SLOVENSKI BČELA.
* /
--«18!»--
Izdana 15. avgusta 185 1.
Na slavo
J a n e z u S n m p e r - j u
iskrenemu vlastencu in bivšemu začasnemu učitelju slovenščine na Celovških latinskih šolah
o
njegovej novouiaši.+)
Zdravo Slovenci! nad nami kraluje Milostljiv oče vsih svojih olrok; Boljša prihodnost se nam približuje — Zgubljeni nismo že — s nami je Bog!
Čredo na zemlji je milo pogledal, Čredo predrago, se vsmilil ovčic; Vernim Slovencem pastirja je poslal, Luč, da nam sveli, nebeških resnic.
Vaše, Slovenci! pravice bo branil, Trudil za stare in mlade se bo; Duše pa s angelskim kruhom bo hranil Pravi pot kazal jim v sveto nebo.
Vredno spremile nebeškega svata Pervokrat dans pri oltarju stoji: Ljub'te pastirja — sorodnega brata, Božja naj milost na njega rosi!
Vaju pa, sveti Ciril in Metodi, Kterih se Slavjan hvaležno spomni, Prosimo: duše da srečno naj vodi, Vero in brumnost in jezik budi!
Celovški Slovenci.
*) Ta pesem se je pri novej maši med ljudstvo razdelila.
— 50 —
Svatoboj *) pušavnik
-Krasna danica, vesela zora zašije slavjanstvu, ko mogočni Svatopluk sedi na moravskein prestolu. Mogočnost, bogatija in sreča obdajajo celo njegovo kraljestvo. Njegovo ime je strah in trepet vsim sovražnikom matere Slave. Ali prezgodaj objeme hladna gomila njegovo truplo; kakor vihar za viharjem počasi mogočno poslopje razdene, tako podirajo po Svatoplukovi smerti bitve in bitve mogočnost in srečo lepe morav-ske deržave. Nesloga med brati krepi sovražnikov kljub. Vladoželjni Nemec pridere od zapada in finski barbar prihruši od izloka. Mladi kralj Svatoboj, sin velkiga Svatopluka, se junaško bije s sovražnikom svojiga kraljestva. Ali vsa hrabrost, vse junaštvo je le majhen upor proti gro-zovitni sili njegovi. Zastonj branijo Slavjani serdito in hrabro svoj dom zastonj — bitva je zopet zgubljena. — Kakor da bi ga sto strel prešinilo, tako raztergano je ubogo serce nesrečniga Svatoboja, ko vidi, da je moč njegovih Slavj anov zdrobljena, ko vidi, da je s to nesrečno bitvo zadnja zvezda na slavjanskem obnebju otanmela. Na tleh leže naj močnejši stebri slavjanslva. Moravci beže pred sovražno derhaljo. Svatoboj bega kraljestva obropan. U strašni nevarnosti je njegovo življenje.
Ze je tamna noč svoje zagrinjalo na žemljico poslala. Žalostni piš se igra z verhi zelenih dreves, ktere le malokdaj mila luna posreberni. S tamnimi oblaki je prepeto celo neizmerno nebo. Enaka tmina prebiva u sercu begajočiga Svatoboja. Urni zelenec ga nese skoz tamno gošavo. Tuž;no pobešena je glava njegova. Trud, glad in luga slabijo njegove moči. Divja gošava ga obdaja. Tihi mir, ki merzi človeško serce, tukaj prebiva. Se zmiraj ne uzdigne lužni Svatoboj svojih oči ali naenkrat ga prebudi siva gora iz njegovih lužnih sanj, ki se zdaj kakor bleda senca uzdiguje pred njim. Gleda in gleda. Ne ve, ali budi, ali sanja. Nepoznana mu je la divja gošava. Vidi, da ga je streloviti zelenec zanesel u pušavo, po kleri še morebiti nobena človeška noga ni hodila, ktere še nobeno človeško oko gledalo ni. Tukaj sklene ostati, tukaj u hladni senci visociga drevja si hladila, si miru iskali za svoje serce. Kmalo skoči na merzlo zemljo in stoji pri svojem zveslem zelencu. Grenke solzice kapljajo iz njegovih tamnih oči u- zmeršeno grivo trudne živalice. Tužno nasloni kralj svojo glavo na svojiga nosivca in milim glasom začne svojiga tovarša lako nagovarjati: »Ločili se moram, zvesta žhalica, ločiti od tebe, ki si bil delitelj moje sreče, ki si me zvesto spremljal in nosil u bitvah! Ah — ločili! Pojdi, zvesli tovarš, pojdi nazaj med ljudi, morebiti še srečo najdeš med njimi. Ah tvoj gospod — nekdaj mogočni kralj, se sreče u človeški družbi več iskati ne upa. Le hladni boršt, divja pušava naj posluša njegove brilke tožbe, da je sreča njegoviga naroda — pokopana — pokopana za veke. O nesi, nesi mojimu narodu besede nesrečniga kralja, kteri zastonj hrepeni po
*) Po besedah polskiga spisatejja Kromera je bilo Sratopbiku mlajšimi tudi Svatoboj ime.
— SI —
njegovi sreči, po njegovi mogočnosti. Pozdravi mi ljubljene — zaterte brate, klerim se vlečejo černi oblaki na čisto obnebje svobode, nesi jim pozdrav nesrečniga Svatoboja!«
Kakor da bi bribtni konjiček zastopil te besede, še enkrat pogleda svojiga gospoda, se oberne in kmalo izgine izpred njegovih oči. Tuga obup in slo drugih strašnih občutkov preuzame Svatoboja tako, da se nevedoma vleže na rnerzlo žemljico — mirno spanje ga stisne u svoje krilo. Vesele podobe mu pripelje pred dušo, uzame mu žalost, tugo in skerb.
Beli dan posrebri hrib in dolino. Ljubko sonce posije skoz gosto verhaslo drevje. U čistem zraku se strese sto in sto milih glaskov, kteri teko iz gladkih gerličkov drobnih tičic, ko še zmiraj SvatoBoj mirno počiva. Zdaj se gibati jame. Začuden gleda krog sebe. Vse je mu novo, vse čudno. Le počasi se spomni prelečeniga dneva—se spomni strašne resnice. Mirno spanje mu je zopet blede lica rudeče prižgalo in bolj veselo gleda njegovo oko na naravo, ktera se ravno danas kakor srečna nevesta s posebno krasoto, s posebno milino kinči, kakor da bi hotla tužniga kralja k sebi vabili. In—preuzela ga je njena krasota. Hvala, hvala se uzdiguje iz njegoviga serca k Večnimu, da ga je pripeljal u naročje prekrasne narave. Serčno se uzdigne. Rudeče jagodice se mu prijazno u zelenem mahu smehljajo in mu ljubko migajo k sebi. Ne brani se do'go Svaloboj milim skušnjavkam, pokuša in pokuša, dokler ne zginejo vse iz zelene trate. Čutil je zdaj, da u njegovih zlatnih in srebernih skledah u belem dvoru nikoli ni bilo takih dobrih jedi. Zarno sonce pripeka u njegovo čelo, mu jezik suši, mu žejo budi. Ali bister studenček šumlja izpod skalice sive in se zliva med ljubko dišeče cvetlice. S tim si Svatoboj vroče lice hladi, s tim si ude krepi, s tim žejo gasi—in spozna, da mu rujno vince u zlatih kozarcih nikoli lako ni dišalo, kakor merzla, čista vodica, hčerka skalice blede. Ko se krepi z merzlo vodico, mu veselo pojejo ličice pesmico milo — in Svatoboj čuti, da milejših glasov ni slišal u svitlem dvoru. In ko se zlato sonce zvečer od žemljice loči in ji k slovesu še milo zarjo po nebu razlije, kmalo vabi mila lunica zadovoljniga Svatoboja k počitku, ali dolgo se ne more ločiti od zlatih zvezdic, krasnih lučic, ktere tako lju-beznjivo na žemljico kukajo. In zopet vidi, da nobena luč kraljeviga dvora tako milo ne sveti, kakor svetijo svečice, ktere si večni u svojo slavo na nebu prižge. Njegovo serce se izliva u serčnih molitvah vladarju mirjadnih svetov, mu pošilja neskončno hvalo u nebo ter ga prosi, da bi se smilil njegovih zalertih bratov. In zopet ga objamejo sladki sanji, prebujeni od prekrasne narave, in mu krepijo dušo in telo.
