Srečanje starejših 
krajanov 
na Dobrovi
Dobrova, 25. aprila zvečer. V dvurani zadružnega doma belo pregrnjene mize, starejši (je kdo med njimi res star, ko pa je zadnjih štirideset let minilo v svobodi in smo pozabili na čas?) krajani, nasmejani, zadovolj-nih, bleščečih oči, z nagelji v gumbnicah. Odraščali so hkrati, se Ijubili in ženili, danes pa jim njihovi vnuki in pravnuki pripravljajo srečanje, ki postaja na Dobrovi že tradicija. Gledam po teh žarečih obrazih in moja misel zaide dolga Ieta nazaj. Tisti »fant« tam v fcotu je bil naš prvi predsednik, oni pri mizi je bil organizator dela, ko smo pričeli graditi ta zadružni dom, ki je že zdavnaj obnovljen, možak pa trden kot kamen. In tisti rdečelični »mladec«, ki se je pri svojih dvainsedemde-setih pravkar zavrtel ob poskočni polki Sojerjevega Franceta. Mar ni bilo vse njegovo življenje en sam delovni dan, v njegovih rokah kramp, ki rije po ruševi-nah požganega doma. aktivist, ki nosi svojo paličko kot okras sivim lasem? Med vsemi pa kraljuje nasmejana, večno mlada Korunova mama iz Brezij, ki jo pri njenih 96 letih skrbi le to, kako je njeni pravnučki dolgočasno brez nje, ker je odšla od doma. Še vedno varuje dom in najdete jo pri kmečkem delu, če jo obiščete na njenem domu. Malce »zviška« gleda po »mladini« (pri sedem-desetih in čez), ko sprejema iz rok tovarišice Danice šopek rdečih nageljnov kot najstarejša občanka.
Mlajši od sedemdesetih pa so jim pripravili bogat kulturni spored. Najmlajši, šolarčki, beli metuljčki v belokranjskih platnenih krilcih so zaplesali dedkom in babicam nekaj plesov. Potem prisrčni duo Maje in njenega sošolca Romana, ki ju je spremljala Ludviko-va harmonika. Ta vez prijateljstva in prisrčnosti se krepi v celodnevni šoli, ki se je spojila s krajem v isto misel vzajemnosti.
Tudi mladina ni pozabila, da se mladost obnavlja v otrocih in vnukih. Zaplesaii so stari, poskočni ples, vriski, ki so se jih dedki in babice tako dobro spominja-li iz dni, ko so vasovali pod okni. Sinovi in hčere so se zdmžili v pevskem zboru, ki je sklenil krog treh gene-racij z domačo in borbeno pesmijo. Podnevi za plugom na polju, ob strojih ali v šoli, zvečer pa se ti utrujeni in zgarani Ijudje spremene v pevce, ki jih spretno vodi po poteh slovcnske pesmi pevovodja Miha Vahen. Utru-jeni glasovi se spreminjajo v srebrno pozvanjanje do-mače pesmi. Saj kdor poje, ta Ijubi domovino in je srečen človek. V imenu starejših občanov zahvala SZDL in KS Dobreva za prijetno srečanje, lepo kul-turno prireditev in prisrčen sprejem, ki ga je okronala dobra zakuska. Sojerjevemu Francetu pa naj njegova harmonika še dolgo izvablja poskočne, stare viže.
In drugo leto spet na svidenje!
MINKA KRVINA