RODOLJUB. Glasilo »Slovenskega društva" v Ljubljani. Izhaja 1. in 3. soboto vsakega meaeoa (ali Ce je na ta dan praznik, dan poprej) ter stane 70 kr. na leto. — Članom ^Slovenskega društva" pošilja se list brezplačno- — Za otnanlla plačuje se od dvostopne peti t-vrste 8 kr., Ce ae enkrat tiska; 12 kr. Ce se dvakrat, in 15 kr. Ce se trikrat tiska. — VeCkratno tiskanje po dogovoru. — NaroCnina in inserati blagovolijo naj se pošiljati „Narodni Tiskarni" v LJubljani, vsi spisi in dopisi pa uredništvu „Rodoljuba" ali pa odboru .Slovanskega društva" v LJubljani. — Pisma izvolijo naj se frankirati. — Rokopisi se ne vraCajo. 1. štev. V LJubljani, dne 5. januvarja 1895. V. leto, „Rodoljubovim" naročnikom. Z današnjo številko jo vstopil „Rodoljub" v peto leto svojega obstanka. Število naročnikov se sicer množi od leta do leta, kar je gotovo jako dobro znamenje, ali mej njimi je tudi mnogo tacih, ki so z naročnino že dlje časa na dolgu. List mora tudi plačevati tisk in poštnino in kar je drugih troškov. Zamudne gospode naročnike prosimo nujno, naj obnove naročnino in poravnajo zastanke Kdor tega ne stori do dne 19. t. m., temu se „Rodoljub" brezpogojno ustavi. Sladkorna obrt na Kranjskem. Kmetijstvo hira in propada, to je žalostna in očitna resnica, katere nihče ne taji. Tuji kmetijski pridelki se v čedalje večjih množinah uvažajo v naše kraje in to tuje blago je znižalo ceno domačim pridelkom tako zelo, da kmetu res že ni več izhajati. Razun tuje konkurence pa so na kmetske razmere uplivale tudi še druge okolnosti, sosebno velikansko za-dolženje kmetskih posestev. Vsakdor, komur je znan veliki pomen kmetskega stanu za državo in narod, se mora pečati z vprašanjem LISTEK. Nekoliko črtic iz življenja Lačiskega Tomazeka! (Spisal F. S.) Veliko nas je, ki smo ga poznali. Sedaj ga ni več med nami, umrl je pred par meseci kot — siromak, akoravno je bil nekdaj skoro premožen. Kako je to prišlo? Sam je bil temu največ kriv. Nekateri dolžniki (in teh bilo je precej) dolgovali so mu nad 20 let ali tožiti jih ni hotel, celo tirjati ne. „Saj bi radi plačali, ako bi mogli," odrezal se je na razna prigovarjanja. Proti koncu iztirjal je malenk stne dolgove, pri večjih dolžnikih bil je ob — vse. „Konjska duša" so mu rekli. Le malo konj prodalo se je v njegovem okraju, da ne bi bil on mešetaril. Od vseh stranij zatekali so se k njemu konjski kupci in ako nikjer drugje, pri njem si gotovo zvedel za konja po tvoji volji. Dvanajst let je služil cesarja in na ta vojaška leta je bil bolj ponosen, kot cesar na svoje gradove. Radeckega je kot svojega poveljnika nad vse povzdigoval. Imel je zdrav humor in pripovedati je znal tako zanimivo, da se niso mogel ločiti od njega; slednja njegova beseda razodevala je šaljivega Ribničana. Svoje trditve je podpiral navadno s toli smešnimi razlogi, da si se mu moral smejati. Lagati je znal; „vender, kadar lažem, lažem pošteno", dejal je večkrat. Tistega, ki je „debelo" lagal, ni mogel videti. Pil ga je nad vso mero rad, bil je pravi vinski bratec, vender le malokdaj ga je vino zmagalo. „Bog se usmili nas pijancev", vzdihoval je pogostoma, češ, da pijanci največ trpe. — Onega, ki se mu je kdaj zameril, znal je z jezikom obdelovati, da je bilo joj! — Vrnivši se od vojakov domov, začel se je pečati s konjsko kupčijo. S kakim tovarišem odrinil je na Hrvaško ali Ogersko po konje, katere je rndno prijahal domov. Takrat je moglo biti vse veselo. „Radecky je prišel", kričal je in jahaje je takrat s svojimi 10 pari konj obšel vse trške kako pomoči našemu kmetu Zlasti zadnja leta se je to vprašanje na Kranjskem močno pretresalo in jeden uspeh teh posvetovanj in vprašanj je bi tar naj se na Dolenjskem upelje pridelovanje sladkorne pese. Kranjska kmetijska družba se je tega nasveta oklenila in sklicala konec meseca novembra shod v Trebnjem, da se tam ta stvar na vse strani prerešeta in prevdari. O tem shjdu smo dobili to le poročilo: Družbeni predsednik ces. svetnik Muinik otvori zborovanje ter naznani, da se bode obravnavalo, kako in na kak način naj se vpelje in pospešuje pridelovanje sladkorne pese na Dolenjskem. Predsednik pozdravi vse došlece, posebej pa zastopnike c. kr. deželne vlade in deželnega odbora ter jih prosi na merodajnih mestih podpirati zborove sklepe. V nadi, da bodo obravnavanja imela ugoden uspeh, zlasti z ozirom na gmotno prospe-vanje dolenjske pokrajine in boljšega uspevanja dolenjskih železnic, izreče predsednik zborovanje kot otvorjeno. Družbeni tajnik Gustav Pire, kot poročevalec glavnega odbora, pojasni povod sklicanju tega zbora. V seji deželnega zbora dne 16. februvarija 1894. 