Sonce in luna sla se že velikrat verslila, in še zmiraj prebiva Svaloboj u svoji pušavi. Ne obdaja ga mogočnost, ne teži kraljeva krona njegove glave, ne streže mu sto in sto strežnikov — ali zadovoljen je. Kar mu puhla mogočnost, prazno človeško gonenje, kar mu sjajnost in žezlo niso mogli podati, — to najde u divji pušavi, najde mirno in zadovoljno serce. Ne obdaja ga tukaj zavid kratkovidnih ljudi, ne hinavšina nesramnih lizunov. Njegovo serce ne pozna skerbi, ktere sutla krona na glavo tistih pritisne, kteri jo nosijo. Vsaki dan mu prinese novo veselje, novo radost in — zadovoljen — srečen je.
Ko se že leto u jesen spreminja, dobi tri tovarše, ki tudi išejo mir in zavetje u samotni pušavi. Z njiini vred si zdaj Svatoboj pripravlja zimsko staniše, si iše sladkili koreninic u černi žemljici in jih hranu-je za zimo. In ko ta pokrije žemljico s svojim belim kožuškom, ko vihar divja po gošavi, gledajo Svatoboj in njegovi tovarši izpod sive pečine in povišujejo listiga slavo, na čigar povelje ludi silni vihar prepeva svojo prečudno pesem.
Tako prejde leto za lelom. Čemi kodri Svalobojeve glave se spremenijo u sive, breme mnogih let mu že ude terdi, — ali še zmiraj sije mir in veselje iz njegoviga černiga očesa. Že čuti stari sivček, da mu zadnjikrat drevje zeleno postaja, že čuti, da bodo ob letu že ljubke cvetlice svoje cvetje na njegovo gomilo razsipale. Čudno mu je pri sercu. Njegovi tovarši ga ljubijo neizrečeno in strahom vidijo njegove moči dan za dan bolj slabeti. Svatoboj ne more že več hoditi po zeleni tratici, ne več si naberali jagodic, slabomočen leži u zelenem mahu cel dan in se po otročje veseli miliga petja drobnih tičic, krasniga duha lepih cvetlic in ljubiga šumljanja čiste vodice. Včasih se spomni srečne dobe slavjanske. Nje spomin mu mirno serce pretrese, in jeden biserček več se zabliska na zeleni trati. —
Nekiga julra pokliče Svatoboj svoje tovarše k sebi. Njegove lica so blede, njegove oči pa še zmiraj jasne in žive. Ali vendar se siv-čeku vidi, da se mu merzla roka nemile smerti že bliža. Njegova glava se enmalo uzdigne in milo reče svojim tovaršem: »Čutim, da je blizo moj zadnji trenutek, čutim, da bode moja duša kmalo Večniga gledala, čutim da vas moram zapustili — zapustili za vselej. Mili tovarši! ali pa veste, kdo da siin jaz? — Bil sini svoje dni — mogočni — morav-ski — kralj. — Silni narodi so se vklanjali mojimu žezlu. Ali vse to ni moglo pomirili mojiga serca. — Večna previdnost je hotla, da sini bitvo za bitvo zgubil, da siin zgubil svitlo krono in žezlo ter sini moral u samoto bežati, da otrnein svoje življenje. Ali kmalo se privadim samote. Ni me več mikal kraljevi prestol. Merzelo me je se podati nazaj u človeško družtvo, kjer toliko zavida, toliko hinavštva prebiva. Ni mi dala kraljeva svitloba prave sreče, ni mi dala pokojniga serca. Tukaj u tamni pušavi sim ga dobil. Tukaj sim zvedel, kaj je mirno, zadovoljno serce. O biser je , kteriga nam »svet" dali ne more. Ni me več tukaj obdajala mogočnost in sjajnost, ali tudi nju spremljavki, hinavšina in skerb, ste bile daleč od mene. In zdaj, ko me bode kmalo kmalo suha smert objela, zdaj vam hočem še zadnjo željo, zadnjo prošnjo dati na znanje. Ah spolnite jo, mili tovarši! Mojiga trupla po moji smerti nikar ne ločite od mesta, kjer sim zadovoljnost, svojo srečo najdel. Naj nad mojim grobom iste tičice prepevljajo svoje veselinke, ktere so mi u življenju serce hladile z milo pesmico, naj obešajo iste drevesa svoje veje na mojo gomilo, ktere so me u življenju u svojo senco vabile, in isti potoček naj šumlja memo mojiga lihiga stana, ki mi je leta in leta žejo tolažil. Ko pa zaspim u Gospodu, pošljite koga tje k mojim ljui>im. Naj jim nese moj zadnji pozdrav, naj jim nese blagoslov — srečniga Svatoboja!" —
To izrekši izdihne svojo pobožno dušico u roke svojiga stvarnika.
J o s i p i na T u r n o g r a d s k a.
— 33 —
G a z e I i c a.
"okler slaro .se na nebu snlnce sije, V njega svitloj vodici se luna mije, Med cvetlicami šuuiljaje po livadi; Dokler le še potok sreberni se vije; Dokler še deinantov lesketeče rose Tiha tam biolica na trati pije ; In dokler u njedra še lesnoj samoti Staro m'šerce prostoželno bije: Za le, mali ljubezniva, mati Slava! Za le čisle le ljubezni serce k I i j e !
— e —
Utemljifev Prage:
HI
1'Anogo spostovan i ljubljen je bil ceski vojevod, modri i pravični vladar Krok. U znamnje resne udanosli i ljubezni mu je zvesto ljudstvo bez njegove vednosti sezidalo velik grad (Krokovec). Srečno se je čutilo pod njega milim i očetovskim vodstvom; ali prenaglo mu ga je nemila osoda uzela. O njegovoj prekmaloj smerti so vsi podložni brilko žalovali. Milo so ga dolgo objokovale njegove zale tri hčere: Kaša, Teuta i Libuša; dolgo so njihove solzice inokrile gomilo, klera je pepel blagoga očeta pokrivala. Lepo duhteče rožice so mu krog spominka, ki so mu ga hvaležni podložni postavili, nasadile, i dolgo so krasne vonjave obdavale isto okolico, kjer so dragoga očela, ljubljenega vlast-nika kosli trohnele.
