2. štev.
Februvar — 1890. Letnik XIII.
CERKVENI GLASBENIK
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred "1 golil., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 ki-.
Vre&ništvo in opravništvo je v hiši „Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov",
Poljske ulice št. 10.
Je-li pevski pouk v šoli važen?
Mnogo starišev in šolskih predstojnikov je, kateri pevskemu pouku ne prisvajajo one važnosti, ki jo ima glede omike in vzreje. Res, da se nahajajo tudi taki učitelji, kojim se sme po pravici očitati, da petju pripisujejo preveliko ceno; toda prav redki so. Današnja doba se odlikuje s tem, da zlasti meri na materijalno, in le kar kaj dobička obeta, se smatra vredno učenja. l'etje, pravijo, je lačna umetnost, ničesa ne donaša, ž njo ne prideš daleč po svetu. Dragi poučni predmeti so vsi koristni, celo potrebni; a petje je nagizdno blago, vsaj v ljudski šoli, kjer je kaj potrebnejšega opraviti kakor prepevati.
Kako krive in napačne da so te trditve, izpoznali so že stari pogani, kateri so petju pri svojem pouku častno mesto odkazali. Pythagora, n. pr. je jako visoko čislal pevski pouk. Menil je , da melodije in rhythmus srce blažita, duševne moči v soglasje spravljata, dušne in telesne bolezni lečita. Spoznanje tega blažilnega vpliva je tudi najimenitnejše vzgojitelje vseh vekov nagibalo , da so se petja kot enega izmed najboljših sredstev k obrazovanju posluževali. Zato pa tudi niso pevskega pouka v poučnem načrtu v zadnjo vrsto postavljali. Natorp pravi: „Ako bi mladina tudi do posebne umetelnosti dospeti ne mogla, vender glasba že zaradi svoje odgojilne vrednosti, zaradi svojega posebnega vpliva na duha in srce zasluži, da se ji med predmeti šolskega pouka eno izmed prvih mest nakaže".
Pevski pouk pripada šoli, ako šola hoče zadostovati harmonični izoliki otrok. Bog jo človeku poleg nebeškega daru jezika dal tudi glasbeno uho; a ni mu dal talenta, da bi ga zakopal. Ta prirodni dar za glasbo pa naj se v otroku kolikor mogoče razvije, kakor druge duševne moči; in to je v današnjem času, ki le računa in špekulira, potrebnejše kakor kedaj. Pri obrazovanji duše je glasba, zlasti petje, preimenitnega pomena. Melodija, harmonija in poezija čudovito v srce segajo. Le poprašajino svojo lastno skušnjo! Kako prešine in ogreje lepa pesem naša srca! Le spoininjajmo se mogočnega in globokega vpliva ljubko ganljivih adventnih in božičnih pesmi, k žalosti nas vabečih postnih, veselih velikonočnih napevov, in marsikatere v srce segajoče Marijine pesmi! Kdo se more odtegniti njihovemu vtisu? Spominjajmo se toliko milih, starih ali novejših navdušujočih nas narodnih pesmi — kako mogočen in silen je njih učinek, ki ga imajo do naše duše, do našega srca!
Zato pa vidimo, kako rad da posamezni človek te krasne učinke petja na sebi poskuša. Otrok poje pri veseli igri, kmet na polji in rokodelec v delavnici si zapojeta pesmico, da jima lajša in slajša težavno delo; s petjem pospešuje upehan popotnik utrujene korake; pojoč prime vojak za orožje, kadar je treba iti proti sovražniku; s pesmijo se vspenja v cerkvi pobožna duša k nebesom. Kakor kaže beseda mislečega duha, tako je petje izraz čutečega srca, najglobjega dušnega življenja.
