Inseratl se sprejemajo in velji triBtopNH vrsta:
8 kr., že se tiska lkrat,
12 „ n n II • II
16 i,	|| II II ^ •!
Pri večkratnem tiskanji se aeua primerno zmanjša.
Rokopisi
te ne vračajo, nafrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravništv > administracija) in ekspedicija na Starem trgu h. st. 16.
SLOVENEC.
V administraciji »/«A?.
Političen list za
;i narofl.
Po pošti	prejeman velja:
Za celo leto	. . 10 Kl. k,,
/.a pol leta	.	6 _
za četrt leta	.	•> .. ftfi
Za celo leto . . 8 " " """ ' za pol leta . . 11« četrt leta . . •> „^jjtf V Ljubljani na dom velja 60 kr. več »a lete
Vredništvo je na Stolnem trgu bis, št. -J84.
Izhaja po tri krat na teden in sicer v torek, četrtok in soboto.
Tujcevanje v „Slov, Narodu.'* i.
Menda ko odgovor na „Slovenčevo" pogajanje za edinost med Slovenci prinaša „Narod" spis za spisom, s kakoršnimi do kosti in mozga žali verski čut poštenih Slovencev. Undan se je poganjal za nekega Mandelca, ki se mu zdi, da bi vtegnil biti Slovenec; nekdaj pregnanec zarad luteranstva, češ, ima slovensko ime in je bil prišel iz Nemškega tiskarnico vstanovit 1. 1575 v Ljubljani; naj se toraj tristoletnica obhaja, dozdevnemu luteranskemu mučencu in tiskarstu na čast, se ve, da le katoliški cerkvi eno pritisnejo, če je bilo že vse to res ali ne! — V št. 4!i dopis iz Ruskega je čitatelje pital z žolčnato sovražljivostjo zoper Rim in katoličanstvo, če tudi je ravno prej trdil, tla to je „halucinacija", da je Rus sovražnik katoličanstva. V nekem spisu iz „Golosa", ki ga je posnel, je cunjarsko pso-vanje jezuitov, Rima itd, posebno pa mu ni prav, da Bolgari na Macedonskem prestopajo v katoliško cerkev, češ, da se slabi vpliv „pravoslavne Rusije" nad Bolgari.
V št. 51 pravi: „Nobenemu ne vsilujemo svojih mislij." Že pol vrstice dalje pa jo zakro-ži: „Čudno se mi pa zdi ošabno „Slovenčevo" za-htevanje. naj mi samo mislimo, a pisati in govoriti ne smemo po svojih načelih". Čudna pa so ta načela, s kterimi naš narod kužijo ti ljudje! Kdo vendar bi ne branil, ako vidi, da sovražnik bližnjega hoče ostrupiti, umoriti, v brezno ga stermoglaviti! Mi bi bili izdajavci in sovražniki našega naroda, ako bi molčali, ko vidimo, kako ta list to hvalisa in v zvezde kuje, kar le po kakem krivoverstvu dahne; vero našega naroda, največo svetinjo in ded-
šino naših očetov pa z nogami tepta. V št. 5 2 iz „Petersburga" čenčii o „vzvišenem Husu', češ, da njegovo namerenje ni j bilo v prvi vrsti versko, pač pa narodno (?!), — Česna o „verskem fanatizmu" in „rimskih novota-rijah — prav po Lutrovo. Namesti da bi so mladi Slovenci, kedar pridejo na tuje, še zlasti med slovanske razkolnike, obnašali kakor pošteni in značajni zagovorniki vere svojega naroda, se pa najdejo celo taki, ki sovraštvo do nje iz tujstva v domovino trosijo! Kje je značaj? Kje moštvo in poštenje?
Kaj čemo pa reči k besedam v „Narodu ': „Stranka torej, h ktercj. se šteje.z malimi izjemami vsa (?!) narodna inteligencija, ne sme pisati svojih načel, a stranka, ki obstaja le iz duhovnov in nekoliko redkih fanatiziranih menj izobraženih ljudi, pa svobodno svoja načela bi trosila (tako? I) med naš narod . . ." Kaj tako neslano-perfidnega, kakor so ta krehanja, pač ni za vsakim plotom. Da bi duhovstvo, ki edino kakor celi stan z narodom vred še stoji za vero in narodnost, za zgolj stranko oklical, je ločil duhovstvo od naroda in mu le še nektere „menj izobražene" milostno br-snil in pustil, ko vendar vsak ve, da na Slovenskem je z duhovstvom vred ves in celi narod kompaktno veren, katolišk. Kje je pa „masa" tiste brezver.-ke inteligencije, o kteri ,,Narod" govori? Pokažite jo nam! Menda v vaši domišljiji! Večina tistih, zlasti kakor stanov, kterim velja kaj druzega na svetu več kot vera, je že pri nemških ustavovercih (tudi na vas sploh se ne moremo zanesti, da bi za njimi ne potegnili); kje tedaj je vaša stranka? Ako je nektere Slovence oblizal nemški nilii-lizem" in zopercerkveni „švindel", je taka ne-značajnost za prizadete pač slaba čast; kajti ta delež odpadstva, renegatstva od svoje cer-
kve ti posamezniki delež večino vstavoverstva, z možmi „krahovci" in sploh z naj slabšimi ljudmi tujih narodov. Pač naj bi se žalostni vitezi tega plemena, potujčeni na duhu, raji osramoteni skrivali, kakor pa da se s sramoto še bahajo in hvalisajo, da so „slovenska inteligencija'.
Kaj posebnega je blezo hotel pisec povedati z besedami: „Gotovo spadam mej tiste, kojim je slovenska narodnost prva in potem stoprv liberalizem." No, s tim si dosti povedal, da te poznamo. Narodnost ti je prva. Kakošne narodnosti boš pa čez nektera leta — morebiti že mesce — po smrti? Nam je prvi Bog in sv. vera. Ako Božje namene odstranimo, zavržemo, prevrnemo in s tim sebe in narod pogubimo, nam bo malo pomagalo, naj sodnji dan po hrvaško, madjarsko, turško ali kranjsko kričimo: „Gore, podite na nas; hribi, pokrite nas!"