Kaša naj starii hčer si je veliko umnost o poznanju raznih rastlin i zelišč pridobila. Znala je zdravila pripravljali i je nmogo dobroga s tim vedstvoni ljudstvu storila. Teula, nje mlajša sestra, je kaj dobro poznala dobrotljivo moč ognja. Učila je priprosti ljud tajatve rudnin, učila njih rabe; ona je blagostanje Cehov mnogo povikšala Nar mlajša Krekovih hčeri je bila Libuša; ali nje pogum, nje vednosti i znanja, nje ljudo-Ijubnost, koja je ljudoljubje njenih sester jako presegla, so jo pri ljudstvu tako povzdignule . da jo je po očelovoj smerti vojevodinjo izvolilo. Kaša i Teuta ste si so/idale na gorah prebivališča, i ju po svojem imenu zvale. Libuša pa, vladarka, da grud Višegrad, ki ga je bil že uinerli oče Krok sozidal, olepšati i popraviti; u terdnjavo ga je prenaredila, ker pred so bile tu le lesene hišice z geruiovjein i resjem ograjene. Ta poprava se je zgodilo leta 714 pri nastopu vladarslva ove vojevodinje. 1 tu na Višegradu je krepko ljudstvo, Cehe, modro vladala. Kaša nje sestra si je moža uzela Bivoga, kleri je bil neverjetne moči. Enkrat je zasledil divjega prasca na hribu; tega ujame, ga vsemu hranjenjuukljub,
čez rame verže, i živoga u Libiu prilira, da bi pokazal svojo neznano moč i svoj pogum. — Kaša je sestri Libuši veliko zlala i srebra na Višegrad pošiljala u kov zlatoga i srebernoga denara. Te rude se je v njenoj lastnini veliko izkopalo.
Ali modra i mirna vlada Libuše veliko vladikom ni všeč bila. Vajeni so bili se vedno borili i zarad toga so vedno le po boju hrepeneli. Želeli so rajše moža vladarja imeti, da bi ž njim u bilve hiteli i z. mečem si dežele pridobili. Tada so se namenili, Libušo pregovoriti, jednoga zmed domačih plemenitašev si moža vzeti, da bi potem sdruženo močjo deželo gospodarila. Kmalo se naključi Libuši, da mora željem Ijuda ustreči. Dva vladika se zarad kos prostora ob svojih gradili^spreta, i oba predpoložista Libuši to reč u presodbo. Pravično je Libuša razsodila i vladika, ki je pravico na svojej strani imeli mislil, se jako razserdi zoper Libušo i ji zlo nameni. Več druzih sovladikov k nevolji zoper njo pripravi. Ali Libuši, pogumni i u tacih rečeh posebno bistrovidni vladarkinji, ne odide nevarnost, ki ji proti, tada jame pregledovati, kako bi bilo tomu pomagali moč. Zdaj se je spomnila, da je u vasi Sladic vladika, imenom Premisel, scer reven, pa pravi junak i ljudomiloga serca. Poznala ga je že od mladih nog, ker sla se namreč u Budečkoj šoli, kojo je bil rajni Krok osnoval, skup učila. Dobro ji je bilo znano, da bistroumni, junački Premisel si zemljišče sam orje, da na obernjenom drevu (plugu)^ pičlo hrano uživa. Toga si tada modra Libuša družilelja i branitelja Cehov izvoU. Po dobrom premisleku skliče lela 722 slavjanska knesrinja svoje ljudstvo i naj znameniliše vladike, ler jih ovako nagovori: »Drago mi ljudstvo Češko! Sklenula je tvoja kne-ginja, goreča neskončne ljubezni do tebe, tvojim željam ustreči, lada si je druga i tebi vladara izvolila. Mož je moder i junački, ki obdeluje samoročno dobrave, čeravno je vladika; zna krepko meč sukati i postavil bo sovragom močno jez. Naj se podajo tri vladiki u Stadic, i listoma moža, ki ga na poiju najdo oravšega, kleri delo dokončajo plug"preverne i na "njem pičlo hrano uživa; toga naj s vsoj častjoj svojega vojevoda i družitelja Libuše sprejmejo, li naj vlada z mano čez vse drago ljudstvo Češko!"
Veselo je ljud poslušal ovi govor Libuše. Koj se tri vladiki na pot podajo presrečnomu možu, ki ga je takova čast zadela, mu jo naznanili i ga povabili na knezeški prestol Višegradski.
Ko so se oravšcmu poslanci Libuše bližali jih Premisel pohlevno popila, kaj da/žele. Zdaj reče jedan uniina: Glejte mize! ta je, na kleroj buduči Češki vladar pičlo hrano uživa, nujle! pozdravimo ga vojevoda českoga, i peljimo ga k slavnoj kneginji na Višegrad. Store. Razodenejo mu" namen prihoda svojega i želje kneginje slavjanske. Ni se nič obotavljal Premisel, odjarmi junce i odrine s poslanci do kneginje češke. Zavidili so mu vladiki nenadno časi i marsikdo si želi njegovo meslo. Večda je radostno ljudstvo poslancev čakalo, zbrano na Višegra-du. Z velikoni veseljem jih je lada prid.se sprejelo, i novoga vladarja serčno pozdravilo.
Leta 723 je bil češki narod se že mnogo pobrojil. Libuša, ljubezni goreča vladarkinja, bi ga rada celoga u svojej bližnjej okolici imela; lada sklene, o bregih "Veltave blizo Višegrada mesto utemljiti. Gosli gojzdi so redili o tistoj dobi mnogo zverine u istoj okolici. Voje-
vodinja pošlje tri vladike u kraj, kjer se dan današnji polok Bruska u Vellavo izliva. Taino, jim pravi, boste našli moža, ki nekaj opravlja. Pitajte ga, sto dela, i mi povejte. Odrinejo veseli vladiki na omenjeni kraj, i res najdejo moža, ki se trudi samotni hišici uhod postaviti. Po-baro ga: »Šlo radile'?" Odvede jim: »prag."
Sada se poslani vernejo i naznane Libuši, kar so vidili i culi. Vesela Libuša reče: Tako je; »Prag« naj se mesto upolom zove, naj bo uhod, skozi kteroga boste k sercu mojemu pot našli.
Neizrekljiva radost preuzame ljudstvo, i ljubezen do modre i dobrotne kneginje se še više ulerdi. Gojzd se posekuje, močvirnati prostori se posipajo, dolinice poravnavajo iepe hiše se bolj i bolj uzdigava-jo. Vedno veča je bila množica naselnikov, i kmalo se je sozidalo znamenito mesto. Naudihnjena Libuša prerokuje mnogo od prihodnje imeni-losli drugoga mesta. Kar je pa prerokovala, se je natanko spolnilo o poznejšoj dobi. Kmalo je lerdno slalo — slavno znano slavjansko mesto — Praga.	Pivčan.
Kako pisali slavenska imena?
