f	/
V sredo in saboto.
izhaja in velja: celo leto .	6 for. 20 kr.
n pol leta	.	3	„	30	„
n četert leta	.	1	„	10	,
mesec .	.	—	„	60	„
Po pošti:
Za celo leto	.	7	for.	60	kr.
i pol leta	,	3	,	80	,
D žetert leta .2	„ — „
n mesec .	.	—. „	70	„
St. 93.
„_ /
„Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!M	Nar. pesem.
____________________________t	; '.t	, \ - i ' 't ,
V Celovcu v saboto 17. novembra 1866.
Oznanila.
Za navadno dvestopno versto se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat 8kr.,ktera se dvakrat, 10 kr. ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru
Za vsak list mora biti kolek (štempelj) za 30 kr.
<
Rokopisi se ne vračajo.
Tečaj II.
jjgsNa znanje.
Meseca decembra začne „Slovenec" trikrat na teden izhajati in sicer v torek, četertek in saboto. Kdor ga hoče vnovič prejemati, naj pošlje za mesec december 90 kr., stari gg. naročniki naj pa priložijo naročnini za prihodnje leto 30 kr.
Lepo tudi prosimo, naj vsak naročnik danešnjem listu svoj nadpis pogleda, da zve, kako zastran naročnine stoji.
Kjer ni ničesar zapisanega, plačano je Vse; kdor je pa kaj dolžen, vidi zapisano, do kterega časa da je plačal in naj sam iz-rajta, koliko je na dolgu.
Prav serčno prosimo, naj se zaostali dolg naročnini za 1, 1867 pridene !
V redni.s tv o.
Kaj so nemškutarji naši res hvale vredni ?!
(Konec.)
Zdaj vem, da marsikak „Slovenec v Praku“ komaj čaka, da bi se oglasil in rekel : „To je vse prazno čenčanje, prazna, jalova teorija ultraslovenska, ki nima v vsakdanjem, praktičnem življenji nobene podlage *n nič prave vrednosti. Slovenci namreč, ker nas je tako malo, ne moremo se meriti * velikanskimi narodi, kakoršni so Nemci in jjfancozi. Razun tega smo v socijalnem, pomičnem, zgodovinskem, trgovskem in obrtniškem oziru v takem položaji, v taki zvezi 'd v vednem dotiku z Nemci, da nam bo
znanost nemškega jezika vedno' ostala neob-hodno potrebna".
Kar prvo zadeva, je sicer res, da jie naš slovenski narod v primeff z Nemci le majhen, ali vprašanje jo : Ali se sme jagnjetu pravica do življenja odreči, ker ni tako veliko ko krava?! Potem: Kdaj se bodo Nemci nasitili, ako imajo tak strašen apetit, da mislijo vse narode okoli sebe, ki jim se premajhni zdijo, pozobati?! Naj vendar ne pozabijo, da mala suknja malemu Človeku ravno tako zadostuje, kakor velika velikemu; da mala bčela še bolji med dela od velikega čmrlja. In če oni toliko na velikost gledajo, naj pomislijo, da smo mi Slovenci le mala vejica slovanskega naroda, kteri je tako velik, da mu solnce nikdar ne zahaja. Temu velikanskemu narodu je že v podobi književne vzajemnosti zarja lepe bodočnosti nastopila. Prej ali poznej se bo tudi, ako Bog da, zlato solnce književnega edinstva med Slovani prikazalo in Slovane med prve narode izobraženega sveta povzdignilo. In pri takih okoliščinah da bi šli mi Slovenci v past tistim ljudem, ki bi nas radi zdaj ponemčili in zatrli v imenu nemške kulture, kar nas njihovi predniki" v imenu sv. vere nekdaj ponemčiti in zatreti niso mogli?!
Kar pak drugo zadeva, mislimo, da ni med Slovenci takih prenapetnežev, ki bi tajili, da je nam Slovencem zavoljo bližnjega sosedstva z Nemci in Italijani znanje njih jezikov živo potrebno. Zatorej nimamo mi prav nič zoper to : naj se uči ne samo nemščine, ampak tudi italijanščine po naših šolah vsak, kdor koli misli, da mu bodo ti jeziki pri trgovini, obrtniji ali tudi zarad više omike potrebni. Ta potreba bo težko težko kedaj nehala, dokler se ne bomo vsi Slovani v enem književnem jeziku zedinili, ki bi utegnil sčasoma zadobiti največo velja-
. VO izmed vseh jezikov celega sveta. Zato ako bi tržiški in drugi nemškutarji gledč nemščine samo to zahtevali, kar je dandanašnji zares potrebno, bi jim mi „ultraslo-venci" prav iz srca radi prijazno roko podali, ž njimi se pobratili, in dosedanjo razprtijo pahnili na dno pekla. Ali žalibože ! mi Slovenci — otroci tiste Avstrije, ki je vsem svojim narodom ravnopravnost obljubila in zagotovila, — smo še zmiraj v tako nesrečnem in tužnem stanu, da si moramo s tujimi jeziki glavo ubijati ne toliko zavoljo naših nemških in italijanskih sosedov, zavoljo trgovine ali obrtnije ali više omike, ampak najbolj in skorej edino le zarad n a-še domače gospode, ki je postavljena, za blagor svojega naroda skrbeti, gospode, ki se je pa narodu izneverila in pravi: „Mi se držimo nemško vladajoče kulture in nemškega (v primorji: italijanskega) jezika. Ako nas ne razumite, to nas nič ne briga. Kdor se hoče velike škode ogniti in naše ,,fero-renge", „urteljne" in „pešajde" zastopiti, ta naj v šolo hodi in se pridno uči nemškega jezika".
Ali ne vpije vse to v nebo, ker nas zdrava pamet uči, daje gosposka le za blagor ljudstvu postavljena, da se mora torej ona po ljudstvu ravnati, a ne ljudstvo po njej ? Kaj se ne bi torej spodobilo, da bi v sedanjem času pregovor: „Kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš", vendar enkrat tudi vsak uradnik na-se obrnil in spoznal, da brez popolnega znanja slovenskega jezika ni sposoben za službovanje med narodom slovenskim, kakor spoznajo naši trgovci, obrtniki in rokodelci, ki imajo z Nemci posla, da brez nemškega jezika shajati ne morejo. Ali pohvaljeni tržiški in drugi nemškutarji nočejo tega spoznati. Njim ni zadosti, da bi se z nemščino pečali in „leitende Culture" dr-
Besednik.
