Franc Jakopin
Filozofska fakulteta v Ljubljani
POMEN JANA BAUDOUINA
DE COURTENAYA ZA S L O V E N I S TI K O *
(1845—1929) (ob stoletnici prvega obiska v Sloveniji)
Ime poljskega lingvista Jana Baudouina de Courtenaya je bilo v slovenskih jezikoslovnih prizadevanjih in v širši kulturni javnosti bolj ali manj navzoče od leta 1872, ko se je ob svojem prihodu med Slovence v takratni Avstroogrski in Italiji seznanil s številnimi našimi izobraženci; v krajih, koder je hodil in raziskoval slovenska narečja, pa je ostal spomin nanj živ še več desetletij, saj se je znal ta mladi Poljak dodobra vživeti v dejanje in nehanje našega preprostega človeka. Kot profesor iz Peterburga je pri nas seveda veljal za Rusa, kar je v tedanji slovenski publicistiki učinkovalo bolj imenitno in senzacionalno, zlasti pa je prijalo privržencem ideje skupnega slovanskega knjižnega jezika, ki naj bi po mnenju nekaterih bila ruščina. Da to B. ni bilo preveč všeč, je razvidno iz njegove lastne pripombe k uredniškemu zapisu v Slovenskem narodu 1872'; tu je namreč objavil pismo slovenskim izobražencem, v katerem pojasnjuje namen svojega bivanja pri nas, vabi k sodelovanju in daje navodila za fonetično zapisovanje ljudskega blaga in narečnega gradiva. V zapisku beremo: »Od profesorja g. J. Baudouina de Courtenay iz Petersburga, kateri biva kaka dva meseca na Slovenskem, dobili smo sledeče pismo, katero brez spremembe natisnemo s priporočanjem, naj vsak rodoljub, ki more, ustreže njegovi prošnji. Vidi se iz njega tudi, kako se je Rus (Baudouinova pripomba v ponatisu: Sleduet čitat'' Poljak) v nekoliko tednih naučil gladko slovenski pisati.«^ Baudouinove fenomenalne zmožnosti za praktično obvladanje tujih jezikov so bile tudi sicer večkrat poudarjene; zaradi svoje hitre prilagodljivosti narečju pa je postal med ljudstvom že kar legendarna osebnost.
Baudouinovo dialektološko delo je zbudilo zanimanje za naša narečja predvsem v domovini, pa tudi zunaj^; vendar so njegovi objavljeni prispevki dobili polno veljavo šele pcytem, ko je Fran Ramovš vključil Baudouinova dognanja v svoj pregled in klasifikacijo slovenskih narečij. V Ramovševem vseslovenskem jezikovnem kontekstu je dobilo Baudouinovo narečno gradivo večkrat drugačno in ustreznejšo interpretacijo, ki ni več dopuščala B. hipoteze o samostojnosti rezijan-skega »jezika« in neslovenskosti jezika beneških Slovencev. Zdi se, da Ramovš ni samo visoko cenil Baudouinov delež v slovenski dialektologiji, ampak mu je bil B. blizu tudi po svojih splošno jezikoslovnih pogledih, posebno tistih, ki sta jih oba priznavala Sohuchardtu in Jespersenu^. Svoje spoštovanje je Ramovš izkazal B.
' Predavanje na Seminarju za slovenski jezik, literaturo in kulturo za tuje slaviste. Ljubljana 1972. ' Priloienie k I-mu otčeiu, Otcety komandirovannogo . . . Kazan' 1877, str. 145.
^ Prim, tudi: Nekteie opazke ruskega protesorja. Ponatisnjeno iz »Soče« 1. 1872 in 1873. Gorica 1873.
" Prim. 7. A. Boduen de Kurtene (k 30-letiju so dnja smerti). ANSSSR, Moskva 1960. (N. I. Tolstoj, O ra-
botah BdK po slovenskomu jazyku. 67—81, op. 2).
* Podatki iz Ramovševih seminarjev 1945-49.
