Januš Golec: Trojno $jorj^. Ljudska povest o trojnem gorju slovenskih in hrvatskih pradedov. 24 (I)alje.) Začetkom julija je bila petrinjska trdnjava dozidana. Enako je dal utrditi Repič. in je zavzel po hudem odporu Bihač, ki je tvoril ključ do Hrvatske krajine. Za Bihač so skrbeli Kranjci, ker jim je varoval južno mejo dežele. Tedaj je bil poveljnik trdnjavc Ivan Josip pl. Lamberg, ki je imel poleg domačih Hrvatov še 150 vojakov. Jurij pl. Kisel je sicer hitel s kranjskimi brambovci Bihaču na pomoč, a prišel je prepozno. Trdnjava se je predala, ko je obljubil Hasan, da se ne bo zgodilo ljudem nič žalega. Vsakdo sme prosto oditi in odnesti seboj, kar hoče, ali pa ostati v trdnjavi. Toda Turki niso bili mož beseda. Poveljnik Lamberg je odšel s 30 hlapci, njih ženami in otfoci, Turki pa so napadli njegovo četo pri Mečiniču, da bi jo oropali. Utekcl je le Lamberg z nekaterimi tovariši. Še bolj vcrolom- no so postopali Turki v Bihaču, kjer so posekali krog 2000 prebivalcev. Padec Bihača, ki je bil skozi desetletja glavni branik Hrvatske krajine, je hudo zadel ves krščanski svet. V Avstriji in na Nemškem so iz« dajali letake, ki so preds.avljali trdnjavo in opi= sovali njen padec. Med tem je zapustil Hasan paša Bihač in je krenil po dolini Une proti severu v Petrinjo. Pri bližnjem Brestu je zbiral ban Tomaž Erdedi vcčjo vojsko. Došlo je 2000 štajerskih domobrancev pod raznimi kapitani. Ban je imel seboj svojo običajno bansko četo 500 mož in domobrance iz Slavonije. Vsega skupaj je bilo pri Brestu krog 3000 vojakov. Hasan paša je dal zgraditi pri Petrinji most čez Kolpo in se je bližal banu s 7000 možmi. Ker je posedal premoč, je obšel z enim delom krščanski tabor in prijel od strani bana in Štajerce. Pretila je nevarnost celotnega obkolenja krščanske vojske od turške armade. V tem trenutku razvije ban kraljev prapor, ki mu ,ga je bil poslal sam cesar, da ohrabri krščanske vojake za napad. Tudi to je bilo zaman. Ko vidi Erdedi, da niti kraljeva zastava ne pomaga in da je preveč Turkov, zamenja konja ter pobegne čez vodo. Za njim beže huzarji in mnogi Štajerci. Kar jih je ostalo, so jih Turčini posekali ali ujeli. Zaničljivo je rekel pozneje Hasan, da ne ve, ali je premagal vojake ali »kramarje«. Sultan je poslal zmagovalcu častno sabljo. Neposredna posledica poraza pri Brestu je bila ta, da so plenili Turki tri dni neusmiljeno po Turopolju. Potem je Hasan zopet mislil na svoj prvotni naklep, osvojiti Sisek. Dne 23. julija je začel oblegati trdnjavo, katero so branili zagrebški kanoniki: Nikolaj Mikac, Blaž Gjurak in Matija Fintič. Turki so se hoteli polastiti Siska potom izdaje in so pridobili nekega vojvoda Marka, da pregovori posadko, naj se poda prostovoljno in prizna sultanovo oblast. Nakana ni uspela. Radi tega je začel Hasan obstreljevati trdnjavo. Dne 25. julija je poslal poveljnik Mikac generalu Štefanu Grasvveinu v Koprivnico te-le besede: »Danes so naskakovali Turki trikrat zunanja vrata Siska in okope. Nekaj hlapcev so postrelili in smo jih pokopali, nekaj so jih pa tež- ko ranili. Vse je Turek zlomil in pokončal. Zdaj strelja s Kacijanarico*, z velikimi banu odvzetimi topovi in 16timi kanoni tja, kjer je shranjen naš smodnik. Porušil je že pri stolpu 12 komolcev zidu na daljavo. Tudi kos novega zidu je že podrl. Na bregu Kolpe proti gradu je naredil 16 močnih okopov, da strelja iz njih ves dan na zidovje. Tudi iz drugih okopov, napravljenih na poti proti stražnemu stolpu, je naredil veliko škode. Osemdesetkrat je vstrelil danes s topovi. Pet naših je mrtvih, brez onih, ki so na braniku, tudi ne štejem žensk in otrok. Smodnika in živeža so prinesle Turčinu kamele 40 tovorov. Prisegel je, da ne odide, dokler se ne udamo in dokler se ne bo poznalo, kje je stal Sisek. V takem slovesu ne maramo biti kakor Lamberg. Slavno ime hočemo obraniti pred svetom, kakor smo je imeli doslej. Pomagajte nain za božjo voljo vi, * Kacijanarica je bil velik top, katerega je dal vliti slavni protiturški vojskovodja Ivan Kacijaner. Turki so top uplenili krščans-ki vojski in ga uporabljali v bitkah po Vojni krajini. polkovnik Hrvatske in upravitelj Slavonske krajine.