ESLOVENIA LIBRE 
70 let v Argentini 
Le t o LXXVIII  | 1. f e bruarja 2019 - Bue nos Air e s, Ar g e n tina  | P ocitnišk a š t e vilk a 
www.svobodnaslovenija.com.ar 

Svobodna Slovenija 

Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu Re­
publike Slovenije je ing. Petru Skvarci podelil 
priznanje ob njegovi 
75. obletnici rojstva za vec kot 50-letno izjemno in obsežno raziskovalno in inženir­sko delo na podrocju proucevanja ledenikov Antarktike in Andov, za izjemen prispevek k širjenju ugleda Slovenije in slovenstva v Ar­gentini in v svetu ter za neomajno zvestobo slovenskim koreninam z izjemnim prispevkom k ohranjanju slovenske identitete v Argentini. 
Pedro, se je rodil kot Peter v Ljubljani 14. ja­nuarja 1944. Njegovega oceta domobranca, ki je bil iz Vetrinja po koncani drugi svetovni vojni vrnjen v Jugoslavijo, so komunisti umori­li brez sodbe v množicnih jamah, ni znano kje. Zato se je njegova mati, ki je bila zaradi moža preganjana in mucena v zaporu, leta 1956 s si­novoma Petrom in dve leti starejšim Juretom izselila v Argentino. 
Peter je obiskoval nocno srednjo šolo Este­ban Echeverría v Ramos Mejíi in jo zakljucil leta 1963 z odlikovanjem Medalla de Oro (zla­to medaljo). 
Na Univerzi v Buenos Airesu je obiskoval in­ženirsko fakulteto, kjer je leta 1972 diplomiral za inženirja geodezije-geofizike. 
Kasneje se je specializiral za glaciologijo na Scott Polar Research Institute v Cambridgu v Angliji in udeležil tecajev na ledenikih pri Tarfali na Švedskem in v Chamonixu – Mont Blancu, v Franciji. 
Vec kot štiri desetletja je delal kot znanstve­nik na argentinskem antarkticnem inštitutu (Instituto Antártico Argentino-IAA). Leta 1979 je bil imenovan za vodjo oddelka za glaciolo­gijo IAA in bil na tem položaju do leta 2013. Je clan Mednarodnega glaciološkega društva, clan argentinske Nacionalne akademije za geografijo in je sodeloval pri znanstvenemu 
PRIZNANJE URADA ZA SLOVENCE V 
ZAMEJSTVU IN PO SVETU REPUBLIKE 





SLOVENIJE ING. PETRU SKVARCI 

odboru za antarkticne raziskave (SCAR). Sedaj je znanstveni direktor edinega muzeja o lede­nikih v Južni Ameriki – GLACIARIUM v El Cala­fate, katerega je pomagal ustanoviti in otvoril pred osmimi leti. 
Vecino casa in delovanja je namenil razi­skovanju in popisu skoraj neznanih ledenikov južne Patagonije, ki so zelo pomembni tudi za študije o globalnih podnebnih spremembah, cemur posveca veliko pozornosti. V svoji dolgi in bogati znanstveni karieri je opravil vec kot 40 odprav na Antarktiko in 30 na patagonske ledenike. Rezultati njegovih raziskav so šte­vilna dela, objavljena v znanstvenih revijah, vkljucno v prestižnih Nature in Science. Pri­speval je tudi k porocilom medvladnega fo­ruma o podnebnih spremembah (IPCC) iz leta 1994 in 2001. 
Leta 1969 je uspešno izvedel 1969 gravime­tricne meritve na vrhu Cerro Aconcagua na 6959 m nadmorske višine. Takrat je bila to najvišja tocka na svetu, kjer je bila izmerjena zemeljska gravitacija. 
Vodil je tecaje o glaciologiji, sodeloval na razlicnih simpozijih in kongresih ter predaval na domacih in tujih univerzah, kot tudi na no­vinarskih konferencah v zvezi s pomembnimi glaciološkimi dogodki na Antarktiki. 
Zaradi globalnega segrevanja ozracja, po­laga vedno vecjo pozornost edini vremenski postaji ob Južnem patagonskem ledu, ki meri neprekinjeno že 23 let temperaturo, zracni tlak, veter, padavine …. .. in to v bližini njemu najljubšega ledenika Perito Moreno, katerega intenzivno raziskuje že od leta 1990. Ali, kot pravi Peter, da je to najlepši ledenik na svetu! Vendar bodo prvi rezultati o podnebju veljav­ni šele po 30. letnem neprekinjenem merje­nju vremenskih podatkov, torej cez sedem let, in želimo si, da bi bil prav Peter Skvarca tisti, ki nam jih bo predstavil. 

Peter Skvarca ima poleg ledenikov veliko lju­bezen do gora in kot pravi Slovenec je navdu­šenje za gorništvo in plezanje prenesel s svoje domovine tudi v Argentino. Skupaj s svojim bratom Juretom Skvarca sta osvojila veliko gora v Andih, vecino prvikrat, in kot pravijo domacini v El Calafate, veliko od njih do danes ni preplezal nihce vec. 
Peter je vse svoje življenje posvetil ledeni­kom, je eden izmed najbolj uglednih glacio­logov Argentini in edini, ki ga ima Slovenija. Kot pravi, ima Slovenija samo en ledenik, to je Triglavski ledenik ali ledeniška krpa, ki ima komaj hektar površine.  


Peter Skvarca je clovek, ki ga v El Calafate vsi cenijo. O tem sem se lahko sama prepricala, ko sem bila tam na obisku sredi lanskega de­cembra in me je spremljal po mestu. Vsi so ga pozdravljali, deležen je izjemne pozornosti in spoštovanja. 
Prav zato se je veleposlaništvo odlocilo, da mu priznanje izroci veleposlanica Jadranka Šturm Kocjan 13. januarja v njegovem delov­nem okolju, v prostorih GLACIARIUMA. 
Prišlo je okoli 70 gostov, sodelavce, prijate­ljev in znancev, vodnikov po ledenikih, pred­stavnikov turisticnih agencij in novinarji. Pri­sotna je bila vsa njegova družina, žena, obe hcerki, zet in vnuki. Žal je zaradi zdravstvenih razlogov manjkal njegov zvest “planinski so­potnik”, brat Jure.  
Po izrocitvi priznanja so prisotni z izjemno dolgim aplavzom in vzklikanjem ” Pedro, Pedro” izrazili zahvalo, pocastili cenjenega strokovnjaka in izjemnega cloveka. 
Za poseben dodatek je poskrbel zbor Coral Calafate kateri dirigent je g. Berndt Ferstl, ki je tudi castni konzul Nemcije v tem mestu, ki je zapel nekaj argentinskih pesmi. Za ganljivo in zelo custveno vzdušje pa je poskrbela njego­va družina, ki je skupaj z zborom v slovenšcini zapela slovensko narodno Lipa zelenela je…. Petrova vnukinja Milena se je za to priložnost oblekla v slovensko narodno nošo. 
Peter je ob zahvali za priznanje dejal, da si ni mislil, da bo po tragicni smrti oceta in primo­rani izselitvi v Argentino po tolikih letih oseb­no prejel visoko priznanje 13.000 km dalec od drage Slovenije. Dodal je še, da ga zelo veseli, da danes neodvisna, demokraticna država ne pozablja na svoje rojake po svetu. 
Sledilo je prijetno druženje ob potici in de­gustaciji slovenskega medu. 
Jadranka Šturm Kocjan 
Tudi letos smo Mladci in Mladenke potovali, tokrat v Tandil, da skupaj zakljucimo letne de­javnosti. Spremljali so nas Alenka Cop Malo­vrh kot glavna voditeljica, Erik Oblak, Ignacij Mehle, Nevenka in Marjanka Grohar, Marko Koželnik, Magu Mazičres in Miki Bokalic, po­leg njih pa še Martin Zarnik kot kuhar. Dogo­divšcina se je zacela v cetrtek, 27. decembra, ko smo se zelo zgodaj zbrali v San Justu, se priporocili Bogu in naložili vse potrebšcine na avtobus. Po 5-urni zabavni vožnji smo prispeli v »María para Todos«, kraj, obdan s cudovito naravo, ki nas je sprejel. Seveda nismo izgub­ljali casa, in že popoldne smo raziskali »Cueva del sapo«, znamenit hribcek za hišo, kjer smo 
se zelo zabavali. 
Kraj je res obdan z naravo… ob zori nas je prebudil petelin, pa tudi krave in konji, ki so se pasli v okolici… vseeno zmo zgodaj vstali, saj smo takoj po zajtrku odšli v EUCA, tema­ticni park, kjer smo se na raznih igrah urili v plezanju na višini. Ker je bilo sonce mocno, smo se pred kosilom zabavali z igro, kjer smo se mocili z baloncki polnimi vode! Popoldne smo preživeli v bazenu, kjer smo veliko lažje prenesli vrocino. Proti veceru pa smo se zopet odpravili na »Cueva del sapo«, da smo skupaj obcudovali soncni zahod. Vrnili smo se v temi in si z lucmi razsvetljevali pot. Bilo je zelo za­bavno! Nocne igre so vsem pri srcu, zato smo po vecerji v temi še naprej iskali crke in po 


MLADCI IN MLADENKE 

Potovanje v Tandil 

skupinah tekmovali, kdo prvi sestavi fraze. 
Po potrebnem nocnem pocitku smo v sobo­to malo pozneje vstali, saj se je zaradi nocne nevihte ukinil jutranji sprehod. A jutro je bilo vseeno aktivno! Igrali smo cloveški metegol, nato pa odbojko, najprej po skupinah, nato po “Rasteh”, nato z voditelji. Zabavali smo se na vso moc! Po kosilu smo se odpravili v mesto, kjer smo najprej obiskali znameniti Križev šot. Ob vsaki postaji so nas animatorji vodili v mo­litvi, in skupaj smo poromali do križa. Obiskali smo tudi »Castillo Morisco« in se zabavali pri skupnem fotografiranju. Seveda je bil nujen obisk trgovin z lokalnimi dobrotami, kjer smo si nabavili salam, sirov in še drugih dobrot zase in za naše domace. Kot zakljucek spre­hoda pa smo se ustavili še v sladoledarni, kjer smo se radi posladkali! Po vrnitvi »domov« smo sodelovali pri pripravi domacih pic, med cakanjem pa skocili še v bazen, kamor smo vrgli tudi vse voditelje! Po vecerji smo se hitro odpravili h kresu. Pod neverjetnimi bliski, ki so razsvetljevali nebo, smo ga prižgali in razmisli­li o vsem, za kar smo hvaležni v preteklem letu in o željah za novo leto, ki se zacenja. Kmalu se je pricela huda nevihta, tako da smo morali pogasiti kres in se zateci pod streho. A veselja ni bilo konec! Igrali smo se razne skupinske igre, pa tudi skupne plese še pozno v noc, ter se izredno zabavali! 
Koncno je prišel tudi dan slovesa. V nedeljo smo zgodaj vstali, naložili kovcke na avtobus, se poslovili od cudovitega kraja, ki nas je go­stil ter se odpravili v mesto. Tam smo najprej sodelovali pri farni maši, nato pa se odpravili na sprehod po mestu, kjer smo lahko kupili spomincke in sladoled. Nato smo še skupno kosili na parku ob mestnem jezeru, ter delili izkušnje potovanja kot zakljucek. Po dolgi, a zabavni vožnji, smo se veseli in hvaležni vrnili nazaj v objem naših družin. 
Hvala vsem voditeljem, ki se skozi vse leto trudite in družite mladce in mladenke po domovih. Posebna zahvala tudi Matiju Belcu in Nadji Miklic za vso pomoc pri organizaciji potovanja. Hvala seveda tudi staršem, in tudi vsem, ki ste s svojim casom, denarno pomoc­jo in molitvijo omogocili in spremljali naše potovanje! 
Mladci in mladenke 




Kaj so govorili in pisali o dr. Tinetu Debeljaku 

“

“Dr. Tine Debeljak je glavni steber naše slo­
venske politicne emigracije. Ni samo naš vrhunski kulturni delavec, ampak tudi sicer javni delavec na mnogih podrocjih. Ce bi ho­teli našteti vsa njegova dela, bi samo našteva­nje napolnilo celo knjigo. O njegovem velikem kulturnem delu bodo še naši potomci tukaj in doma pisali.” 
Rudolf Smersu, 
Predsednik Slovenskega narodnega odbora 
“
“Dr. Debeljaka je Bog obdaril z izrednimi ta­lenti, katere je poglabljal in razvijal Njemu v slavo ter svojemu narodu v cast in korist. Velika je dedišcina, ki jo poklanja slovenske­mu narodu, Nabirala se je v teku desetletij in narasla v neprecenljiv zaklad, ki je sad njego­vega neprestanega iskanja lepote, poglablja­nja resnice in utrjevanja dobrote. Ni podrocja slovenske kulture, kjer dr. Debeljak ne bi pustil svoje ustvarjalne smeri.” 
Dr. Marko Kremžar 
“
“Dr. Tine Debeljak je bil eden tistih, ki jih Bog pošilja kot posebno milost morebiti enkrat v vsakem stoletju. Bil je eden tistih, ki ne bi sme­li umreti. Bil je eden velikih Slovencev XX. sto­letja: trde, neomahljive gorenjske grce. Skrit garac na tlaki slovenske kulture. Pomagal je ustvariti slovenski cudež v Argentini.” 
Tone Brulc, SKA 
“
“Tine Debeljak je osrednja osebnost naše knji­ževnosti zunaj domovine in njegovo delo ob­sega celoto tega podrocja, namrec besedno­-umetnostno tvorbo, književno zgodovino s kritiko in organizacijsko delovanje. Vse troje je pri njem v takem ravnotežju, da je težak odgo­vor na vprašanje, kaj je Tine Debeljak. Iskati je treba nazaj prav do Levstika, da dobimo po­doben prirast mnogostranske nadarjenosti in 
prizadevanja na raznih odsekih — brez pred­
nosti, ki bi jo avtor dajal enemu od njih.” 
Alojzij Geržinic 
Slavist in literarni kritik 
“
“Nekaterim med nami je bilo dano skoraj pet­deset let živeti v bližini dr. Debeljaka. Dano nam je bilo spremljati njegovo delo, še bolj pa, in to od blizu, opazovati njegov cloveški lik. In v cem smo lahko odkrivali njegovo ve­licino? Navduševal je mlade pisce, mnogim dajal možnosti, da prvic stopijo pred bral­ce. Debeljak ni ustvaril Balantica niti ne od Balantica manj pomembne besedne ustvar­jalce, a mnoge je odkril, jih vzpodbujal, jim pomagal rasti, pozneje pa bil tudi prvi, ki jim je za vedno dal mesto v zgodovini naše knji­ževnosti. Že samo zaradi tega bo za vedno zapisan v naši zgodovini.” 
Zorko Simcic, pisatelj. 
“
“Dr. Tine Debeljak je bil vsej slovenski izse­
ljenski skupnosti duša kulturne zavzetosti, zvesti sodelavec, mentor literarnim ustvar­jalcem, kulturni zgodovinar in literarni kritik. Vzdrževal je stike s pomembnimi izseljenski­mi kulturniki drugih narodov, zlasti slovan­skih. Ce kdaj kdo govori o “slovenskem cu­dežu v Argentini”, je ta resnicno lepi dosežek slovenske politicne emigracije v Argentini pred vsem zasluga kulturne dejavnosti dr. Ti­neta Debeljaka.” 
Ladislav Lencek CM 
Duhovnik in kulturni delavec Pred 30. leti, 20. januarja 1989, je umrl dr. 
Tine Debeljak, slavist, pesnik, pisatelj, ure­dnik, prevajalec, profesor, zgodovinar – go­tovo eden najvecjih kulturnih delavcev slo­venske skupnosti v Argentini. 
Rodil se je 27. aprila 1903 v Škofji Loki. Po koncani gimnaziji v Škofovih zavodih v Šen­tvidu pri Ljubljani je študiral slavistiko na Ljubljanski univerzi, kjer je tudi doktoriral. Študiral je tudi v Varšavi in Pragi. Nekaj let je bil profesor v Crni gori. Leta 1934 se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil imenovan za kulturne­ga urednika najvecjega katoliškega dnevnika Slovenec. Po koncu druge svetovne vojne se je umaknil na Koroško, bil v taborišcih (Vetrinje, Lienz, Riccioni). Dve leti je živel v Rimu, kjer je pisal v casopise in pomagal dr. 
M. Kreku. Leta 1948 je prišel v Argentino in kmalu dobil službo v cementarni Loma Ne­gra v mestu Olavarría (v notranjosti province Buenos Aires). Ko se mu je leta 1954 pridru­žila družina (žena in trije otroci) je bil presta­vljen v centralo podjetja v Buenos Aires in tam delal do upokojitve. 
PESNIK IN PISATELJ 
Pisati je zacel že v mladih letih, objavljal je v listu “Dom in svet”. V Argentini je napi­sal najpomembnejša dela: “Crna maša za pobite Slovence”, epska pesnitev o vojni, revoluciji in tragicni smrti domobrancev; “Poljub”, v kateri poje ljubezni do žene; “Marija”, zbirka za Marijino leto. 
PREVAJALEC 
Temu delu je dr. Tine Debeljak posvetil naj­vec casa. Prevajal je slovansko literaturo (nad 80 prevodov Puškina, Mickiewicza, Macha in drugih). Prevedel je tudi Pekel Dantejeve “Božanske komedije” in del Cida. V Argentini pa je prevedel pesnitev “Martin Fierro”. 
LITERARNI KRITIK 
Že med študijem je pošiljal s Poljske in Ce­ške kritike tam izšlih del. Pozneje je v Slo­vencu ocenil vsako novo knjigo. Tudi v na­šem tedniku “Svobodna Slovenija” je ocenil nad 400 knjig pod rubriko “Med knjigami in revijami”. 
UREDNIK 
V Sloveniji je bil urednik “Doma in sveta” 
in kulturni urednik “Slovenca”. V Argentini 
je bil sourednik “Meddobja”, “Glasa SKA” in 
“Svobodne Slovenije”. 
Urejeval in komentiral je tudi izdaje slo­venskih literatov, n.pr. Balantica, Levstika, 
Majcna, Mauserja in drugih. 


