ANNALES • Ser. hist. socio!. • 9 • 1999 • 1 (16) izvirno znanstveno delo UDK 342.725-054.57 prejeto: 1999-10-18 EVROPSKI MANJŠINSKI JEZIKI MED STANDARDIZACIJO IN NOVIMI RAZVOJNIMI PERSPEKTIVAMI Milan BUFON Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 18 Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, O ddelek za geografijo, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 IZ V LEČ EK Članek obravnava problem ohranjanja evropskih manjšinskih jezikov v luči sodobnih razvojnih procesov, vpra­ šanje njihove vitalnosti in družbne vloge s posebnim ozirom na slovensko-italijansko kontaktno območje in tukaj­ šnje jezikovno in etnično prepletanje ter oblikovanje različnih modelov manjšinskega izobraževanja oziroma izobraževanja v jeziku manjšin. V zaključku načenja članek še vlogo manjšinskih skupnosti v uresničevanju druž­ benega in kulturnega čezmejnega povezovanja ter mednarodne koeksistence. Ključne besede: Evropa, manjšinski jeziki, slovensko-italijansko kontaktno območje LE LIN GUE MINORITARIE IN EUROPA E N U O VE PROSPETTIVE Dl SVILUPPO SINTESI L 'articolo prende in esame la tutela delle lingue minoritarie in Europa alia luce degli attuali processi di sviluppo, la ¡oro vitalité e ruolo sociale, con particolare riguardo all'area di contatto italo-slovena, al locale intreccio étnico e lingüístico e alia formazione di differenti modelli d'istruzione minoritaria, ovvero d'istruzione nelle lingue delle minoranze. Nella parte finale, l'articolo esamina il ruolo delle comunitá minoritarie nel collegamento sociale e cultúrale transfrontal ¡ero e nella coesistenza internazionale. Parole chiave: Europa, lingue minoritarie, area di contatto italo-slovena EVROPSKI DRŽAVOTVORNI PROCESI, NACIONALIZEM IN JEZIKOVNE PRAKSE Jezik je nedvomno eden izmed temeljnih diskrimi- nant etnične in narodne diferenciranosti, razširjenost, ti­ pologija in intenziteta njegove uporabe nam nakazuje obsežnost in kvaliteto različnih kulturnih prostorov, nje­ gov medgeneracijski prenos uspešnost in vitalnost jezi­ kovnega kodeksa, a tudi njegovo družbeno privlačnost in statusno urejenost. In vendar jezik in jezikovna praksa nista izključna in merodajna kazalca za etnično in narodno opredeljevanje ter identifikacijo. Kakor ima vsak jezik svoj historiat, tako tudi posamezniki in ra­ zlične družbene skupnosti s časom zaradi subjektivnih ali zunanjih okoliščin lahko spremenijo svojo izvorno jezikovno navezanost. Migracijska, družbena in poli­ tična dogajanja so v Evropi, zlasti v marginalnejših ob­ močjih ali območjih kulturnega stika, neredko prispe­ vala k radikalnim spremembam začetne jezikovne karte in k temu, da so se ob enonacionalnih in enojezičnih oblikovale tudi multietnične in večjezične, se pravi va­ riabilne identitete, s katerimi se bomo tako v evropskem kot lokalnem kontekstu vse pogosteje srečevali. Tu ni prostora, da bi se poglobili v problematiko etnojezikovnega razvoja našega kontinenta, vendar je po svoje dovolj zgovorno navidez paradoksalno dejstvo, da danes po številu uporabnikov najbolj razširjeni jeziki niso najstarejši še obstojni evropski jeziki, ki so pra­ viloma odrinjeni v bolj odročna in periferna območja britanskega otočja in Alp oziroma Pirenejev, temveč "novi" nacionalni jeziki, ki svoj uspeh povezujejo z uspehom nacionalnih gibanj in procesa državotvornosti. i 133 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 9 • 1999 • 1 (16) Milan BUFON: EVROPSKI MANJŠINSKI JEZIKI MED STANDARDIZACIJO IN NOVIMI RAZVOJNIMI PERSPEKTIVAMI, 133-142 Prvo vprašanje, ki si ga smemo in moramo zastaviti v tej smeri, je, ali je narod res neobhodno potreben, ne­ kakšna neizbežna razvojna stopnja v evoluciji člo­ vekove družbeno-kulturne organiziranosti, kakor so to trdili romantiki in pozitivisti. Ob pogledu na kulturno in politično karto evropskega kontinenta bi lahko na to vprašanje odgovoriti pritrdilno, saj je v Evropi od skupno 43 držav kar 31 nacij, to je držav, ki so izraz enega dominantnega naroda, medtem ko je v svetu ocenjeno povprečje 1: 10 (na deset držav ena nacija), se pravi, da so na splošno za Evropo tako značilne nacije drugod precej bolj redke. Ta ugotovitev nam takoj odpre dve smeri razmišljanja: po eni strani je jasno, da je na­ cionalizem, kakršnega poznamo, pretežno, če že ne iz­ ključno, evropski fenomen, po drugi strani pa spoznamo tudi, da je nacionalizem kot kulturno narodno gibanje usmerjen k oblikovanju narodu primernega družbenega in političnega okolja, to je enojezične nacionalne dr­ žave ali nacije. Povezanost med obema elementoma, narodom kot kulturno entiteto in državo kot politično entiteto, je zato v Evropi tako tesna, da se v večini jezikov za oba uporablja isti termin. A kaj je v Evropi sprožilo ta zanimivi in za razvoj celotnega svetovnega dogajanja tako odločilen pojav? V 16. stoletju je bilo namreč na tem kontinentu okrog 1500 samostojnih teri­ torialnih enot, a tudi veliko število regionalnih govorov, ki jih je le deloma povezovala neka skupna funk­ cionalna jezikovna "nadgradnja". Kasnejši razvoj bi lahko vodil v različne rešitve: v še večjo fevdalno dro­ bitev obstoječih teritorialnih enot, v prevlado zvez lo­ kalnih enot, v oblikovanje enotne krščanske teokratske federacije, v nastanek velikega kontinentalnega imperija ali v državno ureditev po principu "srednje velikih" in na nacionalni osnovi grajenih teritorialnih enot. Ta rešitev je bila pravzaprav dokaj banalna in nanjo so v največji meri vplivali prav tako "banalni" motivi: denar. Očitno je med zgoraj navedenimi opcijami prevla­ dala tista, ki je bila izraz oziroma se je najbolje skladala s tedaj uveljavljajočo se novo družbeno-ekonomsko pa­ radigmo "modernega" merkantilnega in industrijskega kapitalizma. Ta za svoj razvoj potrebuje enotno, stan­ dardizirano ozemlje in dovolj homogeno ter na lokalne skupnosti nevezano, torej mobilno prebivalstvo. Stan­ dardizacija in homogenizacija pa je mogoča le v dr­ žavah, ki imajo zadostno oblast in kontrolo nad teri­ torijem, zaradi česar so moderne teritorialne države ve­ liko bolj zainteresirane za politično obvladovanje dane­ ga ali zamišljenega "nacionalnega" prostora kot njihove predhodnice. Še zlasti v obdobju romantike ter klasi­ čnega nacionalizma (zlasti od 1850 do 1950) je zato ve­ liko govora o tako imenovanih "naravnih" mejah naro­ dov in držav, ne