Esej
Prejeto in sprejeto 21. maja 2025
doi: 10.51741/sd.2025.64.3.257-262
Ob obletnici: socialno delo in jaz
S socialnim delom in takratno Visoko šolo za socialne delavce na Šaranovi-čevi ulici v Ljubljani sem se prvič srečala na začetku osemdesetih, ko je bil revolt spet v zraku in so se Sex pistolsi pačili z »This is not a love song«. Naj kar nadaljujem, tole ne bo članek, še najmanj strokovni ali znanstveni, bo le kratek prigodni spominski zapis, s katerim mislim povsem resno, čeprav ga je dobro jemati tudi s ščepcem humorja.
Kje sva prišla in še prideva skupaj, tista vrsta socialnega dela, ki ga najbolj občudujem, in jaz? Pretenciozno rečeno, na dveh ali treh področjih: v želji po spreminjanju sveta na bolje, pri čemer je ta »bolje« sestavljen iz več svobode/demokracije, več enakosti/socialne pravičnosti in več skupnosti/ solidarnosti, sva torej precej tradicionalna s starimi ideali francoske revolucije. Ujela sva se v sanjarijah, kako je to mogoče doseči, in v tem, da stojiva ali vsaj poskušava stati na strani prikrajšanih družbenih skupin, kot so ženske, otroci, revni, migranti, seksualne manjšine ... A v nasprotju z mano, ki o tem le razmišljam pa govorim, če me kdo hoče poslušati, in včasih, redkeje, kaj napišem, so se kolegice in kolegi iz šole, ki je zdaj Fakulteta za socialno delo, tega tudi zares lotili na veliko različnih načinov, spomnim se taborjenj s socialno prikrajšanimi otroki, številnih poskusov dezinstitucionalizacije ljudi s težavami z duševnim zdravjem, z ramo ob rami z osebami s hendikepom, v pomoči migrantkam in migrantom, ko je bilo najhuje, v šotorišču pred borzo in še in še .
V želji po spreminjanju sveta. Od sedemdesetih let so se na področju socialnega dela v okviru takratne šole in potem Fakultete za socialno delo dogajali vsi ti pomembni emancipatorski preboji, o njih sem slišala ali brala, o njih so pripovedovali prijatelji in prijateljce, znanci in znanke, ki so bili tako ali drugače zraven, Gabi, Bogdan, Vesna, Vito, Mojca, Darja, pozneje Jelka, Ana M. in številni drugi. Zdi se mi, da je bilo nekoč in je še danes med zaposlenimi pravzaprav težko najti koga, ki ne bi bil občutljiv za družbena dogajanja in s socialne nepravičnosti in to tudi javno pokaže bodisi s strokovnim in razi- £ skovalnim delom bodisi z aktivizmom, in nekaterim celo uspe oboje združiti, £ čeprav je to sicer težko, a je izjemno dragoceno. Ko so se dogajali veliki družbeni premiki, se je praviloma tresla tudi šola.	8
Dogajanja v času, ki se ga sama spomnim, se pravi konec sedemdesetih ~ in v osemdesetih, so bila verjetno zasejana s kulturno revolucijo 68. Ta je na 55 dolgi rok proizvedla paradoksalne učinke; ko se je dogajala, so bile politične 3
o s
©
0009-0007-8792-2807

258
5 ambicije predvsem mladinskih in delavskih gibanj, ki so jo sestavljale, izje-f mne. Spreminjati so hoteli same centre politične in ekonomske moči, usme-£ rili so se v nemogoče, in jim seveda ni uspelo. Niti en sam politični režim se H zaradi njihovih protestov ni spremenil in kapitalistična globalna ekonomija je ostala nedotaknjena. In vendar smo lahko opazovali, čutili in živeli, da so ta gibanja proizvedla velike strukturne spremembe na ravni vrednot, življenjskih slogov in medosebnih razmerij ne glede na to, ali so posameznice in posamezniki v teh protestih neposredno sodelovali ali ne.