« Hasan paša vendar ni mogel dobiti Siska niti s silo niti z grožnjami. Ko je udarjal nanj pet dni zaman,. je naenkrat prekinil oblego in pustošil hrvatsko ozemlje. Tekom zadnjih dveh let je osvojil in požgal v Krajini okoli 26 gradov ter trdnjav in odpeljal v sužnost 35.000 ljudi. Zima je šele končala boje v nesrečnem letu 1592, ki je stalo kristjane toliko krvi :n denarja, Slovencem in Hrvatom pa zapustilo strah in trepet za bodočnost. Napočilo je usodepolno leto 1593, tretje leto borbe za Sisek, ki je bil poleg Karlovca še edini branik hrvatskib in slovenskih dežel; vse drugo je bilo v razvalinah ali pa v turških rokah. Padec te močne trdnjave bi bil odprl Turkom vrata v osrčje naših planinskih dežel. Dobro pripominja zgoi^ovinar Valvazor: »Sisek je imel biti po načrtu Hasanovem tista vrv, s katero je hotel nase pritegniti in podvreči Štajersko in Kranjsko.« Enako povdarja pomen Siska slovenska narodna pesem, ki se glasi: Če Turek vzel nam Sisek bode, Nam narobe vse, vse pojde: Mest' Ljubljana bo pokrajna Dežela Kranjska turška drajna. Vse se je balo, da pride huda nesreča nad hrvatsko in slovensko zemljo takoj, ko skopni sneg. Iz nekega zasebnega pisma lahko posnamemo, s kolikitii strahom so pričakovali ljudje, kaj bo prišlo. »Zgubljen bi bil Sisek, pa tudi vsa Kranjska, ako bi ne bil Bog čudežno pomagal. Že so sklenili Ljubljančani večji del bežati; drugim, zlasti ženskam in otrokom, so svetovali, če pride sovražnik pred mesto, naj raje trumoma poskačejo v Ljubljanico, kakor da bi bile oskrunjene od Turkov. Spominjam se, da sem vse to večkrat slišal od stare matere.« Tako piše neki nepodpisani poročevalec. Vkljub temu je bila vnema za obrambo meje precej mlačna. Cesar Rudolf je bil pač poslal že minulo jesen v Zagreb mejnega grofa Karola Burgavskega in mu izročil nad vojsko vrhovno poveljništvo. A dolgo jesensko deževje je prisililo nekaj njegovih vojakov, da so se vrnili do- mov. Le grofu Alfonzu Montecuculiju je ukazal Karol Burgavski, naj s svojimi 150 možmi prezimi v Novem mestu. Toda Novomeščani so se branili teh vojakov, češ, da nimajo za njihove konje krme in hlevov. Zato so morali ostati v Krškem. Mejni grof Burgavski je zapustil Zagreb koncem januarja. Na njegovo mesto je poslal nadvojvoda Ernest Ruperta pl. Eggenberga, ki je bil izkušen general. Dal mu je naslov komisarja, sam si je pa pridržal naslov vrhovnega po.veljnika nad vsemi četami v Krajini. Eggenberg je došel v Zagreb začetkom februarja in začel zbirati krog sebo večjo armado. Nadvojvoda Ernest mu je poslal 500 konjenikov pod vodstvom Melhiorja Roderna iz Šlezije, Montecuculijeve vojake in nekaj solnograškega mošt,va, katerega je izprosil sam od nadškofa. Nadvojvoda je obvestil 27. aprila tudi ikranjske stanove o preteči nevarnosti in jim ukazal, da naj odpošljejo vojsko, ki bo čuvala deželo. Dne 10. maja so izdali deželni oskrbnik grof Volk s Turna in Križa, deželni upravitelj Krištof baron Turjaški z vscmi dežclnimi odborniki oklic, ki se je prečital na prižnicah po vseh okrožjih Kranjske. Oklic je omenjal težave oboroževanja radi bližnje žetve, lakote, draginje in kuge, ki preti neprestano deželi, a je vendar določil sledeče: »Konjenica mora biti do 20. majnika v Zagrebu. Gospostva naj narede takoj zapisnike pešcev z ozirom na ognjišča in kmetije. Zapisniki naj se pošljejo deželnemu oskrbništvu, da dobe stotniki četrtin prepise. Izberejo naj se za tridesetega, desetega in petega moža najbolj močni in pripravni ljudje. Kadar se bodo zapalili kresovi in dali ukazi s streli ali s pisanimi oklici, naj trideseti, deseti in peti mož precej odide na določeno mesto, kakor se bode ukazalo.« — Tudi cesar Rudolf se je pričel bolj brigati za obmejno vojsko in jo podpiral z denarjem. Tekom enega leta je dovolil za kranjske čete 234.053 gld. 43 krajcarjev. Medtem ko se je zbirala krščanska vojska, tudi bosanski paša ni držal križem rok. Že zgodaj na spomlad so začele napadati turške čete Hrvatsko krajino. V tolpab po 150 mož so divjali krvoloki med Kolpo in Savo in odvajali v sužnost kristjane. (Dalje sledi.)