Pevski pouk je tedaj važen faktor pri vzgoji. Le-ta blaži srce, razvija čut za lepo, manjša surovost, pospešuje nravnost, vleče človeka od podlosti ter ga vodi kvišku k plemenitosti. Po vsi pravici pravi moder mož našega časa: „Ako hočete, da se ljudje povzdignejo nad podlo mišljenje, vdihnite jim od mladih nog ljubezen do petja duhovitih in jederuih pesmi". Prav to je bil tudi vzrok, ki je raj. Baltes-a, škofa altonskega vodil, da je svojim duhovnikom pevski pouk po šolah zapovedal. Da, petje je posebno pripravno, v nedolžnih otroških srcih vzbuditi čutilo ljubezni, pobožnosti in veselja ter je kot svetišče sv. Duha še bolje olepšati. S kratka, petje nenavadno pospešuje izoliko mladih src. Tudi um in spomin se pri pevskem pouku vadita in jačita. Ako se racijonalno poučuje, treba marsikaj razumevati in v spominu ohraniti n. pr. tekst, melodične in rhythmične razmere in njih oblike. Oči in ušesa se vadijo, kakor tudi govorilo; prosto držanje telesa, na katero mora učitelj vedno paziti, in petje samo pluča krepčata. Vse to in veselost, ki jo petje povzročuje, dobrodejno vpliva na splošno telesno zdravje učenčevo.
Toda pevski pouk poleg tega izobraževalnega vpliva na vsacega učenca še bistveno pomore k zboljšanju cerkvenega petja. Dobro cerkveno petje se doseže in ohrani edino le s dobrini šolskim petjem. Ako se v šnli dober pevski pouk deli, se bodo tudi lahko osnovali dobri otroški in drugi pevski zbori, kateri morejo cerkvene svečanosti vekšati in posvetne slavnosti lepšati. — Koliko dobrega bi se dalo storiti, ako bi šola toliko dosegla, da bi učenci v poznejšem življenji v glasbi ali petji najti mogli veselje in razvedrilo! -Koliko nevoljnosti, dolzega časa in surovosti bi se odgnalo, kako veselo in živahno bi postalo življenje v marsikateri družini in v marsikaterem društvu, ako bi bila mladina v stanu, bogati zaklad toliko krasnih pesmi samostalno si prisvojiti — se ve da, - ako bi se bila v šoli petja boljše učila.
Do tega posledka pa šola glede petja še ni dospela. Sad šole na tem polji sploh ni v nikakoršnem razmerji z učinki v drugih predmetih. V ljudski šoli se že toliko doseže, da učenci dokončavši jo, znajo samostalno računati, čitati in pisati, vsaj toliko, kolikor navadno državljansko življenje od njih zahteva. Večina šol toliko stori, da se učenci pozneje morejo s čitanjem in pisanjem i. dr. dalje izobraževati. Vprašam pa zdaj: Kje so oni učenci, ki bi bili v stanu samostalno, brez tuje pomoči, se novih pesmi naučiti?? — Enako je tudi v višjih šolah in večinoma pri vsili pevskih društvih; tudi tu bi se ustrašil, ko bi kak izpraševalec zahteval, naj gospodje pevci neznano jim lahko pesmico večglasno kar z not zapojo.
Da pa šola v petji memo druzih predmetov zaostaja, je vzrok napačni način poučevanja. Ves pevski pouk biva v tem, da učitelj učencem pesem zapoje ali zaigra, učenci jo pa za njim pojo, slični kanarčeku, ki se na or-
gelce peti uči. In to traja toliko časa, dokler učenci napeva ne znajo. Enako se dela skoraj pri vsili pevskih društvih. Notino pisavo razumevati in note zadevati — to je pevcu tuje. Res da mu note kažejo, kdaj da se melodija vzdiguje in kdaj da pada, a za koliko da se vzdigne ali pade, tega ne ve; kako da se nota glasi, sliši stoprav takrat, kadar se mu zapoje ali zaigra. — Odtod prihaja, da pevci po veliki večini niso glasbeno „misleči" ljudje, temuč le deloma dresirana grla. In ako tudi svet pevce čestokrat zaradi kake bravure občuduje, vendar ta predrznost ni sad dobrega pevskega pouka, ni izraz glasbenega razuma, marveč je le posledica brezkončnega „vtepavanja". Pevci sami se pri tem nič ne nauče in postanejo le revne glasbene pokveke; njih predavanja nas puste mrzle ter ne učinijo nikakoršnega ogrevajočega in navdu-šujočega vpliva.
Petje po posluhu naravnost nasprotuje pravilom umnega pevskega pouka. Vsak pouk zahteva, da učenci ž njim vred samostalno sodelujejo, da iščejo in se sami vadijo; kajti le z vednim lastnim trudom se moči in spretnost učencev morejo toliko izolikati, da vodstva dalje ne potrebujejo. Pa kakor povsod, tako se tudi pri petji da samostalnost edino le s samodejnostjo priboriti. Da pevski pouk vspeva in v resnici sad donese, mora se učenec učiti glasbeno pisavo brati in zadeti, potem bode od dne do dne, od ure do ure tudi več glasbenega razuma zadobil, bode spoznaval svoj napredek ter mogel samega sebe in druge vaditi in dalje izobraževati.