glede na dejansko etnično distribucijo: na "mejnih" predelih so se tako srečevale zahteve dveh nasprotujočih si nacionalizmov in običajno je večji(a) ali močnejši(a) narod (država) pri tem potegnil(a) "daljši" konec. Ko je bil evropski prostor že dovolj zasičen oziroma razparceliran, kljub obnavljanju občasnih kon­ frontacij in konfliktov, so svoj model družbene in poli­ tične ureditve evropske države "izvozile" v svet, in tako je na osnovi kolonializma in imperializma bila zgrajena sedanja enotna podoba svetovne "ekumene", ki pre­ vzema skupne evro-ameriške civilizacijske norme, v ekonomskem in družbenem pogledu pa zlasti tiste norme, ki so nastale v severo-zahodni Evropi v začetku 16. stoletja. Ravno različno obdobje nastajanja nacio­ nalizma kot akterja ekonomske, družbene in politične "modernizacije" oziroma njeno širjenje od evropskega priatlantskega prostora navzven ali navznoter je sprožilo različno orientirana nacionalna gibanja: na državni upravi temelječ proto-nacionalizem v zahodni Evropi, kjer so moderne nacionalne države pravzaprav nastale pred samimi narodi, in je bilo zato potrebno nacionalno telo prilagoditi že danemu državnemu obsegu; na eko­ nomskem povezovanju osnovan združevalni nacio­ nalizem v srednje-zahodni Evropi, kjer so se mestne in regionalne enote povezale v enotno funkcionalno dr­ žavo, ter na kulturni bazi temelječ ločitveni nacio­ nalizem v srednje-vzhodni ter deloma severni Evropi, kjer so prevladovali večnacionalni imperiji in države. Narodove elite so udejanjale svoje "modernizacijske" cilje s kombinacijo različnih pristopov: z instrumen- talizacijo zgodovine in ustvarjanjem občutja, da je naro­ dova eksistenca "večna" in trajna, a tudi s funkcionalnim povezovanjem izvorno raznorodnega "ljudstva" na os­ novi skupnega jezika in kulture ter enotno osnovanega upravnega aparata. Za vzgojo in "prevzgojo" so ključno vlogo odigrale šole, zato ni slučaj, da so moderne države ob odpravi carinskih pregrad na ekonomskem področju, urejanju notranjih prometnic na komunika­ cijskem in proletarizaciji ter urbanizaciji na družbenem posvečale na kulturnem področju posebno pozornost ravno izobraževanju. Nacionalistična logika je v bistvu slonela in še vedno sloni na trditvah, ki bi jih lahko sintetizirali takole: svet sestavlja mozaik narodov, in zato sta svetovni red in mednarodno sožitje odvisna od stopnje razreševanja nacionalnih ambicij posameznih narodov; narodi so temeljne družbene enote in črpajo svojo kulturno identiteto pri lastnem historičnem izro­ čilu, zato vsak narod potrebuje lastno državo, da lahko izraža svojo kulturno specifiko; vsakdo mora pripadati nekemu narodu in mu izkazovati svojo lojalnost, ker lahko posameznik samo preko naroda in izražanja na­ cionalne identitete doseže svobodo. V procesu pre­ oblikovanja določene etnične skupnosti v narod zato ne sme ali ne bi smelo biti ostankov: ker je država izraz nekega naroda, mora tudi vsaki državi odgovarjati eno samo "izvoljeno" ljudstvo. To "izvoljeno" ljudstvo je obi­ čajno tista etnična ali jezikovna skupina, ki se je najprej oprijela modernizacije in je bila družbeno, ekonomsko in politično dejavnejša. Ta del populacije prevzame vodstvo v nacionalnem in državotvornem procesu in iz­ vede za notranje funkcioniranje nacionalnega in držav­ 134 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 9 • 1999 -1 (16) Milan BUFON: EVROPSKI MANJŠINSKI JEZIKI MED STANDARDIZACIJO IN NOVIMI RAZVOJNIMI PERSPEKTIVAMI, 133-142 nega prostora potrebno standardizacijo; pri jezikovnem poenotenju je bil tako mnogokrat uporabljen jezikovni kodeks dominantne skupnosti, nekajkrat pa tudi jezi­ kovni kodeks druge, nedominantne ali minorne kulturne skupnosti. Tako je bil v Franciji, Španiji in Veliki Britaniji izbran jezikovni kodeks dominantne skupnosti, v Nemčiji Oberdeutsch varianta, medtem ko je Nieder- duetsch postal vodilni jezikovni kodeks na Nizo­ zemskem, v Italiji je jezikovna standardizacija potekala na osnovi florentinskega govora, v Sloveniji pa na osnovi dolenjskega. Kdor se ni želel podrediti temu standardizacijskemu procesu, je moral v klasičnih narodotvornih okoljih na nek način v ilegalo: zaradi tega je do pred nekaj leti bilo skorajda samoumevno, da se v Franciji pač govori le francosko (langue d'oil), v Veliki Britaniji angleško, v Španiji špansko (kastiljsko) in v Italiji italijansko (čeprav je tu radikalizirane regionalne govore pričela odpravljati bolj televizija kakor pa šola). Od srede šestdesetih let dalje pa so se stvari pričele spreminjati: pojavila so se močna regionalna gibanja in pričel se je tako imenovani neonacionalizem, ki pa za razliko od klasičnega nacio­ nalizma ni bil več usmerjen k odcepitvi oziroma obli­ kovanju lastne države, temveč je težil predvsem k vred­ notenju regionalne jezikovne in kulturne, a tudi druž­ bene in gospodarske specifike dotedanjih perifernih skupnosti. Kako je bilo to možno? Preprosto zato, ker so se z nastopom tako imenovane postindustrijske ali ter­ ciarne družbe elementi družbenega in ekonomskega razvoja pričeli širiti iz političnih in produktivnih centrov proti periferijam: prebivalci periferij so postali bolj izobraženi, razpolagali so z večjim gospodarskim po­ tencialom in družbeno močjo in se pričeli zavedati, da je največji adut njihovega družbenega uveljavljanja rav­ no kulturna ali jezikovna specifika. Tem gibanjem in tem razvojnim procesom so se pričele postopoma pri­ lagajati tudi centralne oblasti in tradicionalno močno centralizirane države, kakršne so Velika Britanija, Španija, Belgija in deloma Francija, so pridobivale ved­ no bolj regionalistično podobo; na "sceni" so se sedaj pojavili novi akterji: Škoti, Valežani, Katalonci, Baski, Flamci in Okcitanci. Z razkrojem večnacionalnih socia­ lističnih držav v srednje-vzhodni Evropi so se osa­ mosvojili tudi dolgoletni "manjšinski" narodi, kot so Makedonci, Slovenci, Slovaki, Belorusi, Estonci in Lat­ vijci. Nenadoma smo se zavedeli, da je evropski prostor veliko bolj pisan in razčlenjen in da je v njem poraslo ne le število "državotvornih" narodov (31), ampak da je ob njih skoraj še enkrat toliko (29) različnih "narodov brez države" ali jezikovnih regionalnih skupnosti, od maloštevilnih Aragoncev, Ladincev, Laponcev in Mank- šev do milijonskih Kataloncev, Okcitancev, Sardincev in Škotov. Tem