UtiOVNO ŽIVLJENJE
Lfl
VIDA t SPIRITUAL
V IMENU BOŽJEM ZAČENJAMO XIX. LETNIK “DUHOVNEGA ŽIVLJENJA", KI NAJ TUDI V IZREDNEM SVETEM LETU 1951 SLUŽI DUHOVNEMU POGLOBLJENJU VSEH PO ŠIRNEM SVETU RAZKROPLJENIH ROJAKOV. NAŠ DRAGI NADPASTIR. LJUBLJANSKI ŠKOF DR. GREGORIJ ROŽMAN NAS RO KOT SKUPNI DUHOVNI OČE VODIL K BOGU PO MARIJI; NAŠI BOGOSLOVNI PROFESORJI NAM BODO ODKRIVALI BOŽJE RESNICE PRAVI OBRAZ. BOŽJE VOLJE BLAGI UKAZ. PISATELJI IN PESNIKI NAM BODO SLIKALI NADNARAVNE VREDNOTE V DEJANSKEM ŽIVLJENJU POSAMEZNIKA. DRUŽINE, NARODA IN ČLOVEŠTVA. “DUHOVNO ŽIVLJENJE" NAS BO IZ MESECA V MESEC VEZALO Z DUHOVNIM ŽIVLJENJEM KATOLIČANOV V SVETU IN NAŠIH ROJAKOV DOMA IN V IZSELJENSTVU. OČETJE IN MATERE. FANTJE IN DEKLETA BODO IMELI SVOJ POSEBEN KOT, ZLASTI PA OTROCI. KI JIM BO “DUHOVNO ŽIVLJENJE" V SVOJI NEIZMERNI LJUBEZNI DO NJIH ŽRTVOVALO DEL SAMEGA SEBE — ZA NJIH POSEBEN LISTIČ "BOŽJE STEZICE". “KATOLIŠKI MISIJONI" BODO OSTALI TO KOT SO: GLASILO RASTI CERKVE, ZLASTI NAŠEGA SLOVENSKEGA DELEŽA PRI NJEJ. VZHODNEMU VPRAŠANJU IN BARAGOVI BEATIFIKACIJI BODO POSVEČALI ŠE POSEBNO POZORNOST. OPREMO LISTA JE ZA LETOS PREVZEL ARHITEKT VLADIMIR MAZI, KATEREGA ZASLUGA JE, DA BO DRAGOCENA VSEBINA PREDLOŽENA TUDI V DRAGOCENO LEPI POSODI. — NAJ DOBRI BOG VSEMU DA SVOJ BLAGOSLOV!
JANUAR 19 5 1 XIX.
LETNIK
UVOD
V apostolski konstituciji, to se pravi v uradnem spisu, s katerim 'je papež Pij XII. razglasil versko resnico o Marijinem telesnem vnebovzetju, pravi sveti oče, da upa in pričakuje od te razglasitve obilo lepili in zveličavnih sadov: V srcih vernih kristjanov se bo vnela močnejša in gorečnejša pobožnost do Kraljice angelov in ljudi. Premišljevanje Marijinega življenja jih bo vedno bolj prepričevalo o tem, koliko je vredno življenje človeka, če spolnjuje voljo nebeškega Očeta. Današnje materialistično mišljenje človekovega življe-iiju ne ceni. Sami smo priče, koliko stotisočev, da milijonov človeških življenj nekateri voditelji narodov žrtvujejo, da bi dosegli svoje blazne cizje nadvlade nad drugimi narodi —
kakor da življenje ljudi sploh nima nobene vrednosti. Kdor ne veruje v večno življenje, ne more pravilno spoznati vrednosti človekovega telesnega in duhovnega življenja.
V Mariji, ki je bila z dušo in telesom v nebesa vzeta, spoznavamo, za kako visok in svet cilj je namenjen človek z dušo in telesom. Marijino telesno vnebovzet je nam je poroštvo, da bomo tudi mi nekoč s telesom v nebesih. Kakor je naš Odrešenik Jezus Kristus vstal od mrtvih in šel v nebesa, tako je tudi svojo .Mater Marijo vzel k sebi v nebesa, da ni treba njenemu telesu čakati do sodnega dne na vstajenje. Navdušenje, s katerim je katoliški svet sprejel razglasitev Marijinega vnebovzetja, je poživilo vero v vstajenje naših teles in nas zopet spomnilo na pomen in vrednost našega življenja, nam znova vzbudilo
— Desno: Indijska Marija
Kanadski Slovenci z Brezjansko Marijo in škofom Rožmanom.
spoštovanje do lastnega telesa In do teles drugih. To spoštovanje je močna hramba pred lahkomiselno in nasladno skrunitvijo lastnega in tujega telesa. Kakor Marijino je tudi bivše telo tempelj Svetega Duha, svetišče božje, določeno, da v rijem prebiva Bog v posvečujoči milosti.
Papeža v njegovem pričakovanju ne smemo razočarati. Leto Marijine s'ave, ki se je začelo prvega novembra 1950, moramo uporabiti za bolj podrobno premišljevanje Marijinega življenja, da se tudi mi še bolj vnamemo v pobožnosti do svoje nebeške Kraljice in sredi materialističnega mišljenja obnovimo v sebi živo vero v vrednost življenja, v ljubeznivo vodstvo božje previdnosti k cilju, za katerega smo ustvarjeni.
Pogosto prepevamo z vsem ogrijcm .Marijino pesem:	“Marija, skoz življenje voditi
srečno znaš.” Marija je res naljzvestcjša in •ntjspretnejša vodnica skoz življenja veselje in trpljenje. Obrije je doživela v največji meri. P veselju in trpljenju nam je dala tako lep in mikaven zgled, da sc marsikatere resnice naučimo in važna življenjska načela spoznamo, ki nam skozi terno trpljenja in skozi omamljivost veselja kažrijo pravo pot. Prijetno je in začuda lepo hoditi z Marijo skoz življenje!
Preden začnemo v “Duhovnem življenju" s premišljevanjem Marijinega zgleda, jo skupno prosimo potrebnih milosti, ki nam razsvetljujejo um in ogrejejo voljo: “Dovoli, da te hvalimo, o sveta Devica, daj nam moč zoper sovražnike svoje."
1. Z MATERJO SVETEGA VESELJA
V	veselju, sreči in miru se lahko živi. Zdi sc> da pri tem ni nobenih težkih vprašanj, dvomov in ugank. Ne potrebujemo vodnika, »e učitelja, ki bi nam moral mučna vprašanja: “zakaj Bog to dopušča?’’ razjasnjevati. Kar življenje veselja in sreče prinaša, vsak rad sprejme in uživa,to se razume. Pa vendar ni tako. Tudi za življenje v veselju in za uži-vnnje sreče na tem svetu, je treba modrosti, ki se je naučimo od Devic? najmodrejše.
V	sreči in veselju, v zdravju in blagostanju 6 ovek kaj rad pozabi, da so to DAROX 1 BOŽJE DOBROTE, in sebi, svoji spretnosti in sposobnosti pripisuje (o, kar se mu posreči; s svoj,Inii uspehi se baha, na nje zida in sebi zitupa. Boga več ne potrebuje; ničesar ni, za kar bi se mu zdelo potrebno Vsemogočnega orositi. Sam s seboj in s svojim stanjem je zadovoljen, nikomur ni hvaležnosti dolžan, ric ljudem, ne Bogu. Videz kaže, da morejo
brez Boga in njegovih zapovedi mirno in zadovoljno živeti. Toda, kako dolgo? Strcznenje je grenko, a zdravilno, če pride pravočasno. Č? pa spregledajo še le, kadar jim oči v smrti otemne, bodo v neutolažljivi bridkosti vzdihovali: “Mi nespametni smo zgrešili pot resnice in luč pravice nam ni svetila in sonce spoznanja nam ni vzhajalo. — Kaj nam je prevzetnost pomagala, ali bahanje z blagom, kaj nam "je prineslo?” (Modr 5, 4).
Zemeljska sreča je za mnoge začetek nepopravljive nesreče, za tiste, ki v minljivi sreči Boga zgube. “Kateri se Bogu odtegnejo, poginejo; vse pokonča, ki so mu nezvesti” (ps 72, 27). Kralj David je v 72. psalmu priznal, da ga je primer grešnikov, ki so v zdravju in izobilju živeli, lmdo motil in mu vsiljeval misel: “Torej se jaz zastonj trudim, ko skušam Gospodovo voljo vršiti, na me od vseli strani bridkosti in skrbi stiskajo.” Ko je pa videl njih konec, "kako so bili pokončani, hitro so izginili in poginili zavoljo svoje hudobije”, j«- spoznal, kako nevaren in kratkoviden je bil njegov dvom; ponižno prizna pred Bogom: “Nespameten sem bil in nisem razumel, kako živinče sem bil pred teboj.” če je izkušenega Davida motilo grešno okolje, se ne čudimo, če materialistično okolje danes mnoge, zlasti mlade, neizkušene, vabi v vrtinec uživanja in veseljačenja, da v njem pozabijo na Boga, na odgovornost in na več-
»ost. Svet še vedno vabi kakor je Modri v Mari Zavezi zapisal: "Pridite in uživajmo pričujoče dobrote, in hitro rabimo stvari še v mladosti. Napolnjujmo se z dragim vinom, naj nam ne odide časov cvet. Vročajmo se s cvetlicami, dokler ne zvrnejo . .. povsod puščajmo znamenja veselja’’ (Modr 2, (i—9). Mamljivo je tako vabilo in v naši naravi se nanj oglaša odmev poželenja in strasti.
O da, zelo, zelo potrebujemo v dneh sreče in veselja vodnico Marijo, Mater svetega veselja, da si z zmotnim in grešnim veseljem ne zamašimo studencev pravega in svetega veselja,
Marija je uživala čudovit MIH v duši in doživljala veselje v najvišji meri, “blagoslovljena med ženami”. V zunanjem življenju je pač poznala nemir: Herodovo zalezovanje, ki je hotel božje Dete umoriti, jo je gotovo vznemirjalo, nrav tako beg v neznano tujo deželo, a v duši nemira ni poznala. Brezmadežna spočeta, brez vsakega osebnega greha, ni imela nikdar nemirne vesti; vsaka njena misel, želja in beseda ter vsako dejanje je bilo v skladu z božjo voljo. Grenkega kesanja ni nikdar čutila, saj v njenem življenju ni bilo ničesar, kar naj bi obžalovala. Pomislimo, kakšen čudovit mir je bil v njeni duši — saj si ga niti predstavljati ne moremo. Nekoliko čutimo tak mir po dobri in skesani spovedi, ko se je po veljavni odvezi mir zopet naselil v naši duši. A to 'je mir po popravljeni žalitvi, ki mu je vedno primešana žalost nad storjenimi grehi. Kako blag in osrečujoč mora biti mir popolne brezgrešnosti, ki ga je doživljala Marija v svojem brezmadežnem Srcu!
VESELJ K v Marijini duši presega vse veselje, ki ga moremo mi kdaj doživeti. “Milosti polna" je, to zagotovilo ima po angelu od Boga. Mi samo upamo, da smo v milosti, božjega razodetja o tem nimamo, Marija pa ga je imela. Milost je vzrok duhovnega veselja, torej moremo o Mariji reči: veselja polna, ker je milosti polna. — In Marijino mate-i insko veselje! Kadar molimo veseli del rožnega venca, premišljujemo v prvih treh de-setkah njeno materinsko veselje. Tolikšno je bilo, da 'je vso hišo tete Elizabete napolnilo. Slika naše Marije Pomagaj je zato tako ljubka, mila in lepa, ker se je slikarju posebno dobro posrečilo izraziti na Marijinem obrazu njeno materinsko veselje. Le zatopite se nekoliko v njene svetle oči, v sladki smehljaj njenih ustnic, v njena od notranje sreče pordela lica. Saj nas je vsakokrat zalila tiha radost, kadar smo pokleknili pred njeno po-
dobo na Brezjah, čeprav smo prišli s težkimi skrbmi in žalostnim srcem k njej: ob njeni materinski sreči, kakor jo slika izraža, se je naša žalost ublažila, teža skrbi olajšala, lažje nam je postalo.
Kako je Marija srečo in veselje sprejela? Ob obisku Elizabete je zapela hvalnico: Mag-nifieat . . . Moja duša poveličuje Gospoda. V njo,, odkriva misli in čustva, ki ji napolnjujejo dušo. Kakšna so? Marija morda tedaj še ni poznala vseh odlik, s katerimi je liog dostojno pripravil mater svojemu Sinu, a kar ji je angel oznanil, to je spoznala: deviška Mati obljubljenega Odrešenika je: "Velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je sveto njegovo ime.” Zavedala se je edinstvenosti te odlike, videla v bodočnosti slavo, ki je bo ob svojem Sinu deležna od vseli, ki bodo verovali v Jezusa Odrešenika: "Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi". Marija sc svojih odlik veseli, pa ne v samozavestnem ponosu, ampak v ponižni hvaležnosti do Boga: “Moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Zakaj ozrl se:je na nizkost svoje dekle.” V vsakem veselju, v vsaki sreči, v nemotenem miru svoje čiste vesti je spoznala dobrotno ljubezen božjo. Zavedala se je, da teh odlik ni zaslužila, ampak da so le darovi božji. In je bila brezmejno hvaležna. Vsako veselje, ki ga je doživela, je pomnožilo njeno hvaležnost, je še močneje vnelo v njej ljubezen do Boga.
Z ljubeznijo se je zahvaljevala za vse izredne darove, ki jih je presvet« Trojica, vsaka božja oseba na svoj poseben način, delila njeni duši. Vse nanaša na Boga, vsako veselje ji dviga duha k Bogu, odkoder vsak dober dar prihaja. Hvaležnost ji je bila vir popolnega notranjega veselja.
Glejte, koliko se imamo učiti od Matere svetega veselja! Tudi y našem življenju velja: vsako veselje, vsak trenutek sreče, vsaka ura notranjega miru, je od Boga, je dar njegove ljubezni do nas. Za vsak dar bodimo hvaležni, vse nanašajmo na Boga, vsak prijeten in osrečujoč dogodek naj nam duha dvigne k Bogu v iskreni in topli hvaležnosti. — Ali se nismo v sreči, veselju in blagostanju, ko se nam je dobro godilo, marsikdaj prevzetovali? Napuh se je vzbujal v nas, kakor da smo vse te božje darove zaslužili, in je Bog le svojo dolžnost storil, ko nam jih je naklonil. Napuh na je smrt pravega veselja. Napuh vzbuja v nas nevoščljivost, da svojemu bližnjemu take radosti ne privoščimo, in če 'jo kdaj doživi, nas grize in boli, da je drogi več dobil ko mi in da je srečnejši od nas. S tem pa si pogasimo topli ogenj radosti v lastni duši. Ali ni med
KRVAVI NAGELJNOV CVET
Za Mali šmaren, tik pred začetkom šolskega leta, je vsa Zaplotnikova družina poromala k Mariji Pomagaj, Saj so šli vsako leto, sedaj pa ge s posebno prošnjo za Jožeta, ki bo šel ta teden v Ljubljano v težke.latinske gole.
Po kolenih so drsali okrog milostnega Marijinega oltarja. Vsi so imeli v mislih Jožeta.
Dva dni nato je stari Zaplotnik odpeljal sina v Ljubljano. Pustil ga jo pri svojem bratu v židovski ulici, odkoder je imel blizu na latinsko golo.
Leta so kar hitro tekla...
Prvo, drugo, tretje in četrto leto se je Jože V1'nil domov na počitnice zdrav na duši in telesu. Rad je hodil med svoje priljubljene domače trate in sinje planine.
Pete počitnice pa se je vrnil domov z znaki dušne bolezni. Ni hotel več ministrirati. Sivi Sospod pri fari so prvi opazili to spremembo. Opozorili so starše, pa je bilo že prepozno. Nič vec ni Jože pripovedoval, da bo’postal duhovnik. V cerkvi se je postavljal čisto zadaj pod Zvonikom in med povzdigovanjem je poklekal tamo na one koleno. Mati je s strahom opazovala sinovo spremembo. Ko je tisto jesen znova odhajal v Ljubljano, je dala prižgati na Brezjah najdebelejšo svečo.
Potem je šlo z Jožetom iz leta v leto na slapše. K Zaplotnikovim so z Jožetom prihajali na počitnice fantje sumljivega govorjenja m obnašanja. Shajali so se z drugimi okoliškimi študenti v poznih večernih urah.
Po maturi se je mladi Zaplotnik vrnil domov z rdečo kravato in rdečim nageljnom v gumbnici. Takrat je govoril že čisto drugače kot gospod na prižnici. Oznanjal je nove čase.
nami premalo odkritega veselja nad veseljem, ki ga uživajo naši sosedje, nagi bližnji? “Veselite se z veselimi!” je recept svetega Pavla za poninožitev lastnega veselja.
öe se od Marije naučimo spoznavati v vsakem veselju, v vsaki sreči, ki jo doživimo, darove ljubeznivega Očeta v nebesih, bomo še mnogo bolj veseli in doživljali globokejgo srečo. Ali še niste nikoli čutili, da duša vztrepeta v nepoznani radosti, kadar se zave, da sani večni Bog na nas misli, da. se Jezus sam zaniina za naše male boli in radosti? Dž, če to spoznamo in. se vsi srečni Bogu zahvaljujemo za vsak žarek sreče, se nam s tem v dugi veselje pomnoži in ostane trajno v nas tudi v času preizkušenj in trpljenja, če nam duša z Marijo Bogu hvalo prepeva, se v nas odpre studenec veselja. Tako trdijo vsi, ki s<> t° izkusili, pa tudi naga lastna izkušnja bo to potrdila. Hvaležnost in veselje sta v čudoviti odnosnosti med seboj. Veselje vzbuja hvaležnost do tistega, ki nam je veselje na-
Bogoslovja mu še nihče omeniti hi upal.
Zaplotnikova družina je tudi tisto leto romala na Brezje, toda prvič brez Jožeta. Ni imel časa iti. Moral je v Radovljico na nek \ažen sestanek. S solzami v očeh je rotila tisti Mali šmaren Zaplotnikovica nebeško Pomočnico, naj ji čuva sina pred vsem slabim.
Tisti večer je Joge povedal domačim, da gre čez nekaj dni na Dunaj, kjer bo nadaljeval svoje študije. Tako, da so sklenili na tistem važnem sestanku v Radovljici in on mora Ubogati.
In Jože je odšel.
, Vrnil se je šele tisto leto, ko so ošabni Nemci zasedli Gorenjsko. V gestapovski uni-lormi in visoko zravnan se je pokazal na vasi. Sovaščani so ob pogledu nanj upognili hrbet, na obrazu pa jim je bilo brati prikrit strah. Kakor, da je jastreb planil med piščeta.
čez teden dni je prišel avto in odpeljal ne-znanokam sivolasega župnika. Po vasi je krožila govorica, da so ga odpeljali na Za? plotnikov ukaz.
Ko je mati prosila sina, naj se zavzame za onemoglega gospoda, je skomizgnil z rameni, češ: “Kaj nam je treba farjev. Hitlerja poslušajte!”
še nekajkrat še je ustavil avto na vasi in odpeljal zdaj tega, zdaj onega. Dolgo ni bilo o njih sledu. Potem So jih našli v kazenskih taboriščih.
Iz Berlina je prišlo imenovanje, da je Sepp Saplotnigg gestapovski komisar za ves okraj. Imenovanju je bil priložen natančen načrt, kako naj iztrebi iz te hinavske dežele kieče-plaznigtvo in tisto neslano vero v Boga ih Mater božjo. Mesto tega pa naj v srca zasadi
klonil; hvaležnost pa dano veselje pomnožuje. Sveti Pavel pravi: “Vedno se veselite. . . v vsem bodite hvaležni (1 Tes 5, 10) in nas vzpodbuja: "S slavospevi in duhovnimi pesmimi hvaležno prepevajte Bogu v svojih srcih" (Ef 5, 10). Pesem izraža hvaležnost in veselje, obenem pa oboje še bolj vname v nagih srcih. Tako hvaležno veselje je združljivo tudi s trpljenjem in bolečinami ter nam križ olajša. Ni samo sveti Pavel sam doživel — tisoči so za njim isto okusili, kar je pisal Korinčanom: “Poln tolažbe sem in preobilno je moje veselje pri vsej naši nadlogi” (2 Kor 7, 4).
Kdor se od Marije nauči za vsak drobec veselja hvaležen biti Bogi: in vsem, po katerih Bog veselje pošilja, ne bo veselja zlorabljal, ne bo v sreči na Boga pozabljal, ne bo iskal veselja tam, kjt r ga brez greha ni. Marija, skoz življenje voditi srečno znaš.
škof GREGORIJ ROŽMAN
globoko vero v nemški križ, raso in mogočnega Führer j», ki je na svoji podjarmljeni zemlji edini bog. To se mora zgoditi za vsako ceno, če ne. . .
Za besedo:	"če ne,"’ so sledile tri pike.
Jože je prav dobro vedel, kaj pomenijo. Te tri piae nosijo v sebi obsodbo njegovega življenja. če ne izvrši takoj in brž vsega, kar mu naroča osrednja vlada.
Zaplotnik je čutil, da ne more več nazaj. Samo naprej je treba, samo z močno vero v raso in Führer ja bo zmožen storiti, kar mu velevajo predstojniki. Pot nazaj vodi v smrt!
Kot obseden je pisal odloke, s katerimi je zapiral cerkve in izganjal duhovnike. Izdal je ukaz, da morajo biti čimprej porušeni vsi križi in vsa vaška znamenja. Iz bajt in križ-potij morajo izginiti vse svete podobe, ki so znak nazadnjaštva.
Globoko se je oddahnil Sepp Saplotnigg, ko je podpisal zadnji ukaz. V svoji ošabni misli se je veselil, da bo v eni noči predrugačil to zemljo, ki je tisočletja verovala in molila edino pravega, nebeškega Gospodarja. Motil se je, ko je mislil, da bo s silo spreobrnil srca, v katerih je bila živo zakoreninjena vera v Kristusa. Motil se je, ko je mislil, da bo iz src iztrgal otroško ljubezen do božje Matere, za katero v živi ljubezni utripa sleherno slovensko srce.
Z ošabno mislijo, da bo sedaj on, Sepp, bog na gorenjski zemlji, se je vozil po belih cestah in ošabno gledal izpod visoke gestapovske kape. Z zaničevanjem se je oziral na nizke bajte in revne strehe, pod katerimi so bivali ljudje njegove krvi. On pač ni slutil, da je vsak večer za zastrtim oknom in za zaprtimi okni ta narod klečeč dvigal roke pred svojo Pomočnico in jo v solzah prosil božje pomoči zoper nasilni rod ošabnih Nemcev.
Na visoki vzpetini se je komisarjev avto ustavil. Z nepojmljivim zaničevanjem je gledal Sepp s hriba doli na zeleno brezijansko stopnjevino, kjer je sredi belih hiš kraljevala Marija Pomagaj na Brezjah.
Tedaj je zazvonilo. Komisar je prisluhnil. Kako ga draži ta glas! Kako mu vzbuja vest! Kako mu budi spomine na one srečne dni mladosti, ko je še kot ministrant klečal pred oltarjem z veliko željo v srcu, da postane duhovnik. Pa je prišla vmes slaba tovarišija, ki ga je naredila za izdajalca lastnega naroda. Težke misli so obšle Jožetovo dušo. Tisočkrat srečnejši je sivolasi gospod župnik, ki s sto nadlogami stiskan in mučen hira nekje v ječi; toda umrl bo v zavesti, da je nedolžen in da ima pred Bogom čisto vest.
“Je ni poti nazaj! Pot nazaj, je pot smrti! Samo naprej vodi moja pot!"
“Prekleti zvon!" je stisnil Sepp ustnice in pesti. Z avtom bi zdirjal doli k cerkvi, kjer bi zvezal zvon in bi ga strahotno uničil, tako da bi se nikoli več ne oglasil in ne vznemirjal ljudi.
Pa je tisti hip utihnil bronasti klicar in komisarju se jo polegla jeza.
Že hoče stopiti nazaj v avto, kar zagleda za hrbtom znamenje z Marijino podobo z Brezij.
Svež šopek belih nageljnov je bil položen pred sliko. Komisar je stisnil pesti in v dveh korakih je bil pred znamenjem:
"Kaj čakaš tu, strašilo? Ali nisem dal ukaza, da moraš izginiti s te zemlje? Pa kako se šopiriš z belimi nageljni!" Vzel Jih je in si enega zataknil za gumbnico.
"Jaz sem tu bog, samo jaz smem nositi bele rožice. Ti strašilo pa proč od tu! Proč! Proč!"
Ni mogel več obvladati jeze. Z roko je šel za pas, z nervozno naglico je izvlekel samokres, stopil korak nazaj, nameril v sveto obličje božje Matere, zamižal in sprožil ... V divji jezi je streljal: enkrat, dvakrat, petkrat, dokler ni obličje božje Matere razcefrano obviselo raz znamenje.
Komisar se je ustrašil svojega zverinskega početja. V hipu je vstala pred njegovimi očmi mladost, ko je hodil še na božjo pot na Brezje in kleče drsal po kolenih okrog enake milostne podobe, ki jo je danes onečastil .. .
Zamahnil je z roko in v hipu pretrgal filmski trak spominov. Ves vznemirjen in tresoč se od razburjenja je stopil v avto, prijel za volan in zdrvel po cesti.
Pa kaj je to! Na stezi pred avtom se je prikazalo razcefrano obličje božje Matere. Divja jeza je popadla komisarja. Z vso silo je zagnal avto, da bi pomandral sliko. Pa se je umaknila, čez trenutek se je prikazala spet. Marija je imela votle, prestreljene oči in Je-zušček v njenem naročju je imel globoko rano v čelu. Boječe se je stiskal k svoji Materi Komisar je zaškripal z zobmi, sunkoma pognal avto, da bi povozil sliko, pa se je spet umaknila. Avto pa je z vso silo zadel v obcestni kamen in še preden se je komisar zavedel nesreče, je avto že grmel v prepad pod cesto.
Krik, zamolkel hrup in avto je nepremično obležal v globeli. . .
Curek črne krvi je oblil beli nagelj na komisarjevih prsih.
Ko so Zaploinikovega Jožeta dvignili iz avta, so slišali šepetajoče besede:
"Marija Pomagaj, odpusti mi!”
Vroča solza se je potočila Jožetu po licih in se potrkljala mimo krvavih ust na prsi, kjer se je na belem nageljnu strnila s srčno krvjo.
Kri in solze — greh in odpuščanje.
Preden so ga prinesli do ceste, je izdihnil.
Ko je sivi večerni pajčolan pregrnil gorenjski kot, je pri Mariji na Brezjah zopet zazvonilo. Komisar ni več slišal bronastega kli-carja, ki je tudi njemu zvonil za večni mir in večni pokoj.
Iz hiš in bajt pa so počasi stopali verniki in se z rožnim vencem v roki zgrinjali ob svetem znamenju božje Matere s prestreljenim obličjem.
V' žalostnem Marijinem obličju je trpeči narod gledal svojo podobo.
JANKO MERNIK
V imenu Jezusovem
V	svojem bogoslužju (liturgiji) postavlja Cerkev na začetek novega leta ime Jezusovo in nas s tem opominja, naj vsak nien član začne in preživlja leto v tesni zvezi z Jezusom. Vsako leto, ki ga nam Bog da doživeti, n.aj bi bilo Jezusovo leto.
Glejte, prvi dan novega leta je za Jezusa to, kar je za nas obletnica krsta. Ta dan, osmi po rojstvu, so mu v smislu judovske postave, dali ime Jezus. Takoj naslednji dan, 2. januarja je praznik presve-tega imena Jezusovega, torej njegov god. 6- januarja je praznik razglašenja Gospodovega, spomin na prve pogane, Modre *2 Jutrovega, ki so prišli Jezusu se poklonit. Prvo nedeljo pa razglašen.ju je praznik Svete družine, praznik Jezusa v družini; druga nedelja nam kaže Jezusa pri ustanovitvi nove družine v Kani. Vedno Se ponavlja ime Jezus, da si ga neizbrisno vtisnemo v spomin za vse leto.
V	današnjem človeštvu živi neodoljivo hrepenenje po Jezusu, čeprav se tega ne zaveda vsak, ki hrepeni po zboljšanju raz m®r- Pred petimi stoletji se je začel odpad krščanskega človeka od Boga. Skozi pet sto let so skušali ljudje brez Boga in milno Boga si ustvariti človeka bolj vredno življenje. Osvobodili so se vezi, s katerimi Bog človeka veže nase in na svojo večno srečo, in so pričakovali, da bodo svobodno in srečno zaživeli. Bridko so se zmotili.
Danes pa smo sredi razpada in, propada. Vse, na kar je človek brez Boga gra-
dil, se ruši. Kaj še drži? Kaj je še trajno? Najbolj viden je propad v socialnem vprašanju. Otresamo se krivičnosti kapitalizma — kar je pravilno — a preti nam nečloveški teror komunizma. Ali ni nikjer srednje poti, ki vodi k pravični človeka vredni rešitvi? V tej zadregi si vsi resno misleči želimo; Bog naj se vrn.e med nas! Boga potrebujemo. Večstoletna izkušnja je dognala, da je brez Boga človeku nemogoče človeško živeti. Človek potrebuje Boga vprav v svojem vsakdanjem življenju, če ne, bo človeštvo v medsebojnih sporih in sovraštvu samo sebe uničilo.
V Jezusu se je božji Sin učlovečil, odtlej nam je Bog človeško blizu, biva med na mi, nosi naše človeško življenje, doživlja naše težave in radosti. Čimprej naj bi se vsi zavedli, da je Bog sredi med nami, in naj se ga oklenejo, naj ga vzamejo za vsakdanjega gosta v svoje najbolj intimno življenje. Sredi pretresov živimo, v ka terih se stari svet ruši, pa to ni samo razpad, v teh krčih se poraja nova doba. Naš rod je priča, da izza dima in prahu, ki se dviga nad ruševinami, silijo prvi Žarki nove dobe, DOBE JEZUSOVE, kakor jo imenuje znani jezuit Lombardi. Jezus je Odrešenik ne samo za posmrtno življenje v nebesih, je Odrešenik tudi za zemeljsko bivanje človeka.
Jezusova doba prihaja — prišla bo tedaj, kadar bo vsak veren katoličan živel z Jezusom v svojem vsakdanjem življenju. Za vsakega izmed nas se bo "nova doba" začela, ko bo po navodilih Cerkve resnično postavil Jezusa za središče in sonce svojega življenja. GREGORIJ ROŽMAN

