Dragotin Jesenko-Doksov. Učitelji imamo navado, da pišemo v svojih listih nekrologe navadno le o učiteljib. Danes mi bodi dovoljena izjema. Dragotin Jesenko, ki se je podpisaval pod svoje literarne izdelke s pesniskim imenom nT. Doksov", ni bil Član nasega stanu. A mnogo je občeval z učitelji, večkrat kaj napisal za naše liste, se zanimal za naše gibanje in bil spričo ,,sijajnih" svojik razmer v bližnjem sorodstvu z našim blestečim raaterijalnim položajem . . . Z Jesenkovo smrtjo se je skr.ilo za eno čute.o dušo število tistega prevesnega dela človeštva, ki komaj prenaša na šibkih ramah grenko težo in težko grenkost bednih svojih dni. Pot njegovega življenja ga je vodila med skalovjem in trnjem brez vonjajočih rož ob potu, brez vabljive klopice v hladnem zavetju, kamor bi položil šibko svoje telo k udobnemu počitku. Pred njegovimi odkritosrčnimi očmi se je širila neizmerna puščava, ki se je razgrinjala v nedoglednost in brezkončnost — posipana črezinčrez z morečimi skrbmi, brez žuborečega studenca, kjer bi se mogel napiti moči in energije. Z naglimi koraki, s sklonjeno glavo in z rokami, na hrbtu sklenjenimi, je drvil v negotovost svoje negotove bodočnosti, za svojo osebo brez želji, potrt in resigniran. A če se je slučajno, nebote in nevede ozrl nazaj, tja, koder spi naša zlata mladost v vsem svojem blesku, v vsi svoji .udoviti lepoti, v vsi svoji deviški čarobnosti, v vsi svoji poetiški vabljivosti, v vsein svojem kraljevskem bogastvu — takrat je splašen krenil od spominov nazaj, zakaj Dragotin Jesenko ni imel mladosti! A nad njim, visoko nad skalovjem in trnjem in puš.avo so tkali solnčni prameni v neopisni krasoti veli.astno kupolo, poveznjeno v demokratični pravi.nosti nad njegovo ubožno domače ognjišče. In kadar mu je vzplavalo oko tjakaj gor, takrat mu je bilo mehko in dobro pri duši, zakaj njegovo srce, skrivajo. na svojem dnu kot nedotakljiv kapital pobožnost in vdanost, je našlo v neizrazni krasoti prirodne popolnosti in neblinjene prijaznosti, v nje čudovito izraženi inogočnosti, ki se ji nesiljeno klanja človeški duh, uteho in mir — pa bodisi tudi sanio za hip. A ob njem, blizu ob skalovju in tmju in puščavi se je ščepirila puhlost in prešernost, brezsrčnost in krivica, mo. predsodkov in umazani uspehi klečeplaštva, veljava denarja in stanu, imena in rodu. Ves svet, nakičen z dekoracijami, ki so plačilo upognjenim hrbtom in zdrsanim kolenom, umoru prepri.anja in individualnosti, se je svetil v vabljivi luči tik ob njegovem trnjevem poti, a zanj brez magične sile, brez pozitivno učinkujočega vtiska. Samo kadar mu je vzplavalo oko iz dolgočasne vsakdanjosti tjakaj v stran, takrat mu je bilo hudo in grenko pri duši, in njegovo slabo razpoloženje karakterizujoČi, ironiški usmev mu je pretvoril prikupno lice v satirično masko, in zlog za zlogom, s čudnim, bolnim poudarkom mu je sikal izmed zob Prešernov verz: nSaj človek toliko velja, kar pla.a!" . . . In ves njegov notranji svet, sezidan na idealih (in že zaraditega zapisan smrti), se mu je zazibal v neutolažljivem hrepenenju po ne.eni, kar bi ga omamilo, v njem zamorilo pekočo bol in za trenutek pomirilo razburkane valove v njegovih prsih ter jih zaklelo v omotično spanje. Takrat je krenil v gostilnico, in takrat so ga videli — vsi! ^Jesenko zopet pije!" so kri.ali postopači po ulicah in filistrski pivci po gostilniškib kotih. Sami so se nalivali z vinom, a vsi vprek so kričali: nJesenko zopet pije!" — Takrat so ga videli vsi. Kadar je sedel v pisarnici, eden izmed najboljših in najvestnejših delavcev svojega gospoda; kadar je ždel doma v svojem skromnem, z lastnimi