Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 % UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . . . Lir 3.000 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 Letna naročnina . . . . . » 6.000 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo . . . . » 8.000 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 [ Gorica - četrtek, 27. marca 1975 - Trst Posamezna številka Lir 150 Moč velikonočne skrivnosti Leto XXVII. - Štev. 13 (1345) Adventno pričakovanje, da bi prišel nekdo, ki bi ljudi učil živeti, se je s Kristusovim vstajenjem končno izpolnilo. Na svet se je razlilo obilje božje milosti, ki je vsem na voljo, kateri želijo z njo sodelovati. Naj bi ta milost tudi v nas, ko bomo doživljali letošnjo veliko noč, napravila svoje! Naj bi po tej veliki noči močneje zaživeli svoj osnovni krščanski poklic in se vedno bolj občuteno povezali z Njim, ki je v krstu položil v nas svojega Duha. Ta Duh bo obudil tudi nas tako kot je obudil Jezusa iz Nazareta. Da bi bili tega vstajenja v polni meri deležni, želita naročnikom, bralcem, podpornikom, sodelavcem in vsem prijateljem »Katoliškega glasa« UREDNIŠTVO IN UPRAVA im iiiiiii .............................. Tudi mladina je del Cerkve Južnotirolski škof iz škofije Bozen-Bri-xen, dr. J. Gargitter, je obravnaval v letošnjem postnem pismu probleme mladine, družine, družbe in Cerkve. Med drugim govori o današnji mladini: če išče danes Cerkev na raznih področjih nova pota in nove delovne metode, je to potrebno Predvsem na področju dela za mladino. »Zato pozivam vse duhovnike, starše in vzgojitelje za razumevanje, če poskušamo v naši škofiji v tem oziru nove poizkuse, ki se morda v marsičem oddaljujejo od dosedanjih načinov. Upam, da ne bo treba obžalovati, če izkažemo mladini zaupanje in jo tako čimprej vključimo v sodelovanje na verskem področju,« pravi škof Gargitter. V dušnopastirski službi za mladino nikakor ni mogoče prezreti spremenjenega zadržanja mladine do Cerkve, »Če smo nekdaj poudarjali, da je treba mladino obvarovati pred nevarnostmi in verskimi krizami, spoznavamo vedno bolj, da temu danes ni več tako, temveč tla prav presta-nu krize vodijo mlade ljudi do prepričanih in stanovitnih kristjanov.« Zato je nujno. da mladih ljudi v njih duhovnem doživljanju ne prepuščamo samim sebi, tem-v°č da jih spremljamo z razumevanjem In Pripravljenostjo. Tudi v današnji mladini je mnogo pripravljenosti in idealizma za uresničevanje evangeljskega krščanstva in zavesti pripadnosti Cerkvi. Seveda pri tem ne moremo niimo generacijskega problema, ki ni nič novega, le da se v vsakem času pojavlja v drugam; obliki. Napetosti med vztraja- jočimi pri starem in zahtevajočimi po novem, med preteklostjo in prihodnostjo, so vedno bile in bodo. »Če skušamo razumeti znamenja časa, moramo priti do prepričanja, da bo prihodnost drugačna, kot je bila preteklost. Pri vsem spoštovanju in hvaležnosti za delavnost v preteklosti mora biti naš pogled usmerjen v bodočnost.« Bilo bi torej za družbo in za Cerkev neodgovorno, če bi ne pritegnili mladine k sodelovanju pod izgovorom, da ona pač za to odgovorno mesto nima dovolj znanja, vednosti, izkušnje in starosti. Ali bi takšni izgovori ne bili le izraz strahu pred mladino? Toda tudi ona je del Cerkve! Umrl je dekan diplomatskega zbora v Vatikanu Od leta 1962 je bil kot najstarejši diplomatski predstavnik dekan diplomatskega zbora v Vatikanu Kubanec Luis Aman-do Blanco. Sodaj je umrl in ga je nasledil libanonski poslanik Nagib Dahdah. Zaradi prikupnega značaja je imel poslanik Blanco v Vatikanu vrsto prijateljev. Podjetni zakristan stolnice v Augsburgu Zakristan augsburške stolnice je med verniki stolne župnije in mod obiskovalci stolnice zbral za Sveto deželo tolikšno vsoto, da so z njo lahko kupili štiri zvonove. Posvetili so jih v augsburški stolnici. Čeprav poveličani Kristus pripada drugačnemu, bodočemu svetu, kakršen bo po koncu sveta, je dejstvo njegovega vstajenja zgodovinsko in zgodovina ga tudi potrjuje. Apostoli so se vstalega Gospoda dotikali, so z njim jedli, ga videli, poslušali, se z njim pogovarjali. Zato je apostol Peter judovskemu velikemu zboru mogel reči: »Ne moremo namreč, da ne bi govorili, kar smo videli in slišali.« Samo na takšnem temelju more počivati trdna vera. Notranja vsebina te resnice in njen vsestranski pomen je pa seveda predmet vere. Kristus se je po vstajenju 40 dni prikazoval apostolom in drugim izbrancem, da jih je potrjeval v veri v vstajenje, postavil Cerkvi Petra za vidnega poglavarja, jim dajal navodila za bodoče apostolsko delo, napovedal prihod Svetega Duha pa tudi, da bo kljub vidni odsotnosti ostal z njimi po Svetem Duhu do konca sveta. POMEN GOSPODOVEGA VSTAJENJA Pri mašni veri izpovedujemo: »... ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanju prišel iz nebes.« Trpljenje in smrt predstavljata eno stran Kristusovega odrešilnega dela, vstajenje in poveličanje pa drugo; oboje skupaj pa sestavlja Kristusovo velikonočno skrivnost. Z njo je zaslužil in pripravil odrešenje vsemu človeškemu rodu. »Če je zaradi prestopka enega množica umrla, sta se milost božja in dar v milosti enega človeka Jezusa Kristusa izlila nad množico v mnogo večjem obilju« (Rimij 5, 15). V moči Kristusovega odrešenja se človek ni samo spravil z Bogom in vrnjeno mu je bilo ne le božje otroštvo, ampak mu je bi- lo dano tudi poroštvo častitljivega vstajenja in večnega življenja. Apostol Pavel je zapisal: »Takrat se bo izpolnila beseda: Poližita je smrt v zmago. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« Seveda je s svojim trpljenjem Kristus najprej sebi zaslužil slavo vstajenja in poveličanja. Zato je učencema na poti v Emavs dejal: »Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?