TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 3/2023 565 Sabrina P. Ramet East Central Europe and Communism. Politics, Culture, and Society, 1943–1991 Routledge, New York 2023, 358 strani, £ 34.99 (ISBN 9781032318202) Nova knjiga Sabrine Ramet se lo- teva dolge zgodovine komunizma v Srednji in Vzhodni Evropi in je, kot že sam naslov pove, zastavljena pre- cej ambiciozno. Cilj knjige je namreč izpeljati zgodovinski prerez in podati funkcionalistično analizo »komuni- stičnih režimov«. Geografsko zajema Albanijo in Jugoslavijo kot specifična zgodovinska komunizma ter območje bivšega Vzhoda, tj. Vzhodne Nemči- je, Poljske, Češkoslovaške, Romunije, Bolgarije in Madžarske, in sicer v ob- dobju med letoma 1943 in 1991. Tak cilj je za eno knjigo kakopak nedo- segljiv, kar pa ne pomeni, da Sabrina Ramet ne prispeva nekaj dragocenih pogledov v študije posamičnih prelo- mnih dogodkov: upor/revolucija na Madžarskem leta 1956, Češkoslovaška leta 1968, ter Poljska v 80. letih. Ramet korektno ponazori trenja znotraj ko- munističnih partij ter oriše konflikte z ostalimi družbenimi agensi znotraj ko- munističnih družb ter vlogo Sovjetske zveze pri nastanku in krizah komuniz- mov v teh državah. Nadalje se knjiga bolj sistematično loteva treh podpo- dročij, ki v prevladujoči liberalni tran- zicijski literaturi niso tako popularna oziroma niso bila dosti obdelana: žen- sko vprašanje, vprašanje religije (vlo- ge uradne cerkve) in alternativne/di- sidentske kulture. Tako ambicioznega cilja in tako raznolikih področij razis- kovanja – četudi delamo zgolj kratek pregled politično-kulturne zgodovine – na 320 straneh ne moremo temeljito pokriti in obdelati. Po prebrani knjigi prevlada občutek, da smo zgolj zapla- vali na površino dogodkov, spoznali zlasti kapitane ladij ter ključne (dis) funkcije komunistične plovbe. Name- sto bolj analitičnega in preciznejšega raziskovanja, ki bi moralo biti tako geografsko kot časovno bolj zameje- no in ki bi pokazalo na kopico proti- slovnih in kompleksnih procesov, do- bimo zgolj vajo v funkcio nalističnem mišljenju (dolgo teoretsko presežene- ga Mertona) in kritiki komunizmov. V najboljšem primeru bi knjigo lahko označili za liberalno prežet učbenik o nujnem propadu komunizma in neka- terih vidikih, ki so se pokazali za dis- funkcionalne. Če primerjamo to knji- go z avtoričinimi zgodnejšimi knjiga- mi o nacionalizmu in federalizmu ter zgodovini (socialistične) Jugoslavije, je knjiga tako po obdelanih podatkih in metodologiji kvalitativno pomeni nekaj korakov nazaj. Naj se zadržim pri nekaterih dra- gocenih prispevkih Sabrine Ramet na omenjenih podpodročjih; zlasti področji religije in kulture kažeta na dejansko družbeno moč agensov, ki so pomembno pripomogli k sesutju komunizma in bili vseskozi pokazatelj njegove »disfunkcionalnosti«. Prvič, Ramet pokaže, da uradna kritika ver- ske ideologije, represije nad cerkve- nimi voditelji in potiskanje cerkve, ki sicer izgubi ekonomski vpliv, na obrobje, ne rezultirajo v zmanjšani ideološki vlogi cerkve. Nasprotno, v PRIKAZI, RECENZIJE 566 TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 3/2023 vidi, tisto, kar hoče videti, še preden se analiza sploh začne. Začnimo pri samem epistemo- loškem izhodišču: Sabrina Ramet za analizo političnih dogodkov znotraj komunističnih partij in vzpostavitve komunizma ter spodletelih politik uporablja (funkcionalistično) analizo ameriškega sociologa Mertona, ki je izhajal s področja kriminologije. Iz- hodišče knjige je pojas njeno deloma v uvodu, deloma pa na začetku v dru- gem poglavju (str. 11–12), in postav- lja precej samoumevno razumevanje družbe: prvič, Ramet pravi, da so sfere politik in njenih učinkov »medsebojno povezane«; drugič, da (uradne) poli- tike nimajo zgolj namenskih učinkov, pač pa tudi nepredvidljive učinke, nekatere imenujemo stranski, druge pa latentni učinki; tretjič, da politika vpliva na kulturo in kultura vpliva na politiko; četrtič, da iz te dinamike in morebitnih konfliktov nastajajo druž- bene spremembe. Pri tem intelektual- nem izhodišču si ne moremo obetati nekih epohalnih teoretskih rezultatov, knjiga pa nenehoma poudarja to tezo: komunisti so – ne