Ne kot Mameluki...
Šumeči gozdovi. Cvetoči travniki. Metulji. Žvrgolenje pfic. Pomlad, da prava po-mlad: mila, sončna, težko pri-čakovana. Spetse bomo nešte-tokrat podali v naravo, da se nauiijemo sveiega zraka, miru in slikovitih razgledov. In ko bomo hodili po tihih poteh, vijočih se pod zelenimi baldahini ozelenelih dreves, denimo, proti Orljemu, Jan-čam, Prežganju itd., ne ho-dimo drug mimo drugega uvi-hani vase kotpolije oči, zapeti in nedostopni.
Človeku, ki ga bomo prehi-teli ali nam bo prihajal napro-ti, voščimo dober dan, recimo mu kaj prijetnega in, če zmo-remo, tudi kaj šaljivega. Tudi še tako prazna puhlica je ob takšnih naključnih srečanjih tisočkrat boljša kot nagrobni molk. Verjemite mi: kar ne-kako odleglo nam bo in tudi sobesedniku bo za hipec lepše. Prijetno presenečen bo Iju-beznivo odzdravil ter morda še sam navrgel kako hudo-mušno. Toda glej čudo vseh čudes: nikomur zaradi tega drobca medsebojnega kultur-nega občevanja ne bo padla krona z glave. Ob takih sreča-njih lahko samo notranje pri-dobiš, izgubiti nimaš ničesar.
Ne hodimo torej v tej čudo-viti brsteči in vsevprek cvetoči naravi drug mimo drugega kot votle sence iz pokrajin večne praznote, saj smo vsi, kar nas je Ijudi, navzlic ne vem kakš-
nim naslovom, položajem in zaslugam, še kako enako kr-vavi pod kožo, vsi na enak način obsojeni na neprosto-voljno rojstvo, trdi iivljenjski boj in neizprosno smrt, vsi minljivi kot jutranje rosne kapljice na čistih cvetnih listi-čih bariunaste vrtnice.
Skratka, vsaj v naravi, to je v redkih trenutkih naše re-kreacije, kismojo namenili te-lesni in dušcvni sprostitvi in našemu zdravju, odvrzimo svoj smešni oklep nedostop-nosti ter postanimo to, kar v bi-stvu tudi zares smo — samo Ijudje. Saj nam kar nič nepri-staja, če smo kar naprej zari-bani kot odcvetele in zagre-njene device. Zavedajmo se tudi, da so vsa ta številna pota v najtežjih okoliščinah nešte-tokrat prehodili neustrašni borci našega narodnoosvobo-dilnega boja; zato je marsika-teri kamen oškropljen s krvjo junakov. Le-ti pa bi bili še kako veseli, ko bi vedeli, da niso padli zaman in da je za-radi njihovega irtvovanja vzrasel drugačen, lepši in pri-jaznejši svet sproščenih Ijudi. Zategadelj bodimo vsaj na naših pohodih v naravo bolj človeški, ne pa togi kot ne-gibne maske, kot otrdele mu-mije faraonov, kot srepogledi turkestanski Mameluki.