Zadnji dnevi avstrijske vlade v Mantovi.
Iz prijateljskega pisma.
(Konec.)
Ta dan pred poldnem je tudi prevzela rj4dtovanska narodna straža vse trdnjave in ° avno stražo, takć da je bilo zdaj celo me-ito v njih rokah. Ko so bili vsi naši, tudi ^uiiki, odrinili — okoli šestih proti večeru ^ tedaj začne prihajati italska armada. Za ahes je napovedan 28. polk ali regiment |pCev, ki se prišteva brigadi „Pavia". Pri-1 8o z vlakom, s kterim se zadnji oddelek a.s.e posadke in bolniki proti Nabrežini od-jr.Wi imajo. Njih godba zaigra našim tri J1 lese ali stavke,predno se v mesto napoti. j3,2 pa sem še ostal v mestu do trde noči, v3 bi ge videl svečani dohod italske armade h "fantovo. Ulice, kjer imd nova posadka ltb so praznično okinčane in polne ljudstva. az se postavim s pomočjo nekega narod-
|!eSa stražarja na vogel palače „Cavriani", , °pazujem celo svečanost pri dohodu ital* *e posadke v Mantovo. Z vseh hiš vihrajo
tribojne zastave, ena tik druge, raz oken vise tribojne preproge, po oknih samih pa so postavljene cvetlice in venci, in vsa okra so natlačena lepih praznično okinčanih gospo-dičin. Sedaj se začenja gibanje ljudstva. Bilo je nekaj minut črez šest popoldne. Truma ljudi vseh stanov jo dere naprčj, za njo pa mestna godba. Neprestani vrisk in krik doni od vseh strani. Za mestno godbo jezdi general Medici, mogočna pa prijetna postava srednjih let, obdan in spremljan od svojega štaba. Pri vhodu v našo ulico mu doleti prekrasen venec, kterega je s pravo roko vjel in ga na rami nesel. Kakor toča se zdaj vsujejo cvetlice, venci, tribojni traki in kokarde na njega in njegovo družbo od vseh strani. Tolike svečanosti in tako vesoljnega navdušenja nisem videl še nikjer, čeravno sem že dokaj na svetu videl in doživel. Nekteri nemški časniki trdijo, da sprejem italske armade ni bil tako sijajen in prazničen, pa to se ne more nikoli reči o Mantovi, in po mojem prepričanji tudi o drugih laških mestih ne. JPo mojem mnenju izhaja let6 trdenje iz nevednosti ali pa iz zavisti nemških dopisateljev. Za take bi najbolje bilo, če bi z lastnimi očmi glodali in na mestu odgovor dajali za vse, kar so videli; drugači tega nikdar ne bodo opazili, česar si po vsej sili ne želč. Pa pustimo let6. ~
Za glavnim štabom stopa godba 28. polka, ki je ravno mimogrede neko italijansko potnico igrala. O tej godbi nič drugega nimam omeniti, kakor to, da se ne more in ne sme z našimi godbami srednje vrednosti meriti; štela je okoli 40 mož. Za godbo jezdi poveljnik prvega bataljona in njegov adjutant (pribočnik), za njim bataljon s puško ob rami, za prvim drugi bataljon itd. Za zadnjim ali četvrtim bataljonom jezdi kai lično oblečeni in opravljeni zdravnik polka in na levo od njega duhovnik z zlato-obrobljenim klobukom na glavi. Vriskanja in ukanja ni bilo no konca ne kraja, cvetlice in venci so leteli na vojake, kakor bi vihdr jesensko listje otresal. Za vojaki je stopala narodna mestna straža in oddelek Garibal-dincev brez orožja. — Sedaj zapustim tudi jaz svoje mesto in hitim sč svojim prijateljem po stranskej ulici na Virgilijev trg, kjer se je celi regiment, okoli 2000 mož, v red postavljal. Ravno se je jelo mračiti. Tu začno naenkrat z vsemi zvonovi zvoniti k česti došle italske posadke. Nekoliko minut je trpela tukaj vojaška svečanost, veličastno in ganljivo. Sila velik Virgilijev trg je bil prepolnjen ljudi. Zvonovi umolknejo še le, ko se bataljoni na vse strani razhajati ja-mejo, vrisk in vesoljno ukanje ni za minuto utihnilo, dokler sem se še jaz v mestu mudil.
— 370 —
žali le zavoljo prave, resnične potrebe, zavoljo bližnjega sosedstva in občenja z Nemci, da bi se, kedar koli bi treba bilo, tudi po nemško bodi si pismeno ali ustmeno dobro odrezati znali, sicer pa v domači deželi domačemu jeziku vlado prepustili, kakoršno ima nemščina na Nemškem. To ne, to. Tako „gmej“ oni nočejo biti. Zato so raji skoz in skoz Nemci, špogajo le nemške „licderta-flerje", ki si prizadevajo tudi trdo kranjske hribovce z nemškimi pesmami k pobožnosti vneti, in do „kranjske šprahe“ se iz svoje nemške visokosti le takrat ponižajo, kedar jim dišč krajcarčki tistih Kranjcev, ki so še zdaj tako divji in neotesani, da po nemško govoriti ne znajo ! In kakor se iž njih dosedanjega obnašanja posname, bi radi, da bi jih v tej nemškutariji vse posnemalo po ce-lej Sloveniji, kar koli škrice nosi. Iiadi bi po tem takem, da bi nemški jezik vladal na Slovenskem ravno tako, kakor na Nemškem ; zato ne samo, da niso hteli potrebe spoznati, da bi se naši sedanji uradniki učenja slovenščine poprijeli, ampak oni so tudi na vso moč protestovali zoper slovenske šole, in še takih gimnazij Slovencem niso privoščili, ki bi na pol nemške in le na pol slovenske bile. Niso li s tem očitno pokazali ne samo, da narodu slovenskemu v sedanjem času nič pravice ne privoščijo, ampak da bi še srčno radi videli, da bi iz naših šol tudi vprihodnje taki možje izhajali, ki bi bili — njim enako od tujščine omamljeni — zatiravci in morivci naroda našega. —
Tako se vedejo, kolikor je nam znano, tržiški in vsi drugi nemškutarji naši. Naj jih potem hvali, kdor hoče ;' ali vsak pravi-coljuben človek mora priznati, da namesto hvale le nekaj druzega zaslužijo. Imajo sicer vse polno izgovorov, na ktere se ti nepošten oviči opirajo ; ali vsi ti izgovori bili so že stokrat temeljito ovrženi, ker so skoz in skoz vsi prazni in lažnjivi. — Trdijo, da je naša slovenščina preuboga, neomikana in nepripravna za uradovanje, ali ta jo prazna. Prava, živa resnica je, da je naš slovenski jezik, ako ne bolj, vsaj toliko že omikan, kakor so bili nemščina, madjarščina in hrvaščina takrat omikane, ko so se namesto mrtve latinščine v uradnije vpeljale. Da se pak nemškutarjem slovenščina še dan danes nepripravna vidi, ni čuda, ker so le v nemško staro in mlado „Presse“ itd. zaljubljeni in se slovenščino bolj ogibljejo, ko strupenega gada! Kedar jim pa kdo v djanji pokaže, da se motijo v svojej sodbi čez slovenščino, ga nemara pisano po strani gledajo, mu pri tožbi nagajajo ali pa se cel6 ne
Bilo je že proti sedmim zvečer — ravno so jeli po oknih sveče prižigati, ker je bila-napovedana splošna razsvečava mesta, — ko drdram skozi predmestje „Cittadeilo“ proti kolodvoru. Pri vratih, blizo pripro-stega ali dostojnega spominka Andreja Ho-ferja, stoji več mestnih stražarjev. Mož na straži prezentira, vsi pa so bili čez mero uljudni in prijazni, in so podajali roke k slovesu, želo nam srečno bodočnost.
