Železne niti 4 "Hoja za zvoncem" na sveti večer v Železnikih "Hoja za zvoncem" na sveti večer v v Železnikih Anton Sedej Sprevod udeležencev gre mimo Bargljeve hiše Na plavžu. V vlogi zvonarja je Jaka Mohorič, za njim od leve fantje: Rok Mohorič, Primož Tolar, Domen Vrhunc, Andrej Arnol in Tomaž Weiffenbach. Foto: Anton Sedej 293 Železne niti 4 "Hoja za zvoncem" na sveti večer v Železnikih Železniki so bili v 17. stoletju še podružnica selške fare. Ugledni domačin - fužinar Jurij Plavec se je leta 1622 odpravil k patriarhu v Oglej, da bi na pobudo Železnikarjev izposloval ustanovitev samostojne župnije v Železnikih. To mu je uspelo in iz Ogleja je prinesel listino, s katero je bila ustanovitev nove župnije v Selški dolini potrjena. Železniki imajo zanimiv božični običaj ''za zvoncem'', ki je ostal ohranjen vse do današnjih dni. Z njegovim nastankom pa je bil neposredno povezan Jurij Plavec. Zgodilo se je, da je fužinar Plavec po ustanovitvi župnije prvo polnočnico zaspal, ker so se zvonovi iz zvonika farne cerkve v Gorenjem koncu Železnikov, kjer je prebival v bližini starega plavža, slabo slišali. Mladim domačim fantom je kupil poseben zvon, s katerim naj na sveti večer zvonijo po Gorenjem koncu Železnikov in budijo ljudi k pol-nočnici. Običaj zvonjenja naj se prične dve uri pred polnočjo, da bo še dosti časa za pripravo na polnočno mašo v farni cerkvi. Fantje so vzeli naročilo in željo uglednega fužinarja zelo resno in priljubljeni običaj svetega večera se je oprijel Železnikarjev vse do današnjih dni. Pred deseto uro zvečer se domačini zberejo pred kulturnim domom na Trnju. Fantje prinesejo zvon, ki se preko leta hrani v domači župnijski cerkvi sv. Antona Puščavnika. Ko cerkvena ura odbije deset, fant dvigne zvon in v taktu koraka zvoni. Prvič pozvoni Pod zjavko, množica mu sledi po glavni cesti proti naselju Na plavžu. Pot svetonočnega zvona je dokaj ustaljena. V sprevodu množica prepeva božične pesmi. Ko prispejo do starega plavža, se množica ustavi ob Plavčevi hiši (danes je tukaj muzej) in prepeva še naprej. Pojo se tudi pesmi, ki so izvirne temu običaju in jih je za ta namen napisal in spesnil nekdanji domači učitelj in organist Jožef Levičnik. Fantje z zvoncem obiščejo bližnje hiše, kjer jih pričakajo gospodarji in postrežejo. Ko se vrnejo, se sprevod vrača nazaj proti Logu, kjer se zopet usta- Običaj "za zvoncem" 24. decembra 2006, na čelu z zvoncem Tomaž Weiffenbach. Foto: Anton Sedej 294 Železne niti 4 ▼ "Hoja za zvoncem" na sveti večer v Železnikih vijo. Fantje se odpravijo pozvonit preko mosta reke Sore tudi domačinom Ovčje vasi. Množica ta čas počaka, prepeva Na logu, in ko se zvon vrne, se ob pol polnoči običaj zaključi pred kulturnim domom. Množica se razide po domovih v pripravi na polnoč-nico. Fantje z zvoncem odidejo še na domače pokopališče, kjer pozvonijo na grobu pokojnih, ki so iz roda v rod ohranjali ta edinstveni stari običaj svetega večera v Železnikih. V sedanjem času postojijo tudi ob grobovih nekdanjega vestnega cerkovnika Blaža Gortnarja in družine Arnol. Tako se v Železnikih neguje ta edinstveni običaj že preko tristo let, včasih v nekdanjem železarskem trgu, danes v razvitem industrijskem mestu na Gorenjskem. Bili so tudi časi, ko se ob božiču kaj takega ni smelo početi. Po drugi svetovni vojni je takratna oblast prepovedala vse, kar je bilo v zvezi s praznovanjem cerkvenih praznikov, toda le domačim zanesenjakom moramo biti hvaležni, da so vztra- jali in ohranili ta