1. se je ukrenilo, naj deželni odbor pospešuje in podpira vse namere glede na vpeljavo sladkorne obrti na Dolenjskem. Vsled poziva deželnega odbora se je glavni odbor c. kr. kmetijske družbe kranjske izrazil, kakšne pričetne korake bi bilo treba storiti, da se na Dolenjskem vpelje sladkorna obrt. Na podlagi družbenega poročila je deželni odbor družbi naročil izvršiti nekatere teh korakov. Ker pa glavni odbor ne more prevzeti vse odgovornosti za svoje ukrepe, ukrenil je sklicati izreden občni zbor v Trebnje, katerega razprave naj podado glavuemu odboru potrebnih podatkov za daljno delovanje. Po mislili glavnega odbora bo ta zbor bolj informativnega značaja in, da se bo zbo- rovanje moglo izvršiti v redu, sestavila so se vprašanja, na katere bo troba odgovoriti. Poročevalec pa omenja, da stavljenje določnih predlogov ni izključeno, nasprotno, celo želeti jih je, zato predlaga prestopiti v obravnavo. Prej pa prečita ta vprašanja, katera so priobčena nižje doli. Ob splošni razpravi se oglasi grof Barbo, grajščak na Rakovniku, ki se protivi, da bi zborovanje imelo le poučen značaj, ampak treba je priti do kakega ukrepa. Ker ustanovitev tvornice ni reč zborova, ampak družbe, za katero se nam ni brigati, odgovoriti nam je le na dvoje vprašanj: ali imamo dovolj ugodnih tal za pridelovanje pese in kaj nam je početi, da se kmetskemu ljudstvu vzbudi veselje do pridelovanja sladkorne pese. Po mnenju govornika je ta vprašanja rešiti z nadaljevanjem poskusov v bodočem letu v večji meri nego letos. Dosedanji poskusi so bili vrlo ugodni, kajti dolenjska pesa kaže 10—15% sladkorja. Poskusi naj se pa vrše po celem Dolenjskem; z uspehi bo kmetu rastlo veselje do pridelovanja sladkorne pese in družba za ustanovitev sladkorne tvornice bo našla pripravljena tla za tako tovarno. Govornik zategadelj predlaga: „V pokrajinah za sladkorno obrt se brigajočih podružnic naj se ustanove delujoči odbori, sestoječi iz 4 članov, ki naj volijo izmed sebe načelnika. Volitev odborov naj se zvrši do 1. januvarija 1895. 1. ter naj pri izvolitvi sodelujejo tudi nečlani. Izvolitev je treba naznaniti glavnemu odboru. Ti odbori bodo imeli nalogo, posestnike vzbujati k pridelovanju sladkorne pese, poučevati jih in jim posredovati dobavo semena in umetnih gnojil ter skrbeti, da se vzorci pridelane pese dopošljejo glavnemu odboru, ki naj preskrbi analizo. Do dne 1. marcija 1895. 1. naj delujoči odbori glavnemu odboru prijavijo gostilne. Konje poprodal je potem bodisi doma, bodisi o kakem velikem semnju na Laškem, kamor je večkrat zahajal. Kadar se je vrnil s kacega semnja domov, ni mogel zadosti pripovedovati o raznih grofih, ki so njegove konje kupovali. Sčasoma je i ta kupčija propadla. Naš znanec si je krmil le še jednega konja in postal — „fijaker". Kot ,,iijaker" je bil na pravem mestu. Ne le da te je prepeljaval, temveč on te je ob jednem zabaval, s pijačo seveda nisi smel štediti. „Luca ge, ge!" bil je njegov fijakarski klic in Luca je bežala, večkrat kar brez njega, zdelo se ji je menda že odveč, čakati ga po cele ure pred gostilno. Kadar je v pijanosti zgubil vozno kolo ali kadar je v kako apneo zavozil, bile so temu vedno le ,,coprnice" krive, katere je baje redno prej videl z lučjo v rokah. Z največjim veseljem zmirjal je takrat s „coprcami" razn* starikave dekle, ki mu pa odgovora niso dolžne ostale. Ali tudi z ,,fijakerijo" je bilo kmalu p:i kraju. Iz N. v R. začel je voziti „onefus", kakor je on omnibus imenoval in to bil je zanj prvi hudi udarec. Za njim so sledili drugi: bil je okraden in slednjič je — ubožal. To ga je tako peklo, da se je udal žgani pijači, katera ga je v prezgodnji grob spravila. Ob času njegove smrti bile so v njegovem kraju vojaške vaje. D.m pred smitjo gnalo ga jo še jelenkrat do vojaške kuhinje na dvorišču. Z velikim trudom privlekel se je do nje. Vojaki so si delili ravnokar „menažo". Ne daleč od tam stal sem jaz, ozrem se tja, zagledam njega in ob jednem prizor, ki meni ne pride več iz spomina. Naslanjajo se na palico stal je tam kot izrezan, niti trenil ni z očesi; bal se je morebiti že s tem razpoditi vzbujajoče se mu spomine na nekdanjo vojaško dobo. V duhu je zopet preživel nekdanje priljubljene mu ure vojaških let, ustnice ubrale so se mu zadnjikrat na nasmeh in vse poteze njegovega obraza so govorile. Hkrati zarosila je solza v njegovih očeh in se potočila po obrazu, stresel se je po vsem životu, ozrl se je še jedenkrat na vojake, potem pa — odšel. Stari „soldat" vzel je slovo od mladih vojakov, od vojaškega življenja, katerega ni mogel pozabiti. V nasledujem priobčim nekoliko dogodb iz njeg -vega življenja: „Kot vojak bil sem busak," dejal je večkrat, Blep fant od nog do glave." „Plementezarja" se nisem nikoli bal." Nekoč dobil je povelje, da nakupi o nekem mestu na Laškem razne potrebščine za vojake. „Prinesi mi mesa zelenja in jajc", dejal mu je njegov predpostav-Ijenec. Naročilo zapomnil si je dobro ali kako naj e brez znanja tega preklicanega „plementezarskega" jezika imenik posestnikov, ki se hočejo pečati s temi poskusi in proračun, koliko potrebujejo semena in gnojil. Od meseca decembra pa do meseca aprila naj se vrše potna predavanja o pridelovanju sladkorne pese. Seme in gnojila naj glavni odbor poskuševalcem preskrbi brezplačno, sam pa naj se glede pokritja teh stroškov obrne na deželni odbor in na c. kr. kmetijsk) ministerstvo." Langer, grajščak v Bršlinu, se zlaga s predlogom grofa Barbota, našteva velike koristi, ki bi jih imela Dolenjska vsled sladkorne obrti in posebno opozarja na letošnje ugodne uspehe izvršenih poskusov, trdi, da ima Dolenjska dovolj delavcev in da bi pridelovanje sladkorne pese prav nič ne motilo vinarstva, kakor