«. V večni spomin križane ljubezni si je poveličani Gospod zadržal znamenja ran, ki so mu jih na rokah in nogah naredili žeblji, na prsih pa vojakova sulica. NAŠA UDELEŽBA NA VELIKONOČNI SKRIVNOSTI Kristus je v svojem zgodovinskem življenju preobilno zaslužil milosti odrešenja za ves človeški rod, Cerkvi, svojim duhovnikom in vsem vernikom pa prepustil nalogo, da njegovo odrešenje posredujejo vsem ljudem, ki so odrešenja sposobni in potrebni. Božji načrt odrešenja je res čudovit in se zelo sklada z dostojanstvom in naravo človeka. Človek je razumno bitje s svobodno voljo. Po svobodno sprejeti veri naj se da krstiti in vključi naj se v skrivnostno Kristusovo telo. Človek počasi raste in se razvija, tudi odrešenje upošteva ta zakon. Ko smo prišli do zavesti pa vse do zadnjega diha naj bi v valovitem vzponu duhovno rasli »do mere polne starosti Kristusove«. Za svobodnega in za delo u-stvarjenega človeka je primerno, da je do neke mere aktiven, treba je le Kristusovo odrešenje na-obračati nase in na druge in tako na svojem telesu dopolnjevati, kar nedostaja bridkostim Kristusovim, za njegovo telo, ki je Cerkev. S svetim krstom se je začelo naše življenje s Kristusom. Ostali smo vsak samo svoja oseba z lastno odgovornostjo, vendar smo se na skrivnosten način vcepili na Kristusa in začeli smo živeti njegovo življenje. Ne moremo mimo jasnih besed: »Ali mar ne veste, da smo vsi, kateri smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, bili krščeni v njegovo smrt? Pokopani smo bi- li torej z njim po krstu v smrt, da bi tako, kakor je Kristus vstal od mrtvih v slavo Očetovo, tudi mi zaživeli novo življenje.« Seveda pa nismo povezani le s Kristusom, ampak tudi med seboj. »Kakor imamo namreč v enem telesu mnogo udov, vsi udje pa nimajo istega opravila, tako je množica nas eno telo v Kristusu, posamezni pa med seboj udje. Vsak ud Cerkve je dolžan pomagati drugim udom-sobratom v Kristusu na poti zveličanja. Sodelovanje med različnimi udi Cerkve se mora odvijati v medsebojnem sporazumevanju, ljubezni ter veselju. Vse, kar ovira skladno rast in razvoj, ne prihaja od Boga, ampak od duha, ki je božjim načrtom nasproten. Z OBNOVLJENIM OPTIMIZMOM Spričo revščine, bolezni in smrti, tolikšne pokvarjenosti in sovraštva na svetu se človeka lahko poloti malodušnost in strah, če že ne obup. Velika noč pa tako prepričljivo govori, da Bog človeka kliče, naj bo s celotno svojo na- Vatikanski list »L'Osservatore Romano« poroča, da je pri napadu na mesto Ban Me Thuot v Južnem Vietnamu izgubil življenje generalni vikar tamkajšnje škofije msgr. Trinh Chinh Truc, dva škofa in več duhovnikov pa so napadalci odpeljali. Odpeljali so tudi mnoge druge ljudi. List izraža zaskrbljenost za usodo ujetih, ki so postali žrtev bratomorne vojne. Po podatkih angleškega lista »Daily Te-legraph« je v Vietnamu vsaj poldrugi milijon otrok in doraščajoče mladine sirot, ki so v vojnih grozotah izgubili očeta ali mater ali celo oba starša. List nadalje pravi, da so mnogi teh sirot popolnoma prepuščeni sami sebi. Prva posledica tega težkega stanja je, da se je močno povečalo število mladoletnih zločincev. Nad 100.000 otrok je duševno zaostalih, mnogi pa so tudi telesno prizadeti. Medtem se v severnem delu Južnega Vietnama nadaljuje siilna ofenziva komunističnih čet, ki v preziru do dogovorov v Parizu leta 1973 načrtno zasedajo kraj za krajem, pokrajino za pokrajino, ne da bi svetovna javnost, drugače tako občutljiva, če gre za nastope s strani desničarskih diktatur, kaj protestirala. Komunistično gibanje Vietkong obvlada sedaj že devet pokrajin, ki so bile pod upravo vlade v Saigonu, stara prestolnica Hue je na tem, da pade, ljudje pa množično beže pred »osvoboditelji« na jug. Naj levičarji vseh vrst razlože ta pojav, ki se redno ponavlja, ko se komunistične čete približajo kakemu kraju! ravo z njim združen v večnem občestvu neminljivega božjega življenja. To zmago je Kristus pridobil s svojim vstajenjem k življenju, ko je s svojo smrtjo človeka osvobodil smrti. Bog nam pripravlja novo bivališče in novo zemljo, na kateri prebiva pravičnost in katere blaženost bo izpolnila in prekosila vsa hrepenenja po miru, ki se porajajo v srcih ljudi. Kljub tolikemu zlu, ki ga opažamo na zemlji, nam velika noč jasno oznanja Kristusovo končno zmago in zmago vseh njegovih prijateljev. Kristus ima v vseh časih svetovne zgodovine premoč nad silami teme. Temne moči pekla in hudobije se morejo razvijati samo v mejah, ki jih je začrtal Bog, ne pa preko njih. Čeprav so' posledice izvirnega greha nad človeškim rodom ostale in ob pomoči temnih sil pekla povzročajo na svetu veliko zla ter pomenijo močno oviro za rast božjega kraljestva, je vendar božja moč silnejša in se zato božje kraljestvo zmagovito prebija. Ker je Kristus odrešil celega človeka v vseh njegovih razsežnostih, se mora Kristusov blagodejni vpliv poznati tudi na svetnem, zemeljskem področju, kjer raste telo nove človeške družine, ki že more dati nekak obris novega sveta. Ob takem predvidevanju naše Življenje ni več žalostno, temno in brezupno, čeprav nas trenutno mučijo skrbi, trpljenje, vsakovrstne preizkušnje. Veliki petek dobiva svojo rešitev in osvetlitev v zarji velike noči. Neutrudno delajmo za zmago duhovnih vrednot krščanstva, in bratske skupnosti v resnični pravičnosti ter ljubezni, za kar nam velika noč prinaša novih svežih moči. Seveda je vse to v korist Sev. Vietnamu, ki gradi svoj komunizem in ga skuša vsiliti tudi južnemu delu dežele. V Sev. Vietnamu živi okoli 22 milijonov prebivalcev; od tega je nekaj nad milijon katoličanov. Za to skupnost skrbi dvanajst škofov in 350 duhovnikov. Pred razdelitvijo dežele na severni in južni del