Politični pregled.
V Ljubljani, 17. marcija.
Avstrijsko dežele.
S&ržnviii kIioi* bode sicer kmalo šel na velikonočne počitnice, pa tirolski poslanci vendar niso mogli učakati tega časa, ter sojo že naprej popihali domov. Da jim Dunaj in državni zbor nič kaj ni po volji, razvidno je iz tega, ker se je baron Giovanelli poslanstvu odpovedal; baron Dipauli pa še ni prišel na Dunaj in se mu še ni zdelo vredno na pozivanje predsednikovo, da naj se opraviči, dati kak odgovor. Poslanci so se zarad tega nad njim znosili s tem, da so mu vzeli poslanstvo, ter raka v vodo vrgli. Na dnevnem redu 15. t. m. bila je tudi postava o starokatoličanih.
Hanani,
ali
poslednje dni v Jeruzalemu.
(Spisal E. Gncnot — poslovenil F.Jaroslav.)
(Dalje.)
Prijatelji so se še dolgo razgovsrjali o vzvišenej in pomenljivej svečanosti. Nahamani je razlagal novopokrščenim, da Kristus je Petra pokrstil, Peter Andreja, Andrej Jakoba, Jakob JMcza in še druge. Kristijanje so kr-ščevali s početka edino v Jordanu, a ker se je cerkev bolj in bolj množila, ker je več potov vstalo preganjanje, zato so začeli krščevati tudi v obzidanih prostorih. Za krst ni treba dolge priprave, zahteva se, da proseči je dovzeten, da veruje na kraljestvo božje in njegovega ustanovitelja. Na Duhovo bilo je to prav očito, kajti apostelji so sprejemali cele množice v cerkev Jezusovo, da-si niso bile
podučene v nauku Kristusovem, kajti še le po sv. krstu prav za prav prejeli so moč, da so umeli nauk, po sv. krstu še le so se jim odpirali zakladi sv. cerkve.
Takrat, vzlasti za časa preganjanja, bilo je v navadi, da so novokrščene takoj začeli pripravljati za sv, obhajilo, in zbog tega začeli so takoj razlagati ta zakrament tudi Hananiju.
Ta svečanost pa je postala pomenljivejša tudi zato, ker se je bil tačas Jakob starejši, apostelj španjski, povrnil v Jeruzalem, in je želel biškup jeruzalemski, naj on obhaja novo-pokrščene.
Za to slovesnost se je cerkev v Betezdi ua novo olepšala. Z navdušenim veseljem sprejeli so zbrani čestita oznanovalca Gospodova, ktera sta ga vedno spremljevala, odkar ju je bil odbral za svoja učenca, a po smrti njego-vej sta marljivo in požrtvovalno izvrševala, kar je bil naročil vsem skupaj rekoč: „Oznanujte evangelije vsem narodom!"
Ko so diakoni priredili oltar in svete posode, pristopil je apostelj španjski darovat nekrvavi novozavezni dar, Jakob mlajši in še eden duhovnih sta -pa stregla pri svetem dejanju. Med sveto mašo je mašnik obhajal naj-preje novopokrščene, potem ostale vernike. Po obhajilu je iskreno govoril obhajanim, da morajo pripravljeni biti, in to vsi, zlasti ti, kteri so ravnokar prejeli Jezusa, raje umreti, kakor zatajiti ga, in ta prilika utegne se jim kmalo ponuditi, če nastane preganjanje. In kakor je Gospod na trdem križu molil za svoje sovražnike, tako morajo tudi oni moliti za svoje preganjalce, preden se vrnejo domu.
Verniki odmolivši naročano molitev in navdušivši se prepevaje svete pesmi, razšli so se tiho popreje še drug drugega poljubivši na znak miru.
Ilanani se je tako rekoč do cela prerodih sveta nadzemeljska radost je prevplivala srce njegovo, radost, ki je presegala vse, kar je kedaj bil videl in občutil krasnega in draže-
prospeh nemčurstva daruje, ko se uam niti ne napravijo potrebne šole, ne ljudske, ne gimnazijske, niti se za vse Slovence le osnuje eno vseučilišče. Res ubogi smo Slovenci! Koliko časa bo nas še tlačila mora nezakauitosti in nepravičnosti? Kedaj nam zablišči zlata zora tiste svobode, ki na verski podlagi in na podlagi prava osrečujo narode? Ali nam ne zakrivi mnogo medsebojni bratovski prepir! Oh! bratje narodnjaci, podajmo si složno roke, pu stimo osebnosti in na podlogi verne narodnosti objemimo se, da hočemo složno zoper napade in vsa sovražna tlačenja svoj mili narod braniti! Bratje! pomirimo se, ko nas od vseh strani skušajo zatreti. Ako so bili naši pradedi nesložni, dvignimo mi tri prste kviško, in drugo roko na srce, enako švicarskim zaščitnikom in rešiteljem in sklenimo mir v domačem taborji. Tedaj sini Slave: Mir — naprej zastava Slave.