MENTOR 
Odkril je in prvi tiskal Balantica. Okoli njega se je pri “Dom in svetu” ustvarila cela vrsta mlajših pisateljev (Kociper, Krivec, Janežic, Simcic, Belicic in drugi). 
PROFESOR 
V Sloveniji je bil nekaj let profesor. Priprav­ljal se je za profesuro na univerzi, kar pa je preprecila vojna. V Argentini so ga Ukrajinci imenovali za rednega profesorja slovanske književnosti. Na Ukrajinski univerzi je or­ganiziral slovenski oddelek, kjer je vzgojil 
vrsto slovenskih diplomantov. 
ZGODOVINAR 
Na univerzi je predaval o slovenski kultur­
ni in politicni zgodovini. O tej zgodovini je pisal v Svobodni Sloveniji, v Zbornikih, Vestniku in Taboru. Izdal je brošuri “Pot v prvo slovensko vlado (1918)” in “Uvod v zgodovino komunisticne revolucije”. V na­šem tedniku je dolgo objavljal analizo “Naši pogledi na Josipa Broza – Tita”. 
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA 
Dr. Tine Debeljak je bil med prvimi clani te kulturne ustanove. Bil je zaželen in obiskan predavatelj na kulturnih vecerih in pri njeni založbi je izdal vrsto knjig. Bil je predsednik SKA mnogo let. Iz hvaležnosti je bil imeno­van za castnega predsednika. 
SVOBODNA SLOVENIJA 
Od prvega dne v Argentini je sodeloval pri tedniku. Pisal je nacelne in idejne clanke, zgodovinska in politicna obravnavanja, li­terarne prevode in kritike. Bil je dolgo let 
sourednik Zbornikov in tednika. 
Vizija dr. Tineta Debeljaka 

Dr. Debeljak nam je tako napisal v svo­jem “kulturnem manifestu”: 
“Za kulturno rast iz mocne tradicije na­šega naroda, priseljenega sem po letu 1948, smo odgovorni mi sami. To je: starši. Kako bomo dajali odgovor naši narodnostni vesti? Smo pac oddaljeni od domovine morda za vedno in izgub­ljeni kot pesek v tujem morju. Toda nic zato: zdaj smo odkrili Slovenijo v sve­tu! Rastemo v novo slovensko etnicno skupnost – zunaj Slovenije. Nic za to, ce smo zemljepisno dalec od domovine: sprico komunikacijskih iznajdb razdalje ni vec: hitreje kot nekoc iz Ljubljane na Dunaj se prileti danes iz Buenos Airesa v Ljubljano. Ce ne telesno, smo lahko s pismom, knjigo, z melodijo na plošcah in z radiem v najtesnejših zvezah z njo. Nic zato, ce živimo v kompaktnem tujem okolju, glavno je, da ostanemo “živ ud” te slovenske skupnosti, ki povezuje duše. Kljub odprtju svetu na vse strani smo lahko slovenska družina in tako celica nove rasti. V tako slovensko družino nas je postavila usoda, ali po naše Bog, in mi nimamo pravice, da se svojevoljno izlo­cimo iz nje brez škode za našo duhovno podobo. Slovenska povezanost se kaže najbolj v duhovnih stvareh. V kulturi. V jeziku, duhu in veri! V kulturnem ustvar­janju in v Cerkvi. Le kar bomo v kulturi ustvarili, ima trajno vrednost, in je naše. Gospodarski uspehi naj nam ohranijo to duhovno bogastvo. Le tako bomo rastli tudi v tujem svetu. K temu naj pomaga kulturni davek, ki nam ga sicer nihce ne predpisuje pod grožnjo kazni, temvec si ga nalagamo sami zaradi lastne potrebe. Bodimo clani naših društev, obiskujmo njih prireditve, narocajmo naše liste, podpirajmo slovensko petje, itd. itd.! In slovensko knjigo! 
Bodimo ustvarjalni v naši kulturnosti! Iz našega duha. Tako v povezovanju v orga­nizirano skupnost po “svoji podobi”, po kulturi v duhu naše tradicije in našega zahodno evropskega kršcanskega etosa, ki naj ga izžareva tudi naš tisk, naša knji­ga, naša pesem, naš lik … in naš ples… naša kulturna prizadevanja. Zato pla­cujmo svoj prostovoljni kulturni davek z ljubeznijo, ne z nejevoljo, z zavestjo, da opravljamo dobro delo! Kakor kdo more: z novcicem uboge vdove, pa tudi z zlat­niki… Na ta nacin bomo lahko ustvarjali pogoje za rast naše etnicne skupnosti kot Slovenci v svetu, pa tudi krepili eno tistih bodocih komponent demokraticnega sožitja spet bogvekdaj skupnega naro­dovega sožitja v združeni in samostojni, svobodni Sloveniji doma in v svetu.” 

jo prisotnost vnuki in vsi, ki smo ti bili blizu. tem, ko si dovršil univerzitetne študije si spre-A to ni temna žalost obupa, ker je prežeta s jel mesto predsednika Slovenskega katoliškega 
IN MEMORIAM | Marijan Eiletz 
svetlim kršcanskim upanjem in z globoko akademskega starešinstva (SKAS) v Argentini, 
Slovo od prijatelja arh. Marijana Eiletza 
Odšel si, dragi prijatelj, na pot k nebeškemu Ocetu, ki nas je ustvaril iz svoje neizcrpne Lju­bezni. Odšel si k Njemu, ki je vir Lepote, kateri si posvecal svoje poklicno delo, k viru Resnice, ki je zaznamovala tudi tvoje življenje. 
Odšel si k vecni Luci novega Življenja in ne­skaljene Srece, ko tvoji dragi in prijatelji žalu­jemo, ker te ni vec med nami. Žaluje za teboj tvoja draga življenjska spremljevalka in druži­ca gospa Pavci Macek. Težko ji bo brez tebe, saj si del njenega življenja, a vera, da ljubezen ne mine in se v vecnosti krepi ob izviru vse Ljubezni, ji bo v oporo in tolažbo. Žalujejo za teboj tvoji otoci, Tjaša, Janika in Damjan. Pogrešali te bodo. Žalujejo in pogrešajo tvo-



ARHITEKT SPRAVE | Marijan Eiletz 

Umrl je arhitekt, urednik in pisatelj Marijan Eiletz (91), ki je na južni polobli ustvaril velik spomenik slovenske sprave. Eiletz je eden od tvorcev t. i. slovenskega cudeža v Argentini, manjšine, ki svoj jezik in kulturo ohranja že v cetrti generaciji. 
Slovenija Eiletza ne pozna dovolj. Še najbolj ga pozna po knjigah. Njegovi spomini, Moje domobranstvo in pregnanstvo, so izšli pri celjski Mohorjevi (2000), pred tremi leti pa je za roman Krik brez odmeva prejel nagrado Svetlobnica. Po knjigah poznamo tudi njego­vega dve leti mlajšega brata Silvina Eiletza, zgodovinarja, slavista in psihoanalitika, av­torja vec knjig o sovjetski partiji in mosko­vskih letih Josipa Broza Tita. 
Marijan Eiletz je šel prvic v begunstvo za­radi nacistov. Kot gimnazijec je leta 1941 pobegnil iz Maribora in šel v Ljubljano, kjer je vstopil v ilegalno odporniško organizacijo Slovenska legija, nato pa se vkljucil v domo­brance. Po umiku domobranske vojske in ci­vilistov na Koroško bi moral koncati kot kakih 
14.000 nesrecnikov, ki so jih partizani v prvih mesecih po koncu druge svetovne vojne po­koncali in pometali v kraška brezna po vsej Sloveniji. A smrti je ušel zaradi matere, ki je prišla do voza, polnega domobrancev, ki je bil na poti iz Koroške v “Italijo”. Preprica­na, da je v ozadju prevara, ga je osramotila pred njegovimi domobranskimi tovariši in od obeh sinov zahtevala, da zapustita konvoj. 
Dogodek in “žgoce oci” tovarišev, ki so ga gledali kot dezerterja, ceprav je bilo bolj ali manj jasno, da jih Britanci vracajo partiza­nom, je Eiletz podrobno opisal tudi v knjigi spominov, saj je o tem premišljeval celo živ­ljenje. Marijan Eiletz je bil zelo kriticen do slovenskega civilnega in vojaškega vodstva, ki bi z odlocnostjo lahko rešili vec tisoc živ­ljenj. “Najvecja napaka je bila, da smo An­gležem verjeli. Že ko so nas razorožili, je to bila za nas klofuta. Naša politicna smetana je dobivala prve novice ljudi, ki so videli izro­citve, a jim niso hoteli verjeti. General Franc Krener je eden najvecjih krivcev. Bog mu daj pocivati v miru, a bil je povsem nespameten. Ko se je koncno zavedel resnice, je snel kapo in si nadel klobuk, ceš, zdaj smo pa vsi civi­listi, in pobegnil. A ni bil le on kriv. Predse­dnik Narodnega odbora dr. Joža Basaj je bil še višja oblast”, je brez dlake na jeziku dejal pred leti. Spominjal se je tudi zadnje sku-pine ujetnikov, ki je že vedela, da odhaja v smrt. Zakaj se niso uprli ali pobegnili? “Izdaja je bil tak moralni udarec, da je porušila vso 
trdnost in borbenost. Po drugi strani pa so ostali pokoncni. Prijatelji so mi pripovedova­li, da se v taborišcu Teharje noben ujetnik ni moralno zlomil. Nihce ni padel na kolena in prosil za milost. Kljub strašnemu mucenju”, je pocasi in premišljeno odgovoril Eiletz. 
Živo se je spominjal tudi Vetrinjskega polja pred Celovcem. Na prostem so taborili tisoci Slovencev, ki so se zaradi strahu pred par­tizansko vojsko za kratek cas, kot so mislili, umaknili pod okrilje britanske vojske. Na­meravali so pocakati, da se nasilje ob sklepu vojne poleže. Šele, ko so bili že skorajda vsi hvaležnostjo. To hvaležnost delimo s tvojimi domacimi tudi prijatelji in vsa slovenska skup­nost v Argentini. 
Hvaležni smo dobremu Bogu, da nam je na življenjski poti naklonil tvojo bližino in oporo. Hvaležni pa smo v ne manjši meri tebi, dra­gi Marjan. Bil si nam zgled v mnogih ozirih, a pred vsem v zvestobi geslu, “Bog, narod, domovina”, ki smo si ga izbrali pred mnogimi leti, kot mladi domobranci.  
Kršcansko vero, upanje in ljubezen do Boga si živel in posredoval, ne le najbližjim, ampak z dosledno, pokoncno držo tudi neznanim, ki si jih srecaval na poti. Tvoje nesebicno delo v slo­venski skupnosti je bilo doprinos k skupni rasti, k ohranjanju zgodovinskega spomina in k veca­nju slovenskega kulturnega zaklada. Kmalu po 
domobranski vojaški ujetniki že v Jugoslavi­ji, pa so voditelji slovenskih beguncev zaceli verjeti pripovedim ubežnikov s transportov. Dosegli so ustavitev transportov in tako rešili smrti le nekaj mladih vojakov in 6000 civili­stov. Iz te skupin (ic) e preživelih beguncev je vecina emigrirala v Argentino, ki jim je edi­na odprla vrata. Danes je njihovih potomcev vec kot 30.000, ceprav vecina ne goji vec tes­nih stikov s Slovenci. Ne glede na to pa gre za eno redkih manjšin na svetu, katere število se v 70 letih ni zmanjšalo, ampak celo pove­calo. V Argentini ima slovensko državljanstvo 4000 ljudi, kar tudi veliko pove o stopnji slo­venske zavesti. 
V argentinskem Buenos Airesu, kamor se je preselil po ponovljenih maturitetnih izpi­tih v Rimu, si je Marijan Eiletz ustvaril nov dom. Doktoriral je na arhitekturi in nato imel svoj lastni projektivni urad. Projektiral je industrijske, šolske in cerkvene zgradbe. Bil je predsednik Slovenske kulturne akcije, urednik revij Glas Slovenske kulturne akcije in Meddobje. 
Njegove stavbe so trajen spomin. Najpo­membnejša je cerkev, ki je spomenik sprave. Spomenik vseh žrtev druge svetovne vojne: partizanov, domobrancev, mobilizirancev v tu­jih vojskah in civilistov. 99865 mrtvih Slovenk in Slovencev, ki jih najdemo na poimenskem seznamu žrtev Inštituta za novejšo zgodovino. V severozahodnem predmestju argentinske metropole, ki se imenuje Veliki Buenos Aires, je slovenska argentinska skupnost v zacetku 
70. let prejšnjega stoletja zacela graditi svoj dom. Potrebe so bile velike: vec tisoc sloven­skih izseljencev ob Srebrni reki za svoje boga­to kulturno ustvarjanje ni imelo dovolj pros­tora. Potrebovali so veliko gledališko dvorano, šolske ucilnice, vec sob za raznolike dejavnosti in cerkev. S samoprispevkom so odkupili nekaj stavb na Ramoncu, kot so poimenovali kraj na ulici Ramon Falcon. 
Najprej so nacrt zaupali znanemu sloven­skemu arhitektu Viktorju Sulcicu, avtorju znane mestne tržnice in še bolj slovitega stadiona kluba Boca Juniors (La Bombone­ra). A z njegovimi idejami narocniki niso bili 
“ 
Eiletz ni skrival jeze, ko se je 
spomnil, da mu je “v življenju 
bila odvzeta lepota Slovenije”. 
A mašcevanja nikoli ni 
gojil: “Priznavam poštenost namenov vsakemu narodnjaku, 
ki je zgrabil za orožje proti zlocinskemu okupatorju”. 
” 