je bila podoba precej drugačna. Po množični izselitvi katoličanov in odhodu več kot 70 odstotkov na jug dežele pa se je razmerje med katoličani in ostalimi prebivalci Sev. Vietnama zelo spremenilo. Sredi marca je Vatikan obiskala partijska delegacija iz Sev. Vietnama. Razgovorov se je z vatikanske strani udeležil tudi nadškof Agostino Casaroli. Ta se je v papeževem imenu zahvalil, da se je mogel hanojski pomožni škof udeležiti jesenskega zasedanja škofovske sinode v Rimu. O samem srečanju pa ni bilo izdano nobeno uradno poročilo. Svetniški proces za Pija XII. in Janeza XXIII. V Rimu so končali škofijski postopek za razglasitev papežev Pija XII. in Janeza XXIII. za blažena. Listine so bile izročene papeškemu uradu za zadeve svetnikov v štirih velikih zapečatenih kovčkih. Za zadevo Pija XII. so imeli 197 sej in so zaslišali 61 prič iz sedmih držav, za Janeza XXIII. pa 144 sej. Pri tem so zaslišali 50 prič iz devetih držav. Voka v Vietnamu sc it snet razmla I našem ..ineimallaiB" rriilujejo, če v mešani družbi uporabljaš Pri vsakodnevnih srečanjih s slovenskim človekom sem večkrat načel pogovor o naši politični stvarnosti. In sem mogel opaziti, da je naš človek zelo enostransko poučen. Slovenci, ki podpiramo in volimo Slovensko skupnost, smo najprej (tako pravijo) »sluge katoliške Cerkve« — zraven pa še nacionalisti. O prvem pojmu ne bom niti zgubljal besed, ker bi jih bilo škoda, pri drugem pa se bom ustavil nekoliko dlje. Najprej bi me zelo zanimalo vedeti, kaj naj pomeni beseda nacionalist. Ali mogoče to, da znači človeka, ki se ni prodal tujemu mamilu, ki je ostal zvest svoji narodni bitnosti, ki je v odločilnih trenutkih naše zgodovine odločal z lastno glavo in se vedno boril za koristi slovenskega naroda? Če to pomeni biti nacionalist, potem sem prvi, ki bom tak nacionalizem podprl. Problem vsega pa je v besedi sami, ki jo vsi vedno rabijo v slabem pomenu. Bolje bi bilo, da bi temu rekli nacionalna zavest, nacionalni čut. Ker nacionalizem pomeni sedaj nekaj čisto drugega: je samohvala, samopoveličevanje, preziranje tujega in še marsikaj. Nacionalizem vedno škodi bratstvu, je pravzaprav proti vsakemu bratstvu, dočim je narodna zavest, narodna zvestoba resna podlaga vsakemu pristnemu sožitju. Je vse zaman, da se bo slovenski človek šopiril v tujem okolju, doma pa ne bo poznal niti Prešerna in bo nastopal proti tistim, ki se žrtvujejo za naš narod. Ne morem razumeti, kako je tu v zamejstvu naš človek lahko tako kratkoviden. Ce že imamo svoja društva, svoje domove, in če hočete, tudi svojo slovensko stranko, ne verjamem, da je to že zadosten vzrok, da nekoga označiš za nacionalista. V dobi fašizma, ko je slovenski človek trpel in umiral, nisi našel Slovenca, ki bi ti rekel nacionalist, ker si govoril slovensko. Danes pa dobiš ljudi, ki te po- Na tiho nedeljo 16. marca popoldne je bil na sedežu Slovenske prosvete v Donizettijevi ulici v Trstu redni občni zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov, ki so se ga udeležili predstavniki cenkvenih zborov, včlanjenih v tej za področje tržaške škofije osrednji organizaciji. Daljše uvodno poročilo o delovanju Zveze je imel njen predsednik dr. Zorko Ha-rej, ki je v tekočem in dovolj sproščenem pogovoru z udeleženci nanizal vrsto problemov, s katerimi se je moral odbor spoprijeti, da kolikor mogoče smotrno usmeri delovanje in ga vskladi z razmerami in potrebami, ki so deloma označevale preteklo poslovno dobo ter so obenem tudi značilne za položaj, v katerem živi in deluje Zveza v sedanjem trenutku s pogledom na bodočnost. Poleg te pripombe načelnega značaja velja omeniti dokaj pestro in dobro zasnovano dejavnost Zveze cerkvenih zborov, ki se je odvijala v prirejanju: a) javnih nastopov; b) študijskih tečajev za izpopolnjevanje in c) občasnem izdajanju novih glasbenih kompozicij kakor tudi razmnoževanju notnega materiala, ki je pevskim zborom v dobršni količini in raznolikosti na razpolago. Med javne nastope je predsednik Harej posebej prištel: 1. vsakoletno novembrsko revijo cerkvenih zborov v Kulturnem domu v Trstu, ki je bila v lanski izdaji, spričo odpovedi nekaterih sicer zelo delavnih zborov, nekoliko okrnjena; 2. božični koncert v cerkvi sv. Antona Novega v Trstu in pri Sv. Petru v Ljubljani, ki je v pri- svoj jezik in ki ti skoraj zaničljivo rečejo: »Kaj boste govorili vi, Slovenci, ki vas je komaj peščica.« Nekoč so ljudje — v daljnem letu 1936 — šli za krsto Lojzeta Bratuža, ki je izpil kupo smrti do konca, ker je bil zaveden Slovenec; danes pa najdeš slovenskega človeka, domačina, ki te zasramuje, ker si Slovenec. Zame je ta logika grda in nepoštena. Ta moj sogovornik bi bolje storil, ako bi rekel: »Jaz sem se odločil za tujega gospodarja, ti pa ostani Slovenec, če hočeš in kot takega te bom spoštoval.« To bi bil bolj resen odgovor, ki bi predvsem nikogar ne žalil in bi izrazil žalostno resnico, da se lepo število Slovencev raje odloča za tuje stranke. Ko večkrat prebiram poslovilna pismo naših mladeničev, ki so padli pod kruto nacistično kroglo, ali ko premišljujem o naših slovenskih ljudeh, ki so v dobi fašističnega terorja prestali toliko težav in pretrpeli toliko gorja, se resno vprašujem, zakaj moram jaz, ki me niso zadela vsa ta grozodejstva, biti brezbrižen in dovoliti, da me sramoti lastni brat in obtožuje samo zaradi tega, ker hočem ohraniti svojo zvestobo in zavest? Je mar v globokih in nerazumljivih načrtih zgodovine človeštva odločeno, da moramo izginiti, če že ne po tuji, pa po lastni krivdi? Prav tu bi poklical na pomoč vse naše slovenske ljudi, ki se še niso prodali in ki hočejo ostati zvesti svojemu narodu. Ni nikjer zapisano in zagotovljeno, da se ne bodo tudi italijanske stranke odločile za