Naj bi se vendar po šolah na petje, ta sladki srce in narav-nost likajoči predmet z večjo pozornostjo gledalo; saj ima toliko pravice do nje! Koliko nepotrebnega se morajo otroci učiti, kar izstopivši iz šole čestokrat že čez mesec dni zopet pozabijo. Naj bi se vendar tudi skrbelo za to, da se bode v šoli dobro in umno v petji poučevalo in da otroci tudi nekoliko pevske umetnosti in pevskega veselja za poznejše življenje pridobe. To je za učence kapital, ki se vedno množi, ki bode njim samim in drugim bogate obresti donašal in se skazal vir čistega veselja in plemenitega vživanja.
Dvanajsti občni zbor nemškega Ceeilijinega društva v Brixenu od 10. — 12. septembra t. 1.
(Dalje; glej pretefi. letnik.)
Četrtek, 12. september, zadnji dan občnega ' zbora, ni bil tako srečen, kakor prejšnja dneva. Začel je slabo, a končal je vendar dobro. Že pri jutranjem svitu prikazala se je bila na muzikalnem obzorju črna pika, katera je žalibog nekaj očrnila tako sijajne dneve. Menim namreč C. Grei-th ovo instrumentalno mašo „in honorem S. Galli 4 vocuin op. 26", katera se je s spremljevanjem malega orkestra pela v župni cerkvi ob 7. uri pred razpostavljenim sv. R. T. Ne vem, kateri je bil vzrok, da se je ta del pevske produkcije slabo sponesel. Nekateri menijo, da je bila maša nesrečno izbrana vzlic prejšnjim britkim izkušnjam; drugi pravijo, da so bili brixenski godci preslabi in Greithovi težki instrumentaciji neuki; tretji iščejo vzroke v instrumentih sploh, ker ne spadajo v cerkev itd. Mi nočemo resnice prikrivati ter
trdimo, da so se instrumenti prav slabo vjemali med sabo in da so petje, ki je bilo sicer precej dobro, pokopavali in motili K slabemu vtisu je pripomoglo tudi nasprotje med izvrstnim velikim Mittererjevim koroni ter med slabejšim in manjšim korom župne cerkve, kateri je to Greithovo mašo pel. Tu se je zopet jasno dokazalo, da dobra vokalna glasba več velja, ko ves instrumentalni „ cigu-migu"!
Reči pa moram, da so pevci zmerom dobro peli, kedar jih niso sprem-ljevali goslači; tako n. pr. sta se prav lepo glasila Fr. Moll-ov graduale „Benedicta" in J. Greg. Zangl-ov motet „0 bone Jesu". Tudi koralne vloge so se dobro pele, ali celebrantov koral je bil napačen in popolnem nasproten onim pravilom, katera je prejšnji dan P. Ambrož Kienle učil Opomniti mi je, da je v župni cerkvi dirigoval neki Fr. Moli in ne Mitterer.
Komaj smo čakali, da pridemo iz župne cerkve zopet v stolnico ter da si užaljeno uho zopet uberemo ob milozvočnih glasovih in akordih Mitterer-jevega kora.
Ob 81/a uri je bila v stolni cerkvi slovesna črna maša za ranjkim kanonikom dr. Fr. Wittom. Ime Wittovo je za vsacega Cecilijanca in sploh za vsacega muzika veselega in žalostnega spomina. Vsakega mora veseliti, da so nam nebesa poslala moža, ki je s svojim genijen in neupogljivo voljo, s svojim naudušenjem in praktično razumnostjo, z ustanovljenjem cecilijanskega društva, glasbenih listov in šol otel cerkveno glasbo pogina ter združujoč glasbo starih mojstrov z modernimi klasiki ustanovil novi stil (Wittov stil), ki je mnogoterim skladateljem za vzgled in v posnemo. Britka žalost pa mora prešiniti vsacega, da je ta reformator cerkvene glasbe, zaradi svojega neumornega in burnega delovanja tako zgodaj zatisnil oči — v večno škodo cerkvene glasbe. Na predvečer svojega patrona, sv. Frančiška Ksaverija, katerega preserčna molitev : „0 Bog jaz ljubim te" je Wittova zadnja skladba, umrl je nagloina duhovnik-umetnik sredi svojega duhovniškega posla (v spo-vednici), dne 2. dec. 1888 v 54. letu svoje starosti. A ni umrl, oči le jasne je zaprl! Dokler obstoji zadnje društvo cecilijansko, dokler bode živel zmisel za umetnost in za slovesno bogoslužje katoliške cerkve — bode živel tudi Witt, nesmrten, kakor drugi mojstri klasične glasbe. Temu svojemu usta-novniku je cecilijansko društvo v znak brezmejne hvaležnosti in ljubezni zapelo slovesni requiem, zloženi od Witta samega.
