20 o. H. Šalamun: Ptujski okoličani. pravi ženin s starejšino in gosti med vriskanjem in godenjem na nevestin dom. Tu pa najdejo navadno vrata zaprta in v hiši je vse tiho. Dolgega govorjenja in trkanja je treba, da se naposled prikaže hišni gospoda¦ ali kdo drugi, in marsikatero morajo uganiti, predno jim pokažejo nevesto. Kadar gredo v cerkev, zapro jim vaški fantje pot, da morajo z darili odkupiti nevesto, katero hočejo vzeti iz vasi. Pri obedih na ženinovem in nevestinem domu, ki navadno trajajo po več dnij, je starejšina reditelj, kateremu se mora vse pokoravati. Godci pa skrbijo za godbo in Šalo. Na levem bregu Drave imajo bogatejši „barovČine", katerim je naloga vse preskrbeti, kar je potrebno za gostijo, zraven tega morajo iti vabit ter na dan gostije nevesto in ženina spremljat v cerkev. Na desnem bregu Drave, t. j. na Ptujskem polju, pa gredo fantje in dekleta k hiši, kjer je gostija, „na prežo"; ako hočejo gosti mir imeti, morajo jim navadno jesti in piti dati, in ob tem se velikokrat pripeti nesreča. Za rajnim praznujejo sedmino na dan pokopa; spremljevalci, navadno sorodniki, sosedje in znanci gredo na mrličev dom ali pa tudi v krčmo, kjer se okrepčajo z dobro kapljico in tudi molijo za rajnega. Te navade pa ginejo od leta do leta; zlasti v poslednjih letih duševnega gibanja je navdušenost za te ostanke sive starodavnosti jela čim dalje bolj pojemati. Narodnost. Prebivalci ptujske okolice so po veri vsi katoličani, po narodnosti pa vsi Slovenci. Četudi so ljudje več ali manj v dotiki z mestom Ptujem, ni jih doslej okužil niti protinarodni, niti brezverski duh. Narodno zavest krepi in širi zlasti list „Slovenski Gospodar", ki v več iztiskih dohaja med nje, pa tudi družba sv. Mohorja, ki je štela leta 1896. v župniji sv. Petra in Pavla v Ptuju 393, Nevesta (Narodna pesem i: xTL.nčika po ganjki šetala Na visoke linje gledala, Na visoke linje gledala, Sivo meglico zagledala. Oča! Oča! ljubi oča Vi! Po polju se meglica kadi, Ančika, Ančika, ljuba hči! To pa meglica se ne kadi. pri sv. Marku 142, pri sv. Urbanu 182, pri Hajdinu 122 in pri Vurbergu 98 udov. Narodno zavest krepijo tudi na novo ustanovljena bralna društva v okolici, tako n. pr. bralno društvo v Podvincih, ustanovljeno lanskega leta po gospodu Petroviču, v Krčovini po Čast. gospodu Gomilšaku, bogoslovcu v Mariboru, ter še bralna društva na Hajdinu, pri sv. Urbanu, pri svetem Marku itd. Jezik. Ptuj je na meji, kjer se ločijo ljudstva v jeziku, šegah in obleki. Zato se okoličani na južno in zahodno stran bližajo Kranjcem, na severno in vshodno stran pa Hrvatom in oger-skim Slovencem. Kakor v šegah in obleki, tako je tudi v jeziku: ravno tukaj se srečuje dvojno narečje, panonsko in noriško ali karantansko. Ta razloček je bil po mnenju učenjakov že v 9. stoletju. Kakor trde nekateri zgodovinarji in jezikoslovci, bila je ravno Panonija zibelka cirilo-metodijskemu staroslov. obredu. Miklošič piše leta 1874.: „Altslovenische formenlehre in para-digmen" : „Okoli srede devetega stoletja se je