Sploh moram tukaj omeniti, da se je mestna narodna straža proti nam čez vso hvalo moško in prijazno obnašala, da zasluži gotovo pohvalo in slavo vseh, ki so bili poslednje dni avstrijanske vlade v Mantovi. Tudi je vedela pokoj in red obdržati pri vsakej priložnosti z lepo in bolj popolnoma, kakor marsikdo drugi.
Bil je že trd mrak, kQ sem prispel na kolodvor. Čestokrat sem se se ozrl na slavno in krasno Virgilijevo mesto, ki ga je obdajal žarni svit mestne osvičave. Ogromna kupola (kuplja) crkve sv. Andreja, ki je od daleč še bolj velikanska videti, se svojo neizmerno tribojno zastavo, žarela je kakor živo srebro in je nepopisljivo veličastno vzviševala danešnjo svečanost. Dragi moj, prekrasna ti je Mantova, pa tudi grozovit-na: njeno grozo živo spričuje naša posadka, čeravno po vojski nismo mnogo trpeli, pri-
sramuiojo, zavoljo tega ga za nevarnege ro-govileža, panslavista ali celč za sovražnika cesarja in Avstrije izdajati. — Drugi trdijo, da slovenščina, če je prav za uradovanje sama na sebi pripravna, vendar nikakor obveljati ne more, ker je ona novoskovan, ljudstvu nerazumljiv jezik. — Da je tudi ta popolnoma bosa, pričajo nam naši slovenski časopisi in knjige, ktere, dasiravno vtem „nerazumljivem11 jeziku pisane, vendar vsi našinci bodi si kmečkega ali gosposkega stanu radi in z veseljem kupujejo in prebirajo, kar gotovo ne bi storili, ako ne bi razumeli, kar berejo. Res da ni vsaka znanstvena beseda v našem jeziku vsakemu človeku znana, ali pozabiti se ne sme, da velja ravno to od vseh književnih jezikov celega sveta. Kdor tedaj zavoljo tega čez slovenščino zabavlja, naj se gre z Bogom karat , da ni čudeža storil, in nam Slovencem taeega književnega jezika podelil, ki bi bil slehernemu brez najmanjšega učenja popolnoma umeven. Zatorej gospodje, ki slovenščini v pisarnice branite, nikar ne brbrajte od neumevnosti slovenskega jezika in nikar si ne delajte težke vesti zavoljo nje, ker to je čisto prazen strah in se vam celo nič ne poda, ki dajete z mirno vestjo trdemu Slovencu čisto nemške „pešajde“ in „ferorenge“ v roke, na ktere se revež, če prav slovenski pisati in brati zna, toliko zastopi, ko zajec na boben! Ne da se sicer tajiti, da se je že marsikteri kmetič naš v veliki stiski tiste poštalenske, vsemogočne nemščine za silo nekoliko privadil; res je tudi, da se med njimi še celo taki dobč, kteri, če le kolikaj nemško lomijo, že pohvaljene tržiške nemškutarje posnemajo, iz svoje nemške visokosti na svoje rojake — neotesane pavre — ki nič nemškega ne znajo, zaničljivo gledajo in ponižno za nemške šole in kancelije prosijo, kar nasprotniki naši, „praktischen Sinn und gesunden Verstand des Volkes“ imenujejo. Toda če imajo ljudje take baže „praktischen Sinn und gesunden Verstand/ imajo ga tudi tiste nesnažne živalice, ki pri požaru v svojej neumnosti v ogenj silijo, namesto da bi od ognja bežale 1
Antinemškutar.
Avstrijansko cesarstvo.
/ *
v /JSa lin naju dne 14. nov. «-« (D e ž e 1-ni zbori. Minister Beust, Italija še ni edina! M i e r o s 1 a v s k i.) Se ne-
zadjal nam je pa tolikanj več Mantovanski vzduh ali zrak. Gotovo dve tretjini cele posadko, posebno pa naši pridni kanonirji, so za groznico ali mrzlico neizmerno veliko trpeli in bodo še, marsikteri morebiti vse svoje žive dni. Od meseca januarja do oktobra je prišlo v vojniške bolnišnice nekaj črez 7800 bolnikov, meseca avgusta črez 1780, septembra 1300 mož, ki so bili skorej vsi za groznico bolni. Tu sem pa niso prišteti vsi tisti, ki so po kosarnah, kasematah .in hišah bolehovali. S temi vkup je posadka, ki je bila tam od majnika do oktobra, nekaj črez deset tisoč mož, skorej vsa mrzlico imela, nekteri manj nekteri bolj hudo. Iz tega lahko vidiš, da nisem ravno nerad tega nezdravega mesta zapustil, čeravno, kar se tiče vsega druzega, tam ni slabo živeti./ Grede proti Gorici so bile po vseh postajah vojaške italske straže, mnogo italskih častnikov, ki so bili kaj prijazni. Naše bolnike so v Vičenci zjutraj na vse zgodej in popoldne v Kasarsi kaj dobro in obilno pogostovali. Z Bogom!