Drugače rečeno, pravih učinkov libertinskih gibanj in kulturne revolucije 1968 ne gre iskati na javni sceni, na barikadah ali v političnih parolah, temveč tam, kamor so se utrujeni protestniki in protestnice vračali, se pravi doma, v zasebnosti in intimnosti, v medsebojnih razmerjih, generacijskih, spolnih in seksualnih. Vsak klen historični materialist bi kakopak ugovarjal, da medosebna razmerja ob nespremenjenih produkcijskih ne pomenijo nič, saj vendar medosebna razmerja niso zares socialno relevantna. Medosebna razmerja pa postanejo zelo relevantna, ko se institucionalizirajo v socialnih praksah, takrat postanejo strukturni premiki, ki spreminjajo svet. Zato ponavljam za Wallersteinom, v moderni dobi sta bili le dve kulturni revoluciji, leta 1884 in 1968, obe sta spodleteli in obe sta spremenili svet.
Kako je to mogoče doseči? Leta 1997 se me je festival Mesto žensk najbolj dotaknil med vsemi doslej, in imel je na poseben način opraviti tudi s socialnim delom. Tistega leta se je na festivalu govorilo o ženskah v oboroženih gibanjih; italijanska režiserka Loredana Bianconi je predstavila dokumentarni film Do You Remember Revolution?; v Cankarjevem domu smo poslušali govorke na okrogli mizi o ženskah v oboroženem boju, med katerimi je bila tudi nekdanja rdeča brigadistka Adriana Faranda; starejši se je bodo spomnili kot soobtožene umora italijanskega premiera Alda Mora. V filmu je Bianconi s pomočjo intervjujev s štirimi brigadistkami predstavila za nekatere svinčene, za druge revolucionarne čase sredi sedemdesetih let, ko ... »smo sodelovali v istem uporu in je ceste preplavila utopija«. To je bil čas hudih družbenih nemirov in razrednega boja, upora proti kapitalu, delavskih in študentskih demonstracij, antifašističnega gibanja, protiudara proletariata.
Manjšina, med njimi precej žensk, je takrat presodila, da je čas za revolucijo in da jo je treba spodbuditi z oboroženim bojem proti kapitalu in njemu podrejeni politični oblasti. Odločitev je bila do konca zavezujoča osebna radikalna izbira, ki je zahtevala, da se odrečejo vsemu, kar so imele, in tvegajo lastna življenja. Sledili so dokumentarni posnetki sodnih procesov, obsodb na dolge zaporne kazni v strogo varovanih zaporih in z zaporniškimi režimi, za katere si je danes komaj mogoče predstavljati, da se jih da preživeti brez norosti ali samouničenja. Nekatere med njimi so se »pokesale« in si tako skrajšale dolge kazni, druge se niso in so prišle na svobodo šele po desetletjih zapora. Zame ključen in streznitveni moment filma se pokaže na koncu, ko se zdaj svobodne ženske ozrejo po svojem življenju in trpko, a povsem razumno in analitično ugotovijo, da je na svobodi huje kot v zaporu, da je svet veliko slabši od tistega pred desetletji, velikega upora pa ni videti nikjer. Vse po vrsti
259
se usmerijo v poklicno socialno delo, v podporo migrantom, v zagovorništvo, 0 pomoč zapornikom ...	°
Če torej v želji po »spreminjanju sveta na bolje« mislimo na triado radi- i kalna/rupcijska preobrazba-nasilje-socialno delo, slednje ni in ne sme biti " nadomestek prvih dveh, ampak način, kako se je mogoče s potrpežljivostjo § in strokovnim znanjem premikati v smeri, ki jo želimo, ne da bi tekla kri. Ru- o pcijski preboji, še posebej nasilni, doslej na dolgi rok niso bili uspešni, zato l je najbrž treba misliti in delovati v smeri intersticijskih preobrazb. Koncept n intersticije temelji na tezi o razpokah in protislovjih v procesih družbene re- Z produkcije; ko bi takih razpok ne bilo, bi bil vsak upor nesmiseln. Emanci-patorske družbene vede se usmerjajo prav v razpoke in protislovja sistema, tja, kjer je najbolj verjetno, da je sistem šibek in nekoherenten, se pravi tja, kjer je največ verjetnosti, da bi bila kolektivna prizadevanja za spremembe uspešna. Pri tem nikakor ne gre le za »velike zgodbe«, prej nasprotno, gre za potencialni učinek majhnih sprememb od spodaj in v širino. Prav to po mojem počenja emancipacijsko usmerjeno socialno delo.