regionalnim jezikovnim skupnostim je treba nato prišteti še približno 25 različnih nacionalnih manjšin, od katerih je vsaka prisotna v povprečju v dveh do treh različnih državah in štejejo skupaj, če upo­ števamo tudi ruske manjšine, nad 35 milijonov oseb. Skratka, če bi se vse te manjšinske skupnosti in njihova naselitvena območja združili, bi lahko oblikovali dr­ žavo, ki bi bila po številu prebivalcev in obsegu pri­ merljiva s Francijo. To pomeni, da se podoba Evrope iz kontinenta maloštevilnih "velikih" narodov (ponovno) spreminja v pravi kulturni in jezikovni mozaik, v ka­ terem so situacije kulturnega stika prej pravilo kot pa izjema (Bufon, 1994a; 1997a). EVROPSKE MANJŠINE IN MANJ RAZŠIRJENI JEZIKI: NOVE MOŽNOSTI IN NOVI IZZIVI Čeprav še vedno ne v optimalni ali zadostni meri je torej vprašanje "drugih" v zadnjih letih vendarle pričelo vzbujati določeno pozornost na evropskem kontinentu, prav tistem, kjer je doma klasični nacionalizem, ki je po svoji podobi in po svojih potrebah preoblikoval poli­ tično karto sveta in kjer sta bili zaradi interesov "velikih" narodov sproženi zadnji dve svetovni vojni. Približno pol stoletja potem, ko so vlogo svetovnega centra od Evrope prevzele Združene države Amerike, se ta kontinent pripravlja, da ponovno vstopi kot protagonist v svetovno dogajanje. Toda tokratna integracija na ce­ linski ravni, ki jo ponovno zahteva prav "banalen" druž- beno-ekonomski razlog svetovne gospodarske globali­ zacije, ne poteka več po istih vzorcih, kakršne so rabile države za notranjo standardizacijo: veliki izziv današnje evropske stvarnosti je ravno v poskusu, da bi družbeno, ekonomsko in politično integracijo izvedla v pogojih kulturne različnosti in s tem ponudila svetovni javnosti po približno treh stoletjih tudi nov civilizacijski model, ki bi tržne ali družbeno-ekonomske globalizacije ne enačil nujno tudi z njeno družbeno-kulturno varianto v obliki amerikanizacije in njenega talilnega lonca. Ta novi izziv in ta novi evropski civilizacijski model bo našel svojo prvo preizkušnjo in možnost operacio­ nalizacije prav v lastnih tako številnih "kontaktnih" pro­ storih. Tu ne gre toliko za vprašanje meddržavnega stika in urejanja funkcionalnih družbenih, ekonomskih in administrativnih ovir pri prekomejnem pretoku, kolikor za vprašanje stika med različnimi narodi in etničnimi ter jezikovnimi skupinami in ustvarjanja vsebinskih načel koeksistence v zavarovanju kulturne specifike. Odprav­ ljanje teh poslednjih "meja" bo zahtevalo bistveno revidiranje tradicionalnih, na izključevanju "drugih" in "različnih" utemeljenih etnocentričnih predstav in druž­ benih vedenj, ki jih je klasični nacionalizem tako dobro poosebljal. Odkrivati in spoznati bo potrebno, da ob narodni ali nacionalni identiteti sočasno obstajajo še različne etnične, regionalne in jezikovne identitete in da meja med temi ni linearna in jasno razpoznavna, tem­ več oblikuje izrazito kompleksen in "fraktalen" druž- beno-kulturni prostor, znotraj katerega prihaja do ne­ nehnih izmenjav in prestopov. Toda kljub temu stal­ nemu "vrenju" na njihovih robovih oziroma v območju 135 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 9 • 1999 -1 (16) Milan BUFON: EVROPSKI MANJŠINSKI JEZIKI MED STANDARDIZACIJO IN NOVIMI RAZVOJNIMI PERSPEKTIVAMI, 133-142 medkulturnega stika ostajajo kulturni prostori ali kul­ turne pokrajine presenetljivo stabilni in ponujajo neko "longue-durée" ozadje, kateremu se bolj ali manj za­ vedno ter bolj ali manj uspešno prilagajajo tudi sprotni družbeni prostori. V takih okoliščinah ljudje tudi po dolgoletnih odtu- jevalnih postopkih in državnih asimilacijskih praksah ponovno odkrivajo svojo etnično, regionalno in jezi­ kovno identiteto, a vendar se prav zaradi teh ta iden­ titeta ne ujema vselej z dejansko jezikovno rabo, kakor nam dokazujejo primeri keltskih skupnosti na Irskem in Veliki Britaniji ali v naši neposredni bližini primer Be­ neških Slovencev. To pomeni, da se "objektivno" et­ nično ali narodno opredeljevanje, ki temelji na krvni ali prostorski izvornosti, ne sklada vselej s subjektivnim opredeljevanjem, na katerega lahko vplivajo najra­ zličnejši dejavniki in je torej tudi zelo variabilno (Nečak Liik, 1996). Še posebno v tradicionalno etnično mešanih urbanih okoljih pa je tudi objektivno opredeljevanje ne­ mogoče, saj se tu praviloma srečujemo z večgene- racijsko prepletenostjo mešanih zakonov, v okviru ka­ tere je samo od življenjske usode posameznikov od­ visna njegova etnična in jezikovna usmerjenost ali ob­ seg prevzema različnih razpoložljivih kulturnih vsebin in elementov. To v razmerah, kjer državno-nacionalni ekskluzivizem in z njim povezana enojezičnost ne pred­ stavlja več dominantnega modela, ni več tako proble­ matična izbira kot v bližnji preteklosti, saj lahko ljudje v območjih kulturnega stika svobodneje povezujejo zna­ nje in prakso lokalnega ali lokalnih jezikov z znanjem in prakso različnih standardiziranih nacionalnih jezikov, ob katerih se v zadnjem času uveljavlja tudi med­ narodni sporazumevalni kodeks, ki temelji na angleščini (Knudsen, 1996; Williams, 1996). Zato ni slučaj, da stopa vprašanje različnih jezi­ kovnih praks v evropskih območjih kulturnega stika danes na našem kontinentu vse bolj v ospredje. Leta 1995 je bila na primer po naročilu Evropske unije v okviru programa Euromosaic dokončana raziskava o položaju manjšinskih jezikov v okviru te evropske zveze. Raziskava se ni omejila le na kvalitativni oris, ampak je oblikovala tudi posebno tipološko členitev različnih manjšinskih jezikov po stopnji dosežene ena­ kopravnosti in razširjenosti v okviru širših procesov družbenega in ekonomskega preoblikovanja evropskega prostora in v njem prisotnih socialnih in jezikovnih skupin. Vsak manjšinski jezik je bil ocenjen glede na naslednje spremenljivke: - vlogo družine pri reprodukciji manjšinskega jezika; - vlogo skupnosti pri produkciji in reprodukciji manjšinskega jezika; - vlogo izobraževanja pri produkciji in reprodukciji manjšinskega jezika; - vrednotenje jezika oziroma status jezika v pogledu socialne mobilnosti; - pomen kulture pri jezikovni reprodukciji; - legitimacijo jezikovne rabe; - istitucionalizacijo jezikovne rabe. Na osnovi zgoraj navedenih spremenljivk so bile ra­ zlične evropske manjšinske jezikovne skupnosti oziro­ ma situacije združene