Domoznanstvo kranjske vojvodine. Spisal Iv. Lapajne. (Dalje.) Ljubljana se je v tej dobi zmiraj bolj razvijala. Razne pravice so jej dajali sponheimski vojvode, n. pr. vojvoda Bernard, ki je večkrat v Ljubljani bival. Ž njim se je naselilo več plemstva v Ljubljani. Mesto se je razširilo in nastal je novi trg (Turjaški trg zdaj). Že 1. 1167. naselili so se Templarji in na njih mesto pozneje nemški red. Župnina sv. Petra je bila 1. 1221. ustanovljena. Tudi je bilo že veliko Judov takrat v Ljubljani. Pečali so se s trgovino. Ko jim je 1. 1213. sinagoga pogorela, sezidali so koj drugo in še krasnejšo. Starešinstvo mestno je uže kako zabavo prebivalstvu privoščilo, n. pr. dirko z ladijami po Ljubljanici (1092), turnir (1143), borenje s pestmi krakovskih in trnovskih brodnikov (1. 1210.) 0 drugih Kranjskih mestih izvemo le malo. Loka je imela še 1. 1215. trden grad, pod katerim se je obrt razvijati mogla. Kamenik se 1. 1205. imenuje trg (forum) vojvode Bertolda Isterskega. Radeče so bile last gospodov enakega imena. Plemičev se vedno več prikaže na pozorišči. Mej njimi nastanejo večkrat krvavi prepiri. N. pr. Ortenburški grofje razdero stari Turjaški grad. Brižinski škofje, precej preganjani^ utrde se na svojem gradu v Loki. L. 1217. poda se F._gelbert II. z vojvodom Leopoldora Babenberškim v sv. deželo na križarsko vojsko. L. 1135. je bil cistercijski samostan v Zatičini ustanovljen in 1. 1221. ženski dominikanski v Velesovem. Templarji so se naselili v Postojini, Vipavi in Metliki. Prve pridoMtTe Balbenbergovcer na Kraiijskem (1229—1246). Uže s tem, da je Štajersko 1. 1192. pripadlo k Avstriji, prišlo je nekoliko obsega (okoli Radeč) Kranske zemlje pod oblast Babenbergovcev. Leopold VI. Slavni storil pa je še le prvi kovak, v katerem se je avstrijska vlada ustanovila na Kranjskpm. Škof brižinski je bil dobil na Dolenjskem okoli nekdanjega trga Gutenw6rth (sedaj Hrvatski Brod) obširno posestvo po smrti Isterskega mejnega grofa Henrika iz rodovine Andechs, ki je brez otrok umrl. Ta posestva je škof 1. 1229. Leopoldu Slavnemu prodal za 1650 mark, in je njegov naslednik Friderik II. Bnjeviti, pomnožil jih je z novimi nakupi, s pogodbaim in po ženitvi z Nežo, hčerjo vojvode Otona Meranskega in unukinjo prej omenjenega mejnega grofa. Ta posestva so bila tako obširna, da se je Friderik 1. 1232. imenoval ngospod Kranjske" (dominus Carniolae). Po zgodni smrti poslednjega Babenbergovca v boji zoper Madjare na Liti (1246) prišla so njegova Kranjska posestva zopet v last brižinskih škofov. VojTOda Ulrik gospod Kraiijske (1229—1269.) Po smrti Eppensteincev (1122.) vladali so Sponbeimci kot vojvode Koroške tudi Kranjsko, ki je bilo del gorotanske marke. Od Sponheimcev naj omenimo najznamenitejša vojvodi: Bernarda (1202) in Ulrika (1256). Bernard je vpeljal prve frančiškane v Ljubljano (1233), ustanovil samostan cisterijencev v Kostanjevici (1234) in kartuzijancev na Bistri (1255). V tej dobi se je naselil nemški red v Metliki in Črnomlji (1223) in v Ljubljaui (1237). Vojvoda Ulrik (1256—1269) je bival večkrat na Kranjskem; v Ljubljani je imel svoj grad (viridarium) Bober dem Thurm", dandanešnji Tivoli. V teh časih je bilo precejšnje blagostanje na Kranjskem; pridelki so imeli kaj nizke cene. Kronika Ljubljanskcga mesta nam pripoveduje o takratnem veselem življenji, o zabavab, plesu, kopelih itd. Kranj, staro raesto v mejni grofiji, se je zopet oživel, in na vznožji Ljubelja nastal je trg (forum), katerega je vojvoda Ulrik 1. 1261. podaril ratiškemu samo&tanu. Iz tega trga nastal je pozneje Tržič. V tej dobi se že imenujejo nekateri učeni raožje v Ljubljani in po samostanib. Pod vojvodi koroškimi prične se od 1. 1261. naprej vrsta deželnih glavarjev in namestnikov (vicedomov) deželnih knezov. Prvi so bili sodniki in skrbeli za vojaštvo; dugi so oskrbovali vojvodske posesti in davke. Prvi deželni glavar Rudelin pl. Pirbaum je imel svojo stolico na Ljubljanskem gradu. Za gospodarski napredek so veliko storili brižinski škofje. V Loki je bilo veliko marljivih obrtnikov, le škoda, da je 1. 1251. popolnoma pogorela. V Železnikih so začeli 1. 1260. rudo kopati. Po milosti cesarjev in oglejskih patrijarbov dobili so lastno neodvisno sodstvo po svojih obširnih posestvih. Skoro toliko pravic je dobila Zatičina 1. 1256. Višnja Gora se imenuje trg 1. 12 69. ,,Gutenwerde'' (Hrvatski Brod) uže 1. 1251. Bbji s českim Otokarjem. Po smrti koroškega vojvode Ulrika (1269) hotela sta imeti Koroško in Kranjsko Otokar II., kralj česki in Filip, brat Ulrikov. Nekateri mogotci so potegnili s Filipom; na Kranjskera deželni glavar, 2 grofa Turjaška in drugi. Na strani Otokarja, ki je bil v oporoki Ulrika za gospoda Koroške zaznamovan, stalo je tudi več Kranjskih plemičev in škof brižinski, Konrad. Filipu so prisegli nekateri zvesti podložniki, in on sam je napadel Otokarjeva posestva na Furlanskein. Mej tem je prišel Otokar (1270) sam v Ljubljano in mesto z naskokom vzel; posadka na gradu se mu je sama podala. česki kralj je šel še v Kamenik in Kostanj e vi co, ki se niu seveda nista mogla upirati; bil je f.udi v Zatičini. V pridobljeni deželi postavil je novega deželnega glavarja in za pisarja magistra Henrika, župnika v Loki. Čez Gorenjsko in Belopeč šel je na Koroško. Pod vlado Otokarjevo je dobila Ljubljana prvega mestnega sodnika Urbana Procela, Loka pa poleg sodnika tudi šolskega učitelja. Otokar je bil kralj česki, vojvoda av- strijski, štajerski in koroški, raejni grof moravski, gospodar Kranjske in slovenske krajine (t. j. bila večinoma sedanja Dolenjska in deli spodnjega Štajerjii), Ogre (Eger) in Pordenone na Furlanskeni. Njegova moč je segala skoro od baltiškega do jadranskega morja ; junaški Otokar je iinel namreč velik vpliv tudi na severu česke kraljevine, kajti vodil je dvakrat križarsko vojsko zoper paganske Pruse. Kakor je bila po smrti zadnjega Babe nbergo vca na Štajerskem velika zmešnjava, tako se je tudi po smrti (1254.) zadtijega cesarja iz rodovine Hohens taufenske na Nemškem godilo. Angleškega kraljeviča Ribaida Kornwaldskega in španjskega vladarja Alfonza X., ki sta bila ob enem času od dveb strank za nemškega kralja izvoljena, imeli so samo za namalana kralja, ker sta bila tako rekoč le to, kar je podoba nasproti resničnemu predmetu. V 29. dan septembra 1. 1273. so vender izvolili nemški knezi v veliko srečo države hrabrega in pravičnega moža, ki se ni bal sicer vojske in je vender mir ljubil; moža, ki je hotel trdne volje o tem delati, da se red, postava in pravica po cesarstvu zopet spoštuje. Ta je bil Rudolf Habsburški, doma na nemškem Švajcarskem, potomec stare sloveče rodovine; njen rodovinski grad Habsburg (t.j. Habichtburg, [?] jastrebov grad) je še dandanes v Argavu pri VVindisch na Aari kot podrtina videti. Njegovi sovrstniki enacega stanu so ga spoštovali, pa tudi bali so se ga, kajti marsikaterega mogočnega in nemirnega soseda je uže ponižal. Meščani in krnetje pa so ga Ijubili; kajti večkrat je Rudolf za orožje prijel, da je slabejšemu do pravice pomagal nasproti mogočneiuu. In ko je bil za nemškega kralja izvoljen, pripovedovalo se je daleč okrog, kako strogo ravna novi kralj s hudobnimi Ijudmi, kako kaznjuje razbojnike in roparje ob cestah, pa kako se inilo in prijazno pogovarja tudi s siromakom. Ta novi kralj je bil tudi Kranjcem jako po volji. Le Otokarju nova volitev ni bila po volji, kajti pričakoval je uže, da bode radi njegovih dežel, zlasti radi avtrijskih pokrajin, ki so bile fevd nemške države, postal prej ali slej prepir z novoizvoljenira nemškim kraljera. In res je bilo v državnem zboru v Norimbergu sklenjeno, da iiuajo vsi državni fevdi pripasti nazaj državi, ako se njih posedniki (vazali) ne bodo z novo za-nje pri nemškem kralji oglasili. Ta sklep je bil obrnen zlasti zoper Otokarja, ki ni hotel novega nemškega kralja pripoznati za poglavarja, in ki se je na večkratno povabilo branil priti na razgovor v državnem zboru, že naprej sluteč, da bodo nemški vitezi z nemškim kraljem tako odločili, da avstrijske dežele njerau ne pripadajo. Njegov ponos mu tudi ni dopustil, da bi bil nekako prosil za dežele, do katerih je imel vsaj nekoliko pravice. Vsled tega je prišlo do krvave vojske med Rudolfom in Otokarjem. (Dalje prih.)