kažejo dejanske razmere na Francoskem, na Moravskem itd. Predsednik Murnik pojasnjuje, da bo družba hvaležna za te predloge, da ji je pa vender treba odgovorov na napominana vprašanja, zato želi, da se preide v obravnavo teh vprašanj. Učitelj Pogačnik, zastopnik čateške podružnice, se zlaga s predlogom grofa Barbota. Vodja R. Dolenc predlaga, da se daljni razgovor opusti in preide na obravnavo predloženih vprašanj. Ko je poročevalec Pire podal nekaj razjasnil glede stališča odborovega ter povdarjal, da ni dvomiti o sposobnosti nekaterih tal na Dolenjskem za pridelovanje pese ter da zavrne vsako očitanje, kakor da bi bil on zadevi nasproten, kajti družba mora zaradi svojega težko pridobljenega ugleda hoditi le po varnih potih in zato rabi pojasnil iz vseh stranij. Preide se na obravnavo vprašanj in sicer: 1. vprašanje: Kje naj bo središče bodoči sladkorni obrti in katere pokrajine pridejo glede pridelovanja slad- korne pese z ozirom na to središče in z ozirom na prikladnost zemlje v poštev? Na to vprašanje se je k besedi oglasil ravnatelj Rieger ter rekel: Komur je ležeče na procvitanju narodnega gospodarstva na Dolenjskem in na pomnoženju prometa na dolenjskih železnicah, ta mora biti vnet za vpeljavo nove obrti. Kakor pa stoje* razmere pri nas, ozirati se bo treba glede tvornic na kak kraj, kjer je kaka grajščina ali večje posestvo. Tvornica v zvezi s takim posestvom more bolje uspevati, ker to posestvo se bo obdelovalo vzgledno in bo kmetovalcem učilo, kako pridelovati peso. Posestniki, oddaljeni 1—2 uri od tvornice, se bodo s pridom mogli pečati s pridelovanjem pese. Mislilo se je n pr. na posestvo v Mirniški dolini, kjer so razmere ugodne, stavbeni materijal se dobi ceno, apno se lahko žge na mestu in kurivo je zaradi tamošnjega premoga zelo cenć, kar posebno pride v poštev. Če se tamošnja pokrajina, v kolikor pride v poštev za tvornico, računi s IG.000 orali površja ter se vzame od tega 30°/0 kot deleže na njive, imamo 4800 oralov njiv, katerih je moči četrtino t. j. 1.200 oralov obsaditi s peso. Ta množina zadostuje za srednje veliko tvornico. Govornik pravi, da je delavcev dovolj in da bo stvar šla, če vsi faktorji skupaj drže, a vender naj se nikar ne misli, da se bo tvornica precej zidala; v to svrho bo treba čakati še nekaj let. Poročevalec Pire pravi, da je predgovornik dal razjasnila, na katera se bo mogoče opirati pri sestavi sta-tistiških podatkov. Družbi pri tem vprašanji ni šlo za odgovor, kje mora stati tvornica, ampak le za določitev približnega središča, kar je pa potrebno vedeti, če naj se določijo kraji, na katere je razširiti akcijo, in če naj se izvrši. Bom že kako odpravil, mislil si je naposled i a hajd! S košaro v roci po mestu. Najprvo bilo mu je do mesa. Hodil je po mestu gori in doli, vender mesnice ni mogel najti — nikjer. Mesarji, stoječi na hišnih vratih, mogli so pač slutiti, da želi mesa, kajti od več stranij slišal je klic: „Ti vuoi Ja carne?" in „poveretto mili-tare", ali kako naj on ve\ da mu meso ponujajo. V odgovor kričal jim je vedno, da išče mesarja, ob jednem je pa dirjal naprej. Končno prišel je ves vspehan zopet do onega nazaj, ki ga je prvič nagovoril. No tu dobil je — mesa. Zelenjavo imel je kmalu v košarici ali jajca, ta presneta jajca povzročila so mu zopet obilo truda. Stopil je v prodajalno in zahteval jajca. Jajca? cosa vuol dire ci6? vprašala je prodajalka. „1 nu jajca", ponavljal je. Pričela mu je razkazovati razne predmete v prodajalni, vender zaželjenih jajc le ni. Že je hotel oditi, kar zagleda na drugi strani nekoliko jajčje lupine, skoči tja in že drži lupino v roci. Prodajalka meneč, da ima blaznega pred seboj, prestrašila se ga je močno, no končno pomirila se je, razvidela je, da želi jajc in dala mu jih je. Poveretto conscrittol „ Ali Kranjcem sem vendarle čast rešil", pobahal se je. Odličen strelec ni bil nikoli. Vse bilo bi še, le levega očesa ni mogel nikoli zatisniti, vsled tega zadel je baje njegov strel vedno jedno klaftro bolj na levo od cilja. — Nekoč pokaral ga je radi tega njegov poveljnik. „Gospod", odgovoril mu je baje na to Tomaž, „kaj ko bi pa nasprotnik od leve strani nenadoma planil, le jaz bi ga prvi zadel." Tudi ljubico je imel. V dalmatinskem Dubrovniku si jo je izbral, Nika ji je bilo ime in lepa je bila kot rožica. Kot vojak moral je lagati, nalagal se je torej, da je blizu morja doma, da je premožen da ima „trabakulo" in 3000 ovac. Baje da mu je verjela, pripravila bi ga bila rada do „venčanja", do nekake prisega, da jo resnično vzame v zakon. Ali tega zbal se je mož, in ni jej prišel več pred oči. Spominjal se pa je je celo zadnja leta in marsikaterikrat vedel je pripovedovati o Niki. V domačiji spal je večinoma po skednjih. Nekoč se je pridružil njegovemu senčnemu ležišču neki popotni človek, nevedoč, da že kdo drugi tam leži. Ko ta rokodelec začuti neznanega človeka poleg sebe, ga v svojo večjo varnost ogovori. He, kdo ste prijatelj ? Nič odgovora. He, kdo leži tukaj? Vse tiho. Me li slišite, kdo ste, ka-cega „profesjona" ste? Na to se Tomaž venderle mirno oglasi, rekoč: „Nič posebnega ni in ni se zlagal, sem pa tja hodim". Baje da pa je vsled tega njegov sodrug vendarle malo zvedel. Verjel ni vsakemu. „Gospod, jaz sem neverni Tomaž in ako bodete kdaj sinu ime izbirali, nikoli ga ne krstite za Tomaža", rekel je časih. Ali le verjel je večkrat skoro sestavijo statistički podatki, katere bo zahteval vsak konzorcij, p redno si bo upal na konečno ustanovitev tvornice. 