Dobili smo nedavno od slovenskega domorodca iz Celovške dehantije prijatelski dopis, u kterem se tole bere:
»Naše ministerstvo, kteremu tudi sreča i blagor slovenskega naroda, pri sercu leži. izdaja deržavni in deželni zakonik, i vse druge ukaze tudi u slovenskem jeziku in u novem pravopisu; — dalej je visoko ministerstvo za bogočastje in uk zankazalo, da se imajo prihodnič vse knjige za slovenske šole u novem pravopisu tiskali; tudi smo u.časopisih brali, da se vis: ministerstvo zavolj tega graja, da se na Ceskem, Moravskem i Slovaškem bukve za kerščene, poročene in mertve ne „pi-šejo u češkem jeziku; ravno tako je gospod šolski svetovavec na Štajerskem, rojen Nemec, zapovedal, da naj se slovenska imena u slovenskem pravopisu pišejo; zadnič je vsakemu znano, da vse oblastnije duhovne in svetovne — vselej in povsod vlastna imena Italijanov po Italijansko, Francozov po francozko i. t. d. pišejo, brez da bi se kdo na tem spodtikal.
Naš gosp. dehant so nam pa — menda na svojo pest, proprio molu el aucloritate — vlastna imena u novem slovenskem pravopisu u farne knjige zapisovati prepovedali, ter pristavijo, »dass nur derjenige seinen Namen andert, der sich selner Abstaminung schamt."
Castito vredništvo bode gotovo bravcem »slov. Bčele" postreglo, ako svoje misli zaslran te reči javno razodene.
Odgovor vrednišvta. Znani Zacharias AVerner, nekdaj protestant , prestopi ali prav za prav se verne u katoljško cerkvo. S tim se u Berolinu hudo zameri: vse ga postrani gleda. Za tegadelj zapusli kraljevsko službo, ter se na Dunaj preseli.
Nekaj časa potem pride ludi Friedrich, Pruski kralj, na Dunaj. Werner poprosi, da bi mu dovoleno bilo, se svojemu kralju in gospodu
- so -
prikloniti, Friedrich lo dovoli. VVerner stopi pred kralja. Te ga pa nagovori: »AVie konnen Sie »ich wagen, eine Audienz bei mir anzusu-chen, Sie wissen ja, dass ich Niemanden leiden kann, der seine Keligion Avechselt." »Euer Majeslat! odgovori Werner, »ebendarum bin ich zur alten kalholischen Religion —der Keligion unserer Vater —zuriickgekehrt.«
Ravno tako čern mu obraz, ki se svojega naroda sramuje, svoj narod zapusti!
To je pa resnično i jasno kot beli dan, da so ljudi na sloven-skej zeiniji i s slovenskim imenom na vsako vižo slovenskega roda, da so rodjeni Slovenci. So clo lo se upamo dokazali, da so nemška imena, ki se najdejo po slovenskih pokrajinah, večidelj čisto slovenska imena prestavlena na nemški jezik. Uli poznamo nckdajnega »Tre-soglava«, ki je sedaj »Schiittelkopf ', nekdajnega »Pogačnik-a", ki je sedaj »\Veitzer«, — pred nekterimi dnemi je »Klagenfurler Zeilung>> nekega obtoženca, ki se po domače »Ceber« pravi, prekerslila u »Kdferbauer«; »Moser" je nekdaj bil slovensko »Blatnik«, „Schwarz" je bil slovenski »Černic« itd itd. —
Kdor je taj slovenska imena po nemško pisal ali jih še piše, to je tisti neverni, nehvaležni sin, ki se svoje matere sramuje, lo je tisti, »der sich seiner Abslammnng schamt«. Naj toraj svojo gerdo nevernost in pregreho spozna in zgreva, naj se verne k svojemu narodu, iz kterega se je po božjij volji rodil, naj taj tudi slovenska imena po slovensko piše!. Mi skoz i skoz poterdimo, kar naš Matija Majar u svojih »Pravilih" na strani 46 pravi:
»Piši slavenska imena vsigdar i uvsakom jeziku po slavensko.
Proti ovomu pravilu se prigovaraju sledeča:
1.	ako po slavensko i pravilno pišem, budu nekteri imena krivo čitali, postavim mesto: Cičečov, budu izgovorili: Zizekoff.
Vsaki narod piše v r jem pravopisu, ne gledeč na lo, ali budu ini narodi u njem čitati znali, ali se. Italijani pišu: Civita vecchia; Fran-cosi: Bordeaux, Chateauroux, vsaki po svojem, a ne: Tschi.wita \Ved-schi a, W ord o h, Schateruh. Pišimo dakle i mi Sla veni svoja imena po slavensko, a ktor jih hoče pravilno izgovarati, nek se našega pravopisa uči. Drugi narodi se moraju od nas učiti naša vlastna imena prav čitali , a ne mi od njih krivo nje pisati. Inače bi morali mi svoja imena pisati za Ilaliane po italiansko, za Francose po francosko, za Nemce po nemečko, kakor je sada, žalibože! kod il. Slovencov navada;
2.	eigene Namen haben keine Regel; vlastna imena neimaju pravila. —
Smuk črez verh! to bi se po pravici takole reči imelo: vlasln -na imaju pravila, pa krivo pišuči jih ne znaju. Dalje: ako nije pravi a. ako je svobodno pisati imena, kakor je komu drago, onda mora svobodno iiili jih i po slavensko i pravilno pisali;
3.	ako bi počeli slavenska imena, posebno imena osob, po slave, sko i pravilno pisati, bi se le h ko prigod ila nekaka smešnjava. —
Smešnjave ne bude, ako vsigdar pravilno i vsigdar jednako pišeš, nego ako pišeš nepravilno, sada u nemečkom, sada u italianskom, sada u starom sada u novom pravopisu. Ako se pa vendar še smešnjave bojiš, pa zapiši zraven prav pisanoga imena tisto še jedenkrat krivo, p. Ziv-kovič, Cičečov, i zraven; S chiffko\vi Isch, Tschischetschoff; pa naredi naj pred: Kozji herbet i potle, ako že mora biti, lake: K o z r i I Erbe th
Književnost.
l\ove pjesme. Pod tim naslovom bo izdal slavni ilirski pesnik P. Preradovič nove plodove svojega pesniškega duha. Da bodo izverstni, so nam njegovi »Pervenci« porok, ki so bili povsod s naj vecim na-dušenjem sprejeti. Gotovo smemo reči, da je g. Preradovič pervi pesnik v kolu jugoslavenskih pisateljev. Toliko več moramo to izdanje njegovih novih pesem radostjoj pozdraviti in naše rodoljubne čitatelje opo-menili, da si jih kolikor je mogoče hitro naročijo in se tako tudi v djanju podpornike slavenskega slovstva skažejo. Naročnina na to knjigo snese 30 kr. sr. in se odrajta, ko se knjiga dobi. *) Kdor deset naročnikov nabere, dobi jednajsto knjigopoveih. Ravno toliko veljajo tudi Per-venci; kdor pa obe knjigi vkup vzeme, jih dobi za 50 kr. sr. Naj nikdo priložnosti ne zamudi, si vkratkem tako krasnega dela naročiti. Kako krasne, proste in lahko razumljive da so njegove pesmi, se more iz tu ponatisnjenih viditi.
2.