Stara in nova hiša
Matevž je podiral staro, leseno hišo. Oerne-la slama je ležala vse vprek. Tramovje napol prhlo je skladal posebej, bo za kopo, če ne za drugo, ali pa bo za apnenico prodal. En sam tram je bil ločen od drugih; veliki prečni, hišni tram, ki je šel preko lesenega stropa. Polno žebljev je bilo notri, še par poličic se ga je držalo. Tam za tramom pa je bila otroška zibka. Veliko božje oko je bilo na enem koncu, na drugem pa presveto ime.
Matevž je dal roke na hrbet in zamišljen obstal. Zdelo se mu je, da je podrl najlepši kos svojega življenja in ga bo zdaj za vedno pokopal. Vsaka špranja med podnicami v hiši, vsak delček preperele stene je bil živ, je govoril davne, tako lepe spomine.
Zdaj ima prav zraven novo zidano hišo.
.--Velika okna, zidane stene, bel strop. Pa se
mu zdi vse to tako tuje kot bi ga iz doma presadil v tujino. Se podobe iz hiše, se mu zdi, se počutijo tuje v novi hiši. Le žena Franca je ponosna in vesela nanjo. Okna v rožah in zavesah, vse hoče imeti kot v mestu. Pa vse to bi še bilo, saj jo ima rad, ko bi le tako čudno lahka ne bila. Prav nobene resnosti, prav nobene globine, samo golo vsakdanje življenje, njega lepote in užitke, vse drugo je za njeno življenje odveč in prenaporno. Saj ni slaba, ne pokvarjena, samo vse je odveč, kar ne diši po modernosti, nad čemer se v mestu po gosposkih družinah spod-tikajo in posmehujejo. Vse hoče imeti v hiši tako, še otroke tako uči.
Oko mu je obstalo na zibki in tramu. Ni bilo več prostora za zibel v novi hiši, preveč staromodna je bila. Voziček stoji v spalnici in na locnju so obešene vse vrste igračk. Za božje oko in sv. ime ni prostora. Iz hišnega trama na tleh so strmele vanj številke 172 2 in velike starinsko okrašene in zvijugane črke IHS. Matevžu se je zdelo, da ga gledajo oči umirajočega, ki prosi za pomoč.
Stresel se je. Kot blisk mu je šlo skozi možgane. “Dvesto let je čuvalo to božje ime tole leseno hišo in varovalo njo in tiste, ki so pod njeno streho živeli in umirali. V tem imenu so se rodili in umirali, na začetku in koncu dneva so ga imeli pred očmi in vsako delo je bilo začeto v tem imenu. Sto let in več je njegovo pisanje pri hiši varovalo to sveto ime. Zdaj naj zgori, hišo pa naj varujejo gosposke navade...
Vzel je dleto in kladivo. Varno je odcepil iz trama številke in ime in vse skupaj ogladil v deščico.
Zmračilo se je. Matevž je zadel zibel na rame in jo na skrivaj odnesel v novo hišo na podstrešje. Potem je šel v hišo in dal deščico na mizo. žena ga je radovedno gledala. “Tole bom pribil na vrata, Franca, izdolbel sem iz hišnega trama." Franca ga je posmehljivo pogledala: “Ali ni škoda hiše, ki jo boš skazil s tem starim lesom, bodi no že vendar pameten." Matevž je mirno odgovoril. "Poglej, Franca, vsi v mestu bi mi rekli, da sem neumno naredil, če bi uničil tole staro letnico, saj veš kako stikajo za starinskimi stvarmi
in takele stvari so redke." — “To sem pa že slišala, pa pribij, da bo ostal spomin na staro hišo,”
Hiša se je polnila. Rastel je Franček, rasla Jerica, Ančka, Matevž, Peter.
Matevž jih je večer za večerom posajal okrog sebe. Zgodbe jim je pripovedoval, jim nerodne otroške roke navajal k znamenju križa in jih učil moliti.
“Nikar jih toliko ne muči, saj se bodo v šoli naučili,’’ mu je parkrat omenila žena. “Pusti jim ta otroška leta." Ni ji mogel dopovedati, da je potrebno začeti že pri otroku, čeprav ga boli.
"Zdi se mi, da se boš svoj čas kesala,” ji je rekel, “ker hočeš iz otrok narediti polizane, zale, lepo uglajene mestne otroke, na notranjost pa ne gledaš." Takrat ga je zavrnila, da ga je zabolelo: “Ali misliš, da morajo res vsi biti taki menihi, kot si ti, ki nimajo nič od življenja."
"Da bi le preveč ne imeli," jo je takrat resno pogledal.
“Poglej," ji je pokazal nad vrata, “tebi je to znamenita starina, meni je varstvo in pomoč božja. Zate je hribovsko reči: Bog lonaj in Bog daj, pa hleb prekrižati; smešno se ti zdi, ko križ naredim, preden brazdo zaorjem, ker premalo misliš, življenje premalo zares vzameš. Bog daj, da bi ga otroci resneje vzeli, drugače se bojim zanje.”
“Da se ti le ne smilijo, pokvariti jim otroška leta.”
Leta so tekla. Matevž je šel preko petdesetih. France se je priženil na velik grunt. Ljudje so čudne stvari govorili o hiši in o njem. Matevža je bolelo. “No, tak svetnik ravno ni, kot si bil ti, ko si bil v njegovih letih, spokoril se bo pa tudi še lahko, če kakšne nerodne ne podere," ga je zagovarjala mati. žalostno jo je pogledal in s prstom pokazal nad vrata. “Tegale znamenja njegova hiša ne pozna, zato tudi blagoslova in varstva božjega ne bo.”
Jerice ni strpelo več doma. živeti je hotela. Najbolj mu je prirasla k srcu. Prosil jo je, naj ostane, pa je šla nasmejana v službo v prostost.
Ni še preteklo dve leti, ko so dobili sporočilo, da je službo pustila, postala je nezakonska mati in šla neznano kam.
Matevž je hodil okrog kot zgubljen. Od bolečine in sramu bi se mu kmalu zmešalo. Takrat se je ženi zasmilil:
“Potrpi, Matevž, saj jo bo izmodrilo, pametna bo postala in še vse se bo uredilo.”
“Zdi se mi, da nikoli, ker hoče živeti samo za veseljačenje, resno življenja nikoli ne bo vzela, če bi jo tole Božje ime spremljalo — notri v dušo zapisano, če bi s tem začenjala svoja dela, bi upal, tako pa je izbrisano iz nje. Le kadar jo bodo ljudje vrgli od sebe proč, bo trpljenje spet to ime vdolblo vanjo s krvavimi črkami."
Ni še prebolel prvega udarca, ko je jeknil po hribih strašen glas. Brlogarja in Brloga-rico so dobili umorjena v hiši. Trden grunt je bil brez gospodarja, ker ni bilo otrok. Drugi dan so po dolini orožniki gnali Franceta in njegovo ženo. Od ust do ust je šla govorica,
da jih je ubil France, da bi dedovala njegova žtna, sestra rajne Brlogarice.
Matevž se je postaral čez noč. Postava se mu je upognila kot bi mu naložil na hrbet čez mero težko breme, še isti dan je odšel na sinov dom po otroke. Dva sta stopicala za njim najmlajšega je prinesel v naročju. Položil ga je v kamro na posteljo in obrisal od solz in potu moker obraz, žena je sedela strta za mizo in jokala. Matevž je šel molče mimo nje na podstrešje in prinesel v hišo staro zibel. Skrbno jo je obrisal s krpo, prenesel iz vozička otroško posteljo v zibel in položil otroka vanjo.
Tedaj je začul vzdih svoje žene:	“Oh,
Matevž, kako je to neznasko hudo, kako me peče!’’
Matevž pa je tedaj pokleknil ob zibeli; na speče dekletce je položil roko, iz ust so mu Prišle odločne besede: “Ta bo spet zrasla pod
N 1 S IS t Bi F
Za časa slovenske komunistične revolucije smo dodöbra spoznali SREDINCE. Bili so to ljudje, ki sc niso odločili, kakor so rekli, ne za desno, ne za levo. Imeli so se za pametne in oprezne, ki se niso prenaglili, mar-več so se znali ohraniti nad obema strankama. Niso bili za komunizem, še daleč ne. Prav tako pa tudi niso bili proti njemu. “Ivjube-zen’ in “miroljubnost" sta jima prepovedovali, da bi se izpostavljali. Ker pa borci obeh strani niso hoteli uvaževati njihovega nevtralnega stališča, so ubogi sredinci prišli v zadrego. Začeli so se ravnati po taktiki tistega mežnarja, ki je prižgal svečo na čast sv. Mihaelu, “za vsak slučaj” — zakaj človek nič ne ve, kaj se mu utegne pripetiti — na tudi hudiču ob Mihaelovih nogah. Ker je hudič holj brezobziren kot nadangel, so prižgali hudiču večjo svečo, Takšna je bila politika sredincev pri nas doma, ko je bila borba najhujša. Takih sredincev je no svetu vse polno. Komunizmu, ki se ga boje, vdano služijo kot zelo koristna budala.
Danes pa no slovenskih krajih takih sredincev ni več veliko. Komunisti so jim jasno pokazali, da so spregledali njih politiko. Sami so spoznali, da v dobi komunizma ni srede. -Vli si s komunizmom, ali si proti njemu; v sredi ne moreš ostati. V času velikih revolucij se morajo ljudje odločiti: ali si za, ali si Proti. NEVTRALEN NE MOREŠ BITI. Za neodločne in neznačajne ljudi je v takem času res križ. Na katero stran naj se odloči, da so
svetim imenom, v starih hribovskih navadah,' pa čeprav so vsem gosposkim ljudem v zasmeh. Skozi rodove je to ime postavljalo na noge krepak, pošten rod; ko smo se mu izneverili, je prišla nesreča. Marica, ti boš spet spala in rasla in se vzgajala v senci, moči in varstvu tega imena v pošteno, ponosno dekle in dobro mater.”
Matevž je prenehal, čutil je pritisk na ramo in solze na roki. Ob njem je klečala in v joku drhtela žena. Samo glavo mu je naslonila na rame in jokala. “Franca, ne vekaj več, to nam ne pomaga. Skupaj bova zaorala novo brazdo, pa preden bova začela, bova začela v znamenju križa — v imenu božjem." Stopil je na stol, odtrgal deščico z nad vrat in jo pribil na steno nad mizo.
"Zanaprej bova oba skupaj in otroci in vnuki živeli v varstvu in vodstvu tega imena.”
N. ZEMLAK
ne bo uštel! Ko bi človek vedel . . .
Včasih pa se zgodi, da kdo le prelisiči s taktiko Mihaelovega mežnarja. Zgodovina nam ve povedati o ljudeh, ki so v prekucijah znali ob pravem času menjati gospodarja, da, tudi o takili nam pripoveduje, ki so isti čas služili dvema nasprotnikoma. Večkrat se taki ljudje, ki so za nekatere vzor življenjske modrosti, prej ali slej ujamejo, nekaterim se pa le posreči, da do konca svojega življenja ostanejo na konju. Ti so pač po svoje dokaz za to, da na svetu ni nič popolnega. Vse kav je človeško, se da zlorabiti.
•Je pa neka opredelitev ljudi v dva tabora, Iti ne pripušča nobene vrzeli. Nujno si v enem ali v drugem. Na sredi med obema ostati ne moreš. Tudi hliniti ne moreš pripadnosti k drugemu.
Ali ste se že kdaj vprašali, kje je duša Adolfa Hitlerja ali Benita Mussolinija ali Lje-nina ali katerega drugega znanega mogoč-njaka tega sveta. Včasih je kristjan ob takem vprašanju vzdihnil: Bog ji bodi milostljiv. Danes pa sc mnogi ob njem nevoljno zdrznejo, češ, ne govorimo o tem, ne sodimo. Toda saj nič ne sodimo. Sodbo si je Bog pridržal. Vprašati pa pač smemo. Kje je torej Hitlerjeva duša? Ali, če vam je to nerodno odgovoriti, kje je duša kakega vašega znanca, ki je že umrl, na naj bo kdor koli? A če vam je tudi to težko povedati: kje bo moja duša, ko umrjem? Da, kje so duše tisočev, ki vsak dan umrjejo? Kje so duše milijonov, ki so že, umrli? Od vseli vprašanj, ki si jih moremo ljudje o sebi zastaviti, je to pač najvažnejše. Čeprav se mrtvi ne vračajo in čeprav nimamo nobenih direktnih zvez z njimi, vendar vemo, kje so. Razodeta vera nam jasno pove, da SO DUŠE UMRLIH ALI ZVELIČANE ALI PA
POGUBLJENE. V STANJE SO. KI NE POZNA NOBENE SREDE. Ali so zveličane ali pogubljene. Mnogo se jih pač še očiščuje v vicah. Toda te so prav za prav že zveličane. Dokončno so že rešene pogubljenja, prej ali slej bodo v nebesih, kjer bodo vso večnost. Pogubljene na bodo v peklu prav tako vso večnost. Oločitev je dokončna. Vsaka revizija ali sprememba sta izključeni.
Kje 'je torej Hitlerjeva duša in kje so duše drugih, o katerih smo slišali, da so kdaj živeli? Zveličane so ali pa pogubljene. Srede ni.
Danes si mnogi tudi med kristjani predstavljajo usodo umrlih na način starih poganskih Grkov. Posmrtno življenje je za rije nekakšno potrebno zlo, nekakšna senca zemeljskega življenja, ki se vleče v večnost. Nočejo trditi, da je s smrtjo človeka vsega konec. Ne, to bi bil prehud in preveč logičen materializem. Pa tudi tega nočejo priznati, da je človekovo težišče v posmrtnem življenju, da je to zemsko življenje le priprava na večno življenje no smrti. Nočejo ne prvega, ne drugega. Radi bi nekako sredo. Težišče človekovega življenja leži no njihovem v to-stranosti. Smrt je človekova katastrofa in nato, če že moramo o tem govoriti, sledi nekakšno senčno in medlo življenje duš, ki se kakor Homerjevi junaki po smrti pogovarjajo o delih, ki so jih opravili v življenju. To na-ziranje za svoje umrle noče ne krščanskih nebes ne pekla, kot nam ga riše Kristus v evangeliju, marveč neko naravno stanje, neko sredo.
Toda ne dajmo se motiti. Take srede ni. MILIJONI, KI SO UMRLI PRED NAMI, ZLASTI, ČE SO BILI KRŠČENI, SO SE RAZ-
ŠLI NA DVOJE. PRVI SO ŠLI V ZVELIČANJE, DRUGI V POGUBLJENJE; NA SREDI NI OSTAL NIHČE. SREDE NI.
Ko sta Marija in Jožef prinesla v tempelj dete Jezusa, 'jih je stari Simeon blagoslovil — pravi evangelist sv. Luka — in rekel Matiji, njegovi materi: “Glej, TA JE POSTAVLJEN X PADEC IX VSTAJENJE MNOGIH v Izraelu, in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo . . ., da se razodenejo misli iz mnogih src” (Lk 2, 31, 35). Ti mnogi, ki se o njih tu govori, so vsi ljudje, do katerih je prišla vest o Kristusu. Za vse 'je Kristus znamenje, ob katerem se bodo razhajali. To razhajanje bo notranje, ne samo zunanje in navidezno. "Da se razodenejo misli iz src.’’ Nihče. ne bo mogel tu lisičiti in igrati na dvoje. Tu bo veljalo: ali — ali. “KDOR NI Z MENOJ, JE PROTI MENI,” je pozneje govoril Kristus. Ob njem ni srede. Ali stresaš, ali pa s Kristusom pobiraš, kakor pravi evangeljska podoba.
TO RAZHAJANJE OB KRISTUSU JE ZA VSAKOGAR NAJVEČJEGA POMENA. PRAV ZA PRAV JE ZA VSAKO ŽIVLJENJE SAMO TO VAŽNO. KRISTUS “JE POSTAVLJEN V PADEC IN VSTAJENJE” IX SICER “MNOGIH”, TO JE VSEH. PO TEM PADCU SE VEČ NE VSTANE, IN PO TEM VSTAJENJU SE VEČ NE PADE. DRUGAČE POVEDANO: KRISTUS POMENI ZA VSAKOGAR ALI VEČNO POGUBLJENJE ALI X EČNO Z VELI-ČANJE. SREDE NI.
že na zemlji so sredinci žalostne postave, čeprav jim včasih le uspe njih pretvarjanje, toda večnost bo popolnoma pomedla z njimi. Ni srede.	DR. ALOJZIJ ODAR
/
0 prilagojevanju na tujem
UVOD
Nam, ki živimo na tujem, v tuji državi, med tri j im narodom in v razmerah, se pogosto ponavlja vprašanje: Kako naj se prilagodim novemu svetu?
Nekateri ne znajo najti pravega odgovora in čakajo. Morda jih bo nekega dne potegnil tuji val za seboj. Morda jih bo tuji tok pustil ob strani in jih izločil iz stoje oblikovalne in prilikovalne sile. Oboje ne bi bilo dobro.
Drugi pravijo: Med novonaseljenci in staro-naseljenci nai ne bo razlik. Prilagodimo se kolikor mogoče hitro. Ker se večina ne bo ravnala po nas, zato se mi ravnajmo po njih in postanimo čim prej taki, kot so ljudje v
deželi, kamor smo prišli. Na ta način nam bo laže obstajati. Tujina nas bo prej in dobro-hotneje sprejela. Mi se bomo pa tudi prej čutili domače, enakovredne in enakopravne.
Tretji pravijo: Prilagoditev vendar nc gre tako hitro. Pri njej gre za spremembo vsega človeka. Ta pa se ne predrugači tako, kakor hi zamenjal staro perilo z novim. Ali ne boli že to dovolj, da so sv potrgale vse čutne vezi z domovino in preteklostjo? Kar smo nekoč imeli, smo vse izgubili. Ohranili smo res samo to, kar smo. Ali naj zdaj še to prostovoljno odvržemo? Ali je res tako gotovo, da bi mogli čez noč postati nekaj drugega? Ali ni marveč večja nevarnost, da pri poskusu hitrega presnavljanja ne bomo nikoli ne prvo
ne drugo? Tak stvor bi bil nam v zaničeva-nje, drugim na v zasmehovati je. — In reci-n,o. da se nam prilagoditev tudi posreči, nas Se vedno skrbita dve vprašanji:
V prilagoditvi gre za veliko stvari. Spre-•neni se ves človek. Ali bomo postali boljši slabši? Vse kaže, da bi bilo treba iti nekoliko ali celo precej navzdol. To nas prav nič •te veseli. Ali se to sploh more in sme od nas zahtevati?
Skoro vsak na tihem v srcu goji željo, da bi se danes ali jutri morda vrnil v domovino, ^ato nehote misli: čisto popolnoma se na tujem nočem navaditi. Ako bi namreč tako ravnal, ne bom za domov. Potem se moram še kar danes sprijazniti z mislijo, da se ne bom več vračal. S tem bi pa moral pokopati najlepše in najljubše misli in pričakovanja. -Vli ni to kruto?
Različna so mnenja. Vsako mnenje ima kaj ^se. Poskusimo iti posameznim vprašanjem do dna.
Najprej je čisto gotovo, da je neka prilagoditev potrebna. Tako kot je bilo v taboriščih, kjer smo imeli deželo v deželi, ne bo nikjer več. Toda prilagoditev je več vrst in za vse se ne bomo odločili. Dovolj je, da storimo toliko, kolikor je za življenje na tujem potrebno in koristno.
Oglejmo sl štiri vrste prilagoditve — toliko jih namreč ugotovimo, če stvar razmišljamo —- in poskusimo dobiti do vsake primemo razmerje.
1.	ZUNANJA PRILAGODITEV
Ta prilagoditev ni nevarna, a zahteva pre-c*j pridnosti in nekaj modrosti. Obstoji nekako v temle: Naučiti se. moram jezika dežele, kamor sem se priselil. Spoznavati moram mišljenje in čustvovanje, tujcev, ki so me sprejeli v svojo deželo. Spoštovati moram njihove postave in običaje. Paziti moram, da ne zadenem na narodne in krajevne ostrine gostiteljev. Zelo nespametno bi bilo, če bi ostrine še sani izzival, povečaval in podpihoval. Gladiti moram lastne trdote in ostrine. Marsikaj moram potrpeti. Zase in svoje stvari ne smem vedno m povsod zahtevati ravno to-Uko pravic, kot sem jih imel v domovini. Kot človek in kristjan in pošten, delavec sem enakopraven s prebivalci dežele, kamor sem pri-šel. To je že veliko. Poleg občih pravic na bi morda rad uveljavil še nekaj svojih narodnih •n krajevnih. Tu so težave. Take pravice se na zunaj ne dajo uveljaviti. Hranim jih za dom ali društvo ali organizacijo alt cerkev, kjer smo sami med seboj. Nespametno bi bilo
na ulici ali v trgovini ali kakem drugem prostoru izzivalno govoriti v domačem jeziku. Zato to storim tiše, da drugih ne motim. Prav tako bi bilo nespametno neprestano drugim očitati, kaj in kako je bilo pri nas boljše. Morda niti vse res ni. Prav gotovo pa s trm položaja nič ne spremenim.
Ako se po teh navodilih ravnam, sem se zunanje prilagodil. Za zunanjo prilagoditev velja: Prav je, da se prilagodiš čim prej. Tebi samemu bo v korist in nikomur v škodo.
2.	SNOVNA ALI MATERIALNA PRILAGODITEV
Ta obstoji v tem, da se približno prilagodim gospodarskemu položaju stanu, h kateremu sem kot izseljenec dodeljen, in deželi, kamor sem prišel. Tu je stvar že nekoliko bolj zapletena..
Najprej si zapomnimo splošno pravilo: Navzgor ali na boljše je prilagoditev lahka. Navzdol ali na slabše je prilagoditev težka in nekoliko bridka.
Kjer je š'o navzdol, naj bi bilo v vsakem nekaj Jobove veličine, ki je mogel na udarce usode odgovarjati z besedami: Gospod je dal, Gospod je vzel. . . Neprestano jadikovanje in tarnanje jo slabo znamenje za notranjo veličino in trdnost. Kjer jr šlo navzgor, naj ostane iz prejšnjih časov precej skromnosti, zadovoljnosti z malim in hvaležnosti za vsak božji dar. To te bo obvarovalo objestnosti in zapravljanja. Pravijo, da je križ, če iz hlapca naenkrat postane gospod ali iz berača imovit. Pazi, da se ne bi ta križ nad teboj ponovil!
Ako je stan, kateremu pripadaš, na nižji stopnji kot. v domovini, smeš ohraniti neko vzvišenost. I' njej pa naj se izraža samo očiščena, plemenitost, nikdar pa ne žaljivost in poniževanje drugih.
Ako sl bil v domovini več kot si v tujini kot izseljenec, smeš ohraniti neko vzvišeno plemenitost, ki se odraža v vedenju in obleki. S tem pokažeš, da nadkriljuješ druge v izobrazbi in modrosti ter da te ni volja zavreči se. Toda ne ere tirava j! Ostani skromen! Rotil fin! Rog ne daj, da. hi iz tebe začel gledati napuh, ki bi te kmalu onemogočil.
Gospodarska prilagoditev je sama na sebi nedolžna. Preveč hiteti z njo pa ni treba. Zato ne liiti navzgor, da se tl ne zvrti v glavi in da ne j »ostaneš puhel in domišljav bahač. Ne hiti z njo navzdol, da se ne za vržeš in da ne začneš po nepotrebnem misliti, da nisi nič, ko vendar nekaj sl.
3.	VERSKO NRAVNA PRILAGODITEV
Ta obstoji v tem, (la se približno prilagodim versko nravnemu stanju dežele, kamor sem.se izselil. Tu je stvar še boi j kočljiva. Treba jo je premisliti.
Najprej si zapomnimo tri splošna pravila:
a)	Pri versko nravni prilagoditvi je ravno
narobe kot pri snovni ali materialni:	Nav-
zgor gre zelo težko, navzdol pa silno lahko ali tako rekoč samo od sebe.
b)	Povsod, kamor pridemo, stoje katoličani versko nravno niže kot pri nas doma ali v taborišču. Kaj pomeni potem prilagoditev? Da pojdimo navzdol ali kaj? Premislimo!
e) Večna škoda bi bila odpovedati se neki doseženi popolnosti versko nravnega življenja. Za to ni nobene podlage ne v evangeliju ne v zgodovini ne v kakem nauku. Za nasprotno trditev bi pa lahko našel tako oporo. Ali ne bi po pravici utegnil nekoč slišati očitek: zakaj si šel v izseljenstvu zakopavat talente, ki si jih prinesel iz. domovine. Ali boš odgovoril: Ker sem se hotel prilagoditi. . . Ali ti ne bi takoj sledil odgovor: Boga moraš ljubiti nad .vse,- sebe in bližnjega pa zaradi Boga. Kdor ljubi ženo, brata, sestro. . . (prilagoditev'!) bolj kot mene, ni mene vreden!
Izkušnje kažejo teile; če pride kristjan v kraj, kjer so katoličani versko nravno više kot je sam, se zlepa ne pomakne navzgor. Navadno ostane pri svojem, kar je od doma prinesel.
če pride kristjan v kraj, kjer so katoličani versko nravno niže kot je sam, se jim redno zelo hitro piilagodi. Po nekaj • mesecih je žc tam, kjer- so drogi.
Po vsem tem velja za nas tole:
Niti malo ne gre za to, da bi sc versko nravno nrilagojevali, ker gre ža prilagoditev navzdol. Gre samo za to, kako bi se v tem, kar smo, ohranili. Nazadovati ne sme versko znanje. Opešati ne sme verska zavednost. Ohraniti se mora vestno izpolnjevanje zapovedi. Ostalo naj bi približno enako prejemanje zakramentov. Ako zaradi tega slišimo kako neljubo opazko, se tolažimo z Jezusovimi besedami: Blagor vam, ako bodo zaradi mene vse hudo o vas govorili! Veliko ie vaše plačilo v nebesih!
4,	OBROBNA PRILAGODITEV
Ta obstoji v tem, (la se prilagodim v takih stvareh, ki so na pol nedolžne, na pol kočljive, na pol nevarne, na pol dvomljive, na pol vabljive, na pol priporočljive. Tu mislim na različne družabne prireditve, veselice, za-
bave, lokale, navade in razvade, s katerimi tuji narodi preganjajo dolg čas, Kaj naj rečemo o teh stvareh? Kakšna naj bo prilagoditev? Ker gre za stvari, ki so na vsaki strani samo na pol, je težko enotno odgovoriti. Kdor vidi bolj prvo polovico, jo zagovarja In pri|K>-roča. Kdor vidi bolj drogo polovico, jö odsvetuje in brani. Tu je najboljše mesto, da 'so začnemo prepirati in da ne pridemo nikoli do konca.
Zapomnimo si vsaj tale pravila:
a)	Tujci bodo priimročali in želeli tudi tovrstno prilagoditev. Ne jemljimo njihovih besed preveč resno. Ko bi namreč praktično poskusil, hi videl, da ne. gre od srca. Vedel bi sc nerodno, tuje in hladno. Odhajal bi z občutkom: To pa le ni zame. Mi se znamo sami med seboj drugače zabavati. — Tudi tujci po nekaj ponesrečenih poskusih to uvidijo in ne zahtevajo več.
b)	Mi prihajamo iz majhnega sveta v veliko, iz višje kulture v nižjo, iz dežele ali podeželja v mesto, iz majhnih mest v velemesta.
Za take ljudi je obrobna prilagoditev silno nevarna. Kdor pride iz dežele v mesto, rad zboli. Zdravnik nravi: Kmetski človek je za mestne bacile dovzetnejši kot človek, ki je v mestu zrastel. Meščan je odpornejši, ker je imuniziran, kot pravimo. Nekako tako je tudi v nravnem pogledu. Mi za toliko življenje in velemesto nismo imunizirani, če se mu preveč predamo, bi nam škodilo, škodile bi nam celo take stvari, ki domačinom ne škodujejo. Zato bodimo do obrobne prilagoditve zelo previdni! Primera: Za tistega, ki je' v Vinških krajih zrastel, je manj nevarnosti, da bi postal pijanec, kot za tistega, ki je v vinske kraje kot odrastel prestavljen. Prvemu priporočamo zmernost, drugega rešimo dostikrat samb z abstinenco. Za večino bo 'najbrž v obrobni prilagoditvi treba priporočati abstinenco.
c)	Prilagoditev'mora biti naravna iu orga-niČna, no prisiljena in nalepljena. Za to se zahtevata čas in vraščanje. Kmečki človek Se na parketu nikoli ne počuti srečnega. Zanj so trdne'in nekoliko "hrapave podnice prava tla. Tako velja tudi za nas. V majhnih razmerah smo bili rojeni in v majhnih razmerah smo dorastli. čemu bi se potem v odrastlih letih nekam silili, kamor ne spadamo in kjer delamo vtis prisiljenosti in našemljemosti?!
č) Ohranimo nekaj ponosa! Pomislimo večkrat tole: Na tuje smo prinesli zdravje, poštenje, mir in pridne roke. Ali ni to veliko? Kaj nam je dala tujina v zameno? Saj
SVETA IIV POSVETUJVA ZNAMENJA
KRISTUS DUŠE POSVEČUJE
Jezus je hodil iz kraja v kraj in dobrote delil . . . Koliko solza je posušil njegov sočutni pogled in ljubeča beseda, koliko bolečin je odvzela trpečim teiesom njegova čudodelna uioč, koliko strtih sre je dvignila njegova beseda tolažbe, jih napolnila z mirom in jim v'l*la novega poguma; celo mrtve je obujal prizadetim svojcem, da bi jih potolažil.
Vsako njegovo dejanje je imelo čudovito ;ucč na človeška srca.
A vse te časne, zemske dobrote, naj so bile še tako velike, niso bile najvišje in ne glavno, kar je dajal Kristus ljudem, s katerimi je prihajal v stik. Lahko rečemo, da so vsa ta zunanja dejanja, s katerimi je Kristus storil dobro telesom, bila le posoda večjih, pravih dobrin, ki jih je Kristus ob tem vlival v duše teh ljudi.
Milost, svetost duše, božje življenje duše
ali kakor koli že to imenujemo — to je bilo najvišje in glavno, kar je Kristus dajal ljudem in zaradi česar je predvsem kot Odrešenik mednje prihajal. “Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.”
“Prinašali so mu tudi otročičev, da bi se .iUi dotaknil" (Mt 10, 13). “Tedaj so mu prinesli otročičev, da bi roke nanje položil in molil" (Mt 19, 13). “In objemal jih je, po-htgal nanje roke ter jih blagoslavljal” (Mr 10, 16).
-■li ne pomeni vsak tak Jezusov dotik nedolžnih otrok, njegova molitev, blagoslov prebogate milosti za te otroke? In vsa ta de-janja, ko jih je objemal, pomenijo ljubezen do teh duš. Te duše so bile vredne te ljubezni, 'n ko bi še bile v izvirnem grehu, si ne moremo misliti, kako jim ne bi ta prav ob tem «Jezusovem objemu bil izbrisan.
moramo vse pošteno kuoiti in drago odkupiti, loda pri prilagojevanju se nekoliko pogajamo.
Prilagodili se bomo najprej v toliko, ko-likor zahteva srčna oblika. Nato v toliko, v kolikor zahteva naša in tuja korist. Ne prilagodimo se na tani, kjer bi morali nazadovati ali se oddaljiti Bogu. Ne prilagodimo se tudi v tem ne, za kar nismo imunizirani!
če so tega trdno držimo, lahko upamo, da smo v skladu z božjo voljo, ki naj nam bo sveta.
Prof. Dr. PAVEL SLAPAR, Avstrija
“Zaupaj, siii, odpuščeni so ti tvoji grehi” (Mt 9, 3). Tako izrazi Kristus na zunaj z besedo, kar je obenem bolniku v duši naredil. Grehe mu je odpustil. Dal mu je potrebno milost, da so mu bili odpuščeni.
“Dokler sem na svetu, sem luč sveta,” pravi Kristus ob pogledu na slepovojencga; m ,,e “pljunil na tla, napravil blata iz sline, pomazal z blatom njegove oči ter mu rekel: “PcJjdi, umij se v kopeli Siloe.” Šel je torej in se umil, in ko se je vrnil, je videl" (Jan 9, 5—7). — Ta “luč”, ki jo je Kristus dal sleporojenemu ob tej priliki, ni toliko telesni vid, kot vid njegove duše, luč v njegovi duši, luč vere, milost vere — poleg drugih milosti. “Veruješ v Sina božjega?” ga je nazadnje vprašal. In odgovoril mu je ta: “Verujem, Gospod,” in ga je molil (Jan 9, 33—38).
Tako nam je Bog pot k sebi olajšal, da se je nam čutno duhovnim bitjem na vse mogoče načine približal. Prišel je med nas kot človek, da bi tako Boga “slišali, s svojimi očmi videli, ga gledali in bi ga naše roke otipale” (prim. 1 Jan 1, 1), da bi tako čutili njegovo ljubezen in ga z lahkoto ljubili, kar je splošna človeška dolžnost.
S človeško besedo nam je oznanjal božji nauk.
Na nekak viden način je vlival ljudem nevidno božje življenje v duše. Njegov sočutni dotik, usmiljeni pogled, ljubeča beseda ni le teles ozdravljala, ampak tudi duše oživljala in jim vlivala novega bogastva božjega življenja.
Vsako teli dejanj v Kristusu je bil nekak zakrament — po vidnem dejanju podeljena nevidna milost.
CERKEV DUŠE POSVEČUJE
Kristus je v svojem poveličanem telesu zapustil svet; a to, kar je on v svetu med dušami vršil, s tem ni prenehalo. Ustanovil je vidno Cerkev, da njegovo delo do konca sveta v svetu nadaljuje, in 'ji dal tudi neka vidna znamenja, po katerih deli dušam božje življenje, kot je Kristus delal. Po vidnih znamenjih se dušam deli nevidna milost, lije vanje bogastvo božjega življenja. V Jezusovem imenu danes služabniki Cerkve hodijo med ljudmi, se jih kot Jezus dotikajo, roke nan'je polagajo, jim z besedo milost dele.
To se godi jjo zakramentih, ki so sveta znamenja, ki jih je postavil Jezus Kristus, da nas posvečujejo.
Bog bi nam mogel vso isto milost, ki jo deli po zakramentih, deliti na neviden način. Toda, kdo bi nam mogel tedaj zagotoviti: Tvoja duša je čista, Bogu draga, božji prijatelj si. Sedaj je drugače: l*o svetem krstu ali zakramentu svete pokore si gotovo božji prijatelj. Za to ti jamči božja beseda, le da si zakrament prejel veljavno in vredno. To pa zavisi od tebe. če svoje storiš pri prejemu zakramenta, ti zakrament gotovo da milosti, ki jili je Kristuš temu zakramentu določil.
Kot je Kristus prišel in se ljudem približal in delo odrešenja med njimi vršil na nek viden način, tako je za nadaljevanje istega dela med ljudmi ustanovil vidno Cerkev, ki njegovo odrešilno delo nadaljuje tudi na viden način in milost deli po zakramentih, vidnih znamenjih.
Po Kristusovi volji je določena v večini zakramentov celo neka mrtva tvar, ki naj se rabi v delitvi zakramenta, brez katere ni zakramenta. Ta tvar so nekatere najplemenitejše snovi, ki jih rabimo v življenju: voda — pri krstu, vino, kruh — pri sveti Evharistiji, olje — pri sveti birmi in svetem maziljenju. Celo mrtvo snov je tako Kristus pritegnil za posvečevanje duš; mrtva snov in z njo nekako vsa narava je v tem posvečena.
Ta mrtva tvar se mora v zakramentu na določen način rabiti: tako je dano kot znamenje zakramenta neko dejanje. To je tudi tam, kjer v zakramentu te mrtve snovi ni, kot n. pr. pri sveti pokori in svetem zakonu. To dejanje se imenuje tvar zakramenta. A v zvezi s tem dejanjem so neke besede, ki izražajo pomen tega dejanja, tvari. To je slo-vilo, ki je obenem s tvarjo znamenje zakramenta. Tako svetega krsta ni brez vode; voda se v krstu rabi za neko umivanje — s potapljanjem, oblivanjem, škropljenjem. To dejanje je tvar tega zakramenta. A to umivanje ima v svetem krstu poseben pomen: duhovno očiščenje duše, ki ga izražajo besede, slovito: Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. To skupaj je znamenje zakramenta in ko sc to izvrši s pravim namenom, se zgodi v duši čudež notranjega prero-jenja.
Podobno pri drugih zakramentih.
MOČ ZAKRAMENTOV
Izpolnila se je davno želja človeštva.
Dejstvo je, da je človeštvo v zavesti svoje grešnosti in v živem hrepenenju po Bogu že v davnih stoletjih iskalo v mističnih verstvih duhovnega očiščenja in posvetitve v skrivnostnih obrednih umivanjih, kopelih, združenja
z božanstvom v mističnih obrednih pojedinah.
Ne poznamo globin človeške narave, ki nam ostane nepreračunljiva, in često težko umemo nje teženja. A ta pojav je gotovo iz globokega hrepenenja po Bogu: Stvar ne more popolnoma preslišati v sebi klica po svojem Stvarniku.
Siromašne te duše, ki v najplemenitejšem svojem teženju nikdar niso mogle doseči miru in gotovosti v svojem očiščenju in prijateljstvu z Bogom. Bedne te duše, ki so bile v tem prizadevanju le same sebi nekako prepuščene. Saj je bito to hrepenenje po Bogu, ki je bilo iz milosti, veliko vredno pred Bogom, kot je danes veliko vred no vsako dobro delo storjeno z milostjo. Vendar je nazadnje vrednost vsega tega po meri človeškega prizadevanja.
V zakramentih na ni tako. Zakramenti imajo od Kristusa sami svojo posvetilno moč. Znamenje zakramenta milost, ki jo pomeni, tudi podeli človeku, če ta s svojim nasprotnim razpoloženjem ne preprečuje tega; kar pomeni, to v človeku tudi stori. Ta posvetilna moč v zakramentu ni od človeka, ne od tistega, ki zakrament deli, in ne od tistega, ki ga prejema.
Krst sam otroka res napravi otroka božjega; po besedah: Jaz te odvežem ... se v sveti pokori res odpuste grehi; sveto mašniško posvečenje in samo to res napravi človeka za večnost duhovnika.
Kdor zakrament deli, ga deli kot služabnik Kristusov in ne uniči Kristusove moči v zakramentu, če je delivec sam nevreden. Ko hi tudi nevredni duhovnik, grešnik, maševal, delil sveto obhajilo, spovedoval, bi za tako nevredno upravljanje zakramentov pač sam odgovarjal pred Bogom, verniki pa zato ne bi imeli bistvene škode. Zakaj to bi bila prava maša, pravo sveto obhajilo, odveza, v čemer bi imeli vse bistvene koristi zakramenta. In ko bi v sili otroka krstil pravilno največji grešnik, bi prejel otrok vse koristi krsta.
Zakramenti imajo svojo moč od Kristusa, ne od človeka, in te moči človek v zakramentu s svdjo nevrednostjo ne more vzeti.
Seveda je potrebno pri delitvi in prejemanju zakramentov sodelovanje človeka: pri delivcu, da vse pravilno izvrši z namenom podeliti zakrament; pri prejemniku, če je odrasel, da s pravim razpoloženjem hoče prejeti zakrament, da milosti zakramenta ne stavi ovir. Delo prejemnika je, da te ovire odstrani.
Kakšno zmagoslavje so pomenili za Jezusa v njegovem zemskem življenju trenutki, ko
M OČETOM
IN
MATERAM
Sestavke o družinski vzgoji smo v pretečene,m letu zaključili tnko-le: najlepše, najgloblje in najtrajnejše vezi med otroci in starši so vezi ljubezni, spoštovanja in modrosti.
temelji medsebojne povezanosti na so odvisni zlasti od iskrene globokovernosti, od nadnaravne usmerjenosti vsega družinskega življenja.
Letos pa bomo čisto preprosto govorili o lem, kako se v vsakdanjem družinskem življenju in vzgoji javljajo ljubezen, spoštovanje i" modrost.
Dragi oče in mati! Pač sama iz izkušnje dobro vesta, da je najvažnejša v družinskem življenju in vzgoji — fjubezen. Zato danes nekaj o njej, v prihodnjem sestavku pa, kako naj se druži ljubezen s potrebno strogostjo.
Zakaj je ljubezen pri vzgoji tako važna? love Ti odgovor na vprašanje: kaj se pravi •jubiti? Koga ljubiti se pravi, mu iskreno in nesebično hoteti dobro, se zanj nenehno zanimati in zanj skrbeti, ga razumeti in z njim Potrpeti.
ivoja ljubezen do otroka, tvoje nenehno zanimanje zanj, tvoje razumevanje in potrpež-
je oblegan od navdušenih množic bednim delil dobrote. Vse je skušalo priti do njega, se £a dotakniti, prejeti njegov blagoslov, dobiti od njega besedo tolažbe, prestreči njegov pogled ali ga vsaj videti, slišati... Tam oni v ozadju so ga vsaj z glasom skušali doseči, kot bi se bali, da bi nanje pozabil: “Jezus, kin Davidov, usmili se nas" — so prihajali °d vseh strani hrepeneči klici . . .
On pa je dobrote delil, ozdravljal, tolažil, pomirjal. Vsi so odhajali veseli in Boga slaveč v svojih srcih zlast- za najvišji dar, ki jim ga je dal čutiti v globini srca: božjo ljubezen.
ljivost z njim vzbuja otroku ljubezen, spoštovanje in nezaupanje do tebe; to pa je pogo5 uspešne vzgoje. Starši, ki ne ljubijo, otroka niti ne spoznajo niti ne razumejo, z njim niti ne potrpijo; s tem ubijajo v otroku ljubezen do sebe, spoštovanje in zaupanje; kjer tega ni, je uspešna vzgoja nemogoča. Oglejmo si t:> misli nekoliko nadrobneje.
1.	ISKRENA NESEBIČNA LJUBEZEN DO OTROKA POMAGA STARŠEM, DA OTROKA DODOBRA SPOZNAJO. Le ljubezen do otroka te usposablja, da ga s skrbnim očesom in srcem nenehno opazuješ, ko se igra, razgo-varja, uči, ko se ukvarja s tem ali onim delom, še celo ko spl. če otroka iskreno ljubiš, tl je silno važno vse, kar se z otrokom dogaja; nobene malenkosti ne prezreš. To ti pomaga, da z lahkoto prodiraš v globino otrokove duše. že iz njegovih oči in skoraj nevidnih potez njegovega obraza in kretenj telesa razbereš, kaj se z otrokom dogaja, kaj doživlja, kaj ga zanima in mika, kaj ga muči in bega. Tako otroku ni treba šele razkrivati svoje notranjosti, ki bi ti jo često morda le z muko in težavo razodel ali pa sploh -ne,
To zmagoslavje Kristusova moč v Cerkvi še vedno slavi: V zakramentih ga oblegajo bedne množice, po vsem svetu, dan za dnem, vsak trenutek, vedno prihajajo z njim v stik. In on dela čudeže v teh hrepenečih dušah: jih oživlja — mrtve, ozdravlja — bolne, krepi — onemogle, dviga — slabotne.
Vsakdo odhaja vesel, Boga slaveč, z naj-višjim darom božjega življenja obogaten. Vsa-koiiiur so tu pripravljeni zakladi, samo priti je treba k Njemu v zakramentu.
Vstani, Odrešei.ik “je tukaj in te kliče” (Jan 11, 28). DR. FRANC GNIDOVEC
čeprav bi zaradi tega čutil v sebi še hujšo muko.
Starši, ki otroka ljubijo in ga zaradi tega lahko do dna spoznajo, se morejo čudovito vživeti vanj, zaživeti z njim eno življenje. Tako postane n. pr. oče kljub svojim letom kakor otrok med otroci; mlad je med mladimi, živahno se igra z igrajočimi, z notranjo globočino se bori z borečimi, trpi s trpečimi, a je tudi ves vesel med veselimi. Vselej živo v sebi začuti vse tisto, kar poini otrokovo dušo.
Ko otrok dan za dnem opazuje in čuti, kako starši žive zanj in z njim eno življenje, ko vidi, kako dobro ga poznajo, ko spozna njih v globine otroške duše prodirajočo ljubezen, starše vzljubi, jih spoštuje ter z. lahkoto uboga.
Nasprotno pa vzgojitelj, ki otroka iskreno ne ljubi, se prav zaradi tega zanj dovolj ne. zanima, z njim ne živi in ga zato tudi dovolj ne pozna. Njegove misli se vrste le okoli samega sebe, išče povsod le sebe, svojo korist, svoje ugodje, otrok mu je uganka, katere vzgajati ne zna in ne more.
2.	STARŠI, KI OTROKA DOBRO POZNAJO, GA TUDI RAZUMEJO. Le če otroka dobro poznaš, boš pravilno in pravično presojal tako njegove sončne kakor senčne x)°teze značaja. Pravilno in pravično boš presojal njegove vrline, uspehe, lepa hotenja in želje, pa tudi njegove napake in neurejena nagnjenja, njegove težave in boje, poraze in padce. Otroka boš razumeval nele hladno, ampak dobroho-teče, s srcem. Ko otrok spozna to tvoje do-brohoteče in pravično razumevanje, se ti bo nehote čisto zaupal. Jasnosti in pomoči v svojih težavah ne bo iskal v raznih sumljivih knjigah in tovarišijah, ampak pri tebi. Mirno Ti bo razodeval vse, kar čuti in nosi v v sebi, ker bo brez moreče skrbi, da ga boš morda napačno razumel in krivično sodil. Otrok postane tako vzgojitelju kakor odprta knjiga; zato mu tem laže pomaga, vodi in ga rešuje. To nam da dogovor na vprašanje, zakaj često preprosti in neuki starši svojega otroka bolje razumevajo kakor kak izšolan psiholog.
Nič pa otroka bolj ne zaboli in odbija, kakor nerazumevanje pri starših in njih krivična sodba. Otrok, ki to doživi pogosto, svojo notranjost skrbno prikriva, se vede neiskreno, jasnost in pomoč v raznih težavah in vprašanjih išče drugod, zelo pogosto v slabiti knjigah in tovarišijah. Tuj postaja staršem, vedno bolj tuj, uporen in neubogljiv.
In kdo naj v takem vzdušju še pričakuje uspe. he pri vzgoji?
3.	LE STARŠI, KI OTROKA POZNAJO IN RAZUMEJO, ZNAJO IN HOČEJO Z NJIM POTRPETI. Brez potrpežljivosti pa ni vzgoje. Pač vidva, dragi oče in mati, sama najbolje vesta, kako trdo je piri vzgoji preizkušana zlasti potrpežljivost. Omogoča jo le iskrena ljubezen. Le poglej ljubečo mater, kako s pravo boJjo potrpežljivostjo kljub vsej svoji utrujenosti sto in stokrat na dan ljubeče odgovarja na otrokova radovedna vprašanja, kako vedno znova opozarja otroka na to ali ono važno “malenkost”, kako neutrudno pri otroku odkriva in preganja razne napake: n. pr. raztresenost, površnost, . lažnivost, nevljudnost; kako se nenehno trudi, da razvije v otroku to in ono krepost; a pri vsem tem ostaja vedno vsa mirila in potrpežljiva. Vzgojitelj, ki ljubi, se pač zaveda, da je velika večina napak pri otroku le posledica otroške nedozorelosti, lahkomiselnosti in raztresenosti, ne pa znak hudobije, in da je zaradi tega veliko bolj na mestu potrpežljivost kakor pa ostra beseda ali celo kazen.
Vzgojitelj, ki ljubi, ima pri vzgoji otroka pred očmi svdjo lastno mladost. Spominja se, kako je bil tudi on takrat ves nedozorel in nedograjen. Spominja se, kako je razumevanje in potrpežljivost svojih staršev tihoma občudoval, jim bil hvaležen, jih prav zaradi tega tem bolj ljubil in tem raje poslušal. Spominja se pa tudi, kako ga je vsaka nagla in trda beseda nepotrpežljivosti m nerazumevanja bolela in odbijala. Hudo napako pri vzgoji delajo torej tisti starši, ki otroka za vsako malenkost grajajo in zmerjajo, ki na otroku vse dobro prezro ali imajo za samo po sebi razumljivo dolžnost, ki ni vredna polivale, ne prezro pa brez viharja niti najmanjše njegove napake. Tako ravnanje povzroča v družini neznosno ozračje, v katerem prej ali sl d j prav gotovo zamre tako ljubezen kakor spoštovanje in zaupanje otroka do staršev. Vzgoja doživlja in doživi nrav gotovo popoln poraz.
4.	VZGOJITELJ, KI OTBOKA LJUBI, BO VZROKE ZA NEUSPEHE PRI VZGOJI ISKAL PREDVSEM PRI SEBI. Vzgoja zahteva izredno modrost in pravo svetost. Zato delamo pri vzgoji vsi često celo hude napake. A vzgojitelj, ki otroka ne ljubi, vzrokov za neuspehe pri vzgoji ne išče pri sebi, ampak le pri gojencu. Zaradi svojiii napak pri vzgoji gojenca preganja in kaznuje. Tako ravnanje
le veča razdor in manjša možnost uspehov Pri vzgoji. Nasprotno na ljubeč vzgojitelj ob neuspehih pri vzgoji najprej sam sebi resno izpraša vest, češ, morda je bil preoster, je zahteval preveč, ob nepravem času in na na-počen način; morda je otroku dajal premalo 'zgleda, vedoč da se najuspešneje vzgaja z zgledom, da n. nr. krivičnost najuspešneje Preganja z osebno pravičnostjo, mlačnost s svojo gorečnostjo, grobost s svojo dobroto, lenobo s svojo delavnostjo, lažnivost s svojo resnicoljubnostjo itd.; morda je z nepotr-Pežljivostjo, nergaštvom, občutljivostjo storil otroku krivico; morda ga je odbil ali celo zakrknil, ker je bil pristranski v svojih zahtevah: prizanesljiv do enega, brez dobrote do drugega itd.
Ko otrok opazuje resnobnost in pravičnost svojih staršev, njegova ljubezen in spoštovanje do njih lc še raste. Z veseljem, dosledno in tenkovestno hoče spolnjevati celo želje svojih roditeljev.
Zato moremo zaključiti: ljubezen je zares prvi pogoj uspešne družinske vzgoje. Kjer vlada ljubezen, zlasti nadnaravna, vlada globoko poznanje otroka, njega razumevanje in potrpežljivost z njim. Kjer vladajo taki odnosi med otroci in starši, tam vlada ne le zaupanje, ljubezen, spoštovanje in ubogljivost otrok do staršev, ampak tudi globoka, prisrčna veselost. Kjer je pa veselje doma, more uspevati le vse lepo In dobro. Vzgoja žanje svoje polne in trajne sadove.
DR. RUDOLF HANŽELI6
FLERJANščEVEGA STRICA DVOJNA ZADNJA URA
Beseda stric je imela pri nas dvojen pomen. Poleg stricav-sorodr.ikov je po naši deželi živelo še vse polno stricev, ki jim je bil dan ta priimek kot nekaka odlika in znak spošto-vanja. Gospodarji in sosedje so se ogovarjali s krstnim imenom, vsi drugi, odrasli in mu-iarija pa smo rekali vsem sosedom in znancem daleč na okoli — stric, čeprav ni bilo o žlaiiti ee duha ne sluha. V to vrsto stricev spadajo udi Flerjanščev stric. V celi fari niso imeli ruge žlahte kot svojega edinega sina, pa jih Je vse klicalo z imenom stric.
Flerjanščev stric so bili vdovec od mladih et. Ko je rajna Tona rodila prvorojenca, je dala svoje življenje za življenje |betičarja. biriču je bilo ime Janez in po stari navadi ®° Prvorojencu dali očetovo ime:	Janezek.
Malega kričača je vardeval ob kozjem mleku 'U kamilicah mladi vdovec sam in ga je spra-"I na noge. Rajnice ni mogel pozabiti in tako jte je z gruntom ubijal sam, čakajoč, kdaj bo
0	ras tel Janezek, da mu bo v pomoč.
Janezek je ob žgancih in mleku rastel kot
onoplja. Ko je čakal prvega poziva na nabor, le bil dolg kot preklja. Ljudje so rekali: “Ta
1	kil pa za mežnarja, ta! Lahko bi opravil s'roj posel brez kajfeža." čeprav je bil tako
je bil še vedno Janezek. Bil pa je malo čudaški, zlobneži so celo trdili, da je malo rez ^es vsekan. V nekaterih slučajih je imel da se po novodobno izrazimo — neko-1 0 svojske poglede. Tako je n. pr. pri hiši opravljni kuhinjske posle. Lonca, kjer je ku-a žgance, ni nikoli umil, češ da so žganci mogo bolj okusni, če se kuhajo v “zažma-anem ’ loncu. Pravijo, da ie bilo v loncu že 'oliko obloge za boljši okus, da je bilo v A,1 komaj še prostora za kuhalnico in je , 1 °nec kakor kolesno pesto. Nekoč je med - Ji 0 vr£el svojski pogled na debelo poleno, itii xTole bo Pa šlo v štedilnik!” Pa ni hotelo , ua misel mu ni prišlo, da bi poleno ZP° °vil; . to bi bilo proti izrečeni sodbi.
in z VSo ihto zabije poleno v stra*	U je pokal in škripal na vseh
ne ' Sicer je moral poklicati zidarja, da
mu je popravil štedilnik, njegova pa je le obveljala.
Tistega leta, ko je bila tako huda zima. so se Flerjanščev stric v gozdu hudo pre-mrazili. Začelo jim je piskati po pljučih in zbadati pod rebri, oblival jih je pot kot v pasjih dneh, nato pa jih je zazeblo, da so šklepetali z zobmi. Pljučnica! In to takrat, ko še ni bilo penicilina in je dohtar računal za en obisk tri stotake. Odrivali so, kar se ,le dalo, ko pa stricu ni bilo več prestati, so le poklicali zdravnika. Zdravnik pregleda Lol-nika, povpraša to in ono in končno ugotovi : še to noč se bo odločilo. Približuje se kriza. Bog daj, da bi jo bolnik prestal. Naprosil je-Janezek sosede, da so poslali po gospoda, ki so prišli sredi noči in dali sticu sv. popotnico in sv. maziljenje. Tudi gospod so bili mnenja, da bo s stricem težko kaj.
Ko so se sosedje razšli, je postalo Janezka strah. Poprosil je sosedovega fantina, naj mu dela druščino. Vlegla sta se na peč in ob skromni petrolejski brljuški opazovala stričevo borbo med smrtjo in življenjem. Bolezen je šla svojo kruto pot dalje. Vedno bolj pogosto se je pojavljal dušeči kašelj, vedno bolj bolestni so bili vzdihi trpečega strica. Potem je pa prenehal. kašelj in dihanje je postalo za čuda mirno, skoro neslšno. .
Janezek se vznemiri. “Meni se zdi, da oče umirajo!” “Meni tudi!” pritrdi fantin. Zlezeta e peči, prižgeta blagoslovljeno svečo, poklekneta ob postelji in začneta pobožno moliti 'Ozni venec za srečno zadnjo uro. Stric leži bled in slaboten nepremično v postelji. Ko končata rožni venec, se stric strese in globoko, globoko zavzdihne. Janezka obide zona: Zadnja ura! Smrt!
Pa ni bilo tako!
Stric odpre oči in se oglasi: “Janezek!” “Kaj je oče? Povejte, kaj vas teži! Vse bom storil, da vam pomagam!” “Daj mi sem tobačni mehur!" Janezek pihne svečo in vzame s police mehur s tobakom, ki se ga cel teden oče ni dotaknil. Janezek, ki je dobro poznal
navade svojega očeta, je vedel takoj, da je nevarnost minila. Oče si založe dobro kepo te prečudne božje travce za škrbine, požvi-čijo in zadovoljno zamomljajo: “Sem že dober! Mi že zopet diši kakor prej!’’ In je bilo res tako. čez par dni so Flerjanščev stric, čeprav malo omahljiv, že stopili v hlev k živini in oštafnali tu in tam okrog domačije.
Flerjanščev stric so živeli še dolgo vrsto let. Postarali so se, vid jim je opešal in noge so jim postale težke. Večkrat so rekli sinu: “Kmalu boš ostal sam. Jaz ne bom več dolgo!”
Bilo je na stričev god, na dan sv. Janeza nepomuka, “Fižolarja”. Na ta dan so stric imeli navado, da so opravili svojo velikonočno dolžnost. Stric niso pregosto delali drenja okrog spovednice, dvakrat na leto pa prav gotovo: za advent in za svoj god. Ko so za svoj zadnji god opravili spoved in obhajilo, so se zadovoljni in olajšani vrnili domov. Prva pot je peljala v hlev, pogledat, če je fant v redu opravil živino. Potem so stopili v kuhinjo. Tako nekako tesno jim je bilo pri srcu in po glavi jim je šumelo. Kar avtomatično jim je roka segla po okrepčilu: po mehurju s tobakom. Potisnili so v usta dober zalogaj,
parkrat požvečili, pa so se jim oči zameglile. Zrušili so se. Kap! Takorekoč s čikom v ustih so se Flerjanščev stric znašli pred sodnikom. Zdi se mi, da je nebeški Sodnik, ki je videl v dno poštenega stričevega srca, rekel prizanesljivo: “Le požvečite še malo, Flerjanščev stric, potem se bova pa pomenila!”
In Janezek? Ljudje so rekli, da je malo čez les, pa je vendarle pokazal veliko modr; st: v nevarnosti pa preskrbel svojemu očetu vso tolažbo, ki jo Cerkev nudi bolnikom in umirajočim. Spolnil je dolžnost, ki veže pod smrtnim grehom ne le bolnika, temveč tudi njegove bližnje, živimo, v deželi, kjer veliko katoličanov ne ve za to veliko dolžnost .n če vedo, je ne izpolnijo. Brez dvoma huda razvada in nalezljiva.
Zgled Flerjanščevega Janezka potrjuje izrek, ki ga beremo v svetih bukvah: Infirma mundi eligit Deus, ut fortia quaeque coufun. dat. Misliš, da ti bom prestavil te besede na slovensko? K spovedi pojdi, galjot, 21. januarja se začne čas velikonočne spovedi — in ko boš ogleštal svojo grešno dušo, pa povprašaj duhovnega gospoda, kako se tema pregovoru po naše reče.	Kk
JUBILEJ SOCIALNIH OKBOŽNIC
V letošnjem letu bo krščanski svet praznoval šestdesetletno obletnico znamenite socialne okrožnice ‘'Rerum novarum’’. Okrožnica Leona XIII. zasluži, da se je katoličani vedno znova spominjamo. Saj je ena izmed osnov krščanskega socialnega nauka, ki je sprožila mogočno socialno gibanje v prid delavnim stanovom po vsem svetu. Danes vemo, da ideie Leonove okrožnice niso ostale omejene zgolj na katoliški svet, ampak so v teku desetletij proniknile v človeštvo na splošno in doprinesle zelo viden donos k moderni zakonodaji, ki se pri vseh narodih že ponaša z izrazito socialnim značajem.
Oo štiridesetletnici “Rerum novarum” (1931) je “Cas”, glasilo Leonove družbe v Ljubljani, priobčil vrsto razprav, ki so skušale prikazati socialno delo, ki je bilo med Slovenci opravljeno na pobudo Leonove okrožnice. Bilanca ni bila tako skromna, pa naj bi bilo z ozirom na znanstveno delo in socialne publikacije ali pa v pogledu na ustanove, organizacije in gibanje, ki je iz omenjene okrožnice na Slovenskem poteklo.
Na splošno v svetu pa so bili doseženi tako pomembni socialni rezultati kot sad Leonove okrožnice, da je papež P1 j XI. smatral za umestno, izdati novo okrožnico, v kateri proslavlja njen štiridesetletni jubilej (“Quadra gesimo anno”) in kjer v prvi vrsti opozarja na mnogovrstno socialno delo, ki je v preteklih štirih desetletjih bilo opravljeno od srrani Cerkve, države in delavcev samih na socialnem področju.
Sredi druge svetovne vojne je krščanstvo v maju 1941 obhajalo zlati jubilej “Rerum novarum”. Kljub krvavi svetovni katastrofi je sedanji papež Pij XII. s posebnim radij-
skim nagovorom na binkoštno nedeljo 1. junija slovesno podal smisel petdesetletne proslave in s svojo avtoriteto znova potrdil pre-važno socialno listino svojega prednika. Tudi Pij XII. omenja bogate sadove Leonove okrožnice in znova ponovi nauk Cerkve glede rabe snovnih dobrin in naloge države spričo delavskega in družinskega problema. Ob tej priložnosti je Pij XII. zahteval “življenjski prostor za družino” kot temelj, gospodarsko podlago in jamstvo urejenega družinskega, življenja.
V Sloveniji se spričo vojnih razmer in takoj nato sledeče okupacije petdesetletnica Leonove okrožnice ni obhajala in še manj bo seveda mogoče proslaviti letošnji jubilej. Domovina je zapadla v sužnost najbolj brutalnega materialističnega socializma, ječi v okovih komunizma, pred katerim v tako prepričevalnih besedah svarita človeštvo obe veliki socialni okrožnici “Rerum novarum” in “Quadragesi-mo anno”.
Nasledje vrste so napisane z namenom, da se vsaj tisti katoliški Slovenci, ki živimo v svobodnem svetu, skromno spomnimo prevaž-ne Leonove okrožnice, in sicer na ta način, da bomo a) najprej skušali nekoliko orisati razmere, v katerih je okrožnica nastala, b) potem bomo na kratko podali njeno vsebino in c) končno bomo navedli sadove, ki jih je Leonova okrožnica rodila med Slovenci.
1. ZGODOVINSKO OZADJE
Pravega pomena socialne okrožnice “Re-lum novarum”, kakor tudi drugih velikih enciklik Leona XIII,, ne moremo umeti brez zgodovinskega ozadja in okolja, v katerem so nastale.
Zgodovinsko ozadje za nastop krščanskega socialnega nauka, razglašenega v papeških okrožnicah, tvorita dve veliki revoluciji:
&) duhovna revolucija ob koncu 17, in 18. stoletja, ki je vzela Cerkvi inteligenco, plemstvo In meščanstvo tiste dobe in ki je svoj vlden izraz dobila v veliki francoski revoluciji 1789. leta;
b)	gospodarska revolucija 18. veka, imenovana tudi industrializem, ki je od Cerkve odtrgala delavstvo, ter končno
c)	nepripravljenost cerkvenih krogov na tako globoke duhovne in socialne pretresljaje omenjenega časa. šele Leon XIII. zajame utrip čnsa in pokaže katoličanom njih mesto in nalogo v moderni družbi.
DUHOVNA REVOLUCIJA
a) Kulturni zgodovinar bo rekel, da je renesansa 14. stoletja začetek moderne dobe. Kajti renesansa, temelječa na humanizmu, je odkrila človekove stvariteljske sile, potekajoče iz človeka ne kot duhovnega, temveč kot naravnega bitja. Toda pravo osnovo za novo mišljenje dajo šele velika znanstvena od-itritja 17. in zlasti 18. stoletja. Ta okrilja se raztezajo na razna znanstvena področja, ki se tičejo astronomije, fizike, matematike in bio-l0gije. Tako revolucionarnega značaja je napredek znanosti te dobe, da se naravnost ime-nuje doba znanosti ali tudi doba razuma.
Roko v roki z epohalnimi novimi spoznanji narave se namreč pričenja uveljavljati novo topljenje ali nova filozofija, imenovana znanstveni naturalizem”. Narava ki se je do j-eSa časa zdela človeku neumevana zaprta Dji§a, je naenkrat postala predmet preža-nnnivih znanstvenih zakonov. Tek nebesnih eies, ki ga je človek nekoč razlagal z mito-°Sijo in kasneje s filozofijo in teologijo, je Postaj predmet matematičnih enačb in računov.
človek je postal samozavesten, ponosen na Sv°jega duha in novo znanje. Začutil se je zrelega in polnoletnega, ki vse to, kar se je Preje govorilo in učilo, lahko kot otroške a.jke vrže med preživelo šaro. Vera v človekov razum in neomejen napredek znanosti Je s tolikim navdušenjem prevzela napredne uhove, da se je mislilo, da med preživelo Praznoverje ne spadajo le nekdanja skromna znanstvena domnevanja, temveč tudi nauk 0 Bogu, razodetje, kakor tudi krščansko filozofsko umevanje življenjskih problemov. Vera v Boga in v nadnaravne sile se je zdela presveto stališče. Luč naravnega razuma bo človeka vodila do vedno večjega poznanja naravnih zakonov. Znanost bo človeka odrešila, oziroma Človek .bo sam sebe odrešil z zna-nostjo in sam iz sebe ustvaril nov red harmo-“lje in sreče na zemlji. Razumništvo 18. veka Je odstavilo Stvarnika in na njegovo mesto postavilo človeka. Družba Voltaireja in Friderika II. v vsem svetovju ne najde nobenega prostora več za osebnega Boga.
Razvojna teorija Charlesa Darwina (1809 ° 1882), zlasti pa način, kako sta jo raz-agaia njegova učenca, Thomas Huxley (1825 do 1895) v Angliji in Ernst Hackel (1834
do 1919) v Nemčiji, je prav posebno razširila v svetu materialistično in mehanično pojmovanje življenja. Postalo je edino ‘‘znanstveno” verjeti v večnostno materiJo, v samohotno porajanje življenja brez Stvarnika, v naravne zakone brez urejevalnega božjega Počela. Häckel sam je izpovedal, da so Darwinova okritja kakor z otroškimi bajkami pomedla z vero v nesmrtnost duše, z naukom o svobodni volji in z bivanjem večnega Boga.
GOSPODARSKA REVOLUCIJA
b) Istočasno s to duhovno revolucijo, ki je imela za posledico, da je od Cerkve odpadlo plemstvo in meščanstvo, pa vidimo zoreti drugo nič manj daljnosežno gospodarsko revolucijo, ki stoji v znamenju iznajdbe sProj.i in jo imenujemo industrializem.
Do konca 18. stoletja se proizvodnja vrši na obrtniški način. Obrtnik dela v svoji delavnici in s člani domače družine in kakim pomočnikom. Obrtniki so krepko organizirani v korporacije, v katere je dostop mogoč le s soglasnostjo vseh članov strokovne zveze, ki preje preizkusijo moralno in strokovno usposobljenost prosilca, predno ga sprejmejo v svojo sredo. Delo je bilo počasno in je zante-vaio veliko ročnost. Odločilna je bila kvaliteta in se ni proizvajalo čez potrebe neposredne uporabe.
Iznajdba stroja pa je prevrgla ves način proizvodnje. (Domača obrtna delavnica je postala premajhna, treba je bilo zgraditi tovarno. ki je postala viden izraz modernega industrializma. Vrsta iznajdb v tekstilni industriji, nov način proizvajanja železa in jekla, poraba vodne in kasneje parne sile v industrijske svrhe je prinesla popolno revolucijo v prejšnji način dela in življenja. Tako globoko in vsestransko spremembo je prinesel stroj v življenje človeka, da se je njegovo življenje v nekaj desetletjih bolj spremenilo kakor preje v tisočletjih!
Poleg materialnih prednosti, ki jih je stroj prinesel, da se je namreč proizvajalo hitrejše, več in cenejše, so se hitro pokazale tudi senčne strani. Možje, žene in celo otroci so p ri-čeli polniti tovarne; mesta so naraščala mnogo hitreje kot je bilo pametno. Za tisoče novih priseljencev ni bilo v nobenem pogledu poskrbljeno: ne v stanovanjskem, na v zdravstvenem in ne v ostalih družabnih zadevah.
Novi način proizvodnje je lastniku strojev in tovarne hitro večal premoženje, a delavski delež na sadovih produkcije v obliki delavske plače je bil tako neznaten, da je to krivdno stanje bilo vsem očitno. Za trinajsturno in celo za šestnajsturno delo v nezdravih prostorih so moški delavci v Franciji dnevno prejemali 1,50 franka, ženske 1 frank in otroci 0,75 franka! Podjetnik je z delavcem naredil individualno “svobodno” delavsko pogodbo. Delavca ni ščitila država, ker se je trdilo, da je delavna pogodba med podjetnikom in delavcem njuna “zasebna zadeva”; ščitile pa ga tudi niso delavske organizacije, ki jih tedaj še ni bilo.
Z razpadom korporacij je delo ostalo ne
zaščiteno. Delavec je bil brez milosti prepuščen samovolji podjetnika. Njegovo družinsko življenje je bilo uničeno, ker so tudi žene in otroci morali v tovarno za mizerno plačo, ako je družina hotela živeti. Nekdaj je delavni človek v veri našel oporo, pa četudi je njegovo delo bilo trdo. Vrt okrog hiše z nekaj zelenjave in rožami mu je bil prijetno razvedrilo po napornem delu. Toda v tej prvi revolucionarni dobi industrializma živi delavec z družino vred stlačen v bedne barake, ki so čez noč nastale okrog tovaren. V mrzlih, mračnih, vlažnih prostorih se drenja desetine družin, utrujenih, slabo hranjenih, borno oblečenih, z malim poznanjem Boga in še z manjšo voljo in razpoloženjem, da bi ga častili in molili. Ali naj se čudimo, da v takšnih razmerah med delavsko maso ni bilo ne vere, ne upanja, ne ljubezni? Od bedne plače ni ostalo ničesar, da bi se mogli otroci šolati,
Delavstvo je vedelo za ogromne dobičke podjetništva, poznalo je pohlep, s katerim je kapitalist ogoljufal delavce pri njihovih plačah, in hinavstvo, s katerim so mnogi brezvestni podjetniki manevrirali, češ da je božja volj?, da je tak red na svetu... Kaj čuda, če se v tej dobi pričnejo prvi upori delavstva proti družabnim krivicam in prvi večji odpad delavskih mas od Cerkve ki jo dolže tihega zavezništva s posedujočimi sloji.
NEPRIPRAVLJENOST KATOLIČANOV
c) Na tako globoke družabne spremembe cerkveni krogi onega časa očitno niso bili pripravljeni. Na eni strani brezverna inteligenca ki je oznanjala neodvisnost človeka napi'im božjim, moralnim in cerkvenim postavam; ki je izpovedovala skrajni liberalizem
na verskem kakor na političnem in gospodarskem polju in posmehljivo proglašala za nazainjaštvo pokorščino cerkvenemu na mu; — po drugi strani pa delavstvo, ki se je čutilo prevarano in razdedinjeno po kapitalističnem molohu in ni vidc-lo drugod odpomoči za svoje bedno stanje kakor v uporu in revoluciji.
V	lej dobi Cerkev sama doživi globoke pretresi ja j e. Zaporedne revolucije v raznih državah in Cerkvi sovražni liberalni režimi poberejo cerkvenim ustanovam njihovo premoženje, kar prisili cerkvene kroge k povsem drugačnemu načinu življenja. Posledica novih raznur je občutno pomanjkanje duhovščine, ki ja revna, kruhoborska, večkrat tudi premalo izobražena.
V	novih razmerah se mnogi niso znašli. Kmečki človek je živel v senci zvonika, duhovnikov blagoslov polja in živine je posredoval božji blagoslov nad vsem njegovim gospodarstvom. Toda novim industrijskim razmeram je duhovnik ostal tuj. Ostal je ne-Ikje zunaj med kmečkim ljudstvom. Delavci tega niti opazili niso, ker v novih razmerah niso čutili potrebe po njem.
V	tej dobi katohčani tudi miselno niso edi-
ni. Ko nastopi restavracijska doba, mnogi iščejo opore pri novih dinastijah in m ona ih ib, zametajoč vse, kar je revolucija vrgla na površje. Drugi del o s sprejema revolucijo kot zgodovinsko in družabno dejstvo, hoteč le pokristjaniti njene učinke. Ta notranji spor se vleče skozi nekatoliške vrste več kot sto let in motno slabi uspešnost njihove delavnosti. Razklanost se ja-ha posebno v Franc’;.' še v d isetletjih neposredno pred Leonovimi okrožnicami.	DR. IVAN AHČIN
ČLOVEK OBRAČA, BOG PA OBRNE!
Ko si zapuščal naša ognjišča, brazde, studence, upal na tujem vrtnic cvetove splesti si v vence, pa si zagrabil polno zgolj v trne:
Človek obrača, Bog pa obrne!
V zlatih načrtih sebi dom zgradil si kot gradiček, v njem boš z družinico topIo_ prijetno gnezdil ko ptiček, pa ti ga vihra časov prevrne:
Človek obrača, Bog pa obrne!
Zvezda, ki dolgo sladko sijala v tvoje je sanje, da v pristan sreče varno privede tvoje iskanje, zdajci kot mrtva v noč se utrne: človek obrača, Bog pa obrne!
Bogdan Budnik
Morda si hotel biserno klasje v polno požeti, v prazne blagajne težki dobiček spretno ujeti, pa ne premoreg igle srebrne: človek obrača, Bog pa obrne!
Varnost, svoboda v zmage sijaju kakor v prividu venčajo tvoje boje v ponosnem, slavnem izidu, pa jih poraz s plazovi zagrne:
Človek obrača, Bog pa obrne!
Modri državnik v temni čas meče hladni blesk uma, ostri poveljnik veže ga s silo trum in poguma, — čas pa drvi Čez njiju v dni črne:
-	človek obrača, Bog pa obrne!
®ILÄ@©ilL®WU)liNI® PiUÖWMJJi
Kot “Baragov misijon” smo krstili pod-'oe,i'‘ slovenskih lazaristov v notranjosti Ki-ujske, provinca Kiangsi, kjer so severoame->iški mi lijonarji pred tremi Leti prepustili slo-'inskim sobratom večje misijonsko področje v ojdeiovanje, ki naj bi se kasneje ob ugodnejših okoliščinah razvilo v samostojni slovenski misijon. Tam med drugimi slovenskimi,1 niisijonarji-iazaristi deluje tudi g. JA-■. °'/j. ^OVAč, ki ga naši bralci dobro poznajo ,z njegovih spisov zlasti v predlanskem let-n ku pod naslovom “Iz misijonarjevih doživ-■Mjev”. Sedaj nam je spet poalal daljše in Podrobno poročilo o napetih bojih, ki jih z S- v\ olbankom borita za svobodo misijonske-S'n dela, odkar so prišli pred letom dni tja 1 eči oblastniki. Ker v svojem spisu tako neprikrito opisuje vsa trenja z rdečimi, si utvari ne bi upali objaviti, če nam on izrecno no bi naročil, naj brez strahu in obzira obja-,1111 “j “Ne bojte se, da bi mi utegnilo škodo-'ati, ’ tako pravi, in nadaljuje:	“Pač pa
upam, da bodo dobri Slovenci ob branju teh ZH naiu *J°lj molili, ko bodo videli, oliko z gospodom sobratom trpiva in kako s.x® neprestano v življenjski nevarnosti. Gg. ereb, Pokorn in Prebil niso še imeli z rde-uni posebnih težav, pač pa je mnogo drugim misijonarjem še mnogo težje kot nama. Tako
so rdeči na primer tudi v naši škofiji zaprli in na tri medice zapora obsodili nekega ameriškega misijonarja, ker je njegov služabnik udaril študenta, ki je metal kamenje v cerkev. . . Dela imava z g. Karli j eni veliko. Že v enem letu nad 40 spreobrnjenj in to tudi 4 odrasli izobraženci, ostali pa doraščajoča mladina (12—16 let), ki jo že oblikujeva za KA, kakor tudi nekaj mater. — Na praznik sv. Petra in Pavla smo se fotografirali (glej sliko na tejle strani!), saj je ravno dobra obletnica ustanovitve naše šole, ki se mora sedaj tako boriti za svoj obstoj. Na sliki je okrog Oo šolarjev. Nekateri se niso upali slikati radi strahu preti rdečim pritiskom. V gredi sva midva, misijonarja. (Suhi, večji je g. Wolbank, zraven pa g. Kopač; op. ur.) Poleg mene na levi sedi Siung Peter, kon-vertit iz protestantizma, krščen pogojno in sprejet v katoliško Cerkev za veliko noč. Poleg njega sedi njegova hčerka, ki nam je pomagala v šoli, pa še ni krščena. Zraven g. Kar-lija sedi Liao Pavel, ki ga je on ozdravil in pridobil za vero ter ga krstil tik pred prihodom rdečih. Zraven njega Jii Vincencij, star katoličan, ki je bil že v malem semenišču sosedne škofije, a se je predelil k nam z družino vred. Zraven pa je Chou Karel, naš učitelj, slikar in pesnik. —
merah. Saj naši ljudje vedo, da s sodelovanjem pri misijonskem delu rešujemo in krepimo vso telo Cerkve, torej tudi nas same, naš slovenski narod, ki je del Cerkve. Saj naši ljudje gledajo v misijonski akciji Cerkve reševalno akcijo duhovne Zveze narodov in naše misijonarje na bojnem polju kot slovenski bataljon vojske Kristusa Kralja, katerega pa moramo mi sami vzdrževati in opremljati z najmodernejšim misijonskim orožjem in municijo. . . In kaj je bolj učinkovito orožje misijonarjevo kot lepa prostorna cerkev sredi misijona' Ne pozabimo tudi nikar, da je pater Stanko Po-deržaj d! kan našega Bengalskega misijona, kjer deluje veliko število slovenskih misijonarjev in nekaj hrvaških, in da bo cerkev v Kharriju dekanijska cerkev, kakor toplo bijoče srce, ki naj pošilja po vsem misijonu sadove odrešilne krvi Kristusove . . , Kdo od rojakov ne bi rad bolj ali manj sodeloval pri tako važni slovenski misijonski ustanovi!
Lani so pri tako lepo uspeli akciji za Dr. Janežev sklad prispevali levji delež Slovenci v Argentini. Ti bodo gotovo tudi letos doprinesli večji del določene vsote. A ostalo bodo gotovo radi d (•dali drugi naši rojaki po svetu.
Mislimo na naše tržaške in soriške Slovence, ki so od nekdaj zavzeti za misijone. Lanska akcija jih še ni zajela, letošnja jih pač bo. Saj je “Duhovno življenje” s “Katoliškimi misijoni” že tako razširjeno in brano med njimi, da bo tale poziv gotovo zajel stotine nagih tamkajšnjih rojakov, če bi vsa slovenska Primorska zbrala recimo 100.000 lir v ta namen, bi nad vse častno podprla to slovensko misijonsko akcijo. Prispevke naj bralci tamkaj oddajo kar skupno z naročnino Dž, seveda z označbo vsote in namena daru.
Dalje mislimo na naše rojake v Kanadi, ki so se že lani- pri Dr. Janeževem skladu dobro odrezali; letos pač ne bodo zaostajali. Niti vzpodbujati nam jih ni treba.. Prispevke bo pobiral g. Turk, saj ga vsi poznate!
Pač pa bodo Slovenci v USA pri Podergajevi akciji gotovo vse bolj poprijeli kot pri Dr. Janeževi. Kar je novonaseljencev, so si že malo opomogli od prvih težav in borb v novi deželi in imajo že malo več možnosti misliti malo še na druge. . . Kar je pa naših rojakov, kf so že deset in dvajset let tamkaj, ti pa itak že podpirajo tega misijonarja p. Stanka Poderžaja in jim bo naša akcija samo ge v oporo in novo pobudo. Tako novi kot prejšnji naseljenci naj svoje prispevke za Pcderža jevo cerkev blagovolijo pošiljati v Slovensko pi sarno v Clevelandu.
Tudi drugod, kjer koli bodo brali te vrstice, bodo storili vsak po svoiih močeh. Prispevke je najbolje, če pošiljalo kar naravnost v Buenos Aires na Vicror Ma'tinez 50.
ROJAKI V ARGENTINI SO PA LEPO VABLJENI, DA POMAGAJO PRI AKCIJI NA ISTI NAČIN KOT LANI. Z MESEČNIM PRISPEVANJEM V SKLAX) ZA PODERŽAJEVO CERKEV PO 10 PESOV IN PA S PRIPRAVLJANJEM DOBITKOV ZA “PODERŽAJEV SREČOLOV”.
Več o vsem bomo sproti pisali in poročali.
Pod tem geslom bomo, podobno kot lani za Dr. Janežev rentgenski sklad, letos zbirali sredstva za dograditev Poderžajeve. misijonske cerkve v Kharriju, in sicer potom sklada in prireditev oziroma njih dohodkov, od meseca januarja vštevši naprej do meseca septembra. Naš cilj bo kakor lani tudi letos: 1000 USA dolarjev. Lani smo jih zlahka dosegli, upamo, da jih bomo letos še lažje. Saj so naši ljudje vedno bolj blagega srca. čim bolj se ustaljujejo v novih življenjskih raz-
eiGMIW