v nekatere tipološke skupine. V prvi, za katero je značilno, da manjšinski jeziki dose­ gajo visoke ocene v vseh izbranih spremenljivkah, se nahajajo luksemburščina v okviru države Luksemburg, katalonščina v okviru španske avtonomne dežele Kata­ lonije, nemščina v okviru pokrajine Neu Belgien in nemščina v avtonomni italijanski pokrajini Bočen. Za naslednjo skupino jezikov je značilno, da dosegajo vsi dokaj pozitivne ocene za izbrane spremenljivke, čeprav v manj optimalni višini kot v prejšnji skupini. V to skupino sodijo galicijski jezik v Španiji, nemški jezik v Franciji, katalonski jezik v deželi Valencia, baskovski jezik v okviru baskovske dežele v Španiji, ladinski jezik v avtonomni italijanski pokrajini Bočen, okcitanski jezik v Španiji, valežanski jezik v Veliki Britaniji in katalonski jezik na balearskih otokih. Naslednjo skupino jezikov označuje znatno gibanje ocen z ozirom na izbrano spremenljivko; običajno gre za kombinacijo bolj ali manj ugodne reprodukcije kljub neustreznim zaščitnim institucionalnim okvirom. V to skupino sodijo keltska irščina na Irskem, keltska gelščina na Škotskem, frizi- jščina na Nizozemskem, slovenščina v Italiji, furlanščina v Italiji, sorbščina ali lužiška srbščina v Nemčiji, dan­ ščina v Nemčiji, francoščina v Italiji, baskovščina v španski deželi Navarri, nemščina na Danskem, kata­ lonščina v španski deželi Aragoni, turški jezik v Grčiji in katalonščina v Franciji. Tej skupini sledi tip manjšinskih jezikov s skromno vitalnostjo oziroma produkcijo in reprodukcijo, v katerega sodijo baskovski jezik v Fran­ ciji, korziški jezik v Franciji, katalonski jezik v Italiji, okcitanski jezik v Italiji, nemščina v belgijski pokrajini Alt Belgien, okcitanščina v Franciji, bretonski jezik v Franciji in albanski jezik v Italiji. Še slabše rezultate, se pravi vidno nazadovanje v jezikovni produkciji in repro­ dukciji, dosegajo manjšinski jeziki zadnje skupine, se pravi mirandeški govor na Portugalskem, severna frizij- ščina v Nemčiji, hrvaščina v Italiji, keltska irščina v Veliki Britaniji, berberski jezik v Španiji, nizozemščina v Franciji, grščina v Italiji, sardinščina v Italiji, make- donščina v Grčiji, bolgarščina v Grčiji, vzhodna frizij- ščina v Nemčiji, portugalščina v Španiji, albanščina v Grčiji, aromunski jezik v Grčiji in keltska kornižanščina v Veliki Britaniji (Bufon, 1998). Analiza je nadalje pokazala, da obstaja precejšnja mera korelacije (od 0,79 do 0,86) med spremenljivkami "jezikovni status", "institucionalizacija", "legitimacija" in "izobraževanje", ki so vse bolj ali manj odvisne od dr­ žavnega pristopa do vprašanja zaščite in varovanja manjšinskih jezikov, medtem ko je mogoče preostale tri spremenljivke (vloga družine, vloga skupnosti in kulture) povezati v širšo skupino "družbenih" ali "internih" elementov ohranjanja teh jezikov. V večini primerov so ANNALES • Ser. hist, sociol. • 9 • 1999 -1 (16) Milan BUFON: EVROPSKI MANJŠINSKI JEZIKI MED STANDARDIZACIJO IN NOVIMI RAZVOJNIMI PERSPEKTIVAMI, 133-142 "interne" motivacije ali pobude intenzivnejše od "zu­ nanjih" ali državnih, kar je po svoje dovolj zgovorno o položaju manjšinskih jezikov in samih manjšin v državah članicah Evropske unije: izjemo predstavljata keltska irščina na Irskem in francoščina v Italiji, kjer je državna podpora pri jezikovni produkciji in reprodukciji odločilnejša od podpore v okviru same civilne družbe. Zanimiva je tudi povezava med spremenljivkama "izo­ braževanje" in "status", ki sta na splošno najnižje ocenjeni med jezikovnimi manjšinami v južni Evropi ter zlasti v Grčiji in Italiji (Euromosaic, 1996). Razmere glede izobraževanja v manjšinskem jeziku oziroma njegovega učenja so bile najboljše ocenjene za nemško skupnost v belgijski pokrajini Neu-Belgien, za luksemburško varianto nemščine v Luksemburgu ter za katalonščino v Kataloniji, medtem ko je slovenski jezik v Italiji "pristal" nekje v sredi razpredelnice, skupaj s še številnimi drugimi evropskimi manjšinskimi jeziki (pri­ merjaj priloženo tabelo). Omeniti velja, da za časa iz­ vedbe raziskave Avstrija še ni bila članica EU in zato slovenska skupnost v tej državi ni bila vključena v ra­ ziskavo. Nadalje je treba upoštevati, da je bilo oce­ njevanje glede uveljavljanja manjšinskih jezikov v izobraževanju ponekod različno z ozirom na izbrano območje. Tako je bilo za položaj slovenščine v Italiji očitno izbrano neko vmesno povprečje med situacijo v videmski pokrajini, kjer javnih šol v slovenskem jeziku ni, ter med situacijo v tržaški in goriški pokrajini, kjer je stopnjo uveljavljanja manjšinskega jezika v izobraže­ vanju mogoče primerjati s položajem nemščine v pokrajini Bočen. Razlika je v tem, da je na tem območju manjšinski jezik v okolju dominanten in zato prisoten tudi v izobraževalnem procesu večinskih šol, medtem ko se slovenščina ne poučuje na nobeni večinski šoli v Italiji. Po drugi strani gre omeniti, da je stopnja uve­ ljavljanja nemškega in ladinskega manjšinskega jezika veliko manjša izven okvirov avtonomne pokrajine Bo­ čen in jo je mogoče delno primerjati s položajem Slo­ vencev v videmski pokrajini. Prav tako raziskava ne upošteva položaja italijanskega jezika v slovenski in hrvaški Istri, za katerega so opravljene raziskave po­ kazale, da deli s slovenščino v sosednji Italiji isto stopnjo etnolingvistične vitalnosti (Štrukelj, 1993). Očitno je v tem pogledu zelo važna ne le in- stitucionalizacija, ampak tudi teritorializacija manjšin­ skega varovanja oziroma obseg območja, v katerem se izvajajo sprejeta zaščitna določila, ki pa le redkokdaj zajemajo celotno avtohtono manjšinsko naselitveno ozemlje. Določena utesnjenost manjšinske jezikovne in družbene enakopravnosti je še toliko bolj izrazita v pri­ meru prostorske mobilnosti manjšinskega prebivalstva, ki v skladu z družbenim in gospodarskim razvojem teži po izseljevanju izven lastnega avtohtonega, povečini perifernega in manj razvitega območja, v urbana ob­ močja in večje zaposlitvene bazene. Na ta način se prostorska mobilnost povezuje tudi z družbeno in predstavlja v mnogih primerih tudi prestop iz domačega manjšinskega v večinsko kulturno okolje ter asimilacijo v to okolje. Zaradi tega je sodobni problem ohranjanja in uveljavljanja manjšinskih jezikov v Evropi ne toliko v tem, da se za manjšinska avtohtona naselitvena ozemlja in njihovo