lepi božični običaj. Obdobje od 1945 do 1985 je bilo najtežje, na sveti večer se je zbralo le nekaj pogumnih fantov, ki so s strahom, skrivaje z zvoncem obšli naselje Gorenjega konca. Med njimi je pomembno omeniti brate Arnol - Jožeta, Toneta, Janeza in Franca, ki so se največ prizadevali, da se je ''hoja za zvoncem'' ohranila vse do danes. V samostojni Sloveniji je naš stari običaj ponovno oživel v pravem, izvirnem pomenu. V izvedbo se je vključilo še domače Turistično društvo z mešanim pevskim zborom Domel, ki poskrbi za ubrano petje božičnih ter drugih starih pesmi; nekatere so izvirne temu dogodku. Iz leta v leto se tega lepega starega običaja udeleži večje število obiskovalcev, ki prihajajo tudi iz sosednjih krajev. Zelo radi pridejo naši rojaki in potomci, ki se jim ob tem dogodku na sveti večer vračajo spomini na njihova otroška leta v Železnikih. Običaj nedvomno sodi med dragoceno kulturno dediščino Železnikov oz. Selške doline. Železne niti 4 "Hoja za zvoncem" na sveti večer v Železnikih li Tradicija - enoglasno petje božičnih pesmi svetega večera pred Plavcevo hišo je posebno doživetje tega običaja. Foto: Anton Sedej Zvonec iz cerkve sv. Antona Puščavnika, s katerim fantje zvonijo na sveti večer po gornjem delu Železnikov. Foto: Anton Sedej Pravljično osvetljen stari plavž daje čar "svetonočne-mu zvonjenju". Foto: Anton Sedej 296 Železne niti 4 "Hoja za zvoncem" na sveti večer v Železnikih P. S.: Domačinka Tonika Ramovš, p. d. Gradnikarjeva (1905-2000), klekljarica in kustosinja muzeja v Železnikih, je napisala igro Čipkarska božičnica. V vsebino igre je vključila tudi pesem o Juriju Plavcu in nastanku samostojne fare v Železnikih. Zakaj se pred polnočnico na sveti večer po Železnikih z zvoncem zvoni Skozi tiho, temno noč Ko ključarji so prišli jezdi Jurij Plavec, k njemu na obisk sam pri sebi razmišljujoč, in se mu zahvalili, koliko je bilo treba je sam jim razodel, potov v Akvilejo kako se čudovito je otel. in prošnja do patriarha, Nato so ga vprašali, da uslišal mu je prošnjo smelo. kaj želi, da bi mu v zahvalo dali. Se Jurij Plavec nasmehnil je Celo vladar seje zavzel, in rekel je tako: da Plavec s prošnjo lažje je uspel, "Enkrat na sveti večer sem zaspal da Železniki samostojna in polnočnico zamudil, župnija bi postali, ker me oddaljeni polnočni zvon ni zbudil. nič več pod Selca Da to več bi se nikomur ne zgodilo, ne spadali. želim naj, ne meni v zahvalo, pač pa v spomin, da Na prsa pritiska si roko, Železniki samostojna kjer hrani pergament župnija so postali, s pravico pisano. da vsak sveti večer, Tedaj pa: "Kaj je tam?" dokler bodo Železniki stali, Široko zastrmi oko, ko bitje se desete ure čuje pred njim menih stoji, iz cerkvenih lin, za uzdo konja že drži skozi gornj' konc Železnikov in s ceste ga čez polje bo eden z zvoncem hodil." v Soro vodi. Možje obljubili so veseli, Drugo jutro se raznesla da bodo željo mu spolnili. po Železnikih je vest, da sovražniki hoteli Od tedaj vsak sveti večer ob 10. uri so dobiti Plavca v pest, mlad fant skoz gornji konc Železnikov da bi iz zasede ga umorili s cerkvenim zvoncem zvoni, in pravico pisano mu vzeli. za njim pa zbori mož in deklet božične pesmi pojo že več kakor tristo let. Informator: Viri: Tomaž Weiffenbach, Arhiv muzeja v Železnikih. Na plavžu 11, Železniki. Osebni spomini, ustno izročilo domačinov. 297 Železne niti 4 Iz arhiva Iz arhiva v Muzejskega društva Železniki Skalovčeva domačija na Češnjici. Na tem mestu stoji zdaj pošta. 298