2. vprašanje: Ali je v teh pokrajinah toliko za sladkorno peso sposobnih tal, da bi vsakoletna produkcija zadostila potrebam tvornice? To vprašanje se na predlog vodje R. Dolenca dene raz dnevni red do tedaj, da se izvedo uspehi poskusov, ki bodo zvršeni na širši pologi. 3. vprašanje: Z ozirom na to, da bi bila na Dolenjskem sladkorna tvornica vezana na peso kmetskih posestnikov, se vpraša, kako velik del njih posestev bi ee mogel vsako leto obdelati s peso, in sicer z ozirom na dolenjske razmere? Tudi to vprašanje se z istim utemeljenjem dene raz dnevni red. 4. vprašanje: Kakšno kolobarenje se priporoča pridelovalcem pese? Poročevalec Pire predlaga tudi to vprašanje dati z dnevnega reda, ker nima več pomena, ker se o prejšnjih ni razpravljalo Predlog ni obveljal. Baron Berg priporoča naslednji kolobar: 1. leto gnojena ozimina, 2. leto pesa z umetnim gnojilom, 3. leto oves z deteljo in 4. leto detelja. Vodja R. Dolenc priporoča, da se ta zadeva reši ob priliki potnih predavanj. Adjunkt V. Rohrmann meni, da so v vsakem kraju drugačne razmere; zato je potrebno za vsak kraj, oziroma za vsako pokrajino določiti, oziroma priporočati drugačno primerno kolobarjenje. neverjetne stvari. Nastala je nekoč govorica, da se je ongav Simon pogodil s svojim pastirjem med družim i za čevlje, katere mu je proti koncu leta izročil ali brez — 8tremenov. „Stremenov ne dam in ne dam", izgovarjal se je Simon na ugovor fantičov, „za to se nisva pogodila". Ta vest prišla je na ušesa i Tomažu in hlastno jo je pobral za svoje pogovore. „Hujic, čevlje mu da, stremenov pa ne!" pravil je tedaj Tomaž ljudem in veliko mu je bilo do tega, da je prišla ta govorica med širši svet. Kot fijaker pogodil se je nekoč z nekim šaljivim potnikom, da ga pelja v bližnjo vas D. za 6 gld. pa na „frej". Hotel je s tem reči, da mora vozeči se gospod na cilju za konja in njega skrbeti; 6 gld. dobil je takoj izplačane. Ko prideta v določeni kraj, je še tema. Pred vasjo na planem mu zapove potnik ustaviti in Tomaž ga takoj vboga. Ali o joj! potnik stopi iz voza in — odide po bližnjici. „Zdaj ste na „frej", z Bogom", zaupil mu je še in Tomaž ga ni več videl. Ta me je pa „vrihtal" kot še malokateri, dejal je tedaj Tomaž in nikoli več ni glihal na Bfrej." Sosebno rad je bodisi vedoma bodisi nevedoma po svoje prikrojil razne tujke, s čimur je posebno dosti smehu povzročil. Ko je nekoč iz bližnje vasi v trg R. peljal h krstu otroka neke posebne mu priljubljene zakonske dvojce, primerilo se je, da je vsled povodnji Dr. Goriani meni, da bodo nasvetovane skušnje same pokazale kmetovalcem, kako jim bo urediti gospodarjenje. Poročevalec Pire pravi, da se je to vprašanje zato stavilo, da se iz navedenega kolobarjenja more določiti, kolik del kmetskoga posestva se bo moglo vsako leto obdelati 8 peso. To se je doseglo in ob jednem pokazalo, da se ne sme računati na četrtino, kakor je je nasve-toval baron Berg, je tako sestavljeno, da se da okopovini, t. j. pesi, pač četrtino, a pomisliti je, da bo mali kmetski posestnik moral ostati pri pridelovanju krompirja in tur-šice za dom, vsled česar se bo del, odločen za okopovine za peso skrčil za toliko, kolikor se bo pridelovalo drugih okopovin, t. j. krompirja in turšice. Iz vsega sledi, da bodo kmetski posestniki mogli imeti morda le osmino posestva obdelanega s peso. 5. vprašanje: Kakšne bi bile delavske razmere z ozirom na večjo potrebo delavcev, ki jo zahteva pridelovanje pese? Odgovor na to vprašanje se je opustil, ker se je deloma povdarjalo, da ni statistiŠkih podatkov, deloma so pa mnenja bila popolnoma navskrižna, kajti jedni so trdili, da že sedaj primanjkuje kmetskih delavcev, drugi so pa rekli, da jih je dovolj, oziroma, da jih bo privabil boljši zaslužek. 6. vprašanje: Kako in v čem bi bilo prizadeto vi narstvo z vpeljavo pridelovanja sladkorne obrti? Na to vprašanje se je odgovorilo, da se ni bati, da bi vinarstvo kaj trpelo. 7. vprašanje: Kaj je pričeti v bližnji prihodnjosti, da se pridelovanjo sladkorne pese na Dolenjskem vpelje, oziroma pospeši? zgrešil pot in prevrnil otroka, botro in babico v vodico. Zgodilo se ni nič hudega ali trdil je zmirom, da je bil šele tedaj otrok prav krščen. Doma vprašali smo ga, kako ime so dali otroku pri krstu, ali na to ni mogel odgovoriti. „Čudno so ga krstili, prav čudno", odgovoril je. Pričel se je domišljati in skoro smo bili že pozabili na to vprašanje, kar začujemo njegov veseli vzklik: nGa že imam, Vindišgratz mu je ime!" Na to splošni smeh, no pozneje smo zvedeli, da je bil krščen na ime Viljem. „Kocajdri so „fajn" ljudje, pa „žleht" kot „hujic", trdil je večkrat, „zadnjič bi me bili kmalu pretepli, zato ker sem vpil: „Zug, Reifnitz eine Minute!" „Prajerjevemu Tonchu pravijo restavrant, ne vem zakaj ga tako zmirjajo", saj ima vendarle najboljšo kuhinjo in vse se dobi tam že „fertig". Včeraj bil sem zahteval kaj za želodec. Takoj imel sem nekaj pred seboj in prav „fajn" je bilo. „Kaj ste pa vendar jedli", vprašam ga na to. „To pa ne vem natančno", odgovoril je Tomaž, vendar m glo je biti gulaš, rostbratel ali šnajetihel". Raztrošenih je pri nas še obilo „Tomažkovih" ali jaz končam Vem, da ni lahko pripovedovati za To-mažkom, tem bivšim pravim originalom šaljivega Ribni-čana, no jaz hotel sem s tem le postaviti nekaki spominek onemu Tomažku, katerega je „ves svet" poznal in kateri nam je s svojim humorjem priredil maraikateri-krat in marsikatero zabavno urico. 