prebivalstvo priznavajo ustrezne zaščitne norme na družbenem in jezikovnem področju, ampak zlasti v tem, da se tem območjem omogočijo ustrezne razvojne možnosti oziroma sozvočje med demografsko, gospodarsko, družbeno, kulturno in etnično reproduk­ cijo v z manjšinami poseljenih območjih (Bufon, 1994b). Sodobni programi revitalizacije manjšinskih kutur so v marsikaterem pogledu tudi programi regio­ nalne revitalizacije perifernih območij, kakor je raz­ vidno iz izkušenj oziroma naporov, ki se v tem pogledu izvajajo ne le v sicer relativno razviti Kataloniji, ampak tudi v tradicionalno perifernejših evropskih regijah, kakršni sta Wales in severna Škotska (Williams, 1997). V določeni meri se na te aspekte sklicuje tudi kon­ vencija Evropskega sveta o nacionalnih manjšinah, ki je bila sprejeta na Dunaju leta 1993 in jo je do danes podpisalo in ratificiralo že nekaj evropskih držav, čeprav predvsem takih, kjer je manjšinsko vprašanje manj izrazito. Konvencija v svojem petem členu naglaša, da bodo države podpisnice ustvarile primerne razmere za to, da lahko nacionalne manjšine ohranijo in razvijajo lastno identiteto, se pravi lastne verske in jezikovne značilnosti, tradicijo in kulturno dediščino, ter jih ob­ varovale pred asimilacijskimi težnjami. Šesti člen med drugim določa, da bodo države podpisnice širile med­ kulturno sodelovanje, zlasti na izobraževalnem, kul­ turnem in medijskem področju. Naslednji členi se po­ drobneje ukvarjajo z uporabo manjšinskih jezikov v javnosti in med drugim priporočajo ne le, da se pripadni­ kom nacionalnih manjšin omogoča, da se izobražujejo v svojem jeziku, ampak da se jezik nacionalnih manjšin oziroma jezik sosednjega naroda poučuje tudi v v večinskih šolah. Zanimiv je tudi poudarek na pomenu, ki ga ima za nacionalne manjšine dejstvo, da soodločajo pri kulturnem, družbenem in ekonomskem življenju območja, na katerem živijo kot avtohtone skupnosti. Dr­ žave podpisnice bodo ob sprejemu konvencije določile ozemlje, za katerega veljajo sprejete norme v korist nacionalnih manjšin, zaradi česar konvencija zavezuje podpisnice tudi k temu, da ne bi spreminjale admini­ strativnih okolišev v taki meri, da bi s tem škodovale dosežena varstvena jamstva ali omejevale območja, v katerih seta izvajajo (Convenzione, 1995). LOKALNI PROBLEMI IDENTIFIKACIJE IN JEZIKOVNE PRAKSE OB SLOVENSKO-ITALIJANSKEM OBMOČJU KULTURNEGA STIKA Dober primer spreminjanja situacije po nastopu "mo- dernizacijskih" družbenih procesov nam ponuja slo- vensko-italijansko območje kulturnega stika. Tu v ob- 137 ANNALES • Ser. hist, sociol. - 9 • 1999 * 1 (16) Milan BUFON: EVROPSKI MANJŠINSKI JEZIKI MED STANDARDIZACIJO IN NOVIMI RAZVOJNIMI PERSPEKTIVAMI, 133-142 Tab. 1: Ocenjena stopnja uveljavljanja manjšinskih jez i­ kov v okviru EU glede na nekatere izbrane spremen­ ljivke. Tab. 1: The estimated degree o f affirmation o f the minority languages within the EU framework in view o f some selected variables. Kulturna reprodukcija Istitucio- nalizacija Izobra­ ževanje Nemščina (Neu-Belgien) 4 4 4 Katalonščina (Katalonija) 4 4 4 Luksemburščina (LUX) 3 4 4 Nemščina (Pokr. Bočen) 4 4 3 Galicijščina (Galicija) 3 3 3 Katalonščina (Valencia) 3 3 3 Baskovščina (CAV, Španija) 4 2 3 Nemščina (Francija) 4 3 1 Ladinščina (Pokr. Bočen) 3 2 3 Valežanšeina (Wales) 3 2 3 Okcitanščina (Španija) 3 2 2 Irščina (Irska) 2 2 3 Francoščina (Italija) 2 2 3 Danščina (Nemčija) 4 1 2 Nemščina (Danska) 4 1 2 Katalonščina (Baleari) 2 2 2 Gaelščina (Škotska) 3 1 2 Katalonščina (Aragona) 3 2 1 Katalonščina (Francija) 3 1 2 Turščina (Grčija) 2 1 3 Frizijščina (Nizozemska) 2 2 2 Slovenščina (Italija) 2 2 2 Furlanščina (Italija) 2 2 2 Sorbščina (Nemčija) 2 2 2 Korziščina (Francija) 2 2 2 Nemščina (Alt Belgien) 4 0 1 Baskovščina (Navarra) 3 1 1 Baskovščina (Francija) 3 1 1 Katalonščina (Italija) 2 1 1 Bretonščina (Francija) 2 1 1 Okcitanščina (Francija) 1 1 Okcitanščina (Italija) 1 1 1 Albanščina (Italija) 1 1 1 Sev. frizijščina (Nemčija) 0 1 Irščina (Sev. Irska) 1 1 Nizozemščina (Francija) 1 1 Mirandinščina (Port.) 0 1 1 Sardinščina (Italija) 0 1 1 Grščina (Italija) 1 0 1 Makedonščina (Grčija) 2 0 Vzh. frizijščina (Nemčija) 0 0 1 Kornižanščina (Cornwall, UK) 0 0 1 Hrvaščina (Italija) 1 0 0 Berberščina (Španija) 0 0 0 Bolgarščina (Grčija) 0 0 0 Portugalščina (Španija) 0 0 0 Albanščina (Grčija) 0 0 0 Aromunščina (Grčija) 0 0 0 dobju predmoderne ali "klasične" etnične delimitacije etnično opredeljevanje ni povzročalo nobenih posebnih težav, saj je etnična meja zelo jasno potekala sredi dveh etnično homogenih agrarnih pokrajin, od katerih je bila ena pretežno ravninska, druga pretežno hribovita. Na meji teh dveh razločnih enot so nastali in se razvili nekateri etnično mešani urbani centri, ki so izvajali svojo privlačnost tako na eno kot na drugo stran in v katerih so pripadniki obeh enot v medsebojnem spo­ razumevanju enakovredno uporabljali lasten jezik. Z uveljavljanjem "modernizacije" je bil lokalni jezik v čedalje večji meri izločen iz javne prakse, predvsem iz upravnih in šolskih ambientov, ki so bili koncentrirani v urbanih središčih. Ta težnja je v začetku tega stoletja prerasla v pravo fašistoidno preganjanje vsake oblike jezikovne "drugačnosti", kar je privedlo do skrajnih oblik zatiranja jezikovnih manjšin in njihove nasilne asimi­ lacije v standardizirano državno večinsko družbo. Ta princip je ostal prevladujoč tudi v povojnem obdobju, kar je manjšinskemu jeziku odvzelo širšo družbeno raz­ sežnost in s tem njegovo uporabnost omejilo le na dru­ žinsko ali lokalno prakso. V mnogih primerih to splošno, "strukturno" jezikovno podrejenost manjšinskih jezikov še zapleta dejstvo, da slednji niso zadobili nikakršnih simbolnih "nacionalnih" funkcij, ker se njihovim nosil­ cem ni uspelo pravočasno vključiti v "lastno" nacionalno gibanje. Na ta način imamo v slovensko-italijanskem kontaktnem območju predele, v katerih je do razvoja nacionalnega gibanja prišlo (v Istri, na Tržaškem in Goriškem), in predele, ki tega gibanja niso okusili (Furlanija, Beneška Slovenija in Rezija). Če ima v prvem primeru manjšinski jezik vsaj "interno" povezovalno simbolno funkcijo, je v drugem ta jezik regrediral na skorajda folklorni položaj "izvorne lokalne govorice". Toda proces družbene "modernizacije" ni privedel le do jezikovne standardizacije državnih