kasneje pa si bil vec let predsednik Slovenske kulturne akcije (SKA). Bil si vnet za vse resnic­no, dobro in lepo ter za svobodo slovenskega naroda. S svojimi talenti si služil dvema domo­vinama, Sloveniji, ki nas je rodila in Argentini, ki nas je sprejela in omogocila, da si svobodni služimo vsakdanji kruh in gojimo ob skupnih, tudi nam lastne vrednote. 
Zdaj pricenjaš, dragi Marijan, novo, nemin­ljivo življenje v naši dokoncni, vecni Domo­vini. Naj ti v njej nebeški Oce obilno poplaca vse dobro, za katero smo ti tvoji prijatelji, ki ostajamo v casu ter se te spominjamo v tvo­jih delih in v molitvi, iz srca hvaležni. Pocivaj v miru in na svidenje! 
Marko Kremžar    


zadovoljni, zato so se obrnili na drugega slo­venskega arhitekta iz Argentine, Marijana Ei­letza. Ta je v novo cerkev Marije Pomagaj, ki jo je zastavil v obliki krožnega izseka, umestil tudi spomenik vsem žrtvam vojne. Eiletz ga opisuje takole: “Vihar v obliki divje razbesne­lih oblakov, ki se sunkoma zaganjajo v nebo. Štirje apokalipticni angeli, ki plavajo v loku nad viharjem”. Angele je narisala znana sli­karka Barbara Remec. Napis je ubesedil lite­rarni kritik, urednik in pesnik dr. Tine Debe­ljak: “Glejte jih: duše slovenskih žrtev vojne, revolucije, prisilnih vrnitev, izgnanstva”! 
Eiletz ni skrival jeze, ko se je spomnil, da mu je “v življenju bila odvzeta lepota Slovenije”. A mašcevanja nikoli ni gojil: “Priznavam poš­tenost namenov vsakemu narodnjaku, ki je zgrabil za orožje proti zlocinskemu okupa­torju”. Želi si le, da bi na dan prišla celotna resnica. Da so prve ilegalne protiokupator­ske enote ustanovile demokraticne stranke (Slovenska legija 29. aprila 1941), medtem ko so bili prosovjetski komunisti še nemški zavezniki. Da je bil prvi spopad z okupator­jem s tigrovci, ne pa s partizani. Da je vecino slovenskih žrtev vojne povzrocila revolucija, ne pa okupacija. Eiletz je še dodal: “Vsi, ki so v tisti strašni vojni in revoluciji dali življenje za neki ideal – in danes ni vec težko zanikati, da je teh bila vecina – bi morali imeti neki skupni spomenik, bolje receno pomnik, ki bi nas in naše zanamstvo opominjal z beseda­mi: NIKDAR VEC”! 
Tino Mamic – v sodelovanju 
s tednikom Novi Glas 
Objavljeno v tedniku Novi Glas, št. 1112, 17. 01. 2019 

IN MEMORIAM | Irena Zajec Fajdiga 
CVETKE NA GROB IRENI ZAJEC FAJDIGA 
»Bila je duša Zveze slovenskih mater in žena«. Tako se je spominja dolgoletna predsednica ustanove, gospa Pavlina Dobovškova. 
Irena se je rodila 26. avgusta 1930 kot peti otrok v družini Marije Oblak in Ivana Zajca. Prvi težki udarec je bil za Ireno in vso druži­no umor oceta Ivana. Na domu so ga ustrelili partizani. Kmalu nato se je brat Viktor prid­ružil gorenjskim domobrancem, a so ga An­gleži vrnili s Koroške in je bil ubit na nezna­nem kraju. Zato je Irena kot petnajstletno dekle odšla s sestro Marto 5. maja 1945 najprej na Koroško, kasneje v Italijo in delila 


usodo izseljencev v raznih taborišcih. Ko sta koncno prišli v Buenos Aires, ju je cakal brat zi slovenskih mater in žena. Bila je ena od Polde Zajec, ki je kasneje postal kurat argen-ustanovnih clanic in je z veseljem prevzela tinske letalske vojske. odgovornost kulturne referentke. Za vsa-
V taborišcu je spoznala casnikarja Pavla Faj-ko predavanje, za vsak sestanek, se je zelo digo in se z njim potem v Argentini porocila potrudila, da je ženam približala slovensko leta 1952. Svoj dom sta zgradila v Castelarju, kulturo, poezijo in pesem in jih vsestransko kjer je živela do smrti. izobraževala. Katera od nas, ki smo takrat Ireni življenje ni bilo z rožicami posejano. že sodelovale v Zvezi, more pozabiti kvalite-Doživela je izgubo za izgubo. Najprej je za-to in prisrcnost Božicnic, ki jih je leto za le­koncema kruta smrt vzela prvovojencka Pe-tom z veseljem pripravljala? Božicne poezije tra, ki je odšel med angelce star komaj sedem in predvsem pesmi so bile vedno prisotne, mesecev. Kasneje so izgubili še šestletnega spoznavale smo tudi druge slovenske obi­Andrejcka, ki je podlegel težki krvni bolezni. caje. Njeni govori in pozdravi so bili vedno Ostali so Jelica, Pavel, Jurij in Irenka. prežeti s preprostostjo, nežnostjo in veliko 
4. aprila 1979 je družina izgubila ljubljene-ljubeznijo do Boga in do Slovenije. ga oceta. Irena je v globoki žalosti vzela na Hcerkina smrt jo je mocno zaznamovala. svoje rame odgovornost za družino in zelo Kljub neizmerni bolecini je še vztrajala pri skrbela, da so otroci imeli dobro vzgojo. svojem delu in se razdajala bližnjim. Zadnja 
Zadnji, najmocnejši udarec, je bila smrt leta pa so jo zacele zapušcati moci in po dol­hcerke Jelice, ki se je od tega sveta poslovila gem trpljenju je drobni plamencek njenega 
7. novembra 2005. Smrti moža in otrok je ju-življenja ugasnil prav na smrtni dan hcerke, naško prenašala, ni tožila, zaupala je v Boga 7. novembra 2018. Bog jo je poklical k sebi, in vdano sprejela križe, ki jih ji je On naložil. kot da bi Jelica pri njem izprosila, naj jo reši 
Vseskozi je bila aktivna clanica slovenske trpljenja. skupnosti. Redno je obiskovala sv. mašo na Zdaj v družbi svojih najdražjih uživaš mir in Pristavi. Pomagala je svojemu možu, ki je božjo ljubezen, v katero si neomajno zaupala. bil v uredniškem odboru tednika Svobodna Slovenija, predvsem pa se je posvecala Zve-Anka Gaser 
IN MEMORIAM | Polda Radovic Lipovšek 

CVETKE NA GROB POLDI LIPOVŠEK znancev, ki so jo imeli radi. Polda je bila de-Polda Radovic se je rodila 22. avgusta 1926 v lavna tudi pri Zvezi slovenskih mater in žena. Novem mestu. Tam je hodila v osnovno šolo V San Martinu se je veliko let udeleževala in gimnazijo. Imela je zelo lepe spomine na naših sestankov, pri centrali pa je vedno po­svoje profesorje, posebno na ravnatelja Iva-magala ob žegnanju pri Mariji Pomagaj in pri na Dolenca. naših obletnicah. Redno je hodila tudi k sv. 
Njena pot v begunstvo je bila malo drugac-mašam za vse pokopane v slovenski cerkvi. na od vseh nas ostalih. Iz Novega mesta se Veckrat je potovala v Slovenijo, kjer deluje je odpravila manjša skupina: družina Škrbe, kot zdravnik njen sin Silvo. Med enim od teh mama, dve hcerki in sin, Franc Fajfar in ona. potovanj je spoznala svojega brata, ki se je Hodili so peš preko Radec cez Notranjsko in rodil, ko je ona odhajala v begunstvo. Sreca-Primorsko ter prišli do Italije. Med potjo so nje je bilo zelo ganljivo. padli v partizansko zasedo, kjer je bil ubit Veliko je potovala tudi po Argentini in rada Škrbetov sin. hodila na organizirane izlete po Buenos Ai-
Polda je bila v taborišcu Servigliano in po-resu in okolici. tem v Boloniji, kjer je spoznala Silva Lipov-Doživela je dostojanstvo babice in prababi­ška, svojega bodocega soproga. Porocila sta ce, ki je po Pismu doloceno tistim, ki ljubi­se v taborišcu in pripotovala preko Bagnoli-jo Boga. Imela je enajst vnukov in in deset ja iz Nemcije v Argentino 23. maja 1948. pravnukov. 
Ko sta prišla v Argentino je Polda pod srcem Skoraj do konca življenja je bila samostoj­nosila svojega prvega otroka. Bila sta sama na. 3. avgusta je doma padla in si zlomila v tujem svetu, brez vsakršnih sorodnikov in medenico (pelvis). Veckrat je bila v bolnišni­cez tri mesece se jima je rodil sincek Silvo. ci, ostali cas pa v zavetišcu. Bog jo je poklical Pozneje sta dobila še hcerko Magdaleno, ki k sebi 17. oktobra 2018. so jo klicali Babi, in sina Andreja. Draga Polda, ohranili te bomo v lepem spo-
Leta 1958 so se preselili v lastno hišo v Pa-minu. Pocivaj v miru!  lomarju in smo bili ves cas sosedje. Za moje otroke sta bila vedno stric Silvo in teta Polda. Polona Marolt Makek 
Polda in Silvo sta zelo veliko let delovala 
pri Movimiento Familiar Cristiano. Silvo do svoje smrti, Polda je bila blagajnicarka pri or­ganizaciji za škofijo San Martin do par mese­cev pred svojim odhodom v vecnost. Nekaj casa sta bila tudi predsednika, imela sta vec 
predavanj in tudi potovala kot zastopnika na državna srecanja. Na prošnjo dr. Jureta Ro­deta sta govorila mladim zakoncem tudi v naši skupnosti. Do Silvove smrti sta velikok­rat obiskovala sv. mašo na Pristavi. Prav tako tudi v kapeli noviciata De la Consolata -to je misijonski red- in Polda je tam pomagala prav do konca. Denarno je vedno podpirala vec organizacij. Imela je veliko prijateljev in 


OkrOgle OBLETNICE | Valentin Vodnik (1758 – 1819) 


8. januarja je minilo 200 let smrti Valentina 
Vodnika, prvega slovenskega pesnika. 
Rojen je bil 3. Februarja 1758 v Zgornji Šiški (takrat še predmestje Ljubljane) kot prvorojenec kmeta Jožefa. Pri devetih letih se je zacel uciti branja in pisanja, pozneje so ga poslali k stricu franciškanu v Novo Mesto, ki ga je pripravil za vstop v ljubljansko gim­nazijo. Po koncani gimnaziji je vstopil v fran­ciškanski red. Leta 1782 je prejel mašniško posvecenje. Duhovno službo je opravljal v Sori pri Medvodah, na Bledu, v Ribnici, od leta 1792 pa na Koprivniku nad Bohinjem. Tam je prišel v stik z baronom Žigo Zoizom, ki je postal Vodnikov mentor in mecen. Pod Zoisovom vplivom se je poleg pesništva zacel ukvarjati tudi s publicistiko, prevaja­njem, casnikarstvom, jezikoslovjem in dru­gimi zvrstmi. Zois mu je pomagal, da je dobil premestitev k Šentjakobu v Ljubljani. Leta 1798 je postal ucitelj na ljubljanski gimna­ziji. V casu francoske zasedbe in ustanovitve Ilirskih provinc je francoska oblast prines­la šolsko reformo, ki je dovoljevala pouk v slovenšcini. Vodnik je postal ravnatelj gim­nazije, nato tudi obrtnih in rokodelskih šol in naposled vseh ljubljanskih normalk. Po odhodu Francozov ga je cesar Franc zaradi profrancoske usmerjenosti ukazal upokojiti. Nekaj casa je še pouceval italijanšcino, latin­šcino in gršcino, a je zaradi bolehnosti tudi to opustil. Umrl je 8. januarja 1819. 


V ALENTIN V ODNIK 
Dramilo 
Slovenc, tvoja zemlja je zdrava 
in pridnim nje lega najprava. 
Pólje, vinograd, 
gora, morjé, 
ruda, kupcija 

tebe rede. 
Za uk si prebrisane glave 
pa cedne in trdne postave. 
Išce te sreca, 
um ti je dan, 
našel jo boš, ak 

nisi zaspan. 
Lej, stvarnica vse ti ponudi, 
iz rok ji prejemat ne mudi! 
Lenega caka 
strgan rokav, 
palca beraška, 

prazen bokal. 
PRVI 
Valentin Vodnik je bil prvi Slovenec na števil­nih podrocjih: 
Prvi slovenski pesnik. Verjetno vecina Slo­vencev pozna Vodnikovo “Dramilo” 
Eno prvih slovenskih pesniških zbirk je sesta­vil Valentin Vodnik. 
Prvi slovenski casopis “Lublanske novice” je pisal in urejal Valentin Vodnik. 
Že dve leti pred Novicami je Vodnik zacel z iz­dajami Velike Pratike (1795 do 1797), ki je od leta 1798 naprej zamenjal z Malo Pratiko, da je lahko bila cenejša in ljudem bolj dostopna. 
Spisal je prve slovenske šolske knjige za gimnazijo, Sestavil je tudi slovensko slovni­co in jo izrocil francoskim oblastem in tako dosegel, da so opustili prvoten namen, po katerem naj bi se za šolski jezik uporabljala hrvaška dalmatinšcina in so uvedli kot šolski jezik slovenšcino. 
Vodnik je bil prvi slovenski numizmatik, ob smrti je imel zbranih 362 razlicnih kovancev. 
Valentin Vodnik je bil eden prvih, ki se je vzpel na Triglav. 
Vodnika imenujejo kot “Oceta slovenske proze”, ker je bil eden prvih izobražencev, ki je dopisoval v slovenšcini in s tem dajal zgled drugim. Bil je najodlicnejši obvladovalec slo­venske besede, mnogim piscem jezikovni lektor in vzor. 
Kot eden prvih slovenskih jezikoslovcev si je prizadeval za reformo slovenskega crkopi­sa. Ugotovil je potrebo po crkah za glasova z, s, ž, š in c. 
Napisal je prvo slovensko kuharico. 
Prvi spomenik kakšni pomembni osebnosti na Slovenskem je dobil Valentin Vodnik. Pos­tavljen je bil leta 1889 na ljubljanski tržnici, kjer stoji še danes. Na zadnji strani spomeni­ka je napisana kitica Vodnikove pesmi “Moj spomenik”: 
“Ne hcere ne sina po meni ne bo, 
dovolj je spomina: me pesmi pojo.” 
Pripravil: Jože Jan 