Yt. Trsi;». 15.marca.— (Polit, društvo „Edinost") je imelo včeraj svoj drugi občni zbor v rojanskej čitalnici, prenapolnjenej s poslušalci, med kterimi je bilo 169 društve-nikov. Po 11. uri je predsednik dr. Bizjak odprl zbor s kratkim nagovorom. Po prebranem zapisniku prvega obč. zbora prebere in priporoči g. Trobec v imenu odborovem prošnjo, ktero naj si. zbor sklene poslati mestnemu starešinstvu, po kterej naj bi se okolici spet dala pravica voliti si svoje zaupne može mesto sedanjih okrajnih glavarjev, kteri okolice in ljudi ne poznajo in srenjo tudi preveč stanejo. Ko je še g mestno-deželni poslanec N a d 1 i š ek ta predlog podpiral, sprejel ga ja zbor enoglasno. Pri 3. točki duevnega reda je odbor predlagal, naj si društvo napravi pri sv. Ivanu, kjer je društveni sedež, narodni dom na delnice, kteri bi društvu obstanek zagotovil in po vrhi še delničarjem dobiček donašal. Zoper ta predlog se sicer nobeden ni oglasil, le kar se tiče kraja, je g. Pipan nasvetoval, naj se napravi rajši v mestu; ali dobro mu je poročevalec, g. Trobec, ki je prvi načrt narodnega doma naredil, odgovoril, da ako čakajo okoličani, da bodo imeli narodni dom v mestu, ne bodo ga nikdar imeli. Po naših mislih bi bil tak sklep neizpeljiv, prvič zavoljo prevelikih stroškov, ki bi tako poslopje v mestu prizadejalo in drugič zavoljo ljubega mini, kterega bi morebiti nekteri prenapeti lalioni iskali kaliti z demonstracijami, kdar bi se okoliški Slovenci k občnim zborom shajali v mestu, ki je večidel vse polaščeno. Sicer pa je v vsej okolici pri sv. Ivanu najprimernejši kraj za to.
Ko je videl g. Pipan, da njegov predlog bi bil težko obveljal, predlagal je, naj se sklepanje o tej stvari za zdaj odloži in ker je dal predsednik ta predlog pred odborovim predlogom na glasovanje in ga še sam podpiral, bil je z večino sprejet. Upamo pa, da ga odbor postavi zopet na dnevni red prihodnjemu občnemu zboru in da g. predsednik da najprej o odborovem in še le potem o posameznih predlogih društva glasovati. — O resoluciji do mestnega magistrata, naj se vpelje slovensko vradovanje za okolico, je poročal g. Dolina r, podpiral ga je zopet g. Trobec. Poslednji je govoril nekako tako-le: Okolica je že 1. 1867 prosila, da bi se vpeljalo za okolico slovensko vradovanje, pa tega nismo še do danes dosegli, temveč ker smo vsled §. 19 osnovnih drž. postav od si. magistrata tirjali, naj se društvu slovenski dopisuje, žugali so nam po nekih §§. s kaznijo 50 «id., ako se jim ne vdamo, pa zapeli so v trdne stene. Zato zdaj zopet tirjamo, naj se postava spolnuje. Tržaška srenja obstoji iz dveh delov, namreč iz mesta in okolice; oba dela morata biti zedinjena v pravičnej bratovskej ljubezni, ne pa v jeziku, ker okolica je slovenska. Zato se obrnimo do naših mestnih očetov, naj nam bodo pravični in naj nam si. magistrat ukaze, dopise, oznanila v slov. jeziku pošilja, da jih bomo razumevali. Če že vis. c. k. namestništvo slovenski dopisuje, toliko bolj bi moral to storiti magistrat, ako želi, (la mu bo okolica vedno zvesta, ravno kakor je in bo vedno zvesta cesarju in Avstriji. Resolucija je bila enoglasno in z navdušenostjo sprejeta. Govoril je še g. Grdol o krivici, ki" se godi okoličanom, da magistrat pri oddajanju dela na-nje premalo ozir jemlje in ga rajši daje ptujcem, t. j. ne le takim, ki niso iz Trsta, ampak še celo Neavstrijancem. Dotični predlog pride v prihodnjem zboru na dnevni red. Tako je bil drugi občni zbor okoli 1 ure popoldne sklenjen v korist in zadovoljnost ne le društvenikov, temveč vseh okoličanov in tudi drugih Slovencev.
■z Celja. 15. marca. (Zastopnik du-hovništva v našem okrajnem šolskem svetu.) Nove šolske postave so komaj še le dobrih 6 let stare in naš okrajni šolski svet je že veliko sprememb doživel, posebno glede zastopnikov katoliške cerkve. — Ko je 1. 1869 stroj okrajnih šolskih svetov luč sveta zagledal, je škofijstvo in cesarska vlada v soglasji imenovala našega pokojnega g. opata Matija Vodu-šek-a za zastopnika cerkve v okrajni šolski
Herbst je obljubil, da se hoče krepko potegovati za njo ter prigrevati miuistrom. Pa ti so že velikokrat pokazali, da se za javkanje njegovo in njegove stranke ne zmenijo.
Na Češkem so imeli 15. t. m. volitve za deželni zbor. Izvoljeni so od Staročehov priporočeni kandidati. Mladočehi so dobili le enega samega.
OfferMki «ovi minister Tisza bi tudi Hrvate rad vjel na svoje liuianice in jim dela zlate obljube. A Hrvati ga že poznajo in se mu ne bodo dali tako lahko premotiti. Eni izmed njihovih poslancev so se pa že oklenili Sennyeya, ki zlasti v gosposki zbornici dobiva čedalje več privržencev.
Vnauje države.
B*ru*ki kancelar ostane v službi ter upa še dolgo dolgo biti „Veliki-Nemčiji" na čelu. Zdaj dela na to, da bi se ruski in avstrijski car zopet sošla z Viljemom. Naši vradni listi so to od ,,N. fr. Pr." sproženo novico zanikali, pa „N. fr. Presse" vsled tega še odločnejše trdi, da cesarji se bodo sošli, ko bo ruski car bival v Emsu.
Francosko novo ministerstvo strankam ni nič kaj po volji, in večina, ki ga je spravila na dan, bode kmalo zopet začela kru-šiti se. Tolikokrat so se že prepričali, da z republiko nič ni, pa se jih vendar še vedno toliko za njo navdušuje, da so monarhistom roke zvezaue.
1*apt>ž so v konzistoriju 15. t. m. za kardinale imenovali Gianellia, Ledohovskega, Mac Closkeya, Manninga, Dechampsa, pa Bar-tolinia. 5 drugih bodo imenovali pozneje.