Primorske
piesmice. 7. Na verh neba sunce sjaše, Na dnu mora biser sjajni, Medju suncem i biserom D i e v a sjaše i misljaše: »Visoko je žarko sunce, Duboko je drobni biser; Da sam ptica lastavica K suncu gore bi letjela, Da sam riba plivačica K biseru bi doplivala; Suncem bi se pozlatila A biserom nakitila, Pak bi draga svakom bila." — Dodje plica lastavica Pa djevojci govoraše: ,„Našlo tebi sunca zlato, Kad si zlato majke tvoje."' — Dodje riba plivačica I djevojci govoraše: „,Našto tebi drobni biser, Kad si biser dievojakah.'" — p i e s m a.
Prolietje evo nami se javlja, Narod se čisti, kriepko ozdravlja; Serce mu toplo igra i poje, Poje i šalje piesmice svoje: Budit čutjenja, k narodu ganut, Narodno m slasti želje nada'nut, Misli uresit narodnim rešim, Narodnost dignufz praha knebesim.
*) Vreduištvo slovenske bčele bo 17. serca rado naroČila sprejemalo in jih g. lzdatelju odrajtovalo.
Ptica pieva na grančici,
Na grančici na gianici
Sinjcg mora širokoga:
»Prieko mora ja polazim ,
Do tri dana i tri noči
Prieko mora neču doči." --
Plicu sluša mlada dieva ,
Ptiču sluša, ptici pieva:
,„Mahn' se toga, o ptičice !
Neiina grane ni grančice
Na širokom, sinjem moru ,
A slaba su tvoja krila;
Do tri dana i tri noči
Ti letjeti nečeš moči."' —
Dievu sluša mlada ptica,
Dievu sluša, dievi pieva:
»Zar nevidiš modri mostac,
Sto nad morem liik svoj stere:
Viernu ljubav nebo uzderži,
Kadjojkzemlji krila k Ionu!"'
P r o 1 i e t n a Prolietje evo nami se javlja, Nebo se čisti, zemlja ponavlja; Vielarce toplo duva kroz hvoje, Duva i šalje duhove svoje: Budit siemenje, pupove ganut, Mirisom sladkim cvietke nada' nut, Travu uresit zelenim rešim, Lepira dignul' z praha k nebesim.
Sunašce blago, blaženog zvanja, Malo po malo magle razganja; Sniega več neima, led se raztaplje, Svud u potocih žive su kaplje. Rosa počimlje padat na njive, Rosulje svuda proniču gljive. Prolietje evo nami se javlja, Nebo se čisti, zemlja ponavlja.
Bratinska sloga, blaženog zvanja, Malo po malo smutnje razganja, Omraze neima, gnjiev se raztaplje, Svuda u kervi žive su kaplje. Ljubav počimlje vladat nad svima, Ljubicah bratskih svuda več ima. Prolietje evo nami se javlja, Narod se čisti, kriepko ozdravlja.
Zmes.
*/Jnano je, da je Matica ilirska u Zagrebu vsa literarna družtva na slavjanski sbor povabila, pri kterem bi jezikoslovci sklenili, kaj je storiti, da bi se slavjanska narečja čelajbolj približovala in počasi sdružila. Najprej je na te poklic odgovorila »Narodna jednota Moravska u Berni (Brun)." Nar. jednota Moravska pravi, da je jo te poziv močno razveselil in da ona od tacega sbora mnogo dobrega za narod slavjanski pričakuje,— pa vendar mora ona s žalostnim sercem reči, da jej sedajne okol-nosti ne pripuste, na svoje stroške jezikoslovce na te sbor poslati. Narodna jednota pa upa, da bode pozdaj u slanu nekoga oznaniti, ki se bode u njenjem imenu pri tem posvetovanju udeležil. Zadnič pa nasve-tuje, da bi naj vsa slavjanska družtva poseben, samo za to reč namenjen časopis izdajala. — Gotovo blažna misel, osnovati časopis, ki bi samo od tega govoril, kako se naj slavjanska narečja složi-jo, ki bi tudi pisan bil u tistem književnem jeziku za vse Slavjane!
*	»Narodne novine" sopet oznanijo nektere nove članove iz Slovenskega, ki .so družtvu za povestnicu jugoslavensku pristopili: gospodi iz Celja u Štajerskoj: Igriacio Orožen, župni vikar; dr. Janko Vožnjak vodja glavne šole; — Jernej Franci, začasni gimn. učilelj; — Franjo Hrašovič, avškultant kod deželne sodnije. — Kedaj kej bodemo koga iz druzih slovenskih pokrajin brali'?
*	Naj višja sodnija na Dunaju je deželnej nadsodnii u Temešvaru zaukazala, da bi se vselej serbskega jezika poslužila , kedar stranke svoje pisma vložijo u serbskem jeziku. Zraven je tudi pristavila, da hoče najvišja sodnija tudi poskerbeti, da za Temešvarsko nadsodnijo dobi take svetovavce, ki serbski jezik znajo. — Veselo je gledati, kako lepo in skerbno višje oblastnije ednakopravnost jezikov spoštujejo. Upamo, da bode najvišja sodnija milostno pogledala tudi na nas Slovence, ki imajo, žalibože! še marsikterokrat priložnost se pritožiti, da se š njimi zastran jezika postavno vselej ne ravna. Vemo, da so nekteri gospodi na Dunaju ko svetovavei pri najvišjej sodnii, ki dobro vejo, kako se slovenščini godi; slišimo, da se ti gospodi za slovensko stvar krepko potegujejo. Bog jim plačaj njih trude,-in gotovo tudi narod svojih prijateljev pozabil ne bode! —
*	Veselo je čitati po raznih novinah, kako sbirka za češko gledališče u Pragu lepo napreduje in od dnu do dnu rasti. U treh nedelah 8e je podpisalo za to lepo reč več ko 11.000 rajnišev! Se le nektere niesece se sbira, in že je ukupej več ko 70.000 rajn. sr.! Ne samo po Češkem so Slavjani vneti za to narodno napravo, tudi na Dunaju, clo u Milanu, ja u Londinu se sbira, se jasno sveti slavjanska ljubav in vzajemnost. Slavni odbor, ki je za to reč u Pragu bil izvoljen, se trudi in dela na vso moč , da bi ta imenitna reč srečno od rok šla; — za to je po vsih kronovinah naše carevine postavil nektere iskrene domorodce in vlasteiice, ki naj denarje za te namen sbirajo in o svojem času u Prag pošlejo. Za Štajersko je izvoljen gosp. dr. Zaruba u Gradcu, za Koroško gosp. dr. Holeček u Celovcu: oba jednoglasno »per acclamationem.« Vse se može, če se s':!e bratsko slože! —
^ * Ni še dolgo, kar se je začelo u ilirskih novinah in knjigah e s rožičem to je: e različno in nekako čudno pisati, postavim, »Nijemci," »lijetopis", »viera« , itd. in skoraj vsaki pisatelj je pisal drugači. To bi bila velika nesreča za slavjansko književnost in slavjansko slogo. Cirilica iina za visoki e svoje pisme, — tudi latinica ga iina, namreč: e; zakaj bi ga iz latinice hoteli iztrebiti? Tudi tej nesreči in škodi je naš slavni gospod minister uka, grof Leo Thun, konec storil. Zakaj on je te dni ukaz izdal, da se ima u vsih knjigah za ilirske šole porabiti ravno tisti ilirski jezik, u kterein je deržavni zakonik za Hervatsko in Slavonsko pisan razun tega, da se mesto: ie, ije u besedah: »miesto," »viera,« »Nijeniec« itd. pise vselej in vsigdar e s rožičem: e. — Tako koračimo Slavjani korak za korakom k slogi slavjanskej! Hvala in slava vsem, ki k temu žlahtnemu namenu pomagajo! Živio! —
*	Koroška kronovina šteje med svojimi prebivavci več ko tretjino Slovencev. Koroška u vsih rečeh prav veselo napreduje. K temu mnogo pomagajo družtva, ki so za marsiktere namene osnovana. Imamo: pllislorisher Verein,« »Industrie Vere in,« ,.Museum,« »Landvvirthschafts-gesellchaft", »Musikverein« itd. Vsa ta družtva,.ako ravno za celo koroško, — taj za nemško in tudi slovensko stran napravljena — so se dosedaj obnašala ko družtva za terdo nemško kronovino. Morebiti da bode za naprej kej drugači. »Historischer Verein« je že začel se tudi pomalo Slovencev spominjati, za to se imamo zahvaliti pri visoko učenem in slovečem vodju gosp. Baron Ankershofen: pravica je temu gospodu čez vse. Bog daj, da bi tudi druge družtva začele spoznovati, da so koroška to je: nemško — slovenska družtva. Za tega delj sem postavimo, kar .»Novice« u listu 29. pravijo: »Želeli bi vunder, da bi se postave družbe za zemljoznanstvo in rudarstvo, ktere razodevajo namen in opravilslvo te družbe, in prihodnjič razgla-sovani družbini spisi ludi v domačim jeziku na znanje dajali, ker je misliti, da bi znal tudi kakošen bolj premožen mož v družbo stopiti, ki nemškega jezika ne razume, in če tudi kakošno nemško besedo zna, vunder v nemškim jeziku razglašenih postav ne razume in ne ve, kaj se pravi »geogn os tis ch," »in o nt a n is t is ch »technisch,« »comrnerzicll,'5 »literarisch,« i. t. d. To so pa Ie naše misli, kterih odboru ne vrivamo, in jih le v prid družbi razode-nemo, ker smo prepričani, da pri nas nobena družba ne more na terdnih nogah stati, ali saj ne ob čn o koristna biti, dokler je le
— (»O -
enostranska, namreč dokler dela in piše le edino samo za tiste, ki nemško znajo. Od tod mende izvira tisto hiranje nekterih družb, zoper ktero se sliši mnogokrat tožiti, ker so le nemške poloviearce, in ni prave narodske združene inoči. Ce se v deželi dva jezika govorita, delajmo tako, da bo za vse prav, da bo vsak vedil, kaj hočemo od njega. Marsikaka kaplica bo pritekla po tem h kaplici, in iz več kapljic bo izviral studenec, iz več studencov reka i. t. d. Vsi m razumljivi bomo vsiin vslregli. To sedaj ne tnore drugač biti; ljudstva so se zbudile in terjajo, da vsak jezik velja, ker je jezik le poni o če k, da se med sabo razumemo. Tudi čist Slovenec zna ti družbi prav koristen ud biti.«
M e <1 i pelin.
*	Edno dobro uro od Celovca proti severju stoji slaroslavna cerkev »Gospa sveta« (Maria Saal). Ni še trideset let, kar je u tej cerkvi se opravljalo vse lepo po slovensko. Alj prišli so gospodi, ki s to slavo u večnost pojdejo, da so se na vso moč prizadjali, svoj vlastni materni jezik preganjati in iztrebili, nekada sloveči slovenski kraj ponemčiti. U to lepo romarsko cerkov pride nedavno popotni duhovnik iz Sekovske škofije. Slišali smo, da je to bil slavni slovničar in slo-varničar gospod tehant Murko. U žagredu (sakristii) najde gosp. popotnik farno knjigo za oklice, oznanila itd., ter pisano vse po nemško, ako ravno se pri zgodnej maši po slovensko pridiga in oznanuje. Vzeme na to svinčnik in zapiše u knjigo po slovensko: »Zanaprej sloveji-sko pišite, alj kar niste vredni slovenski kruh jesti." Želeli b? da bi bil popotni gospod še več slovenskih far obiskal in ravno te rezne in resne besede u inarsiktere nemške knjige zapisal! —
*	Posmehovanja vredno je bilo gledati nad gostilnicami na Koroškem francozke ali italianske nadpise: »Hotel," »Lokanda," in kozel ve, kaj še. Vendar te hiše slišijo osebujnikom (privatnikom), ti delajo, kar hočejo, naj pišejo po kinezko. — Alj žalostno je viditi, da tudi uradnije tako nekako čudno ravnajo Se sedaj vidiš potne liste, »Meldzettel," prenočne liste,"glavnice u nekterih zapisnikih nemško in taliansko na Koroškem tiskane. Naj jih tiskaj« u vsih jezikih, — le deželni ednako-pravni—slovenski jezik ne sme zraven menjkati. Veselilo je nas te dni brati, kar je žandarmerijski tukajšni povelnik gospodu tiskarju pisal: »Statt deutsch und italienisch ist deutsch und slovenisch zu drucken." Slava mu! Priporočimo drugim oblastnijam postavo narodne jednakopravnosti po izgledu žandarmerije spoštovati in spolnovati: Zandarmerija ima nad svojimi stanovališci u slovenskih krajih slovenske in nemške napise, — žandartnerija ima u svojih zapisnikih nemške in slovenske glavnice. —
*	Kar tukaj iz prijatelskega dopisa ponatisnuti damo, nema namena koga hvalizati ali komu se prilizovali, temoč ima le samo te namen, našim bravcom povedati, kako lepo se je začelo šolstvo na Koroškem razvijati, in kak sladek sad sčasom pričakovati sinemo, če tako naprej poj-de. Vemo, da bode Slovence veselilo, tole slišati: »S velikim veseljem in zadovolnim sercom Vam naznanim, da je letos u Maleškoj šoli u drugem polletju več kakor u pervetn učencov, kteri redno šolo obiskujejo, šolski nauk pazljivo pošlušajo in se prav lepo in spodobno obnašajo. Kar
jaz spoznam in vetn, je k temu veliko pripomoglo to, da so šolski gvetovavec, gosp. Rudinaš, našo šolo obiskali; njih ljubeznjivosf, prijaznost in dobrotliivost ie stariše in otroke za šolo vnela in snodbodla. Tudi gosp. fajmušter Mišic si veliko prizadevajo, starše pri vsih priložnostih prepričati, kako pol-rebna da je šola za nevedno mladino, za ljube otročiče, da se poduče u vsih potrebnih in koristnih rečeh. Veči del kmetov u našej fari spozna potrebo in korist šolskega poduka; tudi so začeli slovenski jezik bolj poštovati in štiinati, ker vidijo in slišijo, kako otročiči gladko slovensko berejo, mnogo dobrega in novega doma pripovedujejo, kar so u šoli se naučili, in tako serca staršev za šolo vnemajo. Upam s božjo pomočjo pri šolah vse lepo uravnano viditi in tudi za šolske učenike lepše solnce sijali." —
Srečna fara, srečna županija, kjer gospodi duhovniki, ueeniki in farmani za svojo šolo tako lepo in marljivo skerbijo, kakor u S teb ni pri Bekštanju: kar človek seje, bode žel! —
*	Kar so se začele šole po Slovenskem plujega duha otresovati in boli domorodno, bolj po slovensko se obnašati: se otroci u ednem letu več nauče, kot poprej u 5 — 6 letih. Prašajle učenike, prašajte stariše in učence, prašajte šolske oglede in svetovavce! '"a šole bi še hilrej in ložej napredovale, ki bi nam ne manjka'o dobrih šolskih knjig. Pro so Ter-žaške šolske knjisre vse hvale vredne: vendar novemu in krepkemu duhu, ki tudi u šolskih zadevah veje, kakor tudi novim potrebam niso bile več primerne. Zato vsim prijateljem slovenskih otaočič in šol veselo novico oznanimo, da je nova šolska knjiga: »Malo berilo za perve šole" na Dunaju že tiskana, da se bode mesca septembra razposlala in že prihodnje leto u slov. šole upeljala. Svitli knjezoškof Lavantinski A. Slomšek so to berilo složili in ministerstvu predložili. Veseli se mila Slovenija, da bodeš imela šolske bukve, ki se sinejo meriti s najboljšimi šolskimi knjigami; saj poznaš že davno slavnega pisatelja: on zna prav po otroško in ljubeznivo pisati, on zna vse svoje spise s keršanskim in pobožnim duhom prešiniti in napolniti, on zna naj imenitnejše in koristnejše reči prav kratkočasno tako rekoč igraje prednašati in učiti. Veseli se mila Slovenija: bodeŠ imela knjige, ki bodo pamet tvoje mladine razbistrile, njena serca požlahtnile, njeno voljo k dobremu spodbadale! —
*	Vsi slavjanski časopisi sedaj na koncu šolskega leta oznanujejo, kako je slavjanščina u minulem šolskem letu u šolah napredovala. Tudi »Ljublanski časnik" je popisal slovesnost, s kteroj se je šolsko leto u Ljublani končalo; veliko besed je on imel za tisto' slovesnost, ki bode po mislih Casnikovega vredništva u sercih vsih, ki so priča bili, vesel spomin ohranila; — pa le besedice ni imel za slovenščino , da bi svojem bravcem povedal, kako kej slovenščina na Ljuhlanskih šolah napreduje. Morebiti da kej veselega povedati nema'? Ce je pa temu taka, odkod to? Moramo taj mi naznaniti, kako se slovenščini u Ljubi šolah godi. Častite gospe nune, kakor je že bilo večkrat pohvalen«, so prave do-morodke, one čislajo in učijo iskreno in postavno slovenski jezik. U nemških šolah učencev je, kakor je bilo nekdaj in vselej, vse po starem in po nemško. Od latinških šol pa slišimo vesele glase: djaki se prav pridno uče ne samo slovenski, temuč tudi ilirski, češki in ruski jezik; — se ve, da ne u šoli temoč dotna iz vlastnega nagona in prida. Le škoda, da jim pripomočkov zmanjka, se u slavjanskih narečjih izo-
braževati. U ti namen so hoteli nekteri djaci vsak mesec kej plačati, da bi si lako sčasom slavjansko knjigovno osnovali; čast. gosp K as te lic je obljubil, celo svojo imenitno knjigovno učencom darovali; — alj vendar učencem se ni dovolilo, knjigovno napraviti! Ministerski načert za uravnavo gimnazij priporočuje knjigovne kot pot in sredstvo za izobra-ženje učencov! Dobro bi bilo, da bi Ljublanske šole in to reč gimna-zialni inšpektor, gosp. Riegler pri svojem obiskovanju enmalo prerešetal! —
* Potrebno se nam zdi na koncu šolskega Iela oznanili, kako seje slovenščina na Celovških šolah lelas obnašala. Prav radi to storimo, ker zamorento prav vesele reči povedali.
U duhovŠnici čast. gosp. špiritual, Franjo Zorčič, celo leto vsak teden po dve uri slovenski jezik teorično in praktično prednaša in s takim dobrim uspehom, da bode ravno lelas terd Nemec za kaplana na slovensko faro postavljen, ki se je u kratkem času slovenski jezik iz-verstno naučil. Imamo mnogo gospodov bogoslovcov, ki dobro znajo ilirsko, češko in rusko. Sploh u duhovšniei veje prav dontorodni, slavjanski to je: pobožni duh. Duhovšniška knjigovna že šteje blizo 600 knjig u vsih slavjanskih narečjih. Leta 1846 sta jo gosp. Majar in Košar izbudila! —
Latinske šole u Celovcu štejejo 286 učencov, med njimi se je 150 učencov slovenski jezik učilo, 95 rojenih Slovencov in 55 rojenih Nern-cov, in vsi tako pridno in dobro, da nted vsimi nobeden ni dobil slabe klase. Učil je slovenski naš slavni A n t on J a n e ži č; in ko je on bil na Dunaj odšel, so naš preinilostljivi gospod knjezoškof dovoljiti blagovolili, da sta ga gospoda bogoslovca 4. leta: gosp. Z um per in Ferčnik nadomeslovala. — Naši časliti bravci bodo se še spomnili na darila, ki so jih nas ljubleni šolski svelovavec, gospod Rudmaš, obljubili tistim dijakom, kteri na koncu šolskega leta kak lep sostavek u ilirskem jeziku napravijo in kirilico berejo in pišejo. 12 učencov se je za to skušnjo, ki se je posebaj deržala, oglasilo. Sostavek, ki ga je gosp. Zumper za nalogo napovedal: »šlo je slavjanska uzajemnost? jeli potrebna'? i kako ju četno doseči'?" so nekteri s kirilico napisali, vsi pa izverstno sostavili. Ilirska slovnica in ilirske pripovesti so šle, ko bi rezal, in „Vukov novi savet", ki ga prej nobeden učenec ni vidil, so nekteri tako gladko in lepo čitali in poslovenili, ko bi bili rodjeni Rusi ali Serblji. Razdelili so gosp. Rudmaš 8 daril: 2 po 10 fl. 3 po 5 fl. in 3 po 3 fl. srebra u dvajseticah in lepih mošnicah. Veseli se tnali Slava, ki tako pridne in iskrene sinove šteješ! —
Tudi slovenski šolski pripravniki so se letaš pervokrat v slovenskem jeziku podučevali. Bilo je jih 8. Tih poprej nobeden ni znal slovensko brati, sedaj pa znajo lepo slovensko brati, slovensko slovnico, slovenske spise u vsakdajnem živlenju potrebne spisovati, znajo slovenske umetalne (tehničke) besede, ki jih je pri kersanskem nauku, pri slov. slovnici , pri Iepopisanju in številoslovju treba. Kako lehko se bode tim uče-nikom zanaprej godilo, kako lepo jih bode slovenska mladina zastopila! Brez tega nauka bi pa morali slovenščino ali prav za prav nemščino lomiti, da se Bogu vsmili. Tri med pripravniki so tudi od gosp. Rud-maša njim obljublene darila dobili. Upamo, da bodo ti mladenči prav sloveči učeniki postali: le naprej po potu, ki ste ga ravno nastopili! —
