Posamezni izvod 40 grošev, mesečna naročnina 2 šilinga.
V. b. b.
Jutri na proslavo
10. obletnice OF
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
LETNIK VI
CELOVEC, V SOBOTO, 21. IV. 1951
Pomen volitev zveznega prezidenta
Jutri v štirinajstih dneh bomo šji na volišče, da izvolimo najvišjega predstavnika države — zveznega prezidenta, da mu za dobo štirih let položimo v roke usodo avstrijske republike. Tako namreč predvideva zvezna ustava. Skozi štiri leta naj novi prezident odloča, ali bo šla Avstrija na svoji poti naprej, ali pa naj ponovno postane žrtev temnih naklepov, ki jih v zadnjem času že spet kujejo protiljudski elementi.
Kljub veliki važnosti položaja, ki ga po ustavi zavzema zvezni prezident, je še zelo razširjeno mnenje, da je on več ali manj le figura brez vsake možnosti aktivnega delovanja ali soodločanja, da je zvezni prezident samo nekakšna simbolična oseba, ki repre-zentira državo na zunaj, da pa nima nobenega delokroga v notranjem razvoju države. Pogosto je slišati opazke kot „zvezni prezident je samo za to tukaj, da vleče visoke mesečne plače" ali „saj prezident ničesar ne more napraviti brez vlade" in podobno.
Dejansko pa temu nikakor ni tako. Po zvezni ustavi iz leta 1929 ima zvezni prezident namreč izredno važna pooblastila. Izmed njegovih pravic je brez dvoma najbolj znana ta, da lahko pomilosti razn.; obsojence. Tudi zadnji prezident dr. Karl Renner se je poslužil te pravice, ko je pomilostil številne man* '»brepienien«* *>«ci*te Poleg; te pravice pa jih ima š« mnogo več, ki sicer splošno niso tako znane, zato pa tem bolj važne. Omenili bi samo, da zvezni prezident lahko po svoji lastni presoji imenuje zveznega kanclerja, torej šefa zvezne vlade in na predlog tega tudi vso ostalo vlado, ministre in državne tajnike, prav tako pa kanclerja oziroma celo vlado lahko tudi odstavi, ako smatra to za potrebno, na predlog zvezne vlade pa sme celo tudi predčasno razpustiti parlament.
Ako se torej zvezni kancler pregreši zoper ustavo, ga prezident lahko odstavi, brez da bi to odobraval tudi parlament, in imenuje na njegovo mesto drugo osebo. Obratno pa mu to pooblastilo daje pravico, da lahko razpusti celotni parlament, čeprav mu še ni potekla delovna doba, ako to želi vlada. Vzemimo naslednji primer: Zvezna vlada je izdala osnutek zakona in ga predložila parlamentu, da ga odobri. Ker pa vsebuje ta zakon določbe, ki so očitno naperjene proti večini ljudstva, parlament odkloni njega odobritev. Vladi seveda gre za to, da kljub nasprotovanju s strani parlamenta oziroma zastopnikov ljudstva uveljavi svoj zakon, zato predlaga zveznemu prezidentu razpustitev parlamenta. In zvezni prezident ima zdaj pravico, da lahko razpusti parlament in razpiše nove volitve.
Torej položaj prezidenta le ni samo postranskega značaja in je zato za vso državo odločilnega pomena, kdo naj bo izvoljen na to mesto. Prav zaradi važne funkcije prezidenta pa so tudi volitve obvezne, medtem
V Angliji pričakujejo spremembo vlade
Iz krogov britanske spodnje zbornice prihajajo vesti, da utegne v kratkem priti do sprememb v vladi. Prevladuje namreč mnenje, da bo Attlee skušal spet vzpostaviti nekakšno ravnotežje med ministri levega in desnega krila laburistične stranke. Zato menijo, da bo na mesto čuvarja pečata, ki je po Bevinovi smrti ostalo prazno, postavil pripadnika sindikalističnega krila. Prav tako ugibajo v teli krogih tudi o drugih spremembah v vladi, vsekakor pa prevladuje mnenje, da do tega ne bo prišlo na enkrat, marveč da bo Attlee svoje načrte izvedel postopoma.
ko pri volitvah kot v deželni oziroma državni zbor ali pri občinskih volitvah nihče ni prisiljen, da gre na volišče. Edino pri volitvah zveznega prezidenta je sleherni državljan izpostavljen kazni, ako se volitev ne udeleži.
Ker so torej volitve obvezne in je položaj zveznega prezidenta tako važen, mora vsak posamezni volivec temeljito presoditi, kateremu izmed kandidatov — pri letošnjih volitvah jih bo nastopilo šest — naj zaupa svoj glas, katerega smatra za najbolj vrednega, da bo izvoljen.
Tudi koroški Slovenci bomo morali 6. maja : glasovati za enega izmed šestih kandidatov, j zato se je Demokratična fronta delovnega |
V Ženevi je začela z delom koifiisija OZN za pravice človeka, ki je že takoj v začetku zavrnila predlog, da bi izključili iz komisije delegata nacionalistične kuomintanške vlade. Za izključitev so glasovali trije delegati — med njimi tudi zastopnik Jugoslavije —, trije pa so se glasovanja vzdržali.
Na prvem zasedanju komisije je odstopila dosedanja predsednica ga. Eleanor Roosevelt irt je komisija na njen predlog soglasno izvolila za novega predsednika libanonskega delegata Charlesa Malika.
Najprej bo komisija razpravljala o vprašanju vključitve gospodarskih, socialnih in kulturnih pravic, čeprav je zastopnik Velike Britanije zastopal mnenje, da teh pravic ni treba vključiti v osnutek pakta, ker resolucija, ki jo je v tem pogledu izdala Glavna skupščina OZN, po njegovem mnenju ni obvezna za komisijo.
Temu mnenju so nasprotovali številni delegati in je tudi jugoslovanski zastopnik de-
Preteklo nedeljo so bile v Grčiji občinske volitve, pri katerih so prvič smele voliti tudi žene nad 25 let starosti. Bile pa so to sploh prve občinske volitve po letu 1934, ker dosedanji občinski sveti niso bili izvoljeni, marveč je njihove člane imenovalo notranje ministrstvo, ko je prišel leta 1936 na oblast general Metaxas.
Podatki o izidu teh volitev sicer še niso popolni, iz dosedanjih števil pa je razvidno, da so dobile največ glasov stranke centra in zmerne levice. Posebno močne so te stranke v manjših mestih in po vaseh, medtem ko so bile v večjih mestih izvoljeni kandidati desničarskih strank
Na podlagi teh izidov je vodja nacionalne progresivne zveze centra general Plastiras tudi že zahteval, da mora grška vlada razpustiti parlament in razpisati nove volitve, ker
ljudstva tudi že odločila, da po podprla kandidaturo tistega moža, ki ga bo volila večina delovnih ljudi v Avstriji da bo podprla kandidaturo dunajskega župana Kornerja, ne pa kandidata raznih Steinacherjev, tudi ne kandidata kominformskih kričačev, še manj pa kandidata VdU-jevskih neofašistov. Zavedala se je velikega pomena izvolitve zveznega prezidenta in se zato odločila za moža, ki je bil vse življenje predan stvari demokracije, ki ni poznal narodnostne mržnje, ki kot zvezni prezident nikdar ne ho dopustil, da bi se ponovilo leto 1934, ko je prišel prav s ! pomočjo takratnega prezidenta Miklasa na ! oblast avstrofašizem, predhodnik in utiralec \ poti nacističnemu nasilju.
jal, da so jugoslovanski delegati že v številnih organih OZN izrazili stališče Jugoslavije, da morajo biti vključene v osnovne pravice človeka tudi gospodarske, socialne in kulturne pravice.
Ameriška trgovina leta 1950
V teku zadnjega leta se je razmerje med ameriškim izvozom in uvozom znatno spremenilo, kajti izvoz se je zmanjšal za celih 15 odstotkov in dosegel le nekaj nad 10,2 milijardi dolarjev, dočim se je uvoz povečal za 34 odstotkov in dosegel skupno vrednost nekaj nad 8,8 milijarde dolarjev. Ta pojav je privedel do precejšnega izenačenja zunanje trgovine Združenih držav Amerike in sodijo, da je to spremembo odnosov med izvozom in uvozom v glavnem povzročila razširitev ameriške industrijske proizvodnje, seveda pa je do tega prišlo tudi vsled razvrednotenja tujih valut in velikega zmanjšanja ameriške pomoči Zapadni Evropi in Daljnemu vzhodu.
so, kakor je pripomnil, občinske volitve potrdile njegov program. Predsednik ylade Ve-nizelos je na to izjavil, da se bo vlada vsekakor zatekla k volitvam kot naravni rešitvi, če ne bo uživala zaupnice parlamenta.
Mednarodna razstava umetniške fotografije v Beogradu
V juniju letos bodo odprli v Beogradu potujočo razstavo umetniške fotografije, ki jo je organizirala Mednarodna federacija fotografske umetnosti ter so jo videli že v več državah. V Jugoslavijo pride iz Finske. Na njej sodeluje razen fotoklubov iz 15 držav tudi fotoklubi Jugoslavije. Razstavo je organizirala Federacija lani v Bernu, kjer je imela svoj prvi kongres.