enot, ampak je prispeval tudi k izrazitemu porastu notranje družbene in prostorske mobilnosti, ki je zabrisala nekdaj "realno" etnično mejo, in na katero so odločilno vplivali tudi zunanji politični dejavniki (Bufon, 1997b). V takih raz­ merah je etnično opredeljevanje izgubilo dva temeljna atributa, in sicer jezik in kulturno obzorje, proble­ matičen pa je postal tudi tretji "objektivni" diskrimi- nantni element etnične izvomosti, saj je sedaj manj­ šinska družbena skupnost v svojem reproduciranju ve­ liko bolj odprta vplivom večinskega okolja. Ocenjuje se, da velika večina pripadnikov italijanske manjšine v slo­ venski in hrvaški Istri živi v situaciji etnično mešanih zakonov (Milani, 1994), medtem ko je za slovensko manjšino v Italiji značilna razdvojenost med njenim se­ vernim in južnim naselitvenim območjem. V prvem do­ sega delež samoopredeljenih Slovencev komaj polovico deleža oseb, ki doma govorijo slovenski dialekt, v drugem pa je delež "izjavljenih" Slovencev višji od deleža oseb, ki v družinskem krogu govorijo slovensko, kar priča o tem, da je zaradi višje narodne zavesti tu "slovenstvo" persistentnejše tudi v primerih mešanih za­ konov. Očitno je torej, da sama jezikovna praksa ne more dati zadovoljivega odgovora glede potencialnega 138 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 9 • 1999 -1 (16) Milan BUFON: EVROPSKI MANJŠINSKI JEZIKI MED STANDARDIZACIJO IN NOVIMI RAZVOJNIMI PERSPEKTIVAMI, 133-142 NS LEGEN DA: državna meja Avstrijci Slovenci Italijani LEG EN D A : Nx - nemščina + svetovni jezik I x - italijanščina + svetovni jezik Sx - slovenščina + svetovni jezik N s - nemščina, deloma slovenščina kot učni medij (koroški model dvojezičnega pouka) I n - italijanščina + nemščina kot tuji jezik I s - italijanščina + svetovni jezik + slovenščina kot tuji jezik (eksperimentalni pouk v Kanalski dolini) IS - dvojezični enakopravni model šole v Špetru I s - italijanščina + slovenščina kot jezik okolja Sj - slovenščina + italijanščina kot drugi jezik Sl. 1: Etnično jezikovna strukturna območja kulturnega stika in modeli šolskega pouka glede na uporabo manjšinskih jezikov. Fig. 1: Ethno-linguistic structure o f the cultural contact area and educational modes regarding the use o f minority languages. deleža pripadnikov manjšinskih skupnosti, saj na osnovi podatkov iz srede osemdesetih let, ki ostajajo bržkone še vedno dovolj ilustrativni tudi za sedanje stanje, slo­ vensko razume v povprečju 15% prebivalcev italijan­ skega obmejnega pasu s Slovenijo, medtem ko ta jezik doma ali v pogovoru s prijatelji uporablja v povprečju 10% prebivalcev, kar pomeni, da približno tretjina vseh tistih oseb, ki slovenščino obvlada, tega jezika iz takih ali drugačnih vzrokov ne uporablja doma ali v lokalnem družbenem okolju. Po drugi strani odkrijemo, da izhaja iz docela slovenskih družin skoraj četrtina obmejnega prebivalstva, dodatnih 10% pa iz etnično mešanih zako­ nov, medtem ko govori v prid tezi o večji "odprtosti" oziroma prepletenosti etnično-kulturnih prostorov poda­ tek, da obsegajo danes etnično mešani zakoni skorajda tretjino družinskih situacij v obravnavanem obmejnem pasu. Za jezikovno prenašanje je nadalje interesantno, da petina otrok intervjuvanih obvlada, se pravi razume ali govori, slovenski jezik ali njegove dialektalne zvrsti, čeprav med temi niti dva na tri nista obiskovala slo­ venskih šol (Bufon, 1992). Nasploh so manjšinske šole ali točneje šole, v ka­ terih poteka pouk v manjšinskem jeziku ali kjer se ta jezik vsaj poučuje, dober indikator družbenih in et- nično-jezikovnih procesov v območjih kulturnega stika. Pri tem se odpira najprej vprašanje obstoječih šolskih modelov, ki so lahko tudi zelo različni. V območju, ki ga tu obravnavamo, se na primer na relativno kratki razdalji srečujemo s presenetljivo raznovrstnostjo pri­ sotnosti manjšinskih jezikov v izobraževalnem procesu. Če se omejimo le na javne šole ali z javnimi šolami parificirane zasebne šole, se na italijanski strani sre­ čujemo najprej z modelom, ki se v zadnjem času uveljavlja v Kanalski dolini, s katerim so v nekatere italijanske osnovne šole pričeli uvajati pouk slovenskega jezika; ob njem obstaja v tem delu slovenskega nase­ litvenega ozemlja v Italiji še zelo zanimiv in inovativen model dvojezične zasebne šole, ki si je zagotovil vpis večine osnovnošolcev v Beneški Sloveniji; končno ima­ mo še model slovenskih šol na Tržaškem in Goriškem, kjer je slovenščina učni jezik in kjer se italijanščina poučuje kot predmet, medtem ko nobena italijanska šola ni uvedla slovenščine kot učnega predmeta. Na drugi strani tega območja kulturnega stika je glede manjšinskih šol slika zrcalna v smislu, da imamo tu šole z italijanskim učnim jezikom, v katerih se slovenščina poučuje kot 139 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 9 • 1999 ■ 1 (16) Milan BUFON: EVROPSKI MANJŠINSKI JEZIKI MED STANDARDIZACIJO IN NOVIMI RAZVOJNIMI PERSPEKTIVAMI, 133-142 predmet, z razliko, da je tu italijanščina obvezni učni predmet v vseh slovenskih šolah na etnično mešanem ozemlju. V tem pogledu so si modeli dokaj alternativni oziroma komplementarni, razen v primeru slovenskih manjšinskih šol v Italiji in slovenskih večinskih šol v Sloveniji, med katerimi bi lahko nastalo nekaj konku­ renčnosti po vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Drug zanimiv aspekt zadeva družbeno oziroma et- nično-jezikovno okolje, iz katerega izvirajo šoloobvezni otroci, in v njem prisotne motivacije za izbiro enega ali drugega šolskega modela. Žal razpolagamo v tem primeru le s podatki za manjšinske šole, v katerih je na splošno zaznati ne toliko porast vpisanih iz etnično mešanih zakonov, ki predstavljajo tako v manjšinskih šolah v Italiji kot Sloveniji že dokaj visok in stabiliziran delež (od 30% do 40%), kolikor vpisanih iz večinskih družinskih okolij: njihov delež se v slovenskih šolah v Italiji giblje med 5% in 15%, v italijanskih šolah v Slo­ veniji pa obsega kar 30% do 40% vseh učencev (Bo­ gateč in Bufon, 1996; Stranj, 1992). Presenetljiv je na­ dalje podatek, da je v nedavni sondaži, ki jo je nek specializiran inštitut opravil med prebivalci etnično me­ šanega obmejnega območja Furlanije-Julijske krajine, kar 38% družin z otroki navedlo, da so slednji delno ali v celoti obiskovali šole s slovenskim učnim jezikom. Navedeni podatki