Res čudno naklučje! Pri XI. občnem zboru v Kostnicah (Kostaneu) leta 1887 je pelo društvo mrtvaško pesem psalm 41 svojemu umrlemu prvemu podpredsedniku Koenen-u, letos pa svojemu ustanovniku in vrhovnemu predsedniku! Da je vsak navzoči Cecilijanec iz polnega svojega srca v nebo pošiljal gorko molitev za dušni mir in pokoj ranjcega Witta, lehko si mislite. A še gorkejša molitev je bila njegova skladba „Missa pro defunctis 4 voc. op 35", katero so pevci na koru peli. Preprosta, po koralnih motivih zložena ta črna maša je šla vsem do srca, ne samo zaradi tega, ker se ie pela skladatelju samemu, ampak tudi zaradi njene muzikalne izraznosti, življenja in večno lepih koralnih melodij.
Kyrie, Dies irae in Agnus Dei se niso peli, čveteroglasno iz omenjene "VVittove črne maše, ampak koralno s spremljevanjem orgel. Med vsemi ko-
ralnimi napevi, ki so se peli v Brixenu, mi je bil „Dies irae" še najbolj všeč. Bolj preprostih in ginljivih, tekst živo izražujočih melodij, kakoršne so v koralni sekvenciji „Dies irae", sploh ni mogoče izmisliti. Mogočni pesni, kakor trombe glas doneči „Tuba mirum" in nežni, milo proseči „Pie Jesu" je moral vsacega še tako trdosrčnega pretresti. Res, koral ni človeško delo, ampak delo sv. Duha. Da je pa koral tolik vtis vzročil, ni bila vzrok samo pravilna izpeljava, ampak tudi prijetna menjava možkih in deških glasov. Tako n. pr. je pel celi kor „Tuba mirum" a samo dečki mili „Pie Jesu" Sekvencija se ni pela vsa, ampak samo prve in zadnje kitice.
Lavantinsko Cecilijino društvo.
Odbor društva sv. Cecilije za lavantinsko škofijo izdaje o društvenem delovanji v letu 1889 to-le poročilo: Ob konci tekočega leta sprejmejo naj p. 11. udje Cecil. društva kratko poročilo o društvenem stanji in delovanji. Društvu je namen, gojiti cerkveno glasbo po besedi in duhu cerkvenih določil. Da se ta namen doseže, storilo se je, kolikor je bilo v sedanjih neugodnih razmerah mogoče.
V	Mariboru vstanovila se je — po posebnem prizadevanji rajnega društvenega tajnika gosp. dr. A. Kukoviča — že 1. 1887 društvena pevska šola, ali ona se je vsled mnogih zaprek meseca julija lanskega leta zopet opustila. Goji pa se cerkveno petje v duhovšnici, kakor so se mogli vsaj nekoliko prepričati preč. gospodje duhovniki, ki so bili v Mariboru ob slovesni intro-nizaciji milostlj. knezoškofa.
V	povzdigo cerkvenega petja pa je neobhodno potreba pravilno izobraženih orgljavcev, ki znajo sami peti in druge v petji podučevati. pri sv. maši pravilno odpevati in po notah igrati. Zato je društvo že lansko leto razpisalo čvetero daril po 30 gld. za orgljavce, ki podučujejo v petji po cerkveni pesmarici „Ceciliji", od visokočastitega kn. šk. Lav. ordinarijata priporočeni; lani in letos podpiralo je tudi več vrednih učencev Ljubljanske orglarske šole iz domače škofije, ki so mu bili posebno priporočani od župnijskih uradov in gg. učiteljev orglarske šole. Odbor želi to storiti tudi prihodnje leto, ako mu bode pripuščalo denarno stanje društvene blagajnice.