kaj dni in zopet bode se začelo živahno gi* banje v deželnih zbornicah, akoravno ne na dolgo časa. Tako imenovani „Verfas-sungsfreunde11 mislijo tudi letos to ponoviti, kar so lani tako demonstrativno začeli; zahtevati namreč hočejo zopet svojo edino-zveličavno februarno ustavo in s tem poka; zati, da so še zmiraj pri starem ostali. Mi se sicer nimamo za nič kaj posebnega zda-njemu ministerskemu predsedniku zahvaliti,
—	veliko smo pričakovali, pa malo ali niči se je vresničilo! — Vendar pa od te ustave se manj pričakujemo; to so nas poslednja leta učila. Še bolj, kakor v takraj litavskil' deželah, bode se o državopravnih zadeval pogovarjalo v Pešti in Zagrebu. Že zdaj sc malo dobrega iz Peste sliši, in če nas prikazni ne goljufajo, nimamo se nadjati zaželenega vspeha, Dedkova porazumljenju še najbolj prijazna stranka zmirej več veljav® zgubljava in brž ko ne bode stranka „tigrov*
—	kterej je malo ali nič za celotno Avstrijo mar — dobila večino. Kaj nam pa ta stran; ka obeta, kažejo članki v „Honu, ki jih prvi tigri: Jokaj, Tisa, Giči spisujejo. Oni sam® spoznajo svojega kralja za edino, kar imajo z deželami takraj Litave skupaj. Kako daleč bodemo po takem prišli, to že zdaj tako vsak spozna. — Pa tudi zagrebški zbd bodo imel težke posle; vlada namerjava namreč v resnici dualizem izpeljati in trojedin® kraljevino z Ogerskim čisto združiti. Potrjuje nas v tem tudi govorica, da hoče nov® nadžupane v trojedini kraljevini imenovat
—	pa same Madjarone. V kratkem vidimOi kako se bodo naši bratje v zagrebške«1 zboru obnašali; oni bodo ali dualizem ■" nesrečo Avstrije — vresničili, ali fed e ra; lizmu na noge pomagali. Vseh Slovanov o&-so v Zagreb obernjene: Bratje Hrvati pozor! — Danešnja vladna „Dunajčanka“ natf oznanuje, da je cesar Beusta tudi za ministra cesarske hiše izvolil in da je tedaj govorica, da k tej časti protestant ne mor« priti, le prazna bila. Kaj porekč k tein« avstrijanski katoličani, škofje? Znabiti hod®: še Beust tudi predsednik ministerstva postal, ker je Belcredi predsedništvo le Ža-časno dobil.
Zdaj ko se je najbolj vroča želja Italijanov — edina Italija — vživotvorila, M vendar niso zadovoljni, in še hočejo razu* Rimskega cele dele naše carevine imeti, d® se edina Italija dopolni. Trst, Istrija, Gorica, Dalmacija in južno Tiroljsko, to so ji«1 zdaj uboge dežele, ki še zmiraj rešitelja Čakajo, kteri jih bode rešil avstrijanskega ja« ma. Vendar niso vsi Italijani teh misli; nam kaže dopisnik iz Verone v „Trieste' Ztg.“, ki svoje narodnjake odvrača od ne pravičnega zahtevanja, jih opominjaje, da1; teh deželah—- posebno vlstriji— živi mnog1 Slovencev, ktere nikakor ne morejo sili« da se laškemu kraljestvu pridružijo. To s* kaj jasna znamnja in glasni klici, naj stoj1 vlada naša, kar je za Avstrijo neobhodno i1 edino potreba: Naj podpira slovenski živel ali element!
V Galiciji kervavih solz vredni razp®1 med Poljaki in Rusini od dne do dne bp! narašča. Pri tej priložnosti hoče puntarsk* poljska stranka v motnem ribiti. Pravijo, #! jo znani Mieroslavski sam tudi zraven. P vseh notranjih zmešnjavah bi še puntarii1 potrebovali, da bi Avstrija gotovo ne priffl k zaželenemu nnru, ki nam je bolj potrebe« kot ribi voda ! Čuda, da prenapeti Polj«« podpore najdejo od take strani, od ktere je človek najmanj mislil. Kdor veter sej®1; bo vihar žel!
Ves Tvoj J. J.
Dežele notranje-avstrijanske.
Iv. Celovca. (Beust; n e m š k u t a K jenjc po šol a h; t i s k arnica; vojaš/ konji; ogenj; štipendije za pride1 učitelje; svilnato some). Prav .°' širno smo poslednjič novega Beusta popi«0'
vali in marsikaj o njem povedali, kar bo Slovencem javeljne po volji. Mislili smo, da je vse to več ali manj le prazna govorica. Pa glejte! „Klagenfurterica** v št. 261 do-naša obširno pismo nekega saksonskega po-litikona, v kterem se vse to poterjuje, kar smo o Beustu povedali. Da ne ponavljamo starih reči, prosimo, naj se vzame poslednji »Slovenec1* v roke in se prebere, kar je rečenega o Beustu. Cerui oblaki se zbirajo nad Avstrijo, Bog nas varuj ! — Tudi po deželi nemškutarjem spet greben narašča. Dd več strani slišimo, da morajo učitelji, ki He mlatijo po slovenskih šolah prazne nemške slame, timveč se pošteno danih postav derže, veliko sitnost in težav prenašati. Naj hujši so pa tujci, ki so med Slovenci kaj kupili ali službo dobili; ti so pravi sejalci Uemške omike Namesto da bi se oni in njih otroci slovenskega jezika učili, pa le silijo, Uaj bi se zavoljo njih cele fare in doline Uemški učile in ponemčile. O svojem času bodemo marsikoga na oder postavili, da •vet spozna naše nasprotnike in zatiralce. Tega pa že zdaj ne moremo zamolčati, da so našo novo kmetijsko šolo osnovali ravno Po načertu, ki smo ga mi v „Stimmen aus Inneriisterreich“ nekdaj podali, le sirota slovenščina je šla rakom žvižgat! — Naš Hiestni odbor pa tudi naša kupčijska zbornica sta v javnej seji izrekla, da je tretja tiskarnica v Celovcu živa potreba ne samo za mosto naše, timveč za celo deželo. Birokracija se je tretje tiskarnice branila na •vo sapo! Videli bomo, koliko so vredne Hate besede, ki so se pisale in govorile o avtonomiji ali samoupravi dežel in občin.
15. nov. so se prodajali poslednji vojaški konji; menda se jih je na Koroškem prodalo 9000. Je pa tudi zdaj kčnj po va-8el,? kakor nikoli poprej. Vemo za vas, kjer je pred nekimi tedni bilo le 5 — 6 konj, Kdaj jih pa je 40! — Poslednjo sredo 14. t. m. je ob 4. zjutraj v Kotmarivasi navstal hud ogenj. Pogorelo je 6 pohištev unstran j potoka, ki skoz vas teče. Nesreča je velika, timveč ker je zdaj jeseni že vse spravljeno ■n je med tremi pogorelci menda le e n •am bil zavarovan , pa še ta ni zavarovav-nine menda ob pravem času plačal. Kmetu ; Schleicherju je zgorelo par konj , 4 svinje : >u več kot 300 vaganov nezmlačenega žita, (terma pa vsa. Dobro je bilo, da so prileteli *2 vseh sosednih vasi ljudje na pomoč, in Hso le gledali, timveč pomagali na vso moč. Hvala vsem! — Naša kmetijska družba "aznanja, da bo tri štipendije — po 25,15 in 10 gld, — delila tistim učiteljem, ki so si najbolj prizadevali pri sadjo —, čbelo — in •viloreji. Prosilci naj se oglasijo in svoje •asluge določno spričajo vsaj do 31. decembra 1866. — Predsednik društva za svilorejo, 8- bar. Ankershofen, oklicuje, da je volje, Vsa svoja murbina drevesca zastonj oddati ^sem tistim, ki sami po nje pridejo. Kdor pa hoče, da se mu na dom pošljejo, naj se pismeno oglasi pa za 100 drevesc 40 kr, za 200 pa 70 kr. voznine pridene. —
Iz Velikovcu. (O zadevah 1 j u d-’	8 k e š o 1 e vTrušnjah.) Ne zamerite,
’ na vas spet z ranjenim sercem obiskujem.
,ram me je skorej pričkati sc z ljudmi 1 pHdnega značaja ; ali ker bi znabiti pravica 1 'n resnica preveliko škodo terpele, prizane-8>te mi, dragi „Slovenčevi*1 čitatelji, da moje 'nuenje o sestavku v „Draupošti** št. 79 z ,l (Jndpisom: „Bedauerliche Schulzustande in e nrixen« svetu naznanjam. Vsaj nekteri bralci našega „Slovenca** tudi nemški čitati znate ; (°roj vam izročam nektere neresnične in ^nljive odlomke omenjenega spisa nemški. Hujte! „Im letzten Berichte aus Trixen wurde nftvahnt, dass sich in der Gemeinde Waisen-herg, wozu Trixen eine einverleibte Ge-f, nieinde bildet, die schonste Kuhe und Ord-{i nung herrscht und dieser Passus in dem er-te jvkhnten Berichte wird auch heute als wahr J bestatigt, insoferne derselbe ausschliesslich Q. Hen reinen Wirkungskreis der Gemeindevor-®tehung bertihrt.**
— 371 —
Ste li slišali, ljubi Slovenci? Vderite jo v Trušne, tam je šola za vas ; saj veste, da v nobeni srenji skorej ni kaj boljšega kakor mir in red, — najlepšega pa tam najti in se ga naučiti morete. Kaj pravite pa k temu, vi duhovni pastirji, ki ste g. predstojnika imenovane srenje že tožiti prisiljeni bili — gotovo ne zavoljo miru in roda? Kaj pravite k temu, vi ubogi posli, ktere je imenovani g. župan že tolikrat kaznoval ne po postavi, timveč po svojej lastni volji ! Kaj pravite k temu lepemu miru in redu, vi finančini stražarji, ki ste g. župana, ki je tudi olar in žganjar, tolikrat tožili in kaznovali? —
Obernimo pa se zdaj k njegovim domačim Šentmarješkim faranom, in poslušajmo, kaj pravijo oni. Znabiti bojo vsaj oni isto pohvalo naj lepšega miru in reda poterdili? Oj, tukaj še le slišimo pravi krič in vriš! Kaj je vendar do zvezd pohvaljeni župan g.Nagele, po domače Wunder, lastnim faranom tako hudega storil? Za sedaj naj le kratko povemo to le.
V imenovani župniji že dolgo ni miru in reda. Okoli farne cerkve sv. Marjete prebiva blizo 700, pri podfari sv. Frančiška pa le blizo 400 duš. Nekdaj se je cela tara od velikovškega nekdaj slavnega kapiteljna oskerbljevala in ni imela ne svojega župnika, ne farovža. Ker se je pa jelo k sv. Frančišku Ksaverijanu mnogo romarjev shajati, so pri podfari farovž postavili in v istega, ko se združene kapiteljske fare niso več iz Velikovca oskerbljevale, ampak dobile od njega svoje duhovne, svojega dušnega pastirja nastanili. V začetku so bili Smarje-čani, ker so bile pri sv. Frančišku krasne slovesnosti, zadovoljni, da je bilo v farni cerkvi le semtertje kako božje opravilo; ker pa je ondi božja pot s časom nehala, začeli so se po vsej pravici za več sv. opravil poganjati; kajti ravnalo se je kedaj že žalostno ž njimi. Ker se je še neprenehoma na 400 duš pri podfari veliko bolj kakor na 700 pri fari gledalo, vložili so farani leta 1864 zopet ponižno prošnjo : „Da bi namesto kakor dozdaj le 5, dobili vsaj 10 krat v letu popoldansko službo božjo in da bi imeli o sopraznicih tudi kedaj sv. inašo.“ Ali to ni malenkost, česar so prosili? In vendar je bila ta prošnja mir in red ljubečemu županu voda na mlin. Navstali so prepiri, de-putacije pro in contra so se jele sem in tje vlačiti in napravljale pisarij pri dekaniji in škofiji dovolj. Kaj je mir in red ljubeči srenjski predstojnik tedaj nekomu govoril, to je še vse dobro znano; da je on zvonec nosil in da je njegova derhal le njegovo besede poterjevati imela. Zadobili so farani od premilost. knezoškofa Valentina nov red bogočastja (Gottesdienstordnung) in Na-gelova perva skerb je bila istega v roke dobiti in ga ne dati več nazaj. Bil je isti od g. fajmoštra ustmemo in pismeno tirjan, ali še daneŠnji dan ni sluha od njega. Glejte ga pravega župana! Ked božjo službe si je že prisvojil, v ktratkem menda bo tudi pri-digovati in maševati začel — ali v cerkvi, alj pa v svoji taberni pri cerkvi, to se bo še le zvedelo !