ŠTEV. 29 (398)
Nesramna zloraba Rdečega križa
Avstrijska tiskovna služba (APA) poroča, da je deželno vodstvo avstrijskega Rdečega križa za Dunaj in Nižjo Avstrijsko na svojem zasedanju z obžalovanjem vzelo na znanje, da prof. dr. Burghard Breitner kot kandidat za volitve zveznega prezidenta brez ugovora dopušča zlorabljanje njegove funkcije kot predsednik avstrijskega Rdečega križa za volivno propagando. Deželno vodstvo je zaradi tega s soglasnim sklepom odtegnilo predsedniku avstrijskega Rdečega križa svoje zaupanje in zahtevalo, da dr. Breitner takoj odstopi.
Kakor znano, podpira kandidaturo Breit-nerja prav tisti VdU, v katerem so pod nedolžnim imenom ..neodvisnega" gibanja našli zatočišče več ali manj nepoboljšljivi nacistični elementi, torej ljudje, ki so očitno prespali dogodke zadnjih let in ki jim š© danes ne gre v glavo, da je z zmago zaveznikov propadel tudi njihov ,,tisočletni rajli". In od teh ljudi se pusti kandidirati predstavnik Rdečega križa, organizacije, ki je po svojem značaju ustanova medsebojnega sodelovanja, medsebojne pomoči v korist tistim, ki so postali žrtev vojne. Toda š« ni dovolj, da se pusti od njih kandidirati, marveč nastopa na svojih zborovanjih z govori, ki nikakor niso v skladu z značajem organizacije, kateri na-čeljuje kot predsednik.
Zato je tudi popolnoma razumljivo, da je takšen predsednik nesprejemljiv in je zahteva deželnega, vodstva avstrijskega Rdečega križa za Dunaj in Nižjo Avstrijsko, naj dr. Breitner — bolj znan mogoče pod označbo ,,BB“ — takoj odstopi, tudi zahteva vsega demokratičnega in miroljubnega prebivalstva.
Iran proti vmešavanju v notranje zadeve
Izjava britanskega zunanjega ministra, da bo Velika Britanija znala skrbeti za varnost svojih državljanov v Iranu, ki jo je Morrison podal po neredih v Iranu, pri katerih so bili ubiti tudi trije Angleži, je povzročila v Teheranu precejšnjo ogorčenje. Perzijski ministrski predsednik Hussein Tla je izjavil, da bi izkrcanje angleških čet v Abadanu ali angleška intervencija v južnem delu države, „ne pomenila samo atentat proti naši neodvisnosti, temveč bi to bila tudi velika napaka s samega angleškega stališča" Dejal je, da bi v sedanji napetosti že samo majhen napačen korak v Južnem Iranu dovedel do neprepreč-ljivih zapletkov v severnih področjih in bi s tem prišlo do izbruha tretje svetovne vojne.
29 mil. dolarjev za Jugoslavijo
VVashington. (Tanjug) — Predsednik Združenih držav Amerike Harry Truman je odobril Jugoslaviji kredit v znesku 29 milijonov dolarjev za nabavo surovin in drugega materiala za kritje njenih potreb.
Kakor sporoča vestnik zunanjega ministrstva ZDA, je kredit odobren iz sredstev, predvidenih z zakonom o medsebojni pomoči iz leta 1949.
Ko je predsednik Truman sporočil ta sklep predsednikoma odborov za oborožene sile in zunanje zadeve ameriškega senata in Predstavniškega doma, je naglasil, da je lanska suša onemogočila Jugoslaviji, da bi obdržala na potrebni ravni izvoz živil in zato ni mogla finansirati uvoz surovin
VVashington. — Ameriško zunanje ministrstvo je zanikalo sovjetske trditve, da so v Pakistanu ameriška letalska oporišča. Predstavnik zunanjega ministrstva je izjavil, da so te trditve popolnoma izmišljene in da mu ni znano, da bi se sedaj mudili v Pakistanu ameriški inženirji, ki bi gradili letalska oporišča.
DEMOKRATIČNA FRONTA DELOVNEGA LJUDSTVA
obvešča, da bo v okviru
POKRAJINSKE KONFERENCE
v nedeljo, dne 22. 4. 1951 ob 8. uri v Rothovi dvorani v Celovcu, Pfarrhofgasse
proslava 10. obletnice ustanovitve
Osvobodilne fronte slovenskega naroda
Komisija OZN za pravice človeka zaseda v Ženevi
Občinske volitve v Grčiji
DVP-jevska vojna okoli mleka
Mleko, ena bistvenih sestavin ljudske prehrane,, je že nekaj mesecev predmet široke in vse prej kot stvarne javne polemike OVP in vseh njej podrejenih organov. Kat zadnja je v tem vprašanju objavila „Allgemeine Bauernzeitung" resolucijo načelstva Fer-litschevega Bauernbunda, ki so dotika tudi vprašanja cene mleku in kjer je zagroženo, da bodo Ferlitschevi kmetje segli po sindikalnih sredstvih samopomoči, če cena mleku do 22. t. m. ne bo zvišana. Če je načelstvo Ferlitschevega Bauernbunda tq dejansko sklenilo, ni mogoče ugotoviti, dejstvo pa je, da Volkszeitung, ki je tudi prinašala to resolucijo, o tem ne piše niti besedice.
Ne zdi se nam vredno, da bi razčlenjevali vsa zavijanja in pristranosti te obširne polemike, hočemo samo ugotoviti in opozoriti, kaj je dejansko na stvari.
Kakor znano, je mleko še podvrženo vezanim cenam, ki so bile določene pred dobrimi tremi leti 1. aprila 1948. Po skupni uredbi ministrstev za kmetijstvo in ljudsko prehrano ter ministrstva za notranje zadeve je bila kot odkupna cena za mlekarno od proizvajalcev določena osnovna cena 27 grošev za kg mleka, dodatno 20 grošev za vsak odstotek tolšče v mleku. Na tej poldagi so plačevali kmetom liter mleka s 3.5% tolšče po enem šilingu. Za mleko, ki ga je mlekarna prodala konzumentom, pa je uredba za enotno mleko s 3% tolšče določila ceno 1.36 oziroma 1.40 šil. za liter, Te cene veljajo tudi še sedaj.
Med tem časom pa so cene vseh drugih predmetov poskočile za 50 do 100 in več odstotkov. Pretežna večina kmečkega ljudstva,
- ki ima vsled svoje gospodarske zaostalosti in neprenehnega zapostavljanja le krave z nizko podpovprečno molznostjo, že dolgo časa nima s to ceno kritih proizvodnih stroškov mleka, vsled česar samo na sebi upravičeno zahteva izenačenje cene mleka z cenami drugih predmetov in s stroški proizvodnje. Ta zahteva postaja spričo vedno večjih podražitev v zadnjem času čedalje glasnejša in še bolj upravičena. Med kmeti raste pasivnost oddajanja mleka mlekarnam in ga po nekoliko .boljši ceni razumljivo rajši prodajajo izven mlekarne. Nastali položaj je prisilil tudi merodajna mesta, da so se končno začela baviti s pripravo nove odredbe o cenah mleka. Zvezna gospodarska zbornica je izračunala novo proizvodno ceno mleka z 1.62 šil. za kg, mlekarne pa naj bi prodajale mleko po 2.56 šil. Na pristojnih ministrstvih, ki proučujejo okoliščine novih cen, leži, kaj se bo tam izcimilo iz pogajanj sem in tja.
Veleposestniki v OVP in vodilna kasta v njenem Bauembundu se tudi v tem primeru poskušajo proglasiti za „edino poklicane za tolmačenje kmečkih potreb", da bi si tako že v naprej zajamčili priznanje za morebitno dosego zvišanja cene. Seveda pri njih tudi tukaj kakor povsod drugod ni videti nobenega drugega namena, kakor pa da bi ne samo po ceni temveč celo z dobičkom izbili iz kmečkega ljudstva potrebni politični kapital za volitve zveznega prezidenta, na Koroškem pa še oprali velik madež, ki ga jim je prizadejal Ferlitsch s svojo „Heim ins Reich" — parolo v Strassburgu.
Resnici in pravi presoji na ljubo moramo namreč poudariti in podčrtati, da je danes
REKLAMA ZA TUJSKI PROMET
NA KOROŠKI DEŽELNI RAZSTAVI
Tiskovni referent za razstavo naproša za naslednjo objavo:
Deželni tujsko-prometni urad je izdal na vse koroške tujsko-prometne občine naslednji oklic: Deželni tujsko prometni urad bo udeležen na koroški deželni razstavi. Pri tem pričakuje dejavno sodelovanje tujsko-prometnih občin. S to razstavo bodo nakazali pomen koroškega tujskega prometa kot bistven faktor za gospodarstvo koroške dežele, in vplivali s primemo reklamo na številne obiskovalce razstave iz tu- in inozemstva. Tujsko-prometne občine in imetniki obratov se razstave lahko udeležijo z naslednjim propagandnim gradivom:
a)	z lastnimi plakati,
b)	lastnimi prospekti tujsko-prometnih občin in hiš,
c)	zanimive slike in
d)	statistično gradivo.