6. oktobra bo minilo natanko 20 let, odkar je bil na obisku v OŠ Žužemberk zagotovo eden najvecjih med Slovenci—olimpionik Leon Štu­kelj. Po materi Mariji Milner, po domace Bil­dovi iz Zafare, je namrec Suhokranjec. Odprl je prizidek k telovadnici in se, ceprav že v 101. letu, z iskrivo živahnostjo , bistrino uma in prisrcno skromnostjo zapisal v spomin vsem, ki so napolnili tribune do zadnjega koticka. V Žužemberk ga je pripeljal njegov spremljeva­lec in prijatelj g. Tomaž Zajc, takrat državni sekretar za turizem. 
Dober mesec za tem, 8. 11. 1999, je Leon Štukelj umrl. V njegov spomin je bila vsako leto organizirana Štukljeva spominska ura, na katero je bil povabljen tudi  g. T. Zajc. Povedal je mnogo zanimivih dogodkov in prigod, ki jih je doživel na številnih potovanjih z Leonom Štukljem. Zavzeto je sodeloval pri zbiranju do­nacij za prvi Štukljev doprsni kip v Sloveniji, ki stoji pred vhodom v šolo in ga je izdelala mag. Alenka Vidrgar. Vesel je bil Štukljevega kotic­ka v Muzeju znanih Suhokranjcev, spominske plošce na rojstni hiši Štukljeve matere v Zafari in 9.11. 2018 še odkritja njegovega bronaste­ga reliefa v Parku znanih Suhokranjcev. 
Da bi bralcem Suhokranjskih poti odkrili še žive spomine na velikega Suhokranjca, smo g. 
T. Zajca zaprosili za pogovor. Z veseljem se je 
odzval. 
. Prosim, da se bralcem Suhokranjskih poti 
na kratko predstavite. 
Sem Tomaž Zajc, po izobrazbi sem diplomi­rani profesor geografije in turizma. Vse svoje življenje sem deloval v turizmu in leta 2001 koncal delovno dobo kot državni sekretar za turizem. 
. Kdaj in kje sta se z Leonom Štukljem prvic srecala ? 
Gospoda Leona Štuklja sem spoznal 19. decembra 1991, ko sva se prvic srecala na njegovem domu v Mariboru. Tega dne se še dobro spominjam ; mocno je snežilo, zato sem se iz Ljubljane odpeljal z vlakom v Ma­ribor. Na kratki poti do Kersnikove 1 sem se ustavil v cvetlicarni in kupil šopek za njegovo 
soprogo Lidijo. 
. Kako ste postali Štukljev spremljevalec in prijatelj ? 
Tega še sam dobro ne vem. Že po spoznavnem srecanju sem imel dober obcutek, da se bova kmalu spet srecala. In res, najino prijateljstvo je trajalo polnih 8 let, vse do njegove smrti. 
. Katere naloge ste imeli kot njegov spre­mljevalec in kam  sta potovala? 
Moja naloga je bila predvsem priprava in iz­vedba številnih potovanj doma in v tujini. Šele v samostojni Sloveniji je bil Leon Štu­kelj postavljen na vidno mesto med velikimi Slovenci, kot si ga je kot olimpionik, ugleden pravnik in velik Clovek nedvomno zaslužil. V težkih povojnih casih je bil zaradi njegovega odklonilnega odnosa do komunizma odrinjen in pozabljen.—Skupaj sva potovala predvsem v tujino, skupno 31-krat, od tega trikrat v ZDA in enkrat v Kanado. Od evropskih držav bi omenil predvsem tri : Francijo, Nizozem­sko in Nemcijo, v katerih je osvajal olimpijska odlicja. Obiskala sva tudi papeža v Vatikanu in 
predsednika Sokolov v Pragi. 
. Vaše prijateljstvo z Leonom Štukljem je za Vas dragocena izkušnja, ki Vam veliko pomeni. Katere njegove vrline ste najbolj obcudovali? 
Pri Leonu sem obcudoval predvsem njegovo skromnost in samodisciplino. ( V telovadnici v OŠ Žužemberk je rekel : » Za uspeh je pot­rebno trdo delo in disciplina. » ). Imel je iz­jemen cut za resnico, pravico ( bil je pravnik, sodnik ), za soljudi—sprošceno se je pogo­varjal s predsednikom države in pometacem na ulici pred hotelom . Vcasih me je rahlo motilo, da je zavracal vse materialne dobri-ne, ki so mu bile nudene proti koncu življe­nja. Nikoli ni želel govoriti o krivicah, ki so se mu dogajale po vojni. 


. Ste zakladnica spominov na številne pri­gode, ki ste jih doživeli z Leonom Štukljem. Povejte kakšno za naše bralce. 
O tem bi lahko napisal knjigo. ( Morda pa še kaj nastane. ). Te tri so mi ostale najbolj v spominu. 
Na Olimpijskih igrah v Atlanti je s svojim nastopom ocaral tri in pol milijone TV gledal­cev po svetu in prisotnega predsednika ZDA Clintona. Ena od mojih zadolžitev je bila, da sem uradnega napovedovalca naucil pravilne izgovorjave Štukljevega priimka. 
V casu najinega obiska v Amsterdamu so bile tam demonstracije proti rušitvi olimpijske­ga stadiona. Udeležila sva se jih tudi midva. Organizirala jih je Fanny Blankers Koen, štiri­kratna olimpijska zmagovalka OI iz Londona. Njen brat je bil lastnik brusilnice diamantov, v kateri so Leonu na cast izdelali posebno znac­ko—pet olimpijskih krogov s petimi diamanti. 
To znacko je Leon Štukelj nosil s posebnim po­nosom. Na srecanju v hotelu Radin jo je izgubil. Poštena cistilka jo je vrnila. Žal nisem mogel zvedeti za njeno ime, da bi se ji zahvalila. 
. Od l. 1999 pa do danes ste z veseljem so­delovali z OŠ Žužemberk in v projektu Park 
znanih Suhokranjcev. Povejte nam kaj o tem. 
Ceprav bo letos minilo že 20 let od obiska Le­ona Štuklja v OŠ Žužemberk, se tega dogodka živo spominjam. Predvsem zaradi prisrcnega sprejema, nabito polne telovadnice otrok, ki so z navdušenjem prisluhnili olimpijskemu zmagovalcu. » Suh sem, torej sem Suhokra­njec…,« je zacel svoj nagovor. Ob vsakoletnih Štukljevih spominskih urah sem vedno pove­dal nekaj spominov. Z veseljem sem pomagal šoli pri zbiranju donacij za njegov doprsni kip in bil ponosen, da je Žužemberk s tem obe­ležjem prehitel njegovo rojstno Novo mesto in Maribor, v katerem je živel. Kot znameniti Suhokranjec si je to vsekakor zaslužil. Doslej je bilo v Sloveniji postavljenih 14 obeležij, in sicer v Novem mestu, Mariboru, Ljubljani in Žužemberku. 
Tudi spominska plošca v Zafari je prispevek k zavedanju , da so korenine Športnika sveta v majhni suhokranjski vasici. 9. 11. 2018 sem bil na Dnevu spomina na znane Suhokranjce, ko je Leon Štukelj dobil še bronasti relief v Parku ZS. Upam, da se bo tradicija nadaljevala—z veseljem bom  še prišel v Žužemberk. 
. Kaj vas spominja na Leona Štuklja ? Zakaj je po vaše pomembno, da se ohranja spomin na pomembne Slovence? 
Imam veliko dragocenih spominov v srcu in 650 fotografij. 
Drevo ima korenine, ljudje imamo svoje prednike, narod pa velike ljudi, ki so zaslužni za njegov razvoj in obstoj na podrocjih knji­ževnosti, jezika , športa, gospodarstva…. Vse je treba spoštovati in jih tudi v obliki obeležij posredovati zanamcem. 
. Hvala za Vaše odgovore in vso podporo pro­jektu Znani Suhokranjci. Želimo Vam velikozdravja in še kdaj nasvidenje v Žužemberku. 
mag. Jelka Mrvar 
“ 
Imel je izjemen cut za resnico, 
pravico ( bil je pravnik, sodnik 
), za soljudi—sprošceno se je 
pogovarjal s predsednikom 
države in pometacem na ulici 
pred hotelom... 
” 



NAŠA LUC | Pogovor z urednico Svobodne Slovenije 

Tudi Slovenija je odgovornaza našo prihodnost! 
Vabljeni k branju pogovora z Mariano Poznic, ki ga je za mesecnik Naša luc (september 2018) pripravila Ana Gregoric. 
Z Mariano Poznic smo se srecali letos konec februarja, ko je v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici potekalo odprtje razstave Rojstvo novih domovin. Zbrane je nagovo­rila kot predstavnica društva Zedinjena Slo­venija ter kot vnukinja Ivana Prijatelja, cigar zgodba je v knjigi Rojstvo novih domovin tudi predstavljena. Obisk je bil prekratek, da bi se pogovorili v živo, zato pa je s pomocjo sodob­nih povezav na daljavo nastal tale pogovor. 
Pripoveduje o življenju, delu ter o slovenski skupnosti v Argentini. 
. Mariana, naj vas doseže topel pozdrav 
iz domovine, iz trenutno nadvse poletne 
Ljubljane. Bi se bralcem Naše luci lahko 
predstavili in nam povedali, kdo ste ter ka­
tere vloge vse nosite in opravljate? 
Najprej hvala, da ste se v vaši reviji spet spomnili tudi na nas, Slovence v Argentini. Ker bom tokrat vaša sogovornica, se vam na kratko predstavim: po poklicu sem odvetnica in prevajalka za slovenšcino (oz. španšcino), aktivna sem v naši slovenski skupnosti, in si­cer v društvu Zedinjena Slovenija kot tajni­ca, sodelujem v odboru Slomškovega doma v Ramos Mejii, trenutno tudi urejam tednik Svobodna Slovenija. Pa še družinsko fotogra­fijo prilagam: na njej nas je pet, mož Ariel Mazičres in najini otroci Ignacio, Magdalena in Clara, stari 24, 20 in 17 let, in seveda jaz. 
. Kako in kje ste odrašcali ter kje ste se nato šolali in kaj študirali? S cim pa se po­klicno ukvarjate in kako razgiban je vaš te­den? 
Rojena sem bila v Buenos Airesu in tu še ved­no živim. Skoraj štirinajstmilijonsko velemes­to prav gotovo cloveka zaznamuje in verje­tno se ne bi zlahka znašla v kaki mirni vasici na podeželju! Kot prva generacija slovenskih potomcev, rojenih v Argentini, je bilo naše otroštvo mocno vezano na takrat zelo mlado in aktivno slovensko skupnost: ob sobotah slovenska šola, ob nedeljah slovenska maša in razne druge prireditve. Pa še za med ted­nom se je kaj našlo: pevske vaje, šport ali pa priprave za prireditve. Družili smo se pred­vsem s slovenskimi prijatelji, v slovenskih domovih smo imeli na razpolago bogata kul­turna in družabna dogajanja, neobicajna za naše mesto. 
Poznicevi smo živeli v Ramos Mejii, v za­hodnem delu predmestja Buenos Airesa, v bližini slovenskega »Slomškovega doma«, ki ponosno nosi ime blaženega škofa Antona Martina. Po koncani srednji šoli sem se od­locila za študij prava, postala sem odvetnica in nekaj let bila zaposlena v dveh vecjih od­vetniških pisarnah v Buenos Airesu. A delo v takem okolju res ni bilo kompatibilno z dru­žinskim življenjem, ker je zahtevalo dnevno vec kot dvanajsturno odsotnost od doma in sem se zato odlocila za samostojno službo. Usklajevanje potreb in urnikov z majhnimi otroki seveda ni bilo enostavno, o tem lah­ko prica prav vsaka zaposlena žena! Kasneje sem opravila vse potrebne izpite in postala tudi prevajalka oz. sodna tolmacka za sloven-šcino. In tako je tudi moje vsakdanje poklic­no delo kar naenkrat bilo vsakic bolj poveza­no s Slovenci. 
. Zanima me, kako uspete združevati po­klicno, družinsko življenje ter tako aktivno delo v slovenski skupnosti. Ce vam še ostaja cas, kaj vas zanima in s cim se še ukvarjate? 

No, ne bi mogla trditi, da mi to prav dob­ro uspeva! Mož in otroci imajo kar precej potrpljenja, ko sem velikokrat zvecer odsotna 
zaradi kakega sestanka ali seje. Prav tako kot 
družine vseh, ki so v skupnosti aktivni: vse, kar delamo, je narejeno v casu po službi in drugih obveznostih, torej v »prostem casu«, ki seveda z vsemi temi dejavnostmi ni vec tako »prost«. Temu je treba dodati še težavo razdalj in prometa v mestu, da je vsa zadeva še malo bolj zahtevna. 
. Srecali smo se februarja v Gorici ob od­prtju razstave Rojstvo novih domovin, ki je 
nastala v sodelovanju Rafaelove družbe z Narodno in univerzitetno knjižnico ter dr. Heleno Jaklitsch, ter je naposled prerasla v istoimensko knjigo. V njej je opisana tudi zgodba vašega starega oceta ter fotografija vaše matere, ki se kot deklica brezskrbno z vetrnico v roki igra na plaži v bližini itali­janskega taborišca. Odprtja ste se udeležili tudi kot ena izmed vodilnih v društvu Zedi­njena Slovenija. Kakšni so bili vaši obcutki ob knjigi in razstavi ter kakšne odzive je sprožil dogodek v slovenski skupnosti? 
Prav tako kot njena predhodnica »Cvetoci klas pelina« je tudi »Rojstvo novih domovin« zgodovinsko bogata in istocasno privlacna knjiga. Prav posebno zanimivo mi je, da so zgodbe prikazane v obliki osebnih pricevanj, ki se res mocno dotaknejo bralca. Ja, prav na platnici knjige je fotografija, ki jo omenjate, na kateri se moja takrat petletna mama v družbi drugih otrok igra z vetrnico. Neverjet­no, kajne? V casih popolne negotovosti, ko še za kruh ni bilo dovolj sredstev, so begunci najprej poskrbeli za otroke. Za njihovo vzgo­jo, izobrazbo, zraven pa še za vetrnico, ker jo kljub vsem težavam, vsem neizmernem pre­živetem trpljenju, otrok potrebuje, da lahko zrase v zdravega odraslega cloveka. 
Veliko je bilo tu v Argentini napisanega o dogodkih med drugo svetovno vojno in po njej, a nove tehnologije nam danes ponujajo priložnost, da se to ponovno uredi, dopolni in razširi. Gotovo je delo Božje previdnosti, da so to nalogo raziskovanja naše lastne zgo­dovine, ki je bila v Sloveniji dolga desetletja 
zamolcana ali pa izkrivljena, zdaj prav tam 
prijeli v roke strokovnjaki, zgodovinarji. 
Razstava, ki sem jo imela priložnost obiskati v Gorici, je sad tega dela pricevanja. Nasta­la je iz poslušanja zgodb, žalostnih, a polnih upanja in želje po življenju, ki je naše pred­nike ponesla v svet. Niso se vdali, niso hoteli živeti brez svobode. Imeli so jasne vrednote in zanje so delali. To je bilo prikazano v raz­stavi. Zato – in mislim, da tu moram govoriti v množini, v imenu ostalih clanov naše skup­nosti – smo avtorjem neizmerno hvaležni za opravljeno delo. Ker so tako cloveško znali predstaviti zgodbe oseb, ki so iz tega sveta odšle z grenkim obcutkom zavrženosti, iz­gnanstva. 
. Nam lahko predstavite delovanje, šte­vilcnost in organiziranost slovenske skup­nosti v Argentini? Katere organizacije, do­godke in prireditve bi izpostavili? 
Odgovor na to vprašanje bi lahko postal kar nova knjiga! Zato bom le na kratko opisala, kako je pri nas. Slovenski povojni begunci so že v taborišcih v Avstriji in Italiji postavili temelje organiziranega življenja, ker so hitro spoznali, da je to najboljši izhod iz nemogo­cih razmer, v katere so bili postavljeni. Vse to je opisano v že omenjenih knjigah. Ko so kasneje v velikih skupinah prihajali v Argenti­no, se je ta potreba še stopnjevala, saj je bilo treba za vse najti stanovanje in delo v tuji de­želi. A niso se zadovoljili le s preživetjem, ho­teli so vec. Bili so res brez denarja, a nikakor ne revni: bogati so bili v kulturi, srcnosti, slo­venski zavesti in veri! In seveda delovni kot vsi pravi Slovenci, zato jih težavnost nacrta ni ustavila in so v malo vec kot desetletju poleg lastnih domov zgradili tudi skupne. Skrbela jih je bodocnost mladih: nastale so slovenske šole in s tem potreba po prostorih zanje. Zau­panje v Božjo previdnost jih je spremljalo na begunski poti: številni duhovniki so poskrbeli za to, da se ta vera ne bi izgubila, z rednimi slovenskimi mašami v bližini nastajajocih do­mov. Slovenec vsekakor ne more brez petja: še danes imamo v Argentini šest slovenskih zborov, najstarejši od teh je zbor iz Mendoze, ki je s potovanjem v Slovenijo obeležil svo­jo 70-letnico. Pa šport je tako potreben za mlade: organizirali so telovadbo, treniranje in tekmovanja v raznih skupinskih panogah. Nekatere je pot zapeljala v druga argentinska mesta: podobne manjše skupnosti so nastale v mestih Mendoza in Bariloche. 
. So se razvile tudi druge dejavnosti? 
Seveda, še veliko drugih dejavnosti so skozi leta prijeli v roke: gledališce, kultura, gospo­darska združenja. In to ni le zgodovinski opis, saj je po 70 letih v tej skupnosti veliko živ­ljenja. V predmestju Buenos Airesa so redne nedeljske maše v šestih okrajih. Okoli 270 ot­rok je v letu 2017 obiskovalo deset osnovno­šolskih tecajev po Argentini, okoli sto pa sre­dnješolski tecaj v Buenos Airesu. Nedeljske maše in slovenske šole: to sta stebra, na ka­terih sloni življenje naše skupnosti. 