mmž iMißioj)@MÄ ii^ig emsucwi
Ko sem pred petnajstimi leti prvič prišel v kharrijski misijon za en mesec pomagat, s, lu že takrat zaslutil izredne težave tega milijona. l*ač pa nisem siulii, <la bom na lastni koži občutil vso pezo tega pionirskega okrož-'u; Ko sem na samo Veliko noč 1985 v nizki Klinasti, docela črvivi cerkvici ves znojen delil •s'. obhajilo stotinam enako od znoja izmučenim vernikom, se mi niti sanjalo ni, da bo Jvliarri čez 15 dolgih let še vedno v istih težavah : brez spodobne hiše božje. brez osrednje misijonske cerkve!
KHARRI V LAKOT!
Druga svetovna vojna je delo v Kliarriju silno Zavrla. Strahotna lakota leta 1948, ko nam je pred očmi umiral narod in je med nami pomrlo okrog štiri milijone Bengalcev, 'ndi hharriju ni prizanesla. l)a rešimo ljud-f'°, smo se pri vladi zavezali, da bomo iz astnih sredstev plačali eno četrtino stroškov ' si h naših pomožnih kuhinj. Ker so bili ijud-ie zanič, je tedanji khanijski misijonar Fa-Dier Sedej na lastnem hrbtu prenašal težke 'reče riža iz čolnov v misijonsko kaščo. Vsa-'a izmed petero misijonskih postaj našega okrožja je dnevno hranila in tudi oblačila ti-^nče in tisoče sestradanih okostij. . . Tudi v 'iiarriju na kaj drugega sploh ni bilo mo-s.oče misliti, še celo pa ne na graditev misijonske cerkve.
L BOGI P. SEDEJ
Do vojni je vrednost denarja naglo padala.
ined vdjno je namreč bilo za novo cerkev z<‘ nekaj denarja zbranega, Vrednost denarja Pa se je ta leta do danes najmanj za šestkrat
zmanjšala. Kar si prtlj dobil za eno rupijo, uiorag zdaj plačati s šestimi. Tudi delavce!
Ko je tedaj prišel čas bolj izključno misijonu posvečenega dela, je misijonar snoval 111 garal. . . Raznežen misijon, še začetne te-Za'e Šele leta 1927 na novo otvorjene, nad ■*9 let opuščene postaje, pomanjkanje sred-sle\ in težki fizični napori so slednjič misijonarja privedli na rob groba! Leta 1945 je llllr po vrsti dvakrat obnemogel. Ko se je zgrudil v drugič, ga je ameriška vojaška am-ulanca prepeljala kar čez nezorana polja iz Kharvija v kalkutsko snlošno bolnišnico, kjer *l' relib 20 dni ni zavedel. . .
Zgrudil se je Elija; se bo li našel nasled-nik Elizej z dvojnim Elijevim duhom? Bi l>il Pač pretežko reč prosil, čeprav sem si bil v 'eku petih let, ko tukaij delujem, neredko za-zelel, da bi namesto Elizejevega železa po 'odi priplavalo — zlato: za zgraditev in dograditev tukajšnje cerkve!
MISIJON BREZ CERKVE...
Pred petimi leti sem namreč prevzel misijon brez osrednje cerkve. Prejšnjo je moj prednik podrl, nove pa postaviti ni mogel. Služba božja se jr nekaj časa vršila pod ma-jH'o in curljavo streho zasilne šole, kasneje Pa v zasilnem podaljšku med žalibog ludi niti ne napol dovršeno misijonarjevo hišo. Od predstojnikov sem dobil nekaj sredstev in ludi dobrih nasvetov. Resno sem se lotil ne-
mogočega dela, da za majhen denar postavim vse, kar se le postaviti da.
ŠOLA — CERKEV
Pa sem delal račun brez kremnima! Medtem so namreč začele cene kar skakati nav-zgoi. Finančne težave so se kopičile, nadškofija je zašla v velike stiske: vsa podpora <xl zgoraj je bila nama h odpovedana, 'listi sloji, ki so s voj čas mis/jon kolikor toliko podpirali, so začeli zapuščati Indijo ali pa so se sami znašli v pomanjkanju. Takorekoč čez noč sem sc zavedel, da nove cerkve v teh razmerah in s temi sredstvi ne bo! Kaj storiti? Za deško šolo namenjeno stavbo smo za dva metra zvišali, jo na železnem ogrodju z asbestoin prekrili m tudi drugače malo spremenili, šolarje pa smo dobesedno postavili z dežja (v šoli je dostikrat deževalo!) pod kap: pod zunanji prizidek vzdolž “cerkve”. Ta prizidek jv seveda le na železnih stebrih sloneča streha, nič več. Šola je tako postala oziroma bo postala naša osi uhlja misijonska cerkev.
KAJ VSE ŠE .MANJKA
Poldrugo leto je minilo, odkar sem jo lili opisal v nekem pismu. Tisti opis še danes velja: oken š<‘ ni, poda tudi ne. Oltar je neko skrpucalo:	za oltarno mizo služijo na dva
podstavka položena stara vrata. Obhajilna miza je umetniškega kova; obhajane! poklekajo na surovo, z glino pomazano opeko, kot menza služita dva skupaj zvezana neotesana bambusa. (Medtem nam je plemenita družina iz Clevelanda darovala denar za obhajilno mizo. Toda postaviti je še ne moremo, ker bi bilo treba najprej končati nekaj drugih del, za katera še nimamo zbranih sredstev.) Zakristije sploh še ni. Zakristija pravimo iz lesnih in asbvstnih odrezkov skupaj zbiti mizi, ki stoji nar korakov proč od zasilnega oltarja. Kadar je vihar ali neurje — tukaj nekaj čisto navadnega — skozi zgornje okenske odprtine (oken še ni!) prši na sredo "cerkve", da hi res morali dežnike imeti odprte, skoz spodnje okenske odprtine pa neovirano curlja voda in moči tla, tako da morajo ljudje menjati prostore, včasih celo med pridigo, če naj nazadnje ne obsedejo v lužah in blatu!
Taka je še danes ta naša osrednja misijonska “cerkev” ostala!
S K LOBI KOM V ROKI BI ŠEL PROSIT
Zaključek?
S klobukom bi šel od vrat do vrat, saj vem, da bi me ne zapodili. Pa je predaleč tja do Argentine pa tudi do I SA, za počitnice ni niti denarja niti časa, in pa — klobuka nimam.
Lepo pa priporočam to lepo delo misijonske gorečnosti vsem, ki jim je na srcu porast misijona. P. STANKO PODEBŽAJ I). L
K SLIKAMA na sir. 22: Mala Indijka s podobico v roki nas vabi, naj pomagamo pri gradnji Poderžajeve oerkve. — Spodaj: Slovenski misijonarji s kalkutskim nadškofom v sredi; na njegovi desni p. Sedej, na levi p. Poderžaj.
M®WD MMSOmtNIA® II B)©Slg>Ii
Satkhira, 14. novembra 1950.
Vaše drago pisemce me je silno razveselilo, posebno še, ko srni videi, kako se Vaše zanimanje Za misijone ni zmanjšalo, amnak še povečalo v veliki meri. Misijonarji smo zapuščeni od domovine, a iz tujim le tako redko ljudje odgovarjajo in pomagajo. Vsak ima svoje križi* in težave, in tako so misijonarjevi križi lahko pozabljeni in njegov klic je kiie vpijočega v puščavi. In zato taka pisma kot je Vaše silno razveselijo trpeče misijonarjevo srce, saj vidi, da so še duše, ki z njim sočustvujejo, ki mu želijo pomagati z molitvijo in podporo, v kolikor je le mogoče. Posebno Vasa molitvi na akci ja nam bo vsem v veliko podporo, ker brez božjega blagoslova vse naše delo nima nobenega uspeha.
PRVA SltKč.l.NJA Z NOVIM MISIJONAR.)KM
X »prilil se mi je posrečilo, da sem dobil potrebna dovoljenja, da sem smel čez nid,o moje tiirgk dežele Pakistana v Indijo, da obi-šči .n svoje sobrati . Stanoval sem v kolegiju svetega Frančiška Ksaverija. Neko jutro, ko berem sveto mašo, vidim, da je na oltarju poleg mojega sveto mašo bral neznani duhovnik. Ima bel talar, na črn pas. Kakšne družbe ho pa ta gospod, to si,n si mislil, ko sem no zahvali gel v obeduiro na zajtrk. Tam mi pravi pater rektor:
"Nek nov misijonar je prišel iz vaše dežele, poskrbite zait., in mu pojdite »a roko.”
"Kako mu je ime?" srni pobaral.
"Nekako tako: Kukale, ali podobno."
“Tristo zelenili mačkov, to bo nag misijonar Jože Cukale," sem Doskočil.
Komaj s m pričakal, <la jv prišel iz. cerkve.
"Pozdravljeni," sem mu zaklical, a fant je samo oči in ušisa odprl in gledal in gledal, ni mislil, da ho nagel svojega rojaka sredi Kalkute tako hitro. In vel dan ano sedeli v sohi brata Jožeta Lukana in poslušali zgodbe iz drage domovine in znancev in sobratov. Dosti težav je moral novi misijonar premagati, da je končno le mogel stopiti na misijonsko polji- v Ilciigaliji.
PRI PODERŽAJ t'
Kalkuta ni kaj posebnega, kot ostala velika orientalska mesta, ki se jih človek hitro nagi da.
"(Jospini Jože, pojdimo obiskat našega “tc-lianta”, patra Stanka Poderžaja na njegovo misijonsko postajo," sem ga povabil čez pav ilni.
Takoj je bil pri volji.
“Toda trda bo, vroče bo čez polje, prava bengalska vročina, ali ne bo prehudo za vas takoj v začetku?"' sem ga zaskrbljen vprašal.
“Na, na, Lojze, saj sva oba Goren'jea, pa bi se bala vročine, saj je tuili pri nas vroče.”
"1-e počakaj, dragi gospod Jožek, ti bo še žal. da si pri volji za tak gtrapac.’’
In ker le ni oiljeiijal, sva se podala na pot na romanje v Kliarri, kjer guimiknje nag dragi ge spod tehant pater Stanko Poderžaj, ljubljanska sra’jea.
Ob petih zjutraj sva brala sveto mašo, nato popila skodelico vroče kave, pa hajd na tramvaj za pol ure, da pridemo na postajo. Med potjo ."gern mu razkazoval razne hiše ob cesti in ogromno kaikutsko pokopališče, polno lepili spomenikov.
Na postaji *je bil dren, k sreči sva se zrinila v vlak in našla prostor pri oknu. da svili mu lahko razkazoval okolico. Vse ga je zanimalo, saj ;nu je bilo vse novo. Ob desetih prideva na zadnjo postajo, potem pa po “gte-tloten-zugu".
Ob ti‘m času je bilo polje kar razbeljeno in vroči vetrič je vročino št" povečal. V začetku je bil naš gospod Jože kar korajžen, počasi se mu je pa jezik isplazil in zaman je gledal, kje bo odkril kakšen hladen studenček kot doma v Rovtah.. Ga ne bog našel po celi bengalski ravnini, tudi če ga hočeš z zlatom plačati!
“Gospod Lojze, Poljanec, ali je še daleč do Kharrija,’’ me je vprašal, ko sva malo počivala pod košato palmo.
“Ne daleč, za tisto vasjo, ki jo vidite pred nami je še ena, potem zavijemo na levo, pa še ena vas in čez girok kanal, pa na desno in v Klmrrijii smo."
Pa sva zavijala n» desno in levo skozi to in ono vas, dokler končno le ne prideva do misijonarjeve hiše, ki se je že od daleč videla.
Rilo "je oh dveh popoldne, ko noben palm ten Bengalec ne potuje, razen če je nujna sila. A naš vlak je bil tak, da drugače nisva mogla storiti. Vse je tiho okoli misijonske hiše, ob tem času vsi počivajo v popoldanski vročini.
“Komedija bo, če jih zbudimo, prebujen človek ni nikdar dobre volje,’’ sem reke j gospodu Jožeku. “Pojdiva zbudit brata Poldeka Vidmarja." Skrbno sem potrkal na okence: “Poldek, ali si še živ?"
BRAT VIDMAR!
“Da hi vas koklja brcnila, kilo sedaj po somu liotli,” nie je začel oštevati skrbni brat Vidmar. Ko pa zagleda mojega spremljevalcu, mu pa sapo zapre: “Pa ja to ni naš novi misijonar Jože Cukale? In vi ga hočete takoj prve dni fentati. ker ga vlačite po tem vročem soncu!"
"Šinentana stvar," sem rekel patru Jožetu, “saj sem vam rekel, da 'e prebujen človek zmeraj nasajen.”
Brat Poldek je “minister za notranje zadeve"; poslal nas jv v konalnico, da si operemo prahu z utrujenih kosti, hitro šel v ku-liir/,1) in začel ropotati s ponvami in lonci.
“Jožek, ne bojte se, brat Poldek jv dober kuhar, ne bova lačna.’’
“Ropot v kuhinji je zbudil gospoda telian-ta. ki je prišel pogledat, kdo so ti liepozvani gosti. V nar minutah smo že sedeli v olieil-niti, in iiripoveilovanja ni bilo ne konca ne kralja. Prišel je še gospod kanlan, pater Polgar, in bila je zbrana cela naša republika. Brat Poldek se je hitro zasukal in okrepčana sta bila pobožna romarja ne s štruklji in klo-
tfc -it t '' i? <
tt *• W t
, in <5-	„ , i* ^
.,	»K fl E. £ -51 Al
* i U A H'lnf *v eY i n * l5' 171 ^
i «’f i>” #-?* *.*
~ 111 ’!': m
7|
ii >• >
7«. »?**? «HS
«; ' » j T' n « ■
i *■-J
f
> *
£TA
T-
'V
r
r
f
»%
IS
n
\V? 7 rh x X
. r4hf lö'v Vi- i
«* -
_ ‘fi ■ -*1 4 Z,
■i *. w» i i
”A * 7 ^ * v
I H rX|->ü *	1 ^
‘ £	A	£	*• ,1	£
,	*	*	**t *	,
?	_	7	<*\ 17	5
'S	.*	>■	if> /-	*ri
-r	■”’•	1zl	7*
i> ^ x Z"
,n xt 3-,	<-
T't ^ Iv ^l 'Tl P
' **■ 2'
üb 'T'

