JE  TO SPOMIN BIL?
Lili   N o v y
Je to spomin bil, ko je zablestel odsev na vodi in je senca padla, ko ptič preletel je tihotni kraj ta hip in vendar kakor davnokdaj? Med moja tanka tkiva se prikradla je kaplja časa, ki je že prešel, ko nisem dni poznala ne noči in ko me mati še rodila ni.
Morda je tukaj sama pod večer hodila ona ali njena mati in se je kakor zdaj razsvetlil mrak in ptič priplaval v mirni, sinji zrak. Vse to je žena po samotni trati odnesla v sebi tja v večerno smer in kar se davno v nji zgubilo je, se v meni rahlo zdaj zgenilo je.
Nekoč se ona, ki je zdaj še ni, zamiisli v svetli pramen iz oiblaka in v senco, bežno kakor bežni ptič. Kar v kri zaide, ne izgine v nič, skoz dolgo vrsto src se še pretaka, ki isti niz življenja jih drži, in ko iz temnih tal pogleda cvet, zbudi se v njem svetal sponvin na svei.
222