odpirajo vprašanje nadaljnjega ra­ zvoja manjšinskih šol in poučevanja manjšinskih jezi­ kov, saj se kaže sočasna potreba po ohranjanju in ovrednotenju lokalnih manjšinskih stvarnosti ter njiho­ vem soočanju z večinskim okoljem, kar postavlja manj­ šinske skupnosti in jezike na izpostavljeno razpotje, ki se često odvija med sponami segregacije in samo- izolacije ter čermi integracije in asimilacije. Kljub temu odigravajo manjšinske šole v območjih kulturnega stika nenadomestljivo vlogo: so izraz kulturne specifike manj­ šinskih skupnosti, hkrati pa pomemben dejavnik v gradnji nove evropske kulture sožitja in integracije. Niso več le nekakšen folklorni ali fosiliziran preostanek preteklosti, ki ga centralne oblasti z večjo ali manjšo naklonjenostjo tolerirajo, ampak pravi laboratoriji šol prihodnosti, ki morajo biti odprti kvalitativnemu razvoju v izobraževalnem in vzgojnem procesu ter prilagajanju zahtevam sodobne evropske civilizacije in v njej pote­ kajočih naporov po družbeni integraciji ob ohranjanju kulturne različnosti. Ob "notranjih" procesih gre poudariti še aspekte čezmejnega sodelovanja, ki je še posebno intenzivno v južnem delu današnjega slovensko-italijanskega obmej­ nega območja. Vzrok za to stanje, kakršnega bi na primer težko našli v drugih etnično mešanih območjih Italije in srednje Evrope, je predvsem "mladost" tukajšnje politične meje, visoka stopnja urbaniziranosti območja in persistenca določenih oblik regionalne identitete, ki presegajo državne okvire in so še posebno efektni, ko se jim pridružujejo še različne komparativne prednosti ene ali druge mejne strani. Na ta način se funkcionalni življenjski prostor lokalnih skupnosti in manjšin za vrsto prostorsko relevantnih družbenih dejavnosti enostavno razširi preko meje do take mere, da se enakovredno po­ razdeli med obe obmejni območji (Bufon, 1995). Po­ memben implementacijski dejavnik pri nastajanju takih funkcionalnih prekomejnih prostorov je skupna kulturna osnova lokalnih skupnosti, ki temelji večkrat na skupnem jeziku in etnični pripadnosti, a tudi na skupnem zgodo­ vinskem spominu (Bufon, 1994c). V tem pogledu se je izkazalo, da so manjšine glavni pobudnik čezmejnih stikov in izmenjav najprej na sociokulturnem, nato pa tudi na socioekonomskem področju, tem "zgodnjim" kontaktom pa slede končno še institucionalni stiki na lokalni in regionalni ravni. Doslej opravljene raziskave so tudi pokazale, da manjšine ob slovensko-italijanski meji vzdržujejo približno polovico vseh čezmejnih sti­ kov in izmenjav na socio-kulturnem področju (Delli Zotti, 1982). Zato imajo danes vse manjšinske ustanove in orga­ nizacije slovenske in italijanske manjšine v obravna­ vanem območju ob svoji tradicionalni "notranji" manj­ šinski funkciji še dodatno vlogo ne le pri navezovanju stikov in vezi na čezmejnem področju, pri katerih na­ vadno prevladujejo homoetnični kontakti, ampak posta­ jajo tudi vse bolj pomemben dejavnik pri posredovanju Z G O D O V IN S K I TIPI Nacionalasimilatorske šole (večine) Narodnoobrambne šole (manjšine) S O D O B N I TIPI Šole s funkcionalnim poučevanjem jezika okolja/sosednega naroda Večjezične šole Sl. 2 : Šolsko-vzgojni modeli v območju slovensko-ita­ lijanskega kulturnega stika. Fig. 2 : School and educational models in the Slovene- Italian cultural contact area. PREVZETA DEJANSKA SLOVENSKE MANJŠINSKE ŠOLE ITALIJANSKE MANJŠINSKE ŠOLE VEČINSKE SOLE Sl. 3 : Prevzeta in dejanska etnično-jezikovna struktura šolske populacije v večinskih in manjšinskih šolah. Fig. 3 : The perceptive and actual ethno-linguistic struc­ ture o f attendants the majority and minority schools. 140 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 9 • 1999 -1 (16) Milan BUFON: EVROPSKI MANJŠINSKI JEZIKI MED STANDARDIZACIJO IN NOVIMI RAZVOJNIMI PERSPEKTIVAMI, 133-142 in komuniciranju z večinskim okoljem, pri čemer so v ospredju zlasti interetnični kontakti. Ob že utečenih čezmejnih kulturnih srečanjih in prireditvah se pojav­ ljajo nove pobude na medijsko-komunikacijskem pod­ ročju, raziskovanju in založništvu. Taki čezmejni inte­ gracijski dejavnosti se zdi zelo komplementarna tudi vloga obeh manjšin pri širjenju slovenske oziroma ita­ lijanske kulture in jezika v odgovarjajočih večinskih okoljih, katero bi lahko obe skupnosti najbolje uresni­ čevali z vodenjem multimedialnih in večfunkcionalnih kulturnih centrov. Nasploh bodo v perspektivi vklju­ čevanja Slovenije v Evropsko unijo pridobile novo vlogo vse tiste informacijsko-dokumentarne in vzgojno-izobra- ževalne institucije, ki bodo znale ponuditi obmejnemu prebivalstvu večjezično in multikulturno razsežnost, na kateri bo mogoče graditi in vzpostaviti ne le gospo­ darsko, ampak tudi družbeno med seboj integrirano slovensko-italijansko čezmejno regijo. Izkušnje iz tega in drugih sorodnih obmejnih ob­ močij v Evropi nam kažejo, da je dejanska intenzivnost čezmejnih odnosov mimo splošnih mednarodnih pogo­ jev v glavnem odvisna od dveh lokalnih dejavnikov: funkcionalne organizacije samega obmejnega prostora oziroma njegove prilagojenosti potrebam obmejnega prebivalstva po zadovoljevanju osnovnih funkcij na pod­ ročju oskrbe, dela, izobraževanja, bivanja v skupnosti in preživljanja prostega časa, ter od stopnje družbene in kulturne integracije obmejnega prebivalstva. V tem po­ gledu odigravajo območja jezikovnega in kulturnega sti­ ka, v katerih je poskrbljeno za ustrezno raven zaščite manjšinskih jezikov in manjšinskih skupnosti, še poseb­ no vlogo, saj se za razliko od bližnje preteklosti, ko so predstavljala potencialno ali dejansko konfliktualno sti­ čišče med narodi in državami, danes vse bolj uveljav­ ljajo kot prostori harmoničnega družbenega prepletanja in prelivanja (Štrukelj, 1994). S tem tudi v vzhodnem de­ lu srednje Evrope, kjer se trenutno zdi formalno odprav­ ljanje političnih meja še vedno nekoliko težavnejše, vnašajo dragocene elemente medetničnega in medna­ rodnega sožitja. Slovensko-italijansko obmejno območje in območje kulturnega stika bi na ta način ob podpori obeh zainteresiranih držav in raznih evropskih progra­ mov utegnilo biti, tako kot že v preteklosti, tudi vnaprej zanimiv "laboratorij" za uvajanje novih modelov utrje­ vanja različnih institucionalnih in vsakodnevnih oblik čezmejne in medkulturne povezanosti na tem vzhodnem "robu" skupnega evropskega