LOVRO PLANINA — OSEMDESETLETNIK Trdna loška korenina, zaveden Ločan v najboljšem smislu besede, Lovro Planina je dopolnil 8. novembra osemdeset let. Kot javni delavec je bil desetletja v ospredju loškega kulturnega življenja, se nesebično razdajal na vse strani in tako ni slučaj, da je njegovo ime v najtesnejši povezanosti tudi z nastajanjem in rastjo loškega muzeja. Drzna misel loških profesorjev-domačinov, da bi v času, ko so premogla muzeje le redka mesta z bogato muzejsko tradicijo, ustanovili v Škof j i Loki muzej, kjer naj bi bilo kompleksno prikazano loško ozemlje, bi ne bila ustvarljiva, če ne bi našli živega odziva v vrstah širokih plasti loškega prebivalstva, med katerim je od vsega začetka prednjačil naš jubilant. V odboru Muzejskega društva je sodeloval, in to kot eden najbolj požrtvovalnih odbornikov, že v času, ko je bila muzejska misel v Skofji Loki šele v povojih in smo uspeli na občne zbore pritegniti le peščico zanesenjakov. V prvih vrstah loških muzealcev ga srečujemo pred vojno, samega sebe pa je prekosil v času, ko je bilo treba v povojnih letih obnavljati našo zemljo. Loški muzej, ki je tik pred vojno komaj zaživel, je našel tedaj ustreznejše prostore, kamor je bilo treba preseliti med vojno uskladiščene muzealije in jih urediti. Hkrati pa je bilo treba nujno reševati ogrožene kulturne predmete na terenu. Kaj vse je tedaj slonelo na ramenih našega jubilanta! Njemu pripada zasluga, da ni propadlo bogato arhivsko gradivo, ki je ležalo zmetano na kupe na loškem rotovžu. Njegovo ime je med drugim povezano z reševanjem dragocenega inventarja na Visokem, ki je bilo zaradi na stežaj odprte stavbe brez samoiniciative našega ju bilanta, pa podpredsednika MD notarja Števa Sinka in odbornika lekarnarja Otona Burdycha prav gotovo zapisano dokončnemu propadu. Podjetni odborniki so si sposodili konja in voz; bili so srečni, da so v treh vožnjah rešili inventar, ki so'ga sami nakladali in sami prevažali. Naš Lovro pa ni bil samo zbiratelj. Vsa leta do jeseni 1948, ko je muzej dobil prvega nastavljenca, je slonela na njem vsa teža tekočega poslovanja. Čistil je predmete, skrbel za snago v prostorih, dežural nedeljo za nedeljo, bil na razpolago vsakemu obiskovalcu, ki se je med tednom zglasil na njegovem domu, neumorno vodil po zbirkah, opravljal nujne pisarniške posle itd, itd. Težko bi tudi sam zračunal, koliko ur je zneslo to neplačano delo, kajti tedaj ni nihče od loških muzealcev niti pomislil na kak honorar! Po letu 1948 se je delo sicer uneslo, toda tudi v tem razdobju naš Lovro ni miroval. Leto za letom je bil voljen v odbor, se redno udeleževal mesečnih sej in živo sodeloval pri obravnavanju perečih vprašanj vse dotlej, ko so mu noge toliko opešale, da ni več zmogel strmine. A tudi v teh letih ne miruje. Njegovo torišče so še vedno muzejski izleti, ki so njegova zamisel. Kot spreten organizator je znal naš jubilant te izlete vedno vzorno pripraviti in jih usmerjati predvsem v kraje, ki premorejo muzeje. Muzejski izleti, ki so postali že kar tradicionalni, so tako postali sredstvo, s katerim se naše članstvo izobražuje in si utrjuje muzejsko zavest. Našemu Lovretu, ki ga je občni zbor MD 1968 skupno z notarjem Stevom Sin kom in akademikom univ. prof. dr. Milkom Kosom izvolil za častnega člana MD, iskreno čestitamo, se mu ob tej priliki prisrčno zahvaljujemo za vse njegovo žrtvo vanje in mu želimo, da bi nam še dolgo vrsto let stal čvrsto ob strani. Dr. Pavle Blaznik 270