Sanjarije. Po navadi jih razumemo v slabšalnem pomenu, kot mentalno orientacijo, ki je obremenjena s presežnim idealizmom in je povsem nepraktična in neizvedljiva. Na sanjače se, kajpada, lepijo najrazličnejše stigme, najpogostejša je tista o nedoraslosti. Odrasli imajo vendar smisel za realnost/ doxo, odrasli vedo, da je z leti treba odnehati; ali je potemtakem »odraslost« neoliberalni konformizem? Akterji alternativ/sanjači bodo vedno v stanju kognitivne disonance, dvomov, negotovosti, medtem ko večina raje beži od protislovij in stisk, raje odrastejo in se sprijaznijo z obstoječim. Tu zagovarjam stališče, da so sanjarije nujno potrebne, ker razgrinjajo možnosti, krepijo upanje in so družbeno produktivne, če so tudi zgodovinsko mogoče. Teorija in analiza povesta, katere alternative so zgodovinsko mogoče in tudi objektivno izvedljive, a jih je težko uresničevati, ker zanje ni prave politične volje, ker jim nasprotujejo pomembna središča moči ali ker še ne zmorejo prepričati dovolj ljudi, da bi postale moralna/hegemonska sila.
Med kolegicami in kolegi s Fakultete za socialno delo največ sanjam s Srečem, s katerim se zavzemava za univerzalni temeljni dohodek (UTD) že več kot dvajset let. Srečo je, po mojem, čeprav tudi Valerijinega prispevka nikakor ne gre spregledati, v teh letih v številnih javnih nastopih in v strokovnih in znanstvenih publikacijah prispeval najbolj prepričljive in utemeljene argumente za uvedbo UTD-ja v Sloveniji. UTD bi radikalno predrugačil družbeno distribucijo bogastva in bi bil povsem mogoč tudi brez novih obdavčitev. Zato UTD ni niti utopija niti sanjarija, ampak utopistika. Utopistika, pravi Immanuel Wallerstein, ki si je pojem izmislil, je ocena zgodovinskih možnosti, je vaja v presoji substantivne racionalnosti alternativnih možnosti družbenega razvoja. To je trezno, racionalno in realistično ovrednotenje človeških družbenih sistemov, njihovih omejitev in področij, ki so odprta za človeško ustvarjalnost. To ni podoba popolne ali neogibne prihodnosti, temveč obraz alternativne prihodnosti, za katero verjamemo, da bi bila lahko boljša, in za katero vemo, da je zgodovinsko mogoča.
260
5	Misliti o UTD kot o utopistiki se nama zdi produktiven pristop za razmi-
f šljanje o možni prihodnosti, ker obsega oboje, tako »smisel za doxo«, se pravi £ trezen realitetni pristop, ki se izogiba zgolj naivnemu sanjarjenju, kot tudi H pogum, da razmišljamo drugače, zunaj in prek teh istih realitetnih okvirjev, ki nas sicer tako radi potiskajo v znameniti sindrom TINA (There Is No Alternative) in prikrivajo, da so v resnici alternative obstoječemu ne le zgodovinsko mogoče, ampak tudi že uresničljive.
Med emancipatorskimi družboslovci je Zygmunt Bauman najdlje in naj-strastneje zagovarjal uvedbo UTD-ja in svaril pred tveganjem, da bi to - po njegovem tako rekoč zadnjo možnost, ki jo še imamo v smeri demokratičnega egalitarizma - prodali prepoceni ali ponujali napačnemu kupcu. Predvsem se moramo zavedati, pravi, da bi to sijajno idejo strašansko podcenili, če bi jo razumeli zgolj kot ukrep socialne politike ali zgolj kot ukrep kriznega menedžmenta. To bi pomenilo, da je UTD namenjen zgolj revnim, revnim zaposlenim ali brezposelnim. Če bi privolili v to, bi bila to voda na mlin vladajočih političnih razredov in ekonomskih elit. Kaj ti hočejo? Znebiti se revežev, jih izbrisati, odstraniti iz politične agende. Temeljni dohodek za reveže, po možnosti najskromneje odmerjen, je natanko to, kar hočejo. Zato ni težko razumeti kritik uvedbe UTD-ja, ki jih izreka radikalna levica in pravijo, da je UTD pravzaprav neoliberalno mašilo, mehanizem, s katerim hočejo elite podaljševati življenje obstoječega svetovnega sistema kapitalistične ekonomije. To so opozorila, ki jih moramo zagovornice in zagovorniki UTD-ja jemati resno, in s konceptom ravnati previdno, da ne bi postal orodje še večjega zatiranja in izključevanja. Še prav posebej, ko razmišljamo o gradualnih in tarčnih UTD-jih, se pravi takih, ki so namenjeni zgolj določenim, po navadi najranljivejšim segmentom populacije, otrokom, starim ali kako drugače družbeno prikrajšanim.