1. štev. 5 Poročevalec Pire predlaga, da se kot odgovor na to vprašanje smatra predlog grofa Barbota (glej zgoraj!). Pri obravnavi tega predloga, ki se je vzprejel soglasno, je vladni zastopnik vitez Laschan zatrdil, da bo vlada gotovo pripomogla družbi z denarno podporo — seveda od svoje strani, ker ni pooblaščen dati kakšno obvezno izjavo. Isto tako se izrazi deželni glavar Oton Detela v imenu deželnega odbora. Poročevalec Pire konečno predlaga, naj se načelnikom vseh delujočih odborov imenuje grot Barbo, ker družba mora imeti zaupnega moža, na katerega se ji je obračati v vseh zadevah, kadar je potrebno hitrih razjasnil ali hitre rešitve. Predlog se soglasno vzprejme in grof Barbo izreče, da prevzame ta posel. S tem je bila obravnava končana in predsednik, cesarski svetnik Ivan Murnik, zaključi ta izredni zbor z zahvalo zastopnikom c. kr. deželne vlade in deželnega odbora ter sploh vsem navzočim. Konečno pozove vse dolenjeke gospodarje, da z združenimi močmi delujejo za lepi namen ter pravi: „Bog pomozi zapričetemu delu in daj uspeh današnjim ukrepom." Politični pregled. — Državni zbor se je nekaj dnij pred Božičem razšel in se snide na novo zasedanje šele sredi meseca februvarja. V treh mesecih svojega zborovanja je jako malo koristnega storil in sicer zategadelj, ker se posamične koalirane stranke mej soboj ne morejo nikdar po-razumeti, kadar grč za kako važno stvar. — Deželni zbori eo se večinoma sešli koj po božičnih praznikih, drugi pa se snidejo koj po sv. treh kraljih. Letos bo zasedanje dež. zborov sploh prav zanimivo, ker se bodo nekateri izmej njih bavili z jako važnimi vprašanji, tako z vprašanjem o premembi volilnega reda in o davčni preuredbi. — Ogersko ministerstvo je moralo odstopiti in prav te dni se snuje v Pešti novo. To odstopivše ministerstvo ni samo uprizorilo bo a zoper katoliško cerkev na Ogerskem, ampak je tudi pri vseh gospodarskih vprašanjih napeljavalo vodo na mlin judov in vrh tega je dajalo potuho častilcem starega puntarja Košuta. — Na Nemškem so se mej posamičnimi zveznimi državami pojavila prav ostra in resna nasprotstva. — Na Laškem imajo velike homatije s prvim ministrom Crispijem. Ta nekdanji puntar je kot minister si „izposodil" veliko stotitoč goldinarjev in je pobasal v svoj žep. Dasi pa se je ta sleparija razkrila, vender se neče Crispi umakniti s svojega mesta. — Lahi sovražijo seveda našo državo in Avstrijance sploh na vso mero in skušajo to o posebnih prilikah dokazati. V Rimu imajo navado, da slave obletnico Obeidanka, to je tistega malopridneža, katerega so v Trstu obesili, ker je hotel našega cesarja ubiti. Ta obletnica se slavi s tem, da se pred poslopjem avstrijskega poslaništva razpočijo petarde. — Nemški vohuni na Francoskem. Nemčija ima na Francoskem na stotine vohunov, ali pred par tedni se je vladi celo" posrečilo dognati, da je neki francoski častnik pri vojnem ministerstvu službujoči kapitan Drevfus, seveda jud, izdal Nemčiji važne vojaške tajnosti. Obsodili so ga seveda, a kaj pomaga sedaj, ko je izdajstvo že storil. Javno mnenje na Francoskem je silno razkačeno na jude. — Vojna mej Kitajsko in Japonsko traja še vedno. Slovenske in slovanske vesti. (Deželni zbori.) Dne 28. decembra se je sešel kranjski deželni zbor, dne 27. pa štajerski in goriški. Pravo deželnozborsko zasedanje se začne šele po sv. treh kraljih. (Za gimnazijo v Celji) je veliko občin na spodnjem Štajerskem poslalo državnemu zboru peticije. (Ante Dukić f.) Dne 28. decembra je v Volovski umrl prezaslužni dr. Anton Dukić, bivši župan pazinski, deželni poslanec in dež. glavarja namestnik v starosti 40 let. Dukić si je za koristi hrvatskega naroda v Istri pridobil neizmernih zaslug. (Družba sv. Cirila in Metoda) je te dni razposlala vsem slovenskim posojilnicam prošnjo: naj bi se ob svojih konecletnih računskih sklepih z darežljivo požrtvovalnostjo spominjale naše Velikovške šole. Ker je zidanje Velikovške šole za našo narodnost neprecenljive važnosti, priporočamo to zadevo prav prisrčno vsem Slovencem, da mislijo nanjo ob vsaki priliki. (Gorje ti, ubogi obrtnik!) Boj za življenje in smrt bijejo v naših dneh propadajoči mali obrtniki. Pogoltniti se obrtniki ne dajo radi, ampak se upirajo z vsemi močmi in iščejo prijateljev, ki bi jih obvarovali žrela! Na Kranjskem se obrtnikom najbolj slinijo koali-ranci. Se li sme glede teh zaklicati: »Bog nas varuj prijateljev?" Poglejmo njih dejanja! Ali je že kdaj kdo slišal, da bi židje, nemški liberalci iu veleindustrijalci imeli kaj srca za male obrtnike, kakersni so