T '-J •'• 7
; * ;
I f-,	~
’,	z?* i;	■	-e	y	i	0,1	^
7' ***■)	't	t	0	^	^	<1
<* £	£	^	t	6	x1,j	h
& T	r.	n	^	I,	,t	x)	v
iH 'H	f	^	x	7	/7	x
^	7 ^	--r^	*
r	"	ji»	,/x	_	^	*
4	i	^	^	;!	£	4	^	A'
.	e	i	i	**	J	*?	*	e
* r- ** ? *.« p
ft ^ j. ßf ^ 41 - 4
i -j/
T
u
i'T
n *\
*/>
n
rb
t»i$ f1 /z ^7 VI
Vi ^ s 'f f ff <>
Vn-
L ^
-> il d 2 4 A 3 i. v- < Zf vt 'y) X •*? Z xZ 7L Cv ^
i- F
s ^
v4
f
>
1t
<i
iS.
Vr
1-
Vt
i*
Ar
l>3
7/
/5
t ff, j^j
S *
>
't
17
XŽ7
7
n
xi-
-I5L
A
vy!>
f
%
♦t
0.4
Xa
A-'
ik
EA
'A
&
A
/„"
I«1
Xf
■if-
*■ A
vf.
4.
T
F7
Slovenska knjiga Jurij Kozjak, ki jo je spisal Josip Jurčič, v francoski Prevedel Ferdinand Kolednik, je bila pred nedavnim prevedena iz franc, v jezik. Slika predstavlja kitajski prevod francoskega uvoda v roman.
-*-C P
*•“?
71- f-
vi _p-
A T
•i r "
-
M t-t
-,«> 7*
«L f
z ^
jezik pa kitajski
a .sami, ampak z rižem in pravim trnovskim la *rn zeljem, v katerem jo gospod tehant P,-avi Specialist, saj ga celo kalkutskemu nadškofu lifra! Na koncu smo dobili še pa-Paie, po dve kili ima ena, ki so sad neumornega dela kaplana p. Polgarja. Nato smo šli 7“7<‘'lat misijonsko postajo. Kapelica je še v niši, ker nova cerkev, bivša šola, še ni do-Krajena. Bo zelo lepa stavba, ki jo je začel -idati že p. Sedej pred šestimi leti, a p. Stan-n J° dograjuje, vsako leto nekaj, kolikor nu pač sredstva dopuščajo. ovečer sva spala na verandi misijonske e, ker v vročini v sobi ni mogoče spati. Zo-Pe nov dogodek za našega novega misijo-ar.la: šakali so nas prišli plašit za verando 'n gospod Jožek je mislil, da so bengalski ^gn. Potolažil sem ga, da niso hudi, nobe-ega človeka še niso pojedli, in tudi njega ne bodo.
’ ŽEGNANJE V KHARRIJtr
Drugi dan je bil v Kharriju “bob”, cerkveno e gnan j e. Gospod tehant naju je takoj vpre-g('I. bila sva dJjakon in subdijakn pri slovesni peti maši. Cerkev polna do zadnjega kotička n svetih obhajil kar konca ni bilo. Ljudje . ° Prepevali in bobnali, da so se stene tresle, «n S, orai jokali; tako gan’/jivo jim zna go-'j d tehant pihati na srce. Poderžaj je mla-^ega misijonarja popeljal v vas, da vidi, kako engalci žive. Ob tej priliki je tudi popil prvi kokosov oreh. “Kako* hladna pijača'je v tem orehu, skordj še bolj hladna kot iz naše rovki ske grape v Podsmrečju,” je pripomnil, ko .H počasi srkal sladko tekočino.
Hitro so minevali prijetni trenutki in zapu-S ' a svn gosjioda tehant a in njegovo misijon-š 'L l>osta'° m odšla nazaj proti Kalkuti, da ...	,k° drugo našo postajo ogledava. Ob šti-
p 1 zjutraj naju je brat Vidmar zbudil, in nama ministriral pri sveti maši. Kako ugodno Je bilo iti čez polje v jutranji rosi. Sonce še
ni prišlo na obzorje, polje je ležalo pred nami v mraku; hitro sva stopala čez suhe brazde. Kakšna razlika med vročino in hladom na bengalskih poljanah.
Ko sva se bližala postaji, je pa vlak že zažvižgal in nama jo pobral ravno pred nosom. “Jožek, misijonar, ne bojte se, čez deset minut bomo dobili drug vlak,” sem ga potolažil. In res točno čez deset minut je bil tu že nov vlak, v katerega sva se zbasala in prišla v Kalkuto, polna novih vtisov, kako se živi na misijonski postaji v bengalskem misijonu.
čez nekaj dni sva šla v Bošonti, kar Vam je gotovo že gospod misijonar Jože Cukale sam opisal. Tudi tam sva doživela marsikaj romantičnega. (Potopis p. Jožeta Cukale začnemo objavljati v februarski številki, op. uredništva.)
Novi misijonar sedaj študira v Kurseongu in že konusi čaka, da prida na pomoč misijonarjem v bengalskih poljanah.
P. LOJZE DEMŠAR D. J., Indija
V Milil DOBO MISIJONSTVA!
Ko je sveti oče l’i.j XII. napovedal praznovanje svetega leta I!)."><), je marsikdo skomignil z rameni, češ. ne bo uspelo, revolucija v Italiji in vojna v svetu bosta preprečila ROMARSKI POHOD VERNIH MI NOŽIČ V SVETO MESTO. Toda sveti oče je zaupal v božje usmiljenje in molil ter izmolil mir v svetu vsaj še za leto 1950. In tako so se vse preteklo leto stekale reke narodov v Rim, v Vatikan. Iz Italije, iz raznih drugih dežel Evrope | iz Severne in Južne Amerike in celo iz Afrike In Azije, v katerih še prevladuje poganstvo oziroma mohamcdanstvo. Ce iz dežel “za železno zaveso” ni bilo romarjev. . . Dejstvo, da niti poganske oblasti raznih afriških in azijskih dežel niso ovirale, ampak celo pospeševale romanja svojih katoliških državljanov v Rim to sveto leto, a da so ga ONEMOGOČILE VSE KOM INI STIČNE VLADE, nclzvzemši Titovo, dasi so to vlade večinoma trščanskrga, mnogokje pretežno katoliškega prebivalstva — to dejstvo nam v novi luč [ t ika/.uje veliko resnico, da je brezbožni komunizem na j vetji nasnrotnik vere. krščanstva in Cerkve, neprimerno večji kakor pa vsa druga poganska vi rstva in mobamedanizem in judovstvo.
“Veliki povratek k Rogu” — to je bilo ne le geslo svetega leta, ampak še posebno njega vzvišeni CILJ, ci’.i, od katerega zavisi '< šit v sveta, ki bo v bodoče boljši in sreč-tejši le v toliko, kolikor bo BOLJ BOŽJI. Bolj božji naj bi bili najprej katoličani: da ho katolicizem ne le kot komaj še brleč plamenček, ampak kakor kres. ki bo razsvetlil vso lemo naokrog■ bolj božji — ločeni vzhodni bratje in krivoverci: da se pridružijo Cerkvi, ki je skrivnostno naprej živeči Kristus-Bog na zemlji: boli božji — Judje, moliamedanei in pogani, ki ne le da so izven Cerkve, ampak tudi daleč proč od krščanstva, a vendar še fc Bogu stremeči: da se oklenejo Boga, razodetega v Kri tušu; boli božji — moderni hrezbojjci, ki so na slabšem kot vsi pogani-da se vsaj k Begu povrnejo, zlasti vsi tisti, ki se danes proti Njemu eelo bore.
Varal bi se, kdor hi mislil, da se bodo že v simvm svetem letu dogajali kar čudeži spreobrnjenj ne le posameznikov, ampak tudi mas. Dot, povratek k Bogu ni lahek, terja veliko božjih milosti in veliko človeškega sodelovanja z njimi. Dač pa ml j bi sveto |vfo dalo temu povratku k Rogu NOV. SVEŽ ZAGON, ki naj bi bistveno nospešil zopetno pokristja-
njenje razkristjanjenega sveta in pokristjanjenje še liekrščanskega človeštva.
To slednje pa 'je ravno eilj misijonstva: Roga Kristusa- svetu in svet Rogu Kristusu, če zajema katolicizem, ki že ima Kristusa v polnosti, to je v Cerkvi, kakih 400 HjonoV ljudi, in če pravoslavje in protestantstvo, ki sta sicer tudi Kristusova, a odcepljena od n'jega, zajemata kakih 450 milijonov — OSTANE ŠE VEDNO VELIKO VEČJI DEL ČLOVEŠTVA, NJEGA VEČINA, KI MU J E KRISTUSA TREBA SELE DATI, KI Ml' JE DRAVO POT K ROGU TREBA ŠELE DOKAZATI. ZATO JE MISIJONSKI DEL AKCIJE ZA “VELIKI POVRATEK K BOGU" NJE VEČJI DEL.
Ko je torej Pij XII. zaprl Sveta vrata bazilike svetega Petra v Rimu, je pa s tein na stežaj odprl vrata v novo dobo krščanstva, zlasti misijonstva, ki mora po tem svetem letu vzcveteti še vse bolj kot 'je vzcvetelo p° zadnjem rednem svetem letu in roditi še lepše sadove.
“V zadnjih 25 letih" — je omenil sveti oče v govoru ob otvoritvi svetega leta, “je sveta Cerkev več kot podvojila število vernikov v misijonskih deželah.” Toda ni pomemben samo številčni dvig od 12 milijonov spreobrnjencev v letu 1925 do 27 milijonov v letu 1950. Papež je imel v mislih celotni čudoviti razmah misijonske akcije: organizacijo misijonskega zaledja, izredni porast števila misijonarjev in misijonark, zlasti domačih duhovnikov, redovnic in škofov, v ki j učenje lalČ-njih sodelavcev v misijonsko akcijo ne le zaledja, ampak tudi fronte, metoda «komoda-rije, ki je v tem času dokončno prodrla kot najboljša, uporaba naj novejših iznajdb pH misijonski akciji: tiska, filma in radia...
Vsaj v tako svežem, kar revolucionarnem ritimi se mora, začenši s svetim letom 1950. z veliko in bistveno pospešeno silo razvijati misijonska akcija skozi naslednjih 25 let. Tako bo oh prihodnjem rednem svetem letu prihodnji papež mogel c*> njega otvoritvi ‘ svetim zadovoljstvom povdariti, da se je v moči gesla “Veliki povratek k Bogu” števil0 katoličanov v misijonskih deželah ne sam0 podvojilo, ampak PODESETORII.O! Razvoj misijonstva namreč ne sme biti počasnejši kot razvoj časa In Rogu nasprotnih sil v njem.
DODESETORITI MISIJONSKO AKCIJO:
tiURBA V BARAGOVEM MISIJONU
1- Vedno bolj v rdečih mrežah
Bralce “Duhovnega življenja" in "Katoli-i 1 misijonov” menda zelo zanima, kako se * ovenski misijonarji na Kitajskem počutimo j*“, takozvanimi osvoboditelji. Zato sem se Juh siini zaposlenosti namenil ivtvovati ne» aJ večerov in popisati nekatere bolj zaniinf-'e doživljaje zadnjega leta, ki naj bodo ne-'ak° nadaljevanje objavljenih \ ietu ze od mladosti sem ljubil romantiko in lia-l>e.te. doživljaje. l*a vendar ne bi bil nikdar mislil, da mi bo I3og v tako obilni meri iz-l|(,lni| željo mladih l<‘t. Zadnje leto sva z g, oihunkom res doživela toliko i/re.lnega, <la •*.i takega ni najti v najbolj napetih roina-m. Bralci teh doživljajev naj vedo, da popisujem samo dejstva, a še teh le malo in
n‘‘ najhujgih. . .
RDEČIM NASPROTI
Lani v mesecu juniju se je začelo zame ob-|la'. janje doživetij in bolečin, ki so polnile srce meseca maja 1013, ko si ni, sam kunec, s slovenskimi begunci bežal na Ko-Nag tukajšnji Škot me je nemudoma Kal v Ninugtu, v kraj, kateremu so se bli-g 1 ‘osvoboditelji’ in iz katerega se je g. I sl Pravočasno umaknil, ko je odgel v ' 11 a zasluženi oddih. Jaz naj bi za njim ?Vzel brente rektorja misijona v tem raz-vPiteni Ningtu.
Bil
sem menda tedaj edini potnik, ki se je
' *	** južnega dela Kitajske proti severne-
k*'! •''"eionalistična vojska se 'je hitro iimi-ll a v Kanton in od tu na Formozo. Za njo ie' tl '"“'Lall civilisti: moški, matere z do-' ,"C .. v naročju, fantje, dekleta. Spraševal 'm jih, od kod beže. Odgovarjali so mi: Iz " a|K‘hanga in iz Ningtuja, torej prav iz kra-r* 1’ *<aillor Krem. Nanchang je bil tedaj že v fdt rdečih, Ningtuju so se pa hitro bližali. ,1 * llj°ča se nacionalistična vojska me je '* ai surovo in sumljivo preiskovala na poti, < nda misleč, da kot Jugoslovan grem kar ‘K rdečini naproti. Ko bi bili mogli čuti v „"""'m srcu kijlijočo bolečino! Kot da gle-ni slovenske domobrance, može in matere, in dekleta, ki so pred 4 leti gli enako Kunsko not pred enakim sovražnikom: komunizmom.
Začudil sem se, ko sem ob vstopu v mesto
Ningtu nagel ljudstvo kar mirno in katoliški misijon vi s v življenju, C». Wolbank je kot dober poznavalec ljudskih množic sredi napetosti začel s šolo in poukom mladine, kot da smo v rednih razmerah. Prihod novega misijonarja jih je v zavisti varnosti se polnili. lako sva z g. Wolbaiiko.il še poldrugi mesec nad 100 dečkom in deklicam dnevno ia/lagala krščanski nauk in ,,iii utrjevala za bližnje viharji1. . . posrečilo se nama je vzdržati šobi do 13. avgusta leta 1040, dasi je bil Kancliovv, sedež giiotijr, ze pod rdečimi, m kaj ilni nato pa se Zuicin, sedež našega misijonskega okrožja, kjer ib kanuje g. Jereb.
Po 13. avgustu sc je pa začel urnik prebivalci v Ningtuja na deželo v hribe. Katoličani in celo pogani so se prihajali poslavljat od naju, proseč molitvene pomoči.' Ko s in gledal, kako se mesto prazni, so sei ml obnovile v sreu bolečine, ki so mi zbadale srce leta 1043, prvo nedeljo v maju, ko sem tudi sam s p reife kati rimi Ljubljančani zapuščal lepo bilo Ljubljano, katero tako ljubim, da brez pletiravaui,t vzklikam s psalmistom: " Naj se posuši moja desnica, ako bi zabil tebe, Ljubljana. * \ naglici sva krstila več knlehiinic-nov, skušala pomirjevalno vplivati na ljudstvo in neustrašeno pričakovala nje, prid kali i imi sva iz Slovenije bežala ne iz strahu, ampak po namigih božje Previdnosti.
PRVI MOJ STIK Z RDEČIMI
Rdeče stno dočakali 29. avgusta zjutraj. Ravno sem opravljal zahvalo po masi, ko se oglase strojnice in puške. Rorlia je bila v četrt ure končana, kivjti nacionalistični vojaki so sc brez izgub umaknili v hribe. Rili smo “osvobojeni”. Ker so rdeči videli, da se jih vse boji, so hitro začeli nabijati plakate, v katerih so pozivali ljudstvo k zaupanju, češ da oni niso tisti div^ji komunisti, ampak “osvoboditelji ljudstva", (la je zagotovljena verska svoboda, da je zaščitena imovina tujcev, itd.
že no nekaj dneh so prišli tuili na misijon z notesom v roki in silno prijazni ter nie začeli spraševati, zakaj se jih ljudstvo tako boji. Naredil sem se nevednega in d‘‘jal: “Jaz sem v Ningtitju šele dva meseca in zato tujec, ki mu je težko soditi. Cul pa nem, da so bili pit d ”0 leti tu komunisti, ki so po besedah ljudstva morili ljudi kot kure, preganjali ve-
lOLlTVE, DAROVE, MISIJONSKE DELAV-v' V ZXLK,,JL" IN ZLASTI MISIJONARJE X V MISIJONSKEM POLJI/ — TO VELJA NE
le kot sklep svetega leta za osta-
li KRŠČANSKI svet, ampak prav ta-
K0 Z\ SLOVENSKE KATOLIČANE, zlasti z‘l 'sp nas, ki živimo na svobodnih tleh, kjer 11,1,11 nobena sila ne ovira misijonske dejavnosti, razen ene same — mige lastno neuine-x‘mje nujnosti misijonske akcije, neumeva-
nje, ki je in bo v škodo ne le Cerkvi v celoti, ampak tudinagemu lastnemu narodnemu življenju. Tisti med nami, ki so katoličani samo po imenu, ne na po mišljenju, tega kajpada n,, razumejo. Vsa k pravi katoličan na to nujnost misijonskega sodelovanja tudi v narodnem interesu vedno globlje doumeva in zato z vedno večjo pripravljenostjo sodeluje. In na te pristne katoličane se opira slovenska misijonska akcija.	L. L. C. M.
Pred odhodom v misijone na trgu sv. Petra v Rimu: dr. Janež, prof. VVolbang C. M. in br.
Verdnik C. M.
ro, z eno besedo, bili najbolj kruti zatiralci ^udstva. Zato je dobro ljudstvo celo naju, misijonarja, prosilo, naj se pred vami umakneva, češ da ne bo varno najino življenje, ko pridete. . .”
Videl siem, kako sem jili s temi besedami v živo zadel, a ker sem prikril, da komunistično taktiko poznam, so še vedno imeli upa rije, tla me bodo lahko prevarali in zase pridobili Prosili so me, naj dopovedujem ljudstvu, da oni niso več stari komunisti, ampak “osvoboditelji naroda”. Lahko bi jih sijajno potolažil z lažno diplomaefjo, a sem rajši razgovor končal, rekoč: “Ne najine besede, ampak vaše lastno ravnanje z ljudstvom bo ljudi prepričalo o tem, kaj ste. Zato vam svetujem, bodite do ljudstva iskreno dobri!"
Moj prvi uradni stik z rdečimi je že pustil sumnjo v njih srcih. Rdečili vohunov je bilo iz dneva v dan več okrog naju; vse so pretaknili, kot da je župnišče njihovo, ne da bi me kaj vprašali za dovolfjenje. Bil sem tedaj zelo zaposlen, ker si je g. Karli zelo opekel nogo, ko je v kuhinji delal omlete, in je moral mirovati v sobi.
Nekega jutra, ko sem bil najbolj zaposlen, se spet pojavi rdečkar z zahtevo, da mu razkažem našo bolnišnico. Nastopil je zelo prijazno, a mene je njegova hinavščina tako pograbila, da sem ga preedj osorno zavrnil, češ da mi nimamo nikake bolnišnice, ampak samo skromen dispanzer, ki ga ne vodim jaz, ampak moj sobrat g. Wu (Wolbank), ki pa je sedaj bolan in ne more vstati. Ker so rdeči vajeni, da se jih vse boji, ga je moj odgovor zelo presenetil in užalil. Da bi ga pomiril, sem ga peljal v sobo g. Wolbanka.
To je bilo zanj prvo srečanje z rdečimi na Kitajskem. Zdelo se mi Je, da je prvi hip
zavrelo v njem, a se je premagal in začel s komunistom kar prijazen razgovor. Komunist se mu je predstavil kot zdravnik, doma iz Mandžurije Povedal je, da ima le eno želijo: naj bi mu g. Wu pomagal v bolnišnici zdravit ranjence, če ji bo kaj več, ko bodo napadli goro, kamor so se zatekli “Čangkaj-škovi banditi". Gospod Wu je odgovoril, da bo prav rad pomagal, dasi komunistično idejo sovraži in so mu rdeči v Sloveniji pobili sko-vdj vso družino. Zdravnik je ob teh njegovih besedah povesil glavo nekam otožno zamišljen, kajti videl je v Karlijevih očeh solze ob spominu na pobite starše. A ni imel drugega opravičila kot: “Mi kitajski komunisti nismo taki." A ko je iz nadaljnjega razgovora spoznal, da komunizem dobro poznava, ni več tajil, ampak priznal: “Mi komunisti pač spre minjamo SREDSTVA, ne pa NAČEL." Prijazno seno se poslovili. A mož je spoznal, da bodo rdeči imeli v Ningtu opraviti z misijonarjema, ki poznata njihove naklepe in cilje Sad razgovorov pa je bil vsaj na zunaj pozitiven. Še tisti dan so nabili na vrata župnišča in ženskega zavoda razglas: “Vojaštvu, ki nima od višjih odobrenja, vstop prepovedan." Jaz sem namreč pred zdravnikom odločno protestiral proti razvadi rdečih, da so kar meni nič tebi nič pohajali po naših poslopjih in nas nadlegovali.
MISIJON — BOLNIŠNICA
Res je bil nekaj dni mir pred njimi. A 27. septembra, prav na smrtni dan našega ustanovitelja sv. Vincencija, so rdeči po trdem boju zasedli goro, kamor so sc nacionalni vojaki in mnogi begunci zatekli. Mrtvih in ranjenih je bilo na obeh straneh veliko. Preostale so zvezane pripeljali v Ningtu, sramoteč jih celo pot. Z g. W. nisva šla gledat tega žalostnega sprevoda, v katerem je stopal tudi naš novokrščenec Liao Pavle, naša učiteljica Ema in drugi katoličani. Več dni je vse mesto govorilo o tem porazu, v katerem so rdeči zajeli več tisoč ljudi, večinoma Ning-tučanov. Nama so se pa budili spomini, kako so podobno pred 4 leti naši domobranci stopali enak in še vse težji križev pot iz Vetrinjn v Slovenijo, v smrt. Srčne rane so se znova odprle, saj nama je srce čutilo za te najine župljane prav tako kot za rodne slovenske brate.
Rdeči zajetih beguncev-ranjencev niso hoteli zdraviti Tako so se zatekli k nama. Imela sva z njima polne roko dela več dni. G. W. je tiste dni postal kar pravi kirurg. Pri rdečih sva pa dobila veliko črno piko, med tem ko pri Bogu najbrž veliko zasluženje. Visokorasel komunist s priimkom Kralj, odpadli katoličan, šef policije v Ningtu, je tiste dni budno pazil, kako sva zdravila ranjene vojake in civiliste, zajete na gori, a zaradi težkih ran izpuščene na svobodo. Nič ni govoril z nama, le okoli našega vratarja se je sukal in začel pripravljati “teren" za napad na naju in najino apostolsko delo.
(Nadaljevanje sledi.)
IZ PISEM MISIJONAR/EV
MONS. JOŠKO CEDER, salezijanec, piše iz Nam Yunga na Kitajskem maja meseca letos sledeče: Ml tu doslej nismo imeli še nobene večje težave, le naše male šole so nam vzeli, dasi so nas v začetku prosili, naj jih odpremo še več. V marsičem si ti rdeči prijatelji nasprotujejo... Da nas tu toliko časa puste, nam gotovo pomaga naš mali disp?n‘ zarij, katerega se tudi oni radi poslužujejo, seveda brezplačno, število protikomunističnih partizanov vedno bolj raste in maščevanja so na dnevnem redu. Najbolj sc mi smilijo naši Kitajci: Naj bodo revni naj bodo bogati, vsi ječijo pod rdečim križem. Vse ceste so Polne roparjev, revščina in obup sta vedno večja. Kljub vsem težavam se ljudje bližajo Cerkvi; vidijo namreč, da nam le od Boga more priti pomoč. Od “osvoboditve” -dalje so nagi kristjani veliko boljši in tudi mnogi po gani se nani z zaupanjem bližajo.
ANDREJ MAJCEN, prav tako salezijanec, ravnatelj salezijanskega zavoda v Kunmingu na Kitajskem, poroča med drugim sledeče: Cerkev nas kliče, da ostanemo in delamo in čuvamo naše ustanove. Za sedaj še nekako gre !n proti veri še niso tako sovražni ter so nam dovolili poučevati katekizem.. Za praznik Marije Pomočnice smo imeli devet krstov. Drugi se pripravljajo oziroma čakajo dovoljenja svojih staršev. V cerkev gredo samo tisti poganski gojenci, ki so naredili posebno prošnjo na rdeče vodstvo zavoda za to. Večerni govor pa imam ob večernih molitvah za vse gojence, tudi za tiste, ki jih pri večerni molitvi ni, ker so pogani. Tako imamo še vedno v rokah tisti zlati Don Boskov ključ. Z ljudskošolci nimamo nobene težave in tudi srednješolci so Povečini z nami. Naši fantje morajo iti vedno s svojo godbo med ljudi, delat propagando za vlado: Bobne, zastave, slike In še drugo ropotijo nosijo s seboj ter plešejo, pojejo in Pridigajo. V začetku je bilo polno poslušalcev, sedaj pa imajo menda ljudje prazne trebuhe in se jim mudi izrabiti vsak trenutek, da vsaj kaj malega zaslužijo in si poto’ažijo lakoto s skledico riža. Mi delamo pač, koikor moremo, a ni več tisto, kar je bio. .. (pisano koncem maja 1950..)
LUDVIK ZABRET, salezijanski brat nam Piše iz Indije: Preselil sem se, in to v tako samoten kraj, da nimam skoraj nobene zveze s svetom, zdi se mi prava peščena puščava. Na tem kraju se bo razvila prva salezijanska kmetijska Sola v Južni Indiji. Začeli smo prav iz nič. Najprej smo skopali vodnjake, velike in globoke, ker brez teh se tukaj ne da živeti. Nato smo postavili kolibo iz blata in palmovih listov. Istočasno smo začeli izdelavati opeko. Danes smo z njo dogradili že celo hišo, ki ima dva dela: na eni strani je kapelica, na drugi Pa stanovanje. Tudi posestvo počasi “civiliziramo”. Zemlja je bila naplavljena. Toda veter je na mnogih krajih odnesel vso rodo-vinto plast in ostal je sam pesek. Treba je
veliko dela, preden se more posejati košček zemlje. Hiša je še čisto prazna. Počasi bomo nabavili mize, stole, postelje, itd. Doslej sva pa kar po indijansko živela. Sva namreč sama z enim duhovnikom in zato nimava veliko potreb. Spiva kar na tleh na 'dvorišču, ker je tako bolj hladno, če pa je m 'o trdo, nič ne de, sem že vajen od domobrancev. Jurič Branko nam je za kapelico že naredil zelo lep oltar. Tako bomo imeli vsaj Najsvetejše v hiši, za tolažbo in oporo. Imamo za 50 a.ov gojene zemlje. Upam, da v kratkem pride na obisk sobrat Košpret, da bo za vse rodove ovekovečil s fotografskim aparatom začetek te naše poljedelske šole.
KEšPRET IVAN nam 10. oktobra iz Ti-riipattur.ja v Južni Indiji poroča: Do zdaj sem imel srečo biti skupaj z Brankom Juričem, s katerim sva se včasih malo poveselila in zbujala spomine ob njegovi raztegnjeni harmoniki. Zdaj pa vse kaže, da se bova morala ločiti, kajti Madraski škof ga je povabil v Madras, kjer ustanavlja veliko strokovno in tehnično šolo, katera je zelo potrebna v onem velikem mestu, kjer mladine, ki se nima kam dejati, kar mrgoli. Naš Branko bo v tej strokovni šoli prevzel vodstvo mizarskega oddelka. Srce se mu sicer trga, ko zapušča Tiru-pattur, kjer ga je vse rado imelo, n klic pokorščine in dolžnosti je močnejši kot klic srca.
V Južni Indiji čutimo letos veliko pomanjkanje hrane, že štiri leta ni bilo pravega dežja. Vodnjaki usihajo vedno bolj, zato ni mogoče namakati rižnih polj v zadostni meri. V nekaterih krajih suša tako pritiska, da ljudje nimajo vode niti za pijačo in kuho. Zato se včasih kar cele vasi dvignejo in se preseljujejo v bolj ugodne kraje. — Neko jutro smo zagledali pred našo cerkvijo celo karavano ljudi s culami na ramah in nebroj nagih in umazanih otrok, ki so kot sitne muhe silili vsepovsod, kričaje:	Swamy. . ! Swa-
my...! — Gospod...! Gospod...! Pri tem pa so kazali na svoje trebuhe v znamenje, da so lačni. Oblast jim je odobrila, da se naselijo prav ob našem zavodu. Niso potrebovali stavbenikov in zidarjev, a v par dneh je bilo vse gotovo: kjer je bil pred tednom še travnik, je kakor čez noč vstala nova indijska vas. Mi smo jo krstili za Newyork. . . Mnogi se sprašujejo, kaj bo, če tudi letos ne bo dež.ja. Pomanjkanje čutimo tudi v našem zavodu. Na karte nam dajo samo tretjino prejšnje količine riža. Ubogi fantiči, ki jih imamo okrog 400! Morali so si precej zadrgniti pasove. Vendar upamo, upamo, da nam bo Bog poslal dežja. Obiskala nas je Fatimska Marija, zato je naše upanje še bolj trdno. Meseca oktober in november sta meseca nalivov, Bog daj, da bi jih res prinesla!
STANISLAV PAVLIN, tudi salezijanec, ki študira bogoslovje v Hong Kongu in bo letošnje leto posvečen, če Bog da, nam je pisal
dne 23. novembra. Iz pisma povzemamo: že vnaprej se Vam zahvaljujem za brevir, ki mi ga boste poslali. Sporočite darovalcem in zbiralkam mojo posebno zahvalo ter zagotovilo, da jih pri molitvi brevirja in kasneje pri svetih daritvah ne bom pozabljal. Priporočim se jim pa tudi sam v molitev.
Hvala Bogu, pri nas je še vse mirno. Te dni bomo praznovali tridnevnico na čast blaženemu Dominiku Saviju. Vršila se bo v hong-konski stolnici in se je bodo udeleževali tudi vsi naši gojenci iz Makao, vsega skupaj nad 7.000. štiriglasno sveto mašo za to priliko je zložil naš sobrat Shmit. Pri zboru pojem tudi jaz in bom imel več solo tenorskih partij. Teden dni kasneje bomo imeli opereto ‘‘Dominik Savio”. Besedilo je sestavil naš proofesor dogmatike, glasbo pa bivši inšpektor naše japonske province Cimatti. Tudi pri tej opereti bom povzdigoval s’ovenski glas. . . V nedeljo zvečer bo velikanska procesija z relikvijami blaženega, ki se bo vila po krasnih vrtovih angleškega guvernerja. Pri procesiji bodo Svi-rale štiri nage salezijanske godbe, po procesiji pa bodo vse skupaj priredile velik koncert Ves katoliški Hongkong bo tedaj na nogah. Razni časopisi so že prinesli članke v zvezi s temi slovesnostmi. Tiskane so tudi že podobice in molitve devetdnevnice v kitajskem in angleškem jeziku, če bom imel kaj fotografij od vseh teh slovesnosti, Vam jih bom poslal. — Za konec se še posebej zahvalim dragim slovenskim bogoslovcem v San Luisu, ki so toliko molili za nas, misijonarje, pred misijonsko nedeljo. Vsem vesel Božič in blagoslovljeno Novo leto!
še šestega slovenskega salezijanskega misijonarja iz Indije pozdrav — njegov članek pa v naslednji številki. To je g. PAVEL BERNIK, ki nam je pisal 1. oktobra in priložil poleg članka tudi lepe fotografije. V spremnem pismu pa pravi med drugim: “Vaših pisem sem vedno vesel ob mislih, da vršite Slovenci v teh tako važnih časih tako važno pos’an-stvo. “Duhovno življenje” in “Katoliške misijone" z velikim užitkom berem. Pisatelj Zem ljak me s svojimi črticami kar v domačo župnijo in vas med znane ljudi povede. Sem namreč izpod Hribca pri Škofji Loki doma, sem tudi jaz rasel ob močniku in krompirju. Ko boste ime!i priložnost, prosim Vas, pošljite mi naslov tega pisca, ki je najbrž duhovnik. Tudi g. Kopač, naš vrli misijonar na Kitajskem, ki ga osebno poznam, je iz loške okolice. Prisrčen pozdrav vsem!
BRAT JANEZ V DOVČ se je že pred časom oglasil izpod Himalaje, kjer s sobratom Francetom Drobničem (oba jezuita) preltovistno de’uieta v velikem vzgojnem zavodu v Dar-djelingu. Poroča o veliki vremenski katastrofi, ki je v tistih hribovitih, a zelo obljudenih krajih Himalajskega predgorja tisočem ljudi vzela streho. Mnogi so se zatekü v jezuitski zavod, ki ima že itak 2.350 gojencev pod svojo streho. Tiste dni pa niso imeli niti tam ne luči ne vode in so se morali posluževati deževnice ter hoditi s kokošmi spat. Bali so se,
da bo nastopila kaka epidemija, a hvala Bogu se to ni zgodilo. Kakor ima vsaka slaba stvar tudi svojo dobro plat, tako tudi v tem primeru: “Ker smo ljudem v tej stiski tako pomagali s streho in prehrano, so se nam zelo približali in tisoče src, drugače tako zakrknjenih v svoje vraže, je sedaj bolj pripravljenih sprejeti kako misel o Kristusu in Cerkvi.” Potem gospod misijonar poroča o skopljanski misijonarki s. Tereziji, ki je v Kalkuti ustanovila posebno indijsko žensko misijonsko družbo, ki že začenja z delovanjem in je vedno bolj priljubljena. A vsak začetek je težak in združen z ovirami, neumevanjem, itd. Zato prosi misijonar tudi nas, Slovence, da misijonarko podpremo s svojimi molitvami.
PATER JANEZ EHRLICH, nečak očeta s ovenskega misijonstva dr. Lamberta Ehrlicha, ki je ravnatelj velike jezuitske tiskarne v Ranchiju, katere sliko smo že v lanskem letniku objavili, se nam je spet s prijaznim pismom oglasil, da “vošči za praznik Gospodovega rojstva in za novo leto “Katoliškim misijonom”, njih sodelavcem in bralcem vse najboljše od zgoraj.” Gospod misijonar, ki je sam vodja velike, moderne tiskarne s kakimi 40 uslužbenci, se ne more načuditi, kako moremo tiskati tako 'epo “Duhovno življenje" in “KatoP-ke misijone” v tem našem pravcatem tiskalniškem brlogu, kjer so za vse skupaj komaj 4 delavci,.., če .odštejem urednika sameva, ki se včasih za cele dneve tudi kar v tiskarskega delavca prelevi. Ne radi kake samohvale, ampak v pravo umevanje vrednosti 'ista. ki ga naši bralci s svojo naročnino omogočajo. navajamo strokovno mnenje misijonskega tiskarnarja iz Daljnje Indije, ka-- dobesedno:
“Uporabim to priliko, da Vam izrečem svoje iskreno občudovanje Vašega vsestranskega udejstvovanja v Argentini. Ker imam n»kaj osebne-n izkustva pri upravi in uredništvu mesečnikov, zato vsa i lahko slutim, koi fto žrtrv in truda moral° Vi dan na dan vlagati v izdajanie tako izvrstnega in koristnega mesečnika kakor je “Duhovno življenje”, in to še v tujini in v izgnanstvu. Gotovo morate pri tem delu premagati nešteto težav. Božja milost in Vaš osebni pogum sta brez dvoma glavna vzroka uspeha. Gotovo je Dž neprecenljive vrednosti in važnosti pred vsem za naše iz.sel?1 nce, a tudi za vse ostale Slovence izven Titovine Nadejam se, da število naročnikov redno narašča in da se tako vedno več ljudi okoristi s solidnim gradivom, ki jim ga nudite. a da Vam istočasno v redu plačevana naročnina tudi finančno breme rešuje. Kajti vem, da se tudi v Ameriki ne živi samo od svežega zraka."
Hvala lepa gospodu misijonarju za visoko priznanje, ki gre vsem sodelavcem “Duhovnega življenja" in “Katoliških misijonov" in nič manj vsem našim naročnikom, ki list vzdržujejo.
še s Kitajske pismo misijonskega brata
CIRILA VERDNIKA, ki v Šanghaju kroti in
'odi številne uslužbence lazaristovske centralne misijonske prokure, ki je kakor neprestano živo mravljišče misijonarjev in misijonskih predstojnikov. Takole piše:
Gotovo že mislite, kaj neki je z bratom, da ni več glasu o njem, najbrže so ga rdeči bratci spravili kam “na varno" . . Pa nič tega, ampak zadnje leto se je položaj tu zelo spreme-n>l, da dolgo časa ni kazalo pisati, pa tudi težko se pripravim do pisanja, ko je drugega •iela toliko, vedno preveč. Sedaj ravno kon" čujem svoje Ietne osemdnevne duhovne vaje, Pa izkoristim to priliko, da se malo oglasim. Pra' za prav ni nič novega z menoj. Delo me vabi in kliče povsod, za vse je treba prijeti,
' e hočeš, da se kaj doseže. Hiša naše prokure je velika in tudi vrt, ki nam donaša zelenjavo. Vse je treba prenoviti, družino, hišo in vrt. Služinčad, ki sem jo našel v skrajno zanemarjenem stanju in mi je veliko hudega prizadejala, mi je sedaj že v veselje. Dve in pol leti sem že tukaj. Tu pri nas glede novih gospodarjev še kar gre, ne čutimo tistega pritiska kot v podeželju, le davki so ogromni. Vsekakor pa lažje dihamo kot oni v domovini. Najtežje je za severnoameriške sobrate. Molimo in zaupamo, tudi Kjtaj-jka bo vstala v novo
življenje. Bog ima svoje namene, so pač tudi Kitajci bili potrebni kakega pretresa. . . Kako lepe sadove že rodc med katoličani in pogani ti težki časi. Marsikje so spreobrnjenja veliko številnejša kot preje. Protestantski misijonarji so mnogokje popustili, katoliški pa ne, in to zelo dobro vpliva na trpečo množico. Vsi upamo, da se bodo približali veliki časi za veliko misijonsko delo na Kitajskem. Zato pa le pripravljate vse potrebno za tisto odločilno uro. . zlasti sveže misijonske moči!
Naše slovenske sestre usmiljenke j*>tujej<> na Japonsko. Vse urejeno za pot, lc ladja šc ni .jospe’a. Pripravile so pred odhodom prelepo novomašno darilo za našega sobrata Andreja Jermana, ki se na Filipinih v miru pripravlja, da se kot mašnik vrne na Kitajsko. Samo so napravile popolno maš"iško opremo, jaz sem pa zraven dodal lep g tski kelih. — Tako bomo imeli Slovenci na Japonskem kar 4 usmiljenke. Ostaneta tu samo še dve slovenski Frančiškanski misijonarki. M, Kališ1«, ena od njiju, je po navadj.
Vsem znanim in vsem bralcem "Katoliških misijonov" voščim vesel Božič in blagoslovljeno novo leto.
MISIJONSKO ZALEDJE
MISIJONSKO ZNAMKARSTVO
ZNAMKE ZA MISIJONE! — Na izviren način so člani misijonskega odseka v Buenos Airesu (to pot brez vednosti voditelja!) začeli akcijo za zbiranje znamk za misijone. Samega svetega Miklavža so pridobili, da jim je pri tem pomagal. Prosili so ga, da je na svojem obisku v Ciudadeli tik Buenos Airesa med drugim poklical pred svoj prestol tudi voditelja Misijonskega odseka, kjer mu je Miklavž stavil najprej težko misijonsko vprašanje, potem pa mu je poklonil v propagandne misijonske namene velik napis “Znamke za misijone" in pa pol metra veliko jugoslovansko znamko, kar vse so angelci lepo razgrnili Pred občinstvom, da je tudi ono kaj pridobilo °d te Miklavževe misijonske pozornosti'. .
1°0 ŠKATEL,| Z NAPISOM ZNAMKE ZA MISIJONE! je daroval v znamkarske namene našega misijonskega odseka gospod industri-Ja!ec Vider, znani dobrotnik zlasti novona-seljenih rojakov Te škatlje bodo misijonski Propagandist; razdelili po slovenskih središčih in večjih družinah, s prošnjo, naj jih postavijo na viden kraj in naj povabijo vse dane družine ali stanovalce hiše, kakor tudi 'se obiskujoče jih prijatelje in znance, naj zbi-raJ0 rabljene znamke in jih odlagajo v pripravljeno škatljo. Od časa do časa se bo poem pri družini oglasi] misijonski sotrudnik m bo pobral nabrane znamke.
čemV pa i$omo s TEMI znamkami po
...	" fi ..Nas' misijonski znamkar s svojim
"s auom jih bo lepo sortiral, pred vsem bolj
vsakdanje ločil od bolj redkih, iskanih. Bolj navadne se prodajajo kar z odrezkom kuverte vred na kilograme, bolj redke je pa treba očistiti in jih urediti v posamezne zbirke, da služijo podrobni izmenjavi med filatelisti oziroma prodaji. Izkupiček vse te akcije bo šel izključno za pomoč slovenskim misijonarjem. Zato pa bodo tudi misijonarji sami radi poslali kaj znamk naši centrali. Nekateri so se že odzvali, zlasti p. Demšar D- J. iz Indije.
MISIJONSKO ZNAMKARSTVO JE RAZ VITO PO VSEH KATOLIŠKIH DEŽELAH.
Zadnje čase se je posebno razcvelo v Španiji, kjer imajo stvar silno na široko razcvelo v Španiji, kjer imajo stvar silno na široko organizirano, o čemer bomo še poročali. -— Tudi argentinska misijonska pisarna v Buenos Airesu ima poseben odsek za znam-karstvo. Med drugim je izdala posebne misijonske propagandne znamkice z misijonsko pomembno sliko in napisom: Zbirajte znamke za misijone in pošiljajte jih na misijonsko centralo. . Te misijonske znamkice misijonski propagandisti potem lepijo na svojo osebno korespondenco ter jih še drugim v ta namen dajejo. To je najbolj učinkovita propaganda. Tudi v Španiji imajo take propagandne znamke s sliko sv. Frančiška Ksaverija,
Med Slovenci je misijonsko znamkarstvo pred vojno zelo cvetelo. Začela je s to akcijo za afriške misijone Klaverjeva družba potom svojega tiska. Urednik “Katoliških misijonov"
se še dobro spominja svojih ljudskošolskih dni, kako je nosil posamezne znamke na kateder katehetu, ki jih je za misijone zbiral. In potem je bral v “Zamorčku" pod naslovom “Znamke so darovali" svoje ime. . . še večjo akcijo so razvili lazaristovski bogoslovci na Taboru, za “Katoliške misijone" namreč. Stotine kg znamk z odrezkom papirja vred se je prodalo. Dan na dan so lazaristovski bogoslovci pri razvedrilu urejali in prali znamke. Koliko je imel opraviti tisti, ki je imel na skrbi podrobno prodajo redkejših in njih zamenjavo z drugimi filatelisti! Pa ni bilo brez sadov. Tisoči paketičev s svetinjami, podobicami, rožnimi venci, križci, oblekcami, svečniki, oltarnimi prti in drugimi v misijonih koristnimi stvarmi je romalo v nekaj letih te znamkarske akcje na pošto in v misijone, različnim slovenskim misijonarjem v pomoč. Vse je bilo nabavljeno iz dohodkov zbiranja in prodajanja rabljenih znamk.
Tudi Slovenci v USA, Chile, Angliji, Avstraliji, zlasti še v Italiji bedo sodelovali z misijonskim odsekom v Buenos Aresu pri zbiranju znamk za misijone. Kar vsak zase jih lahko zbira in odpošilja na Dušnopastirski misijonski odsek, Victor Martinez 50, Buenos Aires, še boljše in praktičnejše bi kajpada bilo, ako bi se v vsaki teh in drugih dežel, kjer je kaj več rojakov, našel kak misijonski apostol, ki bi v svoji deželi zbiranje še posebej propagiral in organiziral ter on skupaj zbiral in nam pošiljal. Zlasti bivši člani raznih misijonskih krožkov bi bili poklicani, da za to zagrabijo... Ali bodo...? Mislimo nanje, na vsakega posebej, kajti misijonska “z’ahta" se ne pozabi tako hitro. .
D S V
članstvo počasi obnavlja svojo pripadnost k tej papeški misijonski družbi, morda kar malo prepočasi. Morda tudi zato ker nimamo še dovolj sotrudnikov, ki bi šli okrog vseh in jim obnovo članarine olajšali ter jih k vztrajnosti v molitvi povabili. Zato pa v to številko KM prilagamo vpisne pole, ki jih naj uporabijo vsi, kateri doslej še niso obnovili svojega članstva za leto 1950, to je okrog misijonske nedelje 1950.
Zbralo se je dosedaj v Argentini vsega skupaj okrog 2.300 pesov, od tega je Mendoza poslala za DŠV in DSD 430 pesov, kar je precejšen doprinos. V Buenos Airesu in okolici prva tozadevna akcija še ni povsem zaključena. Vsaj 1000 članov DŠV in DSD bi mirno lahko imeli Slovenci v Argentini in še bi bil le vsak peti od novodošlih včlanjen... Bani je bilo vpisanih okrog 800, ki so domala vsi plačali članarino. Vsaj na 1000' članov torej pridimo letos!
V Kanadi so zbrali pri slovenski službi božji za DŠV okrog 100 dolarjev ter cddali tamkajšnjemu škofijskemu ordinariatu. To je bila menda zbirka samo Torontčanov. Upati je, da bodo tudi ostali rojaki tamkaj, ki so v velikem delu včlanjeni v DŠV še iz časa tabo-
riščnega življenja, izpolnili svojo častno, tako skromno člansko dolžnost ter s tem doprinesli svoj davek za širjenje Cerkve.
Prva misijonska molitvena ura in misijonski sestanek DŠV v Buenos Airesu, v smislu sklepa misijonskega zborovanja na misijonsko nedeljo 1950 je bil to pot v Ramos Mejia. Pri uri se je zbralo kakih 100 ljudi, pri sestanku pa kakih 60. Molili smo misijonsko molitveno uro. Na sestanku je bila najprej uvodna beseda, nato je referentka za DŠV podala poročilo o stanju akcije za DŠV, referent za znamkarstvo je pozval navzoče k zbiranju znamk za misijone in jim zadevo razložil, referentka za živi rožni venec pa je o tej duhovni pomoči vsem slovenskim misijonarjem spregovorila. — Prihodnji sestanek bo 7. januarja, v mesecu, ki je poln misijonsko pomembnih dni, katerih se bomo na sestanku tudi spomnili Zlasti pa bo na programu skioptično predavanje o sv. Frančišku Ksaveriju. — Vstop k tem sestankom je prost, brez vstopnine. Sestanek 7. januarja bo v času in na kraju, ki ga sporočimo v “Oznanilu".
ISMRTIMISII. DELAVCA
Umrl je vodja misijonske akcije za slovenski del goriške nadškofije, mons. in kanonik dr. MPoslav Brumat, v Gorici, komaj 53 leten, in, sicer dne 19. novembra. Z njim izgublja vsa slovenska Primorska vodilno misijonsko osebnost, ki bo težko nadomestljiva. To kar je bil dr. Ehrlich za misijonsko akcijo v Sloveniji v okviru Jugoslavije, to je bil dr. Brumat med rojaki na Primorskem, lahko rečemo poleg di. Ehrlicha največji misijonski delavec v zaledju! Napisal je veliko knjig, nešteto člankov o misijonskem vprašanju, organiziral papeške misijonske družbe, katerih škofijski voditelj je bil, vzbujal in gojil misijonske poklice, prirejal zlasti s pomočjo Marijinih družb in posameznih gorečih misijonsko apostolskih duš misijonske prireditve in razstave, zbiral najrazličnejšo pomoč za misijone In sploh bil duša misijonske akcije na Primorskem. Velik je bil uspeh njegovega misijonskega dela, ker je imel lepe voditeljske zmožnosti, široko izobrazbo, pero za pisanje kot malokdo, pred vsem pa silno iznajdljivo ljubezen, ki je toliko časa iskala in snovala, da je dosegla zastavljeni cilj. Vse svoje delo za misijone pa je vedno spremljal z obilno in globoko molitvijo. Značilno za pokojnega misijonskega delavca je bilo, prav tako kot za dr. Ehrlicha, da je bilo njegovo bogato misijonsko delo vendarle le en del njegovega življenjskega poslanstva, kajti pokojni monsignor je bil tudi splošno znani in vplivni slovenski verski in javni delavec, o čemer bo pa pisano na drugem mestu. Hočemo povdariti le, kako so za misijone zavzete in delavne prav velike duše, ki gledajo dovolj široko, pod katoliškim in svetovnim vidikom na narodna vprašanja in kako majhni so v primeri s temi velikani tisti, ki mislijo, da je škoda in izguba zanje in za narod kakršnakoli žrtev za misijonsko akcijo naroda. Dr, Brumat je
SNEŽENI MOŽ
i oter Crebassa je odložil časopis. Ozrl se jv 8 ozi °l(no in globoko zavzdihnil. Večerna svetloba mu je modrila obraz, Beli, dolgi lasje so ga delali častitljivega, majhne oči in raz-enjena usta so pričala, da je potomec indijanskega plemena. Res je biia njegova mati 1 'Janka. Postavil si je dom ob Gornjem je-Zu u 'n tu v indijanski naselbini Lok je na-s ax ‘jen kot upravnik neke kanadske trgovske nube. Indijancem daje vsega, kar potrebu-J1 Jo, v zameno za kožuhovino.
"Aha! Poslušaj me, Ana." žena. Franeo-m,.|a po r°du, tudi že blizu šestdesetih let. ■v Je vzravnala in ga vdano gledala.
lika?"' S‘ prip,'avila vse za gospoda Frjde-
. “Vse J"e Pripravljeno, čudno kje se toliko '■asa mudi.”
potem sta molčala. Ura na steni je pri-' dopolnjevala tiho družinsko srečo med stenami. Peter si je nažgal pipo in se Sa 11 ob oknu- Kako pusta j,, ta pokrajina. « na puščoba in dicjina. Ta dežela ni poznala •toke, ki bi jo božala. Veter rad za-viht °da, i "ati teni neprijaznim svetom in ne-u se Poigra nad jalovo ravnino.
vok haKMna Bog vse uravnati. Glej, Ana! člo-nikrto' 1,UlU1’ da 116 b°do te žalostne pokrajine ■l7 „ 1 nobene duše zamikale. In vendar: belci dežil,Vr?.P<> 80 za5eli tu rasti kot gube po zakl,a ^7 ta zemlja nosi v sebi menda cele Prav t!v ak-ra ln srebra Saj 3« s človekom srce p ?' ‘'esto je za pustim obrazom dobro Ti P1 sodijo po prvem, drugi po drugem. An Illa na srce' ko sva se jemala, kajne, bassa S'' je dobrohotno nasmejal Peter Čre-
čez S,a,n» i,°V za denarjem jih sem gor žene. zda; ♦?, 7 radi obogateli. Pravi Babilon je Amerik«83■ Francozi' NNemci, Angleži, Irci,
šPekulaciTin K“r pijan° gI,'dajo od samih , matij m ra.unov A ubogi Indijanci.”
trov« n ^ i b0§'?	80 j® vmešala žena v Pe-
M ,ž g ne mis:i’ ki j^ je brundal v okno. kot da odgovoril. Predel je misli naprej, ot da vprašanja ni slišal.
svetilu m,SlJ°nskim delavcem že v živi jen kot Sri',"1 VOdnik’ Sl,daj po smrti pa nam \r. tel ' zor, ki nam ga je posnemati. Veli
St Dlä8r,?r.i8tua ti08pPd mu je gotovo že t pokojnik 1,1 UPam0' da nam je tako d ra Naj v mirn6 -n,'beskl misijonski priprošnji
misijonske ljubezni'1''8'10" Ve"ne sad°ve 8V0
‘‘Gospod Friderik bo presneto potreben. E, tudi ta je trgovski tip. Zna špekulirati. Dve leti sem ga bezal iz La Pojma, da bi prišel, pa nič. Seveda ima le malo preobširno župnijo No, sedaj vidi, da časi zorijo, zorijo prehitro, in da se bo treba podvizati, če hoče kaj duš obvarovati pred tujim vplivom in baptistov-skim duhovnikom, ki je tudi semkaj prišel. ’ Hitro se je Peter Crebassa obrnil od okna, kot da se je nečesa domislil.
‘Ana. se spomniš božjega muzikanta?"
“Koga misliš?”
“Patra Skola, ki je bil oni dan pri nas. Kako prijazna figura. Okrog nog se mu opleta rjava kuta, preko rame mu visi harmonika. 11 kamor pride, zaigra tako lepo o Mariji in Bogu in zapoje zraven. Menda je tudi on Slovenec. On bo sedaj prevzel misijon v La Pointu, da bo lahko sem prišel gospod Friderik.”
V naslednjih dneh se je Peter Crebassa pomladil skoro za dvajset let. Saj je v njegovi hiši stanoval in maševal duhovnik Venomer je tekal sem in tja, spraševal Barago kaj potrebuje in česa ne, mu pomagal z nasveti in denarjem. Misijonarju je bila pomoč izkušenega in dobrega človeka kot nalašč. Skupaj sta uganila to in ono. zlasti ob večerih, ko so misli bolj voljne, sta kovala načrte.
Nekega dne je prišel Baraga na dan z izvirno mislijo: “Veste kaj, gospod Peter. Neka misel mi ne da miru že več dni. Za Indijance nameravani zgraditi vas.”
“Vas? Ne razumem,” je neverjetno zlogoval stari trgovec.
“Da, vas. Kakih dvajset hišic bi zgradil za začetek. Boki er bodo Indijanci životarili po vigvamjh, jih ne bo mogoče naučiti dela in snage. Za nadnaravno bodo vse bolj dojemljivi, ko bo zunanjost urejena.”
“Vi ste pesnik, gospod Baraga. Hočem reči: mimo resničnosti gledate. Dvajset hiš. Ali veste, koliko bi to stalo?”
“Okrog petsto dolarjev,” je odgovoril Friderik. “Tudi zame je denar največji problem Vendar pa tudi vem, da je tukajšnji indijanski rod zapisan smrti, če tega denarja nekje ne dobim. Ali mislite, da bodo tuji iskalci bogatih rud kar mirno gledali Indijance tukaj ? Napodili jih bodo v gozdove ali pa izkoriščali, da bo grdo, če takoj ne opuste svojega nestalnega življenja in se skupaj ne naselijo. Od vlade ho treba kupiti zeml jo, jo razdelil j med posameznike in postaviti hiše. Treba bo preskrbeti tudi nekaj obleke in sobne opreme in poljskega orodja. Vsakemo bo treba dati nekaj gozda, da ga iztrebi in obdela ”
NAGRADNI NATEČAJ
ZA GRADIVO BARAGOVE PROSLAVE
Lastništvo "Katoliških misijonov" razpisuje sledeče nagrade za pisateljska in druga umetniška dela o misijonskem škofu Ireneju Frideriku Baragi:
a)	GOO.— pesov za CELOVEČERNO
ODERSKO DELO iz Baragovega življenja.
b)	200.— pesov ZA OTROŠKO IGRO
v zvezi z Baragovo beatifikacijo.
c)	200.— pesov za BARAGOV POR-
TRET (približno 1 m visoka po doba, barvna kopija Langusovega portreta) ali BARAGOV DOPRSNI KIP.
d)	100.— pesov za približno 120 vrstic
obsegajoči PESNIŠKI SPEV o Baragi.
e)	100.— pesov za ZBORNO DEKLA-
MACIJO naše mladine Baragi v čast.
‘‘Kakor sem rekel, gospod Friderik, Vi sle pesnik,” se je Peter počasi obrnil in odšel.
Baraga ni bil hud nanj, saj je videl, da je zlata duša, da pa je kljub temu, da je goreč katoličan, le preveč trgovski človek, ki računa le z oprijemljivimi sredstvi in premalo računa s pomočjo od zgoraj. Baraga se je s še večjo silo oprijel te misli o indijanski vasi. Dolge ure je presedel pri papirjih, kamor je risal načrte hiš, jih popravljal in spreminjal. Kadar ga je trgovec Peter videl s papirji v rokah, ga je vselej le pomenljivo pogledal. In če ga je kdaj vprašal, kaj piše na papirje, je Baraga z majhnim nasmeškom na ustih dejal: ‘‘Pesmi.” Pa sta kljub temu ostala dobra prijatelja.
Potem se je življenje prepletalo:	noči z
•dnevi, sence s soncem, veselje s trpljenjem. Krsti in birma, nasprotovanja in spletke. Dve leti sta minuli.
Spet je stal Peter Crebassa ob oknu v svoji enonadstropni hiši in zrl po pokrajini. Le da je bila lepša, saj je bila vsa prevlečena z močno belo odejo. Na koncu vasi je uzrl trideset enodružinskih koč, ki so le s strehami kukale iznad snega, še sedaj bi skoro ne verjel, da so resnične. V srcu mu je bilo toplo ob misli na neutrudnega misijonarja. Tudi belim rudarjem, ki jih je videl v skupinah hoditi po poti, se je poznal Baragov vpliv Kolikokrat je preždel Baraga pri njih po cele ure in jim kazal na zaklade, ki jih tatje ne kradejo in rja ne razjeda.
‘‘Ana, kaj en človek lahko naredi, če se da Bogu v roke.”
“Misliš na Friderika?”
“Na Friderika, da. Ali se ti ne zdi, da je vse drugače tu kot pred dvemi leti, ko ga še ni bilo?’’ “Res ta človek dela čudeže.”
f)	100.— pesov za besedilo BARAGO-
VE HIMNE.
g)	100.— pesov za VOKALNO GLAS-
BENO DELO Baragi v čast.
h)	50.— pesov za PESEM O BARAGI.
i)	50.— pesov za ČRTICO O BARAGI. Gori navedena dela je oddati do 30.
maja na naslov: Lenček Ladislav CM, Vieler Martinez 50, Buenos Aires, Argentina.
Od vsake vrste del bo nagrajeno le eno, in sicer pa presoji komisije, v kateri so: Dr. Franc Jaklič, dr. Tir .e Debeljak, prof. Gerzinič Lojze in Ladislav Lenček CM.
Za vsa ostala predložena dela pa si lastništvo “Katoliških misijonov" pridržuje pravico odkupa, v sestavo zbirke “Baragova proslava".
“In Bog z njim. V tem času, kar je tukaj, je bil vsaj trikrat v gotovi smrtni nevarnosti, pa se je vselej rešil. Predlanskim bi ga skupaj z Vizonom kmalu požrli valovi Gornjega jezera, lani toliko da nista zmrznila v snegu pri La Pointü. Le posebni božji pomoči se imata zahvaliti, da nista. Zadnjič je tudi prav za las manjkalo, da ni Friderik obtičal v snegu.”
“Dolgo se mudi nocoj. Saj je dejal, da bo zvečer tukaj.”
“Res ga dolgo ni,” je zaskrbljeno zamrmral Peter Crebassa. Stopil je v kot, kjer so bi’.e jaslice. Nažgal je svečko Novorojenemu v čast, da bi se Friderik srečno vrnil. Potem se je spet ustavil ob oknu in nepotrpežljivo iskal z očmi v smer, od koder ga je pričakoval, dokler ni mrak popolnoma prekril snežne pokrajine
Daleč nekje v brezbarvni ravnini se je premikala bela postava. V očeh ji je gorela groza, grenko so bile stisnjene ustnice. Krpljc na nogah so enakomerno drsele v visok sneg. Po zraku je žvižgalo in rjulo, viharji so pometali po ravnini in daleč nekje lomili visoke topole. Hoteli so podreti drsajočo postavo ob tla, pa se jim je vselej uprla.
Ubogi Friderik! Petdeset kilometrov do’go pot je hotel prehoditi v enem dnevu, ker bi nerad prespal noč v snežnih viharjih pod ledenim nebom. Prav zgodaj je krenil na pot. Potovanje med stoletnimi velikani v gozdu je bilo prav prijetno. Ko pa je pot pripeljala iz gozda, se je začelo trpljenje. Ledeni viharje rezal globoko v žile, se zaletaval v obraz in žvižgal in pel. Pot je popolnoma zabrisal, tako da je Friderik večkrat zgrešil smer. Burja je dvigala visoke oblake snega, jih povila v vrtince in spet treščila ob tla. Kot bi se
sprostile peklenske sile in na svoje orgle za-‘Srale smrtni ples.