doma (Bufon, 1996; Kle­ menčič in Bufon, 1994). A R Sl. 4 : Integrativna shema med večinskim in manjšinskim družbenim okoljem. Fig. 4: A model o f integration between the majority and minority social environment. M E D S E B 0 J N A 1 N T E G R A C I J A EUROPEAN M INORITY LAN GUAGES BETWEEN STANDARDIZATION AND NEW DEVELOPM ENT PERSPECTIVES Milan BUFON Science and Research Centre of the Republic of Slovenia, Koper, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 18 University in Ljubljana, Faculty of Arts, Geography Department, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 SUMMARY The contribution deals with the relation between language and language practice and processes o f social modernization in the European and local context o f cultural contact areas. Here, a development from mono-lingual 141 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 9 • 1999 -1 (16) Milan BUFON: EVROPSKI MANJŠINSKI JEZIKI MED STANDARDIZACIJO IN NOVIMI RAZVOJNIMI PERSPEKTIVAMI, 133-142 and uni-national to multi-lingual and multi-cultural or variable identities can be detected, opening up a new chal­ lenge to the contemporary European situation seeking to combine social, economic and political integration with the maintenance and implementation o f cultural diversity. Thus the question o f coexistence o f different language prac­ tices in the European areas o f cultural contact is emerging, increasing interest in both scientific and political com­ munity. Attention is giving not only to the institutionalization, but also to the territorialization o f minority languages. As a consequence, programmes of revitalization o f minority cultures are at the same time programmes for the revitali­ zation o f minority environments. The article in the final part is exploring the Italo-Slovene contact area, its inter-ethnic processes and their influence on language practice. The contribution ends with some reflections on the development in this contact area and its integration perspectives, where minorities are undertaking new tasks in intensifying not only homo-ethnic, but also inter-ethnic cultural contacts. The latter may represent an important contribution in strengthening socio-cultural integration and coexistence patterns in this eastern part o f the common European home. Key words: Europe, minority languages, Slovene-ltalian contact area VIRI IN LITERATURA Bogateč, N., Bufón, M. (1996): Slovenske šole v tržaški in goriški pokrajini - vrtci in osnovne šole. Trst, SLORI. Bogateč, N., Bufon, M. (1999): Slovenske šole v tržaški in goriški pokrajini - nižje in višje srednje šole. Trst, SLORI. Bufon, M. (1992): Prostorska opredeljenost in narodna pripadnost - obmejna in etnično mešana območja v evropskih razvojnih silnicah: primer Slovencev v Fur- laniji-Julijski krajini. Trst, ZTT/SLORI. Bufon, M. (1994a): Regionalizem in nacionalizem. Annales 5, 9-16. Bufon, M. (1994b): Manjšine v sodobnih razvojnih procesih: primer Slovencev v Italiji. V: Vencelj, P., Klemenčič, V. in Novak Lukanovič, S. (ur.), Manjšine v prostoru Alpe-Jadran. Ljubljana, Delovna skupina za manjšine Alpe-Jadran, Vlada Republike Slovenije in In­ štitut za narodnostna vprašanja, 52-69. Bufon, M. (1994c): Nacionalne manjšine in njihova funkcija v mednarodnih integrativnih procesih: iluzija ali realnost? V: Štrukelj, L, Sussi, E. (ur.), Narodne manjšine danes in jutri. Trst, SLORI, 87-95. Bufon, M. (1995): Prostor, meje, ljudje. Trst, SLORI. Bufon, M. (1996): Some political-geographical problems of transition in Central Europe: the case of Slovenia. V: Carter, F., Jordan, P., Rey, V. (ur.): Central Europe after the Fali of the Iron Curtain - Geopolitical Perspectives, Spatial Patterns and Trends. Wiener Osteuropa Studien 4. Frankfurt, Peter Lang, 73-89. Bufon, M. (1997a): Države, narodi, manjšine: poli- tienogeografski oris. Geografski vestnik 69, 93-114. Bufon, M. (1997b): Geopolitical and ethnic transfor- mations in the upper Adriatic between conflicts and integration perspectives. Annales 10, 295-306. Bufon, M. (1998): Procesi evropske integracije in ohra­ njevanje jezika narodnih manjšin. V: Štrukelj, I. (ur.), Jezik za danes in jutri. Ljubljana, Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije, 65-76. Convenzione (1995) - Convenzione - quadro per la protezione delle minoranze nazionali / Framework for the protection of national minorities and explanatory re­ port: italiano/english. Trieste, Próxima Scientific Press. Delli Zotti, G. (1982): Transnational relations in a bor­ der region: the case of Friuli-Venetia Julia. V: Strassoldo, R. in Delli Zotti, G. (ur.), Cooperation and Conflict in Border Areas. Milano, Angeli, 25-60. Euromosaic (1996): Produzione e riproduzione delle lingue minoritarie nell'UE. Luxembourg, Ufficio delle Pubblicazioni delle Comunita1 Europee. Klemenčič, V., Bufon, M. (1994): Cultural elements of integration and transformation of border regions. Po­ litical Geography 1, 73-83. Knudsen, A. (1996): European ethnic and linguistic mi­ norities in a social anthropological perspective. V: Šumi, I. in Venosi, S. (ur.), Večjezičnost na evropskih mejah - primer Kanalske doline. Kanalska dolina, SLORI, 17-28. Milani, N. (1994): Soggetto polilogico e bilingüismo. V: Štrukelj, I. in Sussi, E. (ur.), Narodne manjšine danes in jutri. Trst, SLORI, 77-86. Nečak Liik, A. (1996): Medetnični odnosi v socio- lingvistični perspektivi. V: Šumi, L, Venosi, S. (ur.), Večjezičnost na evropskih mejah - primer Kanalske doline. Kanalska dolina, SLORI, 131-150. Stranj, P. (1992): Povojni razvoj manjšinskega in večin­ skega šolstva na obeh straneh italijansko-jugoslovanke meje. Annales 2, 231-238. Štrukelj, I. (1993): Ethnolinguistic vitality in a com­ parative perspective. V: Štrukelj, I. (ur.), Minority lan­ guages at the border. Applied Linguistics 1, 81-100. Štrukelj, I. (1994): Vloga vitalnosti manjšine v procesih integracije. V : Štrukelj, L in Sussi, E. (ur.), Narodne manjšine danes in jutri. Trst, SLORI, 41-51. Williams, C. H. (1996): Ethnic identity and language issues in development. V: Dwyer, D. in Drakakis-Smith, D. (ur.), Ethnicity and Development: Geographical Per­ spectives. London, J. Wiley, 99-123. Williams, C H. (1997): European regionalism and the search for new representational spaces. Annales 10, 265-274. 142