Cerkvene zadeve. Jakob Brglez, deflcijent v Bočni pri Gornjeni gradu. (Konec.) Za olepšanje hiše božje so tukaj bili posebno vneti. Z dovoljenjem vlč. pokojnega g. Lovrenca Potočnika, tedanjega dekana, so preskrbeli lepo podobo Matere Božje za altar v adventnem času. Kupila jo je neka skrbna gospodinja. Za najsvetejše Rešnje Telo so dekkleta kupila lep venec. Največjo skrb pa so imeli za to, naj bi cerkev sv. Petra dobila nove orglje. Denar so nabrali od raznih dobrotnikov. Želja se njim je izpolnila — cerkev je d ibila nove orglje. Pa sami jih niso sližali. Predno je bilo delo dovršeno, poklical jih je (iospod k sebi. — Za kazalnico ali monštranco so že tudi dosti denarja nabrali, se ve, da se še do tedaj ni omislila. V cerkvi pa, za katere lepoto so se toliko trudili, hoteli so imeti lep red. Mladine pod korom ali po kotih se skrivati, videti niso mogli. Tudi postopanje okoli cerkve ali sedenje pod lipo blizu eerkve med božjo službo bilo njim je zoperno. Take razvade so zatirali in so njih večinoma tudi odpravili. Tako so toraj delali v čast božjo rajni gospod. Na počitku so bili, pa niso počivali. Pri njihovem delovanju pa bolezen ni mirovala, temveč jih je zdaj bolj zdaj manje na bolniško posteljo polagala. Zdravila njim niso kaj hasnila. Začeli so se zato zdraviti z vodo po načinu slavnoznanega župnika Kneippa v W6rishofenu. Voda njim je pa prav dobro storila in smemo trditi, ko bi se ne bili z vodo vračili, bilo bi že davno preje po njili. S pomoojo vode bi bili lahko popolnoma ozdraveli, da .jih že dolgotrajna bolezen ni popolnoma oslabila. Začeli so prepozno po Kneippu se ravnati. In če eneinu že pol pljuč manjka, jih pač tudi Kneipp ne zna nazaj napraviti. Meseca avgnsta 1. 1890 pa se je bolezen gospodu Berglezu prav shujšala. Morali so v posteljo. S podvojentf skrbjo so prebirali Kneippa in se po njeni vračili. l'a zdaj je bilo vse zastonj. Bolezen se .ni dala ukrotiti, začeli so mislili na smrt, in res dne 21. avgnsta so prosili za sv. zakramente umirajočih. S solzami v očeh so prejoli .lezusa v presv. R. T. zadnjokrat v svojem živIjenju. Bili so prav mirni in zdelo se nain je, da bole<Vme niso kaj velike in da še ne bo smrti; Saj so še bili celo Saljivi zdaj, kakor sploli zniirom. So me vendar v praSali, če pustini v večnusti koga pozdraviti. Drugi dan, 22. avgusta, ob 11. uri obišče bolanega gospoda znana oseba, ter jih vpraša, kako se njim godi. Popolnoma mirno in smeliljaje se prijazno odgovore: »Na smrt čakam, pa noče prili«. Popoldne so vse naravnali, kar bo po njihovi sinrti potrebno. Tako natanko so vsako reč naročili, kakor da bi vedeli, da je njihovo zadnje popoldne. Nek gospod bogoslovee, ki se je slučajno tam oglasil, storil je vse po njibovi volji. Ob 7. zvečer rečejo gospod, da bi bili radi sami. (iospod bogoslovec jih zapusti. ()b y29. uri zvečer pa so gospod v sobi preeej hudo zakašljali. Sosed njihov, g. učitelj Dedie, sluteč nekaj hudega, teče v sobo. G. Brgleza najde po konci, v žehljeku z vodo — stoječega, kri v eašo pljuvajoeega. G. Brglez zapazivši vstopivšega gospoda, pokažejo s prstom na posodo pod posteljo polno krvi, ter rečejo s težkim glasom: »Zdaj je inoja zadnja«. G. učitelj prime umirajočega, ter jih varno spravi v posteljo. Med tem so še izgovorili besede: »Prosim, odpustite, ako sem Vas kedaj razžalil«. Potem so se rajsko-milo nasmehnili, svoje oči proti nebesom uprli in mirno dihali. Okolistoječi so molili sv. rožni venec — a ga še niso zmolili, ko so že g. Rerglez svojo dušo Jezusu izročili okoli 9. ure zvečer. Tako so umrli gospod, ki so ves čas svojega mašništva hirali. Reči pa moramo. da vsled tega niso nikoli godrnjali ali pa nevoljni bili. Marveč velikrat so rekli: »Le delaj Bog z menoj po svoji volji! Že veš, da je to za mene dobro!« Gotovo njim Bog ni odrekel plačila za tako voljno prenašanje bolezni. Dne 25. avgusla smo jih v spremstvu 10 do 12 duhovnikov pokopali v Gornjem gradu na pokopališču sv. Marije Magdalene. Pri odprtem grobu se je sobrat od njih poslavljal. Ljudstvo pa, katerega se je prav obilno zbralo, je gorke solze za njimi v hladen grob prelivalo. Oj, to so bile najjasnejše priče ljubezni in hvaležnosti do rajnega gospoda! Svojo hvaležnost so pokazali pa še posebno Bočani, ki so marljivo nabirali darove, da se je kupil umrlemu njihovemu gospodu lep nagrobni spominek. Čast in hvala njim za ta blag čin! Rajnemu gospodu pa daj Bog večni mir in pokoj! Naj jim tani milejše solnce sije, kakor tukaj! Naj jim ljubi Hog poplača, kar so tukaj trpeli! »Blag jim spomin! Rili so ljubi Hogu in ljudem.« Sir. b. 45, 1. Alojzij Arzenšek. Cerkvena glasba. Za prelepe in vesele božične praznike izdal je g. Ign. Hladnik »Gvelero Božičnih pesmij«. Njegova dela so že znana, za to rečemo sami, da je v tem delu g. Hladnik podal vsem slov. cerkv. zborom pesmi, katere glede na lepoto melodije in izpoljave, presegajo njegova druga dela. Pesmi so polne božičnega veselja in duha, spremljava solospevov je fina in izborna, pri tem so pa pesini lahke za pevce in orglje, zato jih vsem cerkv. zborom prav radi priporočamo. Prodaja jib »Kat. bukvarna« v Ljubljani in .1. Krajc v Novemmeslu, izlis po 40 kr.