1
tudi s sodelovanjem v jubilejnem zborniku leta 1921', o njem je pisal v Jugoslovanski enciklopediji in v Slovenskem biografskem leksikonu; splošno oznako BdC je pri nas prispeval F. Bezlaj', podrobno pa je o B. doprinosu slovenski di-alektologiji pisal J. Toporišič'.
Poglejmo si najprej nekaj glavnih podatkov iz B. življenja in njegovega lingvističnega delovanja na neslovenističnih področjih.
Rojen je bil blizu Varšave; tam je z enaindvajsetimi leti (1866) končal visokošolske študije in se petem nekaj let izponolnjeval v iezikoslovju v Praai, Jeni, Berlinu in Leipzigu. V Schleicherjevem časopisu (Beiträcfe zur vergleichenden Sprachforschung) je leta 1868 obiavil razpravo o vloai analogije (Einige Fälle der Wirkung der Analogie in der polnischen Declination); za đruao pomembno delo, ki je nastalo že pod mentorstvom I. I. Sreznjevskega fO drevnepol'skom iazyke do Xrv veka, 1870), je dobil privatno docenturo za primerjalno aramatiko na univerzi v Peterburau. (Varšavska univerza ie bila namreč v teh letih rusifici-rana in B. kot Pollak tam ne bi smel predavati.1 Še isteaa leta ie v svojem nastopnem predavanju z naslovom Nekotorye obščie zamečanija o iazvkovedenii i jazyke^ strnil svoje poglede na iezikovna vprašania; v niih ne pristala na schlei-cherjansko jezikovno naravoslovje, pa tudi ne na vsa mladogramatična načela; v zarodkih že nakazuje svojo posebno smer v jezikoslovju.
Baudouinovo kazansko obdobje je traialo le osem let (1875-83), in vendar je zapustil na univerzi in med učenci tako aloboke jezikoslovne sledove, da se ie nienova znanstvena tradicija nadaljevala v tako imenovani kazanski linavistični šoli. Iz tega časa so znameniti njegovi podrobni proarami predavanj, iz katerih ni razviden le obseg snovi in niena razdelitev, ampak predvsem avtoriev pristop k reševanju jezikovnih problemov. Kazanska leta ie B. sam najbolie predstavil v spisu Mikolaj Kruszewski, jego žvcie i mace (PF II. 188R1: ko oceniuie delo svojega ambicioznega učenca in rojaka Kruszewskega (1851-87), začrtuje tudi svojo lingvistično podobo.
Celo desetletje (1883—18931 je B. predaval na univerzi v Dorpatu (Jur'ev, Tartu); sprva je bila univerza nemška, zato ie moralo biti nieaovo nastopno predavanje leta 1883 v nemščini (Uebersicht der si avischen Sprachenwelt im Zusammenhange mit den andern arioeuropäischen (indogermanischen) Sprachen). V to obdobje spadajo poleg razprave o Kruszewskem še: Z patologij i embriologii jq-zyka (PF I, 1885-6); O zadaniah j^zykoznawstwa (PF III, 1890); O ogölnych pTzyczynach zmian jqzykowych (PF III, 1890).
Le šest let je mogel ostati na stari univerzi v Krakovu (1893-99); takrat je tudi izšlo njegovo kapitalno delo: Proba leorji alternacij fonetycznych (Krakov, 1894). Po petindvajsetih letih se je moral vrniti v Peterburg, kjer je ostal do leta 1918, vendar je bil že leta 1914 odstavljen in zaprt, ker se je zavzemal za pravice narodnosti v tedanji Rusiji. V tem drugem peterburškem obdobju je sicer naraščal B. življenjski pesimizem, njegovo delovanje pa je postalo še bolj mnogostransko-.
' z razpravo; Die Geschichte des vokalischen I im Slovenischen.
• Trinkov zbornik. Trst 1946, str. 109—118.
' Die slowenische DiaJeJK/orschung. ZfslPh XXX (1962), 2, str. 383—416.
• BdK, Izbrannye tmdy po obSčemu jazykoznaniju I. Moskva 1963, str. 47—77.