Društvo ima ob konci tekočega leta 111 udov, med njimi 12 ustanov-nikov, (ki so enkrat za vselej vplačali po 20. gl.)
Vsi čč. udje, ki so za lansko leto še na dolgu, prosijo se prav uljudno, da dopošljejo zaostalo letnino in društvu še nadalje zvesti ostanejo; prosijo se še posebno preč. gg. duhovniki, da tudi sicer društvene namene podpirajo z besedo in dejanjem. Krog in krog stori se mnogo za povzdigo cerkvenega petja: vzbudimo se tudi mi! Začnimo orati ledino, prizadevajmo se pred vsem odstraniti predsodke, ki so vzrok, da so še mnogi nasprotni Cec. petju, delajmo z združenimi močmi na to, da vtihnejo po naših cerkvah nedostojne, posvetne melodije in se tudi v naši škofiji začne razvijati lepo cerkveno petje. V to nam Bog pomagaj in sv. Cecilija!
Stan društvenega premoženja je ta-le: Letni dohodki znašajo 38 gld. 6 kr, društvu darovanih je bilo 65 gld. Skup 103 gld. G kr. Stroškov je 50 gld. 4f> kr., torej še preostane gotovine 52 gld. 00 kr. Ako se prišteje
v Mariborski posojilnici naloženih 115 gld. 32 ki\, znaša celo društveno premoženje 167 gld. 92 kr.
Poleg tega ima društvo mnogo pesmaric (p. 100 izt. „ IIosana\ 63 i/t, „Cecilija"), knjig, muzikalij in drugega orodja v približnji vrednosti 150 gld.
Dopisi.
— Z Dunaja, dne 26. januarja, Povrnivši se po devetih letih zopet na Dunaj, sem bil zelo radoveden, je-li ceeilijanska ideja med razvajenimi Dunajčani napredovala. Kar sem do sedaj spoznal, so se tukajšni Cecilijanci v tej dobi prekoračili — za petelinov korak, a več ne.
Malo, a vendar bolje ko nič, ali pa celo rakovo pot! Tukajšnje društvo sv. Ambrozija se sicer trudi se svojo glasbeno šolo in s svojim dobro izvežbanim korom (Chorakademie) pod vodstvom znanega mojstra g. Jožefa Bohma, ter nastopa cdolno (s 60 glasovi) v cerkvi Am Hof od oktobra 1889 do maja 1890 kakih 10 kratov s strogimi in nestrogimi skladbami (Palestrina, Orl. Lassus, Lotti, Witt, Koenen, Ett, Stehle, Liszt, Brosig, Kempter, Fuhrer); celo v dvorni kapeli bojda pojo v postu Palestrinine maše (radoveden sem, kako?), vrh tega se še v kaki samostanski cerkvi drže cerkvenih določil glede cerkvene glasbe, a stem sem tudi vže pri kraji. Kar se tiče dvorne kapele, sem slišal do sedaj le staro šaro, ono „dunajsko cerkveno glasbo", ktere zastopniki so: Mozart, Beethoven, Haydn, Scliubert, Rotter, Kempter, Fuhrer itd. Ta muzika ima vse dobre lastnosti, samo prva in poglavitna jej manjka, da ni — cerkvena. Bog daj, da bi novi knezonadškof, kteri slovi kot razumnik in poznavatelj prave cerkvene glasbe, začel preustrojati razvajane Dunajčane ! Saj od zgoraj navzdol se še ni ničesar tu storilo v tej velevažni zadevi.