]Vleiiikaiiski liberalci so z novimi proticerkvenimi postavami tako razkačili katoličane, da se upora boje.
Izvirni dopisi.
Iz Kele pokrajine 12. marcija. Res lepo se godi nam Slovanom v Avstriji. Vlada zatira vse naše prosvete po svoji volji in mi, ki trpimo, moramo še žuljevi davek plačevati v naše narodnosti zatiranje. — Borni kmetje trudimo se in ai pridelujemo v potu svoj kruh, pa se gode v naših krajih take nepoštenosti, kakor ob volitvah v trgovinsko zbornico. Kako se je delalo in napenjalo po Metliki, kako po Poljanah i. t. d. Mi smo zvesti cesarju, kakor so bili naši očetje; a vlada nam še tega ne pusti, kar nam zagotovljajo prve državljanske postave — namreč narodnosti. Koliko milijonov vlada nepotrebno izda, ali pa v
stega. Ta duhovna preroditev je mu hitreje pomagala do zdravja, kakor še tako ljubez-njiva postrežba, kajti kmalo začel je zahajati pod milo nebo na čist zrak, ter se je očividno boljšal od dne do dne. Pozneje včasih zašel je prav v mesto, in da bi se skazal pravega učenca Jezusovega, iskal je bolnih ednakover-cev, stregel jim in tolažil jih. Nek dan vračaje se od bolnikov naleti na kričečo drhal. Gre bliže, da vidi, kaj imajo. Sredi med njimi ugleda bromovega kristijana, ki ga drhal bije in suje. Siromak si ne more kaj, zato molče trpi. „Galilejec si, pa si bromov!" oponašajo mu. ,,čemu veruješ vanj, saj te ne ozdravi?" Vrišč nastajal je čedalje hujši.
Ta hip prerijeta dva moža, Eleazar in Daniel, do siromaka, primetaga, vzdigneta in odneseta ukljub kričečej dihali. Tudi Ilanani začel je bližati se njima, kar tik sebe začuje osupljiv vskrik. Ozre se, in oko njegovo se je vjelo z očesom Karikljevim. Grk je prebledel, ni se mogel premakniti z mesta, srpo je gle-
dal nasprotnika, o kterem je za trdno menil, da gnjije v zemlji. Ali je to živ človek, ali je prevara domišljije? Grk ne more strpeti pogleda Esenčevega, zato pobesi oči v tla, a Ilanani osupnjenca krotko prime za roko, rekoč: „Ne boj se, nečem ti nič žalega učiniti, vse je pozabljeno, jaz se nečem osvetiti. Ali ti, ljubi moj, hodiš po krivem potu, ne skruni srca s tolikimi in takimi grehi."
„Kaj, ti odpuščaš, pa meni?" zajeclja Grk.
„Srčno rad!" milo odgovori Ilanani. „Ali zakaj si me bil napal? če si siromak, jaz ti pomorem in prav rad."
„Ne, pomanjkanje me ni zapeljalo", trdi Grk, kterega je na novo osramotila prijaznost onega, od kterega bi moral misliti, da mu je smrtni nasprotnik.
Ta hip prišel je memo Jonadab; Kariklju se je videlo, da mož ni opazil niti njega niti Ilananija. Esenec poprosi Grka, da bi stopila v kako stebrišče, da bi sc mogla na samem
pogovoriti. Grk pazljivo posluša miloresno svarjenje potnega svojega tovariša; oči se mu zasolze, čelo pa pomrači žalosti. Poslovivši se seže Esencu v roke zagotovljaje ga, da se hoče poboljšati. Ilanani se mu ponudi za svetovalca in pomočnika v vseh težavniših zadevah. Po-ljubivši se gresta vsak na svoj kraj.
Ali hipoma storjeni sklep Grkov moral je kmalo prestati ostro preskušnjo.
Karikelj se je zmotil misle, da ga Jonadab ni opazil, ko je govoril s Hananijem. Farizejee videl je njega in Ilananija, ter po neumornem popraševanju izvedel tudi to. da se je bil Ilanani pokristijanil.
Farizejee se je zelo jezil, češ, da ga je bil Grk opeharil za novce, in v negotovosti, kaj naj prične, gre prašat svojo, za vsako zločinstvo sposobno in prekanjeno ženo.
(Dalje prih.)
svet; a g. opat Vodušek, ki je veliko let imel s šolo opraviti in je pri splošni človeški slabosti vendar veliko dobrega storil in je imel prav jasna načela o izreji mladine, ni hotel biti cokla možev, ki niti pojma nimajo o šoli, in je to čast brez pomislika odložil, kar so po večini naj izvrstnejši šolski prijatelji in dekani storili, kakor Itozman, dr. Janez Vošnjak in drugih več.
Nato izvolila je vlada gotovo po predlogu preč. škofijstva g. dekana v Novi cerkvi Fr. Juvančiča v okrajni šolski svet, moža, ki vedno s strahom in trepetom opazuje, kakšen veter od zgoraj vleče, in ki je to čast v začetku z veseljem sprejel. — Ni še 2 leti preteklo in g. kanonik in dekan seje prepričal, da njegov glas v okrajnem našem šolskem svetu je glas vpijočega v pušavi, in da kedar koli so se cerkvena vprašanja povdarjala, bil je vedno sam na strani cerkve, zato je tudi on to čast odložil. Potem je prišel naš okrajni šolski svet v veliko zadrego zavoljo zastopnika cerkve, kajti prosili so žalskega in pozneje teharskega g. župnika, a oba sta to čast odložila, še pozneje bila sta vprašana 2 celjska gospoda kaplana, bi li ne hotela pozdignjena biti k tej visoki časti in ko sta tudi ona odkimala, izvolil je se 1. 1873 g. dr. Maurer v naš okrajni šolski svet, ki je to butaro prevzel, akoravno so mu ko tujcu gotovo naše razmere bile neznane. Ta mož prišel je iz Budovic na Češkem na našo gimnazijo za profesorja matematike in fizike in je v predmetih, ktere predava, strokovnjak, da malo takih, zato so bili posebno dijaki žalostni slišati, da je v začetku letošnjega šolskega leta bil na lastno prošnjo prestavljen na drugo gimnazijo v Gradec, kamor se je meseca oktobra pret. 1. preselil. Iz tega vidite, da Vaš dopisatelj ni dobro o g. dr. Maurerju podučen, ker bi drugače ne bil v št. 30 Vašega cenjenega lista krivo poročal, daje letos okrajni šolski svetovalec in da ni v našem šematizmu, kakor bi se za svoj stan ne zmenil. V lanskem šemat. je stalo: dr. Ferdinand Maurer, cistercijenski redovnik iz Hohenturta na Češkem, letos ga ni več tukaj, zato je tudi njegovo ime izostalo in je tudi seveda iz šolskega sveta izstopil.