Dolgo so Baragi krožile misli nad indijan-8 uni molitveniki in slovnico, ki jo je prav tedaj pripravljal, nad tem in onem, a s- daj 11111 "* *Ji*o več do tega, Mrak je že stezal p-ste Po zemlji, ko je bil Friderik šele na pol Poti. Ob tem času bi bil že doma, ko ne bi 1,0 viharjev in novega snega. V srcu so se 11111 J6*6 oglašati črne misli. Petnajst kilome-ro' na okoli ni žive duše, on pa v debelem mehkem snegu in v strupeno mrzli noči, sam, >ez ognja, pa tako izmučen, da bi najraje egel v sneg in zaspal. A ko bi to storil, bi 86 116 zbudil več na zemlji. Mišice na nogah 81 ®6 začele upirati, koža na obrazu je pokala.
. O- Bog, Ti me varuj!” Svetla misel mu jo a a novih moči. Noge so se same premikale, lu jih več čutil. Sneg se mu je prijel obleke in Pokrivala. Ves je bil bel. Misli so postale tope. aj> zdaj bo padel v sneg in obležal. A ne
sme, zaradi duš ne sme. Dolga je pot, dolga je noč. Le kje je prva koča? Le kdaj bo dan?
"Sneženi mož, sneženi mož!” je začel kričati zjutraj Peter Crebassa pred svojim skladiščem, ko je ugledal belo postavo, bližajočo se v vas. Menil je, da je Friderik kje v bližini prenočil, zjutraj se je pa odpravil naprej. Tudi indijanska otročad, ki se je nabrala na cesti, je navdušeno ploskala z rokami: “Sneženi mož, sneženi mož!”
Otroci so se zapodili nasproti ljubljenemu pastirju. Tekali so okrog njega ga cukali za rokav in se mu smejali. Pa so tako j videli, da misijonarju leži na obrazu utrujenost, ki je kljub smehu ne more skriti. Minil jih je smeh.
'1 udi trgovca Petra je Friderik z nasmehom pozdravil, ko Se mu je približal. A Peter je takoj razbral Frideriku z obraza strašno noč. in dobremu trgovcu so se zasvetile v očeh debele solze.	JANKO
Pomen Baragove beatifikacije
čemu razglaša Cerkev v duhu svetosti umr-h božje služabnike za blažene in blažene za letnike? b rneli je v nebesih, pa jiaj se raz-klasi za blaženega ali ne. Razglasitev zn blaženega bistveno nič ne zveča njegove nebeške Slaxc‘ Zveličani v nebesih se tudi ne poteguje-Za to, da bi bili razglašeni za blažene ali za svetnike. — čemu torej beatifikacija in kanonizacija?
Lokev razglaša umrle za blažene in za v t tnike iz treh razlogov,
CERKEV SVETNIKOV * 11 * razlog je bistvena ugotovitev, da žive ' 1 0I'kvi svetniki. Cerkev je v svdjem bistvu M<ta- v “jej morajo stalno živeti tudi taki tjeii.i bi goje čednosti v heroični stopnfji.
njej morajo stalno hiti svetniki. Z beatifi-ncijo in kanonizacijo na Cerkev slovesno “gotovi, da je ta in ta njen ud na zemlji resnično svetniško živel in zato danes v nebesih uživa večno blaženost. Seveda so živeli svetniško tudi mnogi drugi, ki še niso razglas« ni za blažene ali svetnike in najbrž ni-1 nc bodo, toda uradno priznane priče *1 iktene svetosti niso, ker niso bili razgla-s,‘m Za blažene ali svetnike.
“dar bo papež razglasil našega Baraga za > itženega ali celo svetnika, ho torej Baraga •Hv no priznan kot priča, da je Cerkev sveta.
oslej št» noben Slovenec ni bil priznan za «ako pričo.
ČAST V ZAHVALO
Brug razUtg za beatifikacijo je ta, da se e,be\ na ta način zahvali umrlemu za nje-
gov svetniški zgled. V svojem zemeljskem življenju svetniki navadno ne uživajo slave, vsaj zaradi svojih čednosti ne. Navadno so zaničevani, prezirani, ali vsaj upoštevani niso tako, kot hi morali hiti. Njihova čednost se napačno, večkrat tudi nalašč hudobno razlaga. Še celo njegovi cerkveni predstojniki ga ne razunuijO, večkrat sumničijo in zapostavljajo. Svetnik je vse to pretrpel, čeprav ga je bolelo. Toda čednost ne sine stalno trpeti. Zato po določbi božje previdnosti pridejo v Cerkvi ure, ko se prezrti čednosti dajeta javno zadoščenje in javna zahvala.
Baraga je v svojem življenju mnogo pretrpel. Sodobniki ga niso razumeli. Njegove čednosti so premalo upoštevali; večkrat so jih tudi napak razlagali. Danes že raste pred nami tSjegova podoba. Posejmo zadoščenje in javno uradno zahvalo pa bo prejel, ko ho razglašen za blaženega.
LUČ V TEMI
Tretji in najpomembnejši razlog za beatifikacijo pa je ta, ker je za blaženega in zn svetnika razglašeni postavljen vernikom za zgled krepostnega življenja na zemlji in za njihovega priprošnjika v nebesih. Dve stvari gleda Cerkev v svetnikih. Svetniki so prvič živa upodobitev Jezusa Kristusa. Svetniki so v življenju realizirani Jezusov evangelij. Na njih natančno vidimo, kako moramo tudi mi posnemati Jezusa Kristusa, naš prvi in najpo-polndjši vzor. Krščanski življenjski nazor bi bil preveč teoretičen, če ne bi bilo svetnikov, ki nam s svojim življenjem kažejo, kako ga
Baragov spomenik v jugoslovanskem delu Kulturnega vrta v Clevelandu
je treba prestaviti y življerije. V svetnikih torej Cerkev prvič gleda odlične posnemovalce Jezusa Kristusa, ki so zato naši vzorniki. Toda poslanstvo svetnika se ne omejuje le na njegovo življenjsko dobo. Svetnik je namreč v nebesih božji prijatelj in zato naš uspešen priprošnjik. To 'je druga od dveh strani, ki ju Cerkev gleda na svetnikih. Svetniki so naši vzorniki in priprošnjiki.
Z beatifikacijo in kanonizacijo Cerkev umrlega slovesno vpiše v uradni seznam blaženih in svetnikov. S tem izjavi dvoje; prvič, da je umrli v življenju tako živel, da nam je vzor čednostnega Življenja, drugič pa, da je božji prijatelj in zato naš uspešen priprošnjik v nebesih.
Iz povedanega sledi, da je vsaka razglasitev za blaženega in svetnika zelo pomembna za Cerkev in sicer je vsaka pomembna za vso cerkev. Razglasitev za blaženega postavi človeka, ki je v svojem življenju nemara opravljal dela, ki so bila svetu skrita ali pa zanj nepomembna, na vidno in visoko mesto v skrivnostnem Kristusovem telesu. Na daleč začne svetiti sij njegovih čednosti in začne se čutiti moč njegovih priprošenj.
SLOVENSKI SVETNIKI.. .
V zboru narodov veliko pomenijo svetniki, če še toliko govorimo o katoliški zavesti kakega naroda, o njegovih katoliških ustanovah in delih, je malo, če ne moremo pokazati na
kakega svetnika iz (ega naroda. V nadnaravnem duhovnem svetu zastopajo, da tako rečem, narod in sloj svetniki, ki so iz naroda in sloja izšli. Zato je pač nerodno nam Slovencem, če nas kdo vpraša po n&Bih svetnikih. V zadregi moramo priznati, da nimamo nobenega svetnika.
Baraga je naš najbolj aktualni “svetniški kandidat”, za i jim pride Slomšek in še kdo drugi. Trdno upamo, da bo Bog uslišal naše želje in s čudeži potrdil svetost naših kandidatov.
Baragova beatifikacija bo za nas Slovence še posebej pomembna. Z njo bi prvi Slovenec dosegel čast oltarja. V Italiji ali Španiji ima vsako mesto svdjega svetnika, Avila na španskem jih ima n. pr. sedem in zelo velikih. Slovenci smo bolj "skromni". Toda enega ali dva bi pa le radi imeli . . . Saj smo katoliški narod.
Ko bomo smeli izrekati “blaženi’’ in (pozneje) “Sveti Irenej Priderik Baraga, prosi za nas," bo izpolnjena ta želja našega naroda. Ne bomo več nekako manij vreden narod v katoliški skupnosti, marveč dozorel narod s polnimi pravicami. Zakaj, ne bomo več samo prejemali iz katoliške skupnosti, marveč tudi prispevali k njej.
POMEN BARAGOVE KANONIZACIJE
Pomen svetnika za skupnost pa se ne meri samo po tem, kako jo izvrševal svoje dolžnosti na zemlji, marveč tudi po tem, kaj je delal. Pod tem vidikom jjač ni vse eno, ali je bil svetnik vratar na samostanski porti, ali pa je bil škof obširne škofije, voditelj svojega naroda ali velik misijonar. Junaška sta seveda oba, tako samostanski brat, ki je postal svetnik pri odpiranju vrat, kot škof, ki je upravljal veliko škofijo, misijonaril in slovstveno deloval. Krščanska junaka sta oba. Oba svetila kot svetli zvezdi na krščanskem nebu. Toda vsak bo moral priznati, da se po pomembnosti za krščansko občestvo vendarle zelo razlikujeta.
Irenej Friderik Baraga, slovenski duhovnik iz ljubljanske škofije, plodovit in priljubljen slovenski nabožni pisatelj, misijonar med se-verno-ameriškimi Indijanci in končno ameriški škof in kulturni pionir med indijanskimi plemeni, je opravil v svojem življenju izredno veliko nalogo. Le malo ljudi bi mogli našteti, ki so ga v tem dosegli. Ko bo Cerkev tega neutrudljivega junaka razglasila za blaženega, bo zasvetil z vso lučjo ne le med Slovenci, marveč tudi nad Severno Ameriko. V Ameriki bo z njim vred počaščen tudi njegov
Wii^sroiKiyjiLTriyJM komuni
ŠTOlFjliLOŠCCItiA ©MAM
Gospod urednik!
Prosite me, naj Vam napišem za vsak me-sec par besed o pomenu posameznih slovenskih 0 rajev v versko kulturnem razvoju našega naroda. Verjemite mi, gospod urednik, da bi 0 zelo rad napisal, ko bi tu v pampi imel svoJO knjižnico, kot sem jo imel doma (kje Je zdaj?), ali vsaj kakšen pripomoček, tako Pa sem “navezan” samo na svojo glavo (hvala Bogu! Koliko jih jo je izgubilo!) in na spo-min? k* mi izpada — zdi se mi — z lasmi 'reQ • • Ne boste hudi, gospod urednik, že am napišem članek samo o svojem rojstnem raju in njegovem prispevku k versko-kul-urnemu delu med našim narodom? O njem se nekaj vem, z njegovo zgodovino in spomi-°m na polpreteklost romam po svetu in se v nuslih spovračam nazaj. . .
Škofja Loka!. . . Stojim v svoji sobi pred Pampo in gledam v širno ravnino. . . in prav Pa koncu, ko se obzor že nagiba pod zemljo,
. m ~ se mi zdi — vidim ponosni loški grad n hišo pod njim. . in ob njima vso bedno in .an^ost’ ki je ne poznam več in sem ji tujec, lepo polpreteklost in slavno zgodovino. . . ®° to stopi pred moje oči, kot da berem knji-• - . Da, iz te knjige, ki edina hodi z mano, vam utegnil morda napisati par besed. . . esnično; tale hip se mi je odprla na tisti ani kot sem jo doživel pred dvajsetimi leti: a oski kamnolom — na rdeči Kamnitnik (ki a Je tolikokrat naslikal naš rojak mojster v rohai" — "Sejavec”, “Pomlad” — in za njim večkrat Jakopič (o sreča, da sta dva iz-
“stari kraj”. V vsej katoliški Cerkvi se bosta s lastjo omenjala slovenski narod in ljubljanska škofija.
Slovenci pa bomo z Baragovo beatifikacijo dobili uradno priznanega vzornika in nebeškega priprošnjika, ki je izšel iz naše zemlje.
KDAJ . . .?
Kdaj bo Baraga razglašen za blaženega? Ne vemo točno. To na vemo, da je ta razglasite v odvisna tudi od nas. Za beatifikacijo se zahtevajo tri sestavine, namreč svetniško življenje tega, ki naj se razglasi za blaženega, zanimanje njegovih prijateljev in Cerkve in tr< f božje potrjenje. Kar se tiče prvega, Baraga je svoj del izpolnil, živel je svetniško, o tem ne dvomimo. Toda to simo za beptilikacfjo še ni zadosti. Treba je se ljudi, •la se z zaupno molitvijo obračajo k Baragu, J>aj bi Bog na njegovo priprošnjo storil ču-
virnika prav tu v Buenos Airesu!)	, sem
pred dvajsetimi leti popeljal svojega učitelja s praške univerze, starosta slavistov, prof. Murka, ki se je začudil razgledu z nizkega griča: “Toliko cerkvd!” Tedaj sem jih preste!: 44! Morda se jih vidi še več, kadar je lepše vreme.”
Ta stran mojega spomina se mi odpira danes, ko z roba našega trideset metrov v zemljo izkopanega “črnega Kamnitnika” gledam v pampo: nobenega zvonika... nobene cerkve... pa ima to "mestece” (delavsko taborišče) več ljudi kot moja Loka. . . le na sredi stoji visok lesen križ brez Kristusa: tam je prostor že osem let odkazan za cerkev. .., cerkve pa še nikjer ni in ne kaže, da bi bila kmalu... V Loki pa jih vidiš 44. .
Da, tam je živelo krščansko življenje! Od tam je šlo mnogo živih virov med slovenski narod... od tam mi z vetrom šepeče o tem —■— zgodovina. . .	Dr. TINE DEBELJAK
ŠKOFJE USTANOVITELJI ŠKOFJE LOKE
Ne mislim na Škofjo Loko kot na mesto, mislim na ves okraj, na tisto ozemlje, ki so ga skoraj pred tisoč leti (okoli 970) prejeli brižinski škofje v dar od nemškega cesarja Otona in so ga začeli kultivirati. (Kot vemo, so brižinski škofje malo prej dobili v dar tudi posestva na Koroškem od Vrbskega jezera pa do Anrassa, ki se imenuje v ustanovni listini kot zadnja meja — slovenskega kompaktnega življa . . Na tem ozemlju so nastali v času ustanovitve Škofjo Loke prvi slovenski
deže. Vrh tega pa je potrebno sprožiti in vztrajno voditi vse postopke, ki 'jih Cerkev zahteva preden koga razglasi za blaženega, če nihče teh postopkov ne sproži, beatifikacije ni. Če se ti postopki, ki so dolgi in zapleteni, ne vodijo z veliko potrpežljivostjo in vztrajnostjo, do beatifikacije ne pride.
Kdo naj se v Cerkvi zanima za beatifikacijo našega rojaka Baraga, če se ne bomo mi Slovenci?
Dobro pomnimo: Baragova beatifikacija bo v prvi vrsti nomembna za nas Slovence. Prav tako pa tudi v prvi vrsti za visi od nas samih, če ho kdaj do te beatifikacije prišlo.
Zato: več zanimanja za Barago; več molitve k njemu. Prosimo vsak dan, da bi Bog poveličal svojega služabnika, našega rojaka, Baraga.
Za našo zadevo gre!
DR. ALOJZIJ ODAR
zapisani teksti, molitve, znane pod imenom “Brtžinski spomeniki’’!). Tu ob sotočju Po-ljanščice in Selščice je bilo že majhno naselje — Loka (zdaj Stara Loka), ob grič pod L.iub-nik so zgradili novi oblastniki stari grad, ki je zdaj v razvalinah (nad “žegnanim studenčkom!), potem pa svoj veliki grad na vzpetini ‘Toke v sovodnju"; v njem je bival škof, kadar je prišel med nas (eden je pal čez kapucinski most, katerega je sam zgradil, in je zdaj pokopan v nunski cerkvi), sicer pa njegovi oskrbniki. Kmalu je okrog gradu zrastlo mestece, ki je dobilo ime “škofiji v Loki" t. j. "škofijski v Loki" (od tod Škofja Loka). Zelo pomembno ime! Grad je imel lepo kapelo, iz katere so stari spomeniki še ohranjeni; za dušno pastirstvo pa so skrbeli redovi, kakor klarisinje in pozneje kapucini. (Koliko gradiva, važnega tudi za cerkveno življenje so nam podali zgodovinarji domačega kraia: Dr. Franc Kos iz Selc, župnik Pokorn in dr. P. Blaznik, oba iz škofje Loke!
SLIKANI VERSKI SPOMENIKI — CERKVE
Da se iz takega "škofijskega" središča razvijalo živahno versko življenje, je gotovo. Nimamo pisanih spomenikov iz časov srednjega veka, toda imamo slikane, in te velike kulturne in umetniške vrednosti. Ne vem, če se zavedajo Sušani, kolike vrednosti je njihova cerkvica na polju s prelepimi angeli nad glavnim oltarjem! Spadajo med najlepše angele in so verjetno delo prav loškega mojstra Go-deščani so imeli lepe freske na zunanjem pročelju cerkve, toda zdaj je ob njo prizidana streha: če greš v podstrešje, vidiš na steni pomembno fresko Judeža Iškarjota, ki visi na veji in se mu je razparal trebuh, iz katerega pa gre: otročiček, to je duša. . . Svoj čas sva s pisateljem Pregljem pod vodstvom dr. Steleta gledala to podobo in prav ta motiv iz Godešič je opisan v “Plebanusu Joannesu". Gostečani pa imajo najlepši cerkveni strop iz
Znameniti Hiibec pri Škofji Loki
tega časa, ki je še danes izredno ohranjen Vse to so dokazi žive verske misli tega zgodnjega časa, katerega največja dragocenost pa sta dve cerkvi: farna v Loki in v Crngrobu. S farno cerkvijo v Kranju tvorijo tri izredno dragocene cerkvene arhitekture, ki jih je postavil lošlki stavbenik; ta je take stavbe po-j stavil tudi na čedadskem, od koder je vodila svoj čas veljka cesta iz Italije mimo Tolmina v Liko, Kranj in naprej. Ob tej poti so - asle te tri velike gotske stavbe z bogatimi slikami (loški strop in rozete ob sklepih reber), zlasti pa v Crngrobu, ki je eden najpomembnejših umetnostnih spomenikov v Sloveniji sploh', j Pred leti odkrite freske o rojstvu Marijinem, zlasti pa stenska slika “cehovski'' Kristus n» Križu, ki je najizrazitejša podoba srednjeveške Loke: ob Križanem so vpodobljeni posamezni “cehi", ki so tako stopili pod varstvo samega Odrešenika...
KRŠČANSKI CEHI V LOKI — ŠKOFJELOŠKI PASIJON
Ta znamenita podoba je predragocen dokument srednjeveške globoke v^re In stanovske organizacije, ki je v Loki in okolici še zdaj živa v "cehovski” ali “cunftarski tradiciji". Protestantizem je ni mogel omajati, saj vemo, da so prav “Puštovci" dejansko s kamenjem napadli protestantskega pridigarja in pisatelja Dalmatina (Tavčar je pozneje opisal v eni svojih novelic “Vita vitae meae" preganjanje takega protestantskega pridigarja v Poljanski dolini), škof Hren je prišel v Loko in na gradu zažgal protestantske knjige. Loka je zaživela zopet svoje izrazito katoliško cerkveno življenje, kakor so ga vodili zlasti kapucini. Klarisinje pa so skrbele za ženski naraščaj in za bolnike. Iz takega "cehovskega" združevanja obrtnikov je nastal znani “škofjeloški pasijon" patra Roniualda (začetkbm prvih desetletij 1700): po mestu so posamezni “cehi", stanovi, obrtniki, vozili na vozovih igralske skupine Kristusovega trpljenja, ki so na določenih krajih mesta v procesiji izdeklamirali svoj tekst in šli dalje, da ga na drugem kraju ponove. (To procesijo je literarno opisal v novelj Pregelj v “Osmero pesmih"). Ko smo pred dvajsetimi leti oživljali obrtniško tradicijo s I. Obrtniško razstavo, ustanavljajoč loški muzej, sem postavil znova na prostem (na dvorišču nove šole) ta “škofjeloški pasijon" v obliki procesije čez ogromni oder (ki ga je opremila Bara Rem-čeva) in kazno je bilo, da se bo ustalila v Loki tradicija slovenskih “oberamergauskih" pasijonskih predstav, kot so v Argentini v Tančiilu. (če se ne motim, so nekateri vidnejši Ločani ob pregoni v Srbijo obljubili, da bodo vsakih deset let obnovili ta stari slavni slovenski pasijon, če se bodo srečno vrnili iz pregnanstva. Upam, da se jim bomo mi — pregnanci iz sveta — z velikim navdušenjem pridružili ob svoji vrnitvi...). Vsak Ločan še vedno živi s to “cehovsko" tradicijo, dasi morda sam dobro ne ve. Kako smo se nekega leta pri telovski procesiji postavili študentje, ko smo nosili največje bandero "lončarskega
Škofja Loka z gradom
r*a ’ ^ePrav nismo “lončarji”, dasi smo Potomci “Hafnerjev". Pa je tu še "kovaški" ■indero in “čevljarsko” itd. še danes se nosijo v S? v J,onos fare. “Cehi” še obstojajo in so ersko živi: vsak zapisanec v “ceh” (čeprav e izvršuje te obrti, pa je vpisan le, da se rani tradicija) je ob smrti deležen ustanov-v s'etih maš in člani ceha mu nosijo ob t 8 1 t’elike sveče. Na dan sv. Krišpina, pa-?na ^ev*-*ars*(e8a ceha, so se zbrali člani tega a pri Ustan°vni sveti maši, nato pa so šli nP-StStiln.°’..Pregledali VSe listine z debelimi ,	*• . i jih hranijo iz roda v rod v težko
J,an’ skrinjici (moj oče je bil mnogo let in take cunftarske skrinjice!), nato pa P'Jejo iz velikega škornja... pri drugih cehih Pa iz starodavnega majhnega sodčka. Ugotove, a je vse v redu, in se razidejo do prihodnjega v U sv°3eSa patrona. . . Le ob smrti člana, (V aS*anovn'h mašah in cerkvenih slavnostih e ika noč, Tolovo) se zberö in dajo novemu hoSUi,Star* sija;i‘ • " Tedaj vihrajo stara ce-7S a bandera na glavnem trgu... in ob esu nosijo debele sveče “cunftarji”. Tako srednjeveška cerkvena bratovščina živela vcrV% na^e dni 'n bila še vedno živ člen v skl tradiciji našega mosta kot morda nikjer Qrugje v naši domovini.
somU!,Urni SSd take Povezanosti še pred niisvu6 procesije 3e bila tudi e^a prvih 2 skl ,XŠ01 V Slove"iji, o čemer priča spor _ka plošča na hiši “z velbom” ob farni cer m in šola sta bila torej eno, še pre je začela svetna šola za Marije Tore; „m	uvedbi je veliko sodeloval 1<
ta i,ar dling ln tudi neki drug Ločan, ki ra tiip ne vem imena,
V ČASU BAROKA: HRIBEO
čas baroka, religioznega navdušenje za osno sodelovanje s cerkvenimi obrodi je naše lodružnične cerkve napolnil z zlatimi oltarji, ti so tako značilni za vso loško okolico in so lobili najlepšo obliko v znanih dražgoških iltarJih, pred katerih vrednoto se je ustavila :elo nemška surovost in so jih rešili, ko so ■so vas požgali. Pa tudi baročna književnost je lobila med Ločani svoje duhovske pisatelje, fai imenujem jezuita Basarja, odličnega pri ligarja in pisatelja; potem kamniškega žup ika Paglavca, ki je bi’ sin uslužbenca loške 'a gradu. Poseben pomen pa ima Sušan S er jnar, župnik pri sv. Frančišku pri Gornjem iradu, ki je ob tej božji poti napravil prv° ilovensko Kalvarijo, javni križev pot kot je oški “Hribec”, dvigajoč se ravno nasproti tjegove rojstne vasi. Ali sto Sušani kdaj milili na svojega sovaščana izpred dvesto let, :ačetnika tistega lepega postnega običaja, ki e bil v Loki tako priljubljen, kadar ste za Irabnarjevimi a'i Bučarjevimi molitvami sto-iali od kapelice do kapelice?
FRIDERIK BARAGA
Prosvetljenstvo se je v Loki in okolici uveljavljalo v glavnem po Edlingu v težnji za novo šolo, ki je bila v tesni zvezi z verouče-njem, kljub temu, da je dajal poudarek realnim vrednostim. (Mimogrede omenim, da v naši okolici ni manjkal tudi “liberalni” duhovnik, Kuralt iz žabnice, ki je izstopil iz stiškega samostana in bil pozneje eden glavnih “freigeistov” svoje dobe, živeč v Galiciji.) Toda prav blizu od njegove rojstn vasi iz šmartna pri Kranju je prišlo novo versko prerojenje s časom romantike. Tam je bil za
? FANTOM
^eXs
IN
BESEDA SLOV. FANTOVSKE ZVEZE
Mnogo smo že razmišljali o tem, kako bi prišli fantje v tujini do svojega glasila. Nagli smo vsaj zasilno rešitev: zaprosili smo konzorcij “Duhovnega življenja", ki je najbolj razširjen list med slovenskimi izseljenci, da nam v vsaki številki odstopi nekaj strani, kjer bi se lahko slovenski fantje malo razpisali. Z veseljem in blagohotno nam je bilo ustreženo.
Tako se danes prvič oglašamo in vas, vse fante širom tujih zemlja, vabimo, da se nam pridružite.
Pišite o vsem, kar vas zanima in bi verjetno zanimalo tudi druge, zlasti vse iz duhovne borbe slovenskega fanta v tujini.
Tako sc borno medsebojno seznanjali in bodrili, si bomo gojili narodno zavest in tisto sveto idejo, zaradi katere smo morali od doma.
Bog živil
Slovenska fantovska zveza Buenos Aires, Argentina
Piama pošiljajte na naslov: Korošec Ivan, Calle San Juan 67, Berazategui F.C.N.G.R., Buenos Aires, Argentina.
KDO SEM?
Slovenski fant sem, ki nosim v svojem srcu Boga in domovino.
Vse močnejša postaja v meni vera. V trpljenju in preizkušnjah je postala kakor granit.
Burna mladost in tujina, skozi katero hitim, mi nastavljate zanke, vabita me na pota, ki vodijo proč od Boga. Toda moj cilj je jasen
ni pot k Njemu 'je ravna; z nje me ne zvabi nihče in nobena stvar.
O mati, ki me čakaš tam daleč v skrbi in strahu, da se ne izgubim na tujem, še vedno čujem tvoje besede, tvojo prošnjo ob slovesu: “ pa na Boga ne pozabi. . .!”
Ne boj se, mati. Bog živi v meni in močneje kot takrat, ko sem odhajal. Ne le zato, ker je taka tvdia želja, mati, ampak ker sem Ga tudi sam doumel. Spoznal sem Njegovo moč in dobroto. Iz vsega stvarstva mi veje duh Njegove vsemogočnosti, na vsakem koraku Ga čutim — svojega Stvarnika.
in domovino nosim v svojem srcu.
Poslušam nje pesem med žitnimi polji; vrisk, ki odmeva od naših gora. Gledam prešerno mladost med zelenimi griči in vero naših ljudi, ki je napisana na tisoče križih po nagih razpotjih in belih cerkvah, ki se kopljejo v soncu po nagih vrhovih. In tajno šumeči gozdovi in jezera, bistri studenci! Oh, tako lepa je ta zemljica naša! Kakor velik kristal je ta naš dragoceni dom v neizmernem vesoljstvu.
Pa spet mi zasije kot solza med gubami trpečega lica.
Med brnečimi traktorji čujem kletev njih, ki jim rujejo mejnike stoletnih gruntov. Gore več ne vriskajo; od njih odmevajo klici sile po pravici življenja. Vidim mladost, usužnje-no v strasti, ki ogoljufana, z bledimi lici in krilnimi očmi brez cilja, topo gleda v svet. Gledam križe po naši zemlji, ki padajo čez grobove nage pokopane mladosti. In gozdovi ne pojejo pesmi, šepetajo molitev preko grobov in iz njih polzijo krvavi studenci.
O gruda domača, tako te često premišljam, tako te nosim v srcu no širokih tujih cestah. Morda te zato še bolj ljubim, ker te gledam
kaplana mladi graščak in bivši dunajski jurist Baraga (še zdaj je v oltarju podoba, ki jo je slikal z lastno roko!). Loška in starologka duhovgina sta se mu protivili — zato je šel
v Metliko in od tam v Ameriko. Ko pa se je vračal med Slovence, je vedno prišel pridigat, tudi v Loko ter je od Ločanov prejel mnogo daril za svoje Indijance. (Pa tudi še v nekem drugem smislu je bil Baraga z loškim okrajem
v zvezi: poljanski rojak, jurist dr. IDolinar. neduhovnik, oženjeni pobožni laik, je bil profesor cerkvenega prava v Ljubljanskem semenišču; Baraga je kot dijak v Ljubljani stanoval pri njem — začela se je buditi ljubezen med njegovo hčerko in Barago; še kot dunajski jurist se je je spominjal, potem pa je gel v bogoslovje in Dolinarjeva hčerka je kmalu umrla...)	(SE NADALJUJE)
°bra!zu kei vl<lim solzo na tvojem izmučenem
teh^°"*a lnise^ j® vedno pri tebi, vsak dih je s j ')OJ ln hrepenenje po tebi je tako veliko!
Ponošeni sem nate, o zemljica naša! O 'OJi slavi bom pel v tujini, k til "a 'se hodo zdrobili okovi, se povirnem vrbo - f *n Sp<?t 1,0111 Ponesel križe na tvoje
NAŠI VZORI
čisti rod je močan rod, je zvest in sposo-6,1 /Jl plemenito borbo, ki človeka dvigne.
.j govore in pripovedujejo, kar hočejo, snica je, da so zrastli med nami čisti fantje, t . -)e B°S izbral za najtežje borbe in so z rajali do zadnjega zvesti.
Imena Janez Pavčič, Vinko in France Mrav-atela'0'?6 Gr°zde in še druga bodo večno ble-n .	30 imena junakov tisočkrat moč-
1,1111 ln Pogumnejših kot njihovi morilci.
(Iz govora škofa dr. Gr. Rožmana) bp,-- naslednjih kratkih odlomkih bomo po-našn? spoznali enega izmed naših junakov, šal; h S0Vrstnik°v — Janeza Pavčiča. Posku-g °™° zajeti veličino njegovo borbe, nje-trm k zrtev ln odpovedi. Poizkušali pa se li&v-Ar m°'tudl Približati, mu slediti in nada-datir" Bjegov boj v fronti Kristusovi. (Pograd- S° V2eti 12 obširnega življeniepisnega mana1'?’ 111 ga P° naročilu škofa dr. Rož-se v domovini zbral prof. Wolbang.)
jtu- m ^°ü Pod Ljubljano, kjer Golovec kon-ska S^°j° srbo v širokem Marožniku, se štiri n, Prazna vasica Bizovik pod obronke goz-aov v dolino.
m..Tl‘ med Kriči je rastel Mežnariev Janez. Sa-rdečih1Pvea mlad°et je vriskala iz njegovih npa ,, c in na nasmejanih ustnah je bila pesem člste fantovske duše.
teiip-f ^ončani meščanski šoli je vstopil na uči-Hotei e" V®s Ie Korel za poklic, za mladino, jitelia Postati lik pravega katoliškega vzgo-zgledr. ln uarodnega učitelja, nasproti tolikim bila 1 m Slabih učiteljev, katerih vzgoja je lucij0e PoSredna priprava na brezbožno revo-
stmpenimS!nvmIa<leC j® šel v življenje Proti ma	tokovom komunizma in materializ-
škof rlo-vx ed6n tlstih, ki si jih je želel nad-jal ■ «*• . v svoji celjski opoi-oki, ko je de-k6r' ,,	®°v velikih časih! Naš čas je velik,
čenikr? ? Veliko hudobijo, velik, ker dela mu-da va= ? n?m daie velike može. . . Upam pa, oplašila ta hudobija ne bo niti zapeljala niti Unrlf, •’ amPak, da se boste z vso krepostjo prh njenemu prodiranju.”
etophnini«lde kaiikoIi- od svoje ideje ne od-so g-a 1 “ las!” je bil Janez odločen ko |a domačt svarili v strahu zanj.
nikov N1StUS -i® lmel tudi on mMogo sovraž-hoteli’ „-m ]e. oznanjal odpoved, ljudje pa so —- mučen	ja' In koneal je kot Odrešenik
nijo do hli» 8 SV0;i0 Plemenito žrtvijo, ljubez-soče ki h a ■’t8*1 i® zmagai, da osreči ti-
“>>«'« spreobrnitve.P^0Vi iml “ zg,*au
NOVOLETNA
(Spomini iz leta 1943)
V samotnem stolpu polnoč je odbila cerkvena ura na stoletni zvon in v daljo leto staro potopila .	,
Strahotno v noč doni udar ob bron.
Pri oknu sem slonel . . . Narava bela skrivnostno lepa, tiha je nocoj.
A či/.j! Ko polnoč je iz iin zvenela, udarcev je odmev naštel neb roj.
Iz gozda zadoneli smrtni spevi so strojnic, pušk, topov in ročnih bomb .. Koks sem sklenil: Joj, že prvi dnevi dobili so pečat mrtvaških tromb.
“Zgodaj je končal, pa je izpolnil veliko let” (Modr. 4, 13). Ni sicer ustvaril izrednih dejanj, niti ni zapustil učenih pisanih besed. Toda iz vsega njegovega življenja, delovanja in pisane zapuščine, izžareva čudovito uresničen bogat nauk katoliške vere odločnega mladca.
Bil je goreč evharistični apostol, poln usmiljenja in sočutja do bližnjega, kremenit, globoko usmerjen katoliški značaj.
“Vstanimo že enkrat iz tega polovičarstva in povejmo jasno ter odločno besedo. Naš čas pozna samo dve poti: H Kristusu ali satanu! je dejal, ko je videl omahovanje nekaterih, ki bi radi služili obema.
Na trdem klečalniku in hladnih stopnicah obhajilne mize si je utrdil svojo vero. V vztrajnih molitvah se je razgovarjal s svojim Bogom, ki mu je dajal smernic in moči v njegovem boju. Spoznal je, da je "nožna rešitev sveta in slovenskega naroda samo po nravni obnovi duš, po močnih, klenih krščanskih značajih.
Pavčičev vzor nas vab1, da se odpovemo vsemu, kar nas vznemirja ali zapeljuje, da stopimo krepkeje in odločneje v Kristusovo četo za zmago križa. On nam daje poguma, da se znebimo boječnosti in malodušja. Ob svetlem liku mladega junaka, bomo doumeli besede sv. Avguština: “Zase si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokler ne počije v Tebi.”
BITI ODLOČEN!
V neki delavnici v kraju Yury blizu Pariza so prinesli nekega dne tovariši Avgusta Bo-dina v delavnico križ in ga položili na njegovo delovno mizo. Ko je Bodin prišel v delavnico in zagledal križ, je takoj razum°l, da so se hoteli norčevati. Toda ni se zmedel, vzel je križ, ga goreč poljubil, poiskal žebelj in kladivo, skočil na delovno mizo in nsd svojim prostorom pribil križ.
Ko je mladec stopil v delavnico, so se vsi smejali; ko je skočil na mizo, so se nehali smejati; ko pa je svoje delo opravil, so ga vsi občudovali.
Bodin mi je zgled junaštva.
Nikogar se ne boj, razen svoje vssti. Vest je glas božji!
VSEM SLOVENKAM PO SVETU PRISRČEN POZDRAV!
Kajne, saj ste nas že vse spoznale na sliki, ki smo Vam Jjo poslale z našega izleta? Takrat smo si za ves dan privoščile sonca, narave in svežega zraka. Slabo vreme nas je hotelo oplašiti, toda me smo bile že ob 9 v Lujanu. Tam smo imele slovensko pridigo in se udeležile sv. maše, se slikale za Vas in si opoldansko kosilo kar same pripravile. Popoldne pa smo se žogale, pele in veselile naše mladosti. Ure so kar prehitro minevale in ko je bilo razpoloženje najlepše, smo morale na vlak. Seveda pa smo Vas spotoma še enkrat prav toplo priporočile Brezjanski Mariji v varstvo. In ko «mo sc doma odpočile od dolge vožnje, smo naprosile še “Duhovno življenje“, ki \ as vsak mesec obišče, če Vam smemo kar po njem poslati naše pozdrave.
V	njem pa smo dobile svoj dekliški kotiček. Vse na;j bi se z njegovo pomočjo združile v lep slovenski šopek: One izpod Triglava in s Krasa, iz štajerskih in prekmurskih goric, pa tudi iz Notranjske, Primorske in Koroške Vse, prav vse!
Toda, bo mogoče združiti vse v šopek, da ga bo vsak vesel videti in da bo v ponos slovenski zemljici? Skromno vijolico bo težko povezati z vrtnico, ki je mogočna, in kakšna bi menila, da je roženkraut predivje zelenje ob vzgojeni narcisi. In trobentica bo še zdavnaj ovenela, ko bo teloh še polu moči stal pokoncu...
In vendar 'je vse to eno cvetje, ena domača zemlja, ki nas veže, in en življenslci sok, ki nas poživlja!
V	naravi najdemo sožitje. Košato drevo daje senco slabotni cvetki in žito slaku, da se more vzpenjati v višine.
Tudi me se učimo in vzgajamo druga ob drugi: planinka stdji ponosna v skalovju, ona nas bo učila moči in trdnosti v bojih, ob nagelj čku pa, ki kaj rad povesi glavico, bomo sklenile, da nočemo pokazati v svet vsega, kar srce čuti. Morda je krizantemo potrl zgodnji sneg in je fajgeljnov cvet umorila nenadna slana. Teina bo treba novih upov, moči in snovi.
Vse se bomo našle v našem kotičku: dijakinje Iz USA, učen'jaki iz Španije, one, ki vezejo v Afriki, in tiste, ki pometajo v Angliji. Pa tudi argentinske tkalke se nam bodo pridružile in pripovedovale o svojem delu.
Da je vsa učenost brez Boga prazna, nas bodo poučile one s knjigami — in da je po delu treba počitka, spanja in smeha, nam bodo govorile izkušenke. Služkinje bodo rade pripomnile, da je le v čistem stanovanju, čistem telesu in duši veselje doma; kuharice pa bodo vztrajale na svojem, da sta tudi šivanka in kuhalnica poroka prihodnje sreče. One iz tovarn bodo utrujene dopovedovale, da človek ni le stroj, ampak telo z dušo, ki tudi potrebuje svojega razvedrila in hrane.
Naukov, nasvetov pripovedovanja in izkušenj ne bo konec. Kaj ne, da ne? Saj se nam pridružite Ve vse!
Vaše sestre iz Buenos Airesa
SVETI OČE 0 POSLANSTVU DEKLETA IN ŽENE
V teku zadnjih let se je družabni položaj žene hitro in močno razvil, žena 'je bila potegnjena iz svetišča družine v razsežno in razgibano javno življenje. Danes izvršuje žena iste poklice, nosi iste odgovornosti, je deležna tudi na političnem polju istih pravic kakor mož. Ta nenadni preobrat je kot močan tok prodrl nasipe, ki sta jih zgradili narava ui navada, potegnil je s seboj ženo, grozeč ji vzeti krono najplemenitejšega dostojanstva in iztrgati jo njenemu poslanstvu materinstva. Bilo bi zaman naz.rotovati in obsojati tak preobrat, vendar je treba preprečiti nevarnost, ki jo prinaša. V tem pa obstoji naše poslanstvo.
Pred vsem imejte pogum javno izpovedati svojo vero, kjerkoli, kamorkoli vas je postavila božja Previdnost. Najsi bo to v uradu, v trgovski hiši, v tovarni, v šoli, v laboratoriju ali v bolnišnici; kjerkoli ste, bodite zgled katoliške mladine, ki se zaveda svoje vere, ki pozna njen nauk, ki izpolnjuje njene zapovedi, ki jo podpira in brani, kadar je treba. Brez dvoma to zahteva trdnosti in gospodstva nad seboj, moči, da zavrne kakršenkoli napadalski poskus, da prenese vsako potrebno odpoved in žrtev. To je najmanj, kar se more pričakovati od krščanske mladine.
SV. NEŽA 20. STOLETJA SV. MARIJA GORETTI
V svetem letu je Pij XII. proglasil dvanajstletno deklico k svetnikom. Bilo je močno naznanilo svetu: krepost čistosti ima vrednost kot pred stoletji. Terjala je mučeništvo male svetnice.
Angelska mladenka je podoba talio lepega in čistega bitja, da zbudi v dušah, caterim je znan njen lik, globoko občudovanja, strmlje-nje, rekli bi — božanski čar. Duha dvigne k nebu, k plemeniteosti.
Njen neizmerni strah pred grehom, posebna ljubezen do čistosti, močna volja, da je odbila prilizovanje in grožnje, njen pogum, da je raje j izvolila smrt, kot pa da bi privolila brezvestnemu mladeniču, vse to jo je približalo sv. Neži in jo kličejo: “Sv. Neža 20. stoletja."
Bolj kot v knjigah, se njeno življenje opeva v nebesih. Kajti ona sama je -veta pesem, mogočen spev devištva in mučeništva. Ti dve odliki sta najdragocenejša dragulja, ki moreta krasiti krščansko dušo. In prav ta dva ugla-šata neminljiv slavospev snežnoč'ste mla- J denke.
Naj nje plemenitost vžge v dekliških dušah j še večjo ljubezen do angelske kreposti, ki vedno bolj izginja v mlakužah modernega s v ta! i Naj budi v materah čut, da vzgoje otroke j v vzvišenih idealih vere in katoliške morale! j Naj čuva slabotne v bojih in izorc.si milost usmiljenja in kesanja vsem zašlim!
SREČNA SEM
Zadnjič je v tovarni pri stroju poleg mene kar na lepem bruhnila v jok moja sodelavka, kakih 20 let stara Argentinka.
Pa kaj vam je, Inčs?” sem jo hotela potolažiti, “Ste bolna? Vam je kdo umrl? Ste izgubila denar? Vam je fant kaj naredil. . . ?” Tako sem jo vpraševala, a sem na vsako vprašanje dobila odgovor: Ne.
Kaj neki jo tako hudo mori? Kaj bi jo še hloglo tako prizadeti — sem premišljevala.
Tedaj se ji je jok malo polegel. Globoko je zajela sapo kot otrok in mi začela pripovedovati: ^ei december se je veselila nove obleke, kolikokrat jo je šla pomerit, enkrat je še “šilit'' Pastila zato... fantu jo je do podrobnosti opisala, predstavljala si je, kako lepa bo na božični dan stopila preden — pa se je vse podrlo. Oblast je zaprla atelje, češ da je gospodinja protizakonito navijala cene. . ., Inčs Pa je dobila na sveti večer popoldne nedodo-ano obleko nazaj, ki je tedaj pač nobena bvuga šivilja ni hotela vzeti v roke. Seveda,
Baj so imele že vse nedodelanih oblek čez glavo. . .
„tako je Ines že nekaj dni neutolažljiva...
Meni gre vse narobe, jaz sem nesrečna. . .,” m! 0e še pristavila in znova zajokala.
Saj je res malo bridko, če ne dobiš za praznike naročene nove oblek. Pa vendar, ali je to že kaka nesreča, ali kaže radi tega jokati, v Praznikih slabe volje biti. . . ?
Stroji so brneli, belo dekliške roke so jim stregle, tudi moje so hitele sem in tja — v duši pa sem premišljevala. . .
Uboga Inčs! Kako trdo bo zate žizljenje, Le si boš take stvari jemala k srcu, če boš radi malenkosti toliko trpela!
M primeri z njo bi potem takem morala jaz Prav za prav kar pod vlak!
, Ona ima očeta, mamico in druge domače, pa domovino. Lepa je, zdrava in dobrega, zanjo se predobrega fanta ima; vsak čas bo dozidal hišo in se poročita. Pa se počuti nesrečno in Pravi, da ji gre vse narobe. . .
Moja domovina pa je daleč, daleč; v njej na ev°jo hčerko čaka osiveli oče, na edino, ki htu je ostala, drugih ne bo več nazaj; jaz sem u sama, fant mi je ostal v Angliji in Bog 'e, kdaj pride, če pride... Nisem več tako hdada, posebno lepa nisem bila nikoli; zdrava zaenkrat sem še, a če zbolim. . . ?
Jaz da, jaz bi pa res lahko zajokala — ob Premišljevanju tega mojega nič rožnatega po-po Moveško gledano.
Skoro zajokala? Saj mi je solza že spolzela P° licu... Brž si jo utrnem, da je Inčs ne °Pazi. Hitro si prikličem v zavest moje zdra-'i no geslo, ki me vedno znova dvigne, in — ozi solze mi je posijal sončni žarek veselja
‘h sreče...
fjhhhuuuuu. . ., zatuli sirena.
lkt ’ je končan. Hitro uredim še zadnje
drobnarije, nato še sebe v oblačilnici in že sva z Inčs na cesti.
Mrka, slabovoljna stopa poleg mene. Primem jo pod roko.
“Ines, pozabite na tisto z obleko. Ni vredno! Poglejte, kakor mala senčica je to v toliki luči vaše mladostne življenjske sreče. .
In sem ji govorila, kaj vse lepega ima ona v življenju. Potem sem ji povedala, kako jaz vsega tega nimam. . . Tako sem jo pomirila.
“Saj res, premalo mislim na to, kaj imam; preveč pa na to, česa nimam...”
Dvignila je svoje lepe, široke oči proti meni in me hvaležno pogledala. A tedaj ji je vstala nova misel, vprašanje; pogled ji je izražal sočutje z menoj:
“Pčro usted, como puede estar siempre tan contenta, tan feliz. . . . usted, pobrecita. . . ” (A vi, kako morete biti vedno tako zadovoljna, tako srečna — vi, ubožica. . .)
Pri tem me je zaustavila, čakajoč odgovora. Prišli sva prav do cvetočega parka pred belo cerkvico v Ramosu, z zvonikom, kipečim v nebo, in s križem, visoko se odražajočim na oblačnem nebu.
Spomnila sem se svojega gesla. Neizmerno srečno sem se spet začutila in veliko, močno, lepo, kot je bila srečna in velika in močna in lepa tista žena, ki je to geslo sama živela in ga meni in tolikim, tolikim dala...
“Dios mi basta. . . — Bog mi zadostuje...! ” (Sv. Terezija Velika.)
Komaj slišno sem dahnila to meni največjo besedo. Potem sem obmolknila. Tudi Inčs ni spregovorila.
Ne vem, kako dolgo sva molčali. Ko sem se ji ozrla v oči, sem jih videla široko uprte vame. čudila se je, razumela, vendar ne doumela. Kot toliko ljudi, ki razumejo, da more biti človek srečen že samo v Bogu, a tega ne doumejo, ker tega nikdar ne doživijo. . . Ubožci!
Poslovili sva se.
Stopila sem proti cerkvi, razmišljujoč.
Ni Ines nesrečna radi nedodelane obleke, pač pa je nesrečna radi nedoživljanja Boga. . . Nisem jaz nesrečna radi svoje osamljenosti v tujini, pač pa sem neizmerno srečna, ker doživljam Boga.
Pokleknila sem pred tabernakelj:
“Moj Bog — moje vse. . . !”
Moj Bog — hvala ti zate, za mojo srečo...”
Ines — čuj, jaz sem srečna, kljub vsemu! Bodi srečna tudi ti tako!
KAJ PA K TEMU REČETE?
Andreja zadnje mesece zelo trpi. Ko bi vsaj vedela, zakaj se trudi, komu naj posveča svoje mladostne moči, bi se ji zdeli dnevi mnogo bolj sončni.
Tako pa, živi brez cilja, Da hoče v nebesa, to že, ampak lcaj bo prej, teh 60, 80 let, ki jo morda še čakajo, ne ve. Sama je. V tovarno hodi, vsak dan; do kdaj bo hodila, ne ve; morda do smrti. ..
Tako BREZ CILJA ne more naprej. Ali naj
Se izobrazi in posveti novemu poklicu? Morda bo v rijem našla svoj namen. Toda, kakšnem? Učiteljica, bolničarka, izurjena tovarniška moč? Iva j, če jo Bog kliče v samostan? Ali
pa naj mirno čaka na fanta in zakon? če kdaj pride .. .
Andreja si ne ve odgovora. Od Tebe ga pričakuje. ODGOVORI, SVETUJ JI V Dž!
PßÄGM ¥ Pi™ P § J) Ä IM) J m
Mala Bretonka, pravcati cvet svoje dežele, Anita po imenu, je videla komaj 18 pomladi. Njeni starši niso bogati; posedujejo malo posestvo, katerega obdeluje domača družina. Seveda, delo je trdo, vendar zdravo... in zadosti brezskrbno. ..
Vse gre dobro in so v svoji skromnosti kar zadovoljni.
Nekega dne, ko so uprav izkopavali krompir, je dobila Anita obisk. Iz sosednjega trga jo je prišla obiskat njena znanka. Toda ta je v službi v Parizu.
Ta dekle, v kričeči obleki, se je posmehovala modremu Anitinemu predpasniku in njenim umazanim rokam.
“Koliko pa zaslužiš s tem izkopavanjem zemlje?”
"Sama ne vem . .. vendar živim . . ”
“Ti imenuješ to “življenje”? Imam zate lepo mesto v Parizu... Dobro plačano. . . ni treba nič delati. . mesto hišne, in to s takojšnjim nastopom. Plačana vožnja in obleka ”
Nekaj dni nato mučni prizori na mali kmetiji.
Anita, popolnoma osamljena, hoče na vsak način v Pariz.
Bretonec, popolnoma na koncu s prepričevanjem o nasprotnem, pošlje svojo hčer k župniku, vprašat za svet.
Medtem ko mu Anita z vso vnemo razkriva svojo zadevo, jo on samo gleda. . . Ta mala. . . on jo je krstil. Je tako nežna, vesela, ljubka in prav nič ne pozna življenja. . . kot ptiček pred mačko.
Zato ji odvrne s trdim, rezkim, vendar očetovskim glasom:
“Anita, ako greš, si izgubljena.”
“Končno se vendar ne izgubijo vsi.”
"Toda ti .. ti.. . ti si izgubljena."
Kljub temu je dekle odšlo z mestno gospo-•podično.
Zares je dobila mesto hišne pri neki pariški družini.
Spočetka gre vse dobro... zelo dobro... predobro.
Koncem nekaj mesecev je Anita kar omamljena od tisočakov.
Prijateljica ji zopet reče:
“Ti ne znaš biti srečna. . V Parizu je še kaj drugega kot likanje robcev ali krpanje cunj.... Ali znaš plesati?”
“Ne.”
“Torej se moraš naučiti. Dala ti bom naslov. Nato bo ples, se pravi, pravcati raj!”
Anita zdaj že zna plesati. Toda njeni tisočaki so tudi izginili. Treba je bilo kupiti obleke. .. čevlje. . . rokavice. . . lapise. . . emajle. . . praške. . parfume. . .
Na plesu je srečala. . . ljubkega fanta, ki zna tako lepo govoriti. Pravijo mu vsi “Oger”; toda najbrž se je rodil v Bougival.
Vsekakor za Anito so prave sanje, plesati z njim in. . poslušati njegove božajoče besede:
“Ti si najlepša od vseh. . . Samo tebe bom poročil...”
Nekega dne potrebuje Ogor denar. Gotovo mu je bila “ukradena” denarnica.
“Anita, ti me lahko rešiš. Tvoja gospodinja ima mnogo diamantov, ki jih pušča vnemar in se ne meni zanje. Ti si pametno dekle. . vzemi dva ali tri. . . Nihče ne bo videl, nihče vedel. . . ”
Temu se je pa Anita uprla. . Njena prirojena poštenost se protivi, upira trdovratno pred njim...
Toda Oger je postal nadležen... in v Parizu se ugladi vse. To se ne plavi krasti, ji je govoril kot zli duh. In sploh trije dragulji, to je malenkost. Najbolj enostavno bi bilo vzeti vse naenkrat. Saj ne bo vzbudilo nobene pozornosti. Nato se izgine v Nemčijo, kjer ima Oger prijatelje. In potem, potem bova lepo živela. . treba je biti premeten. . . napreden, brez ovir zastarelih nazorov. . .
Anita se je vdala.
Sta že tam, oba, na vlaku, ki brzi z njima proti meji.
Anita ogleduje svoj prstanec, na katerem blesti dragocen prstan. Na prsi si je pripela prekrasen diamant.
Oger skrbno stiska svoj mali kovčeg, v katerem je ostala ukradena roba.
Toda na meji, naenkrat zatik...
Oger pusti pred seboj Anito, ki naj gre prva. Zahtevajo njene listine, njeno osebno izkaznico.. potni list. In ona nima ničesar. Vsa je zmedena...
In nato, ta lepi dragulj na njenih prsih. To vzbudi nadzornikovo nezaupanje.
Kratko... sledi aretacija.
Oger je med tem izginil kot kafra.
Mala Anita je sedaj v ječi.
Tam doli, doma, priletni starši jokajo.
In dušni pastir jim je rekel:
“Bil sem prepričan, da imam prav; toda kljub temu ne bi mislil, da bo šlo tako daleč.
PIERRE L’ERMITE
-1-1
Vsem pričevalcem Kristusovim, ki so krivično vklenjeni v vidne ali nevidne verige in ki trpe preganjanje radi imena .Jezusovega (Apd 5, 41) hvaležno in iz največjih globin Našega srca pošiljamo ob zaključku tega Svetega leta Naš očetovski blagoslov. Naj ta blagoslov prodre skozi vse zidove njih ječ, preko vseh žičnih ovir koncentracijskih taborišč, v njih osamelost in izoliranost, ki jim ne privošči niti pogleda k svobodnim ljudem, naj prodre skozi zagrinjalo morečega molka, ki se je sicer zgrnilo čeznje, a ki jih nikdar ne more zakriti božjim očem in nepristranski sodbi zgodovine.’’ (Pfj XII. v govoru ob zakljuoku Svetega leta 1950)
V izrednem svetem letu
MENTI NOSTRAE (V NAŠEM UMU)
^ Skoro.istočasno s proglasitvijo dogme o Ma-nvm!m, vnebovzetju je Pij XII. izdal veliko , *"tižnico Menti nostrae, ki je ena sama spod-ri 'a duhovnikom k svetemu'življenju in pol-_n dragocenih navodil za vzorno izpolnjeva-Je duhovskega poklica. Prelepa so poglavja: osnemanje Kristusa, Potrebnost milosti za osvežuje. Nujnost molitve in pobožnosti, ,VPa 'n nravna izobrazba in vzgoja. V _ g,av.1u Sodobni problemi, ki jih ustvarjajo evarn® . nov°gt. na-yggf, področjih, naštevat ozofske sisteme, ki še porajajo in umirajo, čp °a 1,1 kakorkoli povzdignili nravi; popa-vpv°^ n®katerih “umetnosti”, ki hočejo celo za krščanske; mnoge vladavine, ki bolj na-- državljane, kot sk-rbe za obči blagor; odClne življenja in gospodarske ter družbene kru°^6' ki mn°8o bolj ogražajo poštenjaka sort <l?veka brez vesti. Duhovščina mora pov-p0 **veti apostolat in druge v to navajati, vn se^nb j® pri tem važno' poznanje socialnega „prasanja i„ delo -za njega rešitev. Pri "tem rA snieib ne" 'škofje ne -Ve'rfliki pozabiti: -Ha r ,n® duhovnike. Zaključek okrožnice je go-noHiV k globoki in stalni zavesti x> vzviše-ran ! ^ub°yskega.poklica, k neutrudnemu ga-. fa pridobitev vseh duš. Odrešeniku, k zärujiänjü v Marijo, mater dii-. bikov, ki jih papež vse Njej izroča.
PRAVIČEN mir brez vojne
sre^6 Z®erom mogoč. A ne s samo človeškimi bil,. S'u' Tako. pravi papež v okrožnici Mira-Ne ’ u<* (Ta čudoviti), izdani 6. decembra, reč jt16. se. Pozabiti nauk svetega leta, da nam-mir ai?.^‘ nočei° vojne in sovraštva, marveč VoisneClinOSt .dubov in krščansko ljubezen, vsal- 6 pu®^aj° lc razvaline, strah prešine novihgar’ ki pomisli> kakšne bi bile posledice narod Unil'evalnih sredstev. Sv. oče ljubi vse nebo t’ za.tp mo?a vedno, kadar vidi, da se j. emni z nevarnostmi vojska, zaklicati to na lr,leliju in k delu za pravičen mir. Za Pom,'J° potrebni napori, ki naj zaduše strasti, bost; '!i° s°Xra®tvo. uvedejo načela pravič-stva ’ °sezejo bolj pošteno razdelitev boga-spod’bimaZVnam.a‘|0 medsebojno ljubezen in 6 vse ljudi k krepostnemu življenju.
Te velikanske naloge pa so izvedljive samo.s sredstvi vere. Zato poziva ■ škofe, naj organir zirajo molitve z namenom, da izprosimo od Boga mir in slogo med narodi, da- Se vse uredi v-pravičnosti in redu po vsem svetu: Papež, sam je daroval, polnočnico pred-praznikom..Marijinega brezmadežnega spočetja v ta namen in po vsem svetu so se mu pridružili duhovniki in verniki. Posebej sta bila za to določena osmina praznika Brezmadežne in božična devetdnevnica.
KONGRES V ROSARIU
Pravijo, da ni zaostajal 'za svetovnim kongresom v Buenos Airesu, kjer je Pija XI. zastinal sedanji papež. Duhovni sadovi da so
bili morda še obilnejši.
,Sv. oče je poslal kot svojega zastopnika kardinala Ernesta Ruffinija, ki se je pokazal
kot dostojanstven pa ljudomil cerkveni knez in izboren govornik.
Naj lepši dan je 26. oktober — dan otrok, ki jih je moralo biti okrog 50.OOiO. Poleg papeževega odposlanca so počastili presveto Evharistijo argentinska , kardinala Copello in Caggiano, brazilska Jaimc de Barros Caninra in Vasconceiog Mota, perujski Guevara, Cilenški Caro Rodriguezin 22 argentinskih in drugih južnoameriških škofov. Naslednjega dne,-posvečenega.mladini, tudi dež ni mogel poliva ' riti. Navzoči so- prisostvovali sv. maši na prostem‘in potem v mogočni .procesiji- prenesli-podobo Marije Fatimske na glavni oltar. Najlepše govore je bilo čuti v soboto, dan dijakov, delavčev in. vojaštva. Nedelja, praznik Kristusa Kralja," je dala kongresu mogočen zaključek. Kardinal Ruffini je daroval po iti likalno mašo, med katero so peli Angelsko mašo o. Viidičsa in gregorijanske korale. Popi idne je bila procesija Jezusa v najsvetejšem zakramentu. Predsednik Argentine je izpovedal svojo vero, še zahvalil'Gospodu in mu priporočil domovino.
Kardinalu Ruffiniju je univerza v Buenos Airesu podelila naslov častnega doktorja. Pred odhoduin je sporočil tole:'“Ne bo mi lhogoče pozabiti, kar sfem videl v Argentiriiji. Pobožnost :i. gorečnost, ki sem ju mogel opazni V Rosariu in Buenos Airesu, sta mi prevzeli srce. Odhajajoč s tako dragimi spomini po-
šil jem poseben blagoslov vsem prebiv licem dežeie. Zagotovo bon? v Rimu povedal papežu, da ga tu imajo zelo radi in da plemenito argentinsko ljudstvo znova prisega zvestobo sveti materi Cerkvi in izpoveduje živo vero v Jezusa Kristusa, praveka Boga.”
• • *
K> opazuješ in sodoživljag vse te napore sv. Cerkve za razširjenje božjega kraljestva in njegove ljubezni v vse duše; ko se raduješ ob veli-i.i.-stni odliki Kraljice nebes in zen.ije; ko občuduješ vnem- in modrost Kristusovega namestnika; ko se tudi tam, kjer ne bi nihče pri-.akoval, zasveti blesk Resnice; ko vidiš, kako zanjo trpe in umirajo duhovniki in verniki; ko čutiš, kot smo Slovenci posebno od začetka viharja 2. svetovne vojne neprestano čutili, vsemočno vodstvo Previdnosti — tedaj te mine vsako malodušje. Ene misli in enega zaupanja si s Prevzvišenim: Marija v nebo vzeta je tisto ugodno znamenje, ki ga leto 1951 nosi na zagonetnem čelu. Zmago Matere oznanja in zmago tistih, ki so zvesti ob njej stali, ko jih je pot vodila preko Kalvarije. V tem znamenju upamo, da bo leto 1951 leto osvobojenja, ki bo vodilo trpeče narode do zaželenega miru. Da bi bili mi vsi takega leta vredni!