(Dalje pride.)
■z Vojnika pri Celju. J. D. (Letina. Rodoljubje in slovenščina pri nas in pri Franko lčani h.) Ker tudi jaz s tremi drugimi učitelji vred prejemam po velikodušni naredbi g. Gorupa brezplačno vrlega „Slovenca, naj tu najprej presrčno zahvalo izrekam blagemu g. daritelju, ki se je na nas uboge učitelje tako blagodarno ozrl. Slava mu! — Zdaj naj pa še kaj povem, kako je kaj tukaj. Kar se letine tiče, se mi ne moremo kaj preveč hvaliti; ^boljša je pa pri naših sosedih in mejačih. Škodoval nam je precej pomladanjski mraz; vendar pa bi se dalo to že utrpeti, ako bi nam bila ostala le ajda, ki je tako lepo kazala, da smo se je že naprej veselili. Ali 9. septembra jo je žalibog toča večidel tako potolkla, da se ni splačalo žeti jo, ampak so
jo koj pokosili in za steljo porabili. To je slaba! — Po nogradih sta sicer mraz in toča tudi nekaj škode napravila, vendar pa se je še precej sladkega „mošta** dobilo. Cenijo ga po 3 gld., pa kaj bi ga tudi ne, ker se mora v gostilnici za maselček 8 — 10 kr. šteti? — Kar slovenščino zadeva, moram tu povedati, da mi Vojničani nismo na zadnji stopnji. Naši gg. duhovniki so iskreni rodoljubi in se trudijo z besedo in v djanju za blagor naše mile Slovenije. Temu je priča, ker so naročeni na več slovenskih časnikov in so tudi udje celjske čitalnice. Tudi naša šola, v kteri podučujeta dva učitelja, je skorej po vse narodna. Ker se od občinskega svetovalstva tej šoli nič zavir ne dela, reče se lahko s pohvalo, da je tudi naš župan rodoljuben mož. Posebne hvale pa je vreden naš občinski tajnik g. D., kajti on je v besedi in v djanju iskren Slovenec. Slava mu!
Drugači pa je pri naših sosedih Frankol-čanih. G. župnik J. je sicer vrl in delaven rodoljub, tako tudi g. učitelj K., ki je posebno v šoli dozdaj slovenščino pridno obdeloval (kaj bode zanaprej, ne vemo ; dobro se ne kaže!), le g. župan N., rojen Kranjec, in še nekteri drugi njemu prijazni in enaki možje vse nekako lcazč in slovenščino za duri pahajo, kar in kjer morejo. Le-ta grdi nemškutar je tudi pred nekaj časom vlogo napravil, naj bi se na višem mestu prepovedalo, slovenščino v šoli učiti. Kakor se za gotovo pripoveduje, potrdila se mu je že njegova prošnja in uboga revica slovenščina je spet zmagana, — učenik pa pričakuje v kratkem novega učnega načrta, po kterem se bo spet moral z nemščino ubijati in prazno slamo mlatiti, da se le nekterim oholim in kratkovidnim srenjčanom po volji zgodi. Da bi skorej boljši bilo !
IJiiltljana 12. nov. —š— (Sokolske veselice pri Virantu.) V saboto 3. t. m. so se začele veselice „Sokola** pri Virantu. Velika, lepo okinčana dvorana in dve drugi sobi so bile ta večer prepolne. Vodja (vrednik) pervega večera je bil gosp. Fr. Ravnikar, tajnik društva, kteri je izverstno doveršil svojo nalogo. Posebno je dopadalo branje „Breneeljna** (humorističen list), ker je g. Ravnikar zopet pokazal, da mu je „humor*1 prirojen in da se ga zna poslužiti vedno v pravi meri. Govoril je tudi po občni želji g. Luka S v e te c o slovenskem programu tako jasno in umevno, da je bilo veselje poslušati ga. Občna želja je bila, naj on in drugi pervaki večkrat pri sokolskih večerih o važnih rečeh kaj govore ; hvaležno jim bode vedno društvo za to. Zadnja veselica 10. t. m. je bila zčpet prav prijetna in važna. G. Vojt. Valenta je vredoval ta večer. Pevci so prepevali krasne domače pesmi, posebno je dopadla šaloigra, složena od g. Valenta, v kteri se je g. Pav. D r a š 1 er zopet skazal izverst-nega komikarja. Tudi „Brencelj** (brez torbe) je pikal in marsiktero resnico povedal; tudi ni zamolčal vprašanja, zakaj se v mestnih zborih samo nemški govori in v pisar-nicah samo nemški vraduje? Dalje je g. Pour v kratkem govoru dokazal, kako važne so šole za napredovanje vsacemu narodu, da mi Slovenci do zdaj še nimamo srednjih šol, v kterih bi se v maternem jeziku učilo in še manj zamoremo pričakovati, da bi mi Slovenci potrebno samostojno vseučilišče (univerzo) v malo letih napraviti zamogli. Najlepša priložnost se nam pa zdaj ponuja, ko naši bratje na jugu delajo po želji vseh Jugoslovanov in hočejo napraviti jugoslovansko vseučilišče. Mecen škof Juri S trossmajer, kteri ježe tudi mnogo denarja podaril slovenskim društvom, je v ta namen položil na oltar domovine 50 000 gld. Želeti je, da tudi Slovenci kaj darujejo, vsak po svoji moči. Da se zamore hitro in mnogo nabrati, predlagal je g. Pour, naj se povabijo po časopisih slovenski domorodci, da darujejo za jugoslovansko vseučilišče in dalje naj napravi „Južni sokol** veliko be-
sedo v isti namen. Ta predlog je bil enoglasno sprejet. Potem poprime g. Luka Sve-tec za besedo in obširniše o tej reci govori ter priporoča, naj se imenovani predlog g. Pour-a hitro izpolni in da se v ta namen voli odbor 7 udov, kteri naj prihodnji sokolski večer sporočava o tej zadevi.
Izvoljeni so bili v ta odbor: Dr. E. H. Costa, načelnik sokola, dr. Toman, L. Sve= tec, Jernej dr. Zupanec, Horak, E. Pour in Fr. Ravnikar.
Ptuje dežele«
Rim. Kaj veliko se zdaj govori in piše o poslednjem papeževem nagovoru, bodisi kar se tiče Italije ali Ruske. I)a vladam obeh deržav ni to po volji, si lahko mislimo in tudi po časnikih odmevajo nasprotni pa zabavljivi glasi. — Zdaj je med drugimi tudi v Rimu bivši angleški minister G la d s to n, kije neki papeža že enekrati obiskal. Pogovarjala sta se o marsičem, zlasti pa tudi o prihodnjem papeževem bivališču, in tu je papež neki rekel, da ne pojde ne na otok Malto, ne na Irsko, ne kam drugam, ampak tj e, kamor mu bode previdnost božja pot odkazala. — Angleži bi res kaj radi imeli papeža na svoji zemlji, ali to bi tudi radi Spanci in Italijani, pred vsemi pa Napoleon sam, ki bo javeljne dopustil, da se bo papež kam drugam, kot na Francosko, preselil. — Poroča se, da je laška vlada 60.000 vojakov na mejo postavila s poveljem, da naj na Rimskem vsakoršne homatije zabranjajo. Kmalo se bo slišalo, kaj in kako ?
Rusija. Časniki ženejo še vedno velik hrup zoper Poljake in — Avstrijo. Vlada neki tudi še vedno pošilja vojake proti ga-liški meji. Ne bojimo se sicer še tako hitro kacih kodercij, ali ker se tako imenovani stranki „belih41 in „rudečih44 Poljakov (Čar-torijski in Mieroslavski) vedno bolj oglašate in vodo na svoj ali še Bog ve na kteri drug mlin obračate, prigodi se pač lahko kaj neprijetnega, zlasti ker si Ruska tako zelč svojo armado pomnoža.—Kruti general Kaufman, Muraviev-ov naslednik v Vilni na Litvanskem, bil je one dni nagloma v Pe-trovgrad poklican in — ne pojde več nazaj, ker se je neki pregrozovito obnašal in vse prebivalce mahoma porušiti hotel. —Kmetje na ruskem Poljskem so po carskej milosti spet veliko dobroto zadobili, ker si bodo zanaprej lahko svobodna in lastna zemljišča pridobivali. — Car je ravnokar tudi veliko galiških prebivalcev, ki so bili v poljske homatije zapleteni, pomilostil.
Španska. Daljnopisnik nam je že poročil, da se je oni dan v mostu Barceloni na Španskem punt vnel, toda ne proti kraljici, ampak proti zdanjemu ministru Nar-vaezu, ki je v tem kratkem času, kar vlada, svobodo popolnoma zaterl. Zato pa tudi kraljica, ki že kakor burbonka nij vživala nikdar posebne ljubezni, čedalje bolj ob vse zaupanje in udanost prihaja. Res da Prim pred vsem sovraži Narvaeza, kar more, ali stranka njegova dela le za združenje Španskega s portugalskim kraljestvom, Burbonci pa da se enkrat za vselej s prestola pahnejo. Zatorej bo pa tudi to težko res, kar telegraf poroča. Če je bil res kje kak punt (kar se pa zdaj že preklicuje), bil je zoper kraljico i n Narvaeza, ki ga v vseh rečeh z ruskim Muravievom primerjajo. Tak trinog je!
F r a nco s ka.( Napoleon se še menda nič kaj terdnega 'ne čuti. Kaže se sicer ljudstvu in vojakom, ali pravijo, da ne on sam, ampak nek drug človek, ki je njemu kaj zelo podoben! Sicer pa tudi na Francoskem niso nič kaj mirni in zadovoljni, časniki le po svobodi vpijejo, Napoleon pa jo še vedno zaderžuje. Tudi se je one dni v Parizu nekaj prigodilo, kar dela veliko
— 372 —
hrupa po deželi. Zaprli so namreč okoli 40 dijakov ali študentov viših šol, ki so obdolženi, da so udje nekega skrivnega društva, ki dela zoper cesarja in cesarstvo. Da bodo tudi hudo kaznovani, je skorej gotovo, ali nezadovoljnost bo še veča. — Vlada se zdaj na vso moč podviza, da bi prej ko mogoče armado bolji uravnala in jej boljše orožje pripravila, — potlej pa hajdi nekam, ker bodo do tistihmal tudi iz Rima in Mehike vojaki domu prišli. — Ameri-kanci so v Pariz za zastopnika generala D ix-a poslali ; poprej je bil Bigelov.
Razne novice.
* Zdravje mehikanske cesarice Karoline je po teržaških listih še precej dobro. Sprehaja se nesrečna cesarica večkrat na dan po lepem vertu v Miramari, tudi jč rada in spi sladko. Bog daj, da bi skorej popolnoma ozdravela !
*	„Tržaški Lj ud o mil44, ki mu je lastnik in vrednik iskreni g. Godina, naznanja v 9. številu, da neha izhajati, ker mora tako biti, — pa Bog ve, pravi ko-nečno, kaj da se utegne že v kratkem prigoditi!
*	Prihodnje leto bode, kakor se piše, razstava kmetijskih, obertnijskih in rokodelskih izdelkov v Ljubljani.
*	Telegrafsko vodstvo je ukazalo, da se imajo vsi telegrafski uradniki učiti deželnega jezika. To je prav; in tako smo zopet vjeli kapljico enakopravnosti, ktera se sčasoma mora vresničiti. Do sedaj se je zahtevalo od telegrafskih uradnikov, da znajo nemški, laški, francoski in angleški jezik ; ker pa ni lehko mogoče, da se nauči vsak uradnik vseh deželnih jezikov, ki se govorč v Avstriji, zato naj telegrafsko vodstvo posebno na to pazi, da službo daje uradnikom v tistih deželah, kterih jezik umejo.
(„U. Fr.44)
*	V Kranju je odvetniška služba izpraznjena. Nadjamo se, da jo dobi kak veri domoljub.