glede na morebitne dobre namene – pogosto spregledali nepredvidljive posledice oziroma jih niso hoteli videti. Ti učinki pa so jih potem »udarili po nosu«, in to zlasti iz družbenih sfer, kjer tega niso najbolj pričakovali (uradna cerkev in religije, polje kulture in disidentov); ženska vprašanja so najbolj pomanjkljivo ob- delano področje, tam stoji kot neka pozitivistična preverba zastopanosti. Eno najbolj problematičnih epi- stemoloških predpostavk (dis)funk- cionalistične analize lahko najdemo več kontekstih je ravno zaradi te »disi- dentske« pozicije pod okriljem cerkve prišlo do nacionalnega in civilnodruž- benega preporoda, ki pa je bil izrazi- to antikomunističen. Drugič, knjiga pokaže na ne preveč uspešno izpelja- ne politike enakosti žensk in moških (bolj je šlo za bratstvo kot sestrstvo). Ramet tu sicer ne analizira globljih procesov, ideoloških obrazcev v šir- šem časovnem prerezu. Predvsem se zanaša na pozitivistično merjenje po- datkov, koliko so bile ženske zastopa- ne v določenih političnih segmentih in na vodstvenih položajih (kot da je bilo pred komunizmom ali dandanes veliko bolje?). In tretjič, knjiga ponudi pregled neuspehov uradne kulturne politike, ki se tu reducira na diktirano in socrealistično usmerjeno umetnost, ki pa je skozi zgodovino doživela ko- pico alternativ in podtalnih umetniš- kih praks, ki so – morda odločilno – naznanjale družbene spremembe. V naštetih aspektih se knjiga sicer razlikuje od standardne ideološke an- titotalitaristične tranzicijske literature, ki vse, kar se je zgodilo v socializmih, reducira na belo-črno branje, na zgo- dovino totalitarnega nasilja. Ramet dokazuje, da je znotraj socializmov v vseh časih prihajalo do političnih, kulturnih, verskih in drugih uporov, alternativnih tendenc, kar ovrže tezo o represiji. A ta kopica alternativnih praks za Ramet ne priča o svobodi, raznolikosti in manevrskem prostoru za oblast, pač pa o sami disfunkcio- nalnosti sistema. V prihodnjih odstav- kih bom ponudil nekaj pomembnih kritik epistemoloških izhodišč in ide- ološkosti tega pristopa, ki dokazuje/ 567 TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 3/2023 strani pa analiza sproti potrjuje svojo lastno ideološko prepričanje: komuni- zem je že sam po sebi »disfunkciona- len«, ker ga vodijo ideološko enoumje, politični monopol, slabo ekonomsko vodenje, nerazumevanje posledic lastnih politik, sivi strici iz Kremlja itd. Ta epistemološki pristop ustvari idealno samoizpopolnjujočo se pre- rokbo o nujnosti propada, obenem pa vse voditelje komunističnih držav postavlja ali v popolnoma podrejeni odnos do Kremlja (Vzhodna Evropa) ali pa jih reducira v kult bolj ali manj krutega voditelja (Tito, Hoxha, Ceau- sescu); kljubovanje in delna avtono- mija pomenita visoko ceno za družbo. Analiza postane sicer bolj zanimiva v trenutkih, ko pokaže, da so nepred- vidljive posledice lastnih politik zah- tevale intelektualni in politični napor vladajočih, da svojo družbo in obla- stna razmerja pomagajo reproducirati, se adaptirati itd. Na žalost pa v knjigi ne bomo naleteli na globlje razumeva- nje družbene dinamike, geopolitičnih sprememb, vzrokov za ekonomske krize, kdaj in kako je potekala inte- gracija socializmov v globalni kapita- lizem, se pravi vseh ključnih vprašanj, ki so v veliki meri določale uradno politiko režimov. Namesto mišljenja prepletov družbenih sfer in analize vzrokov implozije socialistične ekono- mije knjiga vsa politično-ekonomska vprašanja zreducira na komunistično neučinkovitost in pomanjkanje do- brin, na vedno večji zunanji dolg ter spodletelo kolektivizacijo agrikulture. To so neki obči ideološki toposi, ki pa bi morali biti bolje analizirani. Ampak že se poraja vprašanje, ali niso ravno v njeni binarni in teleološki zastavitvi. Še preden začnemo samo analizo, previdimo idealni standard in njegov odstop (deviacijo), s tem pa že določa- mo svoj rezultat raziskovanja. Demo- kracija ali komunizem; spoštovanje cerkve ali njena represija; kulturna politika svobode umetnosti ali socrea- listična doktirna. Naj ponovim Rameti- no tezo: komunistični režimi so –nav- kljub nekaterim utopičnim in svetlim idealom ter politikam, ki so