cerkveno slovstvo v slovanskem jeziku ustanovilo v Panoniji in samo v Panoniji.1) GoriČani ali panonski Slovenci so ohranili samoglasnike in soglasnike najjasneje, pa tudi končnice pri sklanjanju. Tako n. pr. se izgovarja u kot nemški u, duh glasi se duh, ura — ura, kruh —-kruh, kup — kup itd., jednako Ribničanom na Kranjskem. Deležnik minulega Časa izmeta v govoru zobnik d, t pred /-om, tako govore: pala, plela. Namesto sem bil pravijo sem bia ali bio; maša — meša. Pravilneje govori prebivalstvo na Dravskem polju, samo da se pri njih besede v govoru natezujejo, česar pri GoriČanih ni. Haložan pa skoro bolj poje, kakor govori. l) Zgodovina slovenskega slovstva I. zv. Sp dr. K. Glaser, str. 37. Ančika. ptujske okolice}) To ni nekakšna meglica, To je konjska sapica: To se pelja tebi v ogledi Čara turškega najmlajši sin. Tam boš se po gradi šetala, Srebro no zlato pobirala; Slodej naj vzame turške grade —¦ Vse turške grade, žolte zlate. l) Iz ,,Steiermarkische Zeitschrift" IV. Jahrg., 1. H., Graz 1837, pod naslovom „Volkslieder der steiermar-kischen Wenden" prestavljene na nemško, pod črto pa je slovenski tekst. o. H. Šalamun: Ptujski okoličani. Kočije se v dvor postavljajo, Bele ruhe se prestirajo, Bele ruhe se prestirajo, Zlate kupice natačejo. Hala, hala, ljubi oča Vi, Jel' bote mi Ančiko dali? „Jaz sem Vam jo obečal, Pa Vam jo bom tudi dal." Kupice vinca se natačejo Mlado Ančiko napajajo Gostje v kola se nalagajo Ino v druge kraje pelajo. Ženihi je klobučec dol pal, Sneha je po klobučec segnola, Sneha je po klobučec segnola, Ojster nož v srce zabodnola. Hala, hala, mladi hlapčiči, Pelajte mi Ančiko domu. — Hlapčiči so hitro genuli, Mrtvo v beli grad perpelali. Tri hčeri. (Narodna pesem i^ ptujske okolice.) IVI ati je 'mela hčerke tri. Vse tri je omožila. Eno je omožila Daleč k sivem' morji. Drugo je omožila Daleč v ravno polje. Tretjo je omožila Daleč v strme gore. Mati je šla gledat K svojoj prvi hčerki Daleč k sivem' morju Sivem' 'no globokem. Ljuba moja hčerka, Jel' je tebi dobro Per tem sivem morji, Sivem 'no globokem? — Dobro mi je, dobro Hvala bodi Bogu! Z vinčecom se vmivljen No s perkalom brišem. Mati je šla gledat K svojoj drugi hčerki Daleč v ravno polje, Ravno 'no široko. Ljuba moja hčerka, Jel' je tebi dobro Na tem ravnem polji, Ravnem 'n6 širokem? Dobro mi je, dobro Hvala bodi Bogu! S mlečecom se vmivljen No s pajčolanom brišem. Mati je šla gledat K svojoj tretji hčerki Pod te strmne gore Strmne 'no visoke. Ljuba moja hčerka, Jel' je tebi dobro Po teh strmnih gorah Strmnih 'no visokih? Dobro mi je dobro, Da se smili Bogu ! S solzami se vmivljen No s pelinom brišem. Vsakšno noč odide, Vsakšno noč mi pride. Vsakšno noč pernese Mi mrtvačko glavo. „Čuješ moja draga, Poznaš toto glavo?" „Kaj ne bi poznala Mojega očeta glavo!" Čuješ moja draga Poznaš toto glavo? — Oje 'no prej oje! Moje matere glava. Če boš se jokala, Bom te tudi vmoril Bom te tudi vmoril, Kak sem tvojo mater. Z ustmi se smejala V srcu pa jokala V srcu pa jokala No dušico dala.