Žarijo boljših časov zaznamujete dve posvetni produkciji, ktere od božiča sem zanimate in blažite muzikalno dunajsko občinstvo. Najprej mi je omenjati Fr. Liszt o v oratorij — sv. Elizabeta, kateri se večkratov predava v tukajšnem dvornem opernem gledal šči — navadno „pri napolnjeni biši':. V začetku je bil ta oratorij slabo obiskovan, večidel zaradi tega, ker visoka gospoda, kteri pripadajo lože, blezo nima pravega ukusa za resno glasbo in ker so j udje po časnikih agitovali zoper ta izraz krščanskega duha. A Dunajčanje niso še toliko pokvarjeni, da bi judov povsod ubcgali, in dobra stvar ima toliko moči v sebi, da naposled mora zmagati. In tako je bilo tudi v tem slučaji. Nenavadna Lisztova glasba, krasna in očarujoča scenerija, krščanska legenda, ktera kaže ljudstva prave in večnolepe vzore ponižnosti, pobožnosti, zatajevanja, ljubezni do Boga in do bližnjega — to je primoglo, da je sv. Elizabeta zmagala v srcih in razumu dobrih Dunajčanov in da obeta ta Lisztov oratorij ostati na repertoiru c. in kr. dvornega opernega gledališča.
Oratorij ima sedem delov: 1. prihod sv. Elizabete neveste na Wartburg; 2. rožni čudež; 3. odhod križarjev v sv. deželo (Motiv: Gott will es.); 4. preguanje sv. Elizabete z \Vartburge; 5. sv. Elizabeta pregnana sredi revežev; 6. njena smrt in 7. njen pogreb. — Glasbeni del je pisan za instrumente in glasove in kaže oni Lisztov stil, ki je razno-barvan in mešan, cerkven in necerkveu, narodno glasbo in moderne klasike posnemajoč, pa tudi originalen, sploh Lisztovega nestalnega genija umotvor. Meni vsaj so najbolj do-padali oni deli tega oratorija, kteri slonijo na koralnih motivih in posnemajo cerkvene zbore n. pr. kor revežev, od kterih se poslavlja sv. Elizabeta, pripravljajoča se na smrt. Sploh ta scena človeka najbolj gine in povzdigne. Tu je bilo res vse naravno, resnično, glasba in petje, scenerija in akcija predstavljavcev. Vsak; je mogel in moral ginjen, poblažen in pobožen posloviti se od sv. Elizabete. Ko bi se po gledališčah take ali slične igre predstavljale, po tem bi res gledališče bilo — šola. — Omeniti mi je, da je scenerija pri tem oratoriji krasna in velikanska (kakih 200 ljudi je stalo kakikrat na odru), samo pred-stavljavce bi si želel druge, ne pa posvetnih diletantov, kterim je krščansko gradivo očevidno nenavadno in morda celo nasprotno.
Druga pevska produkcija, ki je tudi vplivala blagodejno na muzikalni ukus lehkoživik Dunajčanov je vokalni koncert ruskega zbora, kteremu je vodja Dimitrij Slavjanski Agrenjev. Vže to je zanimivo, daje smela ruska družba na Dunaji nastopiti (prvikrat?) in sicer s tako povoljnim vsp"hom, da se sedaj z njo bavijo skoro vsi dunajski listi in da so ti koncerti zmerom natlačeni radovednega dunajskega občinstva. Vže narodna, šarna in bogata noša in lepi, zdravi obrazi teh sinov in hčera ruskega naroda so imponirali.
Program te „ruske kapele", kakor jo kličejo Runajčanje, je raznovrsten; obsega epične in lirične, narodne in umetne, žalostne in vesele, celo šaljive, staro in nove pesmi v mešanem zboru s spreraljevanjom harmonija, cerkvene pesni pa pojo dečki in možje ua suliem (brez harmonija).
Glasovni materijal tega zbora je sploh prav dober, ženski glasovi so čisti, milozvočni, hči SLvjanskoga so posebno odlikuje se svojim nežnim, razvitim, jasnim glasom, tudi deški glasovi so izurjeni, basovi famozni — pojo vam contra g in celo f — samo tenori niso lepi. Slavjanski ima sicer precej izurjen in gibčen, a ne posebno lep glas. Izreka bi morala biti čistejša.
Pesmi ruske so slične srbskim, otožne, navadno v molu, ki pa prehaja v dur in naobratno. Melodije so divne. Navadno začne pesem z arijo (solo ali uuisono), na to sledi zbor, ki večkrat preide v neko dudljanje v dveh akordih, konec je navadno odrezan. Epične posmi začenjajo s prologom (kakor v kraljedvorkem rokopisu), kterega recituje dirigent Slavjanski.
Kar so tiče pevske tehnike, moram priznati, da je ta ruski zbor mojster v pp. in morendo. Sploh ni bilo kričanja ali onega smešnega naglega prehoda iz pp v ff, nič afektiranega, vse le ljudsko naravno, priprosto.
