Pervi splošni zbor slovenskih učiteljev v Ljubljani. (24. septembra 1872.) Stanonik, ufitelj iz Starega Terga: Plemenitemu g. Tomšičevemu govoru, kterega smo ravno zdaj slišali, težko je kaj dodati, ker zadeta je naša misel in rečeno je vse, kar tudi mi želimo. Slovenec je že zmirej dokazal, da je zvest Bogu in cesarju, zakaj bi tedaj ne zabteval svojih pravic? Učitelj, s kterim imenom se mi ponašamo, je imenitno in veliko pomenljivo ime, ter se med raznimi stanovi blišči, kakor zvezdice na nebu. Starši njemu izročujejo svoje otroke, svoj največi in najboljši zaklad, da mu jih pripravi za časni in večni blagor. Učitelj mora tedaj tudi v tem za svoj poklic biti izobražen, on mora izrejati v kerščanskem duhu našo mladino. Če se ogledam v visoko, modro nebo, čc premišljujem svetlobo solnca, migljanje zvezdic, če se ogledam po naravi in premišljujem raznoverstne cvetličice, moram pač biti sam s sabo zadovoljen, da živira v prekrasnej naravi, in le s posmehom gledam pod sabo tiste učenjake, ki terdijo, da nam je bil predded Orangutang. Tedaj bratje, izrejajmo mladino v kerščanskem duhu, da se ne bode navdajala s krivimi idejami. Potem se vam ni bati temne noči, ker: nAuch die dunklen Machte erleuchten oft die dunklen Nachte". In 5e bodeino tako našo mladino izobraževali, kakor sem rekel, če jo bomo po kerščanskih vodilih ravnali po stezah tega življenja, potem nam bode serce mirno, in svetili se bomo kakor zvezde na nebu vekomaj. Ainen. (Živijo! Smeh.) Podobnik: G. poročevalec nam je jasno poročal o pervem vprašanji in res ni potreba, delj časa o tem govoriti, le o nekterih točkah želim njegovo poročilo bolj na tanko na svojih skušnjah nadopolniti. Da smo neolikani, surovi, da celo nismo sposobni biti učitelji, kdo je temu krit? Ali smo mar mi zakrivili, če nismo izobraženi? Poprejšnje šolske naredbe same so temu krive. (Dobro. Dobro.) Pred nekaj letmi sem tudi jaz obiskoval učiteljsko izobraževališče v Ljubljani, v slovenskem mestu za slovenske učitelje, kjer so se učitelji omikovali za slovensko naše Ijudstvo, ali kako? Edina slovnica nam je bila dovoljena učiti se slovenski in še ta le po nemški Janežičevi slovnici, čeravno prav nobenega Nemca ni bilo med nami. In da vas dalje zagotovim, še to pičlo uro je dotični učitelj prevernil, tedaj nam je še ta mali dobiček vzel. Kakor vain je znano, morali smo pripravniki nekoliko ur na teden v dotičnih razredih glavne šole predavanja poslušati, da si pridobimo nekoliko skušenj za naš prihodnji poklic. Da, zagotovim vas, da je marsiktera teh ur bila zgubljena. Tu je slovenski jezik razlagal učitelj, ki se ga ni nikoli učil. Da bi bili takrat derva klali, ko smo take nauke poslušali, bili si bi vsaj kaj zaslužili. (Klici: Res je!) Predgovornik g. Tomšič je rekel, da se v učiteljskih izobraževalnicah ima buditi narodni duh. To je popolnoma pravo, narodni duh mora se gojiti v sercih slovenskih odgojiteljev, če hočemo imeti enkrat poštene ljudske učitelje. Poprej nismo še narodno misliti smeli, in bili so gospodje, ki so se celo surke zelo bali. Taki časi naj se nikoli ne povernejo, zato podpiram predloge Tomšičeve, in prosim slavni zbor, da jih enoglasno sprejme. Lapajne, nadučitelj iz Ljutomera: Slavna skupščina! Prednoidemo na glasovanje omenjenih resolucij, naj nekoliko besed dodam, da bo sklep jasniši. Pravi se, naj se sl. ministerstvo zaprosi, da dovoli slovensko učiteljsko izobraževališče v Ljubljani, ali, gospoda moja, s tem, ko bi se to tudi dovolilo, zaceljena bi bila sarao na enej strani našega naroda, velika rana. (Silni Živijo-klici.) Vem sicer in uganem misli poročevalčeve, da ni mislil le v Ljubljani naj bi bilo tako slovensko učiteljsko izobraževališče. Treba je pomisliti tudi na slovenske Štajerce, kteri imajo sicer učiteljsko izobraževalnico, ali ta ni za nas, ker je nemška. (Živijo od vseh strani. Ploskanje na galeriji.) Tudi na Koroškem stanujejo Slovenci, tudi tam je živa potreba za slovensko učiteljsko izobraževalnico. (Zopet živahni Živijo-klici.) Naj se tedaj v prošnji, ktera se ministerstvu predlaga, odločno pove, da želimo v Ljubljani čisto slovensko izobraževalnico za učitelje in učiteljice, pa da naj bi se tudi za štajerske Slovence v Mariboru in za koroške na Koroškem naredila slovenska izobraževalnica, ki bi bile le kod paralelki izobraževalnici v Ljubljani. Prosim tedaj slavni zbor, da naj se na vsaki način na raoj pristavek ozira. (Ploskanje od vseh strani.) Stegnar, okrajni šolski nadzornik iz Idrije: Slavna skupščina! Naj mi bode dovoljeno, nekoliko besedic pristaviti. Rekel je učitelj Tomšič, da je nemški jezik za učitelja na deželi mertev kapital, kterega ne more porabiti. Bilo bi dobro, da mu ta kapital mertev ostane, ali še ta mertvi kapital, kakor Nemci pravijo ,,verduftet". Mislimo si učitelja, ki pride iz izobraževalnice med slovensko ljudstvo; on ima vednosti, ima prav veliko krame, ki jo nese med naše ljudstvo, ali vsa ta krama ni njegova, ampak le ptuja, ktera za narod naš ni od nikakoršne vrednosti. Ko bi bile naše šolske razmere sploh boljše vredjene, ko bi naše ljudstvo bilo bolj navdušeno za domačo reč in ko bi nikakoršnih nasprotnikov ne imeli, bi učitelj na podlagi maternega jezika mnogo vspeha dosegel; pri dozdanjih razmerah se pa nikakor ne more nadjati, da bi učitelj s pridobljenimi vednostmi mogel naše ljudstvo po potrebah in tirjatvah časa omikovati. On začne, postavim v šoli nekaj učiti iz prirodoslovja, tu mora že gledati, kje bo kako knjigo posnel, v kterej bi si potrebno terminologijo najdel, ravno tako je tudi z zemljepisom. ln ker ima učitelj tudi druzega posla dosti in ker mu ni mnogo prilike dano, da se pripravi, v domačem jeziku otrokom razlagati o potrebnih šolskih predmetih, se prav velikokrat zgodi, da nepripravljen v šolo dojde. Učitelj bi bil rad zvest narodnim zahtevam, rad bi po domače kaj otrokom povedal, ali revež vidi, da ne zna; toliko čuvstva pa še vendar v sebi ima, da otrok noče terpinčiti z jezikom, s kterim bi nič pri njih ne opravil. Drugi dan je zopet z našim učiteljem ravno tako, nima zopet knjige, da se z gladko domačo besedo razlaganja privadi. Enemu manjka tega, drugemu unega, in kaj je potem vspeh nove šolske dobe? Nič. Vse se izkadi in tisti mertvi nemški kapital se popolnoma posuši. Večkrat je učitelj primoran, da otrokom na ulici kaj povedati mora; vpraša ga postavim otrok, ki vidi »Fichte", kakšno je to drevo, in glejte, večkrat učitelj še tega imena slovenski povedati ne zna. (Res je! od vseh strani.) Poterpežljivost učitelju zgine, in sčasoma pozabi vse in tako se njegov kapital posuši, ali kakor Nemec pravi: ,,Das Kapital verduftet". S tako izobraženostjo ni učitelju nič pomagano. Po taki poti se le daje prilika k lenobi in nemarnosti. Kdo bi potlej pri tako težavnem položaju še toliko truda imeti hotel, da bi se potrebne vede čisto iz novega učil? Dosedanja omika učiteljeva je tedaj proti vsaki praktičnosti. V zvezi s tera bom še nekaj rekel. Da bi se slovenski učitelji v svojem domačem jeziku naobraževati mogli, potreba je, da se naša književnost ljudskega šolstva povzdigne. Nove šolske postave so nas navdušile k delavnosti za šolsko književnost, ker vsaka verstica pravi: Delaj in delaj, pa zopet delaj! Pri nas je torej, da delamo in damo ljudstvu to, kar potrebuje za svojo omiko; če bomo na druge v tem obziru čakali, ne boino nikoli ničesar dočakali. Da se zadovolji novemu šolskemu redu in predpisanim naukom, imamo za to le malo sredstev. Sicer pa sleherni izmed nas zgubi voljo, da prime za pero in pomaga vpeljati v šole domače knjige< Kako žalostno osodo je imela Govekarjeva prirodopisna knjižica, ve vsaki. Pozneje pisala se je tudi geometrija za ljudske šole, ktere genealogijo naj mi bo dovoljeno tukaj povedati. Ministerstvo je vprašalo, ali je kaj spisov od ljudskih učiteljev, ki bi bile za ljudske šole, ali učitelji terkaje se po persih, djali smo: Mea culpa! — nič ni. Malo jih je moglo pokazati svoja dela. Prišla je potem ta geometrija na svetlo, ker je ministerstvo zahtevalo, in sestavila se je na podlagi dr. Močnikove geometrije. To delce ]e tedaj majhno, ki se da le za ljudske šole porabiti. Dotični spisatelj imel je sestavljaje to knjižico pred očmi malo časa in mnogo predmetov, zato je v kratkem obrisu v malej knjižici sestavil le glavne mornente iz poprej omenjene dr. Močnikove knjige. Če se že kedaj rabi v ljudskih šolah geometrija, ne bo nobena pregreha, ako to geometrijo vpeljemo v ljudske šole. Vsak se bo lotil te knjižice in skušal, da jo bo učencetn temeljito razlagal. če gradivo v tej knjižici ne bo zadostovalo, segel bo po boljših knjigah in nadomestil iz drugih, kar v teh nianjka. Če bojo učenci 3. in 4. razreda popolnoma podučeni v tern, kar obsega ta knjižica, potem bojo s takimi učenci profesorji gimnazij in realk, ki jih sprejemajo v daljne nauke, gotovo zadovoljni. Tudi mislim, če bi vsak pervošolec geometrije 13 toliko popolnoma znal, kolikor je v omenjeni knjižici, bilo bi tudi zadosti. Iz vsega tega, kar sem dosedaj rekel, predlagam, naj se naprosi sl. deželni šolski svet, da se iz našega zbora voli odsek, ki bo i.mel pravico, določevati o knjigah za ljudske šole, ker le mi smo zmožni delati knjige za učence ljudskih šol, a ne profesorji, ki se niso nikoli pečali z ljudskimi šolanii. Ljudski učitelj bo najbolje vedil, ali je knjiga prikladna za ljudske šole, ali ne, pa take knjižice naj bi ne presojevali samo gimnazijalni m realni učitelji, ainpak tudi Ijudski učitelji. Prosim sl. zbor, da bi mojo resolucijo odobril. (Dobro! Dobro!) (Dalje prih.)