766
Dr. Fr. L.: Izprehod na Notranjsko.
je vselej  grdo, Četudi se ž njim doseže ugoden uspeh.
Zgodbe tega viteza Predjamskega ne bom sedaj pripovedoval, ker je večini naših bralcev znana. Morda povemo o drugi priliki, ko bomo mogli podati več slik iz tega imenitnega kraja. Sedanji grad je torej zidan mnogo niže od nekdanjega gradu.   Glavna  stavba je iz 1. 1570.;
Oltar rožnivenški v Hrenovicah.
sedanji lastnik je knez Windischgratz, kateri pride sem,  kadar lovi po teh krajih,
Ozriva se še jedenkrat na strmo skalo, ki kipi v višavo, na temno votlino v njej in na sivi grad pod njo, potem krepiva nazaj na prvotno pot — proti Razdrtemu! Tje me vleče sedaj najbolj.
Zakaj sem šel proti Razdrtemu? Zato, ker me je vodila tu skozi pot   na Vipavo, kamor
sem bil namenjen, pa tudi zato, ker sem hotel v Razdrtem pomuditi se pri dobrih znancih. Dober znanec je pa izvestno toliko vreden, kolikor kak umotvor, torej vreden, da si ga ogledamo' in pri njem pomudimo.
Razdrto ima nesrečno ime. ,,Razdrta vas" pač ni hvala za noben kraj. Toda Razdrto nikakor ni razdrta vas, ampak je prav lična in dela čast veliki cesti, katera vodi skozi njo. Razteza se med dvema gorskima hrbtoma in se polagoma vzdiguje od vshoda proti zapadu. Ne daleč od Razdrtega se pa svet nagne proti Vipavi ali se prevali, in od todi ima — kakor mi je razlagal moj znanec Razdrčan — nemško ime „Pra-wald", svoj izvir. Prav tukaj (na Žingarici) je tudi razvodje med vodami, ki teko proti Jadranskemu morju, in vodami, ki gredo proti Dunavu. Zato je svet tukaj raznoliČen in ti ponuja mnogo prizorov, zlasti, če hočeš iti na bližnji Nanos, t. j. na njegov južni nos,   ki  se  imenuje Pleša.
Veliko ni Razdrto, ima namreč samo 65 hiš s 300 prebivalci. Med poslopji te morda zanima mala cerkev, posvečena sv. Trojici, in pa šola: a svetovnega slovesa nima niti prva, niti druga. Tudi pošte in gostilne nama ni treba preiskovati, te posebno zato ne, ker naju drugam vabi gostoljubje.
Oni gospod K., ki je bil prišel po  mene in  mojega mladega tovariša v Postojno, pripravil je na večer večji družbi prav časten in vendar prijazen sprejem, da je bilo jako   živahno   in   veselo.   Znana mi je dolenjska postrežljivost in prijazna  gostoljubnost,   ki   šladi ptujcu ure pod slovenskim krovom, a tudi pravi Notranjec pozna  vsa   pravila,   vse  pomočke, vso ljubeznivost   pravega  gostoljubja.   Koliko je bilo tu zabavnega pripovedovanja, nedolžnega smeha in do-vtipov razne cene, v katerih se je odlikoval naš gospodar!   Ko je  pa   bilo   že  pozno   v   večer, razšli smo se, in mene je vzel „v oskrb"  domači dušni   pastir,   moj   vrli   znanec  in   prijatelj   iz davnih časov, vrh tega še najpristnejši Notranjec. Dobro se je spalo pod njegovo  streho,  pa tudi vstalo lahko in z jasno glavo, kar je najboljše znamenje dobrega počitka.