Obisk v vzgojnem zavodu »Fran Milčinski« v Smledniku
DOM Nl HIŠA, AMPAK LJUDJE V NJEJ
življenje je različno, za nekoga trdo, dru-gemu je mehkeje postlano. Izvzeti niso niti otroci. Posebno pomemben je čas njihovega razvijanja v mladeniče in dekleta. Marsika-teri teh odraščajočih se iz sila različnih vzro-kov nenadoma znajde v težavah. Okolica mu postane tuja, odveč. Odrasli, ki smo še včeraj lahkotno menili, kako zlat je naš ptročiček, se presenečeni znajdemo pred jezikavim faki-notn, ki namerno »šprica« šolo, zmakne vži-galnik, pušča grivo... Njegova šolska barka naglo tone, vedenje postane popolnoma ne-primerno. Preutrujeni šolniki se mu med tri-deset ali več otroki posebej ne morejo po-svečati. V strogih očeh postane kolovodja najslabšega. Starši, nekateri zavzeti z divjim hlastanjem po materialnih dobrinah, drugi s svojimi pivskimi ali še katerimi strastmi, se zanj ne utegnejo zanimati. V redkih prebli-skih si hinavsko pulijo lase:
• »K nam prihajajo čustveno moteni ne-vrotiki — mladoletniki. To so fantje in dekle-ta, ki obiskujejo peti do osmi razred osnovne šole. Po eni plati so to čustveno otopeli otroci in moramo seveda najprej z njimi kot posa-meznikom vzpostaviti pošten stik. Saj ni pro-blem učenje! Problem je, da otrok učitelja ali vzgojitelja sprejme kot človeka. Večinoma so to tudi neizigrani otroci. Imamo igralnico, kjer se brez sramu med sebi enakimi prepro-sto samo igrajo. Uvajamo jih tudi iv otroški svet in jih obenem vključujemo čimbolj v zu-nanji svet. Naši gojenci so zelo ustvarjalni in delujejo na vseh mogočih področjih: likov-nem, tehničnem, glasbenem, literarnem in športnem. Za svoja dela pogosto dobivajo različne nagrade, diplome in priznanja. Naš gojenec je na primer sodeloval tudi na na-stopu Dneva mladosti v Beagradu... Če jim izkazujemo zaupanje, nam ga saveda tudi vračajo...«
•  »Jaz nisem bil tak... Le od kod se je vzel?« Pogoste so klofute, sosesko vznemirja rezek in povišan ton, otrok najde svoje zato-čišče na ulici. Težko mu je in zanj ni lepe besede. Sčasoma postane trd in čustveno oto pi, vendar bi se pred iprijatelji rad izkazal. Nekateri izmed teh otrok se kdove po kakš-nem naključju usmerijo pozitivno, nekateri pa so prvi v tepežu, kajenju, pohajkovanju, drobnih krajah, nesramnem jezikanju — pr-vaki so v slabem. Ti večinoma pristanejo v vzgojoih domovih ...
•  Obiskali smo vzgojni zavod »Frana Mil-činskega« v Smledniku. Občani dokaj dobro poznamo ta kraj na levem bregu Save, z ve-likim graščinskim poslopjem na ravnem po-Iju in mogoonimi Karavankami daleč v ozad-ju.
•  Ravnatelj zavoda 31-letni Franc Ravni-kar nas je sprejel v svoji obokani pisarni. Gojenci, vzgojitelji in on so zdaj  »graščaki« v tem starinskem poslopju nekdanjih baro-nov Lazzarinijev. Pripovedujejo, da je nekoč skriven   ipodzemeljski   rov   povezoval   Stari grad nad Smlednikom in ta grad na ravnici. Kdo ve!? Dandanes v tem poslapju domuje 48 varavancev vzgojnega zavoda  »Fran Mil-činski« iz številnih slovenskih občin:
•  Kakšen je pravzaprav človek, ki vzgaja to še gnetljivo mladost izven utečenih tirov? Kaj ga je vodilo k temu?