žulji znešenem gnezdu ter nadaljeval pisarniško delo, ali. prevajal dolgočasna libreta in pisal feljtone za beraški zaslužek^ kadar si je podpiral glavo, ki so mn jo skrbi pritiskale na mizni rob *, kadar je posajal v očetovski ljubezni otroka za otrokom na koleno in ga prižemal k sebi bliže in bliže, prav blizu srca; kadar je pisal pesmi in se navduševal za slovensko leposlovje, za naš kulturni in gmotni napredek v družbi redkih prijateljev; kadar si je preganjal v obup ga tirajoče misli z leposlovnim ali znastveuim berivom, dozorelim na domačetn ali tujem književnem polju; kadar je bil v svojem srcu miren, znancem dober, prijateljem zvest, višjim pokoren, nižjira vdanoprijazen; kadar je bil v svojih na.rtih velik,- v svojih namenih plemenit, v svoji duši čist in blag — takrat ga ni- videl nihče! In to ga je bolelo. V za.etku ga je bolelo silno in neznosno, a čedalje manj in manj. Naposled mu je bilo vse enako. čutil se je prikovanega na svoje uboštvo, zakletega t bedo, ki se mu je zdela usojena. Nad njim se je zgrinjala neusmiljenost trde sedanjosti in ga pritiskala niže in niže k tlom. Časih je bil že prav blizu tal, da se zaduši v nmazanem, dušečem prabu. Pa je bil še vedno tih in potrpežljiv. Upiral se je z vsemi silami — ne zaradi sebe, zaradi svoje družine. Misel nanjo ga je vzravnala pokonci, da se je premagal, dušil v sebi veliko svojo silo, brepenečo po svobodi, po čistem, zdravem zraku, ki veje nad šumečimi gozdi v svobodnih diliib, da je uklepal v jarem pokorščine svojo voljo in svojo željo po drugem ovzdušju . . . Bil je tih in potrpežljiv kot žival pred plugom, ki oije, da sejejo in žanjejo tisti, ki ji bičajo brbet. Jesenko, ki je živel za svojce, je miril in stiskal usta Jesenku, ki je živel v njem. A vselej ni mogel. Njegova notranja moč je .asib prekipela in stopila črez meje, je premagala njegovo voljo in stopila na dan v vsem svojem moštvu, brezobzirno, brez najmanjšega rešpekta. In njegova beseda, izvirajoča pniv iz globočin njegove duše, iztisnjena iz nje s silo, je bila resnična, a ostra in trpka, ki je zadela v živo. Dozorela je v boju za obstanek, v jasnem razuraevanju obkrožujočih ga lastnih razmer, zrcalo njegove ognjevite notranjosti, ki jo je skrivala svetu njegova pohlevna in preprosta zunanjščina. Bil je časih kakor ognjenik, ki brubne iz sebe, kadar dokipi zemlje ognjeno osrčje . . . Ni. ni bilo Jesenku svetejšega kot resnica, nič mu ui bilo gabnejšega kot laž, pretvava in oholost. Ljudje, ki ga niso poznali, so me svarili pred njim in me trgali od njega. Ti grdi ljudje! A jaz sem vedel, da mu je treba prijatelja, ki se laliko nasloni nanj; kadar završi nevihta nad njegovo glavo. Grdi ljudje, slabejši od njega, so se odmikali, kadar sva prišla skupaj kamorkoli. Cim bolj so šli od njega, tem bliže sem prihajal k njemu. In lep je bil tisti košček pota, ki sva ga hodila skupno . . . Kakor v sanjah, ko se odtrga človek od umazane vsakdanjosti in plava v rožnatih, s solncem obrobljeuih oblakih in gleda pod seboj zemljo, vso kopajočo se v zlati luči7 vso plavajo.o v blaženstvu, tso obsipano z milijaidami belih lilij in rdečih rož in zelenega rožmarina, vso očiščeno blatnih peg in krvavih madežev — tako lep je bil tisti košček pota, ki sva ga hodila skupno . .. Sanjala sva in presanjala mnogo lepih ur . . . Seznanil sem se z njim približno pred osmimi leti nPri Kamničanu" na Dolenjski cesti. Od takrat ni bilo skoro dneva, da bi se ne sešla. Ko sem se odpravljal lansko jesen zopet na Dunaj, sva se videla zadnjikrat. Spremil me je še na kolodvor, in niti jaz in niti on si nisva mislila, da je to najino