množično in pretehtano protislovensko gonjo, kot so jo izvršile vse vodilne stranke v Avstriji ob zadnjih volitvah na Koroškem. Žal uživajo te stranke pomoč tudi slovenskih ljudi, ki že nimajo več posluha za usodo naroda. Za to usodo skrbimo nekateri, ki o nas pravijo, da smo nacionalisti, čez leta bomo videli, kdo je imel prav. V. L. merjavi s prejšnjimi leti predstavljal novost, v kolikor so pevci nastopali v treh ločenih zasedbah: mešani, moški in otroški, in 3. vedno privlačnejšo revijo mladinskih zborov in ansamblov, ki jo poznamo pod imenom Pesom mladih. Ta prireditev je v letošnji izvedbi posebno lepo uspela, saj je na njej uspešno nastopilo kar 455 otrok, kar pomeni, da so jih posamezne sekcije Slovenske glasbene šole, odnosno njihovi pevovodje res marljivo in vestno pripravili. ZCPZ iskreno želi, da bi tako mestni kot podeželski zbori vsestransko napredovali, zato prireja poletne seminarje, na katerih se pevovodje in pevci s pridobivanjem pedagoških in didaktičnih napotkov kakor tudi s koristno izmenjavo pogledov in izkušenj strokovno izpopolnjujejo. Tak študijski teden je bil v lanskem poletju na Pohorju in se ga je udeležilo preko sto slušateljev. Ni si težko predstavljati, koliko truda, skrbi in požrtvovalnosti je vodstvo Zveze vložilo v vsakoletno uresničitev te vsestransko pomembne in koristne pobude. V zadnjem času je odbor ZCPZ precej storil tudi v smeri valorizacije skladb tukajšnjih slovenskih skladateljev, saj je v zaključujoči se poslovni dobi oskrbel izdajo Maličeve maše na izvirno besedilo Stanka Janežiča, Vrabčevo mašo na izvirno besedilo Zore Saksidove in zbirko ljudskih nabožnih pesmi, ki jih je z različnih slovenskih narečnih področij zbral, priredil in harmoniziral skladatelj Ubald Vrabec, kateremu je Zveza ob njegovem živ- ljenjskem jubileju za plodovito delo izrekla toplo priznanje. Iz predsednikovih izvajanj je bilo končno razvidno, da ostanejo nastopi in pobude, ki jih zgoraj omenjam, v polni veljavi tudi za bodoče delovno obdobje, obenem pa namerava ZCPZ izdati zbirko zborovskih skladb slovenskih glasbenih umetnikov, ki snujejo na področju naše dežele, kar bo brez dvoma obogatilo tukajšnjo in občeslovensko zborovsko literaturo ter ji tako v vsebini kot v melodiji vlilo nove svežine. Za predsednikom je poročala tajnica Ivanka Furlanova, katera nam je v izčrpnem pregledu osvetlila tudi finančno plat organizacijske dejavnosti, ki je ob skrbnem in vestnem upravljanju kljub občutnim izdatkom ostala aktivna. O vsem povedanem se je nato razvila debata, v katero je s kritiko in predlogi aktivno poseglo več kot deset udeležencev, med katerimi častni gost škofov vikar dr. Lojze Škerl, msgr. Živic, prof. Bizjakova, učitelj Branko Lupine, Dušan Jakomin in drugi. V zvezi z razrešnico, ki jo je predlagal predsednik občnega zbora, je dr. Harej poudaril potrebo, da se za boljše in uspešnejše delovanje celotne organizacije njen odbor razširi in pomnoži z novimi člani, ki bodo voljni zavihati rokave in pridno pomogati, da se ZCPZ kot važna kulturna ustanova v slovenskem zamejstvu tudi v bodoče čim uspešnejše uveljavlja. Naj ob zaključku pričujočega poročila omenim, da na osnovi volivnega izida sestavljajo novi odbor ZCPZ naslednji člani: dr. Zorko Harej, dr. Humbert Mamo-lo, msgr. Marjan Živic, Ivanka Furlan, Janko Ban, Nada Žerjal-Zaghet in Ljuba Smotlak, kot nadzorna odbornika pa Milko Cibic in Tone Kostnapfel. Novoizvoljenemu odboru želimo, da bi tudi v bodoče kar se da uspešno uresničeval vse pobude, ki jih bo smatral za koristne in potrebne ter tako pomagal k vsestranski rasti in napredku naših zborov v mestu in na podeželju. Tone Kostnapfel Nabirka za katoliški tisk na Tržaškem Novi sv. Anton in Mar. družba Lir 145.000 Opčine 138.000 Sv. Križ 80.000 Rojan 72.000 Skedenj 57.000 Boršt 50.000 Maekolje 50.000 Dolina 45.500 Barkovlje 44.400 Boljunec 42.000 Prosek 42.000 Sv. Ivan - Trst 44.500 Bazovica - Pesek 36.500 Kontovel 32.000 Sv. Vincencij 26.000 Katinara 24.000 Kolonkovec 23.000 Pod Ion j er 17.500 Salezijanci, Trst 30.000 Sv. Jakob 16.000 Sv. Ana 15.000 Ricmanje 10.000 Zavije 10.000 Sv. Barbara 7.500 Repentabor 5.000 Trebče 5.000 Milje - Trst 7.500 Vsem dobrotnikom prisrčna 1.074.500 hvala! Bralci pišejo Oddaja, ki ni posrečena Kot stalen poslušalec tržaškega radia bi rad vedel, zakaj so oddajo »Kdo, kdaj, zakaj« spremenili v sedanjo obliko, ki po mojem ni prav nič posrečena. Prej smo ji lahko z zanimanjem sledili, ker je bilo v vsaki oddaji gotovo za vsakogar nekaj. Nekaj športa, nekaj s kulturnega področja, gospodarskega, političnega itd. Sedanja oddaja pa je taka, da se prav po vsaki vprašam, zakaj je na sporedu ob tistem času. Vse dosedanje oddaje nove serije »Kdo, kdaj, zakaj« bi po mojem mnenju morale biti vključene v redne kulturne, gospodarske in druge oddaje, ki te obstajajo. Prepričan sem, da ne izraiam samo svojega mnenja, če trdim, da bi raje imel oddajo tako kot je bila prej. Prav bi bilo, če vsaj za novo sezono vodstvo RAI-ja nekoliko premisli, preden uvede spet to oddajo tako kot je sedaj. »Kdo, kdaj, zakaj« je bil pregled raznih dejavnosti in dogodkov v minulem tednu. In to tuij bi ostal tudi i' bodoče. Naš radijski tednik! (Podpis) Nagrada »Vstajenje« 1974 Komisija literarne nagrade »Vstajenje«, ki jo sestavljajo prof. Martin Jevnikar, časnikar Franc Jeza, dr. Anton Kacin in prof. Zora Tavčar Rebula se je sestala 20. marca 1975 v Trstu in podelila literarno nagrado »Vstajenje« za leto 1974 tržaškemu skladatelju Ubaldu Vrabcu. Komisija je takole utemeljila svojo odločitev: skladatelj Ubald Vrabec je izdal leta 1974 dve glasbeni deli: »Ljudske nabožne« in »Mašo št. 5 za zbor in ljudsko petje«. V prvi knjigi je zbral napeve in