•  »Enajst let sem v tem poklicu in štiri leta ravnatelj  zavoda. Večkrat, posebno na začetku človeka prime, da bi vse skupaj pu-stil in odšel. Vendar kasneje postaneš zagri-zen. Nenadoma spozinaš, da je tukaj mnogo bolj pestro kakor v običajmih šolah, spoznaš pa tudi, da tukaj ni mogoče kar takoj uspe-ti...«
•  Že na učiteljišču so ga mladoletniki za-nimali. Takrat se seveda ni zavedel vse glo-bine. Še zdaleč si ni predstavljal, kako raz-bite so lahko družine in kako kruto se lahko to odraža na otrocih.
•  Tovariš Ravnikar je iz proletarske, kna-povske družine. V mehki zagorjanski govorici je  zaznati  rahlo  sled otožnosti.  S  sdjočimi sivozelenimi očmi strastno razpreda svoja trd-no postavljena mišljenja. Sem in tja se s svo-jimi lepimi, belimi zobmi rahlo, skoraj volčje zareži:
•  »Nisem in ne morem biti sentimentalen. Globoko se zavedam, da je našim gojencem tukaj drugi dom. Dom ni le hiša, arapak so
ljudje v njej... Seveda pa pogosto eno samo materino pismo velja več kakor vsa naša pri-zadevanja, vendar trudimo se...«
•  Otroci naj bi živeli tukaj kar se da nor-malno. Vsakdo  si  lahko na primer naroča svojo garderobo po lastnem okusu. Seveda ne v butiku. Po opravljenem delu sledi na-grada. Dopoldne  so sadili  solato, popoldne obiskali kinematografsko predstavo. Organi-zirajo  redna  srečanja  gojencev, staršev ali skrbnikov. Veliko teikmujejo:
•  »Zarvod  je   sicer   republiška  ustanova, vendarle pa smo v šišenski občini. Zgledno sodelujemo z občinskimi DPM, SZDL, TKS. Omogočajo   nam   letovanja,   tekmovanja   in drugo. Imajo veliko razumevanja za naše že-lje in nam resnično pomagajo. Tudi z vaščani kraja zelo  dobro  sodelujemo.  Našemu pio-nirskemu  odredu  je  letos  KS  in  krajevna origanizacija SZDL dodelila posebno prizna-nje. Fantje in dekleta so krasili volišča, so delovali v krajevni očiščevalni akciji in na-stppali s priložnostnim programom.«
•  Najtežje je tovarišu Ravnikarju, kadar skupina varovancev za^pušča dom. Ni sramot-no povedati, da obojestranske solze niso red-kost. Mladi Ijudje stopajo v negatovo prihod-nost in niriogi ne vedo, kako bo poslej. Pa vendar ni oisto tako:
^ • »Že v zavodu ugotavljamo, kaj komu leži in razvijamo določene spretnosti. Naš osnovni princip je, da iz doma ne gre nihče brez sklenjene učne ipagodbe in vsega ureje-nega. Kasneje še sodelujemo s socialnimi de-lavci iposameznih občin in upamo v vse naj-boljše...«
•  Cilj vseh teh ukrepov ia vzgoje je člo-veka vredno življenje. Tovariš Ravnikar_želi to vsakemu svojemu gojencu. Zelo zagrizeno se trudi za dosego tega cilja:
•  »Najbrž ne bom mogel nikoli premikati gora, upam pa, da bom pripomogel k spre-minjanju razmer...«
Bogomir šefic
POČITNIŠKA RAZGLEDNICA SPAGA
Mladi Šiškarji že petnajst let preživljajo počitnice v mladinskem počitniškem domu na Pagu. Dom je lepo urejen, v njem pa je prostora za 80 otrok v eni izmeni, za katere skrbi 9 vzgojiteljev. (Foto: Peter Karavanič)