Radoveden sem pričakoval II. dela, v kterem ste bili dve pesmi pobožnega značaja. Prva je bila neka stara samostanska pesem, počasna resna — a priprosta skladba. Druga je bila Bortnijanskega skladba „molitev", troglasni deško — moški zbor — zopet preprosto, pa lepo, le premalo izrazno. Zastonj sem pričakoval imitacij, sploh polifonije, ker Bortni-janski je bojda nekak ruski Palestrina. Koliko je ruska cerkvena glasba napredovala, koliko da je v svojem grškem naslonjači sodeča zaostala, bi bilo vredno poizvedeti.
Sploh smem trditi, da je ta ruska glasbazdrava, resna, pristna, blažeča — odsev zdravega ruskega ljudstva. Raje poslušam tako pesem celi dan, kakor pa one sentimentalne, vodene, moderne arije in operete, kterih se ti spiše na dan, kolikor želiš in plačaš. Iz teh pesni so Nemci lahko spoznali, da je ruski narod, kakor sploh slovanski, zelo nadarjen in sposoben za petje, da je njegova glasba zdrava in da ima pred sabo — veliko prihodnost.
(Konec prih.) S.
Izpod Cf. Peti kakor je postavljeno, je gotovo najboljše. Marsikateri pa misli, da bi je še vse drugače pogodil, kakor pa sladatelj sam. Doinišljuje si, da v tej skladbi je še več nedovršenega, kar hoče on popraviti; uni finale bi se vse lepše glasil, ko bi bil drugače zavit. Tukaj naj bi bil tempo bolj živahen, tam zopet bolj zategnen, počasen, itd. itd. Pevovodji tako šumi po glavi in nehote morajo pevci za njim , ugovarjati si pač ne upajo, ker nimajo navadno toliko glasbene izobražrn<>sti, kakor on. \Ied poslušalci se pa že dobi kateri, ki mu t.-ika novotarija ne dopado Le on zgled:
Leta 1786. je umrl na Nemškem bogat grof. V svoji zadnji volji (testamentu) je vse natanko določil, za svoj pogreb je do zadnje pike naznanil, kakošen mora biti. Med drugim točkami se bere tudi: „Našemu spoštovanemu pevovodji Jakobu Lautner 20 fl. za spremstvo pri pogrebu". No, to še ni nič hudega, boš rekel dragi bralec „C. Glasb." Pač bi bilo želeti še dan danes takih podpirateljev, našim organistom bi take svote pri mali plači bile dober poboljšek. Tudi jaz sem tega mnenja. Le nekaj druzega stoji še zapisano za 20 11., kar se vse drugače glasi, kakor priznanje. Bere se namreč: 20 fl. dobi za spremstvo, a peti ne sme pri pogrebu. On brez potrebe zavija konci stavka in čudno zavrača glas pri pozameznih premembah. Z eno besedo : on hoče kompozicijo popravljati, a jo le pokaži. To je bilo zoperno za moja ušesa, in nočem, da bi celo pri mojem pogrebu kvaril skladbe, naj ga tudi jaz ne slišim.
Nauk? Dobri skladatelj — in le o takih je tukaj govorjenje, gotovo ve, zakaj je tukaj tako postavil in ne drugače. On je melodijo kakor harmonijo dobro premislil, poslal ceh) kakemu veščaku v presojo. Kaj bi toraj še preminjal kaki mojster skaza!
_ !>■
Razne reči.
—	t V benediktinskem samostanu Lambacli-skein umrl je na sv. večer ondotni p reč. g. opat, Janez L as ser. Pod njegovim vodstvom storil je samostan veliko za zboljšanje cerkvene glasbe; da, njegov zbor stoji glede pravilne liturgične glasbe v prvi vrsti na Gornjem Avstrijskem. R. J. P.
—	t Iz prijateljskega pisma posnemamo, da je v Voičah pri Tolminu na Goriškem dne 26. dec. 1889 nagle smrti umrl ondotni nadučitelj g. Anton Fajgelj, brat našega cenjenega skladatelja Danila, zapustivši vdovo in troje otrok. Pokojnik je bil vrl orglavec, spreten pevec in našim cecilijanskim naporom z vso dušo vdan. Zasluži toraj, da se ga C. Grl. spominja in mu želi: Naj v miru počiva!