večinoma obrtniki slovenski? Razprave v državnem zboru kažejo, kdo hoče ostati gospodar, namreč židje in nemški liberalci. Pravi prijatelji tlačenega ljudstva se pa ponižujejo na nečuven način In vender slovenski koaliranci, za katerimi stoji vrsta tistih Ljubljanskih „Slovenčevcev", ki najbolj milujejo obrtnike, vztrajajo na strani — Židov in nemških liberalcev. Sme se tedaj klicati: »Bog nas varuj takih prijateljev! * Stvar ima pa v Ljubljani še resnejše lice. Škodovali bi poštenim našim obrtnikom, ako bi še dalje molčali. Na društvenih shodih nekateri duhovniki tako medeno govore in božajo zatirane obrtnike in delavce, da poslušalci kar požirajo debele sline in govornikom ploskajo. Toda njih dejanja go oie nasprotno. V Ljubljani se je ustanovilo „katoliško tiskovno društvo", kateremu je pokrovitelj gospod knezoškof. Dobra molzna kravica temu društvu je „Katoliška bukvama". Vodi jo neki Nemec, ki se še ni naučil govoriti slovenski, pač pa zna za drag denar ponujati slovenske mašne bukvice in podobice ter delati nemške račune. Drži se mož resno pri tem poslu in smehlja se zadovoljno le takrat, kadar se vozi cesar njegove domovine skozi Ljubljano. V svoji lasti in pod svojo streho imajo pa „Katoliško bukvarno" tisti duhovniki, ki se na zborih najbolj znajo sladkati obrtnikom. Njen nadzornik je ravnokar izmuzal obrtniku Kleinu Tomšičev „Vrtec" in ga nesel v „Katoliško tiskarno", ker se je že dosti dolgo, celih 24 let, tiskal z grešnimi nekatoliškimi črkami. „Katoliška bukvama" si je vrhu tega pridobila še svojo podružnico, namreč knjigotržnico in knjigoveznico Nič-manovo. Tedaj žago in malin! Zastonj so šli knjigovezi prosit Ljubljanskega knezoškofa, da naj se jim ne na-pravlja nova konkurenca z Ničmanovo knjigoveznico. Nič pardona! Pri katoliških kapitalistih velja pogum, četudi zdvajajo pošteni obrtniki in njih družine. Brezobzirno naprej do cilja! Ubogi Ljubljanski knjigovezi se trudijo, kupujejo nove stroje in prosijo dela po hišah, a varuhi „Katoliške bukvarne" jim izpodjedajo delo pri strankah z Ničmanovo knjigoveznico. A prijatelji naših obrtnikov in delavcev niti tega ne privoščijo domačim rokodelcem, da bi se vezalo na Kranjskem ali v Avstriji, ampak pošiljajo iz .Katoliške bukvarne" cele skladovnice knjig vezat gori čez avstrijsko mejo. Sto goldinarjev same carine je plačala pred kratkim zopet „Katoliška bukvama" za tiste knjige, katere so jej vezali v rajhu. Kakšna svota je romala čez avstrijsko mejo iz slovenskih žuljev v tuja grla šele za veznino! Lahko bi se to zaslužilo v Ljubljani, ker naši knjigovezi niso tako neumni. Taki so „prijatelji in skrbni očetje slovenskih obrtnikov in delavcev!" Da, to je „Slovenčevcev" slovensko, to avstrijsko domoljubje, to ljubezen do domačih delavcev! Kako že pravijo? „Kdor za svoje in posebno za domače ne skrbi, ta je vero zatajil in je hujši od nevernika." A pri sebi so „katoliški" gospodje na to pozabili. Ako taka dejanja sladkih prijateljev ne ođpro obrtnikom očij, odpro se jim bolj na široko takrat, ko jim kapitalizem po svojih zaveznikih namesto dela in volilne pravice pošlje — be-raško palico. Gorje" vam! ubogi slo enski obrtniki, gorje vsem vkupe, ako kmalu ne dobite med seboj boljših zagovornikov svojih pravic! (Občni zbor .Zveze slovenskih posojilnic") je j bil te dni v Celji pod predsedstvom državnega in deželnega poslanca gosp. Mihe Vošnjaka. Zastopanih je bilo 34 posojilnic iz raznih slovenskih krajev. Prvosednik je konstatoval lep napredek slovenskih denarnih zavodov. I V mnogih krajih bi se še lahko ustanovili jednaki zavodi, i katerih pa se po nekod branijo imovitejši ljudje Za j koroške posojilnice je bil poseben shod v Celovci. Poročal je prvosednik o zgradbi „N-rodnega doma v Celji", ki naj bode priča slovenske marljivosti in delavnosti. Slednjič je apeliral na one posojilnice, ki še niso vposlale svojih doneskov. Ako hoče zveza uspešno delovati, potrebuje gmotne podpore, zato naj vsaka posojilnica stori i svojo dolžnost. Revizorja gg. P. Simon in F. Lapajne sta j pregledala razne posojilnice in našla, da se splošno ura-| duje pravilno. Glede nekaterih pomanjkljivostij pa sta poučila dotičnike. Potem se je razgovarjalo o nekaterih zaveznih in posojilničnih stvareh. Izdala se bodo nova uzorna pravila za snovauje posojilnic. „Letopis slovenskih posojilnic" se bode izdajal tudi še naprej, vender se bode nekoliko predrugačil. Mej nasveti je izrekel gosp. N. Rib-nikar željo, naj bi „Zveza" uplivala na Kranjskem, da ; bi posojilnice dajale podporo društvu „Narodna šola", ki oskrbuje revno deco s šolskimi potrebami. (Okrajni odbor slovenjegraški) je na predlog člana župnika gosp. Ostrožnika sklenil, da bo odslej izključno le slovenski uradoval. (Občinske volitve na Koroškem,) ki se sedaj vrše, so nov dokaz, da je Slovenec povsod suže-ij, kjer je količkaj odvisen od nemškega bratca. Pri zvršivših se doslej volitvah so Slovenci sicer pr dobili nekoliko tal, in v celoti smemo biti z izidom volitev zadovoljni ali tako vsa stvar vender ni iztekla, kakor smo pričakovali. (Nemška zvijača) Nemški mestni šolski svet v Velikovcu je izumil nov pripomoček, da bi preprečil nameravano