Po odhodu g. dr. M. je naš okrajni šolski svet prišel vnovič v zadrege zavoljo naslednika. Cesarski gospodje gotovo najbolj za zdajšnji čas sodijo, zato so hoteli g. Iv. Krušica, gimn. profesorja verozakona, na to mesto posaditi, a tudi ta ni hotel te časti uživati in je odpovedal. Kako da niso naši gospodje kakega druzega bivšega cesarskega duhovnika našli, ne vemo, iu se čudimo, pa Stremajer ima v našem okraju tudi svojih ne potrebnih pa zvestih prijatelov, ki že par let njegovih grošev prejemajo in roka roko umiva in tako je menda prišlo, da je g. župnik na Dobrni bil izvoljen še le pred malo dnevi v naš okrajni šolski svet in je to mesto z veseljem sprejel in zato sme za letos zopet kakih 200 gold. Štremajerjevih grošev pričakovati. Na zdar.
I k iVInrilioi-i«. 14. marcija. (Čitalnica, sodnišče, f dr. Krajnc.) Tukajšnje Slovence je zelo razveselilo, ko smo zvedeli, da pri stavljenji kandidata za notranjsko volitev je vendar prišlo do potrebne složnosti. Bog, da bi le povsodi tako bilo. Pri nas je slovenska reč tudi korak storila naprej in sicer tudi po poti vzajemne strpljivosti. Hirajočo čitalnico smo začeli oživljati. Prvi čin se nam je posrečil. Pristopilo je mnogo udov, ki bodo zopet druge privabili. Tudi novi odbor je tako sestavljen, da se dobrega vspeha uadjamo. Zastran Slom-
šekovega spomiueka bode stvar menda letos dognana. Čitalnica je volila, kakor jej po pravilih gre, dva odbornika in sicer, kakor je že „Slov. Gospodar" poročal, dr. Srneca in prof. Valenčaka. —
Naši mestni očetje, deloma poneničeni Slovenci, so ukljub svojemu precej debelemu urgermanstvu pri ministrih te dni nekoliko na cedilu ostali, ko je izmed njih trojica poslanikov na Dunaj hodila moledvat za sodnišče. Vrnili so se domu jako klaverni. Pravi se, da je minister gospodom izvrstno vedel srca in obisti pregledati ter da je v njih čudne stvari našel: eden bi boje rad hišo drago prodal, drug novo zidal, tretji pa prazna stanovanja s sodnijskimi uradniki napolnil. Vrh tega je od ministra poslani višje sodnije svetovalec gosp. Mayd pri ogledovanji ponujenih predmetov za sodnišče tako čudna vprašanja stavil, da je osupnjenim, sicer brez dvouibe srčnim mestnim očetom, srce skoro v hlače zlezlo. Niso vedeli, kaj bi odgovorili. Prosili so, naj se jim dovoli oddahniti se — potem bodo pismeno odgovorili. Tudi prav! —
Še nekaj! V zlati Pragi je umrl 22. febr. 1.1. v znanstvenih krogih slavnoznani profesor prava dr. Jož. Krajnc, rojeni. 1821 v Skalah nad Celjem. Rajni bil je tedaj rojen Slovenec in nekaj časa vrl narodnjak. Iz zanesljivega in rajnemu prijateljskega vira pozvemo o njem sledeče: Leta 1848, ko so v Gradcu živeči slovenski rodoljubi — med njimi rajni prof. Kvas, potem še živeči dr. Muršecinzdaj zabredli dr. Razlag iu pozneje c. k. gimnazi-jalni nadzornik dr. Dragoui — političuo-lite-ralno društvo „Slovenijo" ustauoviii, bil je dr. Krajnc eden izmed najdelavniših udov. Ob istem času t. j. 1. 1848—50 je dr. Krajnc bistroumne članke pisal za razne novine u. pr. „Gratzer Zeitung", „Presse" (ki je tedaj bila nekoliko federalistična) in za praško „Union", ter branil narodne pravice Slovencev. Izdal je takrat tudi nemški pisano knjižico, v kteri je naše narodne težnje zagovarjal. Leta 1850 iu 1851 je učil na graškem vseučilišči več juri-dičuih predmetov zraven prof. Škedelna. Da se ta slovenska pravna stolica ni držala, so zakrivili deloma lenobni slovenski dijaki, kteri pradavauj marljivo obiskavali niso. Za Bachovega absolutizma bil je dr. Krajnc premeščen v Sibiuj. Mnogokrat, toda vselej zastonj, je prosil za mesto advokata ali notarja v slovenski domovini. Svojemu sošolcu na graški univerzi, sedanjemu kultnemu ministru, se je imel zahvaliti, da je prišel za profesorja v Inomost.
Pozneje ga je narodni profesorski kolegij pražki pozval v Prago, kjer je spoštovan od vseh, ki so ga poznali, umrl.
Poslednji čas se rajni sicer ni toliko več potegoval za svoj slovenski dom, kakor poprej. To je zakrivilo, da so ga Nemci svojim prištevali. Vendar glede svojih poprejšnjih zaslug smo primorani, da ga tukaj za-se reklamiramo in mu hvaležen spomin ohranimo. Bodi mu žemljica lahka!
Domače novice.
V Ljubljani, 18. marcija.
(Petelin ljubljanskih nemčurjev) in najmlajši deželni poslanec mesta ljubljanskega, pl. dr. Schrey, bralcem našim že po obravnavah deželnega zbora kranjskega kot sitnež in in neprebavljiva čenča znan, je v zadnji skupščini „konštitucijskega društva", čegar predsednik je, čutil v sebi zopet govorniško žilo ter izrekel besede, neopravičene hudobnosti, namreč „da mi Slovenci smo samopridni, da i nam ni toliko za blagor naroda, kolikor za
lastni dobiček". Počasi, gospod doktor!' Saj menda Ofenheimove pravde še niste pozabili? Tudi se boste spominjali goljufij in sleparij, ki so se pri zadnjih volitvah na Kranjskem godile v prid tisti stranki, kteri se prištevate, kteri govorite Vi! Pri obojem tem mi nismo čisto nič prizadeti, pač pa Vaša stranka, zarad ktere je moralo zdaj državno pravdni-štvo vpeljati sodnijsko preiskavo. Sicer pa Vam, gosp. doktor, tu javno povemo, da nam Vi niste mož, kterega bi mi pri poznali za sorodnega nam nasprotnika. Čenčajte svojim privržencem, dokler se Vam poljubi in Vas hoče kdo poslušati; nam Vaša beseda ne velja. Kam bi li prišli, če bi se hoteli z vsakim pričkati, ki za nami vpije!
(Iz seje deželnega odbora 12. marca.) Posvetovalo se je o predlogih vodstva sadje- iu vinorejske šole na Slapu zaradi pomnoženja dijaških štipendij za to šolo in zaradi nekterih pozicij šolskega proračuna za 1. 1876.— Sklenilo se je sklicati enketno komisijo ob času deželnega zborovanja v posvetovanje o načrtu nove občinske postave v dotiki z vpeljavo glavnih občin. — Na dopis deželnega šolskega sveta zaradi podelitve učiteljske službe v Žireh učitelju Leop. Božiču je deželni odbor pritrdil predlogu dotičnega krajnega in okrajnega šolskega sveta. — Prošnja županstva občine Mirne za pomoč, da bi se občini naklonila štantnina od dveh letnih sejmov, ktero zdaj mi ruska graščina za-se pobira, izroči se, ker ne spada v področje deželnega odbora, deželni vladi v kompetentno obravnavo. — Dopis deželne vlade, da se je obrnila na ministerstvo za napravo žandarmerijske postaje v Bledu, vzel se je na znanje.
(Slovensko gledišče.) Vspeh že. znane iz-verstne burke „Čevljar baron" je bil zopet sijajen. Gospod Kajzel je bil pravi škratelj, le za petje ima malo pretih glas. Gospod Nolli kot čevljarsk mojster se je odlikoval posebno z novimi kupleti, ki so po vsih prostorih vzbujali živahen plosk. Gospodična Piskarjeva je bila v igri in petji izverstna, skoro je tako vrlo še nismo videli igrati. Čestitamo k vspehu. Gospodična Podkrajškova nam je prav naravno staro, na svoje prednike in svoj stan ponosno žlahnočutno baroninjo. V petji seje zbor dobro odlikoval z močnimi glasovi, ravno tako vojaška godba pri spremljevanji in med posameznimi deli igre, in je bila zato glasno pohvaljena. Gledišče je bilo, izvzemši lože, dobro polno, občinstvo ves večer dobre volje in je ploskalo med igro in po nji igralcem in igri. Ko bi bili vsi večeri taki, ne bilo bi se dramatičnemu društvu bati deficita. — Drevi se bo igralo „Zapravljivec", ki je moral zarad hude bolezni g. Schmidta zadnjič preložen biti.
Razne reči.
—	Nesreča. Iz Trebnja IG. marcija. V torek zjutraj gresta dva hlapca iz Ivaninega potoka v gozd drv iskat. Vrneta se po slabem kolovozu in zvrneta. Vzdigneta in ko se hoče v drugo zvrniti, priskočita, da bi voz pridržala, pa ju premaga in težki voz pade nanju. Eden le trikrat zavpije: „Miha pomagaj mi" in umrje; drugi se je le na nogi poškodoval. Do pol ure ležita pod vozom, dokler ljudje ne pridejo in ju izpod voza potegnejo. Pri vsi nesreči je pač-za ranjkega sreča in drugim tolažilo, da je bil ubiti dan poprej pri spovedi in sv. obhajilu. — Ljudje sploh zelo bolehajo, večidel pa za pljučnico.
—	Za mrtvaškim strupom je umrl v Celji vojaški zdravnik gosp. Valaud, Slovenec po rodu in mišljenji. Pri paranji se je vrezal
v prst, potem se ga je lotil prisad in v dveh] dneh je bil mrtev.
—	V Medlogu pri Celju je 14. t. m. pri svojih starših umrl g. Martin Ivrušie, doktor vsega zdravilstva, komaj 30 let star, ki je po dovršenih šolah v Celji bil praktičen zdravnik. Narodnih doktorov zmiraj pogrešamo, zato je zguba toliko večja. Naj v miru počiva.
—	Bukve in meh. Znan šaljivec prosil je svojega prijatla, naj mu posodi bukve, ktere želje mu pa ta ni hotel spolniti rekoč: „Ne posojujem bukev rad iz hiše, pa če hočeš k meni priti in ves dan brati, mi bo prijetno." Nekaj dni potim rabil je ta prijatelj meh, ka-koršnega je imel, kakor je vedel, šaljivec. Prosil ga je toraj, naj ga mu posodi; a ta je odvrnil: „Ne posojujem mehu iz hiše; pa če hočeš k meni priti in ves dan pihati, mi bo prijetno."