besedila iz raznih slovenskih pokrajin in jih priredil za mešani zbor. Njegova zasluga je, da jih je izpisal in izdelal in jih tako ohranil in razširil med ljudstvo. Maša pa je sestavljena po smernicah zadnjega koncila, ki je priporočil, naj vse ljudstvo sodeluje pri bogoslužju. Tako je dal novo vsebino in obliko slovenski cerkveni pesmi, ki odraža občutje sodobnega človeka. Denar in nagrado je poklonila Hranilnica in posojilnica na Opčinah. Slovenska skupnost o šolskih problemih Izvršni svet Slovenske skupnosti je na svoji redni seji 21. marca obravnaval razna šolska vprašanja, uporabo slovenščine v javnoupravnih organih ter voltve v obrtniško zbornico. V zvezi s še nerešenimi vprašanji, ki so življenjsko važna za razvoj šolstva slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, izvršni odbor ponovno poudarja zahtevo po ustanovitvi samostojnega šolskega okraja za vse slovenske šole v deželi, kakor jo je že utemeljil v svoji izjavi 19. januarja. Zato obžaluje, da se tej splošni zahtevi šolskih, kulturnih in političnih sil manjšine niso pridružile vse politične stranke, ki zbirajo Slovence in imajo poslance v parlamentu, z izjemo PSI. Slovenska skupnost se bo vsekakor na vseh ravneh dosledno zavzela, da se ustrezno dopolni zadevni šolski zakon. Glede novih izvoljenih šolskih svetov in drugih organov je izvršni odbor mnenja, da morajo ohraniti svojo delovno in programsko avtonomijo. V ta namen naj se valorizira šolski odbor, v katerem so zastopane vse kulturne in politične komponente. Ta naj nudi vsakršno potrebno pomoč skupno izvoljenim organom. Zato je proti vsakršnemu strumentaliziranju le-teh. Izražamo zahvalo in priznanje Slovencem na Tržaškem in Koroškem, ker nam dajejo poguma za možat nastop v korist našega naroda. V okviru naporov za uveljavljanje slovenskega jezika v javnoupravnih organih Slovenska skupnost vztraja odločno na stališču, da imajo izvoljeni slovenski predstavniki pravico uporabljati svoj materin jezik pri izvrševanju svojega mandata, zato jo bo zagovarjala tudi v tržaškem pokrajinskem svetu, ki bo o tem razpravljal in sklepal v prihodnjih dneh. Končno je izvršni svet razpravljal o volitvah za obnovitev obrtniške zbornice v Trstu. Samostojni listi silovenskih obrtnikov, ki jo je predstavilo Slovensko gospodarsko združenje, je zaželel čim večji uspeh. Sv. Ivan Na oljčno nedeljo smo imeli v resnici lep dan. Bilo je sicer nekoliko mrzlo, toda to ni kvarilo zgodnjega pomladanskega razpoloženja. Dopoldne so bili v cerkvi obredi oljčne nedelje z lepim petjem in ob veliki udeležbi vernikov. V Marijinem domu pa smo doživeli »veseli popoldan«, ki ga je priredil amaterski oder Prosek-Kontovel, kateri je gostoval na našem odru z Linhartovo Županovo Micko in veseloigro Gospa Fips in gospodična Tips. Občudovanja so vredni mladi marljivi igralci in igralke s svojimi režiserji, ki so nam poskrbeli dve uri prijetnega oddiha. Dali so nam tudi koristno lekcijo ljubezni do slovenskega jezika. Naj bi našel amaterski oder veliko posnemovalcev, ki bi širili zlasti med mladino ljubezen do dramatske umetnosti in utrjevali našo narodno zavest! Nova slovenska trgovina v Trstu Naš goriški rojak Anton Koršič je 15. marca letos odprl v bližini svetoivanske cerkve v Trstu novo trgovino s pohištvom. Na odprtje novega, res okusno urejenega in bogatega obrata so prišli mnogi gostje, med njimi zastopniki našega političnega, j gospodarskega in kulturnega življenja. Po pozdravnih besedah g. Koršiča so odprtje novega obrata pozdravili g. Stan- j ko Bole ter domači župnik. Našemu podjetnemu rojaku želimo mnogo uspehov z novim obratom. ★ iz GORIŠKEGA! S seje sindikata slov. šole Na zadnji seji sindikata slovenske šole, ki je bila v četrtek 20. marca, je predsednik prof. Albin Sirk poročal odbornikom, da je zahteva sindikata po zastopstvu slovenskega neučnega osebja v pokrajinskem svetu bila ugodno rešena. Za zastopnico neučnega osebja slovenskih šol v pokrajinskem disciplinskem svetu je bila imenovana tajnica trgovskega zavoda Ermi-nija Radetič por. Zavadlav. Predsednik je nadalje seznanil prisotne z vlogo, ki jo je odposlal na ministrstvo za šolstvo v zvezi z dodelitvijo pomožnega tajnika nižji srednji šoli »I. Trinko«. Ker je sindikat prejel poročilo, da bo podtajnik za šolstvo Giacinto d’Urso sprejel v Rimu delegacijo v torek 25. marca, je bila stavka slovenskih šolnikov, določena za sredo 26. marca, odložena. Pač pa je sindikat sklenil udeležiti se vsedržavne stavke, ki so jo napovedali konfederalni sindikati za torek 25. marca, šolniki naj bi stavkali zadnji dve uri pouka. Drama »Legijonarji« na števerjanskem odru V sredo 19. marca je bila v župnijski dvorani v Števerjanu premiera Govekarje-ve drame »Legionarji«. Igrali so člani dramske skupine SKPD »F. B. Sedej«. Igra se dogaja v času, ko se je Avstrija borila proti Napoleonovim četam. Takrat so morali naši mladi slovenski fantje v boj za »dom in cesarja«. Je pravzaprav drama dveh mladih zaljubljencev Laure (Anka Černič) in Ferdinanda (Simon Komjanc), ki ju usoda oziroma škodoželjnost komisarja Brnjača (Aleš Pintar), ki tudi ljubi Lauro, tragično loči. Brnjač namreč ukrade denar v vojaški blagajni in ga skrivaj prenese v Ferdinandovo pisarno. Ferdinanda obsodijo, da je tat in mora tudi on v vojsko. Brnjač začne zahajati k Lauri, ki je verjela, da je Ferdinand kradel. Tudi Brnjač gre v vojno, toda v strahu prestopi kot dezerter na francosko stran. Laura zaradi vseh teh žalosti zboli. Medtem se legionarji vračajo domov. Vrne se tudi inženir Ferdinand, ki najde svoje dekle že umirajočo. še zadnjič se poslovita in Laura izdihne. To je kratka vsebina igre. Zulo hvalevredno je, da so se Števerjanci znova posvetili dramski dejavnosti, saj