slovensko šolo. Sklenil je namreč, da se uvede v Velikovški mestni ljudski šoli slovenščina v prvih dveh letih kot učni predmet. S tem naj bi se slovenski otroci iz okolice odvračali od nove slovenske šole in vabili v nemško šolo. Slovenski okoličani pa se menda ne bodo dali preslepiti in se bodo lahko preverili, da bode slovenska šola njihovim otrokom v vsakem oziru bolje ugajala. (Občinske volitve v Pazinu) so končane. Uspeh je nad vse pričakovanje sijajen. Vse priprave bivšega glavarja Sclnvarza, vse žrtve lahonske stranke niso pomagale. Hrvatska stranka je zmagala z veliko večino v tretjem in drugem razredu, dasi niso Lahi štedili ni z denarjem niti z vinom in na svoje nesrečne dolžnike pritiskali na nezaslišan način. A hrvatska stranka je tudi zmagala v prvem volilnem razredu, kjer volijo samo imo-viti, neodvisni volilci in to je posebnega pomena, zakaj s tem je dognano, da je Pazin čisto hrvatska občina, v kateri delajo samo nekateri posamični Lahi zdražbo. Zahvala za sijajno zmago pa ne gre samo zavednim hrvatskim volilcem, ampak tudi neumornim delavnim prvo-borilcem, duhovnoga in posvetnega stanu, kateri so se laškim nukanam krepko zoperstavljali in preprečili, da Lahoni niso hrvatskih mož preslepili, kakor je bil njih namen. Lahi so trdno upali, da si pribore večino, zlasti po lanski zmagi, izvojevani s pomočjo gosp. Sohvvarza, ta poraz pa jim je zadal smrtni udarec. Skoro ni verjeti, da se bo še kaj slišalo o laSki stranki v hrvatskem Pazinu. >«đ,,fc.i. i; Razne vesti. (Vodovod v dolnjih Palovčah) v Kamniškem okraju, ki se je izdelal z državno podporo, se je pred kratkim slovesno odprl in strokovnjaško pregledal. Delo je po navodilih deželnega inženerja g. Hraskega solidno izvršeno in deluje povoljno ter daje dovolj vode. (Roparsk napad.) Na cesti mej Kranjem in Tržičem napadal je čevljar Janez Stare iz Naklega se vračajočega Vindišarja, prodajalca kruha, službujočega pri peku Juriju Pikušu v Kranju. Napadalec ja vrgel Vindišarja blizu gostilne Fider na tla in mu vzel iz žepa ruto, v kateri je bilo za kake 3 gld. srebra in drobiža. Potem mu je vzel še suknjo in ga udaril za vrat. Napadalca so orožniki prijeli in odvedli v zapor. (Trtna uš) se je prikazala v občini Sv. Rok v rogaškem okraju, kar se je uradno konstatovalo. Iz te občine se torej ne sme izvažati trte ali rastline in rastlinske dele, po katerih bi se utegnila razširjati trtna uš. (Posojilnica v Cerknici), zadruga z neomejenim poroštvom, se je že registrovala. V odboru so gg.: Franc Šerko predsednik, Alojzij Pogačnik, namestnik, Jože Milavc, Matevž Zaveršnik, Franc Zagorjan in Andrej Kren, vsi iz Cerknice, Franc Premrov iz Martinjaka, Jakob Meden iz Begunj in Franc Remšgar iz Zerovnice. (Cigan in železnica.) Cigan Števo Nikolič in njega čestitljiva zakonska polovica Kata sprehajala sta se te dni na Savskem železniškem mostu v Zagrebu, ko je ravno pridrdral vlak. Cigan in njegova žena pa se nista dala motiti, preverjena, da se bole vlak ustavil. In res, ker cigan ni odnehal, je moral odnehati strojevodja in vlak se je ustavil pred šetajočo cigansko dvojico. Toda le kratko je bilo nju veselje. Redar je odvedel oba v zatvor, kjer se jima je dopovedalo, da se je vlaku umakniti (Umor ali samomor?) Pri Kantridi blizu Opatije so našli truplo neke ženske. Dve kmetici sta opazili mrtvo za nekim grmom in sta vse preplašeni takoj obvestili oblastvo v Voloski. Komisija je prišla kmalu na lice mesta. Okolu mrtve so bila tla krvava in se sodi, da je bila umorjena, ker so se na vratu našli sledovi sile. Pri mrtvi s? je našel robec 8 črkama L. P., zavitek pisma z naslovom „Moj ljubi Henrik" in mošnjiček z 37 novčiči. Stara je bila kakih 25 do 28 let, oblečena je bila v črno krilo, imela jako fine nogavice in lakaste čevlje. Perilo je tudi zaznamovano z črkama L. P. Truplo so prenesli v mrtvašnico k sv. Mateju, kjer se je fotografa-valo, da se dožene identiteta. (Komaj življenje rešil) si je mesar in hišni posestnik Jožef Soršak iz Gorenje Polskave, ko se je peljal na svojem vozu v Mariboru v Magdalenskem predmestju preko železniškega tira. Ograja ni bila zaprta in ko je bil g. Soršak z vozom ravno na tiru, prihrumi lokomotiva brez vsacega znamenja. G. Soršak je krepko pognal konja in je lokomotiva tikom za njim vozila naprej. Le par trenutkov in nesreča bi bila gotova. (Oo. trapisti v Rajhenbnrgn) pripravljajo zgradbo tovarne za „čokolado". Zgradba bode stala več stotisoč goldinarjev, in voda k tovarni se iz brestanskega potoka, kateri po trgu Rajhenburg v Savo teče, napelje 760 metrov visoko s pomočjo električnega stroja. Tudi bo trgu ta električna moč za svetlobo na razpolago. (Mesec dnij nedolžen zaprt.) Prav neprijetna osoda je doletela 48letnega Florijana Germadnika iz Šoštanja, ki se je nedavno vrnil iz Amerike domu. Delal je v nekem rudniku v Colloradu in si prihranil kakih 1000 dolarjev v papirju. Ko je hotel menjati bankovce pri okrajni blagajnici, je ta poslala denar v Gradec, od tam pa je romal celo v Hamburg, da ga preiščejo. Poročilo iz Hamburga se je glasilo, da so dolarji bržkone pona rejeni. Vsled tega poročila je okrajno sodišče odposlalo Germadnika v