Prijaviti se je treba do 1. maja 1951 in Javiti gradivo najpozneje 15. junija 1951 na razpolago.
gospodi, ki se predstavlja kot ..zasLopnik kmetijstva", reševanje kmečkega ljudstva iz nastalih gospodarskih in socialnih težav le toliko pri srcu, v kolikor imajo sami od tegg čisto posebne dobičke. Njihovi obrati imajo vsled neprenehnega subvencioniranja in podpiranja v zadnjah desetih letih najmanj za 50% nižje proizvodne stroške, kot pa v razvoju mehanizacije zaostali kmečki obrati. Strojno delo je cenejši od ročnega dela. Prav zato bodo imeli veleposestniki od nove cene za mleko samo zaslužek brez dela. Pri kmetu pa bo v očigled splošnega naraščanja ceri ostalo pri starem, kajti on ne potrebuje samo zvišanje cene za mleko, temveč tudi garancijo ustaljenosti te cene; on potrebuje tudi in predvsem popolno preusmeritev razdeljevanja državnih dotacij za kmetijstvo, kar ne sme več ostati samo v rokah OVP-jevskih veleposestnikov in vodilne kaste v Bauernbundu, marveč mora priti kot sredstvo za nakup in vzrejo boljše živine, predvsem pa kot sredstvo za nakup gnojil, za zboljšanje dosedanjih in ureditev novih travnikov ter za pocenitev pridelovanja krme in oskrbe živine v korist res vsem potrebnim kmetom. Potem
Dne 13. t. m. so začeli stavkati v tako imenovanem USIA-obratu Tendhoff - VAMAG pri Dunaju, ker je rusko ravnateljstvo odpustilo iz službe 1 socialističnega predsednika obratnega sveta Matzingerja. Odpustitev so izvedli pod pretvezo, da je Matzinger širil med delavci socialistično glasilo, ki je baje vsebovalo izpade proti sovjetski zasedbeni sili.
Najprej so se stavke udeležili vsi delavci, po nekaj dneh pa so Rusi prisilili posamezne komunistične delavce, da so nastopili kot stavkokazi. Kljub temu pa večina delavstva še vedno nadaljuje stavko, čeprav je dunajska radijska postaja Ravag, ki jo kontrolira
Nad 550.000 udarnikov je bilo razglašenih
v enajstih mesecah preteklega leta. Med njimi je nad 200.000 delavcev, ki so si pridobili udarniški naslov že najmanj tretjič, Lani je bilo skoraj petkrat več udarnikov ko prejšnje leto in skoraj desetkrat več ko v letu 1948. Na prvem mestu so delavci v industrijskih obratih in rudnikih, ki so si pridobili 46 odst. udarniških naslovov.
Nova tovarna steklene galanterije v Sežani
Na praznik rojstva republike Jugoslavije 29. novembra, so v Sežani slovesno odprli novo tovarno za stekleno galanterijo, ki je druga te vrste v Sloveniji. Pobudo za zgraditev te tovarne je dal zunanji minister Edvard Kardelj, ki so mu z otvoritve poslali pozdravno brzojavko in vzorce prvih gumbov, ki jih je izdelala nova tovarna. Ob tej priliki so bili tudi nagrajeni vsi delavci, ki so izdelali načrte in naprave za tovarno. Podobna tovarna je začela lani obratovati v Slovenski Bistrici. Za siromašni Kras pomeni nova tovarna korak za izboljšanje življenjske ravni. Velik pomen te tovarne je tudi v tem, da za proizvodnjo niso potrebne nobene tuje surovine ter so porabni tudi odpadki ploskega stekla.
Nad 20.000 mladincev iz Hrvatske bo gradilo železnico Doboj — Banja Luka
Iz vse države se prijavlja mladina na gradnjo tretje mladinskse proge Doboj — Banja Luka. Prvo progo, ki jo je zgradila mladina je zvezala Brčko — Banoviči, druga Samac — Sarajevo, tretja pa bo zvezala Doboj z Banjo Luko. Samo iz Hrvatske se je prijavilo za gradnjo nad 20.000 mladincev. Tudi drugod je bil odziv velik.
Nad milijon ljudi v Titovi štafeti
Titov rojstni dan 25. maja praznujejo vsako leto Jugoslovani na poseben način: Iz vseh krajev mu tekači Titovih štafet prinesejo pozdrave in čestitke. Letošnja Titova štafeta se bo bistveno razlikovala od dosedanjih, saj bo prirejena v okviru desetletnice ljudske vstaje. Razen mnogih manjših štafet, ki bodo prispele iz tovarn, kmečkih delovnih zadrug, kme-
šele bo tudi pri novi ceni mleka dobil kmet krite stroške proizvodnje in bo z veseljem proizvajal in oddajal mleko. Na svoj račun bo prišel tudi konzument v mestu, ki dobi sedaj premalo mleka.
Poglavje zase pa je pri vsem tem vprašanje zvišanja manipulacijskih stroškov mlekarnam, ki naj se ,od 49 — 53 grošev pri litru mleka povišajo na 94 grošev. To je nekaj nemogočeg". in proti temu se je treba z yso odločnostjo upreti. Mlekarnam je treba gledati na prste, da bodo tam delali nekoliko bolj racionalno in tudi nekoliko več varčevali, potem bodo lahko izhajale tudi pri zaslužku 50 grošev pri litru. Ne sme priti do tega, da bi na račun zvišanja manipulacijskih stroškov mlekarne moral konzument plačevati mleko še dražji. Tega mu nihče ne more prisojati.
Za vse to, kar ;e za ustaljenje cen za mleko in mlečne izdelke nujno potrebno, pa se veleposestniki v OVP in vodilna kasta Ferlitschevega Bauernbunda niti zmenijo ne. Dobro razumemo zakaj: To bi jim ne bilo v korist, temveč samo v škodo.
sovjetska zasedbena oblast, širila zlagano vest, da gre delo v tem podjetju spet v redu naprej.
Stavkajoči delavci dnevno prejemajo pisma, v katerih se izraža delavstvo iz vseh krajev Avstrije solidarno z njimi.
Brez dvoma je ta primer zelo značilen za tako imenovane USIA-obrate, saj prikazuje v pravi luči tiste, ki si lastijo monopol borbe za boljše življenje delovnega človeka. §e bolj jih razkrinkuje dejstvo, da so Matzingerja odpustili prav v trenutku, ko bi se morala začeti pogajanja o mezdah in bi jih moral voditi on kot predsednik obratnega sveta.
tijskih posestev itd. bodo nosili fizkulturniki s člani množičnih organizacij in vojaki 14 glavnih štafetnih palic, štafeta slov. alpinistov je *e odšla na pot izpod vznožja Triglava, ostale pa bodo krenile na pot tekom aprila in maja. V štafeti, ki bo zajela na svoji poti vse pomembnejše gore in kraje v Jugoslaviji in ki bo edinstven izraz ljubezni in vdanosti ljudstva svojemu maršalu — bo sodelovalo nad milijon ljudi.
Dvajset ton igrač za jugoslovan-vanske otroke
Nedavno je prispelo v Jugoslavijo 20 ton igrač, ki jih pošilja jugoslovanskim otrokom Ameriška legija, največja organizacija vojnih veteranov v ZDA. Igračke bo s sodelovanjem Rdečega križa razdelila otroškim ustanovam in posameznim otrokom organizacija ČARE. Prva delitev igračk je bila 2. aprila.
V Beogradu je razdelitvi igračk v imenu Ameriške legije prisostvoval Earl Cooke, ki je v pretekli vojni prejel za hrabrost vrsto ameriških in tujih vojaških odlikovanj. Pri zbiranju igračk so sodelovali ameriški otroci, ki so mnogim igračkam priložili svoja pisma z naslovi. Ameriški otroci so zadnji čas poslali v Evropo okrog 5 milijonov igračk.
V zagrebški tovarni Katran* so začeli izdelovati Fenol in Kresol
Fenol je važna surovina v kemični industriji, ki se uporablja za proizvodnjo umetne smole, kakor tudi v medicini za izdelovanje antiseptičnih sredstev oziroma za izdelavo rastlinskih zaščitnih sredstev. Pridobiva pa se fenol ob destilaciji premogovega katrana hkrati s krezolom, iz katerega se prav tako izdelujejo desinfekcijska sredstva kot lizol itd. Da prihranijo devize za uvoz teh surovin, so v zagrebški tovarni „Katran“ postavili naprave za destilacijo katrana. Doslej so katran uporabljali v glavnem za impregnacijo lesa, ne da bi prej iz njega izločili dragocene sestavine. Po dolgotrajnih poskusih inženirjev Mlinariča in Seferja je zagrebški tovarni uspelo osvojiti postopek za proizvodnjo fenola in kresola, ki jih sedaj že drugi mesec uspešno pridobivajo v novem obratu, ki je prvi te vrste v državi.
Karači. — Izvršilni odbor Muslimanske lige je sprejel resolucijo, v kateri izraža zaskrbljenost in čedalje večjo nestrpnost pakistanskega ljudstva, ker se brezkončno odlaga rešitev indijsko-pakistanskega spore, zaradi Kašmira.