Tudi če univerzalni temeljni dohodek uvajamo selektivno in postopno, se pravi, da (začasno) ni več univerzalen, pač pa tarčno usmerjen na določene skupine ljudi, še zmeraj velja, da ga je treba, če hočemo, da bo deloval kot instrument enakosti in svobode, se pravi, da bo deloval v korist večine ljudi, povezati s serijo drugih utopistik, ki prav tako delujejo v smeri demokratičnega egalitarizma in so zato nujno protikapitalistične. Dve bistveni stvari sta, ki temeljni dohodek, bodisi v univerzalni bodisi v postopni in tarčni različici, razlikujeta od vseh drugih možnih socialnopolitičnih ukrepov za lajšanje revščine ali zmanjševanje dohodkovne neenakosti, to pa je zadostna višina sredstev, ki omogoča dostojno življenje, in povezovanje UTD-ja z drugimi utopistikami tako, da bodo omogočale bistveno bolj trajnostne in skupno-stne načine vsakdanjega življenja, če si ljudje to trajno ali začasno želijo.
Socialno delo kot pedagoška praksa in znanstvena veda. Socialno delo niso le emancipacijske intervencije v realnost, je tudi pedagoška praksa in je znanstvena veda. Saj res, kdo nas je v teh krajih več naučil o kvalitativnih postopkih raziskovanja kot Blaž in njegova knjiga? Kljub oblakom, ki se v zadnjem desetletju zbirajo nad znanostjo tako rekoč povsod, je najbrž treba pri njenih postulatih razuma, novoveškega humanizma in etične odgovornosti
261
čim bolj vztrajati. Še najbolj to velja za družbene vede, tudi za socialno delo, 0
ker se zdi, da so naravoslovne in tehniške v velikem delu že »ušle«. S tem o
i
mislim na tisto znanost, ki postaja vse bolj temačna in resnično nevarna; ne n prvič, seveda, kar je najbolj očitno demonstrirala z dejansko in potencialno " nuklearno destrukcijo, a zdaj je nemara nevarnost še večja, ker je tudi temelj- § no naravoslovno raziskovanje v zasebnih rokah velikih tehnoloških podjetij o in njihovih znanstvenoraziskovalnih ustanov. Njihove finančne, tehnološke in i kadrovske zmogljivosti so nepredstavljivo velike, njihovi rezultati in dosežki n niso več javni in ne koristijo več človeštvu, pač pa le ozkim elitam »bigtecha«. Z Ali imajo potemtakem družbene vede sploh še kaj možnosti? Brez izogibanja je nujno izbrati stran.
Na strani prikrajšanih. Recimo na najkrajši način; biti na strani prikrajšanih pomeni zavzemanje za socialno državo. A naj premaknem običajni poudarek, ki govori o pomenu javnega zdravstva, izobraževanja, dostopne zdravstvene in stanovanjske oskrbe. Po mojem je enako težko delo državi in državljanstvu v Marshallovem pomenu povrniti zaupanje, ki sta ga oba, država in državljanstvo, izgubila v zadnjih desetletjih neoliberalne vzgoje in izobraževanja. Malo verjetno je, da bi prebivalci vse bolj privatizirane in deregulirane družbe svoje pritožbe in zahteve naslavljali na vlade držav, saj jih še na svoje občinske in krajevne oblasti ne. Ko pa so jim vendar nenehno govorili, naj se zanašajo le nase in na svoje bližnje in naj ne pričakujejo več pomoči od zgoraj, saj nismo več v socializmu. Naj krivijo sebe, svojo lenobo in nemarnost, če si lomijo noge in se spotikajo na poti do uspeha. Zato se počutijo prepuščeni samim sebi in svojim bridko neustreznim virom, sebi in svojim nejasnim pobudam.
Država, kaj je že to, če odštejemo strankarska preigravanja, ki zabavajo zmeraj manj ljudi? Ne gre je odpisati, nasprotno. Država ni enotna tvorba, kapitalu ne služi v celoti; bolj ko je demokratična, manj služi kapitalu, zato se je treba zanjo ves čas bojevati, jo apropriirati. Nič ne podpira bolj antikapi-talističnih pobud kot prav država, zato je ne gre zanemarjati in rušiti, ampak stalno zavzemati. Neoliberalizem ruši državo na številne načine: 1. z odstranjevanjem ovir za mobilnost kapitala in z množenjem ovir za mobilnost ljudi brez kapitalov v bourdieujevskem pomenu, 2. z deregulacijo financ in prenosom ekonomske moči na nenadzorovane in šibko, če sploh, regulirane ravni, 3. s privatizacijo temeljnih storitev in 4. s slabitvijo delavstva in vseh proti-sistemskih gibanj na vse možne načine, tudi s podpihovanjem vojne in pripravljanjem nanjo.
V zadnjih letih se tem klasičnim načinom razrednega boja pridružujejo nove oblike: platformna ekonomija, tehnološko izžemanje ljudi s povečevanjem delovne razpoložljivosti, krepitev tehnološkega suženjstva celih kohort mladih odvisnežev, izkoriščanje kriz, kot je bila koronska, za vzpostavljanje avtoritarnih režimov, dekretnih vladavin in tehnološkega fevdalizma. Zato zelo potrebujemo državo, da vzpostavlja regulacijo na vseh teh področjih. Še več, brez centralnih državnih posegov in regulacij bi bilo konec kolikor toliko učinkovitega protisistemskega odpora, paradoksalno še celo konec
262
5 razrednega boja, in plutokratske elite bi nas s širokimi zamahi potisnile v J distopično prihodnost.
£	Če je pravkar zapisano videti še megleno, ostanimo pri trendih, ki so že
H tu. Vsaj nekaj takih je, ki napovedujejo prihodnje preobrazbe: globalno segrevanje napoveduje konec rasti in krizo neoliberalizma, ker tega poganjata le (za večino sicer destruktivna) rast in avtomatizacija proizvodnje dobrin in storitev; tu smo sicer šele na začetku, a je že videti, da ustvarja ogromno odvečnega človeštva, človeških smeti, kot jim trpko pravi Bauman. Podobno velja za razvoj, ki ga prinaša umetna inteligenca; za zdaj imamo precej več vprašanj kot odgovorov, s katerimi bi bili pomirjeni. Kako se aplicira, kdo jo zaseda, kdo nadzoruje, kdo regulira? Je za ta vprašanja sploh še čas ali je že prepozno?
Je sploh še čas za odpore in upore, kdo je z nami, koliko nas je? S čim na pot? Z odrastjo in temeljnim dohodkom in temeljnimi storitvami, vse to pa zahteva novo družbeno pogodbo na globalni ravni in radikalno prerazporeditev družbenega bogastva. Družbeno bogatsvo, BDP ali kakorkoli mu že rečemo, je zmeraj kolektivno ustvarjano, a je vse redkeje kolektivno razporejeno, čemur je temu treba oporekati z vso močjo, ki jo premoremo. Obstoječe, povečini liberalno demokratične ustave nikakor niso optimalne z vidika javnega dobrega, človekovih pravic, solidarne skupnosti in človeškega dostojanstva, a boljših za zdaj nimamo, zato jih je treba braniti, ker so ogrožene. Kakor je treba braniti dosežke socialne države, tega največjega civilizacijskega dosežka do zdaj, ker se je pokazalo, da je najboljši garant pravne in politične enakosti in socialne enakovrednosti ljudi, posebej teh z manj (z)mož-nostmi v času, ko razpada pravni (mednarodni) red in se izrisujejo nastavki distopične prihodnosti.
Bomo dopustili? Upam, da ne. Socialno delo kot emancipatorska družbena veda mora znati ponuditi radikalne in provokativne alternative v smeri enakosti/socialne pravičnosti, ki bi prečile spolne, rasne, seksualne, etnične religiozne in druge razlike, da bi bila možna in izvedljiva radikalna prerazporeditev družbenega bogastva ob nenehnem vigilantstvu pred učinki nove kolonializacije sveta, ki je že v polnem teku.
Brez odporov in uporov se tu, tako mislim, ne bo izšlo. A naj sklanem praktično: socialno delo je, žal, v vse večji meri tudi birokratsko utrujanje in nadzorovanje uporabnic in uporabnikov, še huje, tudi samih sebe, se pravi ljudi, ki so v njem poklicno dejavni. Kaj če bi ustanovili urad za sistematično in sistemsko debirokratizacijo socialnega dela in vsak dan preverjali, kaj je tisto, kar nas v resnici zanima, kar je res treba in čemur se bomo s strastjo posvečale in posvečali?
Tanja Rener