. Kdo pa poskrbi za koordinacijo? 
Imamo številne samostojne organizacije, po­vezuje pa jih krovno društvo Zedinjena Slo­venija, ki prav letos obhaja svojo 70-letnico. Ta skrbi tudi za naše osnovne slovenske šole. Njen sedež je v Slovenski hiši v Buenos Aire­su, kjer stoji edina slovenska cerkev v Argen­tini in kjer poteka pouk Srednješolskega te­caja ravnatelja Marka Bajuka. V predmestju Buenos Airesa je šest slovenskih domov: v vsakem deluje organizirano društvo z razlic­nimi lokalnimi dejavniki. Slovenska mladina je prav tako povezana v organizaciji, ki zdru­žuje mlade iz vseh slovenskih domov. Med nami delujeta tudi Kulturna akcija in pa Zveza slovenskih mater in žena, prva na podrocju kulture, druga pa dobrodelnosti. Za versko življenje med nami pa skrbi Slovensko dušno pastirstvo, ki je odgovorno za slovenske ne­deljske maše in druge verske prireditve. 
. Koliko pa so žive posamezne skupnosti? 
Vecji del življenja skupnosti poteka v sloven­skih domovih: v njih imajo prostore sloven­ske šole, ob nedeljah se v njihovih dvoranah daruje slovenska sveta maša, folklorne sku-pine, pevski zbori, mladi in stari jih uporab­ljamo za srecanja, vaje in prireditve. Teh bom naštela le nekaj, da si jih boste vsaj malo predstavljali. Najštevilnejše srecanje, na katerem se zbere vsako leto najvec Sloven­cev, je majsko romanje v Marijino svetišce v Lujanu. V naši slovenski cerkvi se zbiramo veckrat v letu, predvsem pa za božicne in velikonocne praznike ter za žegnanje ob pra­zniku Marije Pomagaj. Vsak slovenski dom za obletnico svojega obstoja pripravi poseb­no celodnevno prireditev, prav tako imajo mladinske organizacije vsakega doma vsako leto svoj mladinski dan z verskim, športnim in kulturnim programom. Imamo pa tudi šte­vilne druge prireditve: Kulturna akcija prireja mesecne kulturne vecere, folklorne skupine 
in pevski zbori svoje predstave, prav tako 
tudi gledališke skupine. Društvo Zedinjena Slovenija letno organizira Slovenski dan – celodnevni praznik vseh Slovencev, junijsko prireditev v spomin padlim žrtvam komuniz­ma na Slovenskem ter obeležitev dneva slo­venske državnosti. 
A opisano še dalec ni vse! Še bi lahko našte­vala, a se bojim, da bo vse skupaj predolgo. 
. Koliko Slovencev pa je vkljucenih v skupnost? 
Tu je potrebno pojasnilo: v Argentini je mno­go Slovencev, ki niso del opisane skupnosti. To so potomci skupin, ki so prišle v Argenti­no konec 19. stoletja ali pa okoli leta 1929, v medvojnem casu. Nekateri so povezani v raznih društvih širom Argentine. In še veliko drugih, ki imajo slovenske korenine in se jih vec ali manj zavedajo, a se iz razlicnih razlo­gov držijo bolj zase. Ne poznam zanesljivih statistik o številu potomcev Slovencev v Ar­gentini, a ce drži, da jih je okoli 40.000, lahko sklepamo, da jih je vec kot 90 odstotkov zu­naj skupnosti. Moj opis torej obsega le šte­vilcno majhen del Slovencev v Argentini, ki pa ustvarja najvecji del slovenskega življenja 
pri nas. 
. Ste pripadnica prve generacije v vaši dru­žini, ki se je rodila na tuji zemlji oz. v novi domovini. V cem mislite, da se v slovenski skupnosti pa morda tudi v vaši lastni dru­žini zrcali bogastvo sobivanja razlicnih kul­tur? Kje pa so omejitve in kako/ce je mocan strah pred asimilacijo, pozabo slovenskega jezika, vrednot? 

Morda bi morali na prvem mestu še enkrat ponoviti, kaj pravzaprav »asimilacija« pomeni v globaliziranem 21. stoletju. Je to proces prilagajanja? Ali pa absolutno utapljanje v nove razmere? Argentina je relativno mlada država in je v samem bi­stvu sestavljena iz potomcev emigrantskih skupin, ki so prihajale predvsem iz Evrope. Slovence je sprejela prijazno in od njih ni zahtevala, da bi pozabili, od kod prihaja­jo. V njej je organizirana slovenska skup­nost nastala kot naravna potreba skupine 
beguncev-brezdomcev in Argentina njene rasti ni zavirala. 
Prav letos se spominjamo 70-letnice pri­hoda zadnje vecje skupine Slovencev v te kraje – nekaj se jih je pridružilo še 7, 8 let zatem –, jasno je torej, da nas je vecina tu preživela (naj)vecji del svojega življenja, ce ne celega. V tem casu se je vecina pos­topoma prilagodila argentinskemu okolju in nacinu življenja, tega procesa ni mogo­ce ustaviti. Del teh Slovencev pa še danes organizirano ohranjamo slovenski jezik in kulturo, v zadnjih casih tudi v aktivni pove­zanosti s Slovenijo. Nismo se torej povsem utopili v argentinsko okolje. Da bo skup­nost naprej živela, je potrebna odlocitev zadostnega števila posameznikov, ki bodo v ta namen delali. Tudi na tem podrocju je torej bodocnost v rokah mladih in njihovih odlocitev. Zelo verjetno bodo njihovi nacr­ti drugacni od nekdanjih predstav njihovih dedov. A tudi svet se je v teh desetletjih spremenil, novi casi nam ponujajo nove izzive in treba se je z njimi soociti. Feno­men »izvažanja mladih možganov« se je v Argentini pojavil celo še prej kot v Slove­niji: danes mladi izbirajo in odlocajo, kje bi radi gradili svojo bodocnost. In nemalo se jih odloca prav za Slovenijo! Kako bo vse to vplivalo na našo skupnost, bo pa pokazal cas. Zaenkrat lahko z gotovostjo povem le to, da je danes v Argentini še velika skupina Slovencev, ki se za svoje korenine zanima­mo. Ljubezen do teh korenin smo posre­dovali našim otrokom in ti mladi vnuki Slo­vencev govorijo slovensko in se tudi cutijo cisto pravi Slovenci. »Argentinec in Slove­nec, oboje enako,« so mladi pred kratkim sami izjavili na obisku v Sloveniji. Ali bodo tudi sami svojim otrokom posredovali to zavest, bo pa pokazala bodocnost. 
. Kolikokrat sicer lahko obišcete sorodni­ke in prijatelje v Sloveniji in kako ti obiski vplivajo na vas, kako jih obcutite? Se vra­cate domov, v domovino staršev oz. starih staršev? 
Ja, res rada pridem v Slovenijo na obisk! Tu imam veliko dobrih prijateljev: nekatere iz mladih let, ki so se odlocili in se preselili v Slovenijo pa tudi nove, ki jih ob vsakem obisku pridobivam. Predvsem imam pa tu najbližje sorodnike, brata in sestro (pa zra­ven svaka in necake), ki sta še pred letom 1991 izbrala Slovenijo za dom. 
Sama sem prvic obiskala Slovenijo pri 25 letih, to je bilo leta 1991, malo pred osa­mosvojitvijo. Obcutila sem, da prihajam v znane kraje, o katerih sem se že doma in v slovenski šoli veliko naucila. Prvic sem sli­šala, da ljudje na ulici govorijo slovensko! A kljub tej domacnosti, ki se z vsakim potova­njem stopnjuje, ostaja vedno obcutek, da sem v Sloveniji na obisku in da se cez par tednov vracam spet domov. Na mojo stran oceana. 
. Ali na splošno gledano zanimanje ali 
trend vrnitve v domovino prednikov med 
clani slovenske skupnosti še narašca? 
Po hudi krizi v Argentini je okoli leta 2002 kar nekaj družin odšlo v Sloveniji. A da­nes opažamo, da se predvsem posamezni mladi odlocajo v to smer. Doživljajo to kot »vrnitev« v domovino dedov in s tem tudi k lastnim koreninam? Ali bolj kot »odhod« iz lastne domovine, ker v njej ne vidijo mož­nosti za bodocnost? Odgovore na to bi mo­rali poiskati pri vsakem izmed njih. Še vec: za našo skupnost bi bilo potrebno, da te odgovore poišcemo, ker so povezani z na­šim bodocim obstojem. No, tu imamo spet novo temo za razmišljanje … 

. Kako pa je trenutno z zanimanjem clanov skupnosti glede pridobitve drža­vljanstva Republike Slovenije? 
To podrocje dobro poznam, ker se z zade­vo poklicno skoraj dnevno ukvarjam. Med potomci Slovencev je že od osamosvojitve Republike Slovenije dalje veliko zanimanje za to. Volilni imenik za Argentino še vedno vsako leto raste. Dejstvo je, da tu ljudem veliko pomeni, da jih Slovenija prizna kot pripadnike narodnega telesa. So pa veckrat tudi razocarani: pogoji za sprejem v drža­vljanstvo za primere naturalizacije so zah­tevni in kar precej ljudi obcuti, da jih domo­vina dedov zavraca. 
. Kakšno pa je trenutno življenje v Argen­tini in na argentinskih ulicah? Je še vedno veliko demonstracij in kriminala? Kaj pa je pozitivnejši vidik Argentine in argentinske družbe? 
No, ce bi nam v Argentini res bilo prehudo, bi bili po vsej verjetnosti že davno odšli od tod! S tem želim poudariti, da je kljub te­žavam – kje jih pa ni? – Argentina dežela, kjer je z delom in trudom še vedno mogoce dostojno živeti. Neizmerno smo ji hvaležni, da je pred 70 leti tako širokosrcno sprejela slovenske begunce, naše prednike. Res so buenosaireške ulice že samo zaradi normal­nega prometa za povprecnega Slovenca ka­oticne in da so vseh vrst demonstracije na dnevnem redu, in to le še stopnjujejo. Vsak od nas je že doživel enega in verjetno tudi vec kriminalnih dogodkov – za to je skoraj nemogoce najti kake vrste sprejemljivo »tolažbo« … Prav tako je tudi res, da državi nikakor ne uspe izkopati se iz krize. A ljudje so tu veseli, solidarni, gostoljubni. Radi se družijo s prijatelji na kavi, na pivu, na »asa­do«. Popravim: radi se družimo s prijatelji na kavi, na pivu, na »asado«. In vse to nam dela življenje lepše! 
. Ce zanemarimo sencne plati, nudi so­dobna tehnologija povezanost in hiter pretok novic. Tako se lahko hitro razširi­jo in dosežejo vse kraje in Slovence sve­ta. Minilo je dobro leto, odkar ste postali urednica tednika Svobodna Slovenija. Od kdaj in kako izhaja, kakšna je programska usmerjenost ter kako poteka delo? 
Svobodna Slovenija je trenutno edini te­
dnik, ki v tujini izhaja v slovenšcini. Že leta 1941 je zacel izhajati v Sloveniji, letos pa praznuje že 70. obletnico v Argentini. Skozi desetletja komunisticnega režima v Slove­niji je casopis imel mocno politicno vse­bino. To se je z leti spremenilo, predvsem po osamosvojitvi Republike Slovenije, in v zadnjih letih je postal bolj kronika dogajanj v naši slovenski skupnosti, ceprav še vedno ohranja in širi ideološke temelje, zaradi ka­terih so naši predniki morali zapustiti svojo domovino in se kot begunci podati v svet. Nekje v prvi polovici lanskega leta sem sprejela to odgovornost, da ga zacasno ure­jam. Prvi nacrt je bil ta, da poleg klasicnega tiska casopis pride tudi na splet. Glede na našo zemljepisno oddaljenost od ostalega slovenskega sveta je za odbor društva Zedi­njena Slovenija, ki je lastnik tega casopisa, to bil nujen korak. Prav 25. junija 2016 je izšla prva spletna številka in od takrat lahko kdorkoli po svetu sledi dogajanjem pri nas na svojem racunalniku ali telefonu. Glede na prejšnje število narocnikov smo s tem korakom veckrat pomnožili bralce! V malo 
vec kot letu tega novega obdobja smo pre­jeli tudi odzive iz razlicnih koncev sveta, pa tudi prisotnost v nekaterih slovenskih me­dijih, ki porocajo o Slovencih po svetu, je zdaj vecja. Veseli smo, ker tudi mladi želijo, da casopis poroca o njihovih dejavnostih, za kar tudi sami poskrbijo. Je že res, da mladi nasploh bolj malo berejo, še manj seveda v slovenšcini, a prisotnost na sple­tu nam omogoca, da pridemo tudi do njih. Sicer se pa vsak dan ucimo o tem, kako naš casopis izboljšati in obogatiti, da bo še nap­rej izpolnjeval nalogo, ki jo nosi v imenu: »Glasilo Slovencev v Argentini« in nas tako povezoval s Slovenci po svetu. 
Vsi bralci Naše luci ste povabljeni, da naš casopis obišcete na naslovu 
www.svobodnaslovenija.com.ar 