Ženeva. — Gospa Roosevelt je prosila, da jo razrešijo dolžnosti predsednika OZN komisije za človečanske pravice. Za predsednika je predlagala dr. Charlesa Malika, libanonskega delegata, ki ga je komisija soglasno izvolila.
London. — 9.000 londonskih pristaniških delavcev je začelo stavkati, da protestirajo proti nadaljevanju sodnega postopka proti sedmim delavcem, ki so obtoženi, da so organizirali „ilegalno stavko". Obtoženi voditelji stavke so bili aretirani ž© v februarju. Od takrat je bilo že 6 protestnih 24-urnih stavk. Zaradi stavke je počivalo 160 ladij v londonskih dokih.
Gelsenkirchen. — Člani svobodne nemške mladine — mladinske organizacije KP Zahodne Nemčije v Gelsenkirchnu so se spopadli s policijo. Neredi so bili na več krajih, ker je policija skušala razgnati nedovoljeno demonstracijo mladincev, od katerih je večina prišla iz sovjetske okupacijske cone Nemčije. Ranjenih je bilo 13 policistov in več demonstrantov.
Praga. — Na konferenci sindikalnih funkcionarjev je predsednik češkoslovaške vlade Zapotocki zagrozil, da bodo poslani na prisilno delo vsi, ki ne nastopajo zoper malomarno ravnanje, zaradi katerega pada proizvodnja v industriji.
Rim. — Rimsko časopisje poroča o novih izstopih iz KP Italije in Nennijeve socialistične stranke, ker se člani ne strinjajo z in-formbirojevskim vodstvom.
Teheran. — Associated Press poroča, da je perzijski Spodnji dom izglasoval zaupnico vladi Huseina Ale s 16 glasovi proti enemu, sedem pa se jih je vzdržalo.
Budimpešta. — Madžarska vlada je objavila poročilo, v katerem je rečeno, da bo uvedeno v vsej državi racioniranje kruha, Sporočilo pravi, da je potrebno racioniranje kruha zaradi ..nedovoljenih manipulacij kulakov in drugih špekulantov".
Sidney. — Po vestniku avstralskega urada za informacije so v avstralski državi Vik-toria odkrili z nedavno izpopolnjenimi elektronskimi napravami novo nahajališče urana.
Teheran. — Agencija France Presse poroča, da je direkcija Anglo-iranske petrolejske družbe sporočila, da je zaprla svojo rafinerijo v Abadanu zaradi delavske stavke v tej rafineriji. Abadanska rafinerija nafte je naj-večja na Srednjem vzhodu. Trideset ameriških izvedencev za nafto je dalo ostavko na svoj položaj ter zahtevalo, da se jim dovoli takojšnja izselitev z družinami zaradi napetega vzdušja v Abadanu.
Split. — V začetku maja bodo obiskali Dalmacijo vsi člani Izvršilnega odbora Mednarodne turistične unije, 7. maja pa bo v Dubrovniku kongres te mednarodne turistične organizacije.
Tokio. — Južnokorejske čete so popolnoma uničile neko vas v bližini Kočanga v Južni Koreji zaradi napada gverilcev na neko bližnjo policijsko postajo. Po poročilu, ki ga je sprejela južnokorejska skupščina, so pripadniki južnokorejske vojske ustrelili 500 vaščanov, med njimi tudi žene in otroke. Preostali vaščani pa so zapustili svoje domove in se razkropili po okolici. Poročilo omenja, da so čete izvršile svojo nalogo „brez milosti in pri-zanašanja".
Rim. — V Rimu se je začelo 8. zasedanji' mednarodne konference za kavčuk ob udeležbi predstavnikov 18 držav, daljo opazovalcev Organizacije za evropsko gospodarsko sodelovanje in Mednarodne banke za obnovo in razvoj. Za predsednika konference je bil izvoljen italijanski predstavnik Alberto Pi-relli. Konferenca zaseda za zaprtimi vrati, pO zaključku pa bo objavljeno poročilo o njenem delu.
Washington. — V Grand Rapins v državi Michigan je umrl v starosti 67 let bivši predsednik zunanjepolitičnega odbora v ameriškem senatu Arthur Vandenberg.
V ruskem podjetju stavkajo
"Vesti iz Jugoslavije
Pred devetemi leti
Dva strašna dneva
S krasnim jutrom se je začel 14. april 1942. Podal sem se zgodaj zjutraj na delo na polje, da spravim čjmprej in čim bolj vigredno setev, v upanju da se ob žetvi ali vsaj v jeseni konča že dve in pol let trajajoča, po Hitlerju povzročena strahovita vojna. Skrb aa popolno obdelavo polja mi je bila tem večja, ker sem se po skušnjah izza časa prve svetovne vojne, zavedal, da pomanjkanje jestvin in živil napoči navadno šele po vojni. Zato sem s svojimi ljudmi napel vse sile, da smo napravili našo kmečko dolžnost.
Ko sem bil tako zatopljen v svoje težko delo in nič hudega sluteč na polju, me pride klicat moja služkinja — 20-letno dekle, nasilno pregnano iz tedaj premagane Poljske, češ naj pridem takoj domov, ker me čakajo doma vojaki z avtom. V pričakovanju, da gre za kašen nujni vojaški vpoklic — bil sem v teku te vojne že prej kljub moji starosti in vojaški nesposobnosti trikrat nujno vpoklican •— sem se nemudoma podal domov. Ko sem se bližal domu, zapazim pred hišo velik prometen avto in tri može zloznane hitlerjanske gestape, ki so mi prišli s pripravljenimi brzostrelkami nasproti. Osorno me je eden od teh vprašal, ali sem jaz Vinko Groblacher, ter mi na mojo potrditev prečital še imena žene, matere ter sina in zaukazal, da se naj takoj pripravim na odhod, ker bomo v pol uri izseljeni.
Protestiral sem proti temu nečloveškemu ukazu v zavesti, da jaz ali kdo drug od moje družine nismo napravili ničesar protipostav-nega. Skliceval sem še na svoje nujno delo in setev, na svojo neoporečno prošlost, na odsotnost moje žene in sina ter na visoko starost in bolezen matere. Na vse te moje navedbe gestapo ni reagiral in ponovil le svoj kruti ukaz.
Znano mi je bilo, kakšna nečloveška, da, celo nezverska dejanja počenja bestijalna nacionalsocialistična policija in soldateska z ne-nemškimi narodi. Vdal sem se usodi, a najtežja mi je bila misel, da morajo z menoj v trpljenje še moja 73 let stara in po težki bolezni okrevajoča mati Marija Groblacher roj. Schaller, katero^je smatral domači zdravnik za neozdravljivo, — moja žena Pavla, roj. Domajšek, adop. Paulitsch, ter moj 16. letni sin Stojan Vinko Groblacher, ki ni bil doma, ker je obiskal gimnazijo v St. Pavlu v Labud-skf dolini.
Dovoljeno nam je bilo vzeti s seboj od premoženja oz. imetja le, kar je šlo v eno rjuho in kar je vsak sam mogel nositi. V našem obupu in v naši pobitosti seveda nismo Vzeli seboj, kar bi bilo najbolj vredno in najbolj potrebno.
Zavedal sem se resnosti položaja, naše nesreče ter nam napovedane strašne in nezaslužene kazni, zaklical sem gestapi v obraz: »Država, ki dela takšno krivico, ne more obstati in ne bo obstala!"
Zvedeli smo od v slovo prihajajočih, dobrih, a preplašenh sosedov, da se je izseljevanje začelo v sosednih farah že ob 4. uri zjutraj. Vprašanje, kdo in koliko bo še iz-
seljenih, se jim je bralo iz obrazov. Polurni rok za odhod se je zavlekel za približno eno uro. V slovo sva poškropila z ženo z blagoslovljeno vodo naš lepi dom, našo živino in vse, kar nam je bilo ljubo in drago, v trdnem prepričanju, da se bomo, če nas vsemogočni Bog ohrani pri življenju, spet vrnili.
Slovo soseda, k kateremu sva se š]a z ženo poslavljat, očitno ni bilo prisrčno. Po našem odhodu se je izkazalo, da je ta najbližji sosed prevzel ključe in začasno upravo zapuščenega posestva. Dognalo in dokazalo se je s časom, da so bili sosedovi naši tajni opazovalci in ovaduhi za mali in veliki gestapovski aparat.
Krasen dan je bil 14. april 1942, ko smo se izseljenci poslavljali v policijskem avtu od vasi, fare in okolice. Peljali so nas proti naši volji v smeri proti Št. liju. Poskusil sem še svojo srečo s prošnjo, če ženi in meni dovolijo za. trenutek izstop iz voza in obisk domačega pokopališča. Na začudenje so nama to v spremstvu enega policista dovolili. Poslovila sva se od naših rajnih na pokopališču z mislijo in željo, da bi se jim po možnosti pridružila.
Po slovesu od rajnih sva se srečala slučajno še z našo prijateljico, kuharico izgnanega preč. g. župnika Janeza Petriča, Pepo Sumper pd. Kobjanovo Pepo iz Loč. Bila je obupana in pripravljena tudi za izselitev in še na hujše. Poslovili smo se in nikdo od nas ni mislil, da je naše slovo za vedno. Uboga, nesrečna Pepa je bila pozneje od gestape aretirana in odvedena v koncentracijsko taborišče Ravensbriick v severno, hladno Nemčijo, kjer je bila na strašen način umorjena oz. živa od psi raztrgana.