imajo lepo dvorano, v kateri lahko pokažejo med drugim tudi svoje igralske zmožnosti. Pozitivno je, da so tudi v letošnji sezoni uprizorili slovensko ljudsko igro. Pohvaliti moramo vse nastopajoče, ki so požrtvovalno hodili k vajam. Drama je bila odrsko dobro naštudirana, vendar se večina igralcev le ni dovolj vživela v svoje vloge. Najlepše in doživeto je odigral svojo vilogo Marjan Terpin kot oče Jež. Z njim je ta, čeprav stranska, oseba zelo zablestela. Zelo dobro se je odrezala tudi Jožica Simšič v vlogi Ježeve žene Barbe. Pokazala je izrazit lik ženske močnega značaja. Dobra sta biila tudi Simon Komjanc in Anka Černič, čeprav bi svoje vloge lahko nekoliko bolj karakte-rizirala. Tudi mladi legionarji in vsi ostali (saj je nastopilo kar dvajset oseb) so se dobro odrezaili. Scena je bila pripravljena po modernem zgledu. Tudi glasba je bila primerno izbrana. Prizor bitke, oziroma igra z lučmi je bila učinkovita, čeprav ni bila izvirna in morda nekoliko predolga. Tudi celotno igro bi lahko še nekoliko skrajšali. Marjanu Terpinu naj gre pohvala tudi za režijo. Gotovo je pri tem vložil mnogo truda in seveda je zato tudi doživel precejšen uspeh. Sploh smo mogli ugotoviti, da je štever-janska dramska skupina zelo napredovala. Pričakujemo, da bodo nastopajoči v bodoče še vztrajali pri gledališki dejavnosti in se izpopolnjevali tudi v izgovarjavi, ki je na odru zelo važen dejavnik. Kako Judit prazmieh veliko aoč Spomlad v gorah Judeje P. Emanuel Testa, profesor na frančiškanskem bibličnem institutu v Jeruzalemu, je takole opisal judovsko praznovanje velike noči — obreda, ki se ga je držal tudi Jezus pri zadnji večerji. — Hebrejski obred v primerjavi s krščansko evharistično liturgijo. — Kako je Kristus praznoval zadnjo večerjo. Velikonočni praznik, ki so ga Judje pomešali s starejšim praznikom opresnih kruhov, je največji praznik njihovega bogoslužnega koledarja. Začne se zvečer 14. nizana, kar je po našem koledarju ob poini luni v drugi polovici marca ali prvi polovici aprila. Praznik traja en teden. Nekaj dni pred praznikom žene skrbno očistijo hiše. Z vročo vodo umijejo in z ognjem očistijo vse kuhinjske posode, da bi tako v njih uničile vsako sled nečistega kvasu. Pripravijo tudi hlebčke iz nekvašenega kruha (imenujejo jih "mazzot"), kolikor jih bo dovolj za vso družino in za ves teden. Nekatere zamesijo z jajci in sladkorjem za otroke in bolnike. Zvečer 13. nizana hišni gospodar ponovno očisti vso hišo kvašenega kruha. Vzame svetilko, posodo in gosje pero ter preišče vse kraje, kjer so prej hranili kruh. Kar najde drobtin, jih s peresom pobere v posodo, ki jo hrani dobro zaprto do jutra 14. nizana. Tega dne po kosilu, okrog dveh popoldne, se zberejo vsi domači bodisi na dvorišču ali pa na cesti pred hišo, prižgo baklo in sežgo vse drobtine, ki so jih nabrali prejšnji večer. Zraven govore v aramejskem jeziku: »Ves kvas, ki je še slučajno v moji hiši, naj sem ga videl ali ne, naj sem ga pobral ali ne, naj bo, kot da ga ni več in naj bo podoben prahu zemlje.« Od tega hipa dalje pa do 21. nizana je vsak Jud samo nekvašen kruh. Od treh popoldne do sončnega zahoda se pripravlja Pasha. Kupijo jagnje, če ga niso že prej, ga zakoljejo (v starih časih so ga zaklali v templju in polili kri ob vznožju žgalnega oltarja) in ga spečejo. Zene pripravijo majhne nekvašene kruhke, ki bodo služili z a velikonočno večerjo (imenujejo jih "simurin") in pripravijo mizo. Nanjo denejo grenka zelišča (ločiko, zeleiuj i)i razne vrste solate), črno vino in gosto rjavkasto omako, imenovano "ha-rozet", ki bo udeležence večerje s svojo barvo spominjala na opeko, ki so jo v času sužnosti delali v Egiptu. Ko evangelij opisuje Jezusovo zadnjo večerjo, ne omenja vseh teh podrobnosti, pove pa, da je Gospod poslal Petra in Janeza, naj pripravita velikonočno jagnje. Ko je vse pripravljeno, se danes Judje zberejo v shodnici, kjer pojejo hvalnice in molijo psalme, ki govore o izhodu izraelskega ljudstva iz Egipta. Potem se v skupinah najmanj po deset zberejo, da bi jedli velikonočno jagnje. Večerja se začne z blagoslovom, ki ga izgovori hišni gospodar ali najstarejši udeleženec nad čašo vina, iz katere pri tem obredu pijejo vsi, tudi če so drugače abstinenti. Blagoslov je zahvala Bogu, ki je dal sad vinske trte: »Hvaljen Bog, gospod vesolja, stvarnik sadu vinske trte.« Temu dodajo, da je vino veseli simbol praznovanja. Ko je blagoslov končan, vsak pije iz čaše. Da bi pokazali, da so Judje zdaj svobodni ljudje, ne pijejo stoje, kot nekoč v sužnosti, ampak leže na divanu in naslonjeni na levi komolec, kakor so to nekoč delali judovski plemenitaši. Ko so popili vino, si vsi umijejo roke, vzamejo malo grenke zelenjave, jo pomočijo v omako, hišni gospodar pa reče: »Hvaljen Bog, gospod vesolja, ki si ustvaril siul zemlje.« Nato vsakdo, še vedno leže na divanu, poje nekaj grenke zelenjave. Medtem prinesejo na mizo pečeno jagnje in tri nekvašene hlebčke. Dva hlebčka ostaneta cela, enega pa prelomijo čez pol. Eno polovico denejo med oba cela hlebčka, drugo polovico pa skrijejo pod prt, da jo bodo porabili ob koncu večerje. Zdaj je neke vrste darovanje. Vsi dvignejo posode z nekvašenimi kruhki, z zelenjavo in vse ostalo, kar je na mizi in zakličejo v aramejskem jeziku: »To je kruh trpljenja, ki so ga naši očetje jedli v egiptovski deželi. Kdor je lačen, naj Pride in je, kdor je potreben, naj se udeleži pashe. Naj je velikonočno jagnje, letos tukaj, ob letu pa v izraelski deželi. Letos smo tukaj sužnji, ob letu pa bomo svobodni v izraelski deželi.