O hrostih.
Hrosti (kebri) spadajo k žuželkain. Grorenji krili imajo roženasti, pod katerima sti skriti nagubani kožnati krili. Hrosti imajo grizoča usta, različno ustvarjene tipalnice, velike, sestavljene oči in po šest uog, ki jim so nekaj za tekauje, nekaj za plavanje.   Kakor vain je, Ijubi otroci, uaorda už6 zuano, se
62
nekatere žuželke mnogokrat preobrazujejo, predno se popolnem razvijd. Iz jajca namreč nastane najpred tako zvana ličinka; ta se nekaj časa redi in se potem izpremeni v b u b o, iz katere izleze popolna žuželka. Liciuke hro-stove imajo včasih noge, ia to so ogrci, ali so pa brezaoge, ia to so črvi.
Skoro vse žuželke so človeku jako škodljive, ker pust6šijo gozde, travnike, vrte, polja in ovočno drevje — mučijo človeka in živali: zato pa je treba, da se upoznamo ž njihoviin življenjem, da jih, kolikor se da in more, figo-nabljamo. Prirodoznanci jih poznajo do zdaj na osemdeset tisoč vrst (baž); a jaz vaui hočem povedati le o rujavem hrostu nekoliko, katerega menda vsi dobro pozaate.
Rujavi hrost je za tri centimetre dolg in črn, gorenji krili pa iina rudeče-rujavi. Črni zadek se končuje v dolg navzdol zavit konec; ob straneh ioia bele trioglate pege. Hudobni otroci imajo z rujavim hrostom mnogo veselja. Privežejo mu noge na kako nit in zdaj se jim zažare oči od veselja, ko ubogi hrost zletf, a ga zopet k sebi potegnejo. Dobe se tudi otroci, ki rujavemu hrostu noge trgajo, da, še cel<5 ^mline" delajo natikajoč uboge ži-valce na ostre trne. To je grd6, to je neusmiljeno! Ali bi vam bilo všeč, otroci, ko bi vas kdo za nogo vlekel; ko bi vam kdo nogč izdiral; ko bi vas kdo ua ostrine natikal? — „0 gotovo bi nam ne bilo to všeč," porečete, ,,ker to bi nas bolelo." Ali uiar mislite, da hrosta ne boli? Vedite: kakor vas, tako boli tudi ubogo žival, torej ne bodite neusmiljeni z ubogiini ži-valmi! Škodljive hroste sicer smete gouobiti, in tako tudi prav storite; a treba jih je znati gonobiti na hiter način, da preveč ne trpe. To se zgodi najhitreje, ako se s kropom poparijo.
Eujavi hrost prileze iz zemlje spomladi koncem aprila ali v začetku meseca maja, zaradi česar ga Nemci zov6 majnikovega hrosta (Mai-kafer). Potlej se spravi na drevesa — posebno na črešnjeva — kjer gloje listje in cvetje. Zveeera zapušča drevesa ter brenči veselo na okrog. Pve-živevši nekoliko časa ua drevesih, spusti se na zemljo, zarije se po 3 centi-metre globoko vanjo in leže jajca; po trideset jajček zleže navadno sanrica. Rujavi hrost ima rad rahlo zemljo, zaradi tega jih v peščenej zemlji največ najdemo. V 30—40 dneb. se iz jajčec izvalž ličinke (ogrci), ki začn<5 objždati rastlinam nežne koreninice. Jeseni se ličiuke zarij6 globokeje v zemljo, a spomladi pridejo zopet bolj proti vrhu. To delo ponavljajo 3 —4 leta v zainlji. V tretjem letu so najpožrešnejši. Koucem četrtega leta se zabubijo, t. j. zavij6 se v mešičke in na spomlad pridejo potem kot popolni hrosti na dan.  Lehko se torej umeje, zakaj jih irnamo vsako eetrto leto v tolikem številu.
Otroci! treba je, da se uže zgodaj, koj v začetku meseca maja, spravite na boj zoper velicega sovražnika našemu ovočaetuu drevju — zoper rujavega hrosta. Zjutraj zaraua in zvečera pridno otresajte drevesa, pod katera razpo-ložite kako rjuho, v katero vam bodo padali hrosti. Nabrane hroste potem poparite s kropom ia jih rabite za guoj. Poparjeni hrosti se aamreč zmešajo z žgano ilovico in živirn apnom (na 56 Kilogramov hrostov je dovolj 16 Ki-logramov ilovice in 5 Kilogramov apua). Tako zmešane hroste vržemo potom v velike pokrite jame. Ko hrosti v tej zmesi popolnem segaij6, imamo prav dober gnoj. Z rujavimi hrosti pa tudi lehko dornačo perotniiio pitamo, posebno jih race in purmani radi jed6.                                           Janko Leban