IZ MISIJONOV
KATOLICIZEM NA NORVEŠKEM je še vedno v zelo skromnih početkih. Vsega skupaj je 3.800 katoličanov, raztresenih po vsej deželi, med katerimi je delovalo kakih 30 inozemskih duhovnikov, sedaj pa sta bila posvečena prva dva domača duhovnika na praznik sv. Olafa.
KATOLICIZEM NA ANGLEŠKEM je bolj cvetoč. Koncem septembra lanskega leta so praznovali 100 letnico obnovitve katoliške hierarhije v deželi. Zanimive so naslednje statistične številke o stanju katolicizma na Angleškem pred 100 leti in danes:
Katoličanov ........
Duhovnikov .........
Cerkva .............
Katoliških šol .....
Moških samostanov . ženskih samostanov
I/Cta 1850 Leta 1950
1,000.000	3,000.000
1.000 6.000 694	2.900
200 2.000 7	472
53	1.075
BO INDONEZIJA KOMUNISTIČNA? —
Marsikdo bi tako mislil, če bi bil na prvega maja dan v kakem mestu Indonezije ali tudi v trgih in po vaseh. Vhodi v mesta in vasi okrašeni s srpom in kladivom; ulice kar preprečene z napisi: Proletarci, držite skupaj!; manifestanti z visoko dvignjenimi portreti Marksa in Stalina; celo šolski otroci so se za ta dan naučili komunističnih pesmi. To vse je sad močne komunistične propagande. Vendar je treba dodati, da ljudstvu vse to pomeni ne toliko komunizem kot ideologijo, ampak je v glavnem le na različne načine, simbolizirana zahteva po izboljšanju življenjskega položaja.
Vendar je nekaj dejstev, ki pospešujejo ko-
munizem kot ideologijo. Po vojni na primer je šlo mnogo indonezijskih izobražencev na komunistično visoko šolo v Moskvo. Po zavzetju Kitajske kitajski komunisti pošiljajo v Indonezijo vedno več trgovcev in učiteljev, prežetih s komunistično idejo, ki naj bi tvorili v deželi komunistično peto kolono. Celo iz Holandije same je prišlo nekaj vodilnih komunistov v Indonezijo z edinim namenom, da organizirajo indonezijski proletariat, zlasti delavstvo velikih pristanišč, za stavke. Komunistična akcija je torej tudi v Holandski Indiji vedno večja.
INDONEZIJSKA KATOLIŠKA POLITIČNA STRANKA je bila ustanovljena glasom sklepa kongresa vseh indonezijskih katoliških organizacij v Semarangu in se imenuje “Partai Katolik”. Hoče zastopati katoliške interese v javnem življenju.
IZJAVA KITAJSKEGA KOMUNISTIČNEGA MINISTRSKEGA PREDSEDNIKA protestantskim misijonarjem oziroma njih trem zastopnikom, ki se se v več razgovorih skušali pogajati z njim glede misijonskega dela na Kitajskem pod rdečo vlado. Ministrstki predsednik Chou En-lai sicer ni bil krščen protestant, vendar je bil član protestantske svetovno organizacijo YMCA v Tientsinu in slušatelj protestantske univerze “Nankai”.
V razgovorih z zastopniki protestantizma je Chou En-lai očital misijonarjem, da podpirajo imperialiste, "če hočejo misijonarji nadaljevati s svojim delom na Kitajskem, naj odpravijo iz svojih vrst vse tiste, ki simpatizirajo z imperializmom in delajo proti sedanji kitajski vladi." Ponovno je povdaril, da komunistična vlada ne želi še več misijonarjev na Kitajsko in da ne bo dovolila vrnitve onim, ki so deželo zapustili. Ko je na eni strani priznal, da obstoje med naukom misijonarjev in komunistično idejo bistvene filozofske in verske razlike, je na drugi strani poudaril, da pa je potrebna medsebdjna strpnost in sodelovanje misijonarjev s sedanjo vlado pri obnovi nove. protiimperialistične in demokratične Kine.
ZELO “ČASTNO" MESTO prisoja misijonarjem komunistični tisk na Kitajskem. Tole lestvico vrednosti posameznih poklicev med kitajskim ljudstvom navajajo; Najivišje stoje vojaki, nato delavci, kmetje, vladni organi, obrtniki, razumniki, trgovci, prostitutke in z,a njimi, na zadnjem mestu, misijonarji.
"EL DIVINO IMPACIENTE” — "Božji nestrpnež", znamenita misijonska drama o svetem Frančišku Ksaveriju, ki jo je napisal Josč Marta Teman, je prestavljena sedaj v enega indijskih dialektov in jo bodo igrali v Karachiju, Pakistan. Kdaj: jo bomo igrali v slovenskem jeziku. . . ?
POTUJOČO EATIMSKO MARIJO so v Indiji sprejeli z vsemi slovescnostmi. Pri njo vstopu v deželo so bili navzoči ministri za javna dela, trgovino in industrijo in pa hči ministrskega predsednika Pandit Nehruja. Indijski (poganski) tisk posveča Marijinemu rc;manju po deželi lepo pozornost, zlasti “In-dostan Times”, ki ga izdaja Ghandijev sin.
MISIJONI NA KOREJI silno trpe radi uničujoče vojne. Več misijonarjev so komunisti že pobili. Središče misijonskega dela na Koreji je bilo v Seulu, kjer je komunistični generalni štab naselil v misijonskih poslopjih svoje urade, kar so severoamerikanski bombniki seveda docela zbombardirali, tako da ni °stal kamen na kamnu.
TISTIM, KI BOGA LJUBIJO, vse pripo-niore k dobremu, znajo pa tudi vse uporabiti za širjenje časti božje in spoznavanja pravega Koga. Tako je na Japonskem mlad misijonar kmalu po prihodu, ko še ni obvladal japonskega jezika, takole rešil vprašanje svoje go-^čnosti, ki ji je hotel dati duška: Prosil je nekega domačega japonskega duhovnika, da mu je na gramofonske plošče govoril nekaj •epih versko propagandnih govorov, pevski zbor nekih redovnic pa mu je moral tudi za gramofonske plošče zapeti več verskih pesmi v japonščini. Nabavil si je 'jeep z močnimi zvočniki in sedaj kroži po mestnih ulicah z njim, vrteč na aparatu one govore in lepo Potje v japonščini ter deleč letake, ki govore ° katoligki Cerkvi. S tem je dosegel, da se množica prebivalcev tistega mesta začenja resno zanimati za krščanstvo.
'KATOLIŠKE UNIVERZE IN OSTALE VI6-'JE ŠOLE NA JAPONSKEM. — Pred kratkim
I evsko m moralno stanje v domovini po Poročilih: čeprav je duhovščine dosti manj, k V6ra zlasti v podeželju še bolj utrdila, er gledajo ljudje v preganjanju duhovnikov «l v6re enega 0(1 glavnih vzrokov današnjega abega stanja. Duhovnike še vedno zapirajo, Prav se zadnj,e čase ne sliši več toliko o raz-ü vohunskih procesih proti njim. Po dobrih lnh jih je v zaporu nad 500. Zapirajo jih j Pfes,edkih, tako da ostajajo župnije za "®a> Ponavljajoča se razdobja brez božje in svetih zakramentov. Tudi pri čisto eiskem delu morajo biti duhovniki previdni paziti na vsako besedo v pridigah. Verouk ^mejo poučevati samo ob nedeljah in samo v r * vi. — Komunistični režim je izpodkopal ersko moralo zlasti pri mladini; posledice: aivjanost in predaja “svobodni ljubezni’’. Učiteljem in profesorjem je še vedno pre-oiedano hoditi v cerkev, škofje so zaradi te Prepovedi, ki bi imela hude posledice za vsa-,e^.a> ki bi ne ubogal, učiteljsko osebje opro-1 i obveznosti, da morajo biti vsako nedeljo pn sv. maši.
so v Yokosuka otvorili žensko katoliško univerzo, ki so jo krstili “čisti vir”. Otvoritvi so prisostvovali ministrski predsednik, predsednik državnega sodišča in mnogo drugih visokih japonskih osebnosti.
To je že četrta ustanova univerzitetnega značaja, ki so jo katoličani že po vojni ustvarili na Japonskem. Tako obstoji že dve leti ena ženska univerza v Tokiju in Yokohami, ena, mešana, pa v Nagoya. Imajo pa te štiri univerze vsaka samo po eno fakulteto, zaenkrat, filološko. Edina katoliška univerza na Japonskem z več fakultetami je jezuitska v Tokiju, ki se imenuje “Sophia”.
Poleg tega je na Japonskem še 5, višjih katoliških šol, ustanov, ki so nad srednjo šplo, pa manj kot univerza. Ustanovile so se v zadnjem letu.
So pa te katoliške visokošolske ustanove na Japonskem le kot kapljica v morju poganskega, visokega šolstva: Od 2 8 japonskih univerz z več fakultetami je samo ena katoliški, od 300 univerz z eno fakulteto in višjih šol jih je katoliških samo 9. In še to: protestantje so na Japonskem daleč pred katoličani v šolskih ustanovah: med tem ko imajo katoličani vsega skupaj samo 2.158 univerzitetnih slušateljev, jih imajo protestantje kakih 30 tisoč.
Uradnik, ki bi govoril na ulici z duhovnikom, ali šel celo v cerkev, se izpostavlja nevarnosti, da izgubi službo. Oficirjem redne vojske je prepovedano poročati se cerkveno in krstiti svoje otroke. Tisti, ki bi duhovnikom materiaino pomagali, se izpostavljajo težavam v službi in pri izdajah živilskih kart.
V šolah je še vedno nadzorstvo nad onimi otroci, ki obiskujejo krščanski nauk in hodijo v cerkev.
Večinoma dajejo otroke krstiti. Civilna poroka je obvezna in mora biti vedno prva. Mnogi se zadovoljijo samo z njo. V slučaju spremembe pa je verjetno, da bo najmanj 90% sedanjih parov, ki so samo civilno poročeni, pripravljeno sprejeti tudi cerkveno poroko.
Razen dveh mesečnikov na štirih straneh, kjer je prostor samo za koledar, evangelije in najnujnejša cerkvena obvestila, ne izhaja noben cerkveni list. Ljubljansko “Oznanilo se bori z velikimi težavami. Tako objavlja 13. VIII. naslednje: Ta številka velja za tri
in bo naslednja (zopet za dva tedna!) izšla šele za prvo nedeljo v septembru. — Ljudje so brez molitvenikov, cerkve počasi ostajajo brez liturgičnih knjig. Mašni plašči propadajo in jih ne morejo nadomestiti. Ponekod manjkata tudi pšenična moka za hostije in mašno vino.
Iz Stične so odpeljali komunisti vse patre in brate ter služinčad, razen p. Dominika, ki je ostarel in slabo obvlada slovenski jezik. Zgodilo se je to v noči od 5. na 6. december in doslej še ni nič znano o usodi odpeljanih.
Značilno iz Slovenije poročajo o g. Stanku Erzarju bivšemu župnemu upravitelju v Ribnici, kamor je prišel 1. 1949. Tam so bili tisti čas brez duhovnika, dočim so med časom pred vojno imeli dekana in dva kaplana. Ko je nastopil službo, so zahtevali partijci, da mora z njimi sodelovati, kar je pa odklonil. Kot posledica tega je bilo, da so ga začetkom lanskega leta zaprli v Kočevju. Po dolgem mučenju so dobili od njega izjavo, da se odpoveduje svoji službi in da bo sodeloval s tajno policijo UDV. Ko je bil tako izpuščen iz zaporov, je dobil delo kot tovarniški delavec na štajerskem. Ker ni izpolnil obljube in ni hotel ovajati drugih delavcev, so ga ponovno aretirali in odpeljali na prisilno delo v tovarno Litostroj v Ljubljani, kjer še sedaj živi in trpi kot kaznjenec, dasi ni bilo proti njemu nobenega sodnega procesa.
Trije slovenski “ljudski’’ duhovniki izobčeni. — Vatikansko glasilo “Oservatore Romano’’ prinaša v svoji številki z dne 11. novembra 1950 naslednjo izjavo:	Pooblaščeni
smo, da objavimo naslednje:
Ker so jugoslovanski duhovniki Anton Bajt, Jožef Lampret in Viktor Merc vztrajali v svoji neubogljivosti kljub ponovnim opominom sv. Konciljske kongregacije, je ista sv. Kongregacija izjavila z razsodbo z dne 30. avgusta 1950, da so imenovani duhovniki zapadli na poseben način sv. (Stolici pridržanemu izobčenju.
Dve slovenski šolski knjigi za srednje šole “Slovenska vadnica’’ in “Slovenska beseda" je izdala Mohorjeva držba. Prosvetno ministrstvo ju je odobrilo za pouk na slovenskih srednjih in sorodnih šolah.
Novega patriarha so izvolili za srbsko pravoslavno cerkev in sicer v osebi Vikentija Prodanova, ki je bil doslej zletovsko-strumi-ški škof in administrator sremski. Dobil je 33 glasov. Drugi kandidat, črnogorski škof Bradvarevič je dobil 25, zagrebški Damaskin Gradaniški pa 2 glasova. — Ustoličenje patri arha je bilo 2. julija v srbski saborni cerkvi ob navzočnosti zastopnikov vlade. Nič ne poročajo, da bi se volitev udeležila tudi jugoslovanska vlada, ki ima po zakonu iz časov kralja Aleksandra to pravico.
župnijo Domžale po nekih vesteh, ki jih ni mogoče potrditi, opravlja 74 letni upokojeni župnik Franc Koželj, ki stanuje na Rodici in mu je dovoljeno enkrat tedensko maševati tudi v zavetišču v Mengšu, kjer je ostalo še nekaj redovnic, ki so pa napravljene civilno.
TRŽAŠKI SLOVENCI PRI SV. OČETU
Tržaški Slovenci so ob romanju v Rili (12. septembra 1950) poklonili sv. očetu Pi-ju XII. kip Kristusa — “Moža bolečin”. Kip so mu izročili z umetniškim posvetilom na pergamentnem papirju, ki je bil povezan v lep album s slovenskim trakom. Posvetilo je pisano v latinskem jeziku in se v prevodu glasi tako:
SVETI OČE!
Mi Slovenci iz tržaško-koprske škofije na Svobodnem tržaškem ozemlju prihajamo kot ponižni romarji v Rim, da prejmemo milost svetega leta in da Vam, Kristusovemu namestniku na zemlji, izrazimo sinovsko vdanost. To storimo z veselim srcem ne samo v svojem imenu, ampak tudi v imenu vsega slovenskega naroda, katerega večji del ječi v mejah Jugoslavije pod gospostvom naši veri sovražne oblasti. Kot viden znak naše vdanosti, Vam poklanjamo kip “Ecce homo” (Glej, človek)-, umetniško delo tu navzočega akademskega kiparja, profesorja Franceta Goršeta. “Mož bolečin” je primeren simbol našega slovenskega naroda, ki je od nekdaj zvesto povezan s Kristusovo cerkvijo in z Najvišjim Svečenikom, pa je zlasti v tem zadnjem času preganjan in tlačen. Ta kip našega Odrešenika naj bo tudi srečna napoved tiste zmage, ki jo bo dosegla na skali zgrajena Cerkev nad vsemi sovražniki. Jamstvo te zmage in pomirjenja bodi apostolski blagoslov, ki zanj najponižneje prosimo Vašo Svetost za tu navzoče romarje in njih družine, kakor tudi za vse naše slovensko ljudstvo, bodisi da se nahaja v domovini, bodisi da je zaradi krutosti časov razkropljeno po svetu —- tako da bomo mogli po zmagi nad zmotami vsi živeti v pravičnosti in medsebojni ljubezni.
Ob dogmatični proglasitvi Marijinega Vnebovzetja je primorski rojak napisal Slavku Sreberniču, ki živi v Argentini, naslednje pismo, objavljeno v Katol. glasu v Gorici:
NA DAN DOGMATIZACIJE VNEBOVZETE:
.. Moj brat, ki te tujina je sprejela, ■ tako, da ločijo nas oceani, zaupaj, zate v sredi svoji hrani: miru kotiček naša še dežela.
Cuj, tisti, ki pregnal te je v savano, v Sibirije puščavi bo sameval, ko ti doma med nami boš prepeval, Tolmincem vnovič nudil dušno hrano.
Naslanjaj glavo ob razklano skalo, le naj pekoče sonce jo razžiga, na Sočo misli, jadransko obalo!
Gorico videl boš, slovenska Šmarja, še malo te bo domotožje žgalo, ker bliža se vrnitve tvoje zarja.
Slavko železnič
Tržaški slovenski duhovniki so v imenu slovenskih vernikov poslali svetemu očetu naslednji zahvalni telegram o priliki dogmatične razglasitve Marijinega Vnebovzetja:
fiie 11 °če! Slovenski verniki tržaške ško-narodnvP11<lrUŽU''e^0 veIlki družini katoliških današnii ™ 86 ,Vam «novsko zahvaljujejo za slej naJ praznik največje Marijine slave. Od-katoli^a b°mo te^ko preizkušeni -slovenski Uevir-u »i* ®.e. bo*i zaupali v materinsko pomoč arije, nebes in zemlje Kraljice.”
tolixki Glas" 0 Marijinem Vnebovzetju kJTE*** cerkvah na Slovenskem Mariji,!,! * <ilas je ob proglasitvi dogme o nek j, I“ Vneb°vzetju objavil zanimiv čla-8 krt,-.ur, aterega se vidi, kako se je obenem zenilii -,St,yom iz Ogleja širilo po slovenski Piše- eesuenje Marije Vnebovzete. Takole
Pamti’v.rv1^3' materna cerkev v Ogleju je od samo d a posvei;ena Mariji vnebovzeti. že to stio in e,^s*:vo nas danes napolnjuje z rado-je če5čpP°nOSOm’. 8e bolj pa nas veseli, da se Po	^Marije vnebovzete iz Ogleja širilo
svetu -J v6!* dež_eli, tako da je malokje na 8 cerkva dežela. ki bi bila tako posejana Vse	^uebovzete, kakor naša domovina,
vselej f p Prastare farne cerkve so, sicer ne vnebovzeti 2e*° pogosto posvečene Mariji
dolini ,IJ°51®-iln° skozi Brda gori proti soški barid " -Teclana. K°jsko, Kanal, Tolmin, Koče ,grp°m!C,i-P°dl.neleC iu Spodnja Idrija. Medea,
in Vreme.
mošniippmSn!nemo na Dolenjsko: Trebnje, čr-Nova'4tm0le prl Litlji, Fara pri Kostelu, če nm-x’ Stara cerkev, Kopanj itd.
Lesce ,. ,®mo Gorenjsko:	Kranjska gora,
čemše’nik,Brdo’itd'Uhin'™’ Cerk1je’ Moravče-
Po vsem' n.aš.teval še Koroško in štajersko? kve Mari°- 6^Skem ozemlju so raztresene cer-farnih'nega vnebovzetja. Na Goriškem je Kranjska ln 14 podružničnih cerkva, na svečenik Vneb 25 tarnib ‘n 16 podružnih, po-
Za nnf *U Istro .ie število razmeroma isto. Pih im 6n praznlk v letu nimamo toliko le-y n lmen, kakor
če 'e7p“VeC’. Dodmelec ea p10 iz ®gleia Proti Krasu: Viscone, - rarra, Romans, Oberšljan, Knežak,
Vnehnv^l’- Kakor za pravnik Vnebovzete: Šmarje Vri veliki šmaren, šmarni dan, Za n’nh 6,lka Gospojnica in Rožnica. nih rnrno6“ Mariiin praznik ni toliko pobož-kor 7; Mr)e.X.po Marijinih božjih potih, ka-Naive» ariiip° vnebovzetje, je posvečenih 'v“‘hv oltarjev p° naših cerkvah Naši sWlh • Vnebovzetju-dela Dnq ‘,a,V‘ 80 sv°ja največja in najlepša In na- 6 111 Vneb°vzeti. dem onnsl p^sniki? V imenu vseh, naj nave-1 sam° Prešerna:
Ji, ki hodite na sveto
Šmarno goro, blagor vam!
Hvalit Mater v nebo vzeto;
Tur ^ g0rj6 odlašavcem, itd.
0 Marti' ^ta«drežu so lepo proslavili dogmo otroškn "u™! vn.ebovzetju in sicer s prisrčno maši pa <ademijo kar v cerkvi takoj po sv. je vsa ° dpklamacijah in Marijinih pesmih dneva‘ „cei"kev navdušena poprijela himno V Bn.u8813 si Devica slavna. . . sloven»!! ,	80 imeli svoj shod 3. novembra
otroci tržaškega ozemlja. Kljub de-
ževnemu vremenu se jih je zbralo nad 400. Med sveto maši so navdušeno prepevali Marijine pesmi. Dopoldne so videli nekaj zanimivih filmov, popoldne so pa imeli Marijansko akademijo, pri kateri jih je v imenu škofa pozdravil msgr. Janko Kramarič. Nagovoru gdč. Polakove so sledile deklamacij^, petje, igrica in film. Pred razhodom so se v prisrčni slovesnosti v cerkvi posvetili Mariji.
Letošnje poletne kolonije slovenskih tržaških otrok in dijaške mladine so potekle takole: Slovensko karitativno društvo, ki je organizirano po župnijah (SLOKAD) je v žab-nicah pod Sv. Višarjami letos od 194 5 že četrtič organiziralo letno kolonijo za dečke in deklice, ločeno in sicer je bilo po 80, oz. 100 otrok pod nadzorstvom kateheta in drugih nadzornic. Istočasno so v Ukvah letovali dijaki in sicer 23 po številu v neki kmetski hiši in Mlekarski zadrugi, v avgustu so pa prišle v te prostore dijakinje, po številu 2G. V Devinu se je pa letos prvikrat vršila kolonija za slovenske otroke na državne stroške, pod nadzorstvom prof dr. Abramove. V vsakem turnusu je bilo 120 otrok,, tako je bilo letos okroglo 4 80 slovenske mladine uživalo sonce pod vodstvom katoliških vzgojiteljev. Slovensko dobrodelno društvo pa je priredilo na Repentabru skupno kolonijo za otroke in di-jaštvo, prišlo jih je okrog 4 5. — V Jugoslavijo je šlo precej nad 1000 otrok, veliko pa tudi na italijanske kolonije, po krivdi oblasti, ki so zavlačevale uredbo glede slovenskih kolonij.
Duhovne vaje so imeli v Gorici slovenski možje in fantje v malem semenišču, dekleta pa v samostanu čč. sester Naše Ljube Gospe. Udeležba je bila lepa, posebno dekleta so se polnoštevilno. Obojne duhovne vaje je vodil p. Ramšak.
Dekan Janko žagar iz Idrije in Vinko Raz-boršek, župnik iz Srpenice, sta izpuščena na svobodo in sta se vrnila na svoji službeni mesti.
Dvestoletnico ustanovitve goriške nadško-fije bodo slovesno proslavili v letu 19 51. V ta namen se pripravljajo velike verske in kulturne proslave. Verske slovesnosti bodo dosegle svoj višek v evharističnem škofijskem kongresu v Gorici zadnjo nedeljo v maju, na katerega se bo vsa škofija pripravila z župnijskimi in dekanijskimi kongresi. — Izdali bodo za ta jubilej tudi posebno knjigo o nastanku, delu in življenju nadškofije. V slovenskem jeziku bo taka knjiga izšla v kratkem pri Goriški Mohorjevi družbi. Po raznih krajih se bodo vršile konference; v Gorici se pripravlja razstava umetnin in pa koncert starih oglejskih melodij in liturgičnih pesmi.
Umrl je kan. Jožef Feinig pri Gospej Sveti na Koroškem, kjer je deloval 24 let in so ga vsi slovenski romarji dobro poznali. Vsem je zelo rad razlagal zgodovino te stare božje poti in poročil veliko število slovenskih beguncev, ki so se želeli poročiti v tej cerkvi. Pokopan je v Svečah, svoji rojstni župniji, kamor je šel na okrevanje.
V št. Lovrencu na Koroškem je celovški škof 9. oktobra blagoslovil novo podružniško cerkev, pokopališče ln en zvon.
VM
BUENOS AIRES IN OKOLICA
prvo sv. obhajilo sloveiiskili otrok. Vsi smo imeli še v spominu iz lanskega obiska Prevz-višenega prvo sv. obhajilo v cerkvi sv, Julije. Tudi letošnje leto naj bi vsi slovenski prvo-obhajanci skupno prejeli Jezusa. Zbrali smo se za to slovesnost 3. decembra v župni cerkvi
v Ramos Mejia. V lepo okrašeno cerkev, kjer se je zbralo Slovencev, da je bila do kraja polna, je ob tričetrt na S g. Kalan v spremstvu učiteljic in učiteljev pripeljal otroke. Na lepo pripravljenih prostorih pred oltarjem so otroci sledili sv. maši, ki jo je opravil g. Ore-har, pel pa mladinski pevski zbor pod vodstvom gospodičen šemrovove in Germekove. Prvo sv, obhajilo je prejelo 23 otrok, in sicer iz Belgrana v mestu 8, iz Ramos Mejia 11, Lanusa 3, Floride 1. Tudi veliko staršev in domačih je hkrati s prvoobhajanci pristopilo k mizi Gospodovi, kar je gotovo hvalevredno! — Po sv. maši so imeli otroci najprej zajtrk, ki so ga pripravile pod vodstvom ge. Mantove matere in dekleta; med tem je bilo pa že vse pripravljeno za akademijo, katero so v počastitev malčkov naredili otroci v tamošnji župnijski dvorani. Veliko ljudi se je je udeležilo, med gosti smo videli tudi predsednika Društva Slovencev g. Stareta. Prav prisrčni so bili prizori, ki sta jih na besedilo g. Mizcrita navadili gospodični Šemrov in Klanjšek.
Mladinska proslava Brezmadežne. Med tem ko so se otroci pripravljali za prvo sv. obhajilo, so pa fantje in dekleta v okviru SFZ in SDO mislili na svoj mladinski praznik Marije Brezmadežne. Vsem je še bil v spominu iz do movine in taborišča, zato so ga hoteli tudi tukaj lepo praznovati. Ker zaradi čudnih navad te dežele niso vedeli za gotovo, se bodo li vsi mogli udeležiti na praznik sam, so vse prenesli na nedeljo v osmini. Pripravili so se najprej z duhovno obnovo na predvečer, fantje v Don Boscovem zavodu, dekleta pa na Bel-grano. Veliko jih je opravilo sv. spoved. — V nedeljo zjutraj pa so se vsi zbrali pri slo-
venski sv. maši na Belgrano in je bilo zares lepo pogledati, ko se je za sv. obhajilo dobesedno dvignila skoro vsa cerkev in je pristopilo do 4p0 fantov in deklet k obhajilni mizi. Med sv. mašo je bilo čudovito lepo ljudsko petje. — Po sv. maši so imela dekleta kratko zborovanje, kakor so sklenile na romanju v Lujanu: pesem, nekaj recitacij in govor gdč. Ašičeve. —• Popoldne smo se pa vsi zbrali v salezijanski dvorani na Belgrano k slavnostni akademiji, ki jo je ob sodelovanju SDO pripravila SFZ pod vodstvom g. Jerebiča. Kratko je bilo in vsebino je imelo. Lepo je zaključil akademijo govor g. Jerebiča.
Proslavo spomina smrti dr. Antona Korošca ob deseti obletnici smo imeli Slovenci v Bs. Airesu in okolici v nedeljo 17. decembra. Dopoldne smo se zbrali po vseh središčih k sv. mašam za pokoj njegove duše, popoldne ob pol 7 pa k spominski akademiji v salezijanski dvorani. Kakor za Brezmadežno, so tudi to pot do zadnjega kota napolnili dvorano slovenski izseljenci, da se oddolžijo spominu tega velikega slovenskega moža. Bil je v prvih vrstah cela desetletja, veliko delal kot politik, časnikar, a kar so vsi povdarili v svojih govorih, nikdar ni pozabil, da je duhovnik. S tem je pokazal, kako tudi na takih Izpostavljenih mestih prav duhovnik more ostati to. za kar ga je določila Cerkev, in da kot tak največ naredi dobrega svojemu narodu. Prisrčno so proslavo začeli otroci, zatem so se zvrstili govori gg. Stareta, Kremžarja, žitnika in Horvata Avgusta. Vmes pa je “Gallus” zapel par pesmi in tako smo s prireditvijo pokojnemu gospodu ohranili spomin, izrekli hvaležnost, sebe pa vzpodbudili k podobnemu nesebičnemu delu za splošno dobro.
Praznovallje Božiča je bilo tudi letos med nami lepo, da ga moremo biti veseli, že v začetku adventa so slovenski dušni pastirji s posebnim pismom v “Oznanilu" povabili vse Slovence, naj porabijo advent in se pripravijo za Gospodov prihod. Predvsem so hoteli pri praviti vernike na dobro spoved, ki je pač najlepša priprava za praznike. Začeli so z obnovo fantje in dekleta pred drugo adventno nedeljo, potem so se pa zvrstile duhovne obnove po posameznih središčih in sicer pred tretjo adventno nedeljo v Ramos Mejia, kjer je govoril g. Kalan, v Floridi, kjer je govoril g. Košmerlj, v Lanusu, kjer je vodil g. Hladnik. V nedeljo zjutraj so imeli povsod za-kluček s sv. mašo in skupnim sv. obhajilom. Veliko jih je prišlo! Tudi v San Justo je bila to nedeljo za Slovence sv. maša in prilika za sv. spoved. Maševal in pridigal je g. Orehar. Pred četrto adventno nedeljo so bile določene duhovne obnove za Belgrano in San Martin. V San Martinu je vodil obnovo g. svetnik Škulj.
Tako pripravljeni smo dočakali sv, večer. Po hišah so si naredili povsod jaslice, ponekod so ta večer, drugod že prejšnjega zaključili pobožnost Marijinega romanja po hišah; kar je tudi zelo lepo pripravilo srca za Božič; posebno je bilo lepo videti veliko fantov, ki so si
vzeli čas ter se po hišah te pobožnosti udeležili.
Polnočnico smo imeli Slovenci kakor že prejšnja leta v spodnji cerkvi Santa Rosa, Pasco 431. že pred enajsto so prihajali k spovedi tisti, ki do tedaj niso mogli, ko je bila pa ura polnoči, je bila kripta polna do zadnjega kota, saj je morala sprejeti nad 800 ljudi. Polnočnico je imel g. Orehar, ki je v kratkem govoru spomnil skrivnost sv. večera in voščil vsem navzočim praznike z željo, da bi bili v veliki meri deležni milosti nastopajočega svetega leta. Skoro pol ure je trajalo sv. obhajilo, toliko jih je prišlo. V cerkvi pa smo se počutili kakor doma, veseli, da tudi v tujini vsaj v cerkvi moremo imeti povsem slovensko polnočnico. Slovenske božične pesmi je pel “Gallus", na koncu pa je vsa cerkev v ljudski pesmi “Božji nam je rojen Sin" dala duška svojemu prazničnemu razpoloženju. Veliko so prispevali za nabirko Slovenske Vin-cencijeve konference med sv. mašo, namreč 533 pesov. Po vseh cestah in vozilih si mogel po končani polnočnici videti slovenske obraze in poslušati slovensko: Vesele praznike. — Isti večer so pri španskih mašah peli pevci iz San Martina v Floridi, iz Ramos Mejia pa v Don Bosco, in sicer latinske maše.
Na Sveti dan dopoldne smo imeli praznične maše, kjer jih imamo navadno ob nedeljah. Na Belgrano je slovesno sv. mašo opravil g. Mernik. Spet se je zbralo veliko ljudi, čeprav so bili utrujeni od polnočnice. Pohvaliti moramo vse tiste, ki toliko žrtvujejo, da tudi od daleč pridejo k slovenski službi božji in se jim ne zdi škoda denarja. Podobno je bilo lepo v Ramos Mejia, San Martinu in Lanusu. — Popoldne pa so bile večernice kakor sicer ob nedeljah, v Lanusu in Quilmesu pa izredno, kjer se je zbralo dosti ljudi.
Nabirko za Slovensko semenišče v San Lui.su smo imeli pri slovenskih službah božjih v adventu, in sicer na nedeljo 10. decembra na Belgrano, kjer je prinesla 654 pesov, v Ramos Mejia 372 pesov, Florida 250 pesov, San Justo 223 pesov, San Martin 91 pesov, Lanus 6 0 pesov. Prvi začetek je narejen, da tudi Slovenci v Argentini nekoliko olajšamo skrb škofu dr. Rožmanu za gospodarsko stran semenišča v San Luisu. Iz poročila, ki je bilo objavljeno v zadnji številki Dž, smo mogli razbrati važno poslanstvo, ki ga semenišče ima! Pomagati mu moramo pri življenju in sicer vsi brez razlike, kakor pač kdo more!
Darove za Slov. Vincencijevo konferenco je naprosilo slovensko dušnopastirstvo sedaj pred Božičem. V posebnem pismu se je slovenski dušni pastir obrnil na posamezne organizacije, naj ali priredijo kako prireditev v korist Slovenske Vincencijeve konference ali Paj izvršijo notranjo nabirko md člani samimi. Dvojni namen je tako dosežen: Vincenci jeva konferenca pride do sredstev, vpliva pa vzgojno na člane, ki se tako spomnijo svoje dolžnosti, pomagati potrebnim. — Doslej sta se
najprej oglasili Mladinski organizaciji: Slovenska fantovska zveza, ki je poklonila znesek 237 $ in Slovenska dekliška organizacija, ki je izročila doslej 276 $. — Nabirka pri slovenski polnočnici na Pasco 431 je prinesla 533 $. Ti darovi so prišli konferenci kar prav, ker je za Božič po svojih članih in po članih mladinskih organizacij obiskala in obdarovala naše slovenske bolnike in najpotrebnejše.
HOLANDIJA
Zgodovina zastave društva sv. Barbare v Brunssum. Kakor smo rojakom že poročali, je društvo sv. Barbare v Heerlerheide-Brun-ssum, kot naslednica bivših društev sv. Barbare v Brunssum in Heerlerheide dobilo potom "Zveze slovenskih kulturnih društev sv, Barbare" zastavo bivšega društva sv. Barbare v Brunssum.
Zgodovina te zastave je kaj zanimiva, zato jo objavljamo kot jo je podal g. Frelih v krajevnem listu holandskih naseljencev:
“Pri nas v Brunssum je bilo društvo sv. Barbare najlepše razvito. Imeli smo krasno zastavo, pa kakor žalibog vse mine, tako se je tudi naša zastava postarala in ni bila več za uporabo. Treba je bilo misliti, kako priti do nove zastave. Za to bi bilo pa treba mnogo denarja, tega pa ni bilo na razpolago Toda sreča nam je bila mila. Zvedeli smo, da je zastava od društva iz Eygelshovena priromala zopet nazaj iz Ljubljane. Po razpustu društva jo je namreč predsednik društva Klinar vzel s seboj v Slovenijo.
V tem času je bil naš dušni pastir preč. g. pater Teotim.
Ta je zvedel za zastavo in si je mislil: To je pa last slovenskih rudarjev v Limburgu. šel je k tedanjemu banu dr. M. Natlačenu, da bi on posredoval. Tako je romala zastava zopet nazaj v Limburg z namenom, da bi nas varovala vseh nezgod. V tem času so pa dobili v Eygelshovenu zastavo od društva iz Spek-holzerheide.tako da so imeli dve, mi v Brun-ssumu pa nobene. Prišlo je do pogajanj, da bi jo nam odstopili, in res ne brez uspeha. Izročili so nam zastavo za malo odškodnino. Tako je zopet zavihrala med Slovenci v Limburgu. Ponosno smo jo nosili po vseh katoliških shodih, udeležili smo se z njo vseh cerkvenih slovesnosti in procesij. Imeli smo zastavonošo, bil je dober katoliški človek, vedno na razpolago. V dežju in viharju jo je nesel v Maastricht ln na Endhofen v Belgijo. On ni nikdar Izostal, tako vse do leta 1940, ko je prišel sovražnik v deželo s čisto drugačnim znamenjem, namreč s kljukastim križem. Pre-povedano je bilo društveno življenje, zaplenili so nam vse društveno Imetje, tudi zastavo. Tudi zastavonoša se jim je priključil, tako da je bila zastava izročena na milost in nemilost ljudem, ki nam niso bili naklonjeni. Poizvedoval sem, a brez uspeha, zastava je izginila brez sledu. Nisem imel več upanja, da bi jo še kdaj našel. Minula so štiri leta, prišla je zopet zaželjena svoboda. Moja prva misel je bila: kje se nahaja zastava. Imel
sem dva sina in zeta, ki so bili pri O. \D. Imeli so prost vstop v vsako stanovaiije. Pregledali smo vsa sovražna stanovanja, a brez uspeha. Zastave ni bilo nikjer. Tretji dan smo jo pa nagli zadaj za nemško šolo v odpadkih in smeteh. Bila je čisto onesnažena in zmečkana. Nesel sem jo domov in jo očistil. Milo se mi je storilo pri srcu ob misli', da so na svetu ljudje, ki oskrunijo in z nogami teptajo blagoslovljene stvari. Shranil sem zastavo kakor najdražji zaklad. Povpraševal sem med rojaki, če bi hoteli zopet obnoviti društvo sv. Barbare, pa nisem našel med njimi navdušenja, največ zato, ker je bilo v Brunssumu premalo katoliška mislečih mož. Hranil sem tedaj zastavo. Bil pa sem trdno prepričan, da bo že še enkrat prišla na pravo mesto. Vprašal sem za svet preč. g. patra Teotima. On mi je svetoval, naj oddani zastavo “Zvezi slovenskih katoliških društev sv. Barbare”. Govoril sem z gospodom Rudolfom Selič. Res jo je prišel iskat.
Meni pa je bilo takoj lažje pri srcu, ker sem vedel, da jo bo on gotovo spravil na pravo mesto. Res se je spolnilo moje upanje. Obnovilo se je spet društvo sv. Barbare v Heerler-heide-Brunssum. Zastava je romala na Heer-lerheide. Moja srčna želja se je izpolnila in sedaj zopet vihra naša zastava med slovenskimi rojaki.
ŠPANIJA
. študijski tečaj slovenskih akademikov v Madridu avgusta 1950 je imel to značilnost, da smo večji del programa posvetili stanovskim vprašanjem, pa ne samo stanovskim načelnim, ampak tudi strokovnim in sicer z vidika potreb in koristi za našo domovino, Slovenijo. In ker je letos sveto leto, smo hoteli dati tečaju tudi ta značaj. Zato smo- imeli vsak dan po sveti maši duhovno misel sve-toletne vsebine, na prvem študijskem dnevu pa smo slišali dve predavanji verskega zna-
Tečaja so se udeležili člani ZSKV iz Barcelone, Madrida^ članice iz Zaragoze, en član iz Louvaina (Belgija) ter dva slovenska duhovnika.
I*rvo predavanje je imel slovenski duhovnik o intelektualnem poglabljanju v verske skrivnosti. Predavanje je popolnoma odgovarjalo naslovu in pašim, željanj: katoliški izobraženec ne sme ostati pri povprečnem poznanju in razumevanju vere, ampak se mora vanjo poglabljat} in se tako tudi v verskih stvareh svoji inteligenčni stopnji primerno izobraziti.
V naslednjem predavanju je drugi-Slovenski duhovnik govoril o poklicu in odgovornosti katoliškega ' fnteligenta pri izvrševanju poklica. Katoliški visokošolec ši mora" osvojiti pravo katoliško pojmovanje poklica, da bo znal tako svoj poklic tudi izvrševati. Za katoliškega izobraženca mora biti poklic služba Bogu. in družbi in sredstvp lastnega preživljanja. . .	.	• .
Na drugem študijskem dnevu so predavali juristi) V predavanju “Kriza demokracije in osnovne krščanske ideje novih državnih oblik” je . predavatelj podal. glavna: načela demokra-
cije in analiziral vzroke krize, ki jo danes doživlja. Dodal je še pregled ustav po zadnji vojni nastalih novih državnih oblik.
Drugo juridično predavanje je bilo o kompetencah federativnih državnih enot in možnosti narodnega razvoja v okviru federacije. Predavanje je bilo splošno strokovno in se je le malo dotaknilo Konkretnih vprašanj; ta so se obravnavala v debati, kot: Ali imajo federativne edinice pravico odcepiti se; vprašanje nivelizacije v deželah, kjer so velike razlike življenjskega nivoja na škodo višje stoječih edinic; vprašanje ali bi bila možna izpeljava krščanskega socialnega reda v Sloveniji, če bi bila Slovenija vključena v federativno Jugoslavijo, ki kot celota ne bi izpeljala katoliškega socialnega reda.
Tretji študijski dan je bil medicinski. Medicinski krožek iz Madrida je izdelal predavanje “človek psihosomatično bitje”. Objekt zdravniškega poklica je človek. Zdravnik mora poznati človeka kot enoto, ki jo tvorita duša ih telo, dejstvo, ki je važno za zdravnika z moralnega, apostolskega, socialnega in strokovnega vidika.
Krožek medicink iz Zaragoze je izdelal predavanje o nalezljivih boleznih v Sloveniji. Predavanje je bilo izpopolnjeno z grafikonom in statistikami o razširjenosti nalezljivih bolezni v Sloveniji in sredstvih za njih omejitev. Medicine! iz Barcelone pa so predavali o problemih organizacije zdravstva in zdravniške službe v Sloveniji.
Na četrtem študijskem dnevu je bilo prvo predavanje o gospodarstvu v Sloveniji. Predavatelj ekonom je natančno preštudiral gospodarski položaj Slovenije v današnji Jugoslaviji in je po uradnih statistikah dokazal, da gre s slovenskim gospodarstvom silovito navzdol zaradi načrtne nivelizacije življenjskega nivoja med republikami, ki sestavljajo jugoslovansko federacijo.
Tehnik je predaval o temi:	“človek in
tehnika”. Obravnaval je važnost človeškega elementa v industriji in delu sploh.
Zadnje predavanje na tečaju je bilo o katoliški kulturi. To predavanje smo posvetili spominu škofa dr. Mahniča, 1. 1950 se namreč praznuje stoletnica njegovega rojstva. V predavanju smo slišali, da je edino kultura, temelječa na katoliških načelih, trajne vrednosti, ker ima svoj kriterij v večni nespremenljivi resnici.
Med tečajem smo priredili “Slovenski večer” za naše znance in prijatelje v Španiji. Program, ki je obsegal slovenske narodne in umetne pesmi, so izvajali solisti, kvintet, moški zbor, ženski zbor in mešani zbor. Na koncu pa smo še pokazali lepoto Slovenije s skiop-tičnimi slikami. Slovenskega večera so se iideležili zastopniki španske KA, vodstvo kolegija Satntiago Apostol, zastopniki različnih narodnosti, ki žive v tem kolegiju ter mnogo drugih prijateljev.
Naša organizacija si je s prireditvijo že tretjega študijskega tečaja v Madridu pridobila velik ugled pri Špancih, s katerimi ima stik, pred vsem pri španski KA in' vodstvu kolegija Santiago Apostol. Ravno zaradi tega nam je vodstvo kolegija pomagalo reševati materialne težave pri organizaciji tečaja.
BRE2JANöhA MARIJA V FRANCIJI
Ali veste, da tudi Slovenci v Franciji ča u.lo Brezjansko Marijo?
Botaringiji ob ncmško-francoski meji blizu 'U tsenburga; provinca Mosellc, je največja skupna Slovencev v Franciji. Tam imajo v Hal.
pfdicku podobo Marije Pomagaj. Prav za-,n’mno .1°, kako je prišlo do tega, da so j" pta I93.S blagoslovili.
Rudniška uprava je mislila, da bo storila 1°3ro. Slovencem, če jih bo nastanila blizu ” upaj. Vsem slovenskim družinam so dali sta-u\ anje v eni ulici. Žal se je pokazalo, da bi ti o bolje, če bi bili narazen. Med rojake je Pnšel prepir, zavist in kletvine in tožarjvnje.
ursikogn je ta žalostni pojav bolel. Tujci so ’a začeli imenovati to ulico po slovenski klet-U1b ki žali Marijo.
edaj je prišla misel, da hi naredili v istem
kraju
romarski kraj za Slovence. In duhovniku
, iviiij za oiu> eiiuv. jl 11
' j, Pr'ülo misel, naj bi postavili v poseben bi ar s*ovcllsko podobo Marije Pomagaj. Ta naj * ? svo.i° priprošnjo spravila Slovence in od-'e a t° sramoto izpred oči tujcev. V Sloveniji naročili podobo, blagoslovili so jo in roma-ja so se pričela. _ Marija je res Slovence Ponurila,
b'cdaj imajo Slovenci vsako sredo pri ol-v j'.1!1. ^Birije Pomagaj sv. mašo in litanije. Z ‘ ,m zaupanjem hodijo k njej in Marija jih t pira. Zlasti v zadnjem času se je zgodilo več P av čudežnih uslišanj. Tako se je na primer v ,! materi, ki je prišla v umobolnico, zdravje in '/v	zboljšalo, da je sedaj spet doma
to ^ K0 °Prav'ja vsa dela, kakor popreje. In °< tistega dne, ko se je zanjo pri Marijinem ar^u brala sv. maša in je vsa družina pri
stopila k
sv. obhajilu in prosila za mamo. Mati
...■‘•uj u u * 11 ju u.’.ia /.u umil* v • ■»»»*•
in '*a je čutila kakor velik udarec po glavi se je v glavi vse spremenilo. Tudi „ 'nik je rekel izseljeniškemu duhovniku: - 0 iažurnem. Odkar ste bili vi pri njej in sto po,«, da boste prosili Marijo Pomagaj
Donuti8 '^zitatoriea slovenskih usmiljfnk s. z-id ♦ 'a Josih -ie 22. oktobra umrla v Parizu, bra6 a *<aP’’ Pogreb jo bil v sredo 2 5. olcto-a .s Sv- ®ašo jn govorom. Od zaslužne sestre i P°s'0vilo tudj več v Parizu živečih ro-mn°' mf(^ nj'm' 6 usmiljenk, 2 šo'ski sesfi. zan°S° ŠUldentov in družin, ki je pokojna v ■'?. V(>'iko dobrega storila, in tudi en slo-sti S 1 f*ub°vnik, kj je potem na praznik Kri-cerlT'- ^ra*-a daroval zn pokoj nje duše v zoč "	Gospe mašo zadušnico ob nav-
' nosti številnih beguncev slovenske in dvn-za ■ *}af0(inosti. — Pokojna sestra je po rdeči 194- domovine ostala tamkaj do srede leta I B ko je na izreden način mogla p-iti na k n °,n^ac*j° bi. Katarine Laboure, usmiljmv ^' . m> odkoder je odpotovala v Francijo, k,'-*'. ]e v°diia dalje časa zavez, dobrodelno - I inj° za begunec v Parizu in na tem pOlo-J" \eliko pomagala našim rojakom. — Naj v miru počiva!
V RIMU
P- Hugo Bren piše;
ogorsko Marijo smo dobili iz “klinike”
se ji je zdravje izboljšalo. ’
Gospod Hladnik s svojimi igralci v Bonusu
tik pred romanjem primorskih Slovencev. Tržačanov in Goričanov. Na praznik Marijinega Imena 12. septembra smo se skupaj poklonili: Svetogorski Kraljici, vsi pomlajeni, v salezijanski cerkvi Presv, Srca. Ko so romarji sliko zagledali, so mnogi gin.ien' vzklikni i Saj je prav taka kot prej! — Ne samo taka, celo ista je. Hvala gre moderni tehniki in njenemu najboljšemu strokovnjaku vatikanskih muzejev dr. Federiciju. Brez vsake agitacije so primorski romarji nametali prod podobo 28.0 00 lir potem, ko so ginjeni odpevali pri litanijah same svetogorske pesmi.
Dva dni kasneje so podobo hoteli imeti g<>-,-iški Italijani v Vatikan, kjer so imeli svojo pobožnost. Sam sem podobo spremil tja. rudi oni so bili iz s'ca ginjeni in so se pred \ati-kansko baziliko z nadškofom fotografirali pred njo. Komaj sem podobo rešil v avto in odpeljal, kajti vsak se je je hotel dotakniti. <■> hi ne imeli skavtov in duhovnikov, ki so držali kordon ob straneh, ne vem. kaj bi bilo. Zda1 je podoba postav’jena. v sestrski kapeli m Via Golli, kjer bomo imeli od 20. do 2 0. obljubljeno •devetdnevnjco za dobrotnike.
(Op. ur. Po zadnjih vesteh je uspelo slovenskim frančiškanom, ki so prišli iz Liub-' iane na p-oglasitev dogme Vnebovzetja v Rim. dobiti Svetogorsko milostno podobo in io odpeljati s seboj v Slovenijo.)
Slov :;:ci v Franciji so noro ::a i v Lurd
Pri prvi sveti daritvi g. Kunipa v Ramosu
ZDIUŽENE DRŽAVE SEVERNE AMERIKE
Slovenski duhovniki pomagajo dr. Rožmanu pri njegovi skrbi za semenišče. Na povabilo msgr. Omana so se zbrali slovenski duhovniki v Clevelandu. Tam jim je škof Rožman razložil svojo skrb za semenišče v Argentini in za pet bogoslovcev, ki študirajo po raznih krajih Evrope, za katere mora on prav tako skrbeti. Iz zborovanja so trije duhovpiki kot odborniki naslovili drugim duhovnikom in vernikom proglas, kjer pravijo: Prositi moramo Boga za duhovske poklice. A poleg molitve je treba tudi denarno žrtvovati v ta namen, v našem primeru: Treba je denarno Pre-vzvišenemu priskočiti na pomoč, da bo mogel vzdržati naš prepotrebni zavod: semenišče. Vsi duhovniki smo mu na sestanku obljubili, napraviti posebno zbirko v cerkvi in vernikom razložiti nujnost te zbirke, ter navdušiti še po-
Itomanje rd,jakov k Mariji v Nucva Pompeyn
samezne, da za eno leto darujejo skupaj 15 dolarjev. Toliko je namreč po sedanjih cenah najmanj potrebno za enodnevno vzdrževanje semenišča. Seveda pri tem ni všteta obleka, knjige in zdravniška oskrba. Po posameznih farah Jiodo določeni dobri možje in žene, ki bodo iskali te 15 dolarske dobrotnike slovenskega semenišča. Lahko pa se izroči ta vsota tndi domačemu duhovirku, ki jo bo gotovo rad poslal naprej, ali pa pošlje komu izmed treh podpisanih, ki so bili izvoljeni v odbor za pomoč Prevzvišenemu v tej zadevi. . . Ali naj pustimo, da naša stara domovina utone v brez-boštvu? In to bo, ako ne bo duhovnikov, zadosti duhovnikov...” Dopis so podpisali: Rev. Baznik, Rev. Cimperman, Rev. Jager.
Osemdesetletnico rojstva je obhajal n. John Ferlin v Lemontu. Rojen je bil v Zagradcu v Suhi krajini. Kot študent je vstopil v frančiškanski red in bil posvečen 1. 189 6 v maš-nika. Njegove najbolj važne postojanke v redovnem življenju so bile Pazin, Sveta Gora in Lemont. Po prvi svetovni voni je dal pobudo za zgradbo nove bazilike na Sv. Gori in tako preprečil, da ni italijanska vlada taro postavila spomenika padlim vojakom ter bi tako za vedno izgubili Sveto Goro. Ko so na pritisk fašizma morali slovenski frančiškani zapustiti Sveto Goro, se je on odločil za Ameriko ter prišel tako v Lemont, kjer je delal veliko v dušnem pastirstvu, posebno pa se je zanimal tudi za čebelarstvo, za katero je bil že v' Evropi vnet. Nekateri od sošolcev so ga svarili, zakaj jc sprejel vabilo p. Hugona in šel v Ameriko umret, pa so vsi pred njim umrli. Tudi mi z juga se pridružujemo častilkam njegovih spogtovalcev, da bi ga Bog ohranil še mnogo let!
Romanja v Lemont k Marii! Pomagal: Dan oltarUjh društev iz Clevelanda, Priš’o je 140 žena. Ob treh popoldne so šle v Dolino Jozafat h križevem potu, zvečer so opravile sv. snn-ved. Potem pa se je začela procesija z lučkami. Ziutrai so imele peto sv. mašo s pridigo, potem oh 11 pa zunaj na prostem pri jezeru spet sv. mašo. « pridigo. Popoldne so bile nete litanije in eri 4 Ho 5 molitvena ura pred Najsveteišim.
Romanje fare sv. Jurija je bilo 27. avgusta pod vodstvom župnika p. Bonaventura in kaplana p. Klavdija. (Dopoldne so imeli zunaj na prostem procesijo od cerkve do votlino in sv mašo. Popoldne pa litanije, katere so peli tudi po angleško, pridigo v angleškem jeziku je imel p. Martin, ki je govoril o Marijinem naročilu iz Fatime.
Vojaški kaplan na korejski fronti v ameri-kanski armadi je tudi slovenski frančiškan p. Vilijem. Prišel je tja iz Japonske.
Slovesne zaobljube so naredili 2 2. avgusta trije klerjki-bogoslovci: fr. Mark Hočevar, fr. Blaž čemažar, fr. Ksaver Paton. Drugi dap pa sta bila preoblečena dva novinca za slovaški komisarijat in sicer fr. Pajkos ter fr. Mrena. Neslovesne zaobljube so naredili fr. Krištof Sedlak, fr. Paskal Tomažin in fr. Ignaci}/ Gracar.
Frančiškanski družini v Lemontu se je pridružil p. Alfonz Ferenc, ki je bil posvečen v Tirolah, novo mašo pa je imel pri šolskih sestrah v Rimu,
Fra’0VU IirolPsorja sta postala v College of St.
lies v Joljctu p. <1r. Martin Stopa m'iv t.= " 1,1 (:»U Šircelj.
ve- 'i117'11'*' ü■istusa Kralja so proslavili slo-^upijani sv. Cirila in Metoda v New (ja*.vU z lepo Versko prireditvijo. Kljub temu, pleJ° 1'roslava bila brez jedače in pijače, brez kane *R vst°Pnine, lorej precej po neameri-C0 s v?; ic udeležba bila prav razveseljiva.
01ili in recitirali so skoraj sami moški.
y " sgr. Gabrovšek Frane dobil zadoščenje. ski'*1	—7 so nekateri ameriški sloven-
n' '^episi. med njimi posebno “Enakoprav-(jub. 1 napadali msgr. Gabrovške v Clevelan-rai .‘.n Sa lažnivo obdolžili nepoštenja in zlo-K	lastnine Zadružne zveze v Ljubljani,
stal b‘ !la po,llaSi teti klevet g. Gabrovšek po-V1 ' javnosti kot duhovnik onemogočen, je so i	Ustom tožbo in jo tudi dobil. Listi
in ,01a*' objaviti izjavo in preklic teh klevet
111 obrekovanj.
Va. (-'olandski Slovenci se velikodušno odzi-,,o ,° Pfošti.ji Kanadskih Slovencev za denarno dvnPOr0 za gradnjo nove slovenske cerkve in An/aile v Torontu. Akcijo med njimi vodi g. Ant°n Grdina.
ven 19 evpl«ndti zei0 iep0 deluje Zveza slonove ^ruštev Najsvetejšega Imena, usta-*e*-a 7938 v dobrodelne in verske na-jasn° Ze *mena odbornikov in članov dovolj s 0 pričajo o pomenu te zveze. man°ktovitelj prev:.’, škof dr. Gregorij Rož-
hastni duhovni vodja RT. Rev. J. J. Oman. (. "hovni vodja Rev. Louis Blaznik.
,jastni predsednik Anton Grdina.
•edsednik Jakob Resnik itd....
ust 16 t° te zveze 30 tudi razne slovenske bruan0V° d®!0'*“6 znatne podpore. — V decem-m . 'Ie. Zveza organizirala duhovne vaje za q", ze fante; vodil jih je prevzv. škof dr. sorij Rožman.
■•La Vida Espiritual" — “Duhovno živ-Jenje” je slovenski duhovni mesečnik, 1 8a izdaja konzorcij. — Uredništvo in “Prava: Victor Martin?z 50, Buenos Ai-H‘s, Argentina. — Za izdajatelja, uredit''0 jn upravo: Ladislav Lenček CM. " Naročnina: Za Argentino 4 0 pesov; Za inozemstvo: USA 7 dolarjev; Kanada 8 dolarjev; Anglija 5 USA dolarjev; 11 e 300 čilskih pesov; Italija 2000 lir; Francija 1000 frankov; Avstrija 50 šilingov.
O
O - ~
° 5
	TARIFA REDUCIRA
	('oneesidn
l	No. 2500
Rojaki v VSA na Bldjskom jezeru v Remontu KANADA
Novo slovensko-hi vaško faro so otvorili 8. oktobra v Windsorju v Kanadi. Hrvaški in slovenski naseljenci so kupili neko protestantsko cerkev in po lepo preuredili za katoliško službo božjo, škof je med sv. mašo toplo nagovoril hrvaške in slovenske vernike v angleškem jeziku. Za Slovence je imel pridigo č. g. dr. Jakob Kolarič C. M. Ro sv. maši so škofu na čast priredili lep banket, katerega se je udeležil tudi mestni župan. Tako v cerkvi. kakor na banketu so prepevali slovenske in hrvaške pesmi.
Slovenski cerkveni nevski zbor v Torontu je pod vodstvom g. Jakoba Kolariča C. M. v septembru napravil izlet k Niagarskim slapovom.
Slovenska dekleta v Torontu, 33 po številu, so v septembru opravile zaprte duhovne vaje, katere je vodil č. g. Jakob Kolarič C. M. in organiziral č. g. Vukšinič. Ob zaključku so se dekleta skupno posvetile Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.
Slovenska begunska dekleta v Kanadi so žrtvovale vsaka po eno mesečno plačo za slovensko cerkev v Torontu.
		J	» ]		1		
tkrrrMPf		im	mm		1 )£	5
Blagoslovljeno		novo 1	leto!			
IZ VSEBINE JANUARSKE ŠTEVILKE — Škot' Gregorij Rožnan: “Z Marijo skoz življenje" in “V imenu Jezusovem" — Dr. Odar: “Ni srede" — Dr. Gnidovec: Sveta in posvetilna znamenja” — Dr. Ahčin: “Ob jubileju papeških socialnih okrožnic" — Prof. Slapar: “O prilagojevanju na tujem” — Dr. Hanželič: “Očetom in materam" — Dr. Debeljak: “Versko-kulturni pomen škofjeloškega okraja” — Mernik: “Krvavi nageljnov cvet" Zemlak: “Stara in nova hiša” Pierre 1' Ermite: "Drama v petih dejanjih”! Budnik: “človek obrača, Bog pa obrne” — Kk: “Flerjanščevega
strica dvojna zadnja ura" _ Fantom in dekletom —
Po katoliškem svetu — Iz. domovine — Med izsseijenci KATOLIŠKI MISIJONI: V novo dola) misijonstva
__ Poderžajeva cerkev — Borba v Baragovem misijonu
— Misijonarji pišejo — Iz misijonskega zaledja —
Pomen Baragove beatifikacije _ Oče X elikih jezer
BOŽJE STEZICE — In drugo
K SLIKAM NA OVITKU — Prednja stran: Znamenje pri Škofji Loki, Razgled z Vršiča na špik, Rim ob proglasitvi Vnebo vzete. — Zadnja stran:	S prvo-
obhajilne akademije v Ramos Mejii, Miklavž dela misijonsko propagando in Slovenska dekliška organizacija na izletu v Lujanu.
Prosimo za naročnino! Kdor hitro da, dvakrat da!
“POLIGLOTA” Corrientes 3114
<!DOCTYPE html>