poslednje slovo. Mogoče si je mislil to — on! Kakor da ima pisano zagotovilo, s takšno gotovostjo mi je veČkrat zatrjeval, da ne bo v6. dolgo. Življenje g_ je bilo že popolnoma potrlo, in trdne volje ni bilo več v njem. Zdel se mi je enak svojemu pokojnerau prijatelju, pesniku Franu Gestrinu, ki si je kopal z levico grob, a z desnico pisal .udovito nBalado o prepelici". Vrhutega je Jesenko vedno tožil o srčni napaki, ki ga bo nemara tako naglo pobrala kakor je njegovo mater. Njegova mati! Jesenko ni bil sentimcntalen človek, a ob spominu na svojo mater je zapal globoki žalosti. Saj je bila — kakor je pravil — njegova mati edino bitje, ki ga je ljubilo z vsem svojiin srcem. Materina ljubezen je delila z edincem svoje bogato uboštvo, delila ga tako, da je nji ostalo uboštvo, a sinu bogastvo. Rodila ga je dne 11. velikega srpana 1. 1864. v deželni bolnici v Ljubljani. O.eta ni sin nikoli poznal, celo njegovo ime mu je ostalo neznano. In nedolžni otrok je moral trpeti za greh drugih. Že v zgodnji mladosti je bila odločena njegova usoda. Mati je hotela sina spraviti v varno zavetje, kjer bi mu ne bilo treba stradati vsaj kruba. In zato je potrkala nekega dne uboga žena s slabotnim, drobnim in bledim sinkom ob strani na vrata nekega ljubljanskega sirotišča in je tamkaj prosila z objokanimi očmi in s treso.im glasom, naj se usmilijo nedolžne stvarce. A tam so ji rekli, da nimajo prostora za nezakonskega otroka . . . In tako so vrgli mladega Dragotina kot negodno ptico na cesto, in tako je bil vržen prvič trdemu življenju v plen . . . Dolgo pa ni užival materine ljubezni. Na Marije Terezije cesti jo je nekega dne zadela srčna kap, in njegova mati je umrla na veži neke tamošnje hiše. Poslej je skrbela zanj njegova stara mati — a ne dolgo, zakaj tudi ona je Sla kmalu za hčerjo, in Jesenko je ostal na širokem svetu — sam! Sirote se je usmilila teta telegrafskega uradnika gosp. Zora, pri kateri je živel Jesenko do II. gimnazijc. V tem času je bil premeščen v Ljubljano gosp. Zor sam, ki je vzel Jesenka k sebi na hrano in stanovanje s pogojem, da poučuje njegovega sina. Pri Zorovib je ostal Jesenko okolo tri in pol leta. Našel je tu svoj novi dom in v gospodu Zoru nsmiljenega človeka, ki ga je ljubil in skrbel zanj kot za svojega sina. A umrl je tudi gospod Zor, in tako je bil Jesenko vržen drugič trdemu življenju v plen ... Zavetiš.e je našel potem v blagosrčni rodbini pokojnega voditelja II. mestne šole, Leopolda Belarja. Tu so ga sprejeli malone za svojega in mn izkušali z dobrotami razsvetliti temo njegove mladosti. V Ljubljani je dovrSil Jesenko šesti gimnazijski razred, koder je rogovilil tiste dni hud nemški profesor. Dognal je, da je bilo nekaj dijakov izključenib, drugi so se umaknili sami. Med poslednjimi je bi tudi Jesenko, ki je odšel v Trst, da nadaljuje študije. V Trstu ni imel niti najmanjSe podpore. Lačnemu in sestradanemu se je še vrhutega zbudilo neutešljivo brepenenje po Ljubljani, in silno domotožje ga je dvignilo na pot, in nekega jutra je prikorakal slabotni Jesenko peš t Ljubljano in je bil tako vržen tretjič in zadnjič trdemu življenju v plen . . . Tako je bila odločena njegova usoda! Natanko je bila dolo.ena bodočnost Djegovih žalostnib dni. Niti enega svetlega prizora za njim. Saino mati in njeno bogato uboštvo. Potem pa nemilost in milost. In takisto v vseh njegovih prihodnjih dneb. Grenak je kruh, ki ga moeijo solze, kipe.e iz osainele duše! Pustil je šolske knjige ter si poiskal zaslužka v pisarnici banke ,,Slavije", kjer je pisal in računal do svoje smrti (22. prosinca 1902). Njegov šef, sedanji župan ljubljanski, gosp. Ivan Hribar, je cenil Jesenkovo nadarjenost in porabnost ter mu izročil svojega sina v domače poučevanje, ki ga je opravljal z vso vestnostjo do njegove šeste gimnazije. V tej dobi se je Jesenko tudi oženil, star nekaj nad dvajset let. Ostavil je vdovo in sedmero nepreskrbljenih otrok. Rad se je spominjal tistih dni, ki jih je preživel v družbi že prej imenovanega Gestrina. Bila sta to dva slovenska Schuberta globokih duš, a neraimega, nesrečnega življenja. Rad se je spominjal izleta (1. 