-----    260    ------
Novičar iz domačih in ptujih dežel.
Iz Dunaja. Čeravno je Avstrijo trdna volja, da ostane, dokler more, neutralna, to je, da ne pomaga ne Francozu ne Prusu, vendar bi zel6 nevarno bilo, ako bi se celo nič ne pripravila za vojsko, de bi se iz zdaj francosko-pruske vojske vnel vesoljen, evropejsk boj« In res se sliši, da se že skrb obračana take priprave, da se izdeluje streljivo, sklicujejo doslu-ženi oficirji, dopustenci, honvedi, kupujejo konji itd. zato, da se z oboroženo armado varuje neutral-nodt naša. In to je po naših mislih tako deleč potrebno, da to oboroženje ne dL komu povoda, napovedati nam vojsko, in da državne primanjkave (deficita) prehud6 ne povikša, kajti vsak pošten Avstrijan mora želeti, da država naša ne bi držala križema rok, ako bi utegnil Prus (Prajz) tudi pri nas s trte zviti vojsko in krilo „velike" svoje Nemčije razpeti tudi čez nas. Naj pri tej priliki povemo, kako „Reform" po natanjčnih po-zvedbah popisuje število avstrijskih vojakov na suhem in na morji, kakoršno je po novi vojni postavi od leta 1868. Stoječa armada s pomorsko vred šteje 800.000 mož, Graničarov je 54.000, brambovcev pa 200.000, tedaj vseh skupaj bode 1 milijon in 54.000 vojakov. Mikavno je zdaj pa tudi izvedeti, da med temi je (v avstrijski in ogerski polovici skupaj) vojakov Slovanov 489.000, Nemcev 274.000, Magjarov 155.000, Rumunov 108.000, druzih malih narodov (Grkov, Ar-menov, Judov, Ciganov) pa 28.000. Tedaj imajo tudi Slovani največ krvi prelivati za Avstrijo.
Cesko. — Razpust deželnega zbora zdajšele — po vseh druzih zborih — so vsi češki časniki nevoljno sprejeli. Soglasno trdijo vsi, da se ministerstvo zelo moti, ako misli, da Cehi kdaj grejo v decemberski državni zbor.
Hrvaško. Iz Zagreba 7. avgusta. — Včeraj zjutraj — to je oni dan, ko je novi nadškof Mih ajlovič prvi svoj vhod imel v mesto — so bili na vseh vogalih naših ulic napisi nabiti s klici „živio Strossmaj er!" in hujskajočimi proklamacijami. Ko se je Mihajlovič po ulicah peljal, je dosti glasno slišal in očitno videl, da razun Magjaronov nihče ne mara za-nj. „Živio Strossmajer!" se je kričalo okoli voza njegovega in celo v kočijo so mu metali take „pozdrave". Tak veliki" biškup in pa nič!"
Iz Rima. — Nezmotljivost rimskega papeža, kedar v verskih zadevah v imenu vse cerkve govori, je 18. dne p. m. bila v vesoljnem zboru škofov sklenjena. 533 pričujočih škofov je glasovalo za nezmotljivost, 2 škofa zoper, 80 pa jih ni pričujočih pri glasovanji, vendar so Čeravno nasprotne misli, rekli, da se podvržejo večini glasov.
Iz francosko-pruskega bojišča. — Boj se je začel, in Česar bi ne bil pred nekterimi dnevi nihče verjel, zgodilo se je — Francoze, „prve vojake sveta," zapodili so Prusi po nekterih bitkah tako, da so se umaknili precej deleč na zemljo francosko in na tej zemlji se bodo zdaj bili hudi boji, ako sreča ne bode Francozom milejša kakor je dozdaj bila. Prav tako, kakor leta 1866. se je zgodilo naši avstrijski armadi v vojski s Prusi, se godi zdaj Francozom; kakor naša armada je cincala francoska vse dni in je bila zadovoljna s tem, da je Pruse pregnala iz višin Saarbrii-kenskih, al pruska ne lena se je brž zbrala v velicih trumah in planila čez Francoze z veliko silo večkrat in na več krajih tako, da jim ni ostajalo druzega nič kakor vmikati se čedalje bolj v notrajne kraje, da se morebiti med Metz-om in Nancy em ustavijo in tu pričakajo odločivnega boja. 6. dne t. m. je bilo priSaar-bnicken-u levo krilo francoske armade tako zelo tepeno kakor isti dan levo krilo pod vodstvom Mak Mahono-vim v grozovitnem boji pri Worthu. Te hude zgube so primorale francosko armado, da se je po celi vrsti umaknila nazaj, sicer bi se bilo lahko pripetilo, da bi jo bila general Steinmetz in kraljevič pruski kakov v klešče dobila. Prus je sicer velik bahač in mislilo bi se lahko, da to ni tako, kakor se njihova sporočila glasijo; al vendar je resnica vse, ker tudi francoska sporočila in cel6 Napoleonova potrjujejo to. Zato pa je že vsa francoska dežela in posebno Pariz zel6 ne-pokojin, in mogoče je, da se, ako se sreča ne obrne na francosko stran, začne tu prekucija, kteri v žrelo pade Napoleon sam z vso rodovino svojo. Francozi se morajo res hudega bati, ker minister notranjih oprav in cesarica sama kličeta vse Francoze v boj na hrambo domovine, in ker delajo že priprave, da se mesto Pariz postavi v brambo, ako bi utegnila pruska armada prihruti v srce Francozom. Vse to kaže kako strašanski bodo še boji.