ciljale na odpravo neenakosti na razredni in spolni ravni – že od samega začetka kazali ne le na odstopanje od lastnih idealov/zastavljene politike od realno- sti, pač pa so bili že od začetka obsoje- ni na propad. Skratka, komunizem in njegova dinamika sta že sama po sebi disfunkcionalna. Tovrstno naziranje v analizi in razumevanju preteklosti sle- di dvema premisama: prvič, linearne- mu zgodovinskemu premikanju od a do b, tu konkretno, od komunizma k liberalni demokraciji, ter drugič, teleo- loški nujnosti propada komunizma, ki se skriva za svetim idealom (neo) liberalne demokracije in kapitalizma. Z drugimi besedami, Rametina vna- zajska interpretacija, ki 30 let po pad- cu komunizma, »dokazuje« nujnost njegovega propada ni niti izvirna niti (preveč) znanstvena. Še več, upal bi si trditi, da niha med dvema bolj ali manj zavednima vzgiboma: po eni strani legitimira samo tranzicijo socializma v neoliberalni kapitalizem, ki je med drugim prinesla veliko bolj patriarhal- ne, konservativne verske ideološke prakse, vojno usmerjene in nacionali- stične družbene formacije (prim. Bu- den, Cona Prehoda, 2014). Po drugi 568 TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 3/2023 saj je v globalnem kapitalizmu celo- tna družba prežeta z zadolženostjo? Ali ni večanje razlik med bogatimi in revnimi, razredna razslojenost – če jo primerjamo z obdobjem socializma – veliko hujša dandanes – ne glede na večjo dostopnost dobrin? In kako je mogoče, da se vloge bank, mednarod- nih finančnih institucij, finančnega ka- pitala ne omenja niti s kakim odstav- kom? Knjiga bo prišla prav »prepriča- nim« v nujni propad komunizma in ti- stim, ki ne vidijo možnosti alternative sedanjemu kapitalističnemu sistemu. Ponudila bo nekaj dragocenih podat- kov in opisov glavnih političnih do- godkov in trenj v socialističnih siste- mih. Ne bo pa ponudila odgovora ne na vprašanje in vrednotenje tega, kar je bilo na teh območjih pred komu- nizmom, pa tudi ne tega, kaj je prišlo po komunizmu. Zdi se, ko da knjiga sledi tihi tezi, da je bil zgolj komuni- zem devianten in disfunkcionalen, medtem ko so (bili) drugi sistemi v bolj daljni preteklosti ali naši sedanjo- sti funkcionalni. Prav tako knjiga ne odgovori na vprašanje, kaj točno naj bi bili »ideali« funkcionalnih družb, a mirno lahko predpostavimo, da ta analiza zrcali stari model (neo)liberal- ne modernizacije, formalnega plura- lizma interesov (korporativnih lobijev močnejšega), evrocentrizma in celo apologije strogo hierarhičnih in kon- servativnih cerkvenih entitet. Gal KIRN Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani propadle kolektivizacije na podeže- lju pokazale, da je tudi v socializmu vztrajala in soobstajala »privatna« eko- nomija ter različno organiziranje eko- nomije. Še več, če ta monografija do- bro pokaže na tranzicijskost reform in spodletele ukrepe ter na raznolikost med različnimi »komunizmi«, zakaj bi potem sploh vztrajali pri imenu komu- nizem? O ideji komunizma so nedav- no potekale številne izvirne teoretske debate, v katerih so sodelovali politič- ni filozofi/inje Isabelle Garro, Slavoj Žižek, Katja Diefenbach, Costas Dou- zinas, Alain Badiou, Jacques Rancière, Toni Negri in še mnogi drugi. Če že govorimo o dejanski zgodovini, bomo morali fenomene in formacije motriti kot specifike različnih socialističnih formacij. Socializem po sami definici- ji in zgodovini je bil »tranzicijska for- ma«, forma, ki je bila polna protislovij, ki nikoli ni dosegla komunizma, vsaj ne v Marxovem smislu brezrazredne družbe, v kateri se bo človek lahko še- le začel razvijati. V bolj kritičnem zgo- dovinopisju in sodobnih političnih analizah te sisteme imenujejo realno obstoječi socializmi, mešana ekono- mija, socialistični sistem, samoupravni socializem (dober pregled Darko Su- vin, Samo jednom se ljubi, Radiogra- fija SFR Jugoslavije, RLS, 2014; Kirn Gal, Partizanski prelomi, 2014) – zakaj torej rokovati z ideološko prežetim in negativnim terminom »komunizem«, zlasti če tega knjiga na nobenem me- stu ustrezno ne definira? Nadalje, ali nista zunanji dolg in zadolženost pre- bivalstva veliko večji težavi – ne le kvantitativno, ampak tudi kvalitativno,