1895.) v ,,stostolpo, zlato mater Prago", kakor je nazval ponosuo stolno mesto kraljevstva češkega v pozdravni pesmi, ki sem jo moral deklamovati na njegovo prošnjo ob prihodu slovenskib izletnikov. Dostikrat pozneje sva snorala načrte, kdaj in kako se bova zopet odpravila tjakaj med severne brate. A meni bo treba sedaj iskati drugega tovarisa. Jesenko je bil človek, ki se ni nikdar hlinil, ki se je kazal vedno takega, kakršen je bil v resnici, kakršnega je zvarilo njegovo nemimo življenje. Še preden je zbolel za šenom, je slutil, da se mu bliža konec. V hiši, kjer je naposled stanoval, je umrla nekaj dni po novem letu štiriletna hčerka njegovega svaka. Jesenko jo je šel kropit in ko se je vračal od njenega mrtvaškega odra, posipanega z nedolžnimi cveticami, je rekel: -Zdaj sem jaz na vrsti, in to kmalu!" In res! Kmalu potcm je legel in umrl, in prihajali so Ijudje, ga kropili in mu želeli pokoja in miru . . . In kakor že rečeno: Z Jesenkovo smrtjo se je skrčilo za euo čutečo dušo število tistega prevesnega dela človeštva, ki komaj prenaša na šibkih ramah grenko težo iu težko grenkost bednih svojih dni. A kar je ustvaril Doksov, to ostane. In ustvaril je obilico lepih, tako po duhoviti vsebini, kakor po dovršenolepi obliki odlikujo.ih se pesmi. V njib je razodeta dobrota njegovega srca, dovzetnost njegove duše, dozorelost njegovega duba, a iz njih odmeva tudi satira in sarkazem, ki sta bila v njem dozorela ob premnogib bojih in težkih izkušnjab. življenja. Svoje pesmi je priobčeval v -Slovanu", »Ljubljanskem Zvonu" in -Učiteljskem Tovarišu11; naše politične razmere je bičal z jetkimi verzi v -Brusu" in -Slov. Narodu", kateremu je bil tudi sicer zvest sotrudnik. Pozabil ni tudi -Zvončka". Kolikor vein, izidejo njegove pesmi, [zbrane v knjigo. Takrat bo našim čestitim kritikom dana prilika, da prisodijo mrtvemu Jesenkotu, česar ni prisodila javnost živemu Doksovif: priznanje in tisto mesto, ki gre njegovim literarnim delom v našem slovstvu. Potrudijo naj se čestiti naši kritiki, da se dokopljejo do končnega stavka, premotreč razmere, v katerih je živel Doksov, da je namrež storil mnogo, pa da bi storil še vee, da ni bilo z njim tako, kakor je bilo! Oprosti nii, dragi prijatelj, da ne pišera več o tvojib delib. Veselilo bi me pri tem gotovo najbolj to, da bi se ne mogel jeziti nad mojo hvalo in da bi ne mogel biti veael moje graje, kakor si bil tuintam za svojega zemeljskega potovanja. Verjemi, rad bi se veselil! A tu mi je težko. Mudi se mi živeti te kratke svoje dni. tukajšnjega bivanja, zatorej ne utegnem iztikati po tvojih spisih. Kadar mi jih položi založnik lepo vezane v trdih platnicah na mizo, takrat se bom sam zase pogovoril s tvojega duha utrinki — prav zaupno, prav prijateljski kakor večkrat — saj veš! — tamkaj v Ljubljani, kjer si živel in ustvarjal in umrl. Danes sem storil samo svojo prijateljsko dolžnost: S tresočimi ustnicami in z bledim licem in z glasom, kolikor ga premorejo moje prsi, kličem daleč tja v slovensko domovino, daleč tja nad tvoj grob: Tvoje življenje ni bilo izgubljeno! Na Dunaju, meseca svečna 1902. E. Gangl. f