2
Baudouinove ideje v območju glasoslovja je v tem času skušal realizirati njegov najzvestejši učenec Ščerba', v čisto drugačno smer pa se je razvil njegov drugi gojenec etimolog Max Vasmer. (Tu naj pripomnim, da se tudi ljubljanski lingvist Karel Oštir rad spominja debat in pogovorov z Baudouinom leta 1912, ko se je mudil eno leto v Peterburgu.)
Svoje poglede na jezik je v tej dobi B. predstavil zlasti v delih: O psychicznych podstawach zjawisk jqzykowych. Postawienie kwestii. (Przegl^d filozoficzny, VI, 1903); Szkice j^zykoznawcze (1904); Vvedenie v jazykoznanie (1917).'*
Njegova delavnost ni usahnila tudi v »šestem«, zadnjem obdobju, ko je triinse-demdesetletnega Baudouina sprejela rodna Varšava kot častnega profesorja svoje univerze. Čeprav je razumljivo, da se v tako visoki starosti ni mogel več organsko vključiti v tok domače poljske lingvistike, tudi to zadnje desetletje ni ostalo brez vpliva na mlade poljske jezikoslovce. Delal, predaval in objavljal je do smrti (Zarys historii j^zyka polskiego, 1922; Ilosciowosc w mysleniu JQzyko-wym, 1927; Rožnica mQdzy fonetyk^ a psychofonetyk^, 1927; Einfluss der Sprache auf Weltanschauung, 1929; Fakultative Sprachlaute, 1929).
Najbrž so redki jezikoslovci, o katerih bi se v času življenja, posebno pa še po njihovi smrti, toliko pisalo in s tako različnih stališč, kot se je o BdC. 2e če preletimo nekatera imena, kot so A. Belič, S. I. Bernštejn, Reformatskij, Zinder, Sčerba, Vasmer, Cemodanov, Kryhski, Rozwadowski, Stieber, Doroszewski, R. Jakobson, Meillet, Nitsch, Porzezinski, Szober, Ulaszyn, Weingart, in mlajše — A. A. Leont'ev, N. I. Tolstoj — se nam razkrije vsa moč in bogastvo jezikoslovne misli, ki je bila in je še privlačna za tako različno usmerjene jezikoslovce.
BdC je bil skrajno zapletena, a izvirna lingvistična osebnost; čeprav se je šolal pri Schleicherju in izvorih nemškega mladogramatizma ter je sprva celo sam prispeval k izpopolnjevanju njihovih načel, se je kmalu uprl Schleicher j evemu rodoslovnemu drevesu in njegovemu priljubljenemu geslu, da je jezik »živ organizem«; zavračal je tudi J. Schmidtovo teorijo valov, posebno pa osnovno mlado-gramatično načelo o brezizjemnosti fonetičnih zakonov. S tedaj prevladujočo lingvistično smerjo tudi ni bilo v skladu dejstvo, da je B. dajal prednost analizi živih sodobnih jezikov, ki jih lahko neposredno opazujemo v njihovem celotnem funkcioniranju, pred starejšimi razvojnimi stopnjami in mrtvimi jeziki; trdil je, da še tako bogati jezikovni spomeniki lahko le pomanjkljivo predstavljajo jezikovno celost. B. se je rad loteval jezikov in narečij, ki niso imeli knjižne tradicije, pa tudi nižjih jezikovnih plasti in žargonov; večkrat je poudarjal tudi trditev, da na svetu ni absolutno »čistih« jezikov.
Zelo sodobno zvenijo Baudouinove napovedi približevanja lingvistike točnim znanostim: »Metoda badania w j^zykoznavstwie zbliža si^ coraz bardziej do me-tody nauk scislych: coraz wi^cej subtelnej analizy, coraz wi^cej abstrakcji. Mys-lenie ilosciowe znajduje tu coraz wi^cej zastosowania ... Metody röznych nauk muzsq byc w szczegölach rožne, ale podstawy myslenia sq wspölne i jednakowe.« (Szkice, 9).
" Prim. Russlcie glasnye v kačetvennom i količestvennom otnošenii, 1912.
v tem času je izšel tudi Daljev slovar v B. redakciji (1912); prim. Uvod, v katerem utemeljuje vključitev »nedostojnih« besed v slovar. — Večkrat se je tudi oglasil v zvezi z vprašanjem umetnih jezikov, prim. Zur Kritik der künsllichen Weltsprachen. Annalen der Naturphilosophie, VI, Leipzig 1907.