. Ce pocasi potegneva crto – kaj je po va­šem mnenju srcika slovenske skupnosti v Argentini ter kakšna je njena prihodnost? Na kakšen nacin vam lahko pri tem poma­gamo Slovenci iz domovine ter maticna država? 
Slovenska skupnost je naši generaciji bila dana, podarjena. Tistih, ki so jo zaceli, da­nes skoraj ni vec, a predali so jo nam, svo­jim potomcem. Njene korenine so mocne, ker je zrasla iz semena narodne zavesti in trdne vere. Cas je naredil svoje in kdaj tudi cutimo, da ni vec tako mocna kot vcasih. A glede na to, da se napovedi bližnjega konca že pred nekaj desetletji niso izpolnile, lah­ko upraviceno upamo, da ima pred seboj še kar lepo aktivno življenjsko pot. To seveda ni odvisno od kakšnih zunanjih nevidnih sil, ampak predvsem od dela nas samih. Še da­nes veckrat slišimo pohvalne besede o »ar­gentinskem cudežu«. Lepe besede, pa se vendarle tu ni zgodil noben cudež: trdo delo je rodilo pricakovane sadove. In tudi za v bo­doce ne pricakujemo kakih cudežev: ce bo za stvar navdušenje, bo skupnost naprej ras­la. Kaj pricakujemo od Slovencev oz. Slove­nije? Pozornost, prisotnost, podporo. V tem globalno povezanem svetu gotovo ne bomo dolgo preživeli, ce smo izolirani od ostalega 
dela naroda. Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost! Pricakujemo pa tudi poz­nanje in priznanje: najprej našega obstoja, pa tudi naše zgodovine, ki je še vedno prika­zana v luci interesov dominante ideologije in ne na podlagi resnicnih dejstev. 
. Na vseslovenskem srecanju v Državnem zboru ob 25-letnici naše države ste dejali nekako takole: Slovenija je brez meja in jo nosimo v srcu. Kaj pa bi tokrat cez lužo sporocili ali dali v razmislek našim sloven-skim bralcem doma, v zamejstvu in po svetu? 
Prav res, tako se je glasilo vošcilo, ki sem ga v imenu društva Zedinjena Slovenija in argentinskih Slovencev ob tisti priložnos­ti izrekla! Te besede so tudi v naši zdomski pesmi, ki jo je napisal dr. Marko Kremžar: Slovenija, moj dom brez mej, ker nosim te s seboj: kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija! In še nekako takole sem takrat ob tem povedala: Slovenci v tujini imamo svoje lastne znacilnosti, ki so nastale skozi dese­tletja in želimo, da jih tudi maticna Slovenija spozna in spoštuje, saj menimo, da z njimi lahko obogatimo slovenski narod. 
Iz Buenos Airesa prav lepo pozdravljam vse bralce Naše luci! 
. Mariana, prisrcna hvala! Lep pozdrav vam, vaši družini in vsem Slovencem v Ar­gentini z željo, da bodo med vami še dolgo prisotne slovenska beseda, pesem in kul­tura! Vse dobro vam želim pri vašem bo­gatem udejstvovanju! 
Ana Gregoric 
Naša luc, september 2018 

Sredi lanskega leta smo v našem tedniku lah­ko prebirali razne clanke, ki so opisovali na­ravne lepote, kulturne znacilnosti in zgodo­vinske posebnosti slovenskih pokrajin. Pot -in 
branje- sta nas vodila od jadranske obale in 
severne Primorske do Dolenjske, Štajerske in Prekmuja, od Postojne do Gorenjske in Alp. Brali smo o nam že znanih krajih in navadah in odkrili druge, cisto nove. 
Sedaj je pa na južni polobli “pocitniška se­zona”. 
Skozi februar bodo vsak dan naši “vodici” lanski abiturienti -Rast XLVII- , ki so skozi vec mesecev pridno raziskovali o raznih argentin­skih objektih. Vse podatke so strnili v clanke, ki sestavljajo njihov almanah. V njih opisujejo naravo teh krajev, njih znacilnosti in zanimivo­sti. Pisanje pa je veckrat obogateno z lastno izkušnjo in osebnimi doživetji. Mladim kronis­tom, najlepša hvala za njihove prispevke! 
Na poslovilnem veceru pred obiskom v Slo­venijo, so se (takrat še) petošolci spominjali Cankarjevih besed: 
“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril le­poto, ko jo je trosil po zemlji … Nazadnje mu je ostalo polno prgišce lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tr­žaške obale ter od Triglava do Gorjancev …” 
Po branju teh clankov -in ce imamo sreco, po njih obisku-, bomo gotovo lahko trdili, da je tudi na skrajnem jugu sveta Bog trosil ne­izmerno lepoto in da živijo tudi tukaj veseli ljudje: Argentinci in mi, potomci onih, ki jih Cankar omenja. 
Fiona Beltram,  Argentinske jezuitske misije Viktorija Burja, Kiti v Puerto Madryn Erika Cec, Sprehod po mestu Tatiana Erjavec, Porecje reke La Plata Andrej Fekonja, Lujanska Marija Martina Filipic, Tango in drugi ljudski plesi Mati Gaser, Skriti zakladi argentinskih Andov Matjaž Godec, Spomenik argentinski zastavi Martin Grbec, Drevesa, ki pricajo Nataša Grbec, Ali želiš mate? Tomaž Jarc, Sveti Brochero Niko Kastelic, Filete porteńo, ljudski ornament Milena Kocmur, 
Metropolitanska katedrala v Buenos Airesu Tadej Kržišnik, Pato - argentinski narodni šport Niko Leber, Zavarovana severozahodna narava Milena Llallire, Hrib slave generalu San Martinu Damijan Malovrh, Marija iz Itatí - bela skala Klari Mazičres, Gledališce Colón Martin Miklavc, Naravna rezerva Pehuen Có Irina Podržaj, 
Ognjena zemlja, južni otok z zgodovino Kristjan Pregelj, Družinsko potovanje do ledenikov Saši Selan, Znacilne živali, sedaj na bankovcih Martin Seljak, Zvoki severnih Andov Natalija Smole, Kot ce bi bili na luni Luka Trpin, Velicastna palaca “San José” Igor Zupanc, Zmaga ni samo osebna Maksi Žnidaršic, Družinski “letalski” projekt 
Besedila prispevkov so objavljena na naši sple­tni strani www.svobodnaslovenija.com.ar. 
Želite prejeti tiskani izvod almanaha? 
Javite se na naš email svobodna.ba@gmail.com in vam ga bomo dostavili! 

SLOVENCA V VRHU AMERIŠKE POLITIKE 


Na vmesnih ameriških volitvah 6. novem­bra sta svoja mandata v kongresu in senatu prepricljivo ubranila tudi »naše gore lista«, demokratska senatorka iz Minnesote Amy Klobuchar in republikanski kongresnik iz Ari­zone Paul Gosar. To je sicer manj kot pred slabim desetletjem, ko so v obeh domovih ameriškega kongresa hkrati sedeli kar štirje rojaki slovenskih korenin, a še vedno navdi­hujoca številka, ki marsikaterega Slovenca navdaja s ponosom. Premagati kandidata je bilo zanju macji kašelj. Prva je slavila z dobri­mi 60 % glasov in protikandidata premagala za debelih 600.000 glasov, drugi pa je prejel dobrih 68 % glasov in protikandidata za se­boj pustil za dobrih 100.000 glasov. 
Vsi so me prepricevali, da je to misija ne­mogoce. Ceprav slovenskega rodu, sta to predvsem politicna predstavnika v svetovni velesili, Združenih državah Amerike, zasuta s prošnjami svojih volivcev in pragmaticna up­ravljalca svojega casa. A rekel sem si, ce ne poskusiš, ti ne more uspeti. Uspelo je. Med poletnim obiskom v ameriški prestolnici Wa­shington DC sem se osebno srecal s senator­ko Amy Klobuchar in kongresnikom Paulom Gosarjem. Kot že izdajata njuni imeni, sta oba slovenskega rodu. 
Na Kapitol na potico k senatorki 
Zgodnje cetrtkovo julijsko jutro v Washinto­nu. V stavbi senata je še mirno, le pred pisar­no 302 je vrvež. Kot vsak cetrtek tudi tukaj demokratska senatorka Amy Klobuchar iz Minnesote streže zajtrk za svoje volivce. Ob kavi obiskovalec dobi še slašcico. Potico. 
Amy Klobuchar pripada cetrti generaciji ameriških Slovencev. Rojena je bila v Iron Rangu v Minnesoti, obmocju s številno slo­vensko naselitvijo zaradi rudnikov železa. Tja so Slovenci hodili po vecji kos kruha, kot so si ga lahko odrezali doma, vse od 60. let 19. stoletja dalje. Politicne vede in pravo je Amy Klobuchar študirala na Yalu in v Chicagu. Po delu v zasebnem sektorju je presedlala v to­žilske vode in se povzpela do glavne tožilke v Minnessoti. Pravi, da se je za politiko od­locila, ko je morala že 24 ur po porodu za­pustiti porodnišnico, ceprav se je njena hci rodila z zdravstvenimi težavami. V volilni boj se je prvic podala leta 2002 in bila gladko iz­voljena za senatorko. Nic vecji zalogaj zanjo niso bile vse naslednje volitve, tudi zadnje novembra 2018, ko si je z veliko prednostjo pridobila nov 6 letni mandat. 
Namen zajtrkov z volivci, za katere potico pripeljejo iz Minnesote, je predstaviti delo v senatu. Osrednji del je seveda nagovor se­natorke. Dogajanje v državi in mednarodni skupnosti je opisovala fakticno, vrednostnih sodb ni podajala. Osebno noto pa je doda­la, ko je zacela opisovati svoje odrašcanje in osebno pot. Posebej se je zaustavila ob poti­
ci. »Ob njej sem gor zrasla,« se je izrazila in rekla, da je v predmestju, kjer je živela, sko­zi okna hiš pogosto dišal vonj sveže pecene potice, ob zvoku t. i. cleveland style polke. To je ameriška adaptacija slovenske polke, z dodanimi banjom, saksofonom in bobni ter vedno pogosteje prevedenimi slovenskimi ljudskimi pesmimi ali avtorskimi besedili v anglešcini. Ob tem ni pozabila spomniti še na anekdoticno srecanje med Melanio Trump in papežem Franciškom, ko jo je ta povprašal, ce moža hrani s potico. Kratko je opisala Slo­venijo, povedala, kje leži, koliko prebivalcev ima, priporocila obisk. Poseben pozdrav je namenila obiskovalcema iz Slovenije. 

Po zajtrku je bil cas za osebno srecanje s senatorko. Predstavil sem ji svoje delo, ona pa se je najprej osredotocila na današnje življenje potomcev slovenskih izseljencev v Minnesoti. Pozna društva, ki na tem podro­cju delujejo, stike ohranja s kar nekaj Sloven-ci, po njenih besedah se rada udeleži proslav 
25. junija ob dnevu slovenske državnosti, ki jih obicajno na svojem domu v St. Paulu pri­reja castni konzul Republike Slovenije Miro Medved, ki ji je sicer tudi precej pomagal na zacetku njene politicne poti. Zaustavila se je tudi pri dveh svojih dosedanjih obiskih Slovenije, prvega že v mladih letih, ko sta z ocetom državo poces prekolesarila, drugega pa že kot senatorka, ko je bila deležna šte­vilnih uradnih sprejemov. Ker je pogovor šel v drugo smer, je nisem uspel vprašati, ali je Slovenijo še kdaj obiskala. 
Pomenljivo je bilo slovo, ko sva odhajala iz njene pisarne. Predlagala nama je, da nama lahko njeni uslužbenci razkažejo senat. Med sprehodom po hodnikih in dvoranah so nama trije asistenti (ne da bi vedeli eden za druge­ga) dejali: »She is great. I hope she runs in 2020« (Krasna je. Upam, da bo kandidirala za predsednico leta 2020). Tega nisem mogel ra­zumeti drugace, kot posredno napoved, da se Amy Klobuchar najverjetneje namerava po­tegovati za demokratsko nominacijo za pred­sedniško kandidaturo na naslednjih volitvah. Zaradi njene umirjene in sredinske drže jo je v preteklih letih že vec casopisov omenjalo kot možno prvo ameriško predsednico. To pa ni edini laskav naslov, ki ga je osvojila. Leta 2010 jo je Huffington Post razglasil za najinteligen­tnejšo senatorko. V prejšnjem sklicu senata je bila senatorka z najvec vloženimi zakonskimi predlogi. Z vsem tem postaja v ameriški jav­nosti vse bolj prepoznavna. Na spletnih trgo­vinah je že mogoce kupiti majice, skodelice in nalepke »Klobuchar for president 2020«. Pred nekaj dnevi jo je kot najprimernejšo kandidatko demokratske stranke eksplicitno podprl Walter Mondale, ameriški podpredse­dnik v casu predsedovanja Jimmyja Carterja. 
Pojavilo se bo gotovo tudi vec drugih kan­didatov in kandidatk, mi pa se vendarle že lahko šaljivo vprašamo: ali ne bi bilo že prav nadrealisticno, ce bi se za najvplivnejši polo­žaj na svetu pomerila »American Slovenian«, kot se Amy Klobuchar sama opredeljuje, in »slovenski zet«, kot Donaldu Trumpu radi re­cejo nekateri? 
Kongresnik si želi prvic obiskati Slovenijo 
Za kongresnika Paula Gosarja so mi zagotav­ljali, da je bilo cisto po nakljucju izbrskano, da predniki prihajajo z obmocja današnje Slovenije, sam pa da se za to ne zanima in da bo zato posebej težko priti do njega. Mo­jemu zelo previdnemu elektronskemu spo­rocilu sledi takojšen klic iz njegovega urada: »Kdaj imata cas? Kongresnik bi se z veseljem srecal z vama!« Srecanje je dogovorjeno in 
ponovno se podava na Kapitol. Sestanek tra­
ja veliko dlje od mojih pricakovanj. Na neki tocki se mi zdi primerno, da se mu zahvalim za njegov cas. On pa bi kar nadaljeval. Da si je kongresnik za naju odmeril nepredvidljivo veliko kolicino casa, postane še bolj jasno, ko po debeli uri stopiva na hodnik in tam nanj caka dolga vrsta ljudi. Pozorno žensko Larino oko je opazilo tudi, kar nam moškim uide: ko je kongresnik Gosar govoril o svojem sloven­skem rodu in kako je otroštvo preživljal v slo­venski skupnosti, so se mu zatresle ustnice in orosilo oko. Ob slovesu na vratih njegove besede: »Come again anytime, I would love to take you for a dinner« (Pridita še kdaj. Z veseljem bi vaju povabil na kosilo) niso de­lovale le vljudnostna fraza in odraz tipicne ameriške prijaznosti, ampak iskreno vabilo. 
Republikanec Paul Gosar iz Arizone je clan ameriškega kongresa od leta 2011 dalje. Pred tem se je 25 let preživljal kot zobozdravnik. »Zobozdravnik leta 2001« je bil za kandidata v kongres nominiran s strani svojih pacien­tov. Njegovi stari starši po ocetovi strani so se Wyoming izselili z obmocja današnje Slo­venije, in sicer zaradi dela v tamkajšnjih ru­dnikih premoga. Gosar se je v pogovoru spo­minjal v casu njegovega otroštva še živahne tamkajšnje slovenske skupnosti. Nostalgicen odnos ohranja predvsem do tipicnih sloven­skih praznicnih vecerij. Oce se je preživljal kot mesar in Gosar se nama je v šali pohvalil, da bi še vedno znal razkosati konja. Razkosa­ti, ne pa tudi jahati. 
Je eden od desetih otrok v družini, ki je tudi v širši ameriški javnosti postala znana zaradi svoje politicne raznolikosti. Nazadnje dva te­dna pred zadnjimi volitvami, ko so trije bratje in tri sestre nastopile v predvolilnem oglasu Gosarjevega protikandidata in ostro trdili, da njihov brat ne dela v dobro podeželske Ari­zone (kjer je njegov volilni okraj), saj da se ne zavzema za socialne politike, zdravstveno varstvo, zašcito vodnih virov, zagotavljanje služb in naj bi imel prevec restriktivno sta­lišce do priseljevanja. Gosar jim je takrat na Twitterju odgovoril, da so dali »politicno ide­ologijo pred družino. Stalin bi bil ponosen« ter da gre za razocarane podpornike Hillary Clinton in zakljucil »Se vidimo v hiši mame in oceta«. 
Paul Gosar je tudi nama sam sprošceno pri­povedoval o anekdoticni politicni pluralnosti družine. Po njegovih besedah je sedem bra-tov in sester zelo levih, dva sta zelo desna, en brat pa na sredini. Bojda družinsko srecanje ne mine brez diskusij o razhajajocih se poli­ticnih pogledih. A sredinski brat nato vedno zgladi polemike. Drugi izmed bratov, Pete Gosar, pa je bivši predsednik Demokratske stranke v Wyomingu ter v letih 2010 in 2014 neuspešni kandidat za guvernerja te zvezne države. 
Kongresnik Gosar velja za pripadnika kon­servativnega krila republikanske stranke. Vseameriško in mednarodno pozornost si je pridobil septembra 2015, ko je kot edini predstavnik obeh domov kongresa bojkotiral nagovor papeža Franciška. Razlog: papež je raje kot o »nasilnem islamu« ali »Planned Parenthood« govoril o klimatskih spremem­bah. V kongresu je predsednik t.i. zahod­nega caucusa. Gre za neformalna združenja kongresnikov, ki zastopajo enaka stališca, predvsem v podporo dolocenih obmocij. Omenjeni caucus skrbi za pozitivne ukrepe v korist zahodnemu, ruralnemu delu ZDA. Gosar je trden podpornik predsednika Trum­pa, nizkih davkov, gradnje zidu na južni meji in velik kritik priseljevanja v ZDA, tako iz La­tinske Amerike kot muslimanskih držav. Tudi sicer je do islama zelo kriticen. Pred krat­kim je bil ocenjen kot najaktivnejši borec v 
115. sklicu kongresa za zakonodajo, ki bi bolj omejevala priseljevanje. 
O njegovem zanimanju za svoje slovenske korenine do sedaj ni bilo nic znanega. Na na­šem sestanku je povedal, da Slovenije ni še nikoli obiskal, bi si jo pa želel. »Hvaležen bi bil za takšno priložnost, politicno, ali pa mogoce celo za kakšno konferenco zobozdravnikov.« Z nasmehom je dodal še eno zgodbo. Na prvem dogodku, kjer sta bila prisotna tako on kot Melania Trump, je ta, ko je zagledala tablico z njegovim imenom, takoj pristopila k njemu in mu dejala: »Gosar, vi pa ste gotovo Slovenec!« Pravi, da sta se tako povezala in se od takrat na vsakem srecanju pozdravita in poklepetata. Po njegovih besedah je men­da v Washingtonu zadnje case pogosta slišati šalo: »Ali Slovenci prevzemate Ameriko?« Pa takrat sploh še ni bilo znano, da se tudi Amy Klobuchar morda kani potegovati za ameri­ško predsednico, lahko dodamo. 
Gosar in Pliberškova pa nista edina vidva Slovenca v politicnem vrhu druge države. Na­mestnica vodje avstralske opozicije je Tanya Pliberšek, ki jo bom opisal v eni od nasled­njih številk Slovenskih ameriških casov. Mi­nistrica je bila že v treh avstralskih vladah, pogosto se jo omenja kot mogoce bodoco predsednico avstralske vlade. Mogoce pa bo kmalu še en Slovenec zacel pisati uspešno politicno zgodbo. Na kanadskih parlamen­tarnih volitvah 21. oktobra 2019 bo najver­jetneje kandidat za poslanca konservativne stranke tudi Jason Gorel. Ko mi je prijatelj iz Toronta novico sporocil po Facebooku, je pri­pisal: »Zaveden Primorec«. 
Dejan Valentincic 



V NOVI KNJIGI TUDI POVEST 
ARGENTINSKEGA SLOVENCA 


30 NAJBOLJŠIH 

Iz zakladnice literarnega natecaja revije
 Mladika. 1973–2016 

Izbrala, uredila in spremno besedo 
napisala Evelina Umek 

Pri založbi Mladika v Trstu je konec leta 2018 izšla posebna antologija. V njej so za­jete kratke zgodbe petinštiridesetih let li­terarnega natecaja revije Mladika. Izbor je pripravila pisateljica Evelina Umek, ki se je odlocila za »trideset najboljših«. Ne gre za kronološko objavo, saj v knjigi niso objavlje­ne samo prvonagrajene zgodbe, urednica je kak letnik natecaja celo preskocila, ce niso bile posebno pomembne, ali pa se odlocila za dve zgodbi iz istega leta, ce sta bili iz vse­binskega in slogovnega vidika zgodbi vredni. Glavno ji je bilo, da se iz zgodb, izriše neki zgodovinski, družbeni in psihološki razvoj, ki se je v teh desetletjih dejansko dogodil. 
Objavljene so zgodbe sledecih avtorjev: Pavle Zidar, Irena Žerjal, Zora Tavcar, Tonc­ka Curk, Boris Pangerc, Milena Merlak, Saša Martelanc, Kristjan Sedmak, Franjo Francic, Andrej Arko, Dolores Terseglav, Jože Cukale, Ted Kramolc, Katarina Mahnic, Tarcisia Galbi­ati, Marijan Schiffrer, Irma M. Ozbalt, Darka Zvonar Predan, Jože Klancnik, Olga Paušic, Darinka Kozinc, Roman Kukovic, Tanja Vam­berger, Mateja Gomboc, Veronika Simoniti, Nataša Konc Lorenzutti, Jasna Jurecic, Marija Mercina, Primož Vresnik. 
. Izbor besedil za antologijo 30 najboljših je terjalo precejšnje delo. Kot urednica ste prebrali in pregledali vse nagrajene prozne prispevke literarnega natecaja Mladike zad­njih 45 let, ki so bili objavljeni v reviji: v tem obdobju je bilo objavljenih 370 besedil. Bili pa ste predvsem pobudnica te knjige. Za­nima me vedeti, zakaj se vam je zdelo po­membno, da pride do izida te knjige in na podlagi cesa ste pripravili izbor? 
Leta 2016 je bilo za mano že dvajset let prebi­ranja besedil, ki so prihajala na natecaj Mla­dike. Leto za letom sem odkrivala bogastvo zgodb, sporocil, spreminjale so se teme, mo­tivi, ki so se jih avtorji lotevali. Žal bi mi bilo, ce bi vsa ta raznolikost ostala zapisana samo med stranmi revije. Želela sem si, da bi bila besedila dostopna širši javnosti. Objavlje­ne zgodbe ponujajo neverjeten mozaik, ki sestavlja našo preteklost in sedanjost, vabijo nas, da skupaj z avtoricami in avtorji podoži­vimo njihove veckrat tragicne, dramaticne in vcasih tudi hudomušne zgodbe. Obenem pa pricajo o dolgoživosti založbe Mladika; revija Mladika je edina revija, ki je v zamejstvu pre­živela vsa ta desetletja in vztraja še danes. 
. Vaš izbor tridesetih zgodb je široko zas­tavljen. V knjigi so zastopani razlicni avtorji, že uveljavljena peresa, ki so objavila tudi samostojne knjige, in tudi obcasni pisci, ki jim je literarno ustvarjanje konjicek. Ali se v knjgi to zacuti, je zaradi tega delo nee­notno? 
Besedila avtorjev, objavljena v knjigi, se raz­
likujejo po temah, motivih in pristopu. Na zacetku so se javljali predvsem neznani ali manj znani avtorji, z razliko od Pavleta Zidar­ja, ki je bil leta 1973, ko se je natecaj zacel, že uveljavljen pisatelj. Za mnoge pa je bil natecaj Mladike izredna priložnost, da spre­govorijo o svojih izkušnjah, doživetjih, spo­minih. Nekateri od teh niso imeli pisateljskih ambicij. Scasoma pa so se pojavljali avtorji, za katere je bil natecaj preizkusni kamen in 
nagrada ter objava v reviji spodbuda, da na­
daljujejo s pisanjem. Nekateri so se kasneje uveljavili, za sabo imajo že nekaj knjig, ven­dar se še vedno udeležujejo natecaja. Med tridesetimi najboljšimi lahko zacutimo razli­ke v jeziku, slogu in strukturi zgodb, v vseh pa lahko zasledimo iskrenost in prizadetost avtorja, ki se želi izpovedati. 
. Avtorji izhajajo iz razlicnih geografskih podrocij in zastopajo vse tri Slovenije: ma­ticno, zamejsko in zdomsko. Ali je izvor avtorjev vplival na izbiro teme in motivov oziroma kako je geografski izvor avtorjev zaznamoval, pogojeval njihovo pisanje? 
Natecaj Mladike je za mnoge avtorje pred­stavljal oazo v prostoru in casu, ko so meje, fizicne in ideološke locevale Slovence. Tako nam zgodbe odkrivajo razlicne Slovenije: maticno, zamejsko in izseljeniško. Vsak avtor izhaja iz svojega okolja. Izseljenci pišejo o svojih dveh svetovih, nostalgicno o tistem, ki so ga morali zapustiti, in realisticno o tistem, kjer živijo. Zamejski avtorji sporocajo o bole­cini, ki jo obcutijo ob krcenju slovenske skup­nosti, o izgubljanju zemlje, ki je bila nekdaj slovenska. Avtorji iz matice pa so v natecaju videli priložnost, da izpovejo svoja drugacna videnja resnicnosti, kot jih je narekovala ta­kratna oblast. Tako nam zgodbe omogocajo, da uzremo pestrost izkušenj, doživetij in ob­cutij vseh treh Slovenij. 
. Kaj se vam je v teh zgodbah zdelo najbolj izvirno? Kaj nam izraziteje sporocajo? Ozi­roma vas je kaj posebno presenetilo? 
Presenetilo me je marsikaj, zlasti pristop av­torjev k doloceni temi in nenavadnost moti­vov. Tako sta Tone Brulc in Marjan Schiffrer v svojih zgodbah pisala o krutosti življenja onstran oceana. Domovino sta zapustila, ker sta bila drugacna, v novem svetu pa sta doživljala, kako ponižujoc je odnos do staro­selcev. Drugacnost je vedno ovira, naj gre za identiteto ali barvo kože, z njo se srecujemo v skoraj vseh zgodbah. Tako se rojevajo na­sprotja, konflikti, avtorji pa nam ponujajo svoje zgodbe v premislek. 
. Poleg prostora je zanimivo vedeti, kako je cas vplival na izbor tem. Prva objavljena zgodba je iz leta 1973, zadnja pa iz 2016. Kaj se je spremenilo v teh štirih desetljih? 
Teme so se scasoma spreminjale, pojavljali so se novi avtorji, spreminjalo se je žarišce njihove pripovedi, se premaknil v sodobnost, ceprav je v marsikateri zgodbi vzniknila tudi preteklost. Sedanjost ne more obstajati brez preteklosti in tudi prihodnost ima svoje ko­renine v preteklosti. Vse manj je bilo tudi av­torjev iz izseljenstva. Spreminjal se je jezik, iz zgodbe v zgodbo lahko doživljamo bogastvo in razvoj slovenšcine. Velikokrat sem bila navdušena nad besedišcem, nad inventiv­nostjo piscev. Spreminjala sta se tudi slog in struktura zgodb. Nekaj tem je zgodovinskih, avtorji ožarijo samo dolocen segment doga­janja v casu in nam tako dajejo možnost, da sami premislimo o svojem vedenju daljne ali bližnje preteklosti. Nekateri se spoprijemajo z dilemami vsakdana. Vse zgodbe pa nam v svoji celovitosti rišejo široko panoramo tem, motivov, vzrokov in posledic. Bralec pa lahko 
o njih premišljuje in se z njimi sooca. Dodane kratke biografije avtoric in avtorjev pa prina­šajo najpomembnejše podatke o njihovem življenju in delu. Bralec dobi tako dodatne informacije o tridesetih najboljših. 
Pogovor z Evelino Umek 
pripravila Nadia Roncelli. 
Spremna beseda Eveline umek v knjigo 30 najboljših 
Iz zakladnice literarnega natecaja revije Mladika. 1973–2016 
ZAPISALI SO … 
Nagrajenci literarnega natecaja revije Mla­dika in ne samo oni, ampak vsi avtorji, so s svojimi zgodbami v vec kot štiridesetih letih sestavili mozaik s temnejšimi in svetlejšimi barvnimi lisami, pisan, kot je življenje samo. V reviji Mladika je bilo od leta 1973 do 2016 objavljenih vec kot 370 literarnih prispevkov, nagrajenih in priporocenih za objavo, to je obsežna antologija kratkih zgodb. 
Iz nje sem izbrala trideset zgodb tridesetih avtorjev razlicnih generacij iz Slovenije in tujine. Lahko bi zapisali, da so to zgodbe za pokušino iz zakladnice Mladikinega literar­nega natecaja in vsaka na svoj nacin odseva cas in prostor, v katerem je nastala. Povezane v šopek med dvema platnicama dajejo bral­cu možnost, da se ob kateri zaustavi, katero izpusti, se k njej povrne kasneje, ob drugac­nem razpoloženju, se v mislih poveže z avtor­jem ali junaki zgodbe. To je pomembno, brez bralca ni zgodbe in tudi avtorja ni. 
Zapisali so …, da bi njihove besede prišle do 
nas in nas nagovorile … 
V biografijah pa lahko bralec spremlja po­sameznega avtorja na njegovi pisateljski poti, morda ga zamika, da izve še kaj vec in tudi prebere. 
Leta 1973 je bila objavljena prva nagrajena novela slovenskega pisatelja Pavleta Zidarja s pronicljivim naslovom: MEJA. V prvih vrsti­cah je zapisal: 
Meje na tem svetu so vesele in žalostne, brez­cutne in nore in posmehljivo cudne. Eno teh meja, ki ima naštete lastnosti, bomo opisali. 
Kje tece? 
Med nami samimi, med Slovenci … Meje delijo sosede, prijatelje, znance, ena od teh meja je bila tudi železna zavesa. Živ­ljenje na eni in drugi strani meje se je od­vijalo drugace, na eni strani komunizem, na drugi kapitalizem in demokracija. 
Prav zato so mnogi Slovenci in Slovenke zapustili domovino, nekateri takoj po koncu vojne, drugi nekoliko kasneje. Ko je revija Mladika leto za letom razpisala literarni nate­caj, je veliko izseljencev zacelo pošiljati svoje literarne prispevke, zgodbe, pricevanja, spo­mine. Preveva jih domotožje po domu, po tisti preteklosti, ki se jim zdi od dalec tako idilicna, vcasih pravljicna. Obujajo spomin na praznike, na obrede iz otroštva, ki so jim kljub revšcini in vojni lepšali življenje in mu dajali smisel, na starše, sorodnike, prijatelje, ki so ostali v domovini. Nekateri njihovi spo­mini so boleci, zaznamovala jih je kruta smrt bližnjih v vojnem in povojnem casu, vendar pišejo brez obsojanja, ne da bi jih postavljali v zgodovinsko dimenzijo, pišejo z distance, z obžalovanjem. Revija Mladika jim je dala pri­ložnost, da pišejo o svojih obcutkih, da raz­bremenijo spomin molka. 
Pišejo tudi o življenju v novi domovini, v Ar­gentini, Kanadi, Združenih državah Amerike, opažajo predsodke, krivice, ki jih doživljajo revni priseljenci, domacini, Indijanci. 
Pisanje pa jim pomeni mnogo vec kot izpo­vedovanje, z njim ohranjajo materni jezik živ, tisti jezik, ki so ga prinesli s seboj v novo do­movino in jim pomeni mnogo vec kot sredstvo komunikacije v krogu družine in prijateljev, prav tako izseljencev. To je jezik domacnosti, tistega posebnega prostora, ki ni dostopen javnosti. In ceprav pišejo in objavljajo v slo­venskih izseljeniških publikacijah, ima objava v Mladiki drugacen pomen.To je stik s tistimi, ki živijo tam onstran, blizu domovine in zato je to zanje veliko bolj dragoceno. 
Tržaški nagrajenci izpovedujejo drugacno bolecino, Slovenci prodajajo svojo zemljo tujcem, Italijanom, slovenske domacije se krcijo, izginjajo. Vcasih se zapiše doživetje ob spektakularnem vdoru atentatorjev z Bliž­njega vzhoda ali obsodba kmeta požigalca, posameznika, na italijanskem sodišcu. 
Nenehno se pojavljajo vprašanja o identiteti ob srecanju z drugim, drugace govorecim. Je pozabil na svoje korenine, na materni jezik? Eden izmed avtorjev iz Slovenije se veckrat vraca k tem vprašanjem, saj je identiteta del celovitosti posameznika, ce jo zataji, zavrže, okrne svojo osebnost, del njega zamre. 
Z leti se fokus premakne, Slovenija je dožive­la veliko spremembo, postala je samostojna država, nekateri izseljenci se vracajo domov, domovino doživljajo neposredno, od blizu. 
Drugi, ki nikoli niso odšli ali so odšli samo zacasno, zapisujejo svoja doživetja, razocara­nja, v ospredju so odnosi v družini, med mlaj­šimi in starejšimi, travme iz otroštva, vendar dogodki, ki so zaznamovali ljudi tako v prvi kot v drugi svetovni vojni in po njej ne izgine­jo iz njihove percepcije. Skušajo jih osvetliti z razdalje dolgih desetletij na drugacen, ne­oseben nacin, osebna pripoved se spremeni v fikcijo, postane literatura in postane last bralcev. Tako postane literatura tudi drobec dogajanja v povojnem, razdejanem Sarajevu. Preteklost je še vedno živa, ceprav odrinje­na, zamolcana, tako kot so bile Aleksandrinke, dekleta in žene, ki so za kruhom odšle v Egipt. Zapišejo se tudi vsakdanji dogodki, vsakda­nja obcutja, dileme povprecnih ljudi, poto­vanja v daljne kraje z Almo ali brez nje. Slog se izpopolnjuje, je bogat, posamezni avtorji postanejo prepoznavni prav po slogu pisanja. 
Natecaja se udeležujejo tudi uveljavljeni avtorji, saj vidijo v tem priložnost, da se po­merijo z drugimi avtorji. Revija Mladika daje vsem, neznanim in uveljavljenim avtorjem, možnost, da je njihovo delo dostopno šir­šemu krogu bralcev, tudi takim, ki jih morda njihove knjige ne dosegajo. Nekateri, ki so svoje prve ustvarjalne korake zaceli prav pri Mladiki, so kasneje svoje kratke zgodbe, ro­mane, pesmi objavili v knjigah pri razlicnih slovenskih založbah. Revija Mladika jim je odprla vrata v svet literature. 
»Pripovedovanje zgodb je za cloveški rod nekaj tako temeljnega kot uživanje hrane. Pravzaprav še bolj, kajti ce nas hrana zgolj ohranja pri življenju, so šele zgodbe tiste, za­radi katerih je življenje vredno živeti. Zaradi njih naše bivanje postane cloveško.« Tako je v svoji knjigi O zgodbah zapisal irski filozof in pisatelj Richard Kearney. 
Evelina Umek 