—	Duhovske spremembe. V ljubljanski škofiji: Izpraznjena korarija v novomeškem kapitelnu je razpisana 10. marcija.— C. g. Jernej Ramovž je postal fejmošter v Poljanah nad Loko; č. g. Janez Virant pa gre za administratorja v Podgrad.
V lavantinski škofiji: Č. g. Anton Fišer str. je postal provizor pri sv. Marjeti na Pesnici; č. g. Anton Brežnik je postavljen za II. kaplana v Rušah. — Umrl je č. g. Fr. Drei-sichner, župnik pri sv. Marjeti na Pesnici, 2. t. m. R. i. p. — Razpisane so fare: Šent-Il pod Turjakom do 12. aprila; zgornja Ponikva do 12. aprila in sv. Marjeta na Pesnici do 14. aprila t. 1.
Poslano.
Podpisani šolski svet v Senožečah se v prvi vrsti šteje poklican, brez vse mere strasten dopis iz Senožeč dne 7. februarja v „Slovencu" preklicati. Dopisnik se sklicuje na neki dopis iz Vipave kterega je gotovo tudi on spisal, ali vsaj narekval. Iz vsega dopisa se vidi, kako neutrudljivo in zagrizeno preganja io obrekuje tukajšnjega občno spoštovanega že čez 34 let na tukajšnji šoli šolsko mladino učečega učitelja in sedanjega c. kr. okrajnega nadzornika g. Karola Demšarja. On mu našteva mnogo naslovov, pa vendar jih je še nekaj pozabil, tedaj mu jih v spomin pokličemo g. Demšar je tudi predsednik kraj-nega šolskega sveta, pred ko je bil nadzornik tudi zastopnik učiteljev pri okrajnemu šolskemu svetu, ud kmetijske družbe, posestnik „zlatega križa za zasluge", cerkveni klučar itd. Rad bi mu tudi službo in številko obelil, ktero je morebiti on nosil in opravljal. Toliko smo prepričani in moremo resnično pričati in tudi podpisani v šoli stanujoči gospod katehet Ivan Zagorjan spričuje, da ni nikoli zapazil,
da bi kdo med učnimi urami šolo motil, ali da je kaki ropot in da Demšar svoje dolžnosti, kakor učitelj in občan na tanjko in vestno spolnuje, to pokaže tudi, ker se njegovi učenci v četrti razred jemljejo in dobro napredujejo. Dosti jih poznamo, ki so samo k njemu v šolo hodili, ki so zdaj uradniki, poštarji, kupče-valci v Trstu in doma, izobraženi rokodelci in kmetovalci, morebiti se dopisnik sam prišteva k tistim izrodkam.
Prepričali smo se tudi vsako leto pri pre-skušnjah, da se otroci uče vse predpisane predmete in veselje je viditi v spomladi in poleti učitelja in učence v drevesnici, kjer se v prostih urah sadjorejo uče. Pa kaj pomaga sovražnik vidi skozi druge očale, in če se kači na glavi stoji se še zmiraj z repam opleta in misli da ima v repu strup. Dopisnika ni treba več opisovati, zakaj pri nas ga vsak dobro pozna.
V	Senožečah 21. svečana 1875.
J. Piano, podpredsednik. Anton Može, odbornik. Miha Može, Martin Marko-vič, Jožef Perhauz, Fr. Mohorčič.
Daje gosp. učitelj K. Demšar ob poduku odločenih urah vselej v šoli, da pazi na mir v svojem razredu, da ga med šolskimi urami nikdo nikoli ne moti v podučevanji podpisani potrjuje.
V	Senožečah 25. svečana 1875.
1 v a n Zagorjan, katehet.
Listnica vredništva.
Gosp. dop. „od Drave". Od vsakega, toraj tudi od beletrističnega lista, ki prihaja iz Translajtanije k nam, se mora plačati 1 kr. poštnine.
Umrli so:
5.	marca. Jožefa Cvetrešnik, malarjeve udove hči, 24 I., za mrzlico. — Frančiška Steblaj, delavka v cig. fabr., 2G 1., za pljučnico. — Jože Pettauer, urar, 73 1., za oslabljenjem. — Anton Dolničar, gostač, 51 1., za otrpnenjem hrbtanca.
6.	marca. Jože Marinka, sodarja otrok, 13 m., za božjastjo. — Andrej Kramar, čevljar, 56 1., za pljučno sušico. — Marija Kodlošek, otroK kaz. nadzornika, 36 i., za božjastjo. Hermagor Kr-vic, delavec, (! m., za splošno vodenico. — France Volčič, delavec, 29 I., za krvotokotn.
7.	marca. Alojzija Grilj, kondukterja hči, 8 1., za vnetjem vratu. — Ana Vrhovec, inšt, reva 71 1., za vnetjem jeter.
8.	marca. Ana Čemi, trgovca dvojček, O m., za pljučnico. — Blaž Merkar, gostač, 49 ]„ za oslabljenjem.
9.	marca. Jožo Urler, delavec, 4 0 1., v bolnišnico umirajoč prinesen. — Janez Lušin, uradnika otrok, 3 tedne, za božjastjo. — Alojzij Bernot, trgovca z lesenim blagom otrok, 2 l., za vodeno glavo. — Janez Puc, mizar, 22 t., za oslabljenjem.
11. marca. Reza Rak, delavka, 19 1., za oslabljenjem.
Eksekutivne dražbe.