« Zdaj drugič napolnijo čaše in eden od navzočih razloži simboliko jedi: jagnje spominja na noč osvoboditve in izhoda iz Egipta, nekvašen kruh naglico odhoda, grenke zeli pa trpljenje, ki so ga prenašali v Egiptu. Ko pripovedujejo o desetih stiskah, ki jih je Bog poslal nad Egipt, vlijejo desetkrat po malo vina v umivalno skledo, ki ga bodo na koncu večerje vrgli proč. Vsa la pripoved je neke vrste verouk, ki izhaja iz zapovedi II. Mojzesove knjige, ki naroča, da je treba otroke poučiti o pomenu praznovanja. Po tej pripovedi izpijejo drugo čašo vina. Nekateri teh blagoslovov so se ohranili pri maši, posebno besede, ki jih govorimo pri darovanju hostije in vina, so vzete iz judovskega praznovanja velike noči. Judje si zdaj ponovno umijejo roke. Nato hišni gospodar vzame enega od obeh celih hlebčkov in ga razlomi, govoreč: »Hvaljen Gospod, kralj vesolja, ki si nam zapovedal jesti nekvašen kruh.« Vsi navzoči vzamejo od razlomljenega hlebčka in hkrati pojedo. Po evangeljskem poročilu je tudi Jezus vzel kruh, ga razlomil in dal učencem, rekoč: »Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje Telo, ki se daje za vas.« Tako je preoblikoval hebrejski obred v evharistično daritev in najbrž v tem hipu posvetil kruh. Zdaj se pri Judih začne prava velikonočna večerja. Najprej gospodar pomoči list ločike v omako in jo blagoslovi, rekoč: »Hvaljen Bog, Gospod vesolja, ki si nam ukazal jesti grenke zeli.« Nato jo razdeli med vse. Potem vzame tretji nekvašen hlebček, ki je ostal cel, ga zavije v drug list ločike in ga razdeli vsem. Nato začno jesti jagnje, ki je v krščanski tradiciji vedno pomenilo Kristusa, ki se daje v hrano svojim bratom. Ko so pojedli jagnje, vzame hišni gospodar tisto polovico kruha, ki jo je poprej spravil pod mizni prt, jo ponovno razlomi in jo razdeli vsem navzočim kot "posladek" po redni jedi. Nato si vsi umijejo roke in si nad tretjo čašo vina, ki jo imenujejo "kelih zahvale”, izgovore zahvalno molitev v obliki pogovora. Gospodar reče: »Hvalimo Gospoda, čigar last smo jedli in po katerega dobroti živimo.« Navzoči ponove to zahvalo. Gospodar dvigne kelih in reče: »Hvaljen bodi On in hvaljeno bodi n j egovo ime.« Nato Bil je poročen. Imel je ženo, ki jo je bila sama dobrota in plemenitost. Znotraj krepka kot njen mož, zunaj nežna in mila. Njun dom je bil zatočišče za vse potrebne. Brisala sta solze, nasičevala lačne, spravljala razprte, tolažila žalostne, bodrila omahljivce. Nikdar v tem domu ni bilo miru. Imela pa sta mir v duši in šestero otrok. Štiri sinove in dve hčeri. Najstarejši je bil že na vseučilišču, mlajši so bili v srednji šoli, naj mlajša hčerka pa še v osnovni. Vsi so se imeli radi. Za počitnice je najstarejši prišel domov iz glavnega mesta. Stanovali so v podeželskem kraju. Prišel je domov in domačim prinesel veselje povratka, doma pa našel radost pričakovanja. Sedli so k večerji. Vsi skupaj, vsi zadovoljni. 2e dolgo niso bili tako zbrani. Med večerjo se je najstarejši sin začel na ves glas smejati. — Nekaj vam bom povedal, čemur se boste od srca nasmejali. Šala leta. Začel je pripovedovati nadaljuje zahvalo po svojih besedah in se zahvaljuje Gospodu, ki hrani svet in ki je rešil Izraelce iz Egipta ter jim dal v last bogato deželo, ki jih je poučil v postavi in jih naučil obhajati velikonočni praznik. Nato se pogovarjajo o Mesiju in o Bogu, ki je Izraelov pastir. Nad tem "kelihom zahvale” se je Jezus zahvalil in ga dal svojim učencem, rekoč: »Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi, ki se preliva za vas v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin.« Sem so prvi kristjani vdeli spomin Jezusovega trpljenja in zadnje večerje, kar se je pozneje razvilo v evharistično molitev, ki jo ima "nauk dvanajsterih apostolov" in razne evharistične molitve posameznih Cerkva. Judje pa nadaljujejo s svojim obredom in se priporočajo Bogu proti izraelskim sovražnikom. Gospodar začne šesti verz 78. psalma: »Razlij svojo jezo na narode, šalo, ki je bila sicer duhovita, a nesramna. Bratje in sestre so zardeli, oče in mati pa sta postala resna. — Kaj je? Sem povedal kaj neprimernega? Vse mesto se smeje ob tej šali. — Sinko, je vpadel oče, četudi bi se ves svet temu smejal, se nam ne spodobi. Kristjani smo, po poklicu sveti, in zato moramo paziti, kaj govorimo. — Dobro, oče. Ti potem misliš, da se moramo razlikovati od drugih, od večine. — Da, prav to. Razlikovati se moramo od vseh tistih, ki ne govorijo prav in ne delajo prav. — To pomeni, da misliš, da imamo samo mi kristjani v vsem prav. Ali ne diši to po triumfa-lizmu? — Počasi, sinko! Si že kdaj opazil, da se naš dom napihuje, vsiljuje drugim, se dela važnega ki le niso spoznali,« medtem pa eden od navzočih vzame skledo, kamor so izlili "vino prekletstva", ko so pripovedovali zgodbo o desetih šibah nad egipto\’sko deželo, in pljuskne vino skozi okno. S tem žele pokazati, naj bi Izraelove sovražnike zadela vsa stara prekletstva. Jezus pa je v tem trenutku govoril o svoji zapovedi ljubezni. Na koncu začno prepevati psalme, iz katerih je sestavljen "halel", prav kakor je storil Jezus, preden je z učenci odšel proti Oljski gori, kjer je hotel začeti svoje trpljenje. Kot kaže, so šele v krščanskem času na koncu napolnili še četrto čašo z vinom in s tem zaključili obred. Tak je obred judovskega praznovanja velike noči, ki je, kot smo videli, močno vplival na krščansko praznovanje istega praznika in na obrede evharistične daritve. Dr. Bernardin Sušnik OFM pred drugimi? — Nisem. Res smo skromni in vsem na uslugo. — Najbrž te je zadela moja beseda »razlikovati«. — Da! — Poglej! So nekatere reči, pri katerih bi bilo smešno, če bi se razlikovali od drugih. Na primer, če bi se oblačili povsem drugače kot drugi. Ne odobravamo, če kdo pretirava v modi, vendar pa gremo z njo v korak. Ali če recimo ne bi hoteli uporabljati sodobnih strojev v gospodinjstvu, če bi se