U nemških šolah še tudi letaš od slovenščine ni bilo glasa, ako ravno je mnogo učencov ki nemško ne znajo. Ali slišimo, da se bode to prihodno leto bolje poravnalo, in da se bode u novo napravljenej realki i slovenski jezik učil. Ministerski načert za uravnavo realk pravi, da je u realkih materni jezik za vse učence obligalnf predmet: slovenščina bode taj za Slovence u realki zapovedan predmet. Kar slišimo, smemo pričakovati, da se bodo tudi Nemci radi slovensko učili: slov. jezik je za kupce, obertnike in rokodelce, če ne neobhodno potreben, saj gotovo jako koristen. —
Slednič pa še hvalno spomenemo visoko vrednih gosp Ursulinarc, ki so tudi letaš 12 deklic slovensko podučevale. Pri skušnji so deklice pokazale, da znajo lepo slovensko brali in pisati, slov. slovnico in slov. spi-sovnik. Slava brumnim nunam! Naj bi druge šole po njih se ravnale! —-
Tako možko in veselo taj slovenščina u Celovških šolah napreduje. Kako je pa drugod? kako je u latinskih šolah naše Slovenije? Lepo prosimo, da nam iz vsakega mesta kak domorodec to resnično popiše,— mi bodemo radi vse u Bčeli oznanili. Prosimo! —
* Naj imenitnejšo in naj veselejšo novico pa na koncu donešnega lista: »družtvo za izdajanje in razširjevanje dobrih bukev za Slovence je osnovano." Povabilo, k temu družtvu pristopiti, in postave tega družtva, prinesemo u prihodnjem svezku. * Vendar se ne moremo zderžati, že dones razglasiti, kar so presvitli Lavantinski knje-zoškof, gospod Anton Slomšek, te dni zaslran tega druživa nekemu gospodu u Celovec pisali. Lepo prosimo, da nam prečastiti gospod to za zlo ne vzemejo! »Veseli me, pišejo gosp: knjezoškof, da družtvo, ki sem ga že pred sedmimi leti osnovati mislil, pa ne mogel, se spet izbujati in oživljati vidim. Da pa moje veselje tudi sadja obrodi, podlago in temelj temu družtvu s tim podložim, da pet sto rajnišev u bankovcih temu družtvu darujem. Kakor hitro družtvo u živlenje stopi, bodem te svoj dar družtvenemu odboru izročil. Zraven pa še tudi obljubim, za družtvo delali in ga podpirati, kolikor zamorem." — Raduj s Slovenija mila in slavo poj takemu domorodcu!
S mesnice.
*	Kada se krunlsal car Maksimilian I., zidovi (judi) pozdravljajuči ga nastupanjem na prestol, podnesu mu jednu cejnicu zlatnih jajc. On primi cejnicu s jajci, njih pa zapovedi berzo staviti pod stražu. Revni izrae-litjani u ovakovoj nenadnoj svojoj nesreči, molili su samo toliko, da jim se pove pričina, zakaj je to tako š njimi učinjeno. Na to je rekel cesar, da jim se odgovori: Mudrost to zapoveda, da se take kokoške, koje nose tako dobra jajca, ne puščaju letali po polju, temoč jih slavili pod najostreju stražu.
*	Kada je prišel Omer paša nekada u Bosnu, dodje u hiša Bojča, i je tu služil neko vreme. Ovaj gospodar nije znal, da če ondašnji njegov sluga biti današnji Omer paša, ter ga je dosta tverdo deržal. Sada pak došavši Omer paša u Banju luku prašal je za hišu Bojča, ter ne-našavši svojega staroga gospodara, temoč njegovoga sina, ga popraša, ali se spomene, kada je on tukaj služil? ali se i toga spomene, kada ga jje njegov otec tukal? Ovi reče »ne",— no Omer paša pristavi: »ako se ti ne ^spomeneš, ja se spomenem, i znam mnogo bolje tuci." On potegne mošn^j i dade Alij Bojču 10, majci mu 5, a sestri isto 5 zlatov.
Darila za dijaško knji>ovno u C elovcu
1.	Častitljiva gospoda fajmoštra: Balant Lesjak u Dvoru in Jakop Sivic u Lipi sta, poslala 18 svezkov knjig raznega zaderžaja. Poslavim: »Glasi iz Žeravinske dubrave" od Stanka Vraza, njegove »narodne pesni,« »Zagrebački koltndar« i mnogo drugih koristnih knjig.
2.	Čast. gospod Rudmaš, c. k. šolski svetovavec so darovali 17 svezkov debelih čeških knjig večidel od matice češke u Pragu izdanih.
3.	Čast. gospodi bogoslovci u čeških Budejovicih (Budvveis) so že drugič poslali več kot 20 svezkov čeških knjig in u pismu še pristavili, da so se ove knjige na nos na vrat u Pragu sobrale in da smemo mesca Oktobra ali Novembra še več knjig očakovati.
4.	Čast. gospod P. Placid Javomik, član matice češke in ilirske, je obljubil vse svoje od goraj imenovanih matic prejete knjige najprej ko bode mogoče poslali tudi je te domorodec in slavni slov. pisatelj, kteremu pa žalibog! sedajne okoljnosti spisovati ne dopuste, ponudil dovoljiti, da se naj vsi od njega tirna malicama plačani denarji na ime dijaške knjigovne u Celovcu prepišejo, in da tako ova knjigovna,*če lo doplača, kar še po postavah menjka, član teh matic postane. Živili vsi dobrotniki in podpiratelji slovenske mladine in književnosti! —
Lepa prošnja.
Od več strani sem že slišal, da p. n. naročniki »Slov. Bčele* »erčno želijo, da bi se u »Bčeli« saj slovenska slran Koroške dežele popisovala. Sklenul sem taj od novega leta 1852, ako mi Bog zdravje da, u »Bčeli« slovensko Koroško stran popisovati. Že sem nabral k temu cilu in koncu mnogo reči; pa vendar vidim, da sem za to obširno delo in nalogo sam preslab, posebno kar slovenska imena vesi, gradičev, potokov, gor, hribov in goric zadene. Prosim taj najiskrenejše domorodce, da bi me pri tej važnej nalogi podpirali in mi slovenska imena gorej imenovanih predmetov, kakor tudi narodne pripovesti ali čudne in imenitne dogodbe svoje okolice poslali. Vsiin posebaj pisati in jih prositi nemam časa, za to vse ukupaj tukaj lepo poprosim in dehantije lakole razdelim med naj perve naše domorodce: Dehantijo Kanalsko naj popišejo gg. na Višarjih, — slovensko Žilo gosp. Matija Majar, Kravcar in Kanduč, — deh. Belaško gg. Valentinič, Lukanc in Viaele; — deh. Rožeško gg. Lesjak, Ferčnik in Zumper ; — deh. Kapelsko, gg. Milar, Radičnik in Somer; — deh. Tinjsko gg. Serčnik, Tavžic in Černic; deh. Velikovsko gg. Bruk, Hladnik in Florianšic; — deh. Doberlovesko gg. Meglic, Milar u kapli in„Wolf; — deh. 1'libersko gg. Reš in Kasl; — deli. št. Andraško: gg. Sluet in Sevnik.
Prosim za odpuščanje, da se prederznem imenovane prečastite gospode nadlegovali: vse, kar se mi pošle, bodem hvaležno sprejel in lepo porabil. S Bogom!	,
Celovec, 10. avgusta 1851.	And. Einšpieler.
Odgovorni izdatel in tiskar; Ferd. žl. Kleinmajr v Celovcu.