<html xmlns="http://www.w3.org/1999/xhtml" lang="si">
<head><title>
	Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si
</title>
    <!--<link rel="shortcut icon" href="/favicon.ico" />-->
     <meta http-equiv="X-UA-Compatible" content="IE=edge" /><meta name="robots" content="noarchive" /><meta name="viewport" content="width=device-width, initial-scale=1" /><meta name="twitter:card" content="summary" /><meta name="twitter:site" content="@knjiznicanuk" /><meta name="twitter:title" content="dLib.Si - Digitalna knjižnica Slovenije" /><meta name="twitter:description" content="Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si" /><meta name="twitter:image" content="http://www.dlib.si/images/logos/dlib_just_logo.png" /><link rel="stylesheet" href="/Content/font-awesome-4.6.3/css/font-awesome.min.css" /><link href="/Content/css/bootstrap.css" rel="stylesheet" type="text/css" /><link href="/Content/css/dlib.css" rel="stylesheet" type="text/css" /><link href="/Content/css/master.css" rel="stylesheet" type="text/css" /><link href="/Content/css/dlib.mobile.css" rel="stylesheet" type="text/css" media="(max-width: 768px)" /><link href="/Content/css/dlib.tablet.css" rel="stylesheet" type="text/css" media="(min-width: 768px) and (max-width: 979px)" />
   