20. marca. 3. Jan. Sive-tovo iz Sela (1754 gl.) na Brdu — 3. Andr. Zdravje-tovo iz Goričice (3598 gl.), — 3 Lukcž Belč-evo iz Osredka, obe v Ljubljani. — 2. Tone Povše-tovo (3580 gl.) v Litiji. — 2. Alojz Ferjančič evo iz Ipave (8335 gl.) v Ipavi. — 1. Mat. Kirin ovo iz Bozjakovega (1025 gl.), - 2. Jož. Keižan ovo (1100 gl.), —• 2. Jati Meklenšek-ovo iz Gabrovca (908 gl.), vse v Metliki. — 2. Vencel Keržišnik iz Zagoriee (1199 gl.), - 1. Elizabete Rabič-eve (3000 gl), obe v Radolici. — 1. Peter Sterk-ovo iz Jelenove vasi (413 gl.), — 2. Jakob Springer-jevo iz Bistrice (4000 gl.), — 2. Mih. Lillek ovo (130 gl.), vse v Črnomlju.
22.	marca. 2. Mih. Krašovc-evo iz Studenca (870 gl.) v Ložu.
23.	marca. 2. Jak. Vorvišarjevo iz Dragtimlje (1480 gl.) v Metliki.
Telegralične denarne cene 17. marcija. Papirna renta 71.65 — Srebrna r*nta 76.95. — lSOOlotno dižavno posojilo 112.00 — Bankine akcije 963. — Kreditne akci je 238.— — London 111.150 — Srebro 104.40.— Ces.hr. cekini 5.23.— 20Napoleon 8.88.
Denarstvene cene. 16. marcija.
Državni fondi.	Denar. Blago
5°/o avstrijska papirna renta . . . .	70 70, 71 50
5% renta v srebru..............76 95 76.10
Srečke (loži) 1854. 1..............101.50 105 —
„ „ 1860. 1., celi.....112.75 i 113.—
„ „ 1860. 1., petinke . . .115.75 116 25
Premijski listi 1864. 1.,............127.— 127.50
Zemljiščine odvezuice.
Stajarske po 5°/0 ................93.— 94.—
Kranjske i koroške in primorske po 5°0	86.60 —.—
Ogerske po 5%................78.75 67,—
Hrvaške in slavonske po 5°/„ ....	79 50 80.—
Sedmograške po 5% ............76 90 77.40
Delnice (akcije).
Nacijonalne banko.......1957.— 182.—
Unionske banke........1 99 26 | 99.50
Kreditne akcije................217.50 217.75
Nižoavstr. eskomptne družbe ....	180.— 182.—
Anglo-avstr. banke.......127.— 127.25
Srečke (loži).
Kreditne po 100 gld. a. v. .	164,— 165.—
Tržaške „ 100 ., k. d. .	1109.— ' 109.50
,. 50 „ .....J 53 50 54 -
ßudenske ,, 40 gld. a. v. .	25.50 25 50
Salmove „ 40 „ „ „ .	33.— 33.50
Palffi-jeve „ 40 ,, „ „ .	27.— 28.—
Clary-jeve ,, 40 ,, „ „ .	26 50 27.50
St. Genois „ 40 „ „ „ .	26.50 27.—
Windischgrätz-ove „ 20 „ ., ,, .	20 50 21.40
Waldstein-ove ,, 40 ,, ,, „ .	—.— —.— Srebro in zlato.
Ces. cekini . . . •............5.23— 5.24 —
Napoleonsd'or..................8.89 8 90—
Zobni Zimt dr. Tänzer
učitelj zobozdravilstva na vseučilišču V (il'Sulcil,
bo pričel v Ljubljani „pri Slonu" 14. t. m. svojo zobozdravniško in zobotehniško prakso.
Bivati more tu le 14 dni t. j. od 14. do vštetega 27. t. m., na kar podpisani svoje p. n. bolnike opozoruje.
V Gradcu ll. marca 1875.
(23-2)	1)1'. T a 11 z c r.
Mešič-eva	IVTesič-evo INTešic-eva
c. k. izklj. privilegirana	c. k. izklj. privilegirano c. k. izklj. privilegirana
turška turška	grško milo (žajfa) grško milo (žajfa) tur®k''1 turšk®
grška f^jf grška	za rodovine. ^^ za rodovine. arabska ypyjß arabska
„„„„„,„ ,,.	„ tinktura za barvanje las iu brade,
ouiazna pomaaa /.a ženske,	Vzhodno toiletuo milo za zdravje in olepsanje, dozdaj neprckoäeua v svoji lastnosti, ker je ne ie
najbolj nedoD.no sredstvo za žensko, posebno se pri-	lepo dišeče, prekosi gledü dobrote in vrednosti res popolnoma neškodljiva, ampak tudi rast las zelo
poroča za gube. pege, uinzolje, hrupov« kožo	najboljše milo, odpravi gotovo vse nečistosti na koži, pospešuje in lase koj črno, teilino-rujavo. rumen-
in da obrazu zelo gladko kožo in nježno barvo,	kakor i/.pustke. ma/.oljcke itd. in da koži njež- knsto-rujavo itd. pobarva, da je treba le takrat
Reči, i z kterih je narejena, je avstrijsko-ogerski urad	nost iu gladkogt, kakoršne nobeno drugo toilet.no vnovič barvati lase, ko so že vnovič zrastli. Dokaz
pregledal in za izvrstne pripomočke spoznal. Po-	sredstvo ne. Pohvalna pisma najviše gospode, pa tudi izvrstnosti je ta. da imam med stalnimi p. n. raročo-
hvalna pisma se ne razglašajo.	meščanskega stanu ie vsakomu videti dovoljeno. valci najviše kapacitete, gospodo, doktorje, častnike itd.
Cena pomnite 1 gld. 50 kr.	Cena I kosa 30 kr, dvojnega kosa 50 kr. j steklenica s podukom o rabi vred2 gl. 20 kr.
Vsako naročilo se točno izvrši	proti poštnemu povzetju ali če se znesek naprej pošlje. — Pisemske marke in koleki (štempeljni) vseli dežel se jemlj6 namesto denarja. — Prodajalci clobe primerne odstotke.
(15—lij	Napis: J. B. Bcšlin, Wien, Ippenplatz 1.