencialni partnerji pred začet- kom zveze drug drugemu pregledajo nji- hove kreditne točke - nihče noče vzeti nekoga, ki ni zmožen odplačati svojega dolga. Prav tako me kar naprej kličejo, če bi želel izboljšati svoje kreditne točke ... Vse to pomeni, da smo se odmaknili od koncepta neodtujljivih pravic do si- tuacije, kjer je tvoja vrednost kot osebe izmerjena s tvojo zmožnostjo izposoje denarja. POMLAD 2014 53 INTERVJU »Taylorizem ali znanstveni management, ki so ga najprej aplicirali v tovarnah, postane splošni princip družbe. Gre za idejo sveta kot laboratorija, kjer so vse oblike človeškega življenja podvržene managerskim tehnikam.« Če se torej potrošništvo oblikuje v dvajsetih letih, kaj se zgodi v šest- desetih, ki na splošno veljajo za nje- gov začetek? Šestdeseta leta so čas, ko demokraci- ja prepusti mesto demografiji. Takrat se namreč poveča zmožnost analize in interpretacije človeške psihe ter obna- šanja na veliko bolj sofisticirane načine kot v dvajsetih, ko so kot edino razliko med ljudmi obravnavali njihov dohodek. Odslej začnejo graditi raznolikost ljudi glede na to, kaj lahko kupijo. Ob tem pa seveda ni dvoma, da je bila zmožnost raznolikost ljudi obrniti v velike ameri- ške življenjske stile seveda marketinška strategija. Ne glede na to pa je bilo v šestdesetih letih dejansko mnogo kritike oglaševal- skega pristopa in potrošniške kulture. Sam sem takrat v Madisonu v Wiscon- sinu urejal Connections, enega prvih un- derground časopisov, v katerem je bilo pol vsebine parodija oglaševanja. Med dru- gim smo imeli tudi parodije za oglase za napalm ... Šestdeseta niso bila le čas oblikovanja bolj raznolikega potrošnika, ampak tudi čas velikih izzivov za določene temeljne družbene strukture, za celoten povojni vojaško-industrijski kompleks, za raz- merja med spoloma in za neinkluzivno monokromatsko sliko Amerike, kije po- znala le eno možno smer. Šestdeseta so namreč zavrela v enem od najbolj ura- dno nadzorovanih obdobij v zgodovini 20. stoletja. Če na primer pogledamo na »rdeči strah« (Red scare) iz začetka v svojih najbolj konservativnih trenut- kih. Spomnim se, kako sem v času reaga- nizma predaval po mnogih univerzah po ZDA in tudi drugod po svetu. Tako sem velikokrat prišel v kakšen majhen kraj, kjer je bilo mogoče takoj začutiti moč te- danjega političnega trenutka, konserva- tivizma, v vrednotah študentov. Določe- ni profesorji so me povabili z namenom, da prebudim te študente; vendar je bilo to velikokrat zelo težko storiti. V Ameriki namreč še vedno obstaja na- gnjenje, ki seveda ni pravilno, da ko go- vorimo o Ameriki, govorimo le o eni stvari. In prav tako, da ko govorimo o American way, govorimo le o eni možni poti. Tudi sam prihajaš iz okolja, kjer je raznolikost političnih idej nedvomno ve- čja kot pri nas. To je lahko dobro ali slabo, vsekakor pa se ne od vsakogar pričakuje, da misli enako o vsem.* hladne vojne: tu sploh ni šlo za komu- niste, komunisti jih sploh niso brigali. To je bila predvsem akcija proti ljudem v filmski industriji, novinarjem, učite- ljem, zaposlenim na radiu in televiziji. Šli so proti ljudem, ki bi lahko vplivali na druge, ki bi lahko bili mnenjski vo- ditelji. Niso jih zanimali ljudje, ki so se- deli doma, temveč tisti, ki bi lahko širili »nevarne ideje« preko scenarijev, knjig, člankov, predavanj ipd. Torej niso obstajali American ways, temveč le en American way, prav tako pa tudi ni bilo American dreams, temveč le en sam American dream? Točno tako. Za mnoge je bila Amerika vedno prostor, kamor so pribežali; zato je bila vedno tudi prostor za outsiderje. Vseeno pa je Amerika tudi dežela, ki ni vedno prijazna do outsiderjev, še posebej 54 RAZPOTJA