    <style>

</style>

    
     <link rel="stylesheet" href="/Content/css/smoothness.css" />
    
        <!-- Begin Cookie Consent plugin by Silktide - http://silktide.com/cookieconsent -->
     
<link rel="stylesheet" type="text/css" href="/Content/css/cookieconsent.min.css" />
<script src="https://www.dlib.si/Content/scripts/cookieconsent.min.js" type="text/javascript"></script>
   
    
<script type='text/javascript'  src="/Scripts/jquery-2.1.4.min.js"></script>
     
    <!--<script type='text/javascript'  src="/Scripts/cookies.js"></script>-->
    <!--
    <script src="/Content/scripts/jquery.idle.min.js"></script>
<script>
    jQuery(document).idle({
        onIdle: function () {
            jQuery('.screen-saver').fadeIn('slow');
        },
        onActive: function () {
            jQuery('.screen-saver').fadeOut('slow');
        },
        events: 'keydown mousedown touchstart scroll',
        idle: 900000
        
    });
</script>
-->
     <script type="text/javascript">
         /*
         function includeHTML() {
             var z, i, elmnt, file, xhttp;
             
             z = document.getElementsByTagName("*");
             for (i = 0; i < z.length; i++) {
                 elmnt = z[i];
                 
                 file = elmnt.getAttribute("w3-include-html");
                 if (file) {
                     
                     xhttp = new XMLHttpRequest();
                     xhttp.onreadystatechange = function () {
                         if (this.readyState == 4) {
                             if (this.status == 200) { elmnt.innerHTML = this.responseText; }
                             if (this.status == 404) { elmnt.innerHTML = "Page not found."; }
                             
                             elmnt.removeAttribute("w3-include-html");
                             includeHTML();
                         }
                     }
                     xhttp.open("GET", file, true);
                     xhttp.send();
                     
                     return;
                 }
             }
         }
         */
</script> 
    
    <script type="text/javascript">
        jQuery.curCSS = jQuery.css;
        </script>
   <script src="/Scripts/dLib.dropdown.js" type="text/javascript"></script>
     
      <script src="/Content/Scripts/jquery-1.11.4.js" type="text/javascript"></script>
     
   <script type='text/javascript' src="/Scripts/jquery.cookies.js"></script>
    <script type='text/javascript'  src="/Scripts/bootstrap.min.js"></script>
	<script src="js/owl.carousel.min.js"></script>
   <script type="text/javascript">
       setInterval(function () { $.ajax({ url: "https://www.dlib.si/Ping.aspx" }); }, 360000);
    </script> 

    

<link href='/Content/css/404.css' rel='stylesheet' type='text/css' />


  
    
    <script type="text/javascript">
        
        $(function () {
            $("#searchString").autocomplete({
                source: "/search.aspx",
                minLength: 3,
                select: function (event, ui) {
                    
                    $("#searchString").val(ui.item.value);
                    submitSearch();
                    //return false;
                }
            });
            //TextBoxSearch1
            $("#TextBoxSearch1").autocomplete({
                source: "/search.aspx",
                minLength: 3,
                select: function (event, ui) {

                    $("#TextBoxSearch1").val(ui.item.value);
                    
                    //return false;
                }
            });
            $("#TextBoxSearch2").autocomplete({
                source: "/search.aspx",
                minLength: 3,
                select: function (event, ui) {

                    $("#TextBoxSearch2").val(ui.item.value);

                    //return false;
                }
            });

            $("#TextBoxSearch3").autocomplete({
                source: "/search.aspx",
                minLength: 3,
                select: function (event, ui) {

                    $("#TextBoxSearch3").val(ui.item.value);

                    //return false;
                }
            });

            $("#TextBoxSearch4").autocomplete({
                source: "/search.aspx",
                minLength: 3,
                select: function (event, ui) {

                    $("#TextBoxSearch4").val(ui.item.value);

                    //return false;
                }
            });
        });
        
        
</script>
    <script type="text/javascript">
        // Submit the search
        function submitSearch() {
            
            if ($('#searchString').val().length > 2) {
                var fts = "off";
                if ($('#fts').is(':checked')) fts = "on";
                var eua = "on";
                //if ($('#EuAPI').is(':checked')) eua = "on";
                
                var url = "/results/?EuAPI=" + eua + "&fts=" + fts + "&q=" + $('#searchString').val();
                //var fLocation = $('[name="flocation"]').val();
                var fLocation = $('[name="flocation"]').filter(function () { return this.checked }).val();
                if (fLocation !== undefined && fLocation.length > 0) {
					url += '&flocation=' + fLocation;
                }                
                
                
                //$(location).attr('href', url);
                //alert(url);
                location.href = url;
                //alert("/results/?fts=" + fts + "&q=" + $('#searchString').val());
            }
        }

        function submitAdvancedSearch() {

            
            var q = "";
            if($('#TextBoxSearch1').val().length > 2)   {
                q = $('#DropDownListField1').val() + "="+$('#TextBoxSearch1').val();
            }
            
            if ($('#TextBoxSearch2').val().length > 2) {
                if (q.length < 1) {
                    q = $('#DropDownListField2').val() + "=" + $('#TextBoxSearch2').val();
                }
                else
                    q += "@" + $('#DropDownListOper1').val() + "@" + $('#DropDownListField2').val() + "=" + $('#TextBoxSearch2').val();
            }
            
            if ($('#TextBoxSearch3').val().length > 2) {
                if (q.length < 1) {
                    q = $('#DropDownListField3').val() + "=" + $('#TextBoxSearch3').val();
                }
                else
                    q += "@" + $('#DropDownListOper2').val() + "@" + $('#DropDownListField3').val() + "=" + $('#TextBoxSearch3').val();
            }

            if ($('#TextBoxSearch4').val().length > 2) {
                if (q.length < 1) {
                    q = $('#DropDownListField4').val() + "=" + $('#TextBoxSearch4').val();
                }
                else
                    q += "@" + $('#DropDownListOper3').val() + "@" + $('#DropDownListField4').val() + "=" + $('#TextBoxSearch4').val();
            }
            var fts = "off";
            var url = "/results/?query='" + encodeURIComponent(q) + "'";
                //$(location).attr('href', url);
            //alert(url);
            var fLocation = $('[name="flocation"]').filter(function () { return this.checked }).val();
            if (fLocation !== undefined && fLocation.length > 0) {
                url += '&flocation=' + fLocation;
            }


            if (q.length > 2)
                location.href = url;
            else return;
                //alert("/results/?fts=" + fts + "&q=" + $('#searchString').val());
            
        }
        // Enter to submit search
        $(document).ready(function () {
            $('#searchString').keydown(function (e) {
                if (e.keyCode == 13) {
                    e.preventDefault();
                    submitSearch();
                }
            });
            // Search Bar & Toggle
            $('#toggle-search').on('click', function () {
                $('#searchBar').toggle('display: inline-block');
                $('#toggle-search').toggle();
                $('#toggle-search-down').toggle();
            });
            $('#toggle-search-down').on('click', function () {
                $('#searchBar').toggle('display: inline-block');
                $('#toggle-search').toggle();
                $('#toggle-search-down').toggle();
            });
        });

    </script>

    <script type="text/javascript">
        $(function () {
            $('#BtnMenu').bind('click', function () {
                $('#Menu').toggleClass('active');
                $('.overlay').toggleClass('active');
                $('.footer').toggle();
                
               
            });
            
            $('.overlay').bind('click', function () {
                $('.overlay').removeClass('active');
                $('#Menu').toggleClass('active');
                $('.footer').toggle();
               
            });


        });

        $(function () {
            $('.cBtnMenu').bind('click', function () {
                $('#Menu').toggleClass('active');
                $('.overlay').toggleClass('active');
                $('.footer').toggle();
            });
            $('.overlay').bind('click', function () {
                $('.overlay').removeClass('active');
                $('#Menu').removeClass('active');
                $('.footer').display('true');
               
            });


        });
      
    </script>
	
	
        <script id="bsJs" type="text/javascript">
        $(document).ready(function() {
            $('#fts').tooltip();
            $('#tooltip1').tooltip();
            $('#toggle-search').tooltip();
        });
		
        

    
        </script> 	
	
<!--<link rel="stylesheet" type="text/css" href="https://cdn.jsdelivr.net/npm/cookieconsent@3/build/cookieconsent.min.css" />	-->
</head>
<body>
    <a href="top"></a>
    
    <form method="post" action="./TEXT" id="form1">
<div class="aspNetHidden">
<input type="hidden" name="__EVENTTARGET" id="__EVENTTARGET" value="" />
<input type="hidden" name="__EVENTARGUMENT" id="__EVENTARGUMENT" value="" />
<input type="hidden" name="__VIEWSTATE" id="__VIEWSTATE" value="HGjhb0sD0f68dxzC8jhaqv4g+A9gVLcIblAgdWlr+lHRYrQWRhyB8HdpZaFmHKIMDvn63AoHUCtJPYMH23sUGw8/K4DYS50nw87pHgNF/h93ix9cOCsnhyEPNpwM353mAO2FPNEVtLoLiUSZHVGR6A==" />
</div>

<script type="text/javascript">
//<![CDATA[
var theForm = document.forms['form1'];
if (!theForm) {
    theForm = document.form1;
}
function __doPostBack(eventTarget, eventArgument) {
    if (!theForm.onsubmit || (theForm.onsubmit() != false)) {
        theForm.__EVENTTARGET.value = eventTarget;
        theForm.__EVENTARGUMENT.value = eventArgument;
        theForm.submit();
    }
}
//]]>
</script>


<script src="/WebResource.axd?d=pynGkmcFUV13He1Qd6_TZEPgqHayScA2PCup_8d1RC_xC7X7V9Q-UZgO8-Ts8GReJmXhnugFNRdA7o3QXAIYHA2&amp;t=638628279619783110" type="text/javascript"></script>


<script src="/ScriptResource.axd?d=NJmAwtEo3Ipnlaxl6CMhvkE2nxY61g1MO7HSqg-HH-lCN5hKAJnAqGgvRzAcaVo5V9-RvBje7KM1c9I93ixficCSBhkoo3iSSltfpM3C5x6wIqYzdFOyeYVaaDXTo1MV6YpiMcPPYxGGCQmqvqo0v73ZsE2VHcznJpoc0GMv7LA1&amp;t=2a9d95e3" type="text/javascript"></script>
<script src="/ScriptResource.axd?d=dwY9oWetJoJoVpgL6Zq8OH3joDBjYqPR6OT6HD6d3xXehd9AALIQF3m8Mq07CWIhIeAgid494jKpdZFkpPVeJsricZ5ybEKc4t3Lnr1NSBGS-6WiZIjn4VlPWvufImKAwlQBmbuC1HlUOaSnCTHP8PfQXgoWfpiO4QXQNycEBO01&amp;t=2a9d95e3" type="text/javascript"></script>
<div class="aspNetHidden">

	<input type="hidden" name="__VIEWSTATEGENERATOR" id="__VIEWSTATEGENERATOR" value="193A34DB" />
	<input type="hidden" name="__EVENTVALIDATION" id="__EVENTVALIDATION" value="x9cf/wOozS0YF+SE6J1QdTYF+J8MeBDmUb9lLRr+253vsn7ImdPnn5RKhnoBnLdBpWl84mfoUNe28th+6jJ2Dbc37anU4PFLIQGtw7S7fkZjq6xzNex0eS6oZaVgwF1U3ZRGGRiGteg2rkzZH2NiEpJqC5NDZLLCtAaB9+UwwVIlS7gtiJg4jBCcUZd0K4sR3qvDvo1517b5gs1j6KWt6iHsSF0t8k+RDGMJEgAmomMnq5kGGJ+4bqfWRv/tpZ9IUbVHtgFCAiyf2asNxwLv5kz2lLEOShPjtk2PyOdRdNMqa6uCb2RZeUmodutY6lKtsXHQLoa6Ip0AdeMD9lSzHe2g1Gh850Gq8Ho/4Uk68V54EHGIGSGHVm75PHsRvYZU5HCoEBKtfGwXJ7L92nrHcpkazYUxCfPVotlB1lQPZ6hyNO1UTDgCJXjRXV1FjjrrO21lgsRGZRga9jQtF/lfnjuKmaqGJuzfwD5i3ZN5ZNspkycb0oK6aOV3cYnS2kR50Ymv0v6lUsDO5qcEK0PvaMrFOmop2YLkEzKAH/cig2MS+2XNGVgr3SYwSKXzdkpjPwVgLbaoQ3CnnhjX/qtEWnrDMICQiuKvquzidee1faBHtZTF/EWSLXHw6k9JeRphqk2pNZ9N0i6oSq3uq/Zvxu48fNw11kWpybeJMRtMdazW6xIBzcb6XaA2RN9y2yOIYe4ofQFfAvEglCAozJWzByihP2SqGIjcAeAEsUXYt3ya7qLKTKH8zBqFXp5nVTKt7Nsrh9k3Q1rIZ4kw4YprBiql7QT4NC8MuN4JnM4CSH5PB9uRqJNUDZN9jpRy7/uFBlhBvIrMESDTeQRjydtEq5rdXTIdOIA3sivlqqY0gzxrz/YWZ8MeLQwulflwBZAL/Xan/l+6xKD3SZ3D87UHoLA+GnZUMbGVsmb8AKfqBwA7PRaCmlmwNAgaOtaLX9Lvh5Yh6vGLttBJOhZ153bDKdmM+J7GhkiFlRmQeLyfNzmxbH+1RmCGc9QI9GSdTXlcrPjp/7wq+ytewUTAWaHKmiV23SaSxne+DltudMynS17uFiUNcj73XYGpszO8FQFPhv0ywJ6/unpdESPa9qtwQAuHfEN8BeQotfeU8BuvsvbFX4gSLHp1Zdg6RnKmQTTAotbOnrIHp0jY+rExTwxXVD7bxi9UaloMq4yKmRv1wg7CdFSaaVMo+Px3yRuzHujbXz0fsxMHCsubZW/GYXgl9oqDDErcV9F1HVJ/pr+pEW8=" />
</div>
        
        
       <nav class="navbar navbar-default">
       
       <input type="hidden" name="ctl00$kwHiddenField" id="kwHiddenField" />
     <input type="hidden" name="ctl00$ftsHiddenField" id="ftsHiddenField" />
     <input type="hidden" name="ctl00$EuropeanaHiddenField" id="EuropeanaHiddenField" />
     <script type="text/javascript">
//<![CDATA[
Sys.WebForms.PageRequestManager._initialize('ctl00$ScriptManager1', 'form1', ['tctl00$UpdatePanelLogin','UpdatePanelLogin'], [], [], 90, 'ctl00');
//]]>
</script>

    
      
          <div class="container">
        <div class="row">
             
                
            
            
            <div class="column col-lg-2 col-md-3 col-sm-3 col-xs-12" id="Brand">
                
                
                <a href="/" id="href_logo" class="logo">
      
                    <img alt="logo" id="dlib_logo" src="/images/logos/dlib_logo_170px.png">
                </a>
                
                        
            </div>
            <div class="column col-lg-8 col-md-6 col-sm-6 col-xs-12">
                <style>
						#locationButton {
							
                            border:0;
                            min-width: 30px;
                            height: 34px;
                            padding:0 !important;
                            border-radius: 4px !important;
						}
                        #locationButton div {
                            max-width:200px;
                            overflow:hidden;
                            text-overflow:ellipsis;
                            display:block;
                            float:right;
                            margin-top:5px;
                            padding-right:5px;
                        }

						#locationContainer {
							position:absolute;
							top:35px;
							min-height:175px;
							width:745px;
							background: rgb(243, 243, 243);
							border: 1px solid rgb(227, 81, 45);
							z-index:9999;
							display:none;
							border-radius:5px;
						}
						#locationContainer select {
							width:630px;
							margin:15px 30px;
							display:block;	
							border: 1px solid rgb(227, 81, 45);
							background:white;
							border-radius:5px;
							padding:7px;
						}
                        #searchString {
                            float:right;
                            width:598px;
                        }

                        .pasica {
                            border-radius:unset;
                        }
                
                </style>
                
                <div class="form-inline zamik-forme" id="Search">
                    <div class="form-group">
                        <div class="input-group" style="margin-left:30px;">
                            <button style=""
                                onclick="toggleLocationMenu();return false;"
                                data-toggle="tooltip" data-placement="bottom" data-original-title="Izberi knjižnico"
                                id="locationButton"><img src="/Content/img/ikona.svg" width="33" /> <div></div></button>
                            <div id="locationContainer">
                                <!-- Tukaj je dropdown -->
                                <div id="ssLocationContainer"><div class='tree-container'><ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value=""  name="flocation" >
                        Digitalna knjižnica Slovenije
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Narodna in univerzitetna knjižnica"  name="flocation" >
                        Narodna in univerzitetna knjižnica
                    </li><li class='branch'>Splošne knjižnice<ul><li class='branch'>Celjsko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Osrednja knjižnica Celje|Knjižnica Laško"  name="flocation" >
                        Vse knjižnice območja
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Osrednja knjižnica Celje"  name="flocation" >
                        Osrednja knjižnica Celje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Laško"  name="flocation" >
                        Knjižnica Laško
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Osrednja knjižnica Mozirje"  name="flocation" >
                        Osrednja knjižnica Mozirje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Šentjur"  name="flocation" >
                        Knjižnica Šentjur
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Šmarje"  name="flocation" >
                        Knjižnica Šmarje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Velenje"  name="flocation" >
                        Knjižnica Velenje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Medobčinska splošna knjižnica Žalec"  name="flocation" >
                        Medobčinska splošna knjižnica Žalec
                    </li></ul><li class='branch'>Dolenjsko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto"  name="flocation" >
                        Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Brežice"  name="flocation" >
                        Knjižnica Brežice
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Kočevje"  name="flocation" >
                        Knjižnica Kočevje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Valvasorjeva knjižnica Krško"  name="flocation" >
                        Valvasorjeva knjižnica Krško
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Miklova hiša, Ribnica"  name="flocation" >
                        Knjižnica Miklova hiša, Ribnica
                    </li></ul><li class='branch'>Gorenjsko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Mestna knjižnica Kranj"  name="flocation" >
                        Mestna knjižnica Kranj
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Občinska knjižnica Jesenice"  name="flocation" >
                        Občinska knjižnica Jesenice
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica A. T. Linharta, Radovljica "  name="flocation" >
                        Knjižnica A. T. Linharta, Radovljica 
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Ivana Tavčarja, Škofja Loka"  name="flocation" >
                        Knjižnica Ivana Tavčarja, Škofja Loka
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica dr. Toneta Pretnarja, Tržič"  name="flocation" >
                        Knjižnica dr. Toneta Pretnarja, Tržič
                    </li></ul><li class='branch'>Goriško območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Goriška knjižnica Franceta Bevka Nova Gorica"  name="flocation" >
                        Goriška knjižnica Franceta Bevka Nova Gorica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Lavričeva knjižnica, Ajdovščina"  name="flocation" >
                        Lavričeva knjižnica, Ajdovščina
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Mestna knjižnica in čitalnica Idrija"  name="flocation" >
                        Mestna knjižnica in čitalnica Idrija
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin"  name="flocation" >
                        Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin
                    </li></ul><li class='branch'>Koroško območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem"  name="flocation" >
                        Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Radlje ob Dravi"  name="flocation" >
                        Knjižnica Radlje ob Dravi
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Ksaverja Meška, Slovenj Gradec"  name="flocation" >
                        Knjižnica Ksaverja Meška, Slovenj Gradec
                    </li></ul><li class='branch'>Obalno-kraško območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper"  name="flocation" >
                        Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Makse Samsa, Ilirska Bistrica"  name="flocation" >
                        Knjižnica Makse Samsa, Ilirska Bistrica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Mestna knjižnica Izola - Biblioteca civica di Isola->Matična knjižnica Izola"  name="flocation" >
                        Mestna knjižnica Izola - Biblioteca civica di Isola->Matična knjižnica Izola
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Mestna knjižnica Piran"  name="flocation" >
                        Mestna knjižnica Piran
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Kosovelova knjižnica Sežana"  name="flocation" >
                        Kosovelova knjižnica Sežana
                    </li></ul><li class='branch'>Osrednjeslovensko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Mestna knjižnica Ljubljana"  name="flocation" >
                        Mestna knjižnica Ljubljana
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Jožeta Udoviča, Cerknica"  name="flocation" >
                        Knjižnica Jožeta Udoviča, Cerknica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Domžale"  name="flocation" >
                        Knjižnica Domžale
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Grosuplje"  name="flocation" >
                        Knjižnica Grosuplje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik"  name="flocation" >
                        Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Litija"  name="flocation" >
                        Knjižnica Litija
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Logatec"  name="flocation" >
                        Knjižnica Logatec
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Medvode"  name="flocation" >
                        Knjižnica Medvode
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Cankarjeva knjižnica Vrhnika"  name="flocation" >
                        Cankarjeva knjižnica Vrhnika
                    </li></ul><li class='branch'>Pomursko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota"  name="flocation" >
                        Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Javni zavod Knjižnica Gornja Radgona"  name="flocation" >
                        Javni zavod Knjižnica Gornja Radgona
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Splošna knjižnica Ljutomer"  name="flocation" >
                        Splošna knjižnica Ljutomer
                    </li></ul><li class='branch'>Spodnjedravsko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Ivana Potrča Ptuj"  name="flocation" >
                        Knjižnica Ivana Potrča Ptuj
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Franca Ksavra Meška Ormož"  name="flocation" >
                        Knjižnica Franca Ksavra Meška Ormož
                    </li></ul><li class='branch'>Štajersko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Mariborska knjižnica"  name="flocation" >
                        Mariborska knjižnica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Lenart"  name="flocation" >
                        Knjižnica Lenart
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica"  name="flocation" >
                        Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica
                    </li></ul></ul><li class='branch'>Druge knjižnice<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Bayerische StaatsBibliotek"  name="flocation" >
                        Bayerische StaatsBibliotek
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Centralna pravosodna knjižnica"  name="flocation" >
                        Centralna pravosodna knjižnica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani"  name="flocation" >
                        Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Dušana Černeta Trst"  name="flocation" >
                        Knjižnica Dušana Černeta Trst
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Kraljeva knjižnica, Danska nacionalna knjižnica in univerzitetna knjižnica v Kopenhagnu"  name="flocation" >
                        Kraljeva knjižnica, Danska nacionalna knjižnica in univerzitetna knjižnica v Kopenhagnu
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Narodna in študijska knjižnica"  name="flocation" >
                        Narodna in študijska knjižnica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Österreichische Nationalbibliothek"  name="flocation" >
                        Österreichische Nationalbibliothek
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Semeniška knjižnica"  name="flocation" >
                        Semeniška knjižnica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Slovenska študijska knjižnica Celovec"  name="flocation" >
                        Slovenska študijska knjižnica Celovec
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Škrabčeva knjižnica"  name="flocation" >
                        Škrabčeva knjižnica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Univerzitetna knjižnica Maribor"  name="flocation" >
                        Univerzitetna knjižnica Maribor
                    </li></ul><li class='branch'>Arhivi in muzeji<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Arhiv Republike Slovenije"  name="flocation" >
                        Arhiv Republike Slovenije
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Goriški muzej"  name="flocation" >
                        Goriški muzej
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Loški muzej Škofja Loka"  name="flocation" >
                        Loški muzej Škofja Loka
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Muzej in galerije mesta Ljubljana"  name="flocation" >
                        Muzej in galerije mesta Ljubljana
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Muzej Miklova hiša"  name="flocation" >
                        Muzej Miklova hiša
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Muzej novejše zgodovine Celje"  name="flocation" >
                        Muzej novejše zgodovine Celje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Narodni muzej Slovenije"  name="flocation" >
                        Narodni muzej Slovenije
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Pokrajinski arhiv Maribor"  name="flocation" >
                        Pokrajinski arhiv Maribor
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Pokrajinski muzej Kočevje"  name="flocation" >
                        Pokrajinski muzej Kočevje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Prirodoslovni muzej Slovenije"  name="flocation" >
                        Prirodoslovni muzej Slovenije
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Slovenian Museum and Archives - Slovenski muzej in arhiv"  name="flocation" >
                        Slovenian Museum and Archives - Slovenski muzej in arhiv
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Slovenski etnografski muzej"  name="flocation" >
                        Slovenski etnografski muzej
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Slovenski šolski muzej"  name="flocation" >
                        Slovenski šolski muzej
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Škofijski arhiv Koper"  name="flocation" >
                        Škofijski arhiv Koper
                    </li></ul></ul></div></div>
                            </div>

                            <!-- -- ---------------------------------------->

                            <style>

    .tree-container {
        margin:20px;
    }

    .tree-container ul {
        list-style-type: disclosure-closed;
        padding-left: 15px;
        display:none;
    }
    .tree-container > ul:first-child {
        display:block;
    }
    .tree-container li.leaf {
        list-style:none;
        margin-left:-15px;
    }

</style>
                            <script type="text/javascript">
                                var toggleLocationMenu = function () {
                                    $('#locationContainer').toggle();
                                    if(false)$('.btn.search.lupa').attr('disabled', function (index, attr) {
                                        return attr == 'disabled' ? null : 'disabled';
                                    });


                                }

                                $(function () {
                                    $('.tree-container li.branch input').on('click', function (e) {
                                        $(this).parent().find('input').prop('checked', this.checked);

                                        e.stopPropagation();
                                    });
                                    $('.tree-container li.branch').on('click', function (e) {
                                        $(this).children('ul').toggle();
                                        e.stopPropagation();
                                    });

                                    $('.tree-container li.leaf').on('click', function (e) {
                                        e.stopPropagation();
                                    });
                                    $('.tree-container li.leaf input').on('click', function (e) {
                                        //$('#locationButton div').text(this.value);
                                        $('#searchString').width(606 - $("#locationButton").width());
                                        //$('#locationContainer').toggle();
                                        $('#searchString').focus();
                                    });


                                    $('a#filter-location').on('click', function () {
                                        var selection = Array.prototype.slice.call($('.tree-container li.leaf input:checked').map(function () { return encodeURIComponent(this.value) }));
                                        location.href = location.href + '&flocation=' + selection.join('|');
                                    });

                                    $('#searchString').width(606 - $("#locationButton").width());
                                    
                                });

                            </script>

                            <!--

                            <input type="hidden" name="flocation" value="">
                            -->

                            <!-- -- ---------------------------------------->

                            <input name="ctl00$searchString" type="text" id="searchString" class="form-control forma-input pasica" placeholder="" autofocus="" />
                             <span class="input-group-addon pasica"> 
                                 <i id='toggle-search' class="fa fa-caret-down" aria-label="napredno iskanje" data-toggle="tooltip" data-placement="bottom" data-original-title="napredno iskanje"></i>
                                 <i id='toggle-search-down' class="fa fa-caret-up" style="display:none;"></i>
                             </span>
                            <span class="input-group-addon pasica">
                                

                                <input type="checkbox"  aria-label="išči po celotnem besedilu"
                                    data-toggle="tooltip" data-placement="bottom" data-original-title="išči po celotnem besedilu" id="fts">
                            </span>
                           
                        </div>
                        <a class="btn search lupa" onclick="submitSearch()" onkeypress="submitSearch()">
                            <i class="fa fa-search mal-levo" data-toggle="tooltip" data-placement="right" data-original-title="Najdi na dLib.si!" id="tooltip1"></i>
                            
                        </a>
                       
                        
                    </div>
                    
                </div>
              
              
            </div>     
             
                
            
             <div class="column col-lg-2 col-md-3 col-sm-3 col-xs-12" id="MenuButton">   
                <a id="BtnMenu" class="btn meni"><i class="fa fa-bars" aria-hidden="true"></i> Meni</a>
                 
                 <div id="lang">
				    <a id="SloLang" class="aspNetDisabled" class="a-pasiv">SLO</a> |
				    <a id="EngLang" class="a-rdec" href="/404.aspx?&amp;language=eng" href="javascript:__doPostBack(&#39;ctl00$EngLang&#39;,&#39;&#39;)">ENG</a>				
                </div>
             
            
        </div>
            
        </div>
        <div style='display:none;z-index:100;' id='searchBar' class="row">

                <div class="column col-lg-12 col-md-4 col-sm-4 col-xs-12">
                                       
                                        <div class="column2 col-lg-7 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12">
                                            <input type="text" id="TextBoxSearch1" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input t1" />
                                        </div>
                                        <div class="column2 col-lg-3 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12">
                                            <select name="ctl00$DropDownListField1" id="DropDownListField1" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input dd1">
	<option value="contributor">avtor</option>
	<option value="fts">celotno besedilo</option>
	<option value="keywords">ključne besede</option>
	<option value="date">leto</option>
	<option value="title">naslov</option>
	<option selected="selected" value="srel">vir</option>
	<option value="publisher">založnik</option>
	<option value="col">zbirka</option>

</select>
                                        </div>
                                        <div class="column2 col-lg-2 col-md-2 col-sm-2 col-xs-12">
                                            <select name="ctl00$DropDownListOper1" id="DropDownListOper1" class="form-control forma-input pasica1 ui-autocomplete-input">
	<option selected="selected" value="AND">IN</option>
	<option value="OR">ALI</option>
	<option value="NOT">NE</option>

</select>
                                        </div>
                

                </div>
                <div  class="column2 col-lg-12 col-md-4 col-sm-4 col-xs-12">
                                   
						            <div class="column2 col-lg-7 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12"><input name="ctl00$TextBoxSearch2" type="text" id="TextBoxSearch2" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input t1" /></div>
                                    <div class="column2 col-lg-3 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12">
						            <select name="ctl00$DropDownListField2" id="DropDownListField2" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input dd1">
	<option value="contributor">avtor</option>
	<option selected="selected" value="fts">celotno besedilo</option>
	<option value="keywords">ključne besede</option>
	<option value="date">leto</option>
	<option value="title">naslov</option>
	<option value="srel">vir</option>
	<option value="publisher">založnik</option>
	<option value="col">zbirka</option>

</select>
                                </div>
                                <div class="column2 col-lg-2 col-md-2 col-sm-2 col-xs-12">
                                    <select name="ctl00$DropDownListOper2" id="DropDownListOper2" class="form-control forma-input pasica1 ui-autocomplete-input">
	<option selected="selected" value="AND">IN</option>
	<option value="OR">ALI</option>
	<option value="NOT">NE</option>

</select>
                                </div>        
                </div>
                <div  class="column2 col-lg-12 col-md-4 col-sm-4 col-xs-12">   
						<div class="column2 col-lg-7 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12"><input name="ctl00$TextBoxSearch3" type="text" id="TextBoxSearch3" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input t1" /></div>
						<div class="column2 col-lg-3 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12">
                        <select name="ctl00$DropDownListField3" id="DropDownListField3" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input dd1">
	<option value="contributor">avtor</option>
	<option value="fts">celotno besedilo</option>
	<option value="keywords">ključne besede</option>
	<option selected="selected" value="date">leto</option>
	<option value="title">naslov</option>
	<option value="srel">vir</option>
	<option value="publisher">založnik</option>
	<option value="col">zbirka</option>

</select>
                        </div>
                    <div  class="column2 col-lg-2 col-md-2 col-sm-2 col-xs-12">
                        <select name="ctl00$DropDownListOper3" id="DropDownListOper3" class="form-control forma-input pasica1 ui-autocomplete-input">
	<option selected="selected" value="AND">IN</option>
	<option value="OR">ALI</option>
	<option value="NOT">NE</option>

</select>
                    </div>
                 </div>
                <div class="column2 col-lg-12 col-md-4 col-sm-4 col-xs-12">
                
                    <div class="column2 col-lg-7 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12"><input name="ctl00$TextBoxSearch4" type="text" id="TextBoxSearch4" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input t1" /></div>
                    <div class="column2 col-lg-3 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12">
                    <select name="ctl00$DropDownListField4" id="DropDownListField4" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input dd1">
	<option value="contributor">avtor</option>
	<option value="fts">celotno besedilo</option>
	<option selected="selected" value="keywords">ključne besede</option>
	<option value="date">leto</option>
	<option value="title">naslov</option>
	<option value="srel">vir</option>
	<option value="publisher">založnik</option>
	<option value="col">zbirka</option>

</select>
                    </div>
                    <div class="column2 col-lg-2 col-md-2 col-sm-2 col-xs-12">
                        <select name="ctl00$DropDownListOper4" id="DropDownListOper4" class="form-control forma-input pasica1 ui-autocomplete-input">
	<option selected="selected" value="AND">IN</option>
	<option value="OR">ALI</option>
	<option value="NOT">NE</option>

</select>
                    </div>
                </div>
                 <div class="column2 col-lg-12 col-md-4 col-sm-4 col-xs-12">
                    <div class="column2 col-lg-7 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12">
					<a class="btn search lupa-dolga" onclick="submitAdvancedSearch()" onkeypress="submitSearch()">
                        <i class="fa fa-search" data-toggle="tooltip" data-placement="right" data-original-title="Najdi na dLib.si!"></i>
					</a>
                    </div>    
				</div>

        </div>
        <div id="Menu" class="row" style="overflow:scroll">
                <div id="DlibMenu" class="wrap">
          
		          <hr class="hr-menu">
			        <a class="menu" href="/advancedsearch.aspx">NAPREDNO ISKANJE</a>          
                   <div>
		           <hr class="hr-menu" />
		           <br>
        
		          <a class="menu" href="/About.aspx">O nas</a>
                  <a class="menu" href="/Partners.aspx">Sodelovanje</a>
                  <a class="menu" href="/Help.aspx">Pogoji uporabe</a>
                  <a class="menu" href="/Statistics2024.aspx">dLib statistike</a>
                  <a class="menu" href="/Locations.aspx">Seznam partnerjev</a>
                  <a class="menu" href="/News.aspx">Novice</a>
		          <a class="menu" href="/Exhibitions.aspx">Virtualne razstave</a>
		          <a class="menu" href="mailto:dlib@nuk.uni-lj.si">Pišite nam</a></br></br>
		  
		           <b>Moj dLib.si</b><br /><br />
                    <div id="UpdatePanelLogin">
	
                            
        
        <label for="Login_UsernameTextBox">Epošta</label>: <input name="ctl00$Login$UsernameTextBox" type="text" id="Login_UsernameTextBox" class="form-control" />
        <br/>
        Geslo: <input name="ctl00$Login$PasswordTextBox" type="password" id="Login_PasswordTextBox" class="form-control" /><br />
        <div onclick="doLogin('login')" class="btn btn-default">Prijava</div>
        
        <div><a class="login" href="/register">Registriraj se!</a> <a class= "login" href="/forgottenpsw">Pozabljeno geslo</a></div>
        
        
    

<script type="text/javascript">
    function doLogin(type) {
        __doPostBack('ctl00$UpdatePanelLogin', type);
    }
</script>
<script type="text/javascript">

    // Enter to submit login
    $(document).ready(function () {
        $('#Login_PasswordTextBox').keydown(function (e) {
            if (e.keyCode == 13) {
                e.preventDefault();
                doLogin('login');
            }
        });
    });

    </script>
                        
</div>
                    </div>
                  </div>
            <!--
            
            -->    
        </div>
        <div class="overlay"></div>
       
      </div>

       
    </nav>
   
    <div>
        

<div class="container">
	<span id="Body_SLO404">
    <div class="ex_title">NAPAKA - STRAN NI BILA NAJDENA<br/><br/><br/>
	 	  Žal nam je, a strani, ki ste jo iskali, ni bilo moč najti.<br/>Prosimo, poskusite uporabiti <i>ISKALNIK</i> in poiskati publikacijo, ki jo potrebujete.<br/><br/><br/>
	</div>
    </span>
    
</div>


  

	<div class="container">

        <div class="exposed row exposed_404 pasica_stevilke">
            <section id="countup">
            <div class="column col-lg-2 col-md-2 col-sm-4 col-xs-6">
                
                <!--<a href="/results/?query='rel%3dknjige%40OR%40rel%3dvisokošolska+dela'">-->
          <i class="fa fa-book fa-6" aria-hidden="true"></i>
                    <strong>Knjige </strong>
			<br/><strong><span class="counter" data-from="0" data-to="21710"></span></strong>
                    <!--</a>-->
            </div>
            <div class="column col-lg-2 col-md-2 col-sm-4 col-xs-6">
                <!--<a href="/Publications.aspx">-->
                    <i class="fa fa-newspaper-o" aria-hidden="true"></i><strong>Periodika</strong>
			<br/><strong><span class="counter" data-from="0" data-to="883452"></span></strong>

                <!--</a>-->
            </div>
            <div class="column col-lg-2 col-md-2 col-sm-4 col-xs-6">
                <!--<a href="/results/?query='source%3drokopisi'">-->
                    <i class="fa fa-pencil-square-o" aria-hidden="true"></i><strong>Rokopisi</strong>
			<br/><strong><span class="counter" data-from="0" data-to="2843"></span></strong>

                <!--</a>-->
            </div>
            <div class="column col-lg-2 col-md-2 col-sm-4 col-xs-6">
                <!--<a href="/results/?query='source%3d3d+predmeti%40OR%40source%3dartoteka%40OR%40source%3dalbumi%40OR%40source%3dfotografije%40OR%40source%3dplakati%40OR%40source%3drazglednice%40OR%40source%3dfilmi%40OR%40source%3dvedute'">
                    --><i class="fa fa-picture-o" aria-hidden="true"></i><strong>Slike</strong>
			<br/><strong><span class="counter" data-from="0" data-to="24918"></span></strong>

                <!--</a>-->
            </div>
            <div class="column col-lg-2 col-md-2 col-sm-4 col-xs-6">
                <!--<a href="/results/?query='source%3dnotno+gradivo%40OR%40source%3dkoncertni+sporedi%40OR%40source%3dzvočni+posnetki'">
                    -->
                <i class="fa fa-music" aria-hidden="true"></i><strong>Glasba</strong>
			<br/><strong><span class="counter" data-from="0" data-to="8304"></span></strong>

                <!--</a>-->
            </div>
            <div class="column col-lg-2 col-md-2 col-sm-4 col-xs-6">
               <!-- <a href="/results/?query='source%3dzemljevidi'">
                   --><i class="fa fa-map-o" aria-hidden="true"></i><strong>Zemljevidi</strong>
			<br/><strong><span class="counter" data-from="0" data-to="860"></span></strong>

                <!--</a>-->
            </div>
            </section>
        </div>
        
    </div>
    
    		

    <script src="/js/wow.min.js"></script>
    <script src="/js/swiper.min.js"></script>
    <script src="/js/jquery.countTo.js"></script>
    <script src="/js/jquery.inview.min.js"></script>    
    <script src="/js/jquery.nav.js"></script>
	<script src="/js/custom.js"></script>
	
    </div>
    
  
  
                <div class="footer">
    <div class="container">
            
            <div  class="column col-lg-11 col-md-11 col-sm-11 col-xs-11"  visible="true" style="min-height: 0;  text-align:center">
                    Vse pravice pridržane © <a href="http://www.nuk.uni-lj.si" target="_blank">2025 Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, 1000 Ljubljana</a>
                &nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;
                <a href="//www.facebook.com/NarodnaUniverzitetnaKnjiznica/" target="_blank"><i class="fa fa-facebook fa-lg"></i></a> &nbsp;&nbsp;&nbsp;
                <a href="//twitter.com/knjiznicanuk" target="_blank"><i class="fa fa-twitter fa-lg"></i></a> &nbsp;&nbsp;&nbsp;
                <a href="//www.instagram.com/knjiznicanuk/" target="_blank"><i class="fa fa-instagram fa-lg"></i></a> &nbsp;&nbsp;&nbsp;
                <a href="mailto:dlib@nuk.uni-lj.si"><i class="fa fa-envelope-o fa-lg" aria-hidden="true"></i></a>

            </div>
                <div class="column col-lg-1 col-md-1 col-sm-1 col-xs-1" style="text-align:right">
               
            <i class="fa fa-chevron-up fa-2x" onclick="window.scrollTo(0,0)" onkeypress="window.scrollTo(0,0)" style="cursor:pointer"></i>
                
            </div>
            
               
            </div>
        </div>
    </form>

  
<!--<script>(function (d) { var s = d.createElement("script"); s.setAttribute("data-account", "7ytlmMbKCS"); s.setAttribute("src", "https://cdn.userway.org/widget.js"); (d.body || d.head).appendChild(s); })(document)</script><noscript>Please ensure Javascript is enabled for purposes of <a href="https://userway.org">website accessibility</a></noscript>
<script>
    (function (i, s, o, g, r, a, m) {
        i['GoogleAnalyticsObject'] = r; i[r] = i[r] || function () {
            (i[r].q = i[r].q || []).push(arguments)
        }, i[r].l = 1 * new Date(); a = s.createElement(o),
        m = s.getElementsByTagName(o)[0]; a.async = 1; a.src = g; m.parentNode.insertBefore(a, m)
    })(window, document, 'script', 'https://www.google-analytics.com/analytics.js', 'ga');

    ga('create', 'UA-90549833-1', 'auto');
    ga('send', 'pageview');

</script>-->
<!-- Google tag (gtag.js) -->
<script async src="https://www.googletagmanager.com/gtag/js?id=G-YLT1FEQZ3R"></script>
<script>
    window.dataLayer = window.dataLayer || [];
    function gtag() { dataLayer.push(arguments); }
    gtag('js', new Date());

    gtag('config', 'G-YLT1FEQZ3R');
</script>

    <!-- Piwik -->
    
<script type="text/javascript">
    /*
    (function (window, document, dataLayerName, id) {
        window[dataLayerName] = window[dataLayerName] || [], window[dataLayerName].push({ start: (new Date).getTime(), event: "stg.start" }); var scripts = document.getElementsByTagName('script')[0], tags = document.createElement('script');
        function stgCreateCookie(a, b, c) { var d = ""; if (c) { var e = new Date; e.setTime(e.getTime() + 24 * c * 60 * 60 * 1e3), d = "; expires=" + e.toUTCString(); f = "; SameSite=Strict" } document.cookie = a + "=" + b + d + f + "; path=/" }
        var isStgDebug = (window.location.href.match("stg_debug") || document.cookie.match("stg_debug")) && !window.location.href.match("stg_disable_debug"); stgCreateCookie("stg_debug", isStgDebug ? 1 : "", isStgDebug ? 14 : -1);
        var qP = []; dataLayerName !== "dataLayer" && qP.push("data_layer_name=" + dataLayerName), isStgDebug && qP.push("stg_debug"); var qPString = qP.length > 0 ? ("?" + qP.join("&")) : "";
        tags.async = !0, tags.src = "https://dlib.containers.piwik.pro/" + id + ".js" + qPString, scripts.parentNode.insertBefore(tags, scripts);
        !function (a, n, i) { a[n] = a[n] || {}; for (var c = 0; c < i.length; c++)!function (i) { a[n][i] = a[n][i] || {}, a[n][i].api = a[n][i].api || function () { var a = [].slice.call(arguments, 0); "string" == typeof a[0] && window[dataLayerName].push({ event: n + "." + i + ":" + a[0], parameters: [].slice.call(arguments, 1) }) } }(i[c]) }(window, "ppms", ["tm", "cm"]);
    })(window, document, 'dataLayer', '35566e07-61e4-4938-b133-3693808d4d28');
    */
</script>
    
<!-- End Piwik Code -->
    

<script>
    //includeHTML();
    
window.addEventListener("load", function(){
    window.cookieconsent.initialise({
        "palette": {
            "popup": {
                "background": "rgba(0,0,0,0.75)"
            },
            "button": {
                "background": "transparent",
                "text": "#ffffff",
                "border": "#ffffff"
            }
        },
        "position": "top",
        "static": true,
        "content": {
            "message": "Piškotke uporabljamo izključno za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje.",
            "dismiss": "Razumem",
            "link": "",
            "href":""
        }
    })});
</script>
<script type="text/javascript" src="https://cdn.mathjax.org/mathjax/latest/MathJax.js?config=TeX-AMS-MML_HTMLorMML"></script>
<script type="text/x-mathjax-config">
    MathJax.Hub.Config({tex2jax: {inlineMath: [['?$','$?'], ['\\(','\\)']]}});
    
</script>


</body>
</html>