zapirali pred ljudmi. Mislim, da razumeš, kaj hočem reči. V nekaterih rečeh pa se nujno moramo razlikovati od večine! — Oče, to ni mogoče! — Dobro, pa se ne bomo razlikovali. Zakaj bi se brigali za druge, saj se tudi drugi ne brigajo za nas. Delajmo, služimo, in si pridobivajmo denar ne oziraje se na poštenost in pravičnost. Saj tudi drugi tako delajo. Zabavajmo se in uživajmo brez vsakih omejitev, ali ne delajo tako tudi drugi? Zakaj ne bi jaz imel svoje ljubice in mama svojega ljubčka! To je sodobno. Zakaj se ti ne bi izživljal z dekleti in tvoja sestra s fanti do mile volje? Enkrat živimo. Samo enkrat si mlad. Saj tudi drugi tako delajo. — Nisem tako mislil, oče. Mislil sem, ne vem, kako bi se izrazil, recimo: ali se ne bi dalo tu narediti nekak sporazum. — Sporazum? Med dobrim in slabim? Med tem, kar je pošteno in kar ni pošteno? Med resnim in površnim pojmovanjem življenja? Dragi sin, vesel sem, da je prišlo do tega razgovora. Takoj bomo nocoj razčistili vse, kar je treba razčistiti. Treba se je razlikovati. Ko sem rekel, da se moramo razlikovati od drugih, sem mislil na Jezusovo naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili Očeta, ki je v nebesih.« MarUina podoba v Nazareta Kot smo že poročali, je 15. februarja v baziliki Marijinega oznanjenja v Nazaretu blagoslovil pomožni ljubljanski škof dr. S. Lenič sliko Matere božje. Slika je mozaik po načrtu pok. umetnika Staneta Kregarja z dodanim napisom »Marija mati Slovencev« in podobo slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda. Slika je na dominantnem mestu v pokritem hodniku ob cerkvi. Ko romar pride pred cerkev, mu oko nehote obstane na lepi podobi. Tako bo tudi to kraj, kamor bodo prihajali slovenski romarji, ki bodo obiskovali svete kraje. Z blagoslovom je bilo končano delo, ki je bilo združeno z mnogimi težavami. Ko je g. Nande Babnik videl prostor in Marijine podobe, ki so že tam, je začel z akcijo, da bi tudi Slovenci tja postavili podobo Matere božje z Brezij. Prvi načrt je predložil umetniškemu odboru v Ljubljani, a ni bil sprejet. Temu sta sledila še dva načrta. Končno je obveljal zadnji, ki je sedaj v baziliki. Original je v župnijski cerkvi na Ježici. Poročilo v »Družini« z dne 2. marca poudarja, da je mesto zelo lepo in primerno blizu glavnega vhoda. Težave pa so bile s strani verske komisije v Ljubljani, ki ni marala skupnega srečanja zdomcev, zamejcev in vernikov iz domovine. Najlažje bi označili to s ši-kiniranjem. šli so tako daleč, da se je zdelo, da romanja iz domovine ne bo. Prvotno je bilo določeno, da bi bil blagoslov 16. februarja. Zbrali naj bi se vsi skupaj, pa so morali v Ljubljani toliko spremeniti, da je bil blagoslov že dan prej v soboto. Zdomci so bili na to opozorjeni, vendar se je zdelo bolj primerno, da se držimo prvotnega programa. Bili smo prvi romarji, ki smo obiskali podobo Matere božje. Čudovito se je naše romanje ujemalo z romanjem iz domovine razen po času. Po maši smo šli k podobi med petjem litanij in tam molili za vse. Misel je bila samo ena: V Nazaretu imamo našo podobo Matere božje, k njej bodo romali še mnogo let Slovenci iz domovine, pa tudi oni, ki so v svetu. Verni narod bo ostal zvest Mariji, ki ima na sliki napis, da je Marija, mati Slovencev. Da bodo videli. To ne pomeni, da rinemo v ospredje, da nosimo pokonci glavo in se imamo za pravične. Tako i'avnanje bi bilo farizejsko. Vemo, kako ga Jezus obsoja. To pomeni, da tiho, nevsiljivo in pogumno izžarevamo ljubezen v stotih oblikah vsakdanjega življenja. Tisto, za kar se mi vsi prizadevamo že od začetka našega doma: nesebično darovanje. In v tem ni polovičarstva. Nihče ne more služiti dvema gospodoma. Vemo, da to ni lahko, a drugače ne more biti. Pred nekaj dnevi sem na vlaku srečal hčerko svojega prijatelja. Tudi ona je na vseučilišču. V razgovoru mi je priznala dobesedno takole: »Danes je težko biti pošteno in dobro dekle tako na vseučilišču ali kjer koli. To je mogoče le, če si izjema.« Razlikovati se, biti izjema: to ni prijetno, a danes bolj kot kdaj koli potrebno in nujno. Ljudem se ne da več plavati proti toku. S tokom plavati je lažje. Dovolj je, da se vzdržiš na površini. Tok te sam nese navzdol po reki. Na to, da je na koncu reke slap, ki pada v ocean in človeka lahko za večno pogubi, malokdo misli. In koliko jih je danes, ki bi vedeli, da je samo če plavamo proti toku, mogoče priti do čarobnega gradu, ki se tu imenuje »zemeljsko zadovoljstvo«, onstran vrat smrti pa »večna blaženost«. Oče je ves žarel, ko je govoril. Mati je od časa do časa prikimala in odobravala očetove besede. Sestre in bratje so čakali, kaj bo. Najstarejši sin se je zamislil v očetove besede in rekel: — Priznam, da sem začel omahovati. Družba, knjige, filmi. Sedaj sem zopet trden. Razumem. Ne gre, da bi z zlom sklepali mir. Kristjani moramo biti boljši od drugih. Vsem so zasijale oči. Mama je začela pesem, ki jo je sama zložila na očetovo besedilo. To je bila družinska himna o zvestobi Kristusu, o medsebojni ljubezni in o ljubezni do vseh ljudi. Vsi so jo radostno in veselo poprijeli. IR; & -■ --Ji .JK, I. Fortunat Bergant (1721-1769) Križev pot XIV. postaja Stiski samostan sr Kristusov grob nas spominja na besede sv. Pavla: »Pokopani smo bili s Kristusom po krstu v smrt, da bi tako, kakor je Kristus vstal od mrtvih v slavo Očetovo, tudi mi zaživeli novo življenje.« Ignacij Kunstelj ihiiiiiiiiiii mi umnim mnmimm Po poklicu sveti Obračun enega leta plodovitega dela Poročila s 13. občnega zbora Zveze slovenske katoliške prosvete v Gorici 20. februarja 1975 Pmpmste misli predsednika ir. K. Humeris Pregled opravljenega dela V svojem poročilu -se je predsednik najprej ustavil pri nekaterih organizacijskih problemih