zapor v Celje. Hamburška banka pa je poslala mej tem dolarje v Novi Jork in šele tam se je dognalo, da so baukovci dobri. Fiorijana Germadnika, ki je bil mesec dnij v zaporu, so vsled tega poročila izpustili iz zapora. Čudno je pri tem le to, da nobena dotičnih bank ni znala dobrih dolarjev ločiti od ponarejenih in je šele iz Novega Jorka prišla rešitev ubogemu Ger-madniku! (Mlada morilka.) V Starem na Ruskem so zaprli Liletno deklico, ki je umorila dete njenega gospodarja. Obstala je, da je umorila že 16 otrok, katere so ji matere dale v oskrbovanje. (Požar v Grabči.) Dne 25. m. m. je gorela Mlinar-jeva žaga v GrabČi blizu Gorjan. Mej prvimi je bilo na pogorišči vrlo gorjansko gasilno društvo, katerega moštvo je 1000 kilogramov težko brizgalnico čez strma klanca pri Dolgem Brdu in Grabču samotež pripeljalo. Kdor pozna omenjeni strmini, ve" ceniti naporno delo krepkih naših fantov. A tudi pri požaru se je gorjansko gasilno društvo vrlo obnašalo. Ogenj, ki je žugal upepeliti vso vas, se je omejil na omenjeno žago. (Nesreče na morju) so bile v poslednjih dneh, posebno v sredozemskem morju, mnogobrojne. Na severni obali Sicilije je morje naplovilo kakih 10.000 dog in ostanke neke ladije na suho. Na dogah je bilo znamenje Reške firme Gaffniel. O usodi moštva razbite ladije, ki je utegnila biti iz Primorja, ni ničesar znano. (Volkovi so raztrgali) blizu Črnovcev v Bukovini trgovca Bleverja in njegovo ženo, ko sta se peljala k neki svatbi. Našle so se le še kosti nesrečne zakonske dvojice. (Oče in si u zgorela.) Premožni ribič Fran Hegediis v Komornu se je odpeljal s svojim sinom v čolnu na bližnji otok. Ko sta bila gotova z ribjim lovom, prenočila sta v koči na otoku. Na nerazjašnjen način pa je začela koča goreti in ko so ljudje prihiteli na pomoč, našli so oba ribiča sežgana mej ostanki koče. Stvar se preiskuje, ker se sumi, da je bila koča zažgana iz osvete. (Čudua tatica) je stala pred Pariškim sodiščem. Obtožena, gospa Bide, ni hrepenela po modnem blagu ali po lišpu, bila je strastna kadilka in je kradla —-pipe. Ko so jo zasačili in preiskovali nje stanovanje, se je našlo, da je nabrala 2600, reci dvetisoč šeststo pip ! Nakadila jih je samo 36 iz te zb'rke. Sodišče jo je obsodilo na 8 mesecev zapora. (Človeško meso kot medvedja krma.) Grozen zločin je baje izvršila neka glumaška družba v južni Rusiji. Kmetje so privedli na policijo v Odesi 121etnega, strašno zanemarjenega dečaka, ki je beračil. Dečak je povedal, da ga je njegov oče prodal za 10 rubljev glumačem, ki so ga pa ostavili, ker se ni mogel naučiti glumaških iger. Dalje je pravil dečak, da glumači v zaboju vozijo skrivaj soboj modveda in da so oropali nekega potnika ter mu vzeli 60 rubljev, potem ga pa ubili in obleko zakopali. S truplom ubitega so krmili medveda. Dečak je rekel, da pokaže mesto, kjer je zakopana obleka in je imenoval zločince. Policija preiskuje zdaj to skrivnostno stvar. (V .sanjali se je izdal) Na čuden način so v Te-mešvaru zasledili tatu. V prodajalnici nečega tamošnjega trgovca je iz okna ukradel zgodaj v jutro neznan tat mnogo blaga. Sum je letel na ključarskega učenca Kecskesa, ki pa je trdovratno tajil. Navzlic temu so ga obdržali čez noč v policijskem zaporu v stražnici. Ko je zaspal, začel j^ v sanjah govoriti: „Dobro sem vse skril; ne tam — gori pod streh)". In res so našli nad delavnico mojstrovo ukradene stvari pod streho skrite. Poučne stvari. Konji in železnica. Nič težkega ni konje navaditi na šumenje železnice. Konja postavi vselej tako, Dobiva se najceneje v podpisani iekarni ako se naroča B3T po pošti. Tgfl IOOOOOOOOOOOOOOCXXX}0 Peregrin Kajzelj Stari trg št 13 (2-1) priporočam slavnemu občinstvu in prečastiti duhovščini svojo bogato zalogo lestencev, oljnath podob, zrcal, kakor tudi vse v njegovo stroko spadajoče predmete na pr. stekleno, porcelanasto belo in rujavo prsteno blago, raznovrstne svetilnice viseče in stoječe, Heruianove bliskovite svetilnice iu prave krogljaste cilindre „Patent Marian", katere imam »amo Jas v zalogi sa Kranjsko. 0flF"~ Prevzemam tudi vsa steklarska dela pri stavbah ter jamčim za solidno in točno postrežbo. IOOOOOOOOGOOOOOOOOOI Ubald pl. Trnkoczy lekar zraven rotovža v Ljubljani prip oroča: iJflT Zti acolociec: "1SJ0 Marijlnoeljske kapljioe za želodec — Steklenica 20 kr., 6 steklenic 1 gld. 3 tuct. 4 gld. 80 kr. Odvajalne ali čistilne krogljioe čistijo želodec pri zaba8an|i, skaženem želodci. — Škatulja 21 kr., jeden zavojček s 6 škatuljarai velja 1 gld. 5 kr. Planinski zeliščni ali prsni sirop za odraščene in otroke; raztvarja sli z in lajša bolečine, n. pr. pri kašlji. — Steklenica 56 kr., 6 steklenic 2 g d. 60 kr. SJUSF" ^ iv tx*g-anje: ~W Protinski ovet (Gichtgeist) laj S i in preganja bolečine v križu, nogah In rokah. — Steklenica 50 kr., 6 steklenic 2 gld 26 kr. Vsa ta našteta in vsa droga zdravilna sredstva se dobivajo v lekarni Ubalda p L Trnk6czy-ja v Ljubljani zraven rotovža in se vsak dan s prvo pošto razpošiljajo. (14 — 16) Se dobi povsod: l|2 Kile za 25 kiv Izdaja „Slovensko diu&ho" v Ljubljani. Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar Tiska ,,Nurodna Tiskarna" v Ljubljani.