3
Zaradi nenelinega poudarjanja psihičnega elementa v jezikoslovju B. večkrat očitajo psihologizem, ki da mu je zamegljeval čisti pogled v resnično dvojno naravo jezika. V tej smeri je res pretiraval in se brez pravega razloga navduševal nad Wundtom: »Co zaš do zasadniczego charakteru nauki, to dziš JQzyko-znawstwo staje si^ coraz bardziej psychologicznym. . .. Dziš j^zykoznawca, nie umiejqcy operowac swiadomie asocjacjami czyli skojarzeniami wyobrazen, na-lezy do zacofancöw nauki.« (Szkice, 6); moramo pa tudi priznati, da moderna psiholingvistika v marsičem gradi na B. nazorih.
Danes mnenja o tem, komu gredo večje zasluge za pripravo temeljev moderne fonologije, de Saussuru ali BdC, še niso enotna. Dejstvo je, da se je B. od svoje rahle zaznave dvojne narave jezika (fizične in psihične) v nastopnem predavanju leta 1870 pa do definicije fonema in fonologije leta 1899 k tem vprašanjem nenehno vračal; odkar je leta 1880 Kruszev^rski v svoji kritiki de Saussurovega prvenca Memoire sur le Systeme primitif des voyelles indoeuropeennes (1879) prevzel termin fonem in mu dal drugačno vsebino, se tudi B. ni več nehal ubadati z določevanjem odnosa med glasom in fonemom. Njegova antropofonika (fiziologija glasov in akustika) in psihofonetika sta aktivirali na eni strani eksperimentalno proučevanje glasov (Bogorodickij, Ščerba), na drugi pa proučevanje njihovih odnosov in funkcije v jezikovnem mehanizmu (Ščerba in leningrajska smer, moskovska fonološka šola). Po tako intenzivnem večdeseletnem ukvarjanju s podobnimi vprašanji res ni nič nenavadnega, če B. učencev de Saussurov Cours de linguistique generale ni presenetil, nasprotno, v njem so našli veliko že znanega. Tudi ni naključje, da je B. v praškem lingvističnem krožku dobil nadaljevalce svojih iskanj'^
Vendar ni naša naloga, da bi se še naprej spuščali v ta razglabljanja; BdC nas posebej zanima kot slovenist, čeprav se moramo zavedati, da tudi kot dia-löktolog ni irfcljučil svojega splošnolingvističnega zanimanja; na drugi strani pa mu je prav nenavadno zapleteno slovensko gradivo dajalo tudi širše lingvistične pobude.
Baudouinovo dialektološko delo na Slovenskem pomeni v več pogledih oranje ledine; njegov mentor Sreznjevski je sicer tri desetletja prej (1841) prepotoval Slovenijo in za tisti čas dokaj pravilno zatipal narečno razčlenitev slovenskega jezika'^, toda B. se ni zadovoljil z določevanjem posameznih izoglos — prizadeval si je, da bi narečje čimbolj razmejil od drugih, da bi našel njegovo ti-piko in potem podrobno opisal njegovo glasovno stanje. Trudil se je, da bi kar-seda popolno zajel njegovo leksiko, ni pa se spuščal v analizo drugih ravnin narečja, čeprav je v gradivu zajel tudi oblikoslovje in sintakso. B. se je od tedaj veljavne tradicije v dialektologiji ločil tudi v tem, da mu ni bilo raziskovanje narečij samo pomoč pri razlaganju historičnih pojavov jezika, ampak je pripisoval dialektološkim ugotovitvam tudi samostojno lingvistično vrednost.
Kot sedemindvajsetletni privatni docent peterburške univerze in štipendist ruskega ministrstva je B. na pobudo Sreznjevskega spomladi 1872 preko Dunaja in Gradca pripotoval v Slovenijo. Ustavil se je v Mariboru, Ponikvi, Celju in v
" Prim. R. Jakobson, Kazanska szkola polskiej lingwistyki i jej miejsce w swiafowym rozv/oju lonoloqii. BPTJ XIX (1960), 3—34.
" Prim. F. Ramovš, HGSJ, Dialekti. Str. XXV—XXVII.
4
Ljubljani ter se odpravil na Goriško. 2e na tej poti se je seznanil z nekaterimi slovenskimi pisatelji in učenjaki, kot so bili npr. Fran Levstik, Cigale, Gregor Krek, Jurčič, Trstenjak, Bleiweiss, Erjavec, Leveč in dr. Ta seznam se je seveda množil in z jezikoslovne strani je treba zlasti poudariti stike s Stanislavom Skrabcem in pozneje s Štrekljem in Oblakom. V Baudouinovem arhivu pri Akademiji znanosti ZSSR v Leningradu je ohranjeno veliko število pisem slovenskih prijateljev in znancev, ki bi zaslužila objavo in komentar'^.
Videti je, da je bil Baudouinov cilj že od vsega začetka obiskati Rezijo, ki je bila v slavistiki že davno znana kot jezikovno »čudo«'*, in Beneško Slovenijo, torej Slovane v severni Italiji, kakor pravi Baudouin; toda najprej se je hotel seznaniti s slovenskimi govori na avstrijski strani, preiskal je del severne go-renjščine (po B. bohinjsko-posavski govor), govore v okolici Tolmina, v Brdih, Solkanu in Prvačini, v Dornbergu in Kanalu; na italijanski strani je preučeval nadiške in terske govore, ki jih prišteva k srbohrvaščini, in rezijanščino, ki jo ima za samostojno skupino govorov in pozneje celo za samostojen jezik''. V letih 1872 in 1873 je opravil glavni del zbiranja, vmes je pozimi 72/73 študiral in urejeval gradivo v Milanu ter se udeleževal seminarjev pri znamenitem kompa-rativistu Ascoliju.
Na podlagi rezijanskega gradiva je B. leta 1875 izdal svoj Opyt fonetiki rez'jan-skih govorov^*, ki pomeni za tiste čase vzorno slovansko dialektološko monografijo. V njej je ugotovil še danes veljavne osnovne značilnosti rezijanščine, zasople vokale in vokalno harmonijo; zanjo je iskal vzroke v turanski primesi slovanskemu govoru. V svojem odkritosrčnem uvodu priznava, s kakšnimi težavami se je moral spoprijemati, preden se mu je posrečilo ustrezno ujeti glasovne posebnosti. Pritožuje se nad predsodki, ki so ga ovirali pri naravnem dojemanju
Prim. N. I. Tolstoj, O rabotah . . . op. 11. " Prim, Opy( lonetlki rez'janskih govorov, 1875, str. VH—VIII. Materialy . . . III, Christjar\ske Uzhilo. 1913. S prilogo Rez'janskij katibizis (s primečanijami i slovarem).
5
govora, tako da je zapisoval nekatere glasove tam, kjer bi morali biti, a jih sploh (takih) ni bilo. Vendar se je tega kmalu otresel. Takole pravi (Predgovor, IV): »S drugoj že storony, postojannoe upražnenie, vsledstvie vnimatel'nogo vsluši-vanija v malejšie ottenki proiznošenija razlicnyh, netol'ko slovjanskih, no tože romanskih i germanskih, govorov razvilo vo mne, daže bez dostatocnyh teoreti-českih poznanij, izvestnogo roda opytnost' i lovkost', blagodarja kotorym, pod konec moih izyskanij ja zapisyval dialektičeskie materialy, kak mne kažetsja, počti bezukoriznenno«. Obžaluje tudi, da je začel z obdelavo najtežje skupine govorov: »No vo vremja prigotovlenija nastojaščego truda ja ubedilsja, čto vybor moj byl soveršenno neudačen, i imenno vsledstvie sego, čto rez'janskie govory predstavljali dlja menja nesravnenno bolee zatrudnenij, neželi vse ostal'nye gruppy. V oblasti etih ostal'nyh grupp mne nužno bylo ne bolee neskorkih časov dlja soveršennogo ponimanija vsego, čto ja tam slysal. Medžu tem, ne smo-trja na to, čto poezdka v Rez'ju byla moeju predposledneju dialektologičeskoju ekskursiej,... vse že taki mne nužno bylo celuju nedelju vslušivafsja v reč Rez'jan, ctoby nakonec byt' v sostojanii ponimat' ee.« 2e takrat je začutil potrebo, da bi preveril gradivo na terenu; vse preveč je omahoval v akcentnih vprašanjih (pomagal si je le s primerjavo srbohrvatskega stanja, ki je bilo po Vuku že dobro prikazano, ni pa mogel upoštevati splošnoslovenskih akcentnih zakonitosti, ki so postale znane šele pozneje), v označevanju nekaterih vokalov, zlasti nenaglašenih, v razmerjih g-y-h-0, itd. (glava-^lava-hlava-lava).
Ta njegova želja se je uresničila že leta 1877, ko je ponovno zapisoval rezijansko gradivo, posebno pa v letih 1890, 92 in 93, ko je že tiskal prvo knjigo svojih Materialov. Na Rezijo se je tako navezal, da se je tam počutil kot doma. V svojem predavanju v Jurjevu leta 1892 z naslovom O slavjanah v Italii (Publičnaja lekcija, čitannaja v pol'zu golodajuščih 14 marta 1892) z zanosom pripoveduje o svojem ponovnem srečanju z Rezijo leta 1890: »Hotja ja vovse i ne imeju nikakih rodstvennikov meždu slavjanami severnoj Italii, no, tem ne menee, ja do takoj stepeni sžilsja s nimi, stol'ko vremeni i truda posvjatil ih izučeniju, čto ih kraj stal mne počti vtoroju rodinoj, i kogda v 1890 g. ja opjaf v"ezžal v Rez'janskuju dolinu, ja čuvstvoval sebja rastrogannym do glubiny duši.« (29).
Nobenega dvoma ni, da je B. v izdajo prve knjige Materialov (Materialien zur südslavischen Dialektologie und Etnographie, Pb. 1895, 708 str.), ki so jo tiskali skoraj devet let, vložil največ truda, natančnosti, vztrajnosti in potrpežljivosti; zato ni čudno, če v uvodu že skoraj obupuje nad naveličanostjo in utrujenostjo, nad svojim pikolovstvom, itd.: »Mit eigenen Händen bilde ich rings um mich her ein undurchdrigbares, aussichtsloses Dickicht.« (V). Zaveda se, da je bilo strogo dialektološkemu delu morda v škodo, ker ni mogel vedno ostati v jezikoslovnih mejah, temveč je zahajal na najrazličnejša druga področja (npr. folkloristika, mitologija).
Dolge priprave so seveda vplivale tudi na ureditev knjige. Temeljni del (1—396) obsega pogovore, pravljice, pripovedke, uganke, pesmice ipd., kakor jih je B. zapisal avgusta 1873 od prebivalcev vasi Bila, Lipovac, Ravanca, Križaca, Sol-bica, Njiva, Osojane in Učja. V posebnem razdelku objavlja pogovore pripadnikov iz različnih vasi (med seboj) in otroške pripovedi. V drugem delu so odlomki, ki jih je B. zapisal od Rezijanov (1872), ki jih je srečal v Gorici in Ajdovščini (397—414), v posebnem delu so odlomki, ki jih je B. zapisal od Rezijana v
6 i
Mariboru leta 1877 (415—424), in kratek zapis od rezijanskega cunjarja v Špetru Slovenov (1873). Vse zapise je B. prevedel v nemščino (pod črto, z enakimi številkami), tako da je uporaba zelo priročna. Posnetek odlomka s str. 31:
A. Jagderzählung.
Erzähler: Ferdinande Trankon, ca. 35 Jahre alt.
102. Naga tympa so bile dwa Mčadorja, ano jisy so hfidylce za ustrilet mcedv^da. Wsäki bot, pri nikaj tet ton host äliboj ton horo jitö, kä jb bil mceđvoet, jise dwä sta šla wsäki bot tu usty-ryjo. Tu je pylö, tu je jdedlö höroe pö moedvcedave kožoe.
103. Dan din, ka to je šlo nütau host, to je vydoelö mccd-vdeda anu tu jde S3 ustrašilo obadwä: dän je ubuižal wona no hrast, te drühe S3 ubdärel dona zemjo martou.
104. Koj moeđvoet je paršal tah gtmo, ara ha počel dyhat, uobrähat za vydoet, hi sa človoek je žin. Clövcfek je stal märtou. Mocdvoet je myslbl, da elövoek je raartou, da tu ny nikär ziž ijin, ano an šal p6 svoej poti.
V posebnih delih so zapisi (429—444, 475—788) Elle von Schoultz-Adaiewske. Po dveh rokopisih (A in B) objavlja B. na str. 447—474 rezijanski katekizem.
Med najzanimivejše dele knjige spadajo popravki v besedilih, ki jih je B. vnesel po preveritvi v letih 1890, 92 in 93. Gre predvsem za razlikovanje različne narave vokala a (kraj — krsj, räde — rädi, ipd.), za doslednejše označevanje zasoplih vokalov in vokalne harmonije (stupit — stüpyt), za uvedbo soglasni-škega y (snüwal — snüual), za številne naglasne spremembe, idr. Ti popravki so lahko nadvse koristni podatki tudi za današnjega raziskovalca rezijanščine, saj kažejo na fonetično najbolj ranljiva mesta. Baudouinovi Materiali so še danes važno delo slovenske dialektologije; dragocenost sto let starih skrbnih fonetičnih zapisov je že v tem, da dajejo tudi za današnji čas trdno razvojno izhodišče.
O problemih rezijanščine je B. pisal še velikokrat"; svoje nazore o njihovem izvoru in pripadnosti je v desetletjih sicer nekoliko modificiral, vendar je bil še leta 1901 mnenja, da je: »S gorazdo bol'šim pravom možno pričisljaf k slo-vincam tak nazyvaemyh kajkavcev Horvatu, neželi rez'jan i terskih slavjan.« (Otčet o poezdke 1901 g., 97). Posebej naj navedemo le tretjo knjigo Materialov
" Prim, bibliografijo BdC del, ki obsega 391 enot (in 250 enot širše publicistike) — L. E. Bokareva, A. A. Leont'ev Spisok tmdov BdK: v knjigi: I. A. BdK (k 30-Ietiju so dnja smerti). Moskva 1960.
7
(1913), ki prinaša Christjanske Uzhilo od teh Sedan SS. Sacramentu, za katero pravi B., da odseva čisto rezijanščino, čeprav srečamo v njem tu in tam tudi ita-lijanizme in slovenizme.
Med obilico rokopisnega gradiva iz slovenskih narečij, ki ga je B. leta 1903 prepustil ruski akademiji znanosti in je še sedaj v leningrajskem arhivu ANSSSR je tudi njegova rezijanska slovarska zbirka; za izdajo tega slovarja sta se dogovorili naša in sovjetska akademija znanosti (F. Bezlaj — N. I. Tolstoj), vendar se zamisel še ni uresničila.
Nič manj prizadevno kot rezijanske govore je B. raziskoval tudi govorico beneških Slovencev, zlasti govore v terskih dolinah (terska, karnajska, černjejska, malinska) in na pogorju Joanac. Skupno obsega tersko narečje 39 vasi'^ in naselij, in B. je zapisoval v blizu dvajsetih večjih krajih. Narečja je imenoval Tero-Plastišče-Mažerolsko, po nekakšnih skrajnih točkah, saj Plastišča mejijo na Bre-ginj (obsoško) in Mažerole na nadiško narečje. Tersko gradivo je zbiral leta 1873, večji del pa je preveril ob svojem sedmem prihodu med Slovence leta 1901. Tako je leta 1904 izšla druga knjiga Materialov z zapisi terskih govorov (Obrazcy jazyka na govorah Terskih Slavjan v severnoj Italii). Posnetek s str. 43:
2. McTopMHecKiii paacKaa o Heypomat h ro/ioAt (Historische Erzählung über Missernte und Hungernot).
174 Dal-sediš, dal-dizesjet p-hb no-xüdo-ljeto, ke to-nje -sazđrjelo nä tw-Farjüle, na tow-montägi; grägB, sjeräk, žito,
175 kär S3-WS3J3, J3-parslö (^^nje-parslö*). Sii-bä velika drayiga od* wsjex ^gräna (.j^senerje*), ke to-sa-nje-moylü obrjesti. när^b za -sbwta. Smö - plajuwälb štirnast libar kaznenbk sjerkä, enu jüdjb
i76njgsu-moYlb kupitb. Mälo-katerb, te-k-ja-bi boyät, ja-küpu-kaj, i77twö-ki-ja-müu. So-ynäli kräwo w - marjät tu - Widan, njćsu
- moylb jetb zä-go mala söwta, ke su-parneslb dirawuj cjelu
kräwo za-tri-štiri kaznenika sjerkä. 178     Jüdje, kb njesu-moylb živjetb, sö-mörlb träwo bratb anu i79küxatb anu jjestb, tbj-kräv3, räntbj-kräva. Bnu su-bi lačnb jüdjb, 180    nb - so - stantälb wsjätb sjemana w-zemju. Kär su-wsjalb, te.
Uvedel je številna nova znamenja (zlasti za zapisovanje vokalov) in si prizadeval, da bi ujel kvantiteto in intonacijo, toda že sam je podvomil v zanesljivost
Prim. P. Merkij, Staro in novo gradivo za terska krajevna imena. Jezik in slovstvo XVI (1970/71), 5, 6; str. 147-9, 186-9.
8
teh informacij; »Odnakož, nekotorye iz nomerov zasluživajut otnositel'nogo do-verija i mogut služit' materialom daže dlja akcentologii. Zato v drugih nomerah putanica i neuverennost'. Glavnuju ošibku sostavljaet to, čto ja nepremenno hotel oboznačat' ili nishodjaščij, ili že voshodjaščij harakter udarenija ili že into-nacii (eto ne različeno), togda kak po nastojaščemu ja vo mnogih slučajah ne mogu poručit'sja za vernost' okončatel'nogo rešenija«. Tudi v tej knjigi so najprej teksti, ki jih je zapisal B. osebno, sledi italijansko-terski rokopisni pripomoček za spovednika in nekaj napevov in pesmi v zapisu E. Schoulz-Ada'iewske.
Med spomenike terskega narečja štejemo tudi Latinsko-italijansko-slavjanskij pominal'nik XV/XVI -go stol., sostavlennyj v oblasti Terskih Slavjan. Pb. 1906. — Tudi B. terske slovarske glose so ostale v rokopisu, in enako tudi gradivo iz nadiškega in drugih zahodnih narečij.
O slovenskih narečjih tostran italijanske meje je B. objavil najprej razpravo o bohinjsko-posavskem govoru (Otcety komandirovannogo ministerstvom na-rodnogo prosveščenija za granicu s učenoju celiju I. A. Boduena-de-Kurtene o zanjatijah po jazykovedeniju v tečenie 1872 i 1873 gg. Vypusk II. Kazan' 1877, str. 44—221); v njej izhaja iz splošnoslovenskega stanja, ugotavlja številne se-vernogorenjske soglasniške posebnosti, v vokalizmu pa zlasti silno redukcijo nenaglašenih zlogov. Obsežno je tudi gradivo in glasoslovna analiza rovtarskega narečja okrog Cirkna (Jagičev AslPh VII, VIII (1884, 85)).
Baudouin de Courtenay, ki ga T. Milewski" imenuje največjega poljskega jezikoslovca, je posvetil velik del svojih znanstvenih energij slovenski dialektologiji; v svojih najbolj razgibanih desetletjih se je večkrat vračal k našemu gradivu in njegovi obdelavi. Da se ga je ob tem katerikrat polaščala malodušnost, je danes bolj razumljivo, kot je bilo nekdaj; in četudi je čas pokazal, da Baudouin ni vselej pravilno sklepal, moramo vseeno ostrmeti nad velikansko gmoto opravljenega dela in brez pridržkov mu moramo priznati pionirske zasluge v slovenski dialektologiji.