NOVA KNJIGA | Slavni Slovenski Odvetniki 

Odvetniška zbornica Slovenije letos praznuje 150 let svojega obstoja in ob tej priložnosti je izšla razkošna in slavnostno zasnovana knjiga “SLAVNI SLOVENSKI PRAVDARJI”, ki s portreti natancno osvetljuje poklic odvetnika in njego­ve najvidnejše slovenske predstavnike iz prete­klosti. Že hiter pregled desetih najbolj znanih slovenskih odvetnikov z njihovimi življenjepisi pokaže, da so med njimi osebnosti, ki so ne­izbrisno zaznamovale (pol)preteklo slovensko zgodovino, saj sem spadajo pesnik France Pre­šeren, pisatelj Ivan Tavcar, publicist in hribo­lazec Henrik Tuma, prvi slovenski filmar Karol Grossman, (humoristicni) pisatelj Fran Milcin­ski in ekstravagantna odvetnica Ljuba Prenner. A to je šele uvod v ta pregled, ki nam v nadal­jevanju postreže s portreti 98 odvetnikov, ki so (v veliki vecini) v zadnjih dvesto letih zaznamo­vali družbeno življenje na slovenskih tleh ter poklicu pravdarja dodajali nova izkustva in clo­veške dimenzije. Za dodatek te enciklopedicne in za odvetniško stroko nadvse pomembne knjige so na njenem koncu navedeni vsi pred­sedniki Odvetniške zbornice Slovenije, ter vsi odvetniki v zbornici od leta 1918. 
Med temi odvetniki sta predstavljena v tej knjigi tudi dva izseljenska Slovenca, ki sta se nastanila v Argentini pred 70 leti: Franc Bajlec in Alojzij Voršic. Skupnega imata veliko. Poleg poklica, politicne usmerjenosti in izgnanstva v Argentino, sta se tudi obe družini povezali: hcerka prvega – Mirjana – se je porocila s si­nom drugega – Vladimirjem Jurijem. Poglejmo kratek izpisek iz novo objavljene knjige: 
FRANC BAJLEC (1902-1991) 
Franc Bajlec se je rodil 17. marca 1902 v eni najstarejših in najslikovitejših prekmurskih vasi, Bogojini. Tamkajšnji župnik Ivan Baša, 
narodni buditelj, pisatelj, urednik in prevaja­

lec je prepoznal sposobnosti mladega Bajleca in ga po koncani osnovni šoli napotil v salezi­janski zavod v Veržeju, kjer je opravil prva dva razreda gimnazije. Med prvo svetovno vojno, leta 1917, pa se je podal v Šentvid nad Ljublja­no, v zavod sv. Stanislava. Po vojni se je vrnil v 
domace kraje in leta 1923 maturiral na državni klasicni gimnaziji v Mariboru. Odlocil se je za študij arhitekture pri Jožetu Plecniku, a mu gmotno stanje ni dopušcalo, da bi nabavil vse potrebne pripomocke. Prepisal se je na pravo, študiral v Ljubljani in Zagrebu, še vedno pa je vzdrževal stike s Plecnikom in nekdanjimi štu­dijskimi kolegi. 
Bajlec sicer ni postal arhitekt, njegova zveza s Plecnikom pa je imela prav poseben pomen. Kot eden od mladih, ki so se zbirali okrog žu­pnika Baše, je vedel, da ta že dolgo razmišlja 
o gradnji vecje cerkve. Kot Plecnikov znanec pa je dobil priložnost, da ju poveže. Ko je ve­liki mojster obiskal Bogojino, so se mu kraj in njegovi prebivalci tako prikupili, da je izdelal nacrte za novo cerkev. V nekaj letih je nasta­la prav posebna umetnina. K slikovitosti njene notranjosti pa je prispeval tudi Bajlec, ki je na­risal skice za okraske lesenega stropa. 
Med drugo svetovno vojno je bil vpoklican v jugoslovansko vojsko, zajeli so ga Nemci in ga odpeljali v Nemcijo kot vojnega ujetnika. Ko je bil izpušcen se je preselil v Ljubljano, kjer je bila prva seja Narodnega odbora za Slovenijo, ki so ga oktobra 1944 ustanovile katoliška Slovenska ljudska stranka (SLS), liberalna Jugoslovanska narodna stranka in Socialisticna stranka. Med clani odbora, ki so zastopale vrste SLS, je bil tudi Franc Bajlec.Tretjega maja 1945 se je ude­ležil seje zacasnega slovenskega parlamenta, na kateri je bila razglašena prva slovenska dr­žava kot del federativne kraljevine Jugoslavije. Predviden je bil tudi za clana slovenske vlade, v kateri naj bi prevzel resor za notranje zadeve. Manj kot teden dni zatem se je v Evropi uradno koncala druga svetovna vojna, v Ljubljano pa je skupaj s partizansko vojsko prispela druga vla­da – Narodna vlada Slovenije. 
Tako kot mnogi slovenski protikomunisticno usmerjeni politiki se je tudi Bajlec z družino umaknil na Koroško. Od tam je odšel v Rim, kjer je ostal eno leto. Potem je do odhoda v Ar­gentino prebival v begunskem taborišcu Trani. Leta 1948 se je naselil v Buenos Airesu; tam je bil nekaj let zaposlen na ministrstvu za javna dela, pozneje pa je ustanovil manjše družinsko podjetje za izdelavo rokavic, da je lahko omo­gocil študij vsem štirim otrokom. 
V emigraciji je ostal zvest idejam SLS in bil njen zaupnik in svetovalec. 
Samostojne Slovenije ni docakal – umrl je 2. julija 1991 v Buenos Airesu. 
ALOJZIJ VORŠIC (1888-1973) 
Alojzij Voršic se je rodil 16. junija 1888 v Bra­tonecicah v Prlekiji v kmecki družini. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in Ljubljani, pravo pa je študiral v Gradcu in Pragi. Med prvo svetovno vojno je moral študij prekiniti, ker je bil vpokli­can k vojakom. Ko je leta 1917 dobil dopust, se je porocil s Cehinjo Libuše Fantulovo; imela sta štiri otroke: Bogdano, Milivoja, Dragomirja in Vladimirja Jurija. Po vojni je leta 1920 na pra­ški univerzi doktoriral, potem pa se je z druži­no preselil v Maribor. Nekaj let pozneje se je preselil v Celje; najprej je delal na sodišcu, leta 1930 pa je odprl lastno odvetniško pisarno. 
Politicno je bil delaven v okviru Slovenske ljudske stranke (SLS). Leta 1924 je bil izvoljen v celjski mestni svet. Marca 1939, ko se je dote­danji celjski župan Alojzij Mihelcic odpovedal funkciji, ga je nadomestil Voršic. V obdobju njegovega županovanja je bil izdelan mestni urbanisticni nacrt, izvedena je bila regulacija Savinje in posodobljen je bil javni prevoz. Ob delu v mestnem svetu je bil Voršic med drugim še podpredsednik mestne hranilnice, predse­dnik orlovske podzveze v Celju in clan razlicnih kulturnih organizacij. 
Potem pa je prišla druga svetovna vojna in nemška zasedba Celja. Bolan in v spremstvu policije je Voršic moral predati kljuce županske pisarne in njeno dokumentacijo okupacijskim oblastem. Kot odkrit nasprotnik nacizma je bil na “crni listi” hitlerjancev, zato mu je bilo takoj odvzeto vse premoženje. Uspelo mu je z druži­no pobegniti v Ljubljano. Leta 1945 se je z dru­žino umaknil na Koroško, tu pa so ga aretirali Britanci. Spušcen je bil šele leta 1947. 
Skupaj z ženo, hcerko Bogdano z možem in sinom Vladimirjem Jurijem mu je uspelo oditi v Argentino. Naselil se je v Buenos Airesu, dobil službo v podjetju INCA SA, ki jo je opravljal vse do upokojitve. 
Umrl je 25. avgusta 1973. 
Sorodniki v Prlekiji dalj casa niso bili seznanje­ni z njegovo usodo. Šele po letu 1950 so prejeli prvo pismo iz Argentine. Slovenska javnost pa je Alojzija Voršica in njegove potomce ponov­no spoznala v zadnjem casu – njegov vnuk, Vla­dimir Jurij (Jorge) Voršic, je namrec porocen z necakinjo papeža Franciska, Mario Ines, rojeno Narvaja. 
Pripravil Jože Jan

KOLEDAR

23. februarja 
“Ples po ta starem” v Carapachayu 
2. marca 
Pustna veselica v Našem domu San Justo 
OSEBNE NOVICE 


ROJSTVO 
V Mendozi se je 10.januarja rodil 
Facundo Tomás GRINTAL RÍOS, 
tretji sin Matjaža in Ivane.

 SMRTI 
1. februarja je po dolgem trpljenju, preživetem z veliko vero in upanjem, izdihnila Magdalena Grintal. 
Za njo žaluje mož Cristian Camplone in sinova Vicente -5 let- in Francisco -3 leta-, mama Maria Ines Fink, sestri Mariana in Marta, brat Matjaž in vsi sorodniki in prijatelji po vsem svetu. 
V Mendozi je 31. januarja v božjem miru 
zaspala gospa Frida Bajda roj. Mlinar. 
Naj pocivata v miru! 



Ob koncu pa, Marija, koncani bodo boji, pri tebi bom doma… 
Utrujena od bolecin je 30. januarja v Bogu zaspala 
naša draga mami, tašca, stara mama, prababica, sestra, teta 


FRIDA MLINAR BAJDA 
Zahvaljujemo se vsem, ki ste molili zanjo in jo spremljali v hudi bolezni. 

Posebno se zahvaljujemo dr. Juretu Bajuku za osebno skrb, 
spremstvo in globoko zanimanje za našo mami. 

Gospodom José Luis Di Paolo in Jorge Carrera za sveto Maziljenje, gospodu 
Rodrigo Robert za molitve ob krsti ter gospodu Janezu Cukjatiju za molitve ob grobu. 
Vsem, ki ste jo kropili in nas spremljali v tem težkem trenutku. 

”Za dobroto tvojih rok, ostala je beseda… hvala!” 
ŽALUJOCI hcerke Helena, Neži, Mariana, Cecilija in Gabi z družinami. sestre in brat: Mari, Helena, Stazi, Ivana in Jaka z družinami, 
vnuki in pravnuka ter ostalo sorodstvo. 
Mendoza, Buenos Aires, San Luis, Bolivija, Nemcija, Slovenija. 
S V OBODNO S L O VENIJO S OFINANCIRA URAD VLADE R S Z A SL O VENCE V Z AMEJS TVU IN PO S VETU . 

                | 
Glasilo Slo
venc
e
v v Argen
tini 
 Ur
edniški odbor
 S
V
OBODNA SL
O
VENIJ
A / E
SL
O
VENIA Ll BRE 
 
Us
t
ano
vit
elj
 Miloš St
ar
e 
  Mariana P
o
znic, Cecilija Urbancic, Lucijana Hribar
, 
 Ramón L. F
alc
ón 4158, Buenos Air
es - Ar
g
en
tina 
 
Las
tnik
 druš
tv
o Z
edinjena Slo
v
enija 
 Sonja T
omazin,
 Jo
ž
e Jan,
 Jo
ž
e Le
nar
cic,
 Miloš Ma
vric, 
 email
 s
v
obodna.ba@gmail.c
om 
 
Pr
edsednik
 Jur
e K
omar 
 Mark
o V
omber
g
ar in T
omaž Žuž
ek. 
 w
w
w
.s
v
obodnaslo
v
enija.c
om.ar