—	Vrhovni predsednik nemškega cec. društva, preč. g. Fr. Sclnnidt, je dne S4. okt. pret. 1. obhajal .251etnico kot vodja stolniškega zbora v Munsteru. Med gratulanti bili so tudi sv. oče Leon XIII. Gotovo so dobro vedeli, zakaj? — Če tudi je postfestum, vendar zakličemo: Na mnoga leta!
—	„Farni cyrilska jednota Taborska" na Češkem priredila je zopet letos (dne 5. jan. 1890.) zgodovinsk duhovni koncert, z zanimivim programom: I. del. 1) „Viderunt oinnes iines terrae*. Mot.et za mešani zbor (C. A. T. B.); zložil Žielenski (1. 1011.) 2.) „Adoramus" za C. I. in II., A. in Bar. (1. 1590.) zložil Aichinger. 3.) „Tristis est anima", Motet za tri inožke glasove (T. I., II. in Bar); zl. P. Martini (1. 1784.) 4.) „Benedicimus Deum\ Motet za Sglasni mešani zbor; zl. Mik. Žielenski. (1. 1611.). — 11. del. 1.) „Když čas prišel", pesem za mešani zbor zložil Ad. Miehna iz Otradovic (1. 1661.) 2.) „Staropolska pesem o sv. Stanislavu" zl. Diomedes Caton za 4 mešane glasove 1. 1608. 3.) Starohrvatska božična pesem „Narodil se je kralj nebeški" za mešani in možki zbor. (pred 1. 1757.) 4.) Staročeska pesem iz 15. stolt. za 4 možke glasove upravil L. Zvonar.
Offertoria pro festis majorlbus. Edidit societns archidioeceseos goritiensis a s. Caecilia nuncupata. Labaci typis Milic 1889. V krasni opravi leži pred nami partitura I!) ofertorijev, in sicer 11 za moški, 5 za mešani zbor, 3 pa za dva glasa z orglami Trojica skla-dateljcv, gg. Faj gel j (11 št.) J. L a h arner in J. Koko šar je nam dobro znanaizpri-log „Cerkv. Glasb." Vse skladbe so v strogo cerkvenem duhu in v lahkem ali srednje težkem zlogu zložene in se bodo zborom, ki imajo dober okus, kmalu prikupile. Oblika, je povsodi gladka, skladbe so večinoma kratke, zalo se jih bodo pevci z veseljem naučili. Zaradi ravnotežnih kvint in oktav v dvoglasuih skladbah opozarjamo na to, da — ako jih vže strpimo v altu — jih nikjer ne odobrujumo v sopranu in spremljajočem basu; saj tukaj ne podvajajo oktave nobenih motivov nalašč. Prazniki, katerim je ta lepa zbirka namenjena, so: Spočetje Marijino, Božič, sv. trije kralji, ime Jezusovo, Svečnica, sv. Jožef, Veiikanoč (nedelja in pondeljek), nebohod Gospodov, Binkošti (nedelja), sv. rešnje Telo, sv. Peter in Pavel, sv. Jakob, vsi svetniki in rojstvo Marijino.
Klavirska šola, zložil Ant. Foerster, III. del. Založila „Glasb Matica". Ker so kritike o tem zvezku kakor o prejšnjih dveh v raznih časnihih brez izjeme jako ugodne, ni nam treba govoriti „pro domo sua", ampak pristavljamo v kratkem, da je ta zvezek vsakemu potrebni, ki se hoče temeljito izuriti v vseh durtonih. Vsak tonov način ima posebne akordične in skalne vaje, primerne etude in komade za predavanje, narodna glasba pa je v izdatni meri uporabljena. Ta 3. zvezek prinaša nadaljevanje vsega potrebnega gradiva, ki ga je treba vsakemu klaviristu. Zvezek konča z glasbenimi olepšavami. Da se cela šola upravi v 4 zvezke, je vže ta 3. zvezek pomnožen in velja 1 gld. 10 kr. — cena za toliko gradiva jako nizka.
Listnica vrednlštva prilog. „Diffusa est" je vže dostikrat komponovan, rajše kaj druzega. — „Prolikritiko" odklanjamo; nam zadostuje izrek vis. čast. gosp. opata sekavskega kot veščaka: „Das war eine vortreffl iche Wiedergabe". —
Pridana je listu 2. štev. prilog.