*	Za predstojnika ali velikega križarja pri nemškem ali križarskem redu je bil v Pragi izvoljen o. Janez Jestrzabek.
*	Za notarja ali bilježnika na Vranskem izvoljen je avškultant g. France Mor tl Slišimo, da je novi notAr tudi rodoljuben gospod in bo tedaj dostojno zavzemal mesto rajnega rodoljuba Bratkoviča. Bog daj!
*	„Politik41 polaga Čehom v nekem on-danjim članku med drugim te-le besede na serce: „Še predno je Avstrija v hudo zadrego prišla, ministre na Saksonskem iskati, bil je že naš narod. Ta narod ne pričakuje blagosti niti od Beusta niti od Belcredija, temveč sam mora zaupati na svojo lastno moralično moč in zavarovati si svojo narodnost s tem, da ima ljubezen do domovine in znanosti, da je dobro izrejen in ima ter-den značaj ter Jla je za napredek vnet. Ta narod šteje na Češkem, Marskem in Šleskem 5 milijonov duš. Ravno toliko jih šteje tudi madjarski narod, ki hoče z4se deržavno polovico. Narod naš ima zdravo vredbo, obstoji namreč iz plemenitašev, meščanov in kmetov in velika moč njegova je ta, da je narodna zavest prešinila že vse stanove in se tedaj nikakor ne bo moglo svojevoljno ž njim pometati.
Ta naš narod zaupa tudi vodnikom svojim, kar se tiče dualizma, ožega deržavnega zbora in vseh tacih in enacih bolj ali manj podobnih vredb ; kar to zadeva, ni pri nas nobenega razdertja, nobene ločitve, ampak obvzema nas le eno prepričanje, in sicer to, da meri dualizem na Č e s k o in le na Češko potem pa tudi na Avsrtijo.! Ali bo avstrijs-
ka ideja svojo moč in veljavo obderžala, tega mi ne vemo ; to pa vemo, da bomo mi dolžnost svojo storili, in tudi bodočnost Avstrije od nas zahteva, da si prizadevamo za to, da postane dualizem nemogoča reč, da se razbije44, itd. — Slovenci, tudi mi se učimo o našem narodu tako misliti, govoriti in delati, da — pozobani ne bomo ! Nekte-rim se sicer tike besede fanatične zdč, pa nič ne de; naša bo škoda, če na druge bolj gledamo, kot na sebe !
*	„Novice44 naznanjajo, da s „Kreuzer-blattelnom44 nemškim ali slovenskim ne bode v Ljubljani nič, ostane pa še „Laik Ztg“, ker vladi nič stroškov ne prizadeva.
*	V Veroni je neki okoli 70.000 centov šenične moke, ki so jo za našo armado na-upili, na prodaj postavljene. Shranjena je,
kakor „Nov44, pišejo, v 50.000 Žakljih v 1 velicih cerkvah in v pokritih prostorih ve-licega pokopališča. Tu bo spet deržava imela veliko zgubo, kakor pri konjih, volih ir drugih rečeh.
*	24. 25. in 26. novembra bode v Zagrebu narodna svetkovina v slavo neumer-lega bana hervaškega Nikola Zrinjskega. Veliko duhovno opravilo, glediščina igra, veliki obed v gostilnici (na novem tergu pa se bo pekel cel vol in delil med ljudstvo tudi kruh z vinom), veliki koncert obeb pevskih društev in naposled ples, kterega bo o polnoči sklenila popotnica, ki je bila po razpisu obdarovana z 10 cekini v zlatu.
Odperta listnica.
Č est. pevskemu društvu vTeržiču: V štev. 83 in 84 i/. Teržiča natisnjeni dopis Vas je hudo razjezil. To živo priča beseda in duh, v feterem je dopis Vaš pisan. Pa debele in grenke besede ne opravijo vsega pri pametnih ljudeh, ti gledajo na dela ali fakta, — ravno to ste pa na dolgu ostali! Kar st® spodbili, je samo to le • „Da je g. K. pri našem pevskem društvu, to je prav debelo zlagano, in če bi tudi bil, mislimo, da pri vsem tem lahko Slovenec ostane, z dušo in telesom brez vse škode, kar njegovo rodo-ljubje zadeva, ker naša pevska družba vsacega pravega in poštenega Slovenca spoštuje in tudi sen) ter tje rada kakšno slovensko zapoje. Gosp. M. dasi' ravno tudjozemec (Ausliinder), slovenske pesmi zelo spoštuje in hvali ter jih tudi nam za petje priporoča. Gosp. D. našega društva po smerti rajncega g. Pogačnika ni osnoval, ampak osnovali so ga udje sami-V naši farni cerkvi se ob ne ’eljahin praznikih ob devetih poje le slovenski, pri šolarski maši vselej le slovenski, ne pa, kakor se spet sploh misli, nemški, in tudi f šolah se naša mladina manj in bolj slovenščine učh kakor pa to na kakem drugem kraji.11 To so dj arij s v Vašem dopisu, torej jih tudi radi svetu naznanjamOi naj zve, da je tudi Tržičane vsaj enkrat pamet srečals' Kar pa dalje pišete, v našem poštenem „Slovencu4, ki hodi med omikane ljudi, ne bomo ponatisnili, k®( Vas nočemo še v vežo sramoto pripraviti. Le to Val® prijateljsko svetujemo, da pri enacih dopisih nikoli n® zabite, da s tem, da druge čemim, samega sebe še D* omijem !
č. g. G — o pri Dravi: Bodo nam prav dobr( došlo.
Čč. gg. rodoljubom v Ljubljani, Grade®' Gorici, Terstu in Poreču: Vse prav lepo prosimo, naj nam zastran deželnih zborov marljivo dopisujejo !	Vredn,
— _________,_____________—ft
Loterija.
Ter«*, 14. oktobra: 4*	5»	8	O«	43. Prihodnje srečkonje je 28. novembra 1866. 	-	__	**	
Danajska	borsa 16. novembra 1866.
5% metalike		59,65
6% nacij onal		66.60
1860 derž. posoj	. 80.60
Bankine akcije		717.-
Kreditne „		153.—
London		126.90
Novi zlati .		6.04
Srebro	. 12 6.—

Lastnik A. Einspieler* Odgovorni vrednik J, Božič. Za tiskarno F. pl, Kieinmayerj a odgovorni vodnik R. Bertschinger«