'•'«	W*	«'(V • '•(*
LETO
ZVEZEK
•^Vi^l-'Wi."»'-!.;"!
Vsebina 6. zvezka-
1.	Zamejski: Vizija. . . .............321
2.	A. Funtek: Molitvena knjiga. . . . . . , A . . ' .	,322
3.	L. A.: Iz prirdde . . . . . . . . . . ...	322-
4.	Josip Stare : Zadruga. Povest. ; . .. .... ,	323
5.	Fr. Orožen: Henry Moreton Stanley. (Dalje.) . . \ . .	335 o. Nejčetov Frančišek: Kako sem prvikrat rt »tat. . .	340 7. Andrej MejaČ: Narodno blagd iz komendske o kolke. .	'354
6.	y.: Poet. ... . . . .......... .	359
9. Fr.'Gestrin h arhiva. Povest. (Dalje.) . .	, . ..	300
10.	Anton Funtek: Luči. XII. ...........	365
11.	Književna poročila:
V. "A. Aškerc: Balade in romance. . .... ... ..	368
12.	Dr. Jakob Sket: Odgovor na J. Letulovšekovt opazke (Dalje.)	372 13.I Listek: »Slovenska Beseda*. —- Ravnikar jeva stavnost.-—■Slo-
vanske študije v /talijt. — Zgodovina Cerkljanske fare. — . f Iva n Pia min.-— Baraga svoji sestri. — Pesnikovo predavanje. — O rokopisni zapuščini Davorina Trstehjaka. . . 379
Pozor!
Ker imajo mnogi prejemniki „Ljubljanskega Zvona" plačan list samo za pol leta, opozarjamo jib, da jim je z denašnjo številko pošla njih naročnina. Prosimo jih, naj jo blagovoljno ob pravem času obnovi?, ako hočejo „Ljubljanski Zvon" še dalje prejemati.
Upravništvo.
Listnica: »Zvouovemu čitatelju«: V poročilu o predavanji gosp. S. JRutarja »q trgovinskih odnošajih med Kranjsko in .pomorskimi mesti ob Jadranskem morji v srednjem veku« (»Zvon«, ^ str. 252.) omenja se,, da so dohajali romarji k sv. Ivanu Devinskcmu vpisovat se v sv. Marka izvirni evangelij, ki se še dandanes hrani v Čedadu. Samo po sebi se ume, da jc besedo »izvirni« rabiti v tradicijalnem, ne pa v absolutnem pomenu. Tetraevangelium, ki se pripisuje sv. Marku, nahaja se {izvzemši evangelij sv. Marka, kije v Benetkah, trije listi pa v Pragi) v kapitularski k n j ižn ic.i v Čedadu, ki je sedaj mestna lastnina. In samo ta Čedad ski rokopis se omenja zaradi imeu romarjev, ki so dohajali k sv. Ivanu Deviuskemu, in da se dokaže, kako imeniten je bil ta kraj v trgovskem obziru. - Sicer pa je jemati v. po-štev tudi razpravo prof. Rutarja o tem evangeliji v »Ljubljanskem Zvonu« (II. na str. 471 in si).	KL
J-
Štev. 6.
Leposloveri in znanstvei\ list:
V Ljubljani i. rženega cveta 1890. Leto X.
Vizija.
globoka noč! Obnebje vse zavito
V oblake točotvorne; redki bliski, Kot mig pošasti grozne, švigajo Krvavobojui čez nebd togotno; Zamolklo tihi grom mrmrä v oblačili, Kot Šum vojskä tam daleč za gorami Po krvnem polji ljuto se borečih. Tu sam sem — izgubljen v deželi mračni Brez smotra tavam semtertjä, zadava Krvdva noga mi ob kamenje; Udarjam s čelom v podrtiue stare, Zapletam v trnje ostro se in padam! In koliko pozabljenih gomil Brez križa, brez spomina po planjavi Pred siibo vidim tu okrog! Oj, grobi, Pretožni gr6bi! Tisoč tu in tfsoč Leži mi bratov zakopanih v zemlji. Izginilo je njih imč; tuj ndrod Preplavil je njih sčla, njih poljtlue; Odmev se čuje gldsov tujih v zraku Ki prej vesel se tresel je, slovenske Raznašajoč veseljebudne pesmi! Poslušam često, ali ne bi včrna Samotna jeka zopet kd&j dovčla Ušesom željnim starodavnih, milih Slavjauskih gldsov? K zemlji se nagibljem UW) pritiskam na gomile ptfste, Če ne bi še v globini zadnjo iskro Življenja poplavljenega začutil; Poslušam, grebeni, v zemlje krilo rijem S krvavimi rokrfmi, da bi vzbudil
II*)
V globokih sanjah spdče davne brate! Na dan, na dan! Vstanite mi junaki! Dovolj je spanja; pripašite meče: Na dan, na dan! na vrage krvopivce! . A moj je glas vpijočega v puščavi. I.e tihi stoki, vzdihi zadržani Šepečejo v odziv po mračnem grdbji. Propal je ndrod moj? Breznddno kličem Rojaki več ne vstanejo? Planjava, Planjava širna, dčlež naš, planjava NekdJtj slovenska več ne bo slovenska? Oj, tiho, brate! Ptica čudovita Zapela nekdaj čudovito pesem, Lepri mi pesem tajno je zapela, Zapela pesem — daleč odletela . . . Potem sem sanjal sanje nžfclepolne, In zrl prikazni čudne sem, skrivnostne . Podäj mi roko; nične se okleni, Oči zatisni, in srčud z menoj! Srčno skočiva v skrivni mrak stoletni!
Kak<5 vse tčmno! Treseš se li, kaj? To bil je vratolomen skok! Poz6r! Odpri ušesa! Kaj li slišiš, kaj ? Čuj, ni to glas trobente bojne slavske ? Kopit ne topotanje? Ni brezkončni Rezgčt nestrpnih kdnj, slutečih bbj ? Glej, v dalji svita se; do luči luč. Do kresa kres gori na daljnem vzhodu, In bliskajo se bridki meči v mrak;
*) Glej »Ljubljauski Zvon«, 1889., št. 9.
Zastave bujne se vijo pod nebom In Šum nebrojnih čet, kot šum,mogočen Razburjenega m6rja, zrak pretresa. A evo, evo tam ozdrjen duh Kot zvezda repa ti ca čez ozračje Na vitkih krilih brzo sfemkaj pl6ve! Trobenta silna v roki mu; kot grom Iz viška glrisi se nad nemim grdbjem. Ncbd se jasni, svit se zgoraj siplje; Potresa zemlja v kdrenu se, poka; Odpira se, zijri do groba gröb.
Kostij mešanje čudno! Šum, ropöt . . . Pri drtfgu mrtvec giblje se, oživlja, Na ndge skoči, sluša, zri in teka, Orožje grabi, v bojni red se stavi: Nestrpno čaka zmagovalnih bratov. Oakaje zraven davne pesmi peva. Planjava mrgoli, šibi se zemlja; Pretresa zrak se in nebd oživlja: Slavjanski dan mogočno se naznanja. A vila moja se do täl poklanja!
Zamejski.
fx
Molitvena knjiga.
jL\njiga srebrno kovana, Vezana v usnje temnd; Ndnjo pred svetlim oltarjem Gleda mladenka zvestö.
Vrste sicer obledele, Toda izginil ni čar: Cesto beseda pobožna Srca uteši vihdr.
Molil iz knjige iskreno Prdded je včli nekoč, Z glasom tresočim pozival Svojcem in sebi pomoč.

Iste besede pozneje Molil iz knjige je sin — Rod je ohranjal za rodom Knjigi pobožen spomin . . .
V cerkve skrivnostni tihoti Mdli zdaj vnuka iz n)6, M Sni pa časov nekdanjih Slike se v duhu vrst£:
Zdi se mi, kakor zveneli Tajni glasovi bi tod, Kakor pred svetlim oltarjem Molil za vnuko bi rod!
A. Funtek.
Iz prirode.
a rdna pomlddi svetli Ob vzndžji zelene gorč Iz tAl je vijolica vzklila
In zvonček drobdn poleg njč
Lepo sta cvetela mlada, Opöjno dehtela obii Veselje in srečo pijoča V zadružni ljubezni sred
Morilna O pride nekoč Vse cvčtije slana čez noč: Vijolico nežno je strla,
Ostdvila zvonček plačoč . . .
Priröda, brezčutna si tf, Tvoj dih nam življenje mori 1 zvonček sneženi, razcveli Poslčj si le smrti želi.
Usliši mu prošnjo nebo, Iskreno njegovo prosnjö: Spet slana je pala morilna,
In zvonček je — nrfgnil glavd .	L. A
Zäd ruga.
Povest. Spisal Josip Star k.
I.
širnem svetu malokdo v6, kje je mesto Prnjavor, pa saj je tudi Prnjavorcem malo mari, kakšen je ostali svet in kaj se godi po njem. Takö je bilo nekdaj, a dandanes bržkone tudi ne bode drugače, zakaj v nobenem časopisu ni bilo čitati, da bi se bila delala železnica v Prnjavor; kjer pa ni železnice, tam se ni bati, da bi ljudje kaj kmalu opustili stare svoje šege in navade, zlasti v takem kraji ne, ki je okolo in okolo zagrajen z gorami, in ki ga le malo slabih potov skozi ozke sotčske veže z v<5. likimi cestami in z rekami, po katerih se vozijo parne in tovorne ladje. Zatö pa Prnjavorci nikakor niso bili nasprotniki koristnim napravam novega časa, in čimmenj so jih poznali, tembolj so jih cenili. Prav čudne stvari so si obetali od železnice ter bili prepričani da se Prnjavor takoj povzdvigne v včliko mesto, kadar vanj prisopiha železni konj. Če sta okrožni glavar ali pa mestni župan, ki je zajedno bil dežčlni poslanec, odšla v stolno mesto, vselej so jima naročali, naj bi za Prnjavor izprosila železnice. Okrožni glavar, podstaven, debe^ možiček, bil je prebrisane glave, pa dobrodušnim Prnjavorcem ni hote^ podirati lepih nddej v železnico, ampak celö utrjal jih je v njih. Ljudje so že zdaleč poznali drdraivc njegove kočije, in vselej, kadar se je iz prestolnice ali iz včlikega dežčlnega mesta vračal domov, hi. teli so pred hišo, da bi videli preroški njegov obraz. Kadar je prijazno smehljaje se odzdravljal, pomenjalo je dobro srečo, in sosedje so stikali glave in ugibali, kaj je pač opravil pri vladi; če so se mu pa ježile goste obrvi in je čmerno strmel pred sč, takrat so ljudje zma-
jevali z glavami ter se molčč vrnili na delo. Nekega dnč se je zopet prav dobre volje iz prestolnice pripeljal domöv. Ni minula niti dobra ura potem, in tu in tam so se shajali ljudje in poslušali vesele novice, katere jim je razlagal kakšen veljaven mestni starejšina. Okrožni glavar je govoril z ministrom in s cesarjem samim, in »že prihodnjo pomkid bodo inženirji prišli v Prnjavor merit železno cesto«. Te besede so letele od ust do ust, in tihe prnjavorskc ulice so oživele kakor ob se-manjih dnčh. Vse je bilo zbegano, zakaj še isti večer se je imelo mesto razsvetliti, a zaslužnemu glavärju so hvaležni Prnjavorci napravili bakljado s »turško glasbo«.
Marsikdo se bode čudil, da so v Prnjavoru imeli glasbo. Pa saj je niso imeli od nekdaj. Takrat je bilo pač žalostno, posebno pred pustom, ko sta cigan Miško in njega sin bila jedina glasbenika; stari je piskal, mladi pa godci. V tem primaha v Prnjavor devet potujočih čeških škripačev in začeli so se veseli dnevi, da stari ljudje niso päm-tili takšnih. Vsak večer je bil v drugi gostilni ples, in tačas, ko je mladina plesala, posvetovali so se možje, kakö bi osnovali stalno mestno glasbo; kajti da jim je je treba, kakor ribi vode, to je bilo zdaj vsakemu jasno. Posebno živo se je za glasbo potezal stotnik in poveljnik »purgarske garde«, ki je je hudo pogrešal o svetem Rčšnjem telesi in o drugih slovesnih prilikah. Med počitkom so ti veljavni možje pozvali med sč prvega godca, gospoda B e r a n k a, ponudili mu kupico vina in ga vprašali, če ne bi s tovdriši svojimi hotel za zmeraj ostati v Prnjavoru. Siromaškemu godcu so se kar oči zasvetile od prevelike sreče, da se mu ne bode več treba potikati po svetu od vasi do vasi in pred vsako jkrčmo napenjati pluč za nekoliko ubogih krajcarjev ali pa tudi zastonj, ne da bi kdaj zjutraj včdel, kje si bode drevi našel nočišča. V Prnjavoru se mu je zdelo, kakor v nebesih, in zdaj ga vabijo, naj bi za zmeraj ostal tu! Prvi trenutek ni mogel ziniti besede; kakor gluhonemec je strmci pred sč, srknil nekoliko sladke kapljice, potem pa pogledal zbrano gospodo, če pač ne mislijo šaliti se ž njim. Pošteni obrazi so mu bili porok, da možje govorč resnico. Udal se je torej in kmalu so se do dobra zmenili. Vsak godec bode od mesta dobival na leto po jeden seženj drv in brez plačila v najem jedno ral zemlje, »garda« pa bode pri svojem stotniku, ki je zajedno bil krojač, naročila vsem jednako opravo. Tudi to so še sklenili, da bodo na mestni račun naročili včliki boben, ki bode glasbo ukrepal pri svečanih obhodih. Nepopisno je bilo veselje navzočne mladine, ko je mestni pisär stopil na mizo in oznanil, da bodo v Prnjavoru odslčj imeli svojo stalno godbo! »Zivio!« in »živeli!< je zvenelo po dvorani, kozarci so žven-
ketali, ali ko je potekla ura počitka in se je »kapelnik« Beranek vrnil k tovarišem svojim, zatrobili so takö hitro polko, da je niti najurnejše noge niso mogle dohajati.
Res umno so ravnali Prnjavorci, da so porabili Ičpo priliko ter si brez truda in troška napravili glasbo, ki jim je takorekoč padla v naročaj kakor darilo srečne usode. V kakšni zadregi bi bili zdaj, ko je bilo vsak čas treba častiti oblastnega glavarja, da se ne bi ohladil zaradi železnice; a če je kakov višji vladni gospod slučajno prišel v Pr-njavor, mogli so tudi njega odlikovati in mu izkazati čast, ki mu grč. »Beseda takšnega gospoda velja več, nego brezkončni govori dežčlnih in državnih poslancev,« umovali so prnjavorski možje in bili so uver-jeni, da jim ne uide železnica. O tem splošnem zaupanji so pričala tudi zunanja znamenja. Krčmar pod gorö je dal na svojo hišo napraviti velikanski napis »Gostilna pri železnici«. Vdovo Kato, ki je po kuhi in pijači svoji slula kakor prva krčmarica, jezilo je strašn6, da se ona ni prej domislila času primernega imena; ali da bi vsaj nekoliko popravila neprijetno zanikarnost, prekrstila je krčmo svojo v »Gostilno pri parobrodu«, akoprem bi se celo otroci smijali, ko bi jim kdo rekel, da bodo kdaj v Prnjavor priplavale parne ladje, zakaj Volčji potok in Mcdvcdščica sta bili j edini vodi v prnjavorski dolini, toda bila sta hudournika, da se niti s čolničem ne bi mogel voziti po njima. Modrejši je bil trgovec Timofcj, star stiskavcc, ki na svetu ni poznal drugega smotra nego denar. Dasi varčen, ni se bal nobenega podjetja, če mu je le količkaj obetalo dobička. Železnica je tudi njemu budila novih upov. Ugibal je na vse plati, ali ne da bi kdaj komu razodel, kaj snuje. Ko je naklep svoj premislil do dobra, poslal je glavarju sodček najboljše starine in lepo srno, ki jo je skrivaj kupil od tatinskega lovca, prihodnjo nedeljo pa je sam šel k njemu. Debeli glavär, ki je »dejansko« udanost bolj cenil, nego prazne poklone, vz-prejel je redkega gosta prav prijazno, vedel ga v najlepšo sobo, posadil v žametast naslanjdč, sam pa njemu nasproti sčdel na zofo in prvi izprožil besedo:
»Kakšna sreča Vas je k meni napotila, gospod Timofej ?«
»Sreča?« ponavlja zviti trgovec in zvedavo povzdvigne hinavske oči h glavärju: »Sreča moja je v Vaših rokah, gospod presvetli!«
»Ne da bi včdel.«
»I no, saj bodete Vi odločili zaradi železnice.«
»Odločilo bode visoko ministerstvo; jaz pred njim le razodevam želje vsekdar zvestih Prnjavorcev in po mogočnosti zagovarjam potrebo železnice.«
»Torej sem le dobro sodil; priporočilo Vaše bode odločilo.«
Toliko priznanje je öblästnemu gospodu dobro dčlo; zadovoljno se mu zasveti široki obraz, potem pa zopet izpregovori:
»Pustiva to, ali povedite mi, v kaki zvezi ste Vi s prihodnjo železnico?«
»Za zdaj še v nobeni, ali mogel bi priti v veliko dotiko ž njo, ako bi mi Vaša presvetlost hotela povedati, kje bode kolodvor. Nič se ne čudite, le to bi rad včdel, in prav samö zatö Vas danes nad legujem s svojo navzočnostjo.«
»To še ni dognano, kajti prej se mora izmeriti železna cesta Toda kolikor jaz morem razsoditi, zdnj ne bode pripravnejšega prostora, nego tam doli ob cesti na včliki senožčti pri Medvedščici. Naš inženir celö trdi, da bi ga drugjč niti ne mogli napraviti. Rad bi pa vender včdel, zakaj Vas baš to tolikanj zanima?«
»Vam, gospod presvetli, ne bodem tajil svojih osnov; ali sicer ga ni človeka, pred katerim bi ta hip le besedico črhnil o tem. Saj veste, da je v Prnjavoru za tujce ni prostorne gostilne, kakeršne imajo po drugih mestih. Sramota bi bila, ko bi nam železnica pripeljala potnikov, ali mi jim ne bi mogli dati dostojnega nočišča. Zatö sem sklenil zidati veliko gostilno ali takozvan »Hotel«, vender da ne bi imel izgube, rad bi jo zidal blizu kolodvora, da bi jo tujci imeli prav na oččh «
Na to je bogati Timofej vstal in se pripravljal na odhod. Glavdr je pohvalil domoljubni njegov naklep in ga spremil do stopnic. Že mu je stisnil roko; kar se domisli, da se je staremu skopuhu le prehitro udal, pa ga pokliče nazaj:
»Gospod Timofej, vprašal bi Vas rad še nekaj.«
»Karkoli ukažete«, odgovori mu ponižno trgovec in se vrne. Glavär ga vede nazaj v sobo in kar za vrati mu je povedal, kar je imel na srci:
.Če se ne motim, Vi ste dober prijatelj oskrbniku Sokolovške graščine.«
»Prijatelj ne bi mogel reči, da sem; ali poznam ga, saj večkrat pri meni kupi kako stvar,« popravlja pazni starec.
»Dovolj, da ga morete od strani povprašati za kako stvarco. V prejšnjih časih je Sokolovska graščina morala okrožnemu glavarstvu dajati raznih potrebščin za življenje To je sevčda minilo, ali plemeniti Sokolovški grof ni hotel popolnoma pretrgati vseh vezij z glavär-stvom, zato mi je doslej vsako leto dobrovoljno pošiljal po dvajset sežnjev drv. Letos nikogar z graščine ni blizu; ne vem, ali so poza-
bili, ali nameravajo opustiti zadnji spomin na lepe stare čase. Prosim Vas, pozvedite nekoliko o tej stväri, da se bodem včdel ravnati, kajti zima se bliža.«
»Vse bodem na tanko pozvedel, ali že zdaj bi Vas, gospod presvetli, mogel zagotoviti, da bode zaradi drv ostalo pri starem. Bržkone je kaka pomota v opravništvu; saj veste, kakö se gospoddri, kadar grofa ni domä. Sicer pa bodem še danes izkušal govoriti z oskrbnikom.«
Stari Timofej je dobro včdel, kaj je rekel; saj ga ni bilo človeka, ki bi ljudi in razmerje prnjavorskega okrožja poznal bolje, nego on; natanko je včdel za vse prijateljske zaveze med okrožno in graščinsko gospodo, zato je lože nego kdo drugi mogel ustreči glavdrju. Pa zakaj bi mu ne, saj je tudi on njemu povedal, kje bode kolodvor. Že tretji dan potem se je dolga vrsta grajskih vöz pomikala proti okrožnemu glavdrstvu, in naloženi so bili z najlepšimi bukovimi drvi. To ni bilo nič nenavadnega, torej se nihče niti zmenil ni. Tem več so imeli govoriti po prnjavorskih gostilnah, ko sc je raznesel glas, da je skopi Timofej. ki se nikdar ni pečal s kmetijo, za drage novce kupil velik kos sveta zunaj mesta ob cesti proti Mcdvedščici. Uganko jim je rešil inženir, ko je delal osnove za »Hotel«; še več pa jim je včdel povedati italijanski pa lir, ki je v domovino svojo pisal po zidarje.
Sneg je skopnel, trate so ozelenelc, lastavke so se vrnile v svoja gnezda, od gozdov se je razlegalo petje kösov in slavcev. Tudi italijanski zidarji so prišli in hitro se je nova kolodvorska gostilna vzdi-govala od tal, le inženirjev ni bilo, da bi merili železnico. Minilo je leto za letom, ali o železnici ni bilo nI duha nI sluha. Če je Prnjavorec prišel iz svoje doline v kakšen sosedni kraj, gotovo so ga dražili z železnico. Nekateri je mimo zgenil z ramami, drugi pa se je moško odrezal: »Cesar nam je železnico obljubil, in bode nam jo tudi dal, kadar bode njega volja.« — Takö so sploh sodili v Prnjavoru, le okrožni glavdr ni imel vere v železnico, katere si nikdar niti želel ni, kajti dobro je včdel, da bi potem jenjale stare patrijarhalnc šege in navade, pri katerih se je on dobro imel in dobro živel ter igraje opravljal službo svojo. Prnjavorci so bili mirni in pobožni ljudje; za vsakdanje življenje jim je bilo malo dosti, a druzih potreb niso poznali, zatö so bili zadovoljni in srečn«. Za vsak letni čas so itneli stare ndrodne veselice, katerih so se vsi udeleževali, zakaj med njimi ga ni bilo razločka po stanovih, ampak vsi so bili jednaki slobodni meščani. Državni uradniki, ki so iz drugih krajev prišli v Prnjavor, kmalu so se privadili prijetnega starinskega življenja in se hitro sprijaznili z gostoljubnimi
ljudmi; mestni uradniki pa so bili itak sami' domaČi sinovi. Več nego v drugih krajih, imeli so v Prnjavoru cerkvenih godov, katere so radi praznovali s slovesnimi obhodi ali procesijami. Razvrščeni na »cčhe« in bratovščine so se vsi udeležili teh procesij in so v lepem redu stopali za svojimi zastavami, katerih je vsaka družba imela po dve, malo za male, a veliko za včlike praznike.
Pobožno mišljenje Prnjavorcev ti je kazalo že zunanje lice njih mesta. Nikjer nisi čital imen ulic in trgov, ampak vsak kraj je imel kako sveto podobo od kamena ali »znamenje«, po katerem so se zvale vse ulice. Zatö si le čul, da kdo stanuje pri svetem Roku, pri svetem Florijanu, pri svetem Jožefu, pri ranjenem Kristusu in takö dalje, in takoj si včdel, v katerih ulicah ti ga je iskati. Pa ne samö pobožni, tudi domoljubni so bili stari Prnjavorci, kateri prijaznega svojega mesteca ne bi dali za ves svet ne. Pobožna Prnjavorka je imela sina in želela je, da bi bil frančiškan. Ali sin ji vroče želje ni izpolnil in šel je v posvetno duhovno semenišče. Bil je bistrega uma in lepih Čed-nostij, in čez več let je bil povzdignjen v škofa. Tedaj je prišel v Prnjavor, da bi se materi pokazal v visoki časti svoji. Toda mati ga ni bila nič kaj vesela, ampak bridko je vzdihnila rekoč: »Vidiš, sinko, če bi bil mene slušal, zdaj bi bil gvardijan v Prnjavoru!«
Vse to in marsikaj drugega bi se izpremenilo, ko bi železni hlapön prisopihal v ta mirni kraj. Ce bi bilo bolje, tega nihče ni mogel že zdaj vedeti, in Prnjavorci so se udali in čakali, dokler jim usoda säma ne prinese železnice, kakor jim je nekdaj prinesla mestno godbo. Jcdini stari Timofej se v tem ni ujemal s svojimi rojaki. Velika nova gostilna zunaj mesta mu je požrla vse prihranjene novce, toda zdaj je bila prazna in mu ni dajala niti toliko dobička, kolikor je šlo za davke. Večkrat je žalosten stal na pragu in gledal, odkod bode prišel kakšen človek, da bi ga zvabil na kozarec vina. Časih se je res kakšen izprehajalec dal zapeljati, ali gorjč mu, če ni mnogo trosil; Timofej ga je grdo opravljal pri ljudčh, psoval ga stiskavca in oplašil tudi druge, da so se ogibali njega krčme.
II.
Po prirodnih krasotah svojih je pmjavorska dolina pravi poze-meljski raj. Daleč na okolo se razprostirajo tu rodovita pölja, tam lepi hrastovi gozdi, a okolo in okolo jih zagrdjajo prijazne vinske gorice, za katerimi se vzdvigujejo visoke zelene gorč. Ob rčbri južnih gora stoji res »beli« Prnjavor, ki kakor kralj v mični pravljici gospoduje čarobnim krajem. Po dolini med temnim olševjcm in svetlim
vrbovjem se vije Mcdvedščica, in vdnjo se prav pod mestom izliva Volčji potok. Ta hudournik teče iz ozke sotčske takozvanega »Zlatega döla« skozi ves Prnjavor in je z zdravo in bistro vodo svojo ljudem na veliko korist, akoprem je tudi že takö silno narasel, da je kar hiše podiral.
Ob Volčjem potoku je stopal nekega dnč mlad tuj človek, črno oblečen, a svetlo vrhno suknjo je ogrnil kar čez rame. Čudno se je oziral zdaj po nizkih hišah, zdaj po ljudeh, in večkrat se je hudomušno nasmehljal skozi na0čnike, ki si jih je nateknil na nos. V tem se ustavi, pogleda na uro in se zopet obrne. Prišedši nazaj do prvega mosta jame nekaj z očmi iskati; kar zapazi önikraj potoka naslikano ladjo in napis »Gostilna pri parobrodu«. Zopet se poredno nasmeje, grč čez most in stopi v gostilno. Na vratih zazvenČi zvonček in ta hip priteče iz druge sobe jednoök točdj, vzame došlemu gostu vrhno suknjo in klobuk ter ga vpraša, s čim bi mu mogel postreči. Mladi gospod mu ni takoj dal odgovora, ampak z robcem si je jel brisati potne naočnike in se radovedno ozirati po gostilni. Bila je dosti prostorna dvorana, ki je ob dolenjem konci celö imela malo leseno galerijo. Stene so bile pobeljene in bile olepšane s starimi zakajenimi podobami, ob visokih oknih pa so visela pisana zagrinjala. V sredi, bolj proti svetlobi, stal je biljdr, poleg njega proti galeriji pa je stala velika miza, za katero je prav hlastno občdovalo kakih pet ali šest pisarjev, biričev in drugih take vrste ljudij. Nič niso govorili, kakor ne bi utegnili, le rožljali so z noži in vilicami. Ob krajčh je stalo nekoliko okroglih mizic in le na jedni je bilo pogrnjeno za dva. Ko si je tujec vse ogledal; uprč debele svoje oči v potrpežljivega točaja in ga vpraša:
»Človeče, kakö Vam je ime, da Vas bodem včdel klicati ?«
»Krščen sem za Štefana, ali gostje mi pravijo Ciprijan.«
»Oho, tega pa še nisem čul, da bi toč£ji izpreminjali svoja imena, kakor pesniki in umetniki.«
»Saj si tega nisem sam umislil,« opravičuje se točdj, »ampak bili so tu gospodje dobre volje, in v tem nekdo zareži näme ,Ciprijan l' Po vsi gostilni je nastal strašen smeh in odtedaj me ne zöve nihče drugače.«
»Torej tudi gospoda zahajajo k Vam?«
»Zvečer se časih snide kaka družbica, opöludne pa menda obedujejo vsi domžl.«
»Za koga pa je ondu pri oknu pogrnjeno?«
»Za dva profesorja, ki sta Šele nedavno prišla v Prnjavor.«
»Profesorja? Kakšna pa sta?«
»Mlada, saj morata vsak čas priti.«
»Dobro torej, Ciprijan, pogrnite mi za danes pri drugem oknu, toda podvizajte se, da dobom kaj za obed.«
Na to sčde gospod za mizo in premišljuje usodo svojo, ki ga je iz včlikega mesta zanesla v ta pozabljeni kraj. Hitro je použil, kar si je naročil, in si natočil kozarec vina. V tem se odprö vrata in v sobo stopita napovedana profesorja. Prav živahno sta se pogovarjala in veselo smejč sčdla na določeni prostor. Predno sta se ogledala po dvorani, stal ie tujec pred njima in ja ogovori:
»Jaz sem Fe od or Veselko, koncipist pri okrožnem glavarstvu. Čisto tuj v Prnjavoru. prosim, da bi se Vama smel pridružiti.«
»Prav ljubo nama bode, odgovori mu prijazno mladi profesor z redko brado in dolgimi črnimi lasmi, ponudi mu stol kraj sebe ter nadaljuje: »Jaz sem profesor Milivoj Za g o rsk i, a to je moj tovdriš profesor Branko Radinič.«
Vsi trije si na to podajo roke, postrežljivi točaj pa hitro priskoči, vzame vino z zapuščene mize in je postavi pred novega gosta.
»Ciprijan, takoj popöludne nam morate preskrbeti večjo mizo, ta le je premajhna za tri«, ukazuje Zagorski, potem pa sočutno vpraša Veselka:
»Kakö se Vam zdi v Prnjavoru?«
»Danes še ne morem reči, kakö, saj sem šele od sinoči tu; ali ne tajim, da mi je malo čudno pri srci. Navajen včlikega mesta in razvajen z vsem, kar mora razveseljevati mlado srce, zdi se mi, kakor da sem prišel sčmkaj pokoro delat.«
»Ne bode takö hudö, ne!", tolaži ga profesor. »Le malo potr-pite, dokler se privadite in seznanite. Meni se sicer ni smeti prezelö potezati za Prnjavor, zakaj sam sem se tu porodil, torej bi morebiti pristrano sodil; ali zatö imam, domačin, nekoliko več veljave pri ljudčh, zato Vam bodem dober ,mentor4 v tukajšnjem društvenem življenji.«
»No, no! Pazi, da nam ne bodeš käj druzega, nego ,mentor',« podraži ga Radinič.
Veselko natakne na0čnike svoje na nos, pogleda smehljaje zdaj jednega, zdaj druzega in pravi:
»Jaz popolnoma zaupam gospodu Zagorskemu in nädejcm se, da nas čim prej povede v .društvo'; zatö kličem: Bog poživi našega mentorja!«
»Živio naš mentor!« oglasi se Radinič in vsi trije trknejo s kozarci ter pokrepč novo prijateljstvo.
Zagorski ni mogel tajiti, kolikanj ga je veselilo priznano prvenstvo in bil je čimdelj razgovornejši.
»Vidim v duhu lepe dneve«, rekel je. »ki jih učakamo v krasnem našem Prnjavoru. Le nevedni in spačeni ljudje morejo zasmehovati to prijazno mestece, kateremu čistega zraka še niso okužile velike tovarne, niti ne takozvane kulturne navade in razvade okužile čistih src poštenih njegovih stanovnikov. Da je Rousseau kdaj prišel v Prnjavor, našel bi bil v njem idejal človeške družbe, pa mu ga ne bi bilo treba iskati po gozdih med zverino.«
Veselko ga je začuden gledal in strmč poslušal ne vedč, Če se šali, ali res takö misli in čuti. Nagajiv je bil dovolj, da mu je na vsako stran včdel odgovoriti. Po licemčrsko je torej izpremenil svoj obraz, držal se prav modro in rekel:
»Gospod, kar ginjcn sem! Vaše besede mi dvigajo srce in ne bodem več tožil o usodi svoji. Človek nikdar ne vč, v katerem kotu sveta ga čaka sreča; čudna so pota modrosti božjel«
»Ne tako abstraktno učeno, gospodje!« oglasi se Radinič. »Naj bode Prnjavor, kakeršcn hoče, nam je le na to misliti, kako si bodemo čim prijctneje krajšali čas, ki nam ga je prebiti v njem.«
»Ta velja!« vzklikne Veselko. »Dobro bi bilo, da se kar takoj primemo dela. Najprej bi morali svojo družbico pomnožiti. ,Pri železnici', kjer sem sinoči ostal, našel sem v gostilni orožniškega poročnika čisto samega. Njega bi mogli zvabiti k nam, in našel se bode še kdo.«
»To ni tak<5 lahko, kakor mislite«, seže mu Radinič v besedo. »Z domaČimi sinovi ni nič, ti so doma pri rodbini svoji. Toda k sodišču ima priti nov pristav, ta bi bil za nas. poznam ga, bila sva skupaj na vseučilišči.«
Nekoliko užaljen poprime Zagorski besedo:
»Spoštovanemu tovarišu mojemu, gospodu Radiniču, pozna se pač, da je tujec v Prnjavoru. Med domačimi sinovi je nekoliko prav veselih mladeničev, ki so se kakor mi likali v svetu na visokih šolah. Nič ne d6, da so navadno domd pri svojcih; v čitalnico le pridno zahajajo, mnogo zabäv imajo po hišah pri znancih in sorodnikih svojih in dohajali bodo tudi k nam, kadar bodo zvedeli, kakö in kaj.«
»Vedno bolje«, oglasi se radostno Veselko, »torej čitalnico imate v Prnjavoru, in po hišah imate domačih zabav! Tu sevčda bi človek našel tudi gospodičin, dčklic, ali kakö bi rekel ?«
»Döklic, in še kakšnih!« zadovoljno poudarja Zagorski. »Naj Vam povem še to, zadnjič je stari sodnik v čitalnici naštel, da je v malem Prnjavoru ravno tristo dčklic za možitev!«
»Tristo!« zakriči Veselko. kakor bi se ustrašil in skoči kvišku, da so mu nadčniki padli z nösa. Nato se obrne proti Radiniču, uprč vänj debele svoje oči in reče: »Gospodine, beživa odtod!«
»Zame ni nevarnosti«, pravi Radinič, »jaz sem že drugjč oddan, in moj tovdriš, Milivoj Zagorski, zaročen je tudi že na pol. Pa to ostani med nami, drugemu ni treba o tem ničesar vedeti, ker mogel bi nam marsikako veselje skaziti.«
»Takö, takö, molčimo o tem!« pritrdi mu Veselko, »ostanimo slobodni in bolje bode za nas. Saj prav za prav niti jaz nisem brez zavčz, ali nikdar ne utegnem, da bi mislil nänje.«
»Kdo ni brez njih!« tolaži Zagorski; »zakaj pa smo mladi? Samö na jeziku ni treba imeti, kar spada na dno srca. Za našega tovariša Radiniča se bojim, da ne bode mogel dolgo tajiti srčne svoje skrivnosti; prepogostoma dobiva tista lepo dišeča pisma v bledordečem zavitku. Za takšna pisma imajo na tukajšnji pošti posebno bistre oči in to se potem hitro razglasi med ,lepim' svetom.«
»Vidim, da je naš mentor skrben na vsako stran«, priznava Veselko. »Veselim se, kakö lepö nas bode vodil, toda moramo ga slu-šati. Zatö bi gospoda Radiniča prosil, da bi tudi on bil opreznejši z zaljubljenim dopisovanjem svojim.«
»Nič se ne bojte!« zavrača jima Radinič. »Mene to ne bode motilo pri naših zabavah, in ko bi ,lcpi' svet res zasledil srčna pota moja, bodeta pa Vi dva imela večjo veljavo pri njem.«
Zagorski pogleda na uro in vidi, da se je že prccčj zamudil. »Gospodje«, rekel je, »za zdaj moramo pretrgati svoje posvetovanje, ali če Vam je po volji, snidemo se zvečer zopet tu in nadaljevali bodemo svoje pomenke.«
»Dobro takö!« oglasita se zajedno ostala dva in vsi trije znanci vstanejo in skupaj zapuste gostilno.	(Dalje prihodnjič.)
Henry Moreton Stanley.
Spisal Fr. Orožen.
III.
Kongo in ustanovitev Kongiške države.
ivni potovalec je še bival sredi neznanih krajev osrednje-afriških, ko se je na vabilo belgiškega kralja Leopolda II. zbrala odlična družba znamenitih potovalcev in zemljepiscev dnč 12. kimovca leta 1876. v kraljevi palači v Bruselji. Več nego vsi drugi vladarji evropski storil je kralj Leopold II. za zemljepisno znanost ter povabil odlične pozna valcc afriške zcmljine, da se ž njimi posvetuje, kakö bi se dala osrednja Afrika sistematično raziskavati. Ustanovila se je »mednarodna afriška družba« in izvolila z vzklikom kralja Leopolda II. svojim predsednikom. Nekaj tednov po srečnem zvršetku Stanleyevcga drugega potovanja je poslala imenovana družba vinotoka leta 1877. v Sansibar prvo ekspedicijo, ki je ustanovila ob jugovzhodnem obrežji Tan ganikc prvo naselbino K a rem a. Izvršile so se še druge ekspedicije in družba je ustanovila naselbino T a b o r a ob gorenjem Malagarazi ter celö dospela preko Tanganike do N j a n g w c ob veletoku Kongo.
Meseca prosinca leta 1878. povrnil se je Stanley z druzega potovanja preko Egipta v Marseille, vzprejet od dveh odposlancev nove družbe »Comitč d'etudes du Haut-Congo«. Ta družba je nastala iz »mednarodne afriške družbe« pod varstvom kralja Leopolda II. in se je posebno trudila, da bi zdse pridobila Stanleya po njega povratku v Kvropo. Odposlanca sta ga pozdravila v imeni belgiškega kralja, proseč ga sodelovanja pri novem podjetji, kar je tudi Stanley obljubil s pristavkom, ako mu bode dopuščalo zdravje. Odpotoval je potem v London, da se odpočije in uredi svoje spise in dnevnik. Opisal je drugo svoje potovanje po osrednji Afriki v znamenitem delu »Through the Dark Continent«. V svežem zraku švicarskih gora si je ojačil zopet zdravje in prišel meseca listopada leta 1878. v Bruselj, kjer ga je izredno srčno vzprejel kralj Leopold II., ki se je posebno zanimal za Stanleyeva velikanska odkritja v osrednji Afriki. V Bruselji so se vršila važna pogajanja zaradi ustanovitve naselbin ob veletoku Kongu.
Stanley se je pripeljal početkom leta 1879 v Sansibar, kjer je nabral 70 zamörcev in nakupil za daljno potovanje potrebnih rečij. Imel je s säbo tudi nekaj Evropejcev, ki so mu služili kot inženirji, mašinisti in nadzorniki; vzel je pa s sabo tudi nekaj ladij, ki so se dale razložiti v posamezne dele. Odplul je po morji od Sansibara, ne da bi se znalo kam; peljal se je okrog južne Afrike do ustja Kongiškega, kamor je dospčl koncem meseca včlikega srpana leta 1879. On ni imel namena odkriti novih dežel, hotel je le svojim naslednikom odpreti pot v notranjo Afriko in omogočiti promet notranjih dežel z zahodnim obrčžjem.
Ekspedicija je šla ob Kongu navzgor, ali preteklo je malone poldrugo leto, predno se je kaj izdatnega doseglo. Pred Yellala-slapovi je ustanovil naselbino Vi vi ob severnem obrežji Kongiškem. Da bi omogočil trajen promet, napravil je do 4 m široko cesto, kar mu je provzročilo mnogo težav in skrbij. Odstraniti je moral tu velikanske pečine, tam zopet napraviti ndsip čez globoke prepade; trebalo je mostov čez hudournike, posekati pragozde in z veliko težavo polagoma izvesti cesto ob strmem gorskem pobočji. Ker je v Vivi ne-dostajalo živeža za delavce, dobivati je moral potrebnih rečij od pri-morja sem. Ker je pa delo dalo dober zaslužek, prišli so tudi sosedni razrodi in se privadili delu, kar je dobro vplivalo nanje. Jedno leto so potrebovali, da so zvršili 25 angleških milj dolgo cesto do Isan-gila, takö velikanske so bile ovire. Prišlo je za njim več belgi.ških častnikov, ki so mu pripeljali še 60 Sansibarcev. Meseca malega travna leta 1881. izpustil je svoje ladje v veletök in prišel koncem včlikega travna v Man j a nga, kjer je ustanovil tretjo naselbino. Tu je Stanley hudo obolel in minilo je več časa, predno je zopet odpotovala ekspedicija po suhem, ker od tu do Stanley - Poola veletok ni ploven zaradi mnogih brzic.
Posebno velike ovire je moral premagati, da je spravil parnik in druge potrebščine od Manjanga do Stanley-Poola, kamor je dospčl koncem malega srpana leta 1881. Na Stanley-Poolu, 15 ur širokem jezeru, v katero teče Kongo, ustanovil je nove naselbine. Predno pa je Stanley semkaj dospčl, prehitel ga je francoski potovalec grof Sarvognan de B raz za, ki je prišel od reke Ogowe do Konga in ustanovil na desnem bregu Kongiškem mesto Brazzaville leta 1881. Meseca malega srpana je prišel tja Stanley presenečen, da so ga prehiteli Francozje. Zamörski »kralj« Ngaljema mu je ustopil kös zemlje ne daleč od Ntama ob levem bregu Kongiškem. Tu je ustanovil in zaščitniku svojemu na čast imenoval mesto »Leopold-
vilic« ravno nasproti francoskemu mestu Brazzaville in vsekako prekosil s svojim uspehom svojega tekmeca Brazzo. Stanley je pri nesel s säbo mal zelen parnik »En Avant« in ga z mnogimi ovirami spravil do sem. Napravil je nove ceste tam, kjer se je moral izogibati slapovom in srečno je dospel do jezera po katerem je plul »En Avant« že meseca grudna leta 1881.
Zanimivo je slišati, kakö je prekanil Stanley »kralja« Ngaljema. ki se je hotel s silo upirati ustanovitvi naselbine. Poznal je nevarnost ter skrbno poskril prijazne mu zamorce in svoje spremstvo na ladji, pod šatorom in po bližnjem grmovji. Ngaljema pride z velikim spremstvom v šator Stanleyev, kateri se hoče ž njim mirnim potem pogoditi. Ali Ngaljema neče slišati ničesar o tem, raztogoti se in udari z nogo ob tla strogo zahtevajoč, da se vrne ekspedicija po Kongu nizdolu. Stanley spremi visocega gosta iz šatora, pred katerim je visel velik zvon.
»Kaj je to?« vpraša Ngaljema, kaž0č na zvon.
»Fetiš«, odvrne odločno Stanley.
»Bula Matadi, udari nänj, da slišim njega glas!«
»Ne smem, Ngaljema, kajti to je bojni fetiš.«
»Udari ga, udari, hočem ga slišati.«
»Ne smem, Ngaljema, ta fetiš skliče od vseh stranij oborožene može in pogubno bi to bilo.«
»Ne ne, nikoli!« kričal je Ngaljema nestrpno.
»Dobro tedaj!« reče Stanley in udari z vso silo nekolikokrat na zvon, da se je daleč razlegal njega glas.
Kar se začuje velik krik iz globočine parnika »En Avant«, iz dimnika se vali gost dim. in iz ladje prihruje čez krov tolpa oboroženih mož. V bližnjih šatorih in grmovji n.istane grozen bojni krik, vmes se pa čuje žvižganje parnikovo in iz vsacega grma pridrvč oboro ženi zamorci. Kakor na zemljo prirastel stoji' nekoliko časa Ngaljema s svojim spremstvom. Zdajci pa pobegne s svojici v urnem teku brez pušk in streliva. A Stanley je od tega dnč mirno nadaljeval pričeto delo.
Dnč i. svečana leta 1882. odplül je na parniku po veletoku navzgor do izliva reke Kuanga. Bili so mu prijazni prebivalci, ki so se mu tu leta 1877. takö hudo uprli. Vozil seje nad 150 angleških milj po Kuangi navzgor do jezera, katero je Stanley blagosrčnemu kralju na čast imenoval »Lake King Leopold II«. Ali nadaljeval ni vožnje po tej reki zaradi bolezni in nedostajanja živeža, a tudi zaradi drugih razlogov. Vrnil se je zopet na Kongo. Vendar tudi po Kongu ni sedaj še
hotel dalje pluti, da bi natančneje preiskaval ravno tisti del njega toka, katerega je le bolj površno spoznaval na prvi brzi vožnji po veletoku zaradi mnogih bojev s sosednimi razrodi. Imel je premalo pomočkov, da bi nadaljeval nevarni pot po Kongu in takö zvezal nove naselbine z önimi, katere je Kongiška družba ustanovila ob gorenjem Kongu potujoč od vzhodne morske obale preko Tanganike do veletoka.
Pešalo je Stanlevevo zdravje zaradi triletnih naporov po nezdravih tropiških krajih in zatö se je moral vrniti v Evropo, kjer se je pa samö tri mesece mudil. Ali tudi čas njega odsotnosti je družba dobro uporabila. Razširile in utrdile so se naselbine, povišal se je promet in pripeljali so mnogo potrebnih stvarij do »Stanley-Poola«. Ojačen je zopet dospel meseca grudna leta 1882. do ustja kongiškega, ko je še vse mislilo, da se lčči v Nizzi ali pa v Marseillu.
Nastopil je tretje potovanje po veletoku ter imel sedaj tudi dosti pomočkov, zadostno število ladij in ljudij in bil je preskrben z vsemi potrebščinami. Brez ovir se je vozil od Stanley-Poola navzgor po krajih, kjer je prebil na drugem svojem potovanji preko Afrike toliko nevarnostij. Dnč 24. včlikega srpana leta 1883. odpotoval je od Leo-pold-villc na parniku »Kn Avant«, kateremu sta se še pridružila dva druga parnika. Po kratkem odmoru v novo ustanovljeni naselbini »Kuamut«, južno od izliva reke Kuanga, dospel je do novega od Leopold-ville 170 km oddaljenega mesteca Bol ob o, kjer se je mudil delj časa, da je poravnal prepir med tamošnjim poveljnikom in sosednim razrodom, ki je bil razdejal mestece. Malone 300 km dalje je ustanovil naselbino Ikengo in takö dospčl do ravnika, kjer je ustanovil posebno »naselbino ob ravniku«. Dnč 16. vinotoka je odrinil ter že druzega dnč prišel do Uranga, velike vasf ob izlivu reke Lu lemgu v veletok, kjer je bil prav prijazno vzprejet od domačinov.
Severno od ravnika je dospčl do »Bangala«, razroda stanujočega na mestu, kjer zapusti Kongo zahodno smer in krene proti jugu. Tu seje moral leta 1877. proti temu divjemu razrodu bojevati v več ljutih bitkah in sedaj — vzprejeli so ga prijazno divji ljudožrci, sklenili ž njim prijateljstvo in mu ustopili kos dežele za naselbino. Brez velike težave je tu ustanovil trdnjavico Bangala. Divjaki so sedaj prepričani, da imajo belokožci nadčloveška svojstva, ker se lahko po njih mnenji hipoma pismeno sporazumejo z oddaljenimi brati. Ustanovil je še naselbini »Rubunga« in »J a mb in ga« na najsevernejši točki ob Kongu.
Od Jambinge je nadaljeval vožnjo po veletoku do izliva reke Aruwimi, kjer so ga na prvi vožnji po Kongu tamošnji razrodi takö besno napadali. S posebnim zanimanjem so pričakovali dnč 15. listopada, katerega dnč so dospeli do Aruwimija. Tu so bivali divji ljudožrci, ki so ga leta 1877. napadali z močnim ladjevjem. Bil je radoveden, kakö ga bodo vzprejeli ti spretni bojevniki, a zanimalo ga je tudi vprašanje zaradi izvora reke Aruwimi, če je ta le dolenji tek Schweinfurtove reke Uellc, ali pa izvira v dosedaj nepoznatih krajih. Prišel je do mesta, kjer so se mu vzbujali različni sponrni. Jedva je zasidral parnikc svoje ob desnem bregu, kar se zasliši iz vasij močno bobnanjc, ki je opozarjalo stanovnike na pretečo nevarnost in klicalo na boj. Prišli so oboroženi do obali, ali zaman je čakal Stanley na sovražnikovo ladjevje. Po jednournem čakanji so odpluli parniki na nasprotno obrčžje proti vasčm in se ustavili malo pred obrčžjem. Toda kakö so strmeli domačini, ugledavši te čudne ladje, ki so se brzo vozile brez vesla in katerih kolesa so razburkala Kongovc valove! Vsa njim neumljiva prikazen jih je osupnila in niso več mislili na boj. Po kratkem pogajanji so dovolili tujcem, da prenočč v vaseh in sprijaznili so se s Stanleyem, ali odsvetovali mu vožnjo po Aruwimiji. Navzlic temu se je vozil ob reki navzgor in tretjega dnč dospčl do vasi »Jambuga« 20 13' sev. šir.. kjer pa zaradi brzic in slapov ni mogel dalje. Vrnil se je s prepričanjem, da je Aruwimi Schweinfurtov Uellc. Ob obrčžji stanujejo sicer divji in bojeviti razrodi, ki pa niso nikakih ovir delali ckspediciji.
Ko se je zopet vrnil na Kongo, srečal je arabske trgovce, ki so imeli svoje ladje napolnjene s sužniki. Domačini ob Aruwimiji so mnogo pretrpeli od arabskih kupcev. Zatö so bili proti tujcem nezaupni in strastni sovražniki. V neki noči je imel Stanley priliko videti obupen boj med domačini in arabskimi krvoločniki. Bila je obširna vas na drugem bregu reškem ravno nasproti Stanleyevemu taboru. Straže so pazljivo gledale na mirno valeče se valove in vladala je grobna tišina. Ali o polunoči se začujc od daleč močno bobnanjc, znamenje velike nevarnosti za domačine. Kmalu potem razsvetli strašen ogenj temno noč. Arabci so napadli in zapalili vas, kakor so rekli, da se maščujejo divjakom, ker so jim pomorili in požrli dva tovariša. Kakor v drugih slučajih, pomorili so Arabci odrasle može, a žene in otroke kot sužnje s sabo odpeljali, da jih prodadö na morski obali. Te nesrečne ljudi je videl Stanley. Žene in otroci so razprostirali svoje roke milo prosčč pomoči od istega beiokožca, katerega so njih možje in očetje kot dozdevnega arabskega kupca leta 1877. takö ljuto na-
22
padali. A Stanley je imel premalo vojakov in ni mogel pomagati nesrečnim ljudčm, ni mogel vojskovati se proti Arabcem, da bi rešil nesrečne sužnje. S krvavečim srcem je moral mirno gledati, kakö so odpeljali reveže, katerih može so Arabci ubili in katerih domovje so popolnoma uničili. Le mali del prebivalcev je pobegnil po Kongu proti zahodu.
Dnč i. grudna leta 1883. prišel je do prvega sedmerih »Stan-ley e vi h slapov« s tremi parniki. Kmalu potem so prišli domačini ter Stanleya prav srčno vzprejeli in mu ustopili kös dežele, kjer ie ustanovil mestece »S t a n 1 ey- F a 11 s S ta t i on« malone pod ravnikom in sredi med atlantiškega in indiškega morja obrčžjem. Kraj je ro-dovit in ima zdravo podnebje in 1500 prebivalcev. Sezidali so v kratkem času potrebna poslopja, v katerih se je nastanil neki evropski inženir s 30 Sansibarci in Hausa. Tu je bila skrajna naselbina ob Kongu. Pred svojim odhodom od »Stanley-Falls« obvestil je poveljnika trdnjavice »Karcma« ob jezeru Tanganika o svojih uspehih. Do-tična pisma je poslal po Kongu navzgor do »Njangwe« in potem do jezera. Tekom leta 1884. začel se je prav živahen promet na Kongu.
Na povratku v Leopold-ville je razsojal Stanley prepire med Kongiškimi uradniki in domačini, takö n. pr. v Bolobu, kjer so zaradi takih prepirov domačini že v drugič zapalili mestece. Dne 20. prosinca leta 1884. prišel je zopet v Leopold-ville, kjer pa je nevarno obolel od prestanih muk in težav. Ko je zopet nekoliko okreval, potoval je po veletoku nizdolu, da nadzoruje naselbine. V Vivi se je poslovil od svojih sotrudnikov ter prepustil daljno delovanje nasledniku svojemu Francis de VVinton. Do konca leta 1884. ustanovila je družba ob Kongu 47 naselbin od izliva do Stanley-Falls in imela v svoji službi 171 Evropejcev. Samö med Stanleyevimi slapovi in Njangwe še ni bilo nikake naselbine ustanovljene. Dnč 18. sušca leta 1884. zdričal je prvi parnik »Le Cambier« pri »Karemi« v valove jezera Tanganika. Koncem leta 1884. pripoznale so velevlasti »mednärodno družbo« kot »mednarodno državo Kongiško« pod nadvladar-stvom kralja belgiškega Leopolda II. in uredile mednärodno razmerje z novo državo. Prebivalstvo nove države ceni Stanley na 30 do 35 milijonov; površina pa meri i2(S milijona km2, to je toliko kakor Nemčija, Francija, Španska in Portugalska skupaj.
Stanleyu grč največja zasluga tudi pri tem velečinu. Z bogatimi pomočki družbe je ustanovil naselbine, ki se jako čvrsto razvijajo in to v krajih, kateri so še pred nekoliko leti bili popolnoma neznani. Posebno lepo se razvija mesto »Leopold-ville«. Ker je treba zaradi
mnogih slapov parnike večkrat po suhem spravljati dalje, izdelujejo se od jekla zaradi večje trpežnosti in manjše tčže. Ladje obstoje iz mnogih delov, kateri se lahko vzamejo narazen in hitro zopet zložč. Povsod so postavili hiše, katerih deli so se izdeldvali v Bruselji in kjer le mogoče po parnikih prepeljavali na določena mesta. Ustanovili so tudi bolnice in druge koristne zavode, da se v njih okrepčajo in ozdravijo Evropejci, ki posebno od nezdravega tropiškega podnebja mnogo trpč. Okrog hiš so nastali vrtovi in njive, na katerih sadijo poleg rastlin tropiškega pasa tudi naše žito, zelenjavo in sadje. V malo letih se je tu storilo toliko, da je tudi za razvajenega Evropejca bilo življenje precej prijetno, in gotovo ni nadeja neupravičena, da se bode s kongiškimi deželami otvorila »druga Indija« evropski kupčiji.
Stanley hvali kongiške zamörce spretne trgovce, kateri ne umorno delajo, da bi se pošteno preživili s kupčijo. Varnost v deželi je velika. Potujočega trgovca ne napada nihče in vsak glavar ima dolžnost varovati tujce. Zamörci so pa tudi Stanlcyu posebno udani in hvaležni, ker ž njimi vedno prijateljsko občuje in le v skrajni zadregi uporabi silo. Po očetovskem je skrbel za zamorce in nikogar ni zapustil, če je opešal ter dal bolnike nositi mnogo mnogo milj daleč. Celö mrtvece je dal dostojno pokopati, kar zamörci redkokrat storč. Ta ljubezen in skrb Stanleyeva do svojih ljudij je omamila nesrečne zamörce. Ko so bili na njegovem drugem potovanji po osrednji Afriki boji pri Stanleyevih slapovih takö ljuti, da ga je zapustil celo prijatelj Tippu-Tib. dosegel je Stanley s preprostimi besedami, da so mu zvesti ostali vsi njegovi spremljevalci, pripravljeni najhujše pretrpeti za ljubljenega voditelja. Na povratku v Sansibar mu je umrlo na parniku še nekaj zamörcev, in kaj jim je bilo tolažilo v smrtni uri: »Spravili smo ljubljenega gospodarja do morja in on zopet vidi svoje bele brate. La il Allah il Allah!« rekli so in — umrli. —
Erancozje in Belgijanci so napadali po časnikih Stanleya. Belgijanci so ga risali kot nestrpnega, zaradi česar se je bajč od njega ločilo več belgiških čdstnikov. Francozje zopet so sumničili Stanleya, da dela ovire francoskemu potovalcu Brazzi in da njega uspehe uporablja zdse. Drugi pa vedö mnogo pripovedovati o krutosti, s katero baje tlači zamörce. Vse te laži kažejo samö grdo zavist, in Stanley gotovo ni mož, kateremu bi se smela očitati sebičnost ali malenkostna zavist. Sešla sta se z Brazzo v Parizu v dvorani zemljepisne družbe. Brazza je nastopil ošabno in po vsi sili izkušal spreti se s svojim tekmecem; ali kakö mirno in prijazno se je vedel navzlic temu Stanley 1
(Daljo prihodnjič)
fi£<
Kako sem prvikrat romal.
Povest Nejčetovega Frančiška.
a otroških let sem pasel Dimko, velik del očetovega pre moženja. Ta posel sem opravljal, kar se da nepazno. Ali sem Dimko izgubil kje v h osti, ali pa sem ž njo popasel sosedu kakeršen si bodi sad. In kake različne stvari so odvračale moje oči od živali, izročene mi v nadzor? Jedenkrat me je premotila gora, stoječa nasproti pašnika, da sem pozabil živinčeta, ki se je splazilo v sosedov zčlnik. Slišal sem namreč, da gora da glas od sebe, če krepko zakličem vänjo. Pokrikäval sem torej v göro in prislušaval odmevajočim odklikom. Ta zabava mi je bolj in bolj ugajala in poskusil sem z mogočno sosedo govoriti besede; podala se mi je mogočna soseda in mi je povrnila besedo za besedo. Zvedavost mi ni dala miru, vedno več sem hotel slišati in kričal sem v sinjo višavo cele reke, ki sem jih slišal domd; toda vedno sta mi le zadnja zloga odmevala od nasprotne strani. Izprcmcnil sem mesto in poskusil na drugem kraji pričeti pogovor; le jeden zlog sem čul v odgovor. Srdit sem bežal na drugo stran pašnika in gromko sem zaklical v tajno gorö, toda nikakega glasu ni bilo nazaj. Začuden sem gledal v temne šume, kakor bi hotel iz njih razbrati, zakaj mi gora več neče odgovarjati, a tu me je prebudila trda roka sosedova, ki je gorko zavila moje desno uho in me korenito poučila, da ne bij z glavo ob zid, in da se ne pečaj s stvarmi, ki so zate previsoke. Od tistega dnö več nisem maral pogovarjati sc z gorö; polegäval sem v travo, pogleda val v božji svet in na Dimko. Jedenkrat takö slonim na komolci v travi in glej — kaj moti moje oko, kaj se ziblje in giblje tik mene? Mravlja vleče v potu svojega obraza bilko, spušča jo in popada in zopet počasno vleče, vedno se zatikujč ob sitno travo. Oj, kakö se trudi in upira ubogi mravljinec, kakö naskakuje in nikakor ne odjenja. Ali bode premagal to'iko zaprek in ovir, toliko strmesnic, sotčsk in klancev? Kam neki nese bilko takö naporno? Čemu mu bode ? Taka vprašanja so se mi porodila v glavi in dobro sem se zagledal v temno živalco. To priliko je porabila Dimka: v tem ko je v mojem srci zvenela nekaka tanko-tožna struna milosrčnosti do drobne mravlje, mulilo je kravišče po sosedovi ajdi takö predrzno in požrešno, kakor bi znalo, da račun plačam jaz. Račun je plačalo moje
levo uho in sosed mi je postavil pred iskrajoče oči neko prislovico, da sem gledal vdnjo, kakor v zrkalo, ono prislovico, ki veli: »da ne bčgaj za vrabci, kadar ti uhajajo golobje.«
Ko je teta moja brisala solze, ki so mi kdpale iz očij ter slišala, kako se mi godi na paši, užalostila se je močno. Prepričan sem, da je dolgo premišljevala, kakö bi podkrepila pazljivost mojo in stvar spravila v taköv tir, da bi zaradi paše ne bilo nikakih pritožeb in ne-prijetnostij več. Napösled je ugenila pravo. Ko mi je neko popöludne izpustila Dimko z lanca, segla mi je takorekoČ v dušo, ko mi je dejala: »Frančišek, če bodeš pridno čuval Dimko, pojdeš pa ob Senti-lovem z menoj na göro.«
»Na göro, na göro!« to je bila že davno iskrena moja želja, že davno sem želel videti od blizu nje rjave drče in zelene rebrine in izprehoditi se po nje temno in svetlo zelenih predelih, od koder sem slišal glasove kukavice in tajne, otroškemu joku podobne klike ponočne sove.
»Teta, ali pojde Novakova Ivanka tudi na göro?« vprašal sem, ko sem bil v mislih razbral že dokaj prijetnostij, katere prinese Šentilov dan.
»Samö pridni otroci pojdejo, in Ivanka pojde. ker je pridna,« dejala je teta, bistro me pogledala in se odvrnila.
Do Sentilovega je bilo še teden dnij. Ta teden se je neznosno vlekel, kakor beda človeška. Gonil sem Dimko na pašo, sanjaril in ogledaval goro. Ali Dimke nisem pozabil, besede tetine, da »pojdejo samö pridni otroci na göro«, vtisnil sem si dobro v glavo. Tiste dni so se mi vzbudile želje iti v svet, potovati od kraja do kraja. Zavidal sem vsakega potnika, ki je šel mimo mene, poigravajoč s palico in pozvižgujč, rad bi se mu bil pridružil,, s popotno kljuko v roki in s torbico na rami mahal po beli cesti, ogledaval se, žvrgolel in šel dalje, dalje, notri do visokega Triglava, o katerem sem mislil, da stoji na konci svet&l
Dan pred svetim Tilnom je že vse kazalo na gorski shod. Prišli so medičarji na svojih težkih vozčh in najeli v naši vasi lahke voziče, na katerih so peljali svoje blagö dalje na göro. Otroci smo ogledavali te imenitne može in njih kovčege in živo smo si v mislih slikali lepe stvari, ki se bodo prodajale na gori. Z medičarji so prišli berači, ki so gredoč na göro obirali hiše po dolini. Popöludne so začeli vreti römarji od vseh stranij; po njih števili so vaščanje sklepali, za koliko bode obogatela cerkev, koliko bodo raztočili krčmdrji, prodali mali trgovci in ali bode käj prida beračem ali nič prida. Gorski zvonovi so
tisto popöludne pritrkavali tako ubrano in takö milo so vabili k sebi, da römarji nič niso utegnili postavati pri dolinskih krčmah: vsak je pospešil korake, da bi čim prej prispel k cerkvi, v kateri stoji svetnik, ki še vedno rad pomaga.
Napočilo je Šentilovo. Ob jedni zjutraj je na gori pritrkavalo imenitnemu dnevi. Tiste čase sem spal na pödu v dišečem sčnu. Teta me je hodila zjutraj klicat, ko se je že hladilo kislo zelje na oknu. Ali težko ji je bilo sklicati me. Če je vpila na pod: »Frančišek, vstančkaj, žgančki so na mizi!« — nisem se zmenil dosti, jedva sem slišal take laskave besede. Prišla je drugič klicat — obrnil sem se renčč na drugo stran in spal dalje. V tretje je teta navadno poslala brata, da me skliče. Brat je šel v listnjak, ki se nahaja pod našim podom, vzel drog in buhnil ž njim od zdolaj ob pödnico, na kateri je bilo moje ležišče. To je imelo uspeha: če je buhnil dvakrat zapored, vzdramil sem se in spomnil žganccv. Šentilovo jutro pa teta ni potrebovala ni žgancev, ni brata, lahko me je sklicala sama. Precej sem bil na nogah, ko sem zaslišal nje glas: »Hej, Frančišek, na goro pojdeva!« Tekel sem na ulice, umil se pri koritu in brž sem bil v hiši, kjer me je čakala teta že opravljena. Nadel sem klobuček, katerega mi je hranila v svoji skrinji poleg stare pčče, vzel pod pdzduho v majölikasto ruto zavit štrukelj, spečen nalašč za brašno, in hajdi z Bogom na b0žjo pot.
Jedva sem prestopil hišni prag, že sem pogledal na goro. Navajen sem bil videti jo v zeleni obleki in sedaj stoji pred menoj milica temnovišnjeva in na nji se odlikuje cerkev s svojo živo belino. »Lepö vreme nam bode podaril vsemogočni Bog!« dejala je teta, ko se je nagledala cerkve. V naši dolini je že taka navada, da kmet, če se pride zvečer ali ponoči pred včžina vrata hladit, vselej pogleda na gorsko cerkev in ugane, kakšno vreme se bode zverižilo in zlčpilo za prihodnje dni: če je videti gorska cerkev temna, bode vreme slabo, deževno; če je bela in svetla, bode vreme dobro in jasno. In kmet, vračaje se v izbo, ugiba, kakega dela se poprime te dni.
Udarila sva po stezi čez travnike mimo kupov duhtčče otdve. Teta je imela nad šestdeset let, drobnöla pa je käj ugibčno pred mano; nje bistro okö je tudi v temi zapazilo vsak vodotoč, vsako strugo in brv, lužo in krtino. Bila je lepa, sladostrastna noč, kakor ustvarjena za römanje. Mesec je bil že za gorami, a mehak odsvit njegov se je razlival trepetajoč po vsem nebosklonu. Lahke, redko razstlane oblačice so mrlčle po obzorji, med njimi so rojile drobne svetle zvezde, potujoče preko sinjega nebesnega oboka, kakor ponočne
römarice preko zelene planine. Preko planjave je frlčla podobna kresnici luč, s katero si je zgodnji römar razsvitljal peščeni pot.
Zavila sva po stezi v göro. Iz doline se je slišalo ropotanje malinskih kolčs, petelinje petje, pasji lajež in zdaj in zdaj bitje cerkvene ure. Prišla sva v gösto šumo nad pečino Kukaljo; na steze in poti naših šum takrat solnčni žarek še ni sijal takö slobodno, kakor dandanes. Teta je užgala trske, katere je nesla s säbo, in svetila po poti. Sel sem tiho za njo. Spomnil sem se štruklja in oglasil se je v meni öni po vseh slojevih človeške družbe že bujno razplojeni črv poželenja, (Sni ostudni mrčes, ki čimdalje bolj izpodriva poslanca božjega — črva vesti 1 Premagalo me je poželenje po štruklji, začel sem s prsti dolbsti vanj in nositi potvično sredico v usta.
Od vseh stranij so se jeli zgrinjati ljudje na göro, povsod se je Čulo iz tčme govorjenje, tu pritrto, tam živo. Teta tuje družbe ni marala; če ni bilo domačinov, potovala jc sama ali z otröki Čeravno je imela dober dar zgovornosti, vender je še celö pri domačinih rajša poslušala, negoli govorila. Zdi se mi, da so bile pričina nje osamclosti nezgode, ki so jo zadele v mlajših letih. Ko je bila v petindvajsetem letu, umrl je nagle smrti mladenič, katerega je ljubila in ki jc hotel biti nje mož. Za tem je tri leta bolehala. Ko jc imela trideset let, umrla ji je mati in teta je dolgo gospodinjila na domu. Privadila se je gospodinjstvu, biti prva ženska v hiši in užalilo jo je, ko jc morala izročiti svojo oblast rokam ženske v hišo se primoživše. Sla je v svoj kot in se zamislila. Plod teh mislij je bilo spoznanje človeštva in rč-signacija. Z lčti se ji je oko pomračilo in za vrstjo so legle gube na nje obledelo lice.
Bilo je še zgodaj v jutro, ali berači so bili že pri svojem živahnem, nervoznem poslu. Teta je metala krajcarje na levo in na desno. Povedati moram, da moja teta ni bila skopa, kakor se navadno misli o starih ženicah, katerim Bog ni naklonil svojega ognjišča, pa tudi po nepotrebnem ni dala groša izpod palca. V cerkvi je rada izpustila težak novčič v pušico; kadar so se darovale sveče za cerkvene potrebe, nesla je vselej nekoliko preščrno zeleno, to je, najdražjo svečo okolo oltarja; otročajem je rada kupovala to, kar razveseli otroško dušo, a beračem je delila samö na b0žjih potih in pri cerkvah; doma jih je pošiljala po dan k gospodinji, naj ta, ki si je prisvojila vse prijetnosti gospodinjstva, ukusi tudi njega sitnosti. Ona ni bila prijateljica popirnatega denarja; bila je priča popirnatega poloma ob francoskih vojskah, katerega ljudje dolgo niso mogli pozabiti; hudovala se je na bankovce in njih padajočo veljavo in večkrat sem jo slišal tožiti, da
narastajoČa draginja ničesar druzega ne pomeni nego to, da »crka bankovec«. Bila je v tesnem svojem razmerji modra gospodinja; žal, da ni stala na ugodnejšem mestu, kjer bi bil dan nje široki gospodinjski duši primeren delokrog, nji na slavo in sorodnikom v prid. Ko je umrla, našli so na dnu nje skrinje precčjšen kupček beličev. Jaz sem po nji podedoval dvanajst starih srebrnih dvajsetic, lepe dcnarce, katere sem nespametnik v dveh dnevih zabunkal v Ljubljani v »Lovšcvi jami« za svetim Krištofom, kamor zdaj mrtvece shranjujejo. Bog daj nepozabni moji teti srečno večnost, naj se okoplje v vseh blagodatih nebeških!
Ali kam sem zašel z römarske poti! Kako čudno je ustvarjen človek! Kadar se mu odzivljajo spomini zelene mladosti o domačih krajih, ali o kaki dedščini, takrat mu srce in duša sedeta na jezik, smehljaj zleze na lice in samö ob sebi se pripoveduje. Takoj se vrnem zopet na römarsko pot. Gorska ura je bila počasi in slovesno štiri, ko sva se približala ccrkvi. Pri znamenji, stoječem pred cerkvijo, pokleknila je teta in mi namignila. Pokleknil sem, toda ne na nje stran, ampak za nje hrbet. Zbal sem se bil razkuzmanega berača Fikuža, ki je sedel poleg znamenja. Fikuž je bil poglaviti mdlhar naše doline, otroci smo se ga bali, kakor da nosi v svoji malhi tiste preklicane srebrnjake, katere je Iškarij0t dobil za Krišča. Proseč po dolini je kazal obraz pust in čmeren, ljudje so rekali o njem, da se drži »kakor bi mu lezli črvi iz nösa«. Ali na b0žjih potih vender ni bil takšen mrtvičen pustež; zvijal se je dosti prožno, smehljaje gledal, raztezal roki in zvonko je molil za žive in mrtve. Poleg znamenja sedeč je bil popolnoma v svojem elementu in to ga je pogrelo, oživilo in pregnalo odurne sence z njegovega obraza. Za hrbet si je razgrnil malho, na katero se je časih naslonil, na jedni strani je imel poleg sebe prižgano svetilko, na drugi nastavljen klobuk. Če je kaj padlo v klobuk, prenesel je svetilko k pokrivalu in pristalno je pogledal, »kakö käj stojč finance«, celö brsnil je časih s kazalcem v drobiž. Teta je hotela iti mimo njega, kakor bi ga ne videla, ali bistrooki Fikuž je ob pravem času spoznal radodärnico ter iztegnivši roki pojoče zavpil na ves glas: »Oj, ljubi prijatelji in prijateljice, römarji in römarice te svete b0žje poti, poglejte na mene siroto, obdarujte me siromaka božjega!« Nekako grozno se je razlegalo to molčdovanje po temini. Siromak božji se je naslonil na malho, truden oratorskih naporov; teta ga je obdarila.
Prišla sva k cerkvi. Tik grmovja je gorel ogenj, okolo katerega je sedela gruča römarjev in prepevala pobožne pesmi. Teta je vrgla
nedogorele trske v ogenj. Po deskah in na vozičih so spali römarji in trgovci obojega spola. Krotak odsev prve zarje je naznanjal, da se bliža dan. Stopila sva v cerkev. Po klopčh in pri stranskih oltarjih je dremalo dokaj ljudstva. Sredi svetišča je čepela zguzena postava Pctračkovega Boštijana poleg keblä pitne vode. Ta farizej je ob shodih studenčnino prödal, podnevi pred cerkvijo, ponoči po cerkvi. Ko se je teta priporočila pri stranskem oltarji pred podobo svetnika-čudodčlca f potegnila me je za säbo pred včliki oltar, kjer sva pokleknila.
Gledal sem po širokem prostoru okolo in okolo. Vse je bilo takö skrivnostno, slovesno in neslovesno. Ob stenah in v kotih je kraljevala gosta tema; iz nje je gledal tu in tam podkovän čevelj, kuštrava glava, stisnjena pest, žensko krilo. V visečih svetilkah so brlele rdeče in zelene luči; njih žarki so se otrinjali ob zlatih opravah svetnikov in svetnic, ki so zrli na vse mogoče strani. Rožljale so brojanice, loputale duri, koraki vstopivših romarjev so odmevali, nošo vi^so kar piskali in peli, V klopi nad menoj je slonela ženska in globoko dihala tiho kimaje z glavo, poleg nje je hrkal in hropcl rdmar. Skozi okno je padala mrkla svetloba na oltar, žarek svetilke se je opiral naravnost ob obličje lesene podobe svetnikove. In ta svetnik je gledal takö drobno in naperjeno name 1
Do takrat še nisem bil nikdar ponoči v cerkvi, toda slišal sem dostikrat o grozah, ki se dogajajo ob nočnih urah tam in na pokopališčih. Oživela je otroška domišljija, spomnil sem se takih pravljic in groza me je prevzela. Pogledal sem na teto, če je tudi nje kaj strah, ali ona je čebljala in čebljala svoje molitvice in ni se zmenila zame. Zdrknil sem počasi s kolen, poravnal se, položil roko na kamnato stopnico in prislonil uho .... Truden zadremljem . . . Sanja se mi, da svetnik izteza roko po meni .... Hotel sem zakričati na ves glas, a tu me je prebudila teta, položivši roko na mojo ramo. Vstal sem, segel po štruklji in klobučku, in ne da bi se ozrl v oltar, bežal sem za teto venkaj na beli dan.
Prčcej sem pozabil težkih sanj, ko sem ugledal jutranje solnce in toliko pražnje oblečenega ljudstva. Po vseh strančh so lezli romarji po peščenih potih in stezah na göro, po vseh strančh so razodevali berači svoje pretege in žalosti radodarnemu človeštvu in kazali svoje govorniške sposobnosti; Fikužev glas, dasi nekoliko hripav, zatäpljal je še vse druge. Trgovci so že razprostrli; razobesili in razpoložili svoje blagö. Večno bi človek stal pri teh razstavkah in pasel pogled, pa teta ni hotela, vedla me je za cerkev, kjer so delovala merkan-
tilska bitja nižje vrste. Tu je suhljat dedek mrcväril in rezal kuhanega koširuna na porcije; pomagala mu je naduhla ženska, ki je pobirala novce od gostov in delila juho. Poleg te dvöjice je imela starikova babnica poln verbas prijetno vonjivega pšeničnega kruha na prödajo, in da bi bilo vse pri roki, kar okrepi in poživi pobožnega človeka, utaboril se je prčcej za verbasom Petračkov Boštijan z dvema kčbloma pitne vode. Pa Boštijanova kupčija je bila slaba, ker je bilo še prezgodaj in ker se goreči pobožnosti prilega dosti bolje vino, nego voda. Tudi kave se je prodajalo obilo. Neka babnica je teto klicala k svojemu ognjišču, toda teta je odmignila z glavo in z roko. Kave ni marala po nobeni ceni in kupila je rajši juhe. Ko sva se okrepčala in prevetrila, odšla sva zopet v cerkev, ker pričela se je prva maša s pridigo.
Pririla sva se pred včliki oltar. Bil je že velik dan in vse sveče so gorele, videl sem torej vse natančno in razločno. Nad menoj v klopi ugledam Novakovega očeta tam, kjer je ponoči dremala röma-rica. Neprestano so migali z ustnicama, časih so vzdihnili, časih porož-Ijali s križem od brojanic ob klöp, časih so tiho pljunili pod noge, z dlanjo otrli nos in sivo pogledali v stran. Pred klopjo je stala njih hčerka Ivanka s sklenjenimi rokami, svčtle nedolžne oči obrnjene zdaj na me, zdaj v oltar. Teta se je nagnila k meni, prinesla kazalec k nosu in mi pokazala v oltar rekoč: »Le gori-le glej, pa ročice po-vzdvigni, vidiš Bogca!« Potem se je zameknila in v gorečnosti žebra-joča molitve. Dostikrat poprej me je že teta poučevala, kakö se vedi v cerkvi, »da te bode Bogcc vesel« in vender sem prišel tisto jutro s pravega tira. Klečeč za njenim hrbtom, sem presukal se na kolenih da sam nisem vedel kdaj, takö da več nisem bil obrnjen k oltarju, ampak k Novakovi Ivanki. Nasmihavala se mi je. Privlekla je iz žepa rdeč odpustek in mi ga skrivaj pokazala. Ali kmalu sem bil kaznovan za täko neprilično vedenje: tista kruta roka sosedova, katero sem že nekaterikrat čutil na pašniku, prijela me je za läse ter me lahno obrnila nazaj proti oltarju. Zatö se pa lahko pohvalim, da sem se med pridigo, katero sem razumel vso od konca do kraja, vedel, kakor se spodobi pridnemu dečku. Neprestano sem gledal na duhovnika in zvesto sem poslušal. Tega pa sem se navadil v naši župnijski cerkvi, kjer sem čepčč pred oltarjem svetega Andreja slišal s prižnice toliko mičnih svetopisemskih zgodbic gladko in ubrano povedanih.
Delj nego drugi sva se ponudila s teto v cerkvi. Ko sva stopila iz nje, bila je pri lopah in medičarskih šatorih že prava gnčča. Vse je ogledavalo, pretipavalo in kupovalo. Pred oštirsko kolibo so
stali Novakov oče in, kakor je bilo vidno, pogajali s suhim in hri-pavim človekom ceno za neko stvar. Oba možanca sta bila zelo glasna in tudi nervozna. Poskakovala sta jeden pred drugim, lovila drug drugemu roko in udarjala v roke. Novakov oče so vedno poudarjali številko petnajst, a njih hripavi tovariš je hreščč odgovarjal: »Nak — trinajst, ali ččš trinajst!« Pri tem je takö dvigal roko, kakor da namerava Novakovemu očetu namazati trinajst gorkih po dlani. S teto sva postala, da bi pozvedela. o čem grč kupčija in po ččm. Ko je pa neznanski hripavec trikrat zapored bil izustil grdo ime hudičevo in se poleg še pridušil, odskočila je teta in se zarila med hrumeče ljudstvo.
Jaz sem bil s tem potem zadovoljen: pririla sva se do medfčarja in stala sva pred deskämi, ki pomenijo posvetna nebesa za otroke. Kake lepe stvari so ležale in visele pred mano, v vseh mogočih barvah vrtele se mi pred očmi', kakor da je navihani medfčar božjo mavrico ukradel z nčba in jo razprostrl po belih prtih. Teta mi je nakupila konjcev in kolčsec, kolikor jih je poželelo srce in sreča se je priselila k meni. Dalje in dalje sva se rila s teto vedno mimo raznovrstnega blagä in zgovornih prodajalcev. Pri nekaterih lopah sva postala in teta je ogledavala posebno rute. Tu in tam je katero potipala, po-duhala in povprašala o ceni, ali kupila ni nobene. Kupila pa je podobo svetega Valentina, o katerem sva slišala toliko lepega tisto jutro v pridigi. Takö sva počasi prilezla do dedka z brävjimi porcijami. Ko sva prišla poleg ognjišča, vprašala me je teta, če sem kaj lačen. »Nič!« odgovoril sem kratko in veselo. Kakö bodem lačen, ki imam polno ruto konjcev in kolčsec!
Pri Pctračkovem Boštijanu sva stala celo četrt ure. Teta se je rada posmijala temu bore-človeku, ki je bil domä v hribovski vasi in je mnogokrat prišel v našo dolino. Njegova silna nezgubečnost je bila pričina, da se je vsak zadčl öbenj, posebno otroci. Malokdo je izpil kozarec vode, a vse mu je delalo sitnosti in opravke. Ta je hotel vode zastonj, a Boštijan ne bi dal zastonj ni svetniku v gorski cerkvi, drugi je hotel piti samö prvi kozarec zastonj, drugi kozarec bi pa plačal, če bode še žejen, tretji je zahteval zvrhani kozarec in Boštijan je jccaje dokazoval, da voda ni pšenica, četrti — prvi mogočnež — bi bil rad kupil za jeden novčič poln kebčl z Boštijanom vred, peti se mu je hotel zmuzniti z novčičem. In ubogi Boštijan se je med smijočo druhaljo pulil, suval in pehal za uboge novce, da mu je lil pot raz rjavo lice. Ko se je teta naveličala teh burk, pogledala je na solnce, ki je stalo že visoko na nebi in se domislila, da bode čas odpraviti
se na obratno pot dom rtv. Ali nerada se je ločila od gorske cerkve: počasi odhajaje ozirala se je po hramu božjem in po zvoniku, dokler ni odvrnilo nje mislij znamenje, poleg katerega je taboril Fikuž.
Zdi se mi, da sem storil tisti dan poseben korak v svojem življenji, če je res, da stori vsak človek v vsakem vzrastu svojega žitja-bitja po nekaj takšnih korakov pametnih ali neumnih, katerih nikoli ne more pozabiti in katere pričnč pozneje v zrelih letih smatrati za mejnike svojemu mišljenju. To na se mi dozdeva zatö, ker se od tistega dnč dalje nič več nisem bal berača Fikuža.
Povratno pot sva ubrala preko samotne in tihe lčščeve doline, da bi se ognila ljudem, ki so iz bližnjih krajev tolpoma vreli na göro k deseti maši. Zavila sva okolo peščenega roba, za kateri se nama je skrila gorska cerkev, in vzela naju je šuma v najmračnejše svoje predele, v svoje mirne in hladne prostore. V lčščcvi dolini sva počivala. Teta je sedla v zeleno mejo in mi vzela majölikasto ruto. Izvila je štrukelj in zmajevala z glavo videč, da je ötcl. Napela je ustna, kar je bilo znamenje, da tli v nji tiha jezica. V meni se je oglasil črv vesti, ker sem segel samovlastno po potvici. Oh, zakaj ni prej črhnil! Ali nima daru daljnovidnosti, da se oglaša šele po storjenem grehu? Toda teta moja ni imela moči izreči karajočo žal-besedo, ki bi ostro zadela grešnika. Kmalu se je razkadila nje mehkotna jezica in tem lepše je posijalo solnce sprave. »Glej ga Frančiška,« dejala je z nekim posebnim milobnim naglasom, ki je svojstvo mehkim, brez-silnim ljudem, »kakö je pa izluščil in izvrtal sredico; skörjico bi bil pohrustal, skörjico — skörjica ni za moje zobč!« Take besede so me pomirile; pogledal sem tja, kjer se navadno nahajajo »zobje«, ali samö dva sta še drugovala tam, zarjavela in nagnjena, kakor bi se klanjala drug drugemu. Zal mi je bilo, ker sem jima napravil takö težko delo. Teta je v mojem pogledu brala, da se kesam greha, in ko je razpolovila skorjo, podala mi je večjo polovico. Zagnal sem se v lčščevje iztikat za lešniki. V tem, ko sem se potikal po duhteči hosti, zobal maline, nabiral lešnike, molila je teta in se križala, kadarkoli je pozvanjalo na gori. Zapustila sva pot in lezkoma sva se spuščala nizdolu po temnih, s preperelim listjem nastlanih drčah in stezah širokih lesov. Med potjo me je poučevala, kakö koristno in Bogu ugodno je, če grč človek s pravim namenom na božjo pot. Pripovedovala mi je povest o starčku puščavniku, kateremu je sam Bog razodel, kakö ljuba mu je molitev, katero opravimo kje daleč od döma. Zäl, da te povesti ne morem povedati s tetinimi besedami; povem jo takö, kakor se mi je ohranila v spominu.
»Živel je v starih časih,« takö je pripovedovala teta, »puščavnik, ki je imel zelö daleč od svoje kolibe do studenca. Vsak dan je šel po vode in vselej je pokleknil kraj studenca in goreče molil. Ko se je postaral, jel ga je mrzeti ta dolgi pot in večkrat je prosil Bog<1, da mu prestavi vodo na kako bližje mesto; ali Bog ga ni uslišal. Nekega vročega dnč je koracal starček z izotljeno bučo, ki mu je rabila namesto vrča, po brezsenčni, peščeni stezi k studencu. Premagoval ga je trud in pot, kolena so se mu šibila in zamrmral je in zopet potožil Bogu, zakaj mu ne odkaže kje bliže kakega vira pitne vode. Tu pa se je zgodilo čudo, kakeršna so se rada gajala v starih časih, zlasti po samotah in puščavah. Jedva je izustil puščavnik svojo pritožbo, že mu puhne v nos taka prijetna in mamčča vonjava, da jednake ni čutil še nikdar, zajedno pa sliši poleg sebe nežen, mehak glas in ta glas šteje. Ozr& se starček, da bi pozvedel, odkod takšen glas in taka vonjava in — oj, čuda — drevo, kakeršnega poprej še nikoli videl ni, giblje se ob njega strdni in kadar stori korak on, premakne se tudi drevo poleg njega za korak. To drevo se je šopirilo v najbujnejšem perji in v najlepšem sadji. podobnem češnjam belicam. Gleda starček, gladi si plešo glavo in premišljuje, kaj pač to pomeni, ker nikdar še ni naletel na potujoče drevo, čeravno je poprej, ko ga je še mikal svet, prehodil do malega vse jutrove dežele. Ali to še ni bil konec vsega čuda. Zdajci zapihlja veter, zazibljejo se na potujočem drevesi veje in toli prijetna godba zazveni izmed zelenja, da bi se bil starček morda na peti obrnil in zarajal, da ga ni odvrnilo novo čudo od take posvetne stvari. Nov naval vetra in razgrnejo se veje in prikaže se med vejami angelj božji mil in krasen, zlatolas, lica rdečega, zatilka belega. Sedi krilatec na veji kakor bi jahal, seza z okroglo ročico po belicah, trga jih in potika med rdeče ustnice, zajedno pa na glas pošteva in pošteva. Ostrmi starček, čudom se čudi, ali nič ga ne oplaši, ker navajen je bil že čudes in prikaznij.
»Oj, brate,« takö nagovori puščavček angelja, »ali si ti tisti, ki Bogu seštevili vse, kar je ustvarjenega? Povej mi, koliko leta ptičic pod nebom, koliko se blišči rosnih kapljic po livadah, koliko je nakopičenih peščenih zrnec v puščavi ?«
»Prijatelj božji,« odgovori mu na to kratko angelj, »On, ki je ustvaril te stvari, vč njih števila, jaz pa štejem dobra in slaba dejanja človeška.«
»De-te!« pomisli radovedni starček in z roko potegne po plčši. Potem pa pristavi: »Povej mi brate, ki včš . . . koliko se naredi greha na zemlji? Jcli, da je dosti zasejala nečista peklenska sila ljuljike v svet?«
»Toliko je greha, kolikor roch' zemlja listja in trave,« odgovoril je angelj hladnokrvno in ravnodušno.
»Oh, da se usmiliš, Bože!« javknil je užaljeno starček in pogledal k nebu. »Kaj pa dobrih del, teh bode pa dosti menj, dejal bi ?«
»Tudi dobrih del je še obilo med človeštvom: toliko jih bode, kolikor se ziblje kapelj v morji.«
»Oj, hvala Ti, Bože!« vzdihnil je pobožni starček in se napotil dalje. Solnce se je z vso močjo uprlo v njegovo glavo, pot mu je v kapljah padal s čela na sivo brado in na tla. Drevo se je vedno zibalo, šumelo in zvenelo kraj njega, angelj je vedno pošteval zdaj počasneje, zdaj hitreje.
»Kaj meniš,« izpregovoril je zopet puščavček ogledujč prikazen, »dobrega konjiča imaš ti. nosi in hrani te ob jednem, zabava te in še senco ti dela. In potrebuješ ga, ker nič ni prijetno hoditi peš po ostrem kamničji in po razbeljenem pesku. Ali ne zameri mi, če te vprašam, pokaj šteješ po teh brezljudnih puščavah, čemu ne greš med človeštvo, tja kjer se v bratoljubji razcveto najlepša dela kri-stijanska, tam bi ti naštel dobrih del štejoč od vzhoda do zahoda.«
»Prijatelj božji,« odgovoril je na to angelj hitro, kakor bi bil že Čakal na tako vprašanje, »pošteta so od vzhoda do zahoda vsa dela usmiljenja in bratovske ljubezni in zabeležena v knjigo, iz katere bode sodnik' sodni dan čital vsakemu svoje. Mene pa je Bog še posebej poslal v puščavo, da poštejem vsak korak, katerega ti storiš gredoč po vode in vsako kapljo potu, ki kane s tvoje glave, ker zelo ugodna je Bogu molitev, katero opravljaš kraj studenca in vse te potne kaplje in vsi ti trudapolni koraki bodo prišteti tvojim zaslugam, kadar vnideš v večno vzveličanje . . .« Rahleje in rahleje je zvenela godba med perjem čudnega drevesa, bledeti je začela prikazen, mignila je še jedenkrat pred puščavnikovimi očmi in mahom izginila. Zdaj je spoznal puščavnik, kakö vrednostni so koraki k studencu in nazaj in v kaki milosti je pri Bogu. Padel je na kolena, pokesal se zaradi mrmranja, zahvalil Bogä in goreče ga je prosil, da mu prestavi studenec še jedenkrat takö daleč, da si tem več zasluži za božje kraljestvo. Te prošnje Bog ni uslišal, storil pa je drugo čudo, da bi se Njega slava tem dlje razlegala iz pobožnega srca puščavnikovega. Ko je bil starček opešal, izpremenil je Bog studenčnico v vino, ki je takö okrepilo puščavnika, da je komaril še mnogo let in celö po večkrat na dan k žlahtnemu viru oznanjat slavo božjo.«
Solnce je stalo že na temeni gore, ko sva prišla v dolino. Družno sva korakala po prašni cesti srčno vesela in zadovoljna, da sva opra-
vila Bogu ugodno pot. Lahen krivec je zdaj in zdaj pritegnil, obliznil po cesti in dvignil prozoren oblak prahu. — Ali kdo je stopil s praga Jcrnačeve gostilnice, stoječe kraj cestnega jarka, kdo je stopil takö težko in silno, kakor bi se bil šiloma odtrgal od gostoljubnega poslopja ? Ali je dolgi birlč terjajoč davke takö planil na dvor zbavši se prazne toda stisnjene pesti, ali je bedni potnik s sušo v mošnji tako skočil iz gostoljubne veže hotčč se potuliti ? Ni birlč; da je birič, žandar bi ga branil z nabito puško; ni potnik, da je potnik, v Boga ime bi ga gostili mati Jernaška, to so pa Novakov oče, vračajoč se z b0žje poti domöv. Za njimi je pribosopetila Ivanka s kosom belega kruha v roki. S teto sva se požurila, da bi došla znana römarja.
»Čudno, čudno,« mrmrala je teta, »da se je Miha takö natrkal; nasrkljal se je pa že zastonj.« Novakov oče so krevsali dosti neredno, noge so jim uhajale na to in na öno stran, na lega vali so zdaj na desno, zdaj na levo, kakor bi nesli polni naramni koš. Ob strani je drobnela Ivanka, pogrizkavala v kruh in se ozirala nazaj na naju.
»Miha, danes pa kakor svinski rilec švrka.š semtertam in kakor megla se vlečeš po cesti!« zasolila je teta, ko sva došla znanca.
»Po krivci gredö megle, po krivci, vreme bode,« odgovorili so Novakov oče, ki so napak ujeli tetin nagovor.
»Vremcc pa bode, vrčmce, če Bog dä, svetega Mohorja zvon se je slišal sinoči,« pritrdila je teta ogleduje tanke oblačice na nebi.
»Oh — oh, Mica!« vzdihnili so Novakov oče.
»I, kaj pa je?« vprašala je sočutno teta.
»Le meni verjemi ... le meni verjemi!«
»Kaj?«
»Imeli bodemo še vroče dnove: sproti se je delala rja včeraj v jutro na kosi. Otäva se nam lepo posuši . . . Uh!«
»Podoba je takšna.«
Sijale so oči Novakovemu očetu, kakor šarcu kraljeviča Marka v bojih z dušmani. Teta se je tiho smijala. Ona je rada navila človeka, ki je zabredel v beden ali smešen položaj, ali dasi se je norčevala, vender je bila vsaka nje beseda in vsa nje duša na strdni siromaka : pritajena iskra milosrčnosti se je skrivala za to nasmešljivostjo in nasmešljivost sama je pričala, kakö se je razcvela v nji ljubezen do brata trpina.
»Oj, Miha. ti pa take korake delaš, da jih angelj ne more šteti, če prav bi jih hotel,« prišpilila je teta po kratkem premolku. Novakov oče so se pritajili in ničesar na to niso rekli. Sestovilili so dalje in
prebirali take nepravilne korake, da podobnih najbistroumnejši vseh generalov ni k6s poštevati.
»Kaj si pa prodajal na gori? Videla sem te, kakö si sejmoval z dobovskim Tinetom«, pozvedavala je teta.
»Volno sem prodal . , . oh, volno!«
»I, po ččm je že volna?«
«Je po trinajst, pa je po štirinajst in je po petnajst grošev, kakor je volna «
»To pa zopet lep denar potegneš.«
»Vraga potegnem! Za davke mi je bil posodil Dobovski še v posti ... na pšenico, sem dejal. Oh, ljuba duša, saj ti ne v&š, kaj so davki, ti ne veš!«
»Kaj bi ne vedela! Prava reč! Saj jih moj brat tudi plačuje, rad ali nerad.«
»A — a . . . ti ne včš, kakö težko dč za nič švikati v kresiji bankovce na mizo: püc, püc, püc, püc! (Novakov oče so pokazali, kakö se šteje in zmika denar izmed prstov.) Glej, takö zdaj svet le . . . legirajo, da jim znosi vse, kar pridelaš, v kresijo ... Ti hudiči!«
»Kaj bi zatö klel!« posvarila je važno teta.
»Zareče se takö časih.«
»Z b0žjc poti greš, pa se ti vedno vrti tisti peklenski maček na jeziku. Kakšna je to b0žja pot!« Teta je imenovala hudiča peklenskega mačka, če je takö naneslo, da se je morala spomniti tega sovražnika človeštva. »Grum, šent in namerkčj«, to so bile jedinc kletvice, ki so se uporabljale v naši hiši; pa to — hvala Bogu — še kletvice niso, kakor je dejala teta, ki se je zaradi teh temnih besed posvetovala s svojim izpovednikom. Novakov oče so se površno ozrli na njo.
»Jelite oče, backe poženem pa jaz v Dob?« poprosila je zdajci Ivanka in od strani zažmerila z očmi na očeta. Solnce ji je sijalo naravnost v obličje.
»Backov pa ti ne poženeš, Čemu bi ti gonila backe?«
»Kaj si ovce tudi prodal?« vprašala je teta.
»Prodal . . . Oh! . . . Živino prodaj, žito prodaj in spomladi hodi v Ljubljano v malin, če nisi gol, kakor tale prst!« Potrtost in ubi-tost je bila uprizorjena na lici Novakovega očeta. Vinski duhovi so se že razkadili.
»Jelite, mojih backov pa niste prodali?« pridejala je Ivanka, veselo priskočila in vgriznila v kruh.
»Tvojih pa ne,« odgovorili so Novakov oče in se rahlo teknili hčerkinega ramena.
Videč Novakovega očeta v takem bednem položaji osrčil sem se tudi jaz in začutil in spoznal sem potrebnost, da jih po svoje poučim in jim svetujem. Po ceni se dobi dandanes poučna beseda; prave, krepke in izdatne dejanjske pomoči pa ni od nikoder.
»Čemu pa volno prodajate?« vprašal sem jaz.
»Sila me sili, dolg treba plačati.«
»Mari bi si dali naredit sivo suknjo, kakeršno imajo naš oče,« zablebetal sem in nisem pomislil, da govorim nepriličnost.
»Bila bi siva suknja, bila!«
»Saj časih tudi Vas zebe.«
»I, kaj pa, da me zebe. Tja le o božiči pa takö poleže mraz tu-le po levem stegnu gori v život, takö poleže, da kar strese človeka. Lej ga, nedolžno dušo . . . nove suknje pa kar res potrebujem. Ze prav praviš ...» Trudno so se mi nasmijali, segli v žep in mi podali medčn srček. Obveselil sem se tega srčka, ker sem ga smatral povračilom za svoj modri svet in ker mi teta ni kupila srčka rekoč, da srčki niso za otroke. Med takimi pogovori smo prišli domöv.
Ali ni se končal srečno tisti dan. Popöludne Dimke nisem gnal na pašo, ker so se bali, da zaspim na pašniku. Z očetom sva sedela poleg ulnjaka in »pasla« bučclc. Tu se je pripetilo, da je sedla jata vrabcev v naše prosö, ki se je bilo že vlätilo na njivi za cesto.
»Ej, namerkčja!« jeknili so oče ugledavši nadležne goste in pljunili. »Frančišek, ti si urnih nog. Teci, teci tja za cesto in prepodi šenta vrabjega s prosa! S kamenjem jih!«
Zadirjal sem po tratini, skočil čez ograjo na cesto, pobral kamen . . . Ali kdo stoji prihuljiv sredi ceste, kdo lenö pika in kavsa v nasuto kamničje? Oj, to je cesarski mož. cestar Rjaveč pod klobukom, okrašenim z rmenim dvoglavim orlom. Zleknil se je po konci in me osato in strašno pogledal, kakor bi me hotel ugonobiti, ker sem pobral kamen na njegovi cesti. Zamrla sta mi o tem pogledu srčnost in veselost, padel je kamen iz roke, potisnil sem klobuk na glavo in, kar so nesle noge, bežal nazaj k ulnjaku. Ko so oče videli, da nisem prepodil vrabcev, po tresli so nejevoljno z glavo rekoč: »Za kmetska dela ti že ne bodeš; v šolo te dam, če bodeš pamet rabil, da bodeš morebiti za gospoda.«
Od tistega dnč dalje so vedno nekaj težkega premišljevali, večkrat so me bistro pogledali, globoko öhnili in vzdihnili, prav kakor bi vlekli debelo bruno iz sebe, in pogostoma so mi govorili o ljubljanskih šolah, o gospodih in o čestitem duhovskem stanu. Leto pozneje sem moral v Ljubljano. Takö sta zakrivila tisti Rjaveč in pa šent vrabji, da sem se moral učiti in da mi je mnogo prezgodaj minila sreča otroških let.
Narodno blago iz komendske okolice.
Nabral Andrej Mejač.
I.
Ajdovski deklici
podnožji cerkljanskih planin se širijo temni lesovi, ponosne jelke in smreke, jaki hrasti in močni borovci porastajo hribe in doline. Po višinah pokriva tla do glčžnjev scza-joče rčsje, a močvirna dolinska tla so prerastena z belim in zelenim mahom. Sredi teh lesov leži samotno gorsko selo »Dobrava*. Četrt ure od Dobrave proti zahodu se dvigata dva grička, katerih jeden se zove »Na ogradi«, in drugi »Za ogrado«. Vmes se razprostira prijazna, nekoliko viseča dolin. Tla so ji jako rodovita, kajti na severnem konci te dolinice curi izpod sive peči bistra vodica, ki se polagoma poizgublja pod zeleno rumšcvje, iz katerega' rase visoka trava. Narod zove to dolinico: »pri Ajdovskih dčklicah.« V časih, ko so molili teh krajev prebivalci še svčte jim bogove, stal je »Na ogradi« ponosen grad. Bil je trden, prostran in višji od najvišje sedanjih cerkva. V grddu pa je prebival jaki in orjaški Ajd in dve hčerki njegovi. Ajd sam je bil velikan, da malo takih, in lahko bi se meril na velikost, naj bi še živel, z marsikaterim stolpom kake gorenjske cerkve. Pa tudi njega hčerki sta bili po rasti vredni svojega očeta; jačji od marsikatere hoje, obraza očarljivo lepega, očij svetlih kakor zvezde. Krasni so bili njiju lasje, zviti v rmene koderce in prepleteni z dragocenimi biseri. Srečni sta bili dčklici, živeči v bogastvu in zadovoljnosti poleg svojega očeta — ali ta sreča ni bila stanovitna.
V deželo je prišel sovražnik kruti Pesjan.
Daleč v svojo deželo, ležečo za devetim m6rjem, zvčdel je pes-jänski kralj o krasnih gorenjskih ajdinjah. Pohotne želje so ga obšle in zarotil se je, da ne miruje prej, dokler ne dobi dčklic v svojo oblast. Šel je z veliko vojsko na pot. Povsodi, koder je hodila ta kruta drhal, požigala je, plenila in morila. Čez več let je prišla ta vojska šele na Gorenjsko. Tudi tukaj je vse razdejala, kar se ji je stavilo na pot. Čudni so bili ti ljudje, kajti namesto človeških imeli so pasje glave; vselej pa, kadar so se bojevali, lajali so po pasje. Ko pridejo pred Ajdov grad, naskočijo ga takoj. Ujamejo nesrečnega očeta ter ga razsekajo na stotine ktfsov. Toda vsi deli njegovega života so takoj
okameneli. In še dandanes leže okolo »Ograde« bele skale, ki so po pripovedi narodovi zemeljski ostanki jakega Ajda.
Deklici sta se srečno rešili in zbežali visoko gori v planine, kamor niso mogli Pesjäni za njima. To pa je Pesjdne tolikanj razsrdilo, da so razdejali krasni grad do zadnjega kamena. Dolgo Časa sta živeli deklici na planinah. Visoko gori na Krvavci sta sedeli noč in dan in zrli doli v nižavo na razdejani grad in na truplo očetovo; bridko sta jokali in točili krvave solze v toliki množini, da je z vrha Krvavca v nižavo pritekel krvav potok solza — od todi ima gora še dandanes svoje ime.
Ko sta dčklici napösled uvideli, da Pesjanov ni več v deželi, prišli sta s Krvavca nazaj v nižave. Nastanili sta se v konci že imenovane dolinice v otlini pod sivo pečjo, izpod katere izvira bistra vodica. Vsak dan o solnčnem vzhodu pa sta obiskävali razdejani grad in okamenelc ostanke drazega očeta. Närod kaže še dandanes skalo, ki je od solza ubogih deklic vsa luknjičasta, kajti na tej skali sta sedeli in plakali vsak dan. V otlini svoji sta si napravili krasno stanovanje, vsa tla sta nasuli z zlatom in srebrom, katero sta nakopali visoko gori v Grintovcih in ki je bilo le njima jedino pristopno, a steno sta odičili z biseri, ki so jima cveli in rasli na laseh. Narod ji je rad obiskaval, bodisi že ali iz radovednosti, ali iz potrebe. Bili sta jako darežljivi in prijazni. Bolnike sta ozdravljali s čudesnimi zelišči, kmeta sta učili delati, svetovali sta mu, kdaj naj seje ali žanje. Naprej sta že včdeli za vsako ujimo ali nadlogo, ki bode prišla; svarili sta ljudi in jih napeljevali k lepemu krepostnemu življenju. Posebni prijateljici sta bili tudi mladeničem in deklicam. Svetovali sta jim pri izbiranji za zakon, in zakon, katerega sta sklenili onedve, bil je gotovo srečen. Takö sta živeli stoletja in stoletja, rod za rodom ji je poznal vedno jednaki, vedno neizpremenjeni. Takö je bilo, dokler je bil närod dober. Ko pa se je närod spačil in se je udal raznim pregreham — tedaj sta se ogibali ljudij vedno bolj. V sredi teh pregreh pa so prišli v deželo sveti možje, ki so oznanjevali novo vero v jednega Bogä. Närod je rad poslušal svete može, storil je pokoro in se dal krstiti. Tudi do lepih deklic je prišel glas o novi veri, vender onedve, prevzetni, nista hoteli ničesar čuti o jedinem Bögu — zatö pa ji je Bog kaznoval in morali sta umreti. Umrli sta v najlepšem cvetji. Strašan je bil dan njiju smrti in poköpa, kajti strašni viharji so bučali skozi Ičs in vse zverine so hotele na smrtno mesto. Čili jeleni so izkopali dve veliki gomili in v te dve gomili je položila zverina nesrečni deklici. Volkovi in medvedje so nanosili na njiju trupla
visoko goro prsti. In še dandanes se vidita v Ajdovi dolinici dva gola griča, na katerih ne rase nobena trava. Grička ta sta ukleta, ker pod njima ležita nevčrnici.
Toda dčklici se tudi vzbudita.
Vsakih sto let jedenkrat se odpreta gomili in na dan zlezeta dčklici. Sčdeta in si jameta česati lasč in tedaj padajo biseri, kakor toča na tla. Srečen človek, ki je brez greha in pride tedaj tu sem; lahko si napolni z biseri vse žepe. — Kmalu bode že sto let, ko jc o taki priliki zašel neki lovec v to dolinico. Videl je dčklici, ko sta se česali in opazoval ji je izza drevesa od daleč. Bili sta takö veliki, da sta sezali nad drevje, krasnejši kakor vsako gorenjsko dekle in biseri prepleteni med koderci so se takö bliščali, da mu je jemalo vid. Bili so debeli kakor drobna jabolka in padali so s tako težo na tla, da se je kar treslo in je zvenelo kakor v kovačnici, kadar tolče naj-menj pet kovačev. Ojačil se je in se jima približal, pobral je jeden biser, toda, oj, čudo! — na hip sta se izpremenili dčklici v dve odurni grdi črni babi, lasje pa v ostudne dolge kače, iz biserov so pa nastale jako grde velike in debele — uši, ki so lezle proti njemu. Le z veliko težo in z begom se je ubranil ostudnega mrčesa. Bežč proti dömu pa se jc tudi spomnil — svojih grehov in pripovedi starega očanca, ki je čestokrat zatrjal: »da nihče, ki ni brez greha in v milosti božji, ne hodi pobirat biserov k Ajdovskima dčklicama!«
II.
O Torki, i.
Torka je neko nevidno bitje, katero posebno rado nagaja razuzdanim in preveselim predicam, ki se v dolgih zimskih večerih zbirajo po raznih hišah, ne zatö, da bi predle, temveč da uganjajo razne burke, da plešejo in se razveseljujejo s svojimi fanti.
Povem naj vam tedaj o Torki nekaj malega.
Pri Raku so se nekega zimskega večera zbrale mlade predicc, kmalu za njimi so tudi prišli tudi mladeniči. Jeli so se veseliti, pili so medeno žganje, in ker je bilo ravno pred pustom, zatö so tudi plesali. Kazalo na uri se je obrnilo že čez p01unoči, toda mladina se ni menila za to, plesala je in pribijala, da je bilo kaj! Kar nenddoma nekdo močno potrka na vežne duri. Gredö gledat in odpirat, toda bilo ni nikogar — vrtčli so se tedaj dalje. Čez malo časa potrka v drugo in ta pot takö močno, da se je stresla hiša in so stekla zazvenčala v
öknih. Vse prešine strah in pöluglasno si šepetajo: »Torka je, Torka« l — Komaj se nekoliko oddahnejo, kar se odprö vrata in v izbo stopi stara sključena baba, ki se vzpnč takoj kvišku, da je sezala do stropa. Žugaje s palico pa pravi z zamolklim glasom: »Predice, ker nečete presti vč, bodem pa jaz!« —
Ta hip ugasne luč, a kolövrati so se jeli vrteti in so brenčali takö, da je bilo slišati, kakor bi predlo sto predic. Predice so od groze do malega vse omedlele in celö najjačji mladeniči so se od strahu tresli. Molili so, toda vsa molitev je bila zaman. Šele ko je cerkvenik z zvonom oznanil novi dan — utihnili so kolövrati in Torka je izginila. Ko so se nekoliko zavedeli, užgali so luč in sedaj se jim je pokazal tožen prizor. Predivo je bilo kakor od mišij razgrizeno, preja pa je bila vsa zvozljana in uničena, celö kolövrati so bili razklani in pokončani: temu je manjkalo pol kolesa, onemu stopalnicc in tretji zopet ni imel vretena. Tožne so odšle predice šele ob zori vsaka na svoj dom, in to s potrtim kolövratom ....
2.
Neki kvatemi večer so bile predice pri Podgričniku. Urno so dričala lahka kolesca in gladke niti so tekle iz mršavih kodčl skozi vajene prste na brza vretčna. Približala se je že pozna ura in dekleta so se jele odpravljati na odhod. Sedaj se je zasukal pogovor na razne strahove in tudi na Torko, ki je neki posebno kvaterne večere kaj predrzna. Stari Podgričnik, sedčč za pečjo, pripovedoval je to in öno o Torki — toda predice so se posmehovale staremu izkušenemu možu.
»Le poskusi, katera hočeš, in püsti nocoj vrvico na kolesi in vretenu in videla bodeš, kakö zna Torka prčsti!« dejal je starec.
Predice so se smijale in dčle so nalašč vrvice na kolesa in »Gorska Mänica«, ki je bila najpogumnejša, dejala je: »O, Torka, ako si takö prijazna, le pridi in sprčdi nam kodčlje, potem jih pa nam ne bode treba!«
Komaj je izpregovorila te besede, že so ugasnile vse lčščerbe samč od sebe, in kolövrati so se jeli sukati z glasnim hruščem in vriščem. Predice od groze niso včdele, kaj bi počele; le starec za pečjo se je toliko ojačil, da je ugrabil sekiro, ki je ležala poleg njega, in jo vrgel na kraj, kjer so stali kolövrati. Toda sekira je priletela takoj nazaj in se zapičila v strop tikoma njegove glave. Ne vem, koliko časa bi bila še predla, naj bi ne bili prihiteli sosedovi, ki so čuli strašni ropot, z lučjo in blagoslovljeno vodö na pomoč. — Sedaj je bilo pomagano, kolövrati so se ustavili in o Torki ni bilo niti sledu
niti tirü, kam je izginila. Kolovratom samim se ni ničesar zgodilo, le predi'vo in preja sta bila'uničena. Matere so pripovedovale to hčeram in še sedaj je ni v našem selu predice, ki bi pustila kakšen kvaterni večer vrvico na kolesi in vretenu — boječa se strašne Torke I
III.
Mrtvaška maša.
Marsikatero tiho noč, ko že vse spi, vstanejo mrtveci iz grobov in gredö v to ali öno cerkev k maši. Teh ponočnih maš se morajo udeležiti vsi öni, ki se še čistijo v vicah, da zadostč na ta način onim mašam, katere so v življenji zanemarili ali opustili. Ljudje so čuli že o raznih prilikah ob jednajsti uri zvečer včliki zvon, ki je vabil, in ob dvanajsti vse zvonove, ki so vabili vkup.
ßilo je v adventu neko soboto večer. VinŠčakova Marijeta je sklenila prihodnje jutro nekoliko prej vstati in iti v cerkev k spövedi. — Ponoči jo predrami zdajci iz sladkega spanja zvon župne cerkve. Meneča, da vabi k zornici, vstane, opravi se in hiti proti cerkvi. Čudno se ji je zdelo, da vso pot ni nikogar došla, vender mislila je, da so sosedje že vsi odšli in da je ona zadnja. Ko dospč že blizu cerkve, zazvoni vkupe, pospeši torej še bolj korake, da bi česa ne zamudila. Jako se ji zdi čudno, ko vidi že od daleč cerkev nenavadno razsvetljeno in ko dospč na cerkveni prag, ne more se prečuditi taki gnčči, zakaj cerkev je bila do zadnjega köta polna.
Ozre se po ljudeh, in vsi so ji neznani! Sedaj šele zapazi, da nobeden nima glave, da je cclö mašnik pred oltarjem brezglav in da cerkvenik teka tudi brez glave okolo! Groza jo obide in brezzavestna se zgrudi na cerkveni prag. Ko se zopet zavč, zapazi poleg sebe tudi brez glave svojo že davno umršo sestro, katero spozna po glasu in tisti obleki, v kateri so jo dčli v krsto. Sestra jo dobrohotno vzdvigne kvišku in ji pojasni vso stvar. Veli ji, naj počaka konca, brž pa, ko bode dal mašnik zadnji blagoslov, obrne naj cerkvi hrbet in beži, kar more; tudi naj nikar ne pobira, ako bi slučajno kaj izgubila. Marijeta bi jo bila rada še käj povprašala — toda sestra se ji je izgubila med brezglavo množico. Ko se približa konec maše in podeli mašnik zadnji blagoslov, tedaj Marijeta naglo zbeži. Na pokopališči ji pade pčča raz glavo — ali ni se mudila jo pobrati. Prišedša domöv pa se je prepričala, da kaže ura šele jedno čez p61unoči. Drugi dan pa so našli nje pččo na pokopališči na drobne kosce raztrgano, takö da se je komaj nitka niti držala. Kdo vč, kaj bi se bilo šele z Marijeto zgodilo, da so jo bili mrtveci zasačili! —
Poet.
[jyo napisal prvo knjigo, Slab poet se loti druge; Ves zamaknjen je v besede Take spravil svoje čute:
Kaj da nimam rumenjakov, Suhega zlatä na kupe! Vsako bi izpolnil žčljo Drage svoje, svoje ljube, Da zavidale v okrogu Deklice bi to ji druge!
Kaj da nimam drage svile, Od izhoda preje turške, Drago lepše bi nakitil Od d a nice, solnca, luue, Da lepoti se Čudili Vsi ljudje bi moje ljube !
Ne zlatd, nI svile nimam, Revež sem od prve ure! Bodem pa razglasil hvalo V pesmih daleč svoje ljube, Nje lepote glas po mčni Segel bo v dežele tuje!
(2*9
Nisi še vedela . . .
6mlad je cvfcla. Pod lipo dišečo Skupaj sedela sva jasnega dnč, Nisi še vedela, ddklica draga, Trikrat — da ljubi te moje sreč.
Živo bes eden ti v lice mladostno,
Tajno v prijazno sem gledat oko; V prsih za ž£ljo se želja budila, Segel po tvojo sem roko drobnd
V roki rokd! Pač i m S ni nebeško
Pdmladi žarek je v duši sijril . . . Tdda, gorjč: Na deviški ročici
Videl sem, deklica — prstan svetdl.
»Prstanek, p rs ta nek, svetli obrdčec,
Lep in umetno kovrin od zlatd« — Tiho tedaj sem in tožen te vprašal: »Kakšen pomen li na roki imd?c
V lice dražestno si ti se zardela, V m<£ si ozrla se tajno-smejč: Nisi še v&lela, deklica draga, Kaj je trpelo tu moje sreč! —
L. A.
&
Tri
deželi na onkraj morjd Dekletce je prvo domä. V dolini čez vrhov devčt Sprehaja se drugo deklčt. Na konci domače vasi Pa tretje dekletce cveti. —
deklice.
Nevarno je sivo raorjč, Ne morem čez strme gore. Do prve, do druge od tod Nevaren, težaven je hod. Do tretje ni daleč od nas, Pogostoma hodim k nji vas.
Iz arhiva.
Povest.
Spisal Fr. Gestrin.
(Dalje.)
VIII.
Hiit' dicli, mein Freund, vor grimmen Tcufclsfratzcn,
Doch schlimmer sind die sanften Kngclsfrütxchcn.
He inc.
ovro ni bil baš öne naravi, da bi takoj vzplamentel za vsako bitje, ki nosi žensko krilo, ali dobro mnenje je imel o ženskah.
Takšni smo končno vsi. — Če pa izgubljamo ali morebiti izgubimo to dobro mnenje, krive so zastopnice nežnega spola samč, ki časih (taki slabi hipi so pri njih sicer jako redki) vcnder-le preslabo zakrivajo svoje slabosti
Takö je bilo tudi s Kodranom.
Ležal je na zofi, ali v glavo mu ni hotelo, čemu je Olga njemu pripovedovala danes vso spletko s Stipkom.
Ali se mu je s tem hotela zvesta ljubovnica pokazati odkritosrčno, in takö še bolj razplameniti njegovo ljubezen ? — Ako bi bilo to, razkrila bi mu bila vso stvar že lahko prej, morda celö predno se je izvršila.
Čemu ni storila tega ? — Je li vedela, da se mu bode s tem jako malo prikupila ter si je zbok tega hotela prej zagotoviti njegovo ljubezen ? — Zakaj mu je pač sama vse pripovedovala? — Se je li bala, da ne bi zvčdcl spletke od druge strani, zakaj zvedeti jo je napösled moral ? —
Lovro si je moral priznati, da bi mnogo bolje vplivalo nänj, ako bi dogodek z Zgago čul iz drugih ust, nego iz önih, katera je pol ure prej vroče poljubljal. — Morda bi potem mogel Olgo še ljubiti, ali takö . . .
Vender, čemu je bila vsa ta spletka? —
Premetaval se je po zofi, in brez števila jednakih vprašanj se je vsipalo ndnj. Jezno je vlekel dim iz smodke, skoro dogorele, in jezno ga puhal v zrak.
Po mostovži so se začuli škripajoči, počasni koraki. Kodran je spoznal hojo pl. Hagerja.
StoŽilo se mu je po družbi, zatö je glasno zakašljal, ko se je približal prihajdč njegovim vratom. Koraki na hodniku so potihnili, in za malo časa se je čulo trkanje na duri Kodranovc sobe.
»Noter!« zaklical je Lovro in poravnavši se vstal z zofe.
Počasi so se odprla vrata, in še počasneje je stopil v sobo častnik.
»Oprostite, gospod doktor, ako Vas motim; ali dolgočasim se takö, da bi Vas bil že davno poiskal, ko bi bil včdel, da ste doma,« govoril je plemič z önim baje prirojenim, a menda večkrat priučenim hohnjdvim glasom ter upognil nekoliko tilnik v poklon. Hrbet je ostal ravan.
»Je li danes zaklet dan, da se mora človek dolgočasiti?« povzel je Kodran besedo. »Glejte, tudi meni se ni godilo bolje od Vas, in prav veseli' me, da ste se oglasili pri meni.«
»Vi ste se tudi dolgočasili ? — Saj ste bili na izletu, katerega se je udeležilo več dam — celö interesantnih dam, kolikor sem mogel opaziti, ko ste se peljali tod mimo. — No, jaz na Vašem mestu ne bi tožil o dolgem času. Ali pomislite moj položaj! Vse dopöludne sem lazil po vrtu in menda še ničesar mislil nisem, samö klel sem v srci püsti Kot. Nomen est omen! — Napösled je menda vender moja jeza segla do nčba, zakaj prijazna sreča mi je naklonila družico v oskrbnikovi hčeri. Stopil sem k nji, ko je z grede trgala cvetice za namizno kito, in ji začel govoriti o tein, kar najbolj šegače občutljiva srca preddvajsctletnih dčklic in dozorčlih devic — o ljubezni. — Ugajalo mi je, kakö se je deklč zardevalo o mojih besedah, in sam vrag me je zmotil, da sem jo objel okrog pasu in jo hotel pritisniti k sebi. — Ptičica je zavrisnila, zmuznila se mi iz rok in odpršela v grad. Jaz pa sem bil zopet sam. Hodil sem po vrtu in za kratek čas odbijal s palico cveticam dehteče glavice. Taka je bila moja denašnja zabava,« končal je pl. Hager, »in zdaj trdite še, da je bila Vaša slabejša!«
»Gotovo!« odgovoril je naglo Kodran ter mu začel pripovedovati svoj denašnji dogodek z Olgo.
Nekateri ljudje imajo slabost, da večkrat čutijo potrebo izpovedati svoje največje skrivnosti. Kadar se jim pa vzbudi ta potreba, ne mislijo, komu se zaupavajo. Da se takšna slabost mnogokrat bridko maščuje, umeje se samö ob sebi.
Vender se tega Kodränu ni bilo bati. V malo dneh, kar je občeval s pl. Hagerjem, spoznal je, da častnika vsaka stvar zanima le tisti hip, ko jo gleda ali posluša, trenutek potem se ne briga več zanjo.
»Takö je bilo!« končal je Lovro svoje pripovedovanje. »In baš, ko ste prišli, premišljal sem, čemu je bila vsa ta komedija, čemu ?« —
»Ha, ha, ha,« nasmijal se je čdstnik s hripavim smehom. »No. in vzroka niste našli?«
»Priznati moram, da ne.«
PI. Hager se je zopet zasmijal in sčdel na stol ob oknu. Dolgi nogi pa je iztegnil daleö prčd se.
»Vidi se Vam, da ne poznate ženskih! —Jaz sicer ne vem, kakega značaja je Olga, tudi mi ni znano razmerje med njo in lekar nikom na jedni in Vami na drugi strani, ali kolikor morem sklepati iz tega, kar ste mi ravnokar povedali, prepričan sem, da je bila vsa ta spletka poskušnja, s katero je hotela odstraniti lekarnika s poti, s poti do — Vas. — Vi ne poznate ženskih, dejal sem Vam že. Onč uporabljajo vse, kar morejo, ako so si vtcplc v glavo, da hočejo kaj doseči. Ako ženska vč, da radi stiskate nje ročico, porabila bode vsak slučaj, da Vam pomoli obč. — Ako vč, da Vam ugaja, kadar poveša oči, povešala jih bode takö očitno, kakor dela igralka, kadar hoče, da opazi to zadnja galerija. — Navčl bi Vam lahko še hujših primerov, iz katerih bi se prepričali, da ženska žrtvuje vse, samö da doseže svoj smoter, da ji ni sveta nI čast, nI poštenje, nič, prav nič. Čim lepša, tem strastnejša je v takšni borbi. — Vender jim tega ne štejem v zlo. Čemu tudi ? — Pajek nastavlja svoje mreže, da ujame mušico, čemu bi ženska ne smela loviti moža ? — Žal, da je mnogo m0ž, ki se dadč ujeti! Zatö pa Vam pravim, ogibajte se ženskih, dokler jih ne poznate! Ko jih bodete preučili, ravnali bodete, kakor jaz. — Meni je ženska cvet, katerega utrgam, ako mi ugaja. Vi me gledate začudeni ? Mari ne smem odtrgati cvetu? — Ako ga ne odtrgam jaz, odtrgal ga bode drug, ki pride za mano, in ako ga ne odtrga nihče, posekala ga bode kosa, in nikdo ne bode imel ničesar od tega. — Res je, da ima nekatero cvetje trnje, ali kaj to? Ako Vas zbode, pustite je in idite svojim potem! Le neumne včše letajo toliko časa okolo luči, da se osmodč. . . Toda dovolj! Ženske so zvite, in prav delajo 1 Kdor pa jih pozna, tist jih ne spoštuje. Morda se Vam bode za zdaj, ponavljam, za zdaj, zdela sodba moja prestroga; jaz ne morem za to. Prepričani pa bodite, da se bodete spominjali mojih besed in jim pritrjevali. — A zdaj zdravstvujte, in ako nimate drugega opravka, premišljujte besede moje. Če se Vam ljubi!«
Leno je vstal, podal Kodränu roko in polagoma odšel iz sobe.
»Čudni, prečudni nazori — in kakö hladnokrvno jih izreka,« mrmral je Lovro, ko so se zaprla vrata za plemenitim vojakom.
Potem pa je sčdel za mizo, oprl se z obema lehtčma öbnjo, položil glavo ob dläni in mislil. Po glavi so mu šumele besede čdstnikove.
Kar pa je mislil, ni bilo na korist Olgi.
V tem se je razjasnilo nebö, dasi je palo le nekaj kapelj na zemljo. Zrak pa je bil še bolj otohel nego prej.
Ko je Lovro dvignil glavo, jelo se je že mračiti. Tesno mu je bilo v sobi, vzel je klobuk in šel včn.
Po stolbi stopajoč je premišljal, kam bi krenil. V Lesnice? — Ne, k županovim nikdar več! — Ali v trg grč vender lahko. — Da» v trg, k lekärniku! Tam bode še natančneje zvedel vso spletko.
Stopil je hitreje in skoro je bil v drevoredu.
Ko je nekaj časa korakal, začul je človeške glasove. Hotel ni, da bi ga kdo srečal, zatö se je skril za visok grm ob strani.
Kmalu sta se približali dve osebi kraju, kjer se je skrival. Lovro je prepoznal Pavla in Jelico.
»Ti ne včš, Jelica, kakö sem srečen. Ti si moje vse, jaz te obožujem, angelj moj!« govoril je Pavel.
Kodran se je nehotč spomnil Hagerjevih besed: ,Ženske so zvite, in kdor jih pozna, tist jih ne spoštuje', in se ironično nasmehnil.
Jelica je nekaj odgovorila Pavlu, toda govorila je takö tiho, da je Kodrän ni mogel razumeti.
Sumnil je Lovro že davno, da se njegov prijatelj in županova mlajša hčerka ljubita, in veselilo ga je, da se je danes potrdila njegova sumnja.
Zaljubljenca sta odšla počasi mimo grma in Kodran je že hotel stopiti iz svojega skrivališča ter nadaljevati svoj pot, ko ugleda drugo dvöjico bližati se.
Bila sta Olga in nje brat.
Olga je namreč vedela predobro, da ni storila prav, ker se je dopöludne takö nepazno razodela Kodranu, in premišljevala je od tistega nesrečnega hipa, kakö bi popravila nepremišljeni svoj korak.
Začetkoma je mislila, da bode proti Lovretu uspevala s trmo in ustavljanjem, ali čimdelj je premišljala, tembolj je bila prepričana, da takö ne pojde. Sklenila je torej s priliznjenimi govori pridobiti si razžaljenega ljubovnika. Česa pač ne vzmore ženska zgovornost!
In ni ji dalo ostati doma. Pregovorila je svojo sestro in brata, naj gredö Pavla spremit in zajedno izprehödit se, dasi jim je bilo po izletu pač malo do izprehoda, najmenj menda nji sami. Ali nädejala se je, da dobode morda Kodräna v Kotu, kajti hotela je čim prej začeti svoj načrt izvrševati.
Da bi bila vedela, kako ji je bil v tem hipu blizu!
A tega ni vedela in zato je popolnoma hladnokrvno nadaljevala nasproti bratu, kateremu je vse zaupavala, baš ko sta prišla mimo grma, svoj pogovor:
». . . Sicer mi ni stotino toliko za dolgočasnega knjigožrca v Kotu, kakor za interesantnega in plemenitega Hagerja, ali Kodran je goto-vejša partija, in treba se ga je držati. Ako bi hotela, lahko . . .«
Dalje ni slišal Kodran. Toda še to mu je bilo preveč. Prebledcl je nekaj časa stal odrovenel, kakor kip. Po glavi pa mu je vršelo: »Dolgočasen knjigožrec . . • dobra partija . . . pl. Hager . . .«
Zasmijal se je zamolklo in divjal po poljski bližnici proti grädu nazaj. Kdor bi ga pa videl, kakö je dirjal in s klobukom v roci mahal po zraku, mislil bi, da je blazen.
Ves zasopel je dospel mnogo pred obema dvöjicama do Kota.
Stopil je v oskrbnikovo sobo in se oprostil, da ne more priti k večerji.
Dasi se je delal mirnega, vender se tnu je poznala na obrazu notranja razburjenost. Oskrbnikova soproga je gledč na to majala z glavo in opomnila proti svojemu m6žu:
»Kakšni čuddki so ti učeni ljudje!«
Sirec ni ničesar odgovoril, le nasmčhnil se je nekoliko.
Kmalu potem je vstopil Pavel. Poslovil se je pred gradom od spremivše ga tröjice, od katere se vsaj jedna oseba ni vračala zadovoljna domöv.
Ko je zvedel, da Lovreta ne bode k večerji, šel ga je iskat v prvo nadstropje. Ali vrata do Kodrdnove sobe so bila zaklenjena. Pogledal je skozi ključanično luknjo, ali videl ni ničesar, zakaj v sobi je bilo tema.
Lovro ni prižgal luči. Prišedši v sobo, zagnal se jc oblečen na posteljo in strmo zrl pred se. Nekaj časa od silne razburjenosti ni mogel ničesar misliti, a polagoma se mu je ohladila vroča kri in vsi denaŠnji dogodki so se mu vrstili pred duševnimi očmi, vse besede, kar jih je danes čul, 2,venele so mu znova na uho. — Toliko radosti in toliko bridkosti jeden dan!
A verjel je samö jednim besedam: önim, katere je čul iz ust plemenitega čdstnika, in dobro je videl samö jeden dogodek: prizor, katerega je opazoval z Olgo vračajoč se od razvaline nad Sotčsko.
Vender zdelo se mu je, da se skrivata za sklepajočim se ga-brovim vejčvjem pl. Hager in Olga.
Stiskal je hladno dlan ob glavo in čestokrat zamolklo zaječal. Pozno v noč je zadremal.
Skozi odprto okno pa je posijala luna in nje žarki so trepetali po starodobnem pohištvu. Cvrlikanje cvrčkov se je čulo z vrta in hladen veter je nosil vonjavo venočih cvetic v sobo.
(Dalje prihodnjič.)
L li č i.
Spisal Anton Funtek.
XII.
pčj prvega reda; samoten potnik v njem. Mimo širega polja v mesečini drdrä vlak proti severu; sicer nobenega glasü. V takem času, ko ondu na stropu brli svetilka, lega spanec na oči; nehotoma se niža glava; meglene podobe ostajajo v spominu; naposled se razlijajo, utrujeno telo počiva.
Ali potnik ne spi. Res se mu je povesila glava, oči' pa strmč na tla; zatisniti se ne morejo. Premnogo mislij mu roji po glavi, da bi spal. Od včlikega mesta do sedaj se jih ni mogel iznebiti. Tudi se jih ni hotel. Precejšen dar je stisnil v roko izprevodniku, zatö da je sam. Nazaj v malojasno minulost mu hitč pogledi; ozira se tudi naprej v bodočnost, katera se toli vabno, takö svetlo razgrinja pred njim, v bodočnost, kažočo mu zlato slobodo, šumno veselje, razkošno uživanje . . . Take podobe gleda rad vsakdo, ali gleda jih najrajši sam. Tuje oči so nadležne; nekatere znajo predobro brati v duši! . . . Skrbno na prsih hrani dragocene popirje, ki bodo vir takemu življenju; nekoliko še — in za njim bode kopna zemlja, ki mu ni dala ničesar. Potem se bode zibal na morskih valovih in se peljal v öni srečni del sveta, kjer ga ne pozna nihče, kamor ne seza roka žaljene pravice. Izgovorjeno je: roka žaljene pravice! Čiste niso roke, na katerih se leskečejo zldti prstani; pošteno ni imetje, shranjeno na prsih v usnjati listnici! Uhajač je, na katerega prežč zaščitniki pravice, in dokler ne stopi na ladjo, hvaliti se ne smč, da ne bi začutil roke, trde, težke kakor železo, na räme, ni, da ne bi vztrepetal pod besedami: »V imeni zakona!« . . . Brr! Takö miren ni, kakor se kaže; takih mislij ni treba. V dalji vidi prizor, kakeršen mu ne prija: samotno začrnelo zidovje, kamor nikdar ne prisveti luč nebeška, med zidovi pa moža, ki mu je podoben do pičice, možd, ki od iznemoglega srda stiska pesti in preklinja vso to brezumno svojat človeško, ki ne dopušča, da bi si človek koprnčč po neomejenem uživanji, na svojo roko in na kvaro drugim — »sobratom« — haha! — ustvarjal življenje . . .
Nejevoljno stresne z glavo in vstane. Takega prizora ne mara; tudi ni treba, da bi ga gledal. Čemu neki te 'misli ? Tedaj, ko je v brezglasni noči stal pri odprti blagajnici ter jemal zavoj za zavojem, bilo jih ni. Da so mu prihajale, zadušil bi jih bil. Ječa! Kdo li ga
spozna? Ali si ni počrnil las, pristrigel brade, da samega sebe ni spoznal pred zrcalom? .Ali se ni umil s čudovitim sokom, da se je nagubalo čelo, da se je hipoma izpremenil v dozorelega moži? Jedino oči so ostale, kakeršne so bile; njih iskrečega izraza ne zabriše nihče. Oprezen je bil in premetčn; toli oprezen, da je bil všeč samemu sebi. Prčcej po zvršeni tatvini — grda beseda sicer! — ostavil ni mestnih zidov, nego čakal teden dnij in še dčlj v zakotjih, kjer bi ga ne bil iskal nihče, in ondu se je zadovoljno smijal v pest. Na ječo ni mislil nikdar in rögal bi se bil samemu sebi, ko bi mu bile prišle take brezumne misli. Tudi kesäl se ni dejanja; saj ga ni zvršil, ko bi ga bilo morda prevzelo bogastvo, nego odločno, prepričan do cela. Kaj dč to, da si je nasul žepe s svojino bogatega mogočnika. ki prav nič ne bode čutil izgube? Besnel bode res in koval naklepe proti osebni varnosti ubežnikovi, ali če Bog da, zaman. Ne takö! Božjega imena ni smeti vpletati v take misli in besede! Pravica božja, pravijo, seza dalje od pravice Človeške; poleg tega pravijo, da je Bog brezkončen kakor v kazni takö v dobroti . . . Ha, dobroti! Ali je bila to dobrota, da je od rane mladosti, ko je toli hrepenel po Čistem zraku in živem solnčnem soji, moral prebivati v zatohli sobi, v temnih zamreženih prostorih, zavedujč se, da rojstvo njegovo ni bilo pričetek samö telesni nego tudi duševni smrti; da je pozneje sedel pri velikih knjigah, ko je le okö videlo nepregledne vrste suhoparnih številk, želje pa so hitele drugam ? Ali je bilo dobro, da se je moral pokarjati skopemu gospodarju, ki se ni menil za preščrna poželjenja njegova, nego najprej terjal pokorščine in strogega izvrševanja naloženih dolžnostij ? Kleto življenje täko v onih tesnozamreženih prostorih, ko človek ni človek nego stroj v oblasti druge mogočnejše roke! Živo srce mora otrpniti, dih veselja zastati, kjer se prostira öni neznosni zrak. Suženj je bil dobro dolgo ter posojal najboljše moči nenasitnemu gospodarju. Kar je dobival, nikoli ni plačevalo dela, nikar še ustrezalo potrebam, kakeršnih ima vsakdo, okolo kogar vre veselo življenje. Prav to je bilo: da ni včdel, kakö živč drugi, vztrajal bi bil in jedel kruh, dasi ne zadovoljno, vender ne s solzami; prihajal bi bil v temno sobo rano za jutra in delal, pisal, številil do poznega večera in se zatapljal v stvari, katere ga niso zanimale nikoli, ker niso imele kipečega življenja. Delal bi bil takö, dokler bi ne bil ugasnil mladostni ogenj v njega žilah in osiveli plavi lasjč — ali sam sredi glasnega veselja — vztrajaj, kdor moreš! Ko je prikipelo do vrha, oprostil se je sam. Napösled: kaj je poštenost? Kje nje začetek, kje konec? Poštenost je pöjem, sila razsežen. Trgovcu, katerega je služil, nihče ni očital nepoštenosti;
A. Funtek: f.uči.
3^7
kakor bi se sploh reklo, tudi ni bil nepošten. Ali lokdvo je prčžal na zadrege trgovskih prijateljev svojih ter uporabljal ugodnosti takö ali takö, da mu je le uspevalo. Ravnanje sevčaa, dovoljeno vsakomur! Ali strog nravni sodnik bi sodil drugače in takemu počenjanju utisnil pečat, ki čudovito zvesto spominja na znamenje, s katerim žigosajo nepoštenost . . .
Toda čemu vse to, čemu olepševati zvršeno delo ? Ali hoče oprati samega pred seboj ? Ali hoče lagati samemu sebi, da se je obogatil po pravici? Zaničljiv smeh mu igra na ustnih: prijatelj, poznava se dovolj; nama ni treba takega slepila! Denar je denar, odkod — komu do tega? Ondu za morjem ne bode nihče vpraševal po njega izviru; tisoč rok se izteza povsod po svetli kovini; nikdo ni toli preprost, da bi dejal: »Prijatelj, stoj! ali pa tudi ni madeža na tem, kar mi nudiš?« Dovolj torej, glavo kvišku, zadovoljen nasmeh na ustna — živela bodočnost, živela zemlja, kjer človek brezskrbno in pokojno uživa imetje svoje! . . .
Dalje drdra vlak. ali počasneje. Ze se v dalji svetijo luči velikega mesta, kjer je konec dolgi vožnji. Tamkaj bode izstopil samosvestno in ponosno, kakor grč imovitemu možu. PreŠčrno bode stopal mimo nadležnih stražnikov, ki se takö sumnivo ozirajo po slčharnem potniku, kakor da je vsakdo hudodelec. To vč, da je tudi v to mesto prinesla brzojavna žica novost: kakö se je v stolnem mestu zvršila velika tatvina; natančno je opisan tat — škoda truda! Njega ne spozna nihče — kdo tudi bi slutil, da je tat ta resni mož, ki se nosi toli mogočno? Res tolče srce potniku hitreje, lice mu bledi, kolika slabost! Stojčč na obratišči življenja svojega ne sme biti boječ; v poslednjem hipu mu ni smeti malodušno pokvariti in uničiti vsega: minulosti, sedanjosti in bodočnosti . . .
Vlak obstane; potniki izstopajo. Srčno dalje, moški kakor bogatin, ki se zaveda vrednosti svoje! Kakö ga meri tu jeden teh javnih stražnikov; zdajci bode položil roko nänj — nič ni, obrnil se je. Srce utriplje prosteje, prsi dihajo lože. Kolika gnčča pri izhodu! Sedaj dospe do druzega stražnika; nehotoma se zadeneta — kaj je to? Ali ni bilo prav takö, kakor da mu je pala tista strašna roka svinčeno-težko na rdme? Zaman vse junaštvo — zdrzne se od nepopisnega strahu; plašno strmi na ostrozročega možd; čelo se rosi, ko ga merijo tč sive oči. Ugleda še, kakö se zasveti v njih kakor žarfek spoznanja — stemni se mu; kakor bi sanjal, čuje strašne besede, katerih se je bar toliko, vidi, kakö prihiti drug stražnik, sliši zamolklo šepetanje okolo
sebe — zdajci začuti na rokah mrzlo železje — zadušen vzklik —
— zaman torej, vse zaman! . . .	Res, še živi pravica božja in posvetna ;
pravica ni prazna beseda: gorjč	vsakomur, kdor se ne klanja večnim nje zakonom ! —
Predno hočemo napisati kritično oceno te najnovejše pesniške prikazni na slovstvenem polji slovenskem, zbirke Aškerčevih (Goräzdovih) balad in romanc, ki smo. jih že na kratko omenili v tem listu, vidi se nam potrebno, da zaradi denašnjih slovstvenih in ž njimi ozko spojenih političnih razmer slovenskih, označimo najprej svoje stališče, s katerega hočemo govoriti. Mi namreč ne pozabljamo, da izdajemo in uredujemo samö leposloven in znanstven list, nikakor pa ne političnega, in da se zatorej tudi tedaj, kadar nam je govoriti v obrambo napadov, ki se pod krinko leposlovja in znanstva, umetnosti in modroslovja pogdnjajo samö za reakcijonarne in s temi v najožji dotiki stoječe osebne uspehe, ne bodemo spuščali v öno nižavo grdega osebnega „prčkljanja", ki znači „politično" in na jedni strdni tudi „literarno" delo zadnjih mesecev. „Noblesse oblige" je bilo do sedaj naše geslo, in to geslo nam ostani tudi dalje sveto! Pod tem praporom bodemo govorili.
Goriški „Rimski katolik" je že dčlj časa takö prijazen, izzivati nas in čestite pisatelje, ki sodelujejo pri našem listu, češ, „na dan vi Zvonovci — na dan s svojimi nazori, s svojo teorijo o krasoslovji in umetnosti — pokažite, kam se opirate, kaj nameravate!"
Na jedni strdni se nam ta izziv, ki je v istini mnogo robatejši, nego smo ga mi posneli, dozdeva nekako anakronističen — «aj že dvajset let ve vsak razsodni in omikani Slovenec, kaj hoče, kaj namerava, kaj podpira „Zvon", bodisi „dunajski" ali „ljubljanski", in kolikrat se je že odgovarjalo takim vprašanjem in napadom! Zatö bi lahko dejali: „Sodite nas svojevoljno po naših delih!" — Na drugi strdni pa nosi to izzivanje neko čudno znamenje, ki je pravi „signum temporis". „Rimski katolik" stoji v vsem, kakor smo že jedenkrat dejali, zgolj na rimsko-katoliških tleh. S tega stališča presoja znanost in umetnost, ndrodna in socijalna vprašanja, elektriko in ichthyosavra, protozoe in EifTlov stolp. In pri tem presojanji, ali bolje —
Književna poročila.
v.
Balade in romance. Napisal A. Aškerc.
obsojanji, saj nič drugega ne čitamo — kriči v jednomer: Heraus mit dem Flederwisch!" — i_ßtav takö, kakor naš „gorenjski fant na vdsi": „Pa udari, če^te je käj, pa udari!" In kaj je želja tega lista? Samö to in jedino to, da bi kd&j kdo prišel in dejal: „Pojdi, pojdi ti s svojim Bogom in s svojo cerkvijo!" Takega nasprotnika si želi rogoborni goriški list, a tu prihaja tudi za dvajset let prepozno. Kakor öni gorenjski >permejduševec*, takö držf on krivec ali pa bätino za hrbtom, in ko bi se kdo oglasil, sunil bi ali pa udaril, češ: „Glej, ti si me prvi — taköv si, taköv brezverec, bogotajec!"
Dejali smo, da prihaja za dvajset let prepozno! Da, tedaj bi jih bil našel mnogo odgovornikov, ki jih je porodila in izobrazila prav taka reakcija, kakeršni se dandanes svita. V teku zadnjih dveh desetletij so se duhovi umirili povsod, vse gibanje je prihajalo polagoma, pa vedno bolj je raslo delovanje za mir med närodi in duhovi in za ljudsko blagostanje, ž njim spojeno in ž njim pogojeno. Pa glej čuda! Čez dvajset let moli zopet reakcija svojo mračno glavo kvišku. A^ sedaj je položaj drug in vsaj v tem, kar imenujemo mi svoje slovensko leposlovno polje, v tem preobrat, kakor si ga želi „Rimski katolik", ni več mogoč. Bogotajstvo se ni ugnezdilo v nas, ampak obzorje se nam je razširilo, in to obzorje, ki vedno narasta v nas, to „spoznavanje pod ozirom na večnost," kakor je imenuje Spinoza (Ethik V. L. 30), to ravno znači naše poete novejše ddbe, in pod njim se vsi vrstč, od njega dobivajo stopinjo svoje vrednosti.
Vender „Rimskega katolika" v vsem ne moremo obsojati! Fanatizem — ta ali öni — je izrodek vsakega časa. In kje se poraja in pod katerimi pogoji ? Duh najde, kar srce išče; razum in čut v jedno spojena porodita — odušev-ljenje — in oduševljen — navdušen človek je zmožen sezati drugim na dno srca, zmožen razodevati skrivnosti, ki tičč globoko v čutu, v srci, in zopet zmožen jasnemu solnčnemu žarku jednako prijavljati misli, ki jih je porodil duh. Duh in srce! Srce brez duhä pa — v kaki temoti se suče! Čustvom svojim sledčč se bori le zänje, namreč za to, kar je samö — brez duhä — pravim resničnim spoznalo, in v tem se bori za zmote, katere spoznavati mu brani nedostajanje duhä. Srce pa je strastno, zatö je strasten tudi böj, katerega je pričelo, katerega bije dalje brez ozira. In ta pojav srčnega življenja je — fanatizem. Takega imamo pred seboj v „Rimskem katoliku". „Kje je potrebščina ,duhä' večja, nego v filozofiji ?" vpraša nekov pisatelj; „in ravno tu je množica metafizičnih fanatikov nepovoljna — skoro strašna." Samö s srcem — brez duhä! A vender s srcem — in zatö naj govorimo še dalje z „Rimskim katolikom".
On želf od nas zvedeti: ,.Kaj je poezija r" „Nerazločnost subjektivnega in objektivnega tečaja (pöla)", odgovoril je nekov filozof, in „Rimski katolik'• bode to gotovo umel; mi — ne! Mi lj vemo, da je poezija lepo jezikovno
24
tvarjenje — upodabljanje lepih, estetičnih mislij. Tu nam menda ne bode ugovarjal, toda dejal bode: „Kaj pa je lepö ?" In to želi on že zdavna zvedeti — in sicer le od nas! Tu nam ne bode zameril, ako izpovemo, da nam niti v mislih ni to vprašanje najmlajše filozofične discipline kardinalno rešiti, kakor si on želi, da pa zopet do celega dvojimo, da je je on rešil, ali da je bode rešil. To pa je gotovo: poetje, slikarji, govorniki, glasbeniki — vsi umetniki hodijo svojim pötem — filozofi, estetiki in kritiki pa za njimi, kakor anatomi za telesi - öni ustvarjajo, upodabljajo - tj_pa režejo in razis-kavajo; — zadnji hočejo, da morajo prvi biti taki, kakor jim velč oni na podlogi svojih preparatov — prvi pa le gredö dalje in le dalje, gnani od nedoumnega genija. Nobeden poet ni šel prej, nego je začel peti in lepö peti, na visoko šolo učit se, kaj je lepö. A če so mu bile položile roj&: niee Ono „modro" cvetko poezije v zibel, katero svežo ohrani takö maloka-teri, katere duh pa oživlja vsakega — potem je on tudi umen zidar in lastnik ob veliki stavbi, kjer kraljuje lepota, in kjer hišnik pred vhodom ne vpraša: ,.Ali si pagan, jud ali kristjan, ali rimski katolik?"
Tudi mi Slovenci imamo svoj delež ob tej svetovni stavbi, in če imenujemo Aškerca, gotovo ni on zadnji med našimi delavci in solastniki, ne, postaviti ga moramo med öne, ki prvi zasedajo Slovencem odmerjene prostore. Gotovo nam je težko sotrudniku našega lista peti hvalo, tudi danes ne nameravamo podrobneje ocenjevati posamičnih pesmij njegovih, prihraniti si hočemo to za drugi članek — ali reči pa vender moramo danes, da so sedaj te „cunje", kakor raci „Rimski katolik" nedosežno duhovito na-zivati Gonizdove balade in romance — da so torej sedaj te „cunje", zbrane in spletene, nam krasen gobelin", na ččgar razno bar venem dnu gleda naše okö vedno menjajoče se podobe in slike, kakor jih čarata pred nas bajka in pesem. Kdor vzame knjigo v roke — ako njega duh ni prevzet po naših najnovejših prerokih - odložil je ne bode, dokler je ne prečita do konca. Kje tiči Aškerčeva moč r Mi bi dejali: v njega izredni, v Slovencih do sedaj nedoseženi plastiki in v zdravem realizmu — da
Ifon i i ' > 11 ' - ' I >JL -»-iJ.i. - • -'i.*- .
zdrave m — in to ponavljamo ter poudarjamo. Podtikati se nam hoče, da umemo mi in si mislimo v svojem „realizmu" le „verizem" ali „naturalizem". No, tega nam pač nihče ne dokaže, ker zadnjega nismo ni praktično ni teoretično učili - podtakne se pa lahko vsakomur, kar se mu hoče.
Ker se danes več pečamo z „Rimskim katolikom", negoli z Aškercem, samim, bodi nam dovoljeno še nekoliko besed do njega, ker nas je prav v tem naravnost pozval, in pa tudi zatö — da ga vsaj nekoliko „absolviramo."
Govoreč nadrobno o Goräzdovih baladah in romancah, navaja „Rimski katolik" pesem „Anka" ter pravi — da ni poetična, da ni lepa — ker ne
vč ničesar o — Bögu. Kakor ga mi umejemo, želel bi, naj bi bil položil pesnik, katoliški duhovnik, potoku namesto tolažila:
»Prva nisi — zadnja ne na sveti!« drugo tolažilo v šumeče vali, namreč: „Bog ti bode pomagal!" To je lepö, tudi poetično se dä izraziti, toda mi se osmeljamo dvojiti, da bi taköv konec baladi hasnil; taka, kakor je v svojem stopnjevanji, potrebuje v svojem konci nepričakovane misli - če že ne originalne; öno tolažilo z Bogom pa bi käj takega ne bilo; pesem bi ne izzvenčla takö, kakor sedaj, ko se izgublja v sicer ne novi, ali vender na nov in nepričakovan način izraženi misli: Solamen miseris, socios habuisse malorum.
Dalje povprašuje „Rimski katolik", kaj se poreče k besedam iz „Stare pravde":
»Na puško kremenko naslonjen Kmet Pdsanec pravi, veli: »Car daleč, a Hog je visoko! . . V pčst svojo odslej le vcrüjcm. Zaveznik moj — puška je t.4!«
ter pristavlja: „Mislim, da ne najdemo še takö rudečega socijalista, ki bi veselo ne podpisal nauka, ki ga tu izraža — katoliški duhoven." Gotovo! Istina! Toda kmetje so bili in so morali biti tedaj taki — in če jih kdo opisuje, vender ne bode trdil, da je Päsanec dejal morda: „Možje, pojdimo na b<3žjo pot na sv. Višdrje!" Koristneje bi bilo to morda zänj, nego böj pod Susedom — a res ni bilo in ni moglo biti res in če bi bil dejal to Aškerc v svojo balado, to bi „Stara pravda" ne bila več balada, in Päsanec bi ne bil Päsanec. Kaj pa ko bi Mefisto, jahajoč s Faustom o polunoči mimo vešal, ko bi takrat hudič dejal: , Počakaj, Fauste, počakaj! Mene je strah, jaz ne morem takö hitro za tabo —No, potem bi hudič ne bil več — hudič! — In pa „balada o potresu"! Spominjamo se, da smo čitali nekoč popis groznega potresa v Lisbon!. Pisatelj je pripovedoval, kakö so ljudje klečali in molili po cestah in trgih ter javkali in kričali v nebö : „Mi-sericordia! Misericordia!" A ulice za ulicami so se pogrezale, hiša za hišo se sesipala v mörje. Mi ne vemo, ali je pesnik mislil na ta dogodek, ali ne — saj je popolnoma irrelevantno — ampak nas pri čitanji te balade ni prešinil tisti čut, kakor je naudal „Rimskega katolika" -- nam se je videla pesem kakor klanjajoča, resignirano udana molitev nedoumnega, nezaslednega božjega veličanstva. Nejsjezo, ne /. nejevoljo, ampak s čutom in s prepričanjem človeške ničevosti nas je napolnila. Da „Rimskega katolika" ni — tega nismo krivi.	(Konec prihodnjič)

Odgovor rta J. Lendovšekove opazke
o moji izdaji JanežiČcve slovnice.
Spisal dr. Jakob Sket.
(Dalje.)
56.	Krivo trdi g. L., da se more predpretekli čas le od dovršnih glagolov tvoriti, in da bi se moralo torej pravilo v § 333. prenarediti. Tu ga le opozorim na točko 25. svojega odgovora in na Cvetje 1888. zv. 5. 1).
57.	G. L se jako moti, ako misli, da bi prišlo nekoliko več jasnosti v nauk o slovenskih naklonih, ako bi se razpravljali bolj nalik latinski in grški slovnici. To je pač narobe svet, da bi mi naš kratki in celö umljivi nauk o slov. pogojniku in želevniku uravnali po zelö zapletenem in težkem nauku o lat. in grškem konjunktivu in optativu. Čudim se le, zakaj še niso nemške slovnice pri pouku o naklonih po latinskih in grških slovnicah krenile ; temveč narobe, dandanes so se začele slovnice klasiških jezikov v večji meri že ozirati na slovnice živih jezikov (prim. Scheindler, Lat. Schulgramm., str. IX. in X.). Na dalje še opozorim na to, da se v Janc-žičevi slovnici pri podredju tudi na kratko označi, kteri nakloni nam rabijo v raznih odvisnikih. 2)
58.	Če tudi Šolar piše, da je: Ali mu dam (= soll ich ihm geben) deliberativen konjunktiv, vendar munista niti Janežič niti Kermavner (Lat. slov. str. 174) sledila. Latinski: „Quid faciamus" tolmačimo navadno tako-le: „Kaj naj počnemo, kaj hočemo početi, kaj bi naj počeli," a zelö redko bi rekli: Kaj počnemo (gl. tudi Miklošič IV. 774). Zatorej nisem dodal in tudi ni treba dodati, da nam rabi določni naklon za lat. deliberativni konjunktiv. 3)
Tudi jaz si dovoljujem opozoriti gosp. doktorja na dotično opazko svojega protiodgovora. —
'-) Na podlagi Iluemerjevega predavanja v dunajskem društvu »Mittelschule«: »über Concentration des grammatischen Unterrichtes an den österr. Gymnasien, Wien 18S2« trdi Scheindler, da mora biti slovniški pouk jednoten ter nadaljuje: »daher dürfen dieselben Erscheinungen der drei (mi bi rekli: vier) Sprachen, die an unseren Gymna-sieu neben einander gelehrt werden, nicht nach verschiedenen Gesichtspunkten aufgefasst werden, solle nicht hiedurch geradezu Verwirrung statt Klarheit in den jungen Köpfen hervorgerufen werden.« Ali ni iz tega jasno, da se mora tudi slovenska slovnica kolikor toliko ozirati na latinsko in grško in naopak? To pa je lc mogoče, ako je v vseh šolskih slovnicah tvarina kolikor mogoče jednako razvrščena. Tudi opazke gosp. p. Ladislava, priobčene v »Ljublj. Zvonu« IX p. 697. sqq. pričajo, da je želja moja upravičena. —
s) Miklošič (IV3, p. 774.) navaja pri stavku: ali mu dam? Solarjevo prestavo: soll ich ihm geben? ter prelaga Šolarjev stavek: kako naredim? wie soll ich es machen? —
59.	Da bi morali v § 342. (ne 352.) v stavku: „Namenilnik nam služi namesto nedoločnika," zadnji dve besedi prečrtati, ni baš potrebno, o čemur se vsakdo prepriča, kdor prebere opazke Skrabčeve v Cvetju IV. zv. 9. si. *)
60.	I)a naj členica akaj1 ne rabi v pisnem jeziku namesto „bajti", to je pa zopet nekaj novega, o čemur drugi inače kakor g. L. sodijo. Opozorim le na Ravnikarjeve Zgodbe in zlasti na Škrabčeve opazke v Cvetju VII. 9., kjer se baš nasprotno dokazuje. Ali tudi Murko, Cigale, Janežič in Bartel dajejo v svojih rečnikih členici „zakaj" prednost pred „kajti11. 2) — Tudi tedaj ima zraven torej svoje opravičeno mesto v našem jeziku; tedaj = also, demnach, somit. V zadnjem pomenu navaja tudi Levstik to členico (slov. str. 138).
61.	V stavku: „Ni vse zlato, kar sije" (tako stoji v Janežičevi slovnici § 363., pa ne: kar se sveti), ni stavek: kar sije, osebkov stavek, kakor g. L. trdi, temveč pridevkov. = vse, kar sije ni zlato = nicht alles Glänzende (was glänzt) ist Gold ; gl. Kummer Deutsche Schulgrammatik, 2. izd. str. 176. *).
62.	Rčs je, da je oblika suvši v primeru: „Al' te huda je razrila burja, suvši točo iz nebes širokih" (str. 254), kriva, toda ne kaže, da bi se moralo namesto nje postaviti suje ali sujdč., kakor g. L. misli, temveč vsuvši je prav. Levstik sam je pisal v prevodu „Zelenogorskega rokopisa" suvŠi v pomenu vsuvši (= sesuvši), in to obliko je sprejel Janežič v Cvetnik slov. slovesnosti (str. 201), kar nam je do cela odobravati. Staro-češki se ta stih glasi: sSesypavši tučiu sira nebia", gl. Jireček, Anthologie, str. 2. *)
') Kolikor povzemam jaz iz omenjenih opazefc, uči g. p. Škrabec le, da ima slovenski nedoločnik dve obliki »z i in brez njega«, ne pa, da nam služi »amen i hi ik namesto nedoločnika.
2) O členici .zakaj' sodi č. g. prof. Krek (1. e.) tako-le: »Statt ,zakaj', welches ja zunächst eine Fragcpartikel ist, sollte in relativer und consecutiver Function lieber ,kajti' gebraucht werden.« —
*) Po tem, kar uči Kummer (1. c.), bil bi stavek: »kar sije« res pridevkov stavek. A drugi slovničarji in med njimi tudi Willomitzer niso tega mnenja. Odvisne stavke imenujemo po stavkovih Členih, koje nadomeščajo. V stavku : »nicht alles Glänzende (was glänzt) ist Gold«, je pa vendar .Glänzende' osebek in ,alles' pridevek, kajti ta stavek pomenja toliko, kakor: »nicht jeder Glanz rührt von Gold her«, ne pa: »das glänzende AH ist nicht Gold«, kar nima zmisla. — Mej primeri za dopovedkove stavke ima Willomitzer (D. Gr. p. 135) tudi stavek: »Brot und Wein ist alles, was ich zu Hause habe.« Ako je pa stavek: »was ich zu Hause habe« dopovedkov, moramo omenjeni stavek: »kar sije« zmatrati za osebkov stavek. (Prim, tudi Bauer N. Gram. § 138. A.).
4) Z obliko »vsuvši« strinjam se tudi jaz; od nedovršnika ,sut? pa, kojega ne moremo rabiti namesto dovršnika pestit? ali ,vsitff, bil bi pravilen le sedanjikov deležnik sujtf, sujdč.
63.	Na koncu knjige pogreša g. L „zapisnik vseh bodi si gledč na pravopis, bodi si gledč na oblike dvojbenih besed, nalik slovarčku", ki ga nahajamo v nemških šolskih slovnicah. — Na to mi je opomniti, da so novejše nemške slovnice, kakor Willomitzerjeva in Kummerjeva ponatisnile le isti „pravopisni slovarček", kterega je naučno ministerstvo za ljudske in srednje šole izdalo ukazujoč, da se mora pravopisje v šolah uravnati po njem. Prejšnje nemške slovnice takega zapisnika, kolikor meni znano, nimajo, in tudi v slovenski slovnici ne more tak slovarček najti mesta, predno ni naš pravopis vseskoz na tanko dognan, vsestranski določen in za šole uradnim potem pripoznan. Posebne potrebe pa tudi v tem smislu ne občutimo, ker imamo zdaj dobro podlago v Janežič-Bartlovem rečniku, še večjo pripomoč pa dobimo v slovensko-nemškem delu Wolfovega in Janežičevega slovarja, ki se baš izdelujeta in prideta v kakih dveh letih na svetlo. Gledč pravopisa se mi Slovenci pač ne smemo pritoževati, in na škodo bi bilo razvoju našega jezika, ako bi dali njegov pravopis vkovati v spone uradne. Mi ne potrebujemo posebnega »šolskega* pravopisa, *) kakor ga imajo sedaj Nemci v Avstriji (ne govoreč o sedmerih drugih nemških pravopisih izven Avstrije, gl. Oesterr. gymn. Z. 1889. str. 884 si.), temveč naš pravopis bodi povsod jednak, tako v političnih dnevnikih kakor v leposlovnih časopisih, tako v društvenih kakor v šolskih knjigah. V knjigah družbe sv. Mohorja se ravnamo gledč na pravopis in oblike kolikor mogoče po šolski slovnici in po Janežič-Bart-lovem rečniku, in ako to storijo tudi drugä društva in časopisi, bodemo brez dvombe kmalu imeli zaželeno doslednost v naši pisavi, ne da bi klicali višje oblasti na pomoč. »Pravopisni slovarček« bi bil tedaj v naši slovnici zdaj pravi »nonsens*, brez vsake avtoritete in brez uspeha, ker izdajatelj ne vč, ali ga tovariši njegovi pripoznavajo. 2) Sploh pa ne smemo šolskega pravopisa ločiti od vsakdanjega, ki se v časopisih in v nešolskih knjigah nahaja.
64.	Moj ocenjevatelj pogreša tudi zapisnik stvarni in besedni nalik »Sach- in Wortregister* v grški in latinski slovnici. - Jaz pa vprašam, zakaj pa nimajo nemške slovnice takega zapisnika? Zat<5 ker je nepotreben! 3) Mi vendar ne bodemo na koncu knjige v posebnem zapisniku iskali besede: ljudje, dan, itd., da zvemo, kako se sklanjajo; ali razne predloge in členice, kako se rabijo; ali sklone, deležja itd. itd.
*) Potrebo pravopisnega slovarčka čutijo menda vsi pisatelji slovenski, in včm, da si z menöj vred žele tudi drugi učitelji jednotnega šolskega pravopisa.
*) Zategadelj bi bilo dobro, ko bi se bil gosp. doktor ponižal in povabil tovariše svoje, naj kumujejo njegovemu izdanju Janežičeve slovnice.
:J) Bauer, Grundzüge der Ncuhochd Gr., pa vendar ima tak zapisnik.
Vsak učenec mora, knjigo le nekaj časa rabeč, slovensko slovnico gledč na razvrstitev jezikovnega gradiva v kratkem na toliko poznavati, da more na podlagi pridejanega »kazala* najti to, česar potrebuje. *) — Na dalje pa je tudi opomniti, da bi pravopisni in besedni zapisnik skupaj potrebovala najmanj dve ali tri pole prostora in da bi se na ta način knjiga po nepotrebnem podražila, kar bi mnogim baš ne ugajalo.
65. Končujoč svoje opazke izjavlja g. L., ,da si je v svesti, da se jezikoslovci ne bodo ujemali z njim v marsikateri reči.« — Jaz se rčs v mnogih točkah ne morem sprijazniti z njegovimi nazori, in kakor mislim, na kratko sem tudi dokazal, da so nekteri popolnoma krivi. 2) O marsikterih drugih opazkah njegovih sem izrazil svoje prepričanje, da ne morejo najti prostora v slovenski šolski slovnici, 3) in jaz bi se ne mogel ravnati po njih, tudi če bi imel zopet novo izdajo Janežičeve slovnice za šolo prirejati. Resnično je načelo, slovnica se ima ravnati po jeziku in ne jezik po slovnici; toda tega načela se ni držal v svojih nasvetih g. L., *) tem bolj pa zaslužni naš Anton Tanežič, ki nam je stvaril pred več nego 25 leti slovnico, ki nam z nckterimi izpremembami lahko še dandanes prav dobro služi. Cel6 krivo je namreč mnenje, da bi se bil jezik slovenski v , zadnjih desetih letih* tako izpremenil, da bi ne zadostovala več Janežičeva slovnica. 6) Le poglejte, kako lep in pravilen jezik je pisal »Slovenski Glasnik« ali dunajski &Zvon* ; ni ga skoro razločka med tedanjo in sedanjo pisavo! Tedaj ne jezik, temveč naučni način ali metoda se je malo izpremenil a, ki zahteva nekaj izprememb in dodatkov v Janežičevi slovnici. Ti zahtevi sem skušal ustreči prirejajoč novo izdajo. Omenim le, da sem gradivo v Janežičevi
*) Te želje nisem toliko izrazil gledč na učence, kakor gledč na pisatelje, ki so izvestno včasih v zadregi — temu se ni čuditi pri dandenašnji zmešnjavi — in bi se radi hitro poučili o tej in <5ni obliki, o tej in tfni zvezi, o rabi tega ali <5ncga sklona itd,
-) Kot krive nazore je označil gosp dr. Sk trditve moje: 1) da se besedam slovo, pero itd. končuje deblo na -es, 2) da glagol biti nima druge pogojnikovc oblike: bil bi bil, 3) da se predpretekli čas ne more tvoriti od durativnih glagolov, 4) da se Slovenijo appellativa na -um, ako se izpreminja um v j, 5) da nam naj besedica zakaj v pisnem jeziku ne rabi namesto ,kajti'.
3) O vprašanji, kaj more najti prostora v šolski slovnici in kaj ne, velja pač pri-slovica: Quot capita, tot iententiae. Jaz sem objavil svoje želje. —
■») V mislih sem imel vedno le jezik, kakor se mora pravilno govoriti in pisati. Kajti le po pravilnem jeziku se mora ravnati šolska slovnica. Kakd so pisali in kak<5 še pišejo razni pisatelji, kakd se v tem ali onem kraji govori, to učiti je naloga zgodovinske slovnice ter večjih slovarjev. —
*) Kdor piše dandanes: rasten (rašen, raščen), {>ogorčn, usahujen, pisaje, pisaj<5č, kupovaje, od česa govoriti, pošteni (namesto poštenjak) itd., ter se ustavlja mnogim lepim
izrazom in zvezam, s kojimi se nadomeščajo ncukretni germanizmi in spakudrane besede prejšnjih pisateljev — zrfnj se res ni mnogo izpremenil jezik v zadnjih desetih letih. —
slovnici skrčil na celih 38 stranij ter dodal oddelek o ,besedah tujega izvira4 in o stihotvorstvu na 22 strančh. Na dalje sem predelal oblikoslovje in popravil v besedoskladju in v skladnji, kar se mi je najbolj zdelo poprave potrebno. Vendar pa še nisem vseh nedostatkov iz Janežičeve knjige odstranil, kar odkritosrčno rad pripoznavam. Tudi jaz si ne pripisujem ,ne-zmotnosti*, in sem hvaležen vsakemu, kdor me prav pouči. Zatorej nikar ne tajim, da je g. L. tu pa tam v Janežičevi slovnici še kako pomoto iz-taknil, ktere ni moje oko zapazilo; toda one niso pouku na škodo ter ne bijejo slovenskemu jeziku v obraz.
66. Očite pomote v knjigi so zlasti sledeče: V § 102. op. naj v stavku: »ter si kroji tožilnik vedno po živih*, namesto vedno stoji: »skoro ved?io*. — V § 193. str. 107. naj se prečrta stavek: ^Sel naj vsak sam bo skoz življenja zmede*. — Razun tega ni moj ocenjevatelj v glasoslovju, oblikoslovju in v besedoskladju nobene druge pomote dokazal, ktera bi bila kriva in pouku na kvar; temveč on je le tu pa tam kak majhen nedo-statek omenil, ki bi se naj po njegovem mnenju odstranil. Tako se naj v § 2ii. pri priponki -aj točke b., c. in d. v opombo postavijo ter se naj posebej opomni, da pritiklina -aj še razun oseb tudi ločila v slovnici, daljavo med dvema ali več stvarmi in tudi druge reči moškega spola pomenja. Isto tako se naj pri priponki dk točki b. in c. v opombo postavite. Povrh še g. L. večkrat želi, da se omehčanje soglasnikov v raznih izpeljavah razlaga, ali da se naj pouk o tvorbi glagolskih oblik drugače uravna itd. Vsem tem in sličnim željam, ki so količkaj opravičene, lahko v novi izdaji brez vsake težkoče ustreženi.
Več pomot in nedostatkov je zasledil g. L. v skladnji. Popravi se naj sledeče: V § 237. I. c) naj se stavek: »Dobrega ovčarja je ovce striči, ne pa dreti* postavi pod točko b). — V drugem odstavku istega § je pravilo o skrčenem stavku nepopolno; naj se po § 374. dopolni. V. § 374. samem pa se naj dodene še točka e), da služi jednemu glagolu ali pridevniku več jednakih prislovov. — V § 239. 4. naj se besedi »ali velevnikc prečrtate, in stavek: »Boljše drži ga, ko lovi ga« naj se postavi v točko 5. — V § 279. naj se pri predlogu blizu točka b) prečrta, in pri predlogu okoli izpusti stavek: »Bilo je vojakov okoli dvadeset tisoč pod njegovim poveljstvom* ; kajti v teh primerih ste imenovani besedi le prislova. — V § 34°- 2- b) naj se prečrta stavek: »Lepa je kalina gledati, žarka zolati*, ker rad priznavam, da v tem stavku ne služi nedoločnik za predmet pridevniku, akoravno Miklošič IV. 856 v istem smislu srbsko prislovico: ,Kalina je lijepa gledati« navaja. — V § 352. naj namesto: »uzročni ali sklepalni* stoji: ,uzročni in sklepalni*, kakor na str. 242. — V § 353. do 358., kjer se razpravlja priredje in priredni vozniki, pustil sem jjo jKjmoti
tudi skrčene stavke kot vzglede, kterim gre mesto stoprav v § 374. Ta nedostatek pa se pri pouku lahko odpravi s tem, da se učencem najprej priredje razloži in takoj potčm na vzgledih po § 374. pokaže, kako \v. priredja skrčeni stavki nastajajo. *) — V § 365. 2. naj se stavek: s Blažena naj bodo tla, koder teče bistra Sava*, prečrta, ker je zavisnik: »koder teče bistra Sava« pride ven, pa ne krajeven stavek. — V § 375. naj se pravilo takö-le dopolni: »Kedar služi glavnemu in odvisnemu stavku taisti osebek ali kedar se odvisnikov osebek nanaša na kako drugo besedo v glavnem stavku, spoji se lahko itd.*
Navedene pomote naj blagovoli čitatelj v knjigi popraviti, predno jo rabi. Hvaležen sem g. ocenjevatelju, da me je opozoril na nje. Ali vprašati moram, kako se strinja s temi maloštevilnimi pomotami smela trditev njegova, da je še v skladnji »mnogo* ostalo, ,kar ne odgovarja jeziku, kakor ga pišemo dandanes in se tudi ne strinja z drugimi šolskimi slovnicami.* Sodbo o opravičenosti teh besed prepuščam mirne vesti slovenskemu občinstvu! 2)
67.	Razun tega je g. L. v skladnji še marsikaj nasvetoval, na kar se hočem kolikor mogoče v novi izdaji ozirati. Toda marsikteri, če tudi opravičeni želji ne bodem mogel ustreči, zatö ker presegajo večkrat okvir majhne šolske slovnice. Šolska slovnica ne more namreč omenjati vsake jezikovne prikazni, temveč ona se le ima ozirati na glavne nauke, a ne na malenkosti in redke jezikovne posebnosti. Vsakdo naj pomisli, da je knjiga namenjena učencem v prvih šestih razredih srednjih šol, ne pa pisateljem!8)
68.	Ne morem svojega odgovora končati, da ne bi čitateljev še opozoril na to, kako je g. L. pozdravil mojo izdajo Janežičeve slovnice. Dnč 4. maja j889. je pisal v podlistku „Slovenskega Naroda«: »Z veseljem sem si naročil to knjigo, nadejajoč se, da dobim vendar jedenkrat dobro slovnico v roke. — A žalibog našel sem poleg marsikterih dobrih
1)	S tem ne bo odstranjena zmešnjava, ki se nahaja v tem poglavji; in dvojim, da bo dobil učenec jasen pojem o priredji, ako bo mej primeri čital skoro same skrčene stavke. — Tudi se slovnica nikakor ne more imenovati dobra, ako se mora v njej popravljati in prečrtavati. Resnično je, kar trdi K. Schmidt (»Bemerk, zu Scheindlers Lat. Schulgr.« Wien, 1890, p. 45.): »Der Schüler muss zu seinem Lehrbuch das vollste Vertrauen haben und, was er zu lernen hat, als durchaus unanfechtbar, Über jeden Zweifel erhaben, als Dogma ansehen.«
2)	V opazkah svojih navedel sem 18S nedostatkov in sicer: 12 v glasoslovji, 48 v oblikoslovji, 45 v skladji in 83 v sklanji. Ne trdim sicer, da so vse moje želje upravičene, reči pa tudi ne morem, da sem navedel vse nedostatke, ki se nahajajo v knjigi. Gosp. dr. Sk. je skusil upravičiti 73 nedostatkov ; recinlo, da trdi g. doktor v svojem odgovoru povsod pravo, ostalo bi še vendar v knjigi nad 100 ve5jih ali manjših nedostatkov.
3)	Ako hočemo doseči soglasje v pisavi naši, moramo skrbeti, da dobimo nor«
m al no slovnico, ki bo ustrezala šoli, a služila v ravnilo tudi pisateljem našim.
stvarij toliko nedostatkov, da bi sine upal priporočati, naj se uvede ta slovnica-v naše srednje šole, ali misliti, da se bodo po njej ravnali pisatelji naši.* — Konečno pa še pravi: >Ni moj namen tukaj govoriti o Sketovi izdaji Janežičeve slovnice, — — omeniti sem le hotel, da se tudi najnovejša slovnica ne more imenovati »dobra slovnica*.«
Odkrito izpovem, da me je taka neprijazna sodba *) dirnila, zlasti ker vem, da so Janežičevo slovnico vsi starejši pisatelji visoko cenili, in tudi ta izdaja se je na posebno željo nekterih izkušenih učiteljev priredila ter izdala v obliki za šolo primerni. Slovensko občinstvo je bržkone po ti Lendovšekovi izjavi sodilo, da sem jaz Janežičevo slovnico pokvaril: ali na podlagi mojega odgovora se lahko vsak sam prepriča, da temu ni tako; d& tudi g. L. ni v svoji oceni nikjer niti skušal dokazati, da sem jaz kaj v Janežičevi knjigi pokazil, temveč on me je na več mestih še le pohvalil, da sem to ali ono prenaredil ali izpustil.
Navzlic ti hudi, da ne rečem, zlohotni obsodbi v >Slovenskem Narodu«, pri kteri se g. ocenjevatelj ni ravnal po Tacitovem pravilu »sine ira et studio*, -) izrekli so strokovnjaki drugo, boljšo sodbo o moji izdaji te slovnice, in visoko naučno ministerstvo je to knjigo z odlokom dnč 20. junija 1889, br. 11988 potrdilo kot učno knjigo. Upam, da ne bode moja izdaja Janežičeve slovnice učencem slabše služila kakor poprejšnje; vsekako pa je treba, da se vsi nedostatki iz nje odpravijo, in v to svrho prosim vse č. svoje tovariše, naj mi s svojimi nasveti pripomagajo, da bode ta knjiga že v naslednji izdaji kolikor mogoče vsestranskim, opravičenim željam ustregla. s)
') Z ozirom na veliko število nedostatkov, koje sem na svojo žalost zasledil v knjigi, nisem mogel o njej izreči pohvalne sodbe.
•) Zlohotnosti nisem imel pri svojih opazkah nobene; zatd sem tudi pohvalno omenil, kar sem našel v knjigi dobrega in pohvale vrednega Priznavam pa, da me je prijela neka upravičena jeza, videčega, da tudi najnovejša slovnica ne bo naredila konca »babilonski zmešnjavi v knjižni naši slovenščini.« (Ljublj. Zv. IX. p. 381.). —
s) Da bi ustregel pisatelj prihodnje slovnice tem lože vsestranskim potrebam, nasvetoval sem v »Slov. Nar.«, naj bi se ob Vodnikovi slavnosti dnč 29. in 30. junija sešli slovenski slovničarji in učitelji v Ljubljani ter se dogovorili o dvojbenih slovniŠkih stvareh. Iz istega namena sem priobčil v »Ljublj. Zv.« opazke svoje in prosil, da izvolijo jezikoslovci in pisatelji slovenski objaviti misli svoje. Veseli me, da sem dosegel kolikor toliko namen svoj. Priobčil je »nekoliko opazk k Janežič-Sketovi slovuici« čestiti in zaslužui naš starosta, gosp. p. Ladislav; odgovoril je na moje opazke g. dr. Sket, dodal je mojim opazkam g. urednik »Ljublj. Zv. marsikatero dobro opomujo, začel je objavljati gosp. Lekše v listu »Dom in Svet« »«ekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in pismu« in, kar je glavna reč, odločil se je odbor »Matice Slovenske« izdavati časopis »Slovenska Beseda«. Še bolj me pa bo veselilo, ako bo prihodnje izdanje Janežičeve slovnice res »ustrezalo vsestranskim opravičenim željam«
Dr. J. Sket.
Jos. Ltttdovšek
LISTEK.
»Slovenska Beseda«. »Matica Slovenska« razpošilja nastopno vabilo: Matice Slovenske odbor je sklenil izdajati znanstven list »Slovenska Beseda«, kateremu naj bi bil glavni namen pospeševati razvoj našega književnega jezika ter določiti in utrditi njegov pravopis.
Slovenska književnost zadnjih let nam kaže pri raznih pisateljih v pisavi vedno večjo različnost, celo znanstvene preiskave so izvedle različne zaključke. Ta pravopisna nedostatnost dela velike težave pisateljem samim, še večjo pa učiteljem ljudskih in srednjih šol. Da bi se pa v tem oziru dosegla jedinost, povabila bode »Slovenska Beseda« vse slovenske jezikoslovce k skupnemu delovanju, da bi z znanstvenimi razpravami in z mirno kritiko sedanje pisave določili prave oblike, odločno pa izpodbijali krive nazore; marsikaj se bode dalo le s samim porazumljenjem uvesti.
Razpravljala se bodo torej v »Slovenski Besedi* vsa vprašanja, tičoča se slovenske slovnice, katera še niso dognana ali še ne dosti razjasnjena; pri tem se bode določilo, koliko se je ozirati na etimologijo, koliko na zgodovinski razvoj in koliko na fonetiko sedanjega živega jezika. List bode pač odmenjen slovenskemu jezikoslovju sploh, vendar le v toliki meri, kolikor je potreba za rečeni namen Vse dognane stvari se bodo zbirale, in kadar se bode na podlagi teh beleikov mogla izdati slovenska pravopisna knjižica, tedaj bode »Slovenska Beseda« završila svojo glavno nalogo.
»Slovenska Beseda« bode nadalje pospeševala pravilni razvoj slovenskega besedja v slovarskem oziru in si torej prizadevala k temu pripomoči, da se natančno določijo pomeni besedam, kjer se kaže razlika v rabi, da se bode strokovno nazivoslovje (terminologija) razvijalo po svojstvu in pravilih slovenskega jezika, in da se bode jezik bogatil iz nikakor še ne povse razkritih zakladov narodnega govora; v ta namen bode list tudi prinašal iz raznih krajev zbirke takih besed, ki so ali sploh manj znane, ali imajo v različnih krajih različen pomen
Najpripravnejši bodo v obče kratki spisi, ki se bodo držali omenjenih mej, sprejemale se bodo pa tudi kritike vseh slovenskih knjig z ozirom na njih jezik.
Vse tO se bode zgolj stvarno razpravljalo; mirni in stvarni polemiki, katera vodi polagoma k spoznanju resnice, bode »Slovanska Beseda« na razpolaganje; a izključeno iz nje bode vse strastno in osebno napadanje in pikanje, za kar jamči uredništvo, kateremu je gledč tega pridržana pravica, da popravi in zavrže vse, kar bi se ne ujemalo s tem načelom.
Časopisa bode vsako leto na svetlo prišlo blizu dvanajst pdl v nedoločenih obrokih, približno jedna pola vsak mesec.
To podjetje je pa le tedaj mogoče izvesti, ako se pridobi dovolj sotrudnikov, ki bi list podpirali z rednimi spisi. Odbor Matice Slovenske torej Vas, blagorodni gospod, uljudno prosi, da mu obljubite svoje sodelovanje ter v kratkem o tej stvari poročite in izjavite, se li s tem programom skladate aU, če ne, kaj bi radi pridejali, kaj popravili ali zavrgli.
Urednik listu bode gimn. prof. A. Bartel v Ljubljani, kojemu naj se dotični dopisi pošiljajo.
V Ljubljani, dnč 25. aprila 1890.
Odbor Matice Slovenske.
Ravnikarjeva slavnost. Odbor »Pisateljskega podpornega društva« je sklenil letošnje poletje vzidati spominsko ploščo pokojnemu tržaškemu škofu Matevžu Ravnikarju
na njegovem rojstvcncm domu na Vačah. Do sedaj je določen za to slavnost, pri kateri bodo sodelovali mnogi sorodniki slavnega pokojnika, 13. dan malega srpana t. 1. Pel bode pri odkritji litijsko-Šmartinski pevski zbor, slavnostni govor bode govoril g. notar SveUc, a sodelovala bodo tudi druga ndrodua društva iz bližine. Pričakuje se mnogo udeležencev iz vseh krajev naše domovine.
Slovanske študije v Italiji napredujejo očividno. Poročali smo že v svojem listu, kakö se italijanski romanopisec in kritik, prof. Do m en i k Ci a m pol i v Kataniji, zanima za vsak literarni pojav med Slovani. Nedavno je začel izdajati poseben literaren list pod naslovom »Rassegna della letteratura italiana e straniera« (Izvestja ob italijanski in inozemski literaturi). Ta list je uredovan razumno, trezno in z dobrim ukusom. Do sedaj je prinesel razprave o novejših in sočasnih ruskih pisateljih, dalje o epiki srbskohrvaški. Kot vzglede ima prestave ruskih, poljskih in srbsko-hrvaških pesnikov. Zlasti obširno govori o novejši ruski literaturi in svojo razpravo o sočasnih ruskih pisateljih sklepa s temi besedami: »Upajmo, da se bodo ruska in druge slovanske literature skoro bolje spoznale v naši zemlji, da se povečajo simpatije med nami in med tem omikanim, dobrim in plemenitim ndrodom.«
Zgodovina Cerkljanske fare. Spisal Ivan Lavrentič, kapelan cerkljanski, založil /1, Colobič, župnik cerkljanski, tiskala »Katoliška tiskarna« v Ljubljani 1890., 8, 158 str. Cena nevezanemu izvodu 90 kr., trdo vezanemu 1 gld. Ta najnovejši plod raziskavanj na našem domačem zgodovinskem polji je izšel kot IX. zvezek »Zgodovine farä ljubljanske Škofije«, katero že več let sem izdaja znani slovenski zgodoviuar in sedanji dežčlni arhivar A. Koblar, ki je poleg spretnega g. pisatelja gotovo k temu pripomogel, da je ta knjiga na svetlo prišla v^takö strogo znanstveni obliki. Kakor so bili vsi poprejšnji zvezki tega zbornika vzprejeti s pohvalo, tako zaslužuje tudi najnovejši popolno priznanje tudi stroge kritike. V tej knjigi so porabljeni vsi do sedaj znani viri (tiskani in rokopisni) gtedč cerkljanske fare in celö oddaljeni notarijatski arhiv v Vidmu je bil v to svrho pregledan in sicer ne brez uspeha. Tvarina je strogo znaustveno razdeljena in zadosti obširno predelana, pisava je zanimiva in jezik prav lep. Pohvaliti moramo gospoda pisatelja tudi zatd, da se je povsod oziral na ndrodovo mišljenje in pripovedovanje ter da je vzprejel mnogo zanimivih pripovedck o posameznih krajih cerkljauske fare. Prav važno bi bilo, ko bi se moglo dokazati, kar piše Occioni Bonaffons (»Bibliografia storica friulana« pg. 110), da seje znani srednjenemški pesnik 7'homasin von Ztrklaere (Tomasino da Circlaria) 1. 1185. porodil v Cerkljah! — Zelö poučno knjigo, ki ima med drugim tudi mnogo važnih životopisnih podatkov, prav toplo priporočamo slovenskemu razumništvu, katero mora od vsega srca hvaležno biti trudoljubivemu pisatelju, da je s to lepo knjigo obogatil naše slovstvo.
O tej priliki opozarjamo svoje bralce, da neumorni gosp. A. Koblar izdaje že od lanskega leta »Zgodovinski zbornik«, ki izhaja vsak mesec kot priloga tukajšnjega »Diu-cesanblatta« v slovenskem jeziku Ta malo komu znani list prinaša izvirne listine, tičoče se cerkvene zgodovine Kranjske, in primerne razprave o cerkveuih starinah. Strokovnjakom je ta list neobhodno potreben, zatd jim bodi toplo priporočen.
f Ivan Fiamin. Dnč 25. malega travna umrl je opat sv. Jakopa od Palum in župnik v Reki Ivan Fiamin. Pokojnik, porojen Istran, pridobil si je s svojimi] prevodi na hrvaškem književnem polji mnogo zaslug in lep spomin med književniki. Nekdanji učenec Kurelčev je nasledoval nekoliko njegov način pisanja. Napisal je: „Radnja Čovjeku dužnost i blagodat"; in preložil: Cantuova dva spisa: „Mladič upučen na do-brotu, nauk i rad", „Poštenjak iliti pravice i dužnosti,« — ,,Dva govora otca Bourda-loua", „Dobro i zlo" od Montegazza, „Krščanske molitve" od N. Tommasea, „Zgodc
Telemaka" o<i Fčnčlona (izdala matica hrv.), „Ksantipa" od Littrowa, iu „Kaja Krispa o Katilininoj uroti". —
Pokojnik je bil vzoren duhovnik in domoljub. Zapustil je med drugimi društvu sv. Jeron ima in Matici hrvaški po 1000 gld.; jugoslavenski akademiji in za medicinsko fakulteto v Zagrebu po 500 gld.
Bodi mu blag spomin!	V.
Baraga svoji sestri. G. Fr. Drenik v Ljubljani hrani zanimiv droben spominski list, katerega je znani misijonar in poznejši Škof amerikanski, rojak naš Friderik Baraga izročil svoji sestri, ki je nekaj časa živela pri njem med severo-amerikanskimi Indijanci, pozneje pa se vrnila v Evropo. Svojeročna pisava je lepa in karakteristična in listek je napisan v vseh jezikih, katere je Baraga govoril: v slovenskem, nemškem, latinskem, francoskem. italijanskem, angleškem in indijanskem jeziku. Slove pa takö:
»Meine Wünsche bei der Abreise meiner geliebten Schwester Antonia. Angel Boshji naj te vedno fpremlja, A"ie verlasse Dich des Himmels Schutz, Tuta sis et salva in aeternum, öbservez toujours la loi de Dieu, Aliovo sempre sia il Vostro zelo /mitate the Saviour's holy lif .-/ngwamisin mino bimadisin.
Mission zum hl. Joseph in N. Amerika im Juli 1839.
Dein Dich ewig liebender Bruder Friederich Baraga m. pr.«
Pečnikovo predavanje. V Muzejskem društvu je poročal dnč 3. velikega travna g. Jernej Pečnik s Krškega v slovenskem jeziku o svojih prazgodovinskih in rimskih razkopavanjih po Kranjskem. Poudarjal je, da ne bode učeno in sistematično govoril, ker se arheologije ni učil iz knjig, ampak iz praktične izkušnje; zatö bode jedino to povedal, kar je sam videl in sam našel. Pred sedmimi leti je začel razkopavati na Dr-novem, tam kjer je stalo rimsko mesto Neviodunum, ali takrat še ni imel nikakeršne izkušnje in ni znal starin po d6bah razločevati. Pozneje je prepotoval vse Kranjsko, del Primorskega, Hrvaškega in Štajerskega in se je prepričal, da je po slovenskih deželah živelo jedno ter isto mogočno ljudstvo, bodisi že keltskega ali slovanskega plemena. Zlasti je v*a Krika dolina, od izvira reke, pa do nje izliva, prepolna prazgodovinskih selišČ. Najprej so ljudje stanovali po jamah ali pečinah, katerih je vse polno okolo Trčbnjega, Krke, Zagradca, Žužempcrka, Mirne Peči i. t. d. Navadno so pečine pri vhodu z močnimi zidovi zavarovane, v njih pa se nahaja polno pepela, oglja in drugih prazgodovinskih ostankov. Pozneje so si stavili ljudje 7. nasipi opasana gradišča. Skoro na vsakem griči po Dolenjskem se nahaja täko gradišče, ki je imelo navadno po dva vhoda: jednega na severu, druzega na jugu. Pri vhodih so nasipi vedno zelö trdni in visoki. Lepo t Ako gradišče se vidi pri Koritih blizu Dobrnič, ki ima tisoč korakov v obsegu. Še večje gradišče je pri vdsi Malkovec blizu Dvora, ki ie obsezalo najmenj 2000 korakov. Velike naselbine so bile dalje v Podzemlji, na Križnem Vrhu pri Mokronogu (tam so se našli samo takšni uhdni in take igle, kakeršnih ni na Vačah), pri Ve• like m Korenu južno od Krke (tu je bilo zeld imenitno gradišče), na Sv. Magdaleni blizu Šmdrija in pri Javorji, kjer se nahajajo grobje popolnorfia v pesku zadelani, da se od zunaj nič ne vidijo Ravno taki grobje so v Strahov/ji pri Zagorji. Južno od Sv. Petra na Krasi se nahaja 16 prazgodovinskih selišč, med katerimi sta najvažnejši Šilertabor (ostanki sežganega žita) in Ze/non (morda stari* Terpo?), kamor so se naselili prebivalci
iz previsokega gradišča na hribu Sv. Ahck. Velikanska trdnjava je bil» na hribu Ulaka blizu Starega Trga pri Loži. Tu se je našlo posebno mnogo „kolačev", na katerih so lončene posode „pletli". Morda je tam stalo japodsko stolno mesto Metullum, ker pri vriši Mctlje ni nikakega sledil o stari naselbini. Tudi pri Sv. Katarini jugovzhodno od Jelšan (v Istri) je bilo znamenito prazgodovinsko selišče.
Po vseh teh gradiščih se nahaja premnogo lončenih Čepinj, fibul, zapestnic, odic, koralnih jrfgod, vrtdlk ali vretčnec za presti i. t d. Po nekaterih krajih je vse polno železne peine (žlindre), zlasti pri Dobrničah in Dvom, kar spričuje, da je bilo po Dolenjskem mnogo kovačev.
Mrliče svoje so pokopavali ljudje tiste dobe navadno pod gomile, katerih je po Kranjskem vse polno. Moški imajo navadno ob strani sulico in sekiro, ženske pa, ki so posebej pokopane, razne nakrasnine. V nekaterih gomilah se ničesar ne najde, po nekaterih zel<5 velikih pa le debela plast pepela. Če je več gomil skupaj, tedaj imajo večje gotovo mnogo starin v sebi, ker so zagrebali bogatine posebej in siromake zopet posebej. Pod neko gomilo se je našlo 220 ogrddij. Posebno velike gomile so pri Pod-zemlji; v njih so se našle zelo lepe zapestnice. Pri Knežaku je blizu 300 gomil in prav mnogo tudi pri drugih notranjskih gradiščih. Gomile se nahajajo navadno na višinah, samd pri Krški Vasi ležč na ravnini. Iz okolice te vasi so vozili mrliče tudi čez Savo na Štajersko stran pokopavat. Poleg celih ogrodij se nahajajo tudi grobje sežganih mrličev: moške so navadno cele pokopavali, ženske pa sežigali. Po nekaterih krajih (kakor pri Mokronogu) so le jeden del trupla (glavo ali noge) sežgali, drugo so pa celo zakopali.
Iz poznejše latenskc (galske) dobe nahajamo le sežgane mrliče. Nakrasnine te dobe so mnogo lepše, nego rimske. Ljudstvo se pa ni nič izpremenilo, imelo je ista selišČa in ista bivališča, kakor v prejšnji döbi, le v omiki je bilo bolj napredovalo in se poprijclo »nove mode«.
Ta d6ba je le malo časa trajala in nastopila je potem ddba rimska. Na vseh notranjskih gradiščih so začeli ljudje za Rimljanov hiše zidati in se z zidovjem ogrrijati, 11a Dolenjskem se pa to le redko nahaja. Vender je to zidovje različno od rimljanskega in to dokazuje, da so ljudje tudi pod Rimljani živeli dalje po svojih šegah. Se cehi rimskega denarja niso potrebovali, ker se ta po gradiščih nikjer ne nahaja, razven v Stmihelu pod Nanosom. Velika naselbina za Rimljanov je bila pri Sv. Lovrenci blizu Polhovega Gradca (morda so se bili prebivalci Nauporta tja gori pomeknili)? Na Solnčni gorici pri Igu se ne nahaja nič rimskih zidiu, torej ni mogel tam stati rimski vojaški tabor Emona. Rimska cesta je vodila mimo SetiČine (kjer je bilo tudi veliko prazgodovinsko, a še ne »azkopano grobišče) proti Trebnjemu. Tu je stal »Praetorium Lato-bicorum« in v njem sta bivali X. in XIV. legija Civilnih prebivalcev tu ni bilo. Dalje so se našli rimski grobje pri Koritih, Dvoru in Št Lovrenci. Največ pa je rimskih ostankov 11a Rrnovem. Tu je našel Pečnik že nad 3000 grobov, večinoma sežganih mrličev, samo celih ogrddij okolo 500. Najlepši so žgalni grobje iz I. stoletja, ki hranijo v sebi krasne zdele in fibule (do 17 cm dolge) Ostanki mrličev iz II. stoletja so shranjeni brez pepela v lončenih ždrah pod debelimi ploščami. Iz III. stoletja imamo slikane grobne kapelice (katerih kalupe je Pečnik pokazal) in iz IV stoletja cela ogrddja. Mesto je propalo okolo 1. 390., ker se iz poznejše dobe ne nahajajo več rimski novci. K mestu so držale tri ceste: emonska od zahoda, erucijska (iz Grobelj pri Št. Jerneji) od jugozahoda, in siscijska od jugovzhoda. Vodovod je bil napeljan 8 km daleč izpod zaselka Izvir pod Gorjanci. Zauimivi so zlasti ostanki rimskih toplic na Drnovero, pri Malnicah (tja gori so se bili bržkone pomeknili prebivalci Nevioduna), pri Cateži, na
šentlorenški gori pri Krškem i. t. d. Visoko gori na Gorjancih na »Zagorevnem kdmcnu« se nahajajo rimska poslopja, ki imajo pod hišnim pločnikom mrliče pokopane. V Sma-rati pri Loži se nahajajo rimski grobje, ki imajo po dva ali po tri na zobčh ležeče mrliče v sebi. Plošče so od nabrežinskega kamena in imajo nadpls (z barbarskimi imeni) na spodnji strdni. — Preprosto, toda zanimivo predavanje so poslušalci glasno odobravali.
O rokopisni zapuščini Davorina Trstenjaka. V slavnostni knjižici: »Davorin Trstenjak, slovenski pisatelj"' 1887. čita se na str. 13, 14: „Razven . . . tiskom pri-občenih proizvodov književnih ima Trstenjak še mnogo raznih rokopisov . . . Upajmo, da se . . . gradivu kakor tako pripravi pot do občinstva . .
Dobivši končno v roke Dav. Trstenjaka književno zapuščino — ki je po oporoki pokojnikovi sedaj svojina prof. dr. J. Sketa — pregledal sem vse njegove rokopise) prebral jih na skupine in vsaj v glavnem tudi prečital ter morem in smem p. n. občinstvu slovenskemu podati naslednje izvestje.
V Trstenjakovi rokopisni zapuščini so najprej spomina vredne njegove do sedaj zvečine nepoznane pesmi sloveuske, ,,ilirske" in nemške, o katerih se nekaj pač omenja tudi v „Lj. Zvonu" X. 168, 169. O teh pesmih je Trstenjaku pisal Iv. Macun v zasebnem pismu dnä 6. prosinca 1. 1882.: „Kaj je s Tvojimi ilirskimi itd. pesmami, ki si se . . . grozil, da boš je na svetlo dal? Ali Čakaš, da se celo raztepejo in zgubijo, in tudi oslarijo? Ti imaš slovenskih in .ilirskih' izvrstnih; spominjaj seJablonskega, opata krakovskega, ki je novejega časa najizvrstnejši češki celo erotični lirik." — Te pesmi Trstcnjakove so malone vse iz njega dijaške dobe, poimenoma od leta 1837. do 1840., toda neurejene. Pisane so ponajveč na preprostih listih in lističih, nekoliko tudi v drobnih zvezkih zbrane, nekatere na čisto in dogotovljeno, a zvečine le v načrtu; mnogo njih je še nedovršenih, nekaj samrt odlomkov, več pobeležcno tudi s svinčnikom, tu in tam Že težko Čitljivo, časih jedva umevno. Vrsti so lirske in epske; a predmet jim je ,,ljubav", nje radost in žalost, pa priroda. prijateljstvo, domovina, juuaštvo, zgodovina ... ter se takri med temi izdelki nahajajo razven pesmij ljubavnih tudi elegije, ode, gazele, epigrami, idile, godovnice, poslanice, domovinke, povesti, legende, balade, romance i. t. d ; med slovenskimi je zajedno nekoliko nabožnih. Po zunanji obliki je zlasti mnogo sonetov. Nemške so nekaj prevodi iz slovenščine in „ilirščine", nekaj pa izvirne. Vseh teh pesmij, celot in kosov, na število je po priliki: slovenskih nad sto in „ilirskih" do kakih tristo. Vender, to je le majhen del, preostal od pesmij, kar jih je bil zložil Trstenjak dijak. Kajti sam pravi v svoji rokopisni latinski „Autobiograliji", da je öne pesemske „ekser-cicije" svoje dnč 3. kimovca leta 1840 sežgal „ex impetu melaneholiae", ter bi bil sežgal vse, da ni prišel njega oče, rekši, da bode on popir bolje uporabil; pa tudi sicer že rokopis sam nam kaže te zbirke nepopolnost.
Zatem je v Trstenjakovi rokopisni zapuščiui nekoliko njegovih propovedij, slovenskih predik in nemških ekshort. Slovenske tč predike je govoril Trstenjak službujoč kapelan v letih 1845., 1846., 1847.; nemške ekshorte pak veroučitelj gimnazijski od leta 1851,-1801. Predike slovenske so te-le: Nedeljske: Adveutne (štiri), Po Božiči, Pred Novim letom, Pred RazglaŠ. Gospod., I. II. V. Ned. po Razgl. Gosp., Na Septua-gesimo (dve), Na Seksagesimo, I. II. III. V. v Postu, I. V. po Vel. noči, Binkoštno nedeljo, II IV. IX. (tri). X. (dve) XII. XIII. XIV. XV (dve). XVI. XVIII. (dve). XIX. •XX. (dve). XXII. XXIII. (dve). XXIV. (3 po Razgl G.). XXVII. (6 po Razgl.) po Bink , Angelsko nedeljo, O Posvečev. cerkev (dve); potem za praznike in godove: Bin-koštni ponedeljek, Veliki |>ctek, Brczmad. Spočetje D. Marije, Praznik sv. Jožefa, Vseh Svetnikov (dve), God Sv. Jaueza Krst., Sv. Marjete, Sv. Uršule iu Sv. Ane; pa še o či-
stoti nasprotni pregrehi in o zavisti in jezi (po jedna). Ali in koliko so tč propovcdi izvirne, tega sevčda sedaj ne giorem določiti.
Dalje se nahajajo v Trstenjakovih rokopisih takozvana Excerpt a, to so iz raznih starih in novejših pisateljev izpiski o mitologiji, filologiji, geografiji, historiji, etnografiji, in v obče arheologiji. Vsega takšnega gradiva je i knjiga 40 do 90 listov, 15 scšitkov 4° po 22 listov in 2 zvezka fol. 23 in 12 listov popisanih. Tiče pa se ta tvarina Indov. Perzov, Feničanov, Egipčanov, Grkov, Rimljanov, Keltov, Gotov, Germanov, Slavjanov. Tolmač je dakako nemški. Te beležke so seveda zapisane brez sestava in reda; nego vse je pomešano, kakor je pač zapisovalcu bilo prilike, začrtati sedaj to sedaj <5no. Upo-trebljeval pak je Trstenjak te beležke najbrž za svoje spise omenjenih vrstij — poleg še drugih podatkov pripoŠiljanih mu od raznih stranij; in takd nam je umevno, odkod ima naš pisatelj toliko in takd raznovrstnega gradiva v svojih znanstvenih sestavkih, in kakd torej v njih navaja knjige, ki pa jih sam ni imel v svoji biblijoteki.
Poleg tega je v rokopisni zapuSčini Trstenjakovi ostalo mnogo njegovih znanstvenih, slovenskih in nekaj nemških spisov, ki so pa t i s k o p i s i. Ponajveč so to pač koncepti, pa tudi nekateri dogotovljeni sestavki za natisek, ter so predmeta zopet bajeslovnega, jezikoslovnega, zemljepisnega, zgodovinskega, rrinxlopisncga in podobnega starinoslovstva; nekaj pa še je iz leposlovja in raznega znanstva- No, ker je vse to, kakor rečeno, že tiskom objavljeno in nam je že znano — po „Novicah", „SI. Glasniku41, ..Letopisih Matice Slovenske", „Slovenskem Narodu", „Zori", „Vestniku", „Kresu". . . in v posebnih knjižicah: „Triglav", „Weriand de Graz", „Pannonica" — zatd nas stvar tukaj več ne zanima in tudi več nima vrednosti negoli Ostalina rokopisna. — PaČ pa so zanimivi hranjeni snimki duih spomenikov, na katere se Trstenjak pozivlje v svojih člankih tč vrsti. To so namreč risane podobe in nadpisi iz takoime-novane rimske dobe, katere starine je pisatelj dobival iz raznih krajev od raznih po šiljalccv, posnete največ z originalov ali s prosto roko ali po svetlopisih, nekaj pa jih je tudi iz Mucharjeve izdave. Največ teh suimkov je iz pokrajin nekdanjega Norika in stare Panonijc, nekoliko pa tudi od polabskih Slavjanov. Iz južnih krajev so podobe in nadpisi {kolikor nam javljajo pristavljcne opomnje) od Siska, Karlovca, Varaždina, Sa-barije, od Gradske okolice, Maribora, Ptxija, Rogatca, Črešnjevec, od Konjic, Tinj, Stranic, Slov. Bistrice, od Celja, Žalca, Laškega, Sevnice, mnogo od Gosposvetskega polja in okolice, od Celovca in še od drugod. Kakor je znano iz priobčenih razprav, tolmačil je Trstenjak tč spomenike v „rimskoslovenske".
Končno je v Trstenjakovi ostalini še nekaj njegovih pisem, namenjenih raznim ljudem, po nekoliko samd zasnovanih, po nekoliko pa tudi dovršenih, katera pa je menda bil zopet prepisal na čisto za dotičnike Navadno govori v njih o stvareh književnih in znanstvenih; takd n. pr. posebej ob odnošajih meti „Kresom" in „Lj. Zvonom" i. dr. — In sicer se je ohranilo tudi precej pisem (dopisov), ki jih je bil Trstenjak prejel od svojih znancev in prijateljev, osebnih in književnih, in to od Slovencev, Hrvatov in Nemcev.	(Konec prih.)
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč.
Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 1
Tiska »Narodna tiskarna« v Ljubljani.