Medtem pa naš prevozni avto z dvema policistoma ni čakal, temveč je odpeljal z mojo materjo brez nas naprej in se je vrnil v kakih 20 minutah zopet nazaj, nakar sva midva z ženo in policist zopet vstopili.
Dobili smo v vozu prirastek in sicer pridno in mirno družino Filipa Rezaj, pd. Žlo-sarjevo v Rovah z ženo Marijo ter 16. letnim Lipijem, 15. letnim Jozejem in 10. letnim Jokijem. Bili so vsi objokanih oči. Nad njhovo izselitvijo sem bil iznenaden in presenečen.
Vozili smo se skupno v prometnem policijskem avtu proti Celovcu. Na naši rajži smo opazili vasi kot izvmrte, le nemška policija, oborožena z brzostrelkami se je pojavljala tu pa tam. Ljudem-domačinom je šel strah izseljevanja v mozek ker nihče ni vedel, kako daleč bo segalo izseljevanje. Delo na polju in povsod je obstalo in mnogoka-tera družina je pripravljala potrebno imetje za prisilni odhod.
V celovškem predmestju na rožanski cesti se je naš avto ustavil. Na tem križišču je bil razporejen neki policijski štab, ki je z zemljevidi razporejal došle in odšle avtobuse za izseljevanje. V mestu samem smo opazili skozi okna avtobusa pri ljudeh neko razburjenje ah pa je bilo to le domišljija, nastala zaradi našega osebnega duševnega nemira.
V taborišču v Žrelcu
Dospeli smo v začasno taborišče na Žrel-ski oesti v Celovcu, ki ga je policija, oborožena z brzostrelkami, strogo stražila in je bilo obdano »e z visoko bodečo ograjo. Pri izstopu voza nas je obkrožila radovedna množica že isti dan pred nami izseljenih znanih in neznanih ljudi. Bilo jih je že mnogo iz cele slovenske Koroške, od Šmohorja v Ziljski dolini preko Gozdanj, Djekš, Rude in Pliberka Pa'do Labuda. Vsi, so mi bili znani kot odlični in ugledni možje in poštene družine. Začela se je za izseljence prava križeva pot brez znanega cilja. V barakah brez klopi, miz 'n postelj smo bili natrpani za dva dni in eno noč. Otroci, stari ljudje in bolniki so ležali na slami na tleh. Za jed smo dobili enkrat na dan neko toplo emulzijo (tekočo mešanico), ki ni bila ne juha ne kava. Bili smo strogo zastraženi in policija, ki je imela z izselitvijo že dovolj prakse, je bila premešče na za ta posel iz Slovenije na naše ozemlje. p°kcijski oklopni in napadalni avtomobili so zaporedoma švigali po taborišču in po mestu Prometni avtomobili pa so dovažali zapored 110 izseljence cel dan,' celo noč in drugi dari 15- aprila 1942. Dovažali • so mlade in stare
ter ženske in moške. Celo vojaki-dopustniki z raznih front in v popolni vojaški opremi so bili s svojo družino izseljeni. Niti na težke bolnike se ni oziralo, tako da je bila mati s tri dni starim dojenčkom brezzavestna izvlečena iz avtobusa. — Kljub strogim predpisom in ukazom za popolno zatemnitev proti zračnim napadom povsod, se je nas v taborišču celo noč obsevalo s številnimi žarometi.
Dospela je v taborišče komisija nemške naši. ’ valne družbe (Deutsche Umsiedlungs-gesellschaft) in nas izseljence izpraševala površno po naših zapuščenih domovih, po predmetih in inventarju ter pod grožnjo in pritiskom zahtevala podpis posameznega izse-ljenca-posestnika za predajo svojega posestva oz. imetja. Odvzeli so nam naša družinska imena in nam nadeli na vrat plošče z tekočimi številkami. Znak teh številk je pričal o nameri izselitve do 10.000 družin.
Nabralo se je za malo ti' rišče toliko izseljencev, da je začelo primanjkovati prostora celo na prostem. Dne 15. aprila 1942 proti večeru, so nas začeli zbirati v kolono in bili smo pod strogo policijsko eskorto odgnani na 1 km oddaljeni tovorni kolodvor v Čelov-
— nasilno
cu. Vso našo prtlago in vse naše nam š« preostalo imetje smo nosili na ramenih ali na hrbtu s seboj. Hišna vrata in okna, mimo katerih je š]a naša kolor- na neznano Golgato, so bila na policijsko povelje zaprta in zastražena. Zvedeli smo, da vlada v Celovcu in po vojašnicah radi izseljevanja v deželi in okrog Celovca veliko razburjenje. Saj v Celovcu samem se- je rodila ta ideja in načrt za pospeševanje germanizacije brez pomisleka,
izseljeni-•
da je prebivalstvo mesta z življem Slovenske Koroške krvno ozko povezano. Niso pomislili, da postane lahko kdo od njihovih sorodnikov prizadet in zgodilo se je, da so bili strici in tete teh največjih krvolokov z nami izseljeni. — Kamioni so dovažali še naprej iz cele Slovenske Koroške in kar je bilo za to dovažanje pogonskega goriva (bencina) na razpolago, bi se dalo po mojem strokovnem spoznanju prepeljati mnogo desettisočev ljudi.
V mrzlo tujino
Na kolodvoru smo bili vagonirani v stare železniške vagone z malimi prostorčki. Dobili smo vsak po en košček kruha in klobase skozi okna vagonov. Vagoni so bili zakl jen jeni in strogo z policijo zastraženi. Vlak je odrinil iz Celovca ob kaki 11. uri ponoči in smo dospeli po nepretrgani vožnji ob 5. uri popoldne na našo končno postajo VVassertrii-dingen v Mittelfranken-u. Med vožnjo se nam ničesar ni nudilo za jed in matere so svojim dojenčkom na svečah grele mleko ali čaj, kar se jim je pač še posrečilo vzeti od doma seboj. Od tega našega transporta je torej izstopilo približno 400 ljudi v prej imenovani postaji, ostale — okrog 600 oseb — pa so odpeljali kakšnih 150 km dalje v taborišča Schwarzenberg, Hagenbiichach in Frauenaurach v Niederfranken.
V Wassertrildingen nas je že čakala posadka iz 12 km oddaljenega taborišča Hessel-berg pod poveljstvom SS-Oberscharfuhrerja Hermanna Schneider-ja, ki je bila oborožena. Prav tako so bile oborožene rjave sestre (nacionalsocialistične sestre rdečega križa) Bili smo jim javljeni kot nevarni balkahski banditi. Stare ljudi, otroke in bolnike ter našo prtljago sta odpeljala dva za to pripravljena kmetijska vlačilca (traktorja), vsi drugi pa so se morali podati peš v 12 km oddaljeno taborišče Hesselberg na vrhu najvišje gore (800 m) v Mittelfranken. Tam so bile delavske barake, ker se je nameravala sezidati velika šola za vzgojo nacionalsocialističnih vodij, a se je ta namera zaradi preslabega oz. preostrega podnebja opustila. Bilo je približno 480 kvadratnih metrov stanovanjskega prostora za nas 400 izseljencev, tako da smo morali ležati prvi čas po dva v ozkih posteljah, drugi spet so ležali na golih tleh. Približno 2 meseca je trajala ta muka, da smo pretrpeli in preživeli predpisani rok sanitetne karantene. Strogo prepovedano nam je bilo se oddaljiti od našega taborišča. Vsak posameznik je doživel In preživel neizogibno prehodno taboriščno bolezen. Po tem roku pa se je začelo suženjsko trgovanje za nas še za delo sposobne osebe. Prva se je oglasila v taborišču tovarna Bosch A. G. iz Stuttgarta ter izbrala najsposobnejše moške. Potem so se oglašala še razna druga manjša privatna podjetja, katerih predstavniki ali posestniki so bili bliže
povezani ali v sorodstvu z našimi SS-pred-stojniki. Dekleta pa so morala služiti po večini družinam SS-ovskih častnikov. Ostali moški in ženske, ki za težko delo niso bili več sposobni, so morali delati pri kmetih v okolici taborišča, ali pa so opravljali razna dela v taborišču samem.
Vsa došla in odhajajoča pošta, bodisi v taborišču ali zunaj v delo vključenih izseljencev, je bila strogo cenzurirana. Za najmanjšo — četudi pravično — kritiko so bili izseljenci kaznovani, mnogokrat poslani celo v uničevalno koncentracijsko taborišče Dachau. — Plača za delo je bila našim izseljencem pri raznih podjetjih odmerjena po nizkem ključu za manjvrednega človeka — takozvanega „Untermensch“, kakor je to veljalo za vse vzhodne slovanske narode. Plača za delo v taborišču pa je bila 15 pfenigov na dan. Hrana je po računu taboriške uprave stala za osebo povprečno 45 pfenigov na dan, v to vsoto so bili vključeni tudi stroški za stanovanje, luč in kurjavo. Redilo in pitalo se je na račun izseljeniške hrane letno več svinj za SS-predstavnike izseljeniških taborišč.
Dvakrat na teden po eno uro je bil zdravniški pregled od nacističnega zdravnika z zlatim strankinim znakom NSDAP, ki je bil napram nam izseljencem zelo surov.
Običajno v ponedeljkih je pripeljal lep osebni avto več SS-častnikov, ki so se mastili z dobro pojedino, predvsem z mesom »a katero smo bili izseljenci v nedeljo, torej en dan prej prikrajšani.
Za našo šoloobvezno mladino niso bile dovoljene javne šole v okolici ali drugod, pač pa je poučeval otroka ta ali oni izseljenec — kmet v pisanju, čitanju in računstvu po nekaj ur na dan v taborišču. Razumljivo, da so zato otroci za časa naše izselitve (K leta) na pouku mnogo zamudili.
Mnogo odraslih fantov in mož je bilo vpoklicanih v nemško vojsko, od katerih se nad 30 ni več vrnilo. Med njimi je tudi moj edini otrok, sedemnajstletni sin Stojan Vinko.
Dan na dan, posebno pa v petkih nam je trobil radio v posebnih poročilih zmage nemške vojske na raznih vojnih frontah, kar nam je naravnost trgalo srce in rinilo našo rešitev v daljavo.
Naša rešitev
Koncem prosinca leta 1943, pa smo prisluhnili in zvedeli za velik poraz pri Stalingradu in pozneje za kapitulacijo Mussolinijeve Italije. Dvigalo nam je pogum in radostno poživljalo upanje v našo bližajočo se rešitev.
Posebno korajžo in zavest pa nam je dajalo zmagovito prodiranje narodnoosvobodilne vojske v Jugoslaviji pa tudi v naši ožji domovini, v Slovenski Koroški.
Nacifašizem se je po težkih udarcih Rdeče armade, zavezniških vojsk in partizanskih odredov raznih zasedbenih narodov začel krhati. Krivcem naše izselitve se je začela vzbujati slaba vest in začeli so posredovati izseljencem rešitev iz taborišča. S časom je uspelo marsikateri družini, da se je rešila iz taborišča in dobila delo in življenjsko možnost v kakšnem kraju bliže domovini, pač pa izven Koroške dežele. Tako se nas je okrog 1700 izseljencev iz Slovenske Koroške znašlo ob zlomu hitlerjevega rajha dne 8. maja 1945 raztresenih po vseh koncih in krajih propadle Velike Nemčije, kjer smo čakali na vrnitev v domovino v trdni veri, da bo trpljenja in zapostavljanja slovenskega ljudstva na Koroškem za vedno konec.
S kapitulacijo hitlerjeve nemške vojske se je zlomilo nasilje fašističnega režima, toda nam izseljencem še ni bila dana možnost, da bi se vrnili v domovino. Totalna vojna
hitlerjanskega zverinstva je uničila In porušila vsa prometna sredstva tako, da je bilo potrebno mnogo časa in truda za ureditev vsaj najpotrebnejših prometnih sredstev in zvez. —
V začetku imenovane družine Šentiljske fare smo bile ob zlomu tretjega rajha na delu pri veleposestniku Humberskega gradu, in sicer na njegovih posestvih v okolici Dunaja. Grozila nam je po tritedenski nevarnosti v kotlu težkih vojnih borb, lakota. Toda zmagovita ruska vojska nam je nudila najpotrebnejše za prvi čas, dokler ni dospela Jugoslovanska repatricijska komisija na Dunaj, ki nam je koncem meseca junija 1945 posredovala in omogočila povratek proti domovini. Po tritedenski rajži iz Dunaja na Koroško (330 km) smo dospeli po treh letih, treh mesecih in treh dneh, dne 17. julija 1945 zopet na svoje domače rojstne domove.
Osvobodila nas je, kakor sem ž« prej omenil, Rdeča vojska, omogočila pa nam je povratek v domovino Repatricijska komisija FLRJ. Bilo je mnogo ovir, ker je Slovensko Koroško zasedla zavezniška vojska Velike Britanije, ki je dala dovoljenje za vrnitev izseljencev šele na izrecno prošnjo. 140 izseljencev, ki smo se vračali preko Titove Jugoslavije, smo bili prisiljeni uživati gostoljubnost materinskega naroda v Sloveniji. Podali smo se naprej na stara domača koro-
Stran 4
Pred devetemi leti — nasilno izseljeni
*ka tla na Bukovje pri Dravogradu, kjer smo čakali več kot 14 dni na dovoljenje britanske zasedbene oblasti na Koroškem za vrnitev. Dovolil se nam je prehod na demarkacijski črti Jesenice—Podroščjca in smo se morali zato peljati preko Maribora—Celja— Ljubljane na Koroško.
Slučaj je hotel, da je velika večina izseljencev dospela isti dan 17. 7. 1945, na koroška tla. Mi prej navedena skupina preko Jugoslavije v Podroščjco, drugi pa preko Bavarske in Solnograške v Beljak, Naš prihod ni bil — kakor smo vsi takoj opazili — posebno dobrodošel. Izseljenci, došli v Beljak, »o bili celo neprijetno iznenadeni in skoraj napadeni, ko so se uprli nameri, da bi jih peljali nazaj v Nemčijo.
Našo skupino izseljencev iz PodroSčice so
prepeljali britanski avtomobili v domače kraje.
Ko smo dospeli na naše domove, smo našli tam tuje ljudi, ki so dospeli na dan naše izselitve, prostovoljno iz Kanalske doline. Pustili so tam svoje male domove in domovino samo zato, da bi mogli uživati v hitlerjevem rajhu, katerega je lažnjiva propaganda slavila do zadnjega dne njegovega zloma. Tisto noč, ko je nas izseljence, Slovence - antifašiste, hitlerjeva gestapo transportirala v za-kljenjenih in zastraženih vagonih v tujino in pregnanstvo, so se kanalski pritepenci in naši preganjači z godbo in plesom veselili nad ropom in zabavali nad nami. Naše nam prisilno odvzete domove so prevzeli v svojo last imenovani brezvestni pritepenci in optanti za Nemški rajh.
V domovini — borba za pravico
Vsem izseljencem je že junija leta 1942. gestapa v Celovcu dostavila v taborišča odlok, da je vse njihovo premoženje na Koroškem zaseženo in prevzeto od Nemškega rajha.
Z odlokom I., člen 2 britanske vojne oblasti se mora vse premoženje vrniti in po sklepu provizorične koroške deželne vlade od dne 9. maja 1945 vrnitev vsega zaseženega imetja izvesti.
Provizorična koroška deželna vlada je imenovala tri komisije za ugotavljanje izseljencem povzročene škode, katera znaša okoli 2,000.000 šilingov. Cenitve večina izseljencev ne prizna, ker so vodili te komisije ljudje, kateri so sami prizadeti kot sopovzro-čitelji izselitve.
Vprašanje koroških slovenskih izseljencev obravnava na eni strani koroška deželna vlada, na drugi strani pa posamezni izseljenec. Izseljenci so po večini kmetje-posestniki ter delavci-posestniki, nevešči v zastopanju svojih pravic. Zato so se združili v Zvezi slov. izseljencev dne 1. februarja 1946 v Celovcu.
Zveza slov. izseljencev se je, kakor predvideva zakon prijavila, toda varnostna direkcija je ni hotela dovoliti. Sele na pravočasno vloženi priziv je po večkratni urgenci njeno ustanovitev priznalo Notranje ministrstvo kot najvišja društvena oblast.
Omeniti moram še, da so Kanalčani, torej neavstrijski državljani, ki so prevzeli ukradeno premoženje in imetje izseljencev, prej dobili dovoljenje za združitev v „Bund
der Kanaltaler11, ki ima nalogo, da zastopa interese članov — KanaKanov proti nam izseljencem.
Ko je „Zveza slov. izseljencev11 zaprosila kor. dež. vladv za dovoljenje prireditve svečanosti ob 4. obletnici izselitve in za prepustitev mestnega gledališča v to svrho, niti za prvo niti za drugo ni bilo dovoljeno. Pač pa je dosegel POOF za Slov. Koroško dovoljenje za zborovanje slov. izseljencev dne 15. aprila 1946 v Kino-dvorani v Št. Rupertu. Knezoškofijski ordinariat v Celovcu pa je prepovedal maševati v zahvalo za srečno vrnitev izseljencev in za dušni pokoj 90 umrlih izseljencev. Krški knezoškof je s tem, da nima potrebe pustiti brati sv. mašo za 1700 vernikov, jasno dokazal, da mu je slej ko prej bolj pri srcu šovinistična miselnost kot »dušni blagor11, ki bi moral biti zanj „najvišji zakon11.
Na dan 15. aprila 1946, ko bi se morali zbrati izseljenci — za kar so se že odločili v raznih taboriščih po Nemčiji, k vsakoletnem svidenju v spomin strašnim dnevom 14. in 15. aprila 1942 — v Volkskinu v Celovcu — §t Rupertu, so zastražila cela krdela orožništva prehode in cestna križišča po vsej Slovenski Koroški in s tem zabranili dvema tretinama izseljencev udeležbo na svečanosti.
V dvorani Volkslana, ki je bila do zadnjega kotička zasedena, se je vršila svečanost OF za Slov. Koroško v spomin slov. izseljencev z velikim navdušenjem vseh navzočih. Ker se je vršila slavnost v pred-
j mestju Celo\ , sc je množica po končani J prireditvi nehote morala podati proti središču mesta. Ko so dospeli manifestanti v mesto, jih je napad1 a policija s kamenjem in motornimi brizgalnami.
Ta napad policije je samo ponovno potrdil naše repričanje, da smo bili izseljeni zaradi tega, ker se nismo hoteli odpovedati svr,' narodu in smo kljubovali načrtu nasilne germanizacije naše zemlje. Ta napad pa je bil hkrati znamenje, da na Koroškem še vedno ni prenehalo šovinistično mišljenje in da za Slovence še vedno veljajo drugi zakoni kakor za ostale državljane.
Tudi naslednja borba za popravo škode je pokazala, da kljub odstranitvi nacističnega nasilja na Koroškem še vedno ni volje za popravo škode, storjene koroškim Slovencem. Ni mogoče opisati vseh pomanjkljivosti pri ocenitvi škode niti ni mogoče našteti vseh mahinacij pri izplačilu ugotovljene škode: vse kaže, da so na delu tudi še danes šovinistične sile, ki jim ni za pomiritev v deželi. To so iste sile, ki so, kakor je dokazal proces proti Maier Kaibitschu, zakrivile izselitev samo; to so iste sile, ki so omogočile izpustitev zločinska Maier Kaibitscha; te sile tudi danes na vse mogoče načine poskušajo slovenske izseljence ogoljufati za upravičeno popravo škode, če pomislimo, da izseljencem še vedno ni bilo izplačanih 756.461 šil. od strani komisij koroške deželne vlade ugotovljene in cenjene škode in da številni izseljenci do danes še niso dobili izplačane niti 50 odst. uradno ugotovljene škode, da so nadalje bile izplačane številne vsote neposredno pred zamenjavo denarja, je razumljivo, da Zveza slovenskih izseljencev še nikakor ni mogla zaključiti borbo za popravo škode. Do te borbe je moralno upravičena tem bolj, ko je na drugi strani znano, da so priseljenim južnim Tirolcem in Kanalčanom zamenjali v številnih primerih celoten denar 1:1.
Zveza slovenskih izseljencev bo zastopala koristi svojih članov tudi v bodoče z vso resnostjo in z vsem poudarkom. Dolžnost vseh članov pa je, da Zvezo podpirajo v njenih naporih. Ko bomo prihodnje, leto praznovali 10-letnico stranotnega 14. in 15. aprila, naj zabeležimo, da smo strnjeni in enotni dosegli upoštevanje naših pravic in izpolnitev naših upravičenih zahtevi Zavedajmo se, da je le v enotnosti moč, skupno trpljenje naj nas združi v skupnih naporih!
Vinc Griiblacher
Julis Fučik:
Zasliševanje
Pod okni stoji gestapo in meri s samokresi v sobo. S hodnika se skozi vlomljena vrata zlivajo tajni agenti v kuhinjo in naprej v sobo. Eden, dva, trije, devet mož. Ne vidijo me, ker jim stojim ravno za hrbtom, za vrati, ki so jih odprli. Lahko bi torej nemoteno streljal. Toda devet samokresov je naperjenih na dve ženski in tri neoborožene moške. Če ustrelim, padejo oni prej kot jaz. In tudi če bi hotel ustreliti samo sebe, se bo začelo streljanje vse križem in oni bodo njegove žrtve, če ne streljam, bodo morda sedeli pol leta, morda leto in revolucija jih bo osvobodila žive. Samo Mirek in jaz se iz vsega ne moreva izviti, naju bodo mučili — iz mene ne bodo dobili ničesar, a iz Mirka? človek, ki se je boril v Španiji, človek, ki je preživel dve leti v koncentracijskem taborišču v Franciji in ki se je med vojno ilegalno prebil iz Francije prav do Prage — ne, tak človek vendar ne bo izdal. Dva trenutka imam, da se premislim. Ali so mogoče trije?
Če ustrelim, ne rešim ničesar, samo sebe obvarujem muk, zato pa brezmiselno žrtvujem štiri tovariše.Je tako? Da!
Odločeno.
Stopim iz skrivališča.
„A, še eden!11
Prvi udarec v obraz, ki naj bi me bil menda podrl na tla.
„Hande auf!“
Drugi udarec. Tretji.
Tako sem si to reč predstavljal.
In vzorno vrejenega stanovanja je že samo kup razmetanega pohištva in črepinj.
Nadaljnji udarci z rokami, z nogami.
„Marsch!“
Naložili so me v avto. Samokresi so ne prestano naperjeni vame.
Dolg, mršav komisar, ki je vodil nočni napad, devlje samokres v žep in me vodi v svojo pisarno. Prižiga mi cigareto.
„Kdo si?11
„Profesor Horak.11
„Lažeš!“
Ura na njegovi roki kaže enajst.
„Preiščite gal“
Začenja se pregled. Slačijo me.
„Ima legitimacijo.11
„Na ime?11
„Profesor Horak.11
..Ugotovite!"
Telefon.
„Seveda, ni prijavljen. Legitimacija je ponarejena.11
„Kdo ti jo je dal?11
..Policijsko ravnateljstvo."
Prvi udarec s palico. Drugi. Tretji. Ali naj jih štejem? Te statistike, fant moj, ne boš nikdar več nikjer ponovil.
„ImeP Govori! Naslov? Govori! S kom si govorili Sicer te zbijemo do smrti!"
Koliko udarcev neki vzdrži zdrav človek?
Radio tuli polnoč. Kavarne se zapirajo, zadnji gosti sp vračajo domov. Dolgi, mršavi komisar stopa v sobo z veselim nasmehom:
»Vse v redu . . . gospod urednik?"
Kdo jim je to povedal? Jelinkovi? Saj ti niti ne vedo mojega imena.
„Vidiš, vse vemo. Govori! Bodi pameten."
Zanimiv slovar! Biti pameten “ izdati.
Nisem pameten.
..Zvežite ga! In naložite mu jih šel"
Ena ura. Zadnji tramvaji odhajajo, ulice so se izpraznile, radio vošči svojim najzvestejšim poslušalcem lahko noč.
„Kdo je član Centralnega komiteja? Kje
so radijske oddajne postaje? Kje so tiskarne? Govoril Govoril Govori!"
Zdaj že lahko spet mirneje štejem udarce. Edina bolečina, ki jo čutim, so razsekane ustnice.
Dve po polnoči. Praga spi, morda kje v spanju zastoka otrok.
..Govoril Govori!"
Tri ura. S periferije prihaja zgodnje jutro, zelenjadarji se bližajo trgom, pometači prihajajo na ulice. Morda dočakam še eno jutro.
Privedejo mojo ženo.
„Ga poznate?"
Požiram kri, da ne bi videla... pa saj je to neumno, ko mi pa kri teče od vsakega delčka v obrazu in s koncev prstov.
„Ga poznate?"
„Ne poznam!"
Tako je rekla in niti s pogledom ni izdala svoje groze. Zlata moja. Držala je dogovor, da me nikoli ne bo priznala za moži, četudi je zdaj to že bilo nepotrebno. Le kdo jim je povedal moje ime?
Odvedli so jo. Poslovil sem se od nje z [ najveselejšim pogledom, ki sem ga še zmogel. Morda niti vesel ni bil. Ne vem.
Pet ura, šest, sedem, deset, poldne, delavci hodijo na delo in z dela, otroci hodijo v šolo in iz šole, v trgovinah prodajajo, doma kuhajo, morda se je zdajle mati spomnila name, morda tovariši že vedo, da sem zaprt, in morda že odrejajo varnostne ukrepe.. kaj, če bi govoril... ne, ne bojte se ne bom, verjemite mi. Pa saj tudi konec ne more biti več daleč. Saj je vse samo še sen, mučen, vročičen sen, udarci padajo, potem me obliva voda, pa spet udarci in spet „govori, govori, govori!11, jaz pa še vedno ne morem
umreti. Mati, oče, zakaj sta me rodila take močnega?
Potem sedim. Miza pred menoj izginja in se spet pojavlja, nekdo mi daje piti, nekdo mi ponuja cigareto, ki je ne morem držati, nekdo mi skuša obujati čevlje in pravi, da ne gre, in potem me na pol vodijo, na pol nesejo po stopnicah v avto, peljemo se, nekdo spet meri vame s samokresom, kar me sili v smeh, prehitimo tramvaj, ovenčan z J belim cvetjem, svatovski tramvaj, toda morda je vse to samo sen, morda je to samo vročica ali umiranje ali celo smrt. sama. Saj je umiranje vendar težko, tako umiranje zdaj pa ni nič. to je lahkotno umiranje, kakor puh, samo še pihneš, pa bo vsega konec.
Nekdo me zdaj udari po glavi in zavpije, naj dvignem roke in počepam; pri tretjem počepu padem ...
Slok esesovec stopi nad menoj in me brca, naj vstanem. Kako je vse to odveč! Spet me
Mihael Marjan Klinar:
JCaca
a gtaju
Ogenj gori ...
O. ogenj mnogo pove, izraža dom in življenje, ljubezen in hrepenenje, raztaja led in ogreje srce ...
Ogenj gori...
Okrog njega smo zbrani — ena družina,
veže nag radost in bolečina ...
Mi smo partizanil
Ogenj gori
in kadar vzplamti,
izraža borbo in nove ljudi...
Koča v grapi...
Trhla debla sijejo v prečudni luči. Vrnili smo se iz borbe in muči nag spanec...
Koča v grapi...
Našit smo novo ognjišče...
Tovariši spijo...
Iz trudne in sive preteklosti so vstale misli
Koča v grapi...
Vstopil sem vate kakor v svetišče
in molil prestaro molitev,
k( jo srce iz vekov v veke izreka.
našo molitev,
molitev v človeka ..,
Da, zapuščena tvoja je ledina, strebili bomo jo in razorali, s krvjo najboljšo polja posejali, spojili z zemljo se, o domovina!
Nad tabo spet bedela bo sinjinR neba in žarki sonca bodo ti sijali vse lepše kot sedaj in se igrali, odsevala jih jezer bo gladina ...
In če med žito se bo vkradlo pleve, strebili bomo ga in ga požgali,,
■ pa če bi zate zopet kri dajali!
In če bi ne, bili bi kakor šleve... Za tebe bi stopili vedno v vrste, pa že pogoltnejo nas bele krste!
nekdo poliva, spet sedim, neka ženska mi sili zdravilo in me vprašuje, kaj me boli, in tedaj se mi zdi, da je vsa moja bolečina v srcu.
„Ti nimaš srca", pravi sloki esesovec.
„0, imam!" pravim in sem nenadoma ponosen, da imam še vedno toliko moči, da se zavzamem za svoje srce.
Potem se spet vse izgubi, zid, žena z zdravilom in dolgi esesovec ...
Pred menoj so odprta vrata celice Tolsti esesovec me vleče noter, trga z mene cunje srajce in me polaga na slamnjačo, otipava moje nabuhlo telo in naroča, naj mi dajejo obkladke.
»Poglej, pravi drugemu in maje z glavo, ..poglej, kaj znajo!"
Iz neskončne daljave pa spet slišim mirni, ti Iti glas, ljubezniv kakor božanje:
..Do jutra ne bo ostal."
Čez pet minut odbije ura deseto. Jc kra sen, spomladanski večer 25. aprila 1942.
(»Zapiski izpod vešal" — odlomek)
mm
21.	april, sobota: Anzelm
22.	april, nedelja: Soter in Gaj
23.	april, ponedeljek: Vojteh
24.	april, torek, Jurij
SPOMINSKI DNEVI
21.	4. 1910 — Umrl ameriški pisatelji in humo-
rist Mark Tvvain. — Ustanovni kongres socialistične delavske stranke v Beogradu, ki se je pozneje preimenovala v KPJ. — 1924 — Umrla slavna igralka Eleonora Duše.
22.	4. 1879 — Rojen v Simbirsku, danes Ulja-
novski, Vladimir Iljič Uljanov — Lenin. — 1724 — Rojen v Konigs-1 bergu filozof Immanuel Kant — 1947 — Umrl v Ljubljani nestor slovenskih igralcev Anton Cerar — Danilo. — 1943 — Umrl v Ljubljani slikar Rihard Jakopič.
23.	4. 1944 — Patrulja 12 partizanov zaprla
promet na cesti Št. Ilj — Vesca.
24.	4. 1942 — Izdana odredba o streljanju tal-
cev v ..Ljubljanski pokrajini". — 1944 — V Postonjski jami partizani uničili 1000 sodov bencina in nafte, ki so jih Nemci skrili tja pred letalskimi napadi. — 1944 — Ustanovljena koroška grupa partizanskih odredov.
SUHA
Občinski odbor obline Libeliče je sklepal o občinskem proračunu za tekoče leto. Iz poročila je bilo razvidno, da je občini uspelo sprejeti od dravograjske elektrarne zaostale davke, zaraditega v preteklem letu občinsko gospodarstvo ni izkazovalo primanjkljaja. V preteklem letu je občina obnavljala šolo v Potočah, in je gradnja stala 77.000 šilingov. K tej vsoti je prispevala dežela 41.177 šil. V hribovite kraje, ki tvorijo večji del libeli-ške občine so gradili v preteklem letu dve prepotrebni poti in sicer na Ivnico, ki je stala 6104 šilinge in na Gradišče za vsoto 11.104 šilingov. Gradnja poti na Gradišče se je podražila zaradi izgradnje nekaterih mostov. Požarni brambi v Potočah je občina prispevala za nabavo brizgalne 9437 šilingov in požarni brambi na Suhi za nakup voza 2900 šilingov.
Novi proračun izkazuje v glavnem naslednje postavke: Prejemki: Uprava 990 šilingov, pregled mesa 1850 šilingov, šolstvo 390 šilingov, razni manjši prispevki za mladinsko skrbstvo in gradnjo 3200 šilingov, za povzdigo gospodarstva, donosi deležev 175.740 šilingov, h čimer spet prispeva elektrarna največji dele*. Izdatki pa izkazujejo: Za upravo 32.070 šilingov, policijo 1950 šilingov, za šolstvo 22.670 šil. in sicer za šolo v Potočah 9440 šilingov in za šolo na Suhi 9930 šilingov, ostanek pa za šolo na Ko-mlu in v Pliberku. Za socialno oskrbo in bolnišnice je določena vsota 11.200 šilingov, za vzdrževanje cest in poti 9200 šilingov in za nabavo voza za brizgalno požarne brambe v Potočah 3000 šilingov. Državi in Zvezi občin mora občina nakazati 98.940 šilingov.
Dr. Polde Markič, zdravnik v St. Jakobu v Rožu, je v najlepši svoji moški dobi, star šele 41 let, nepričakovano in nenadoma preminul. V noči, dne 17. aprila 1951, je podlegel srčni kapi in zjutraj so ga našli na domu mrtvega. V četrtek, dne 19. aprila t. 1. so ga ob udeležbi številnih gostov in zastopnika Demokratične fronte delovnega ljudstva predsednika dr. Petka izročili materi zemlji, na pokopališču v §t. Jakobu k zadnjemu počitku.
4'
Vest o tako nenadnem in preranem odhodu zdravnika dr. Poldeta Markiča se je hitro razširila v St. Jakobu in okolici, kjer je nazadnje vršil svojo prakso, pa tudi drugod po slovenskih krajih in vaseh Koroške in globoko užalostila številne njegove znance in prijatelje, posebno pa neštete njegove hvaležne paciente, ki jim je s svojo zdravniško znanostjo rešil življenje.
Življenjska pot pokojnega zdravnika dr. Poldeta Markiča nikdar ni bila lahka in rožnata. Pred 41. leti je bil rojen kot sin proletarskih staršev v nekem tržaškem predmestju, kjer so se starši le s težavo prerivali skozi življenje. Nato so se starši vrnili nazaj na Koroško v Malo ves pri Globasnici, kjer je bil oče doma. S starši je prišel na Koroško tudi sinček Polde in pasel krave v Mali vesi in obiskoval ljudsko šolo v Globasnici. Fant je bil nadarjen in se je z lahkoto učil in kaj kmalu prekašal v svojem znanju svoje sošolce.
Zaradi tega, ker je bil Polde brihten in nadarjen so se starši in tudi na prigovarjanje drugih odločili, da so ga dali študirat. Polde je vstopil v celovško gimnazijo in bil gojenec v Marijanišču, ker so ga namenili za duhovniški poklic. Toda mladi, nadarjeni študent ni čutil v sebi poklica, da bi postal duhovnik, zato je v petem razredu izstopil iz Marijanišča, čeprav se mu je gmotno stanje zelo poslabšalo. Nastopil je pot bednega slovenskega študenta, večkrat lačen, kakor sit in brez denarja v žepu. Toda s svojo voljo in energijo je zmagoval vse težkoče in se skušal prebiti kakor je vedel in znal. Da si je prislužil nekaj grošev za najnujnejše potrebe in za študij, je v počitnicah prijel za ročno delo na žagi in tako pregaral počitnice.
Kot študent se je z vso dušo vključil v slovensko študentsko življenje, sodeloval na
sestankih in bil odkrit tovariš svojim sošolcem. Bil je sotrudnik dijaškega lista „Dija-ške vaje" in „Zvezde“ in na počitniških dijaških sestankih ga ni manjkalo, kjer ie pridno sodeloval in se kmalu uvrščal v napredne vrste.
Po maturi se je vpisal na univerzo v Ljubljani, kjer se je posvetil študiju medicine. V težkih social lih razmerah, ki se nikakor niso zboljšale in so brez dvoma vplivale tudi na njegov značaj in življenje je nadaljeval medicinske študije na univerzi v Inomostu, kjer je leta 1937 promoviral za doktorja medicine.
Nato je mladi doktor delal zdravniško prakso, dokler niso tudi njega nacistični nasilniki izgnali v pregnanstvo, kjer je moral pretrpeti do konca vojne. Toda tudi kot pregnanec je kot zdravnik marsikateremu tovarišu sotrpinu rešil življenje.
Po vojni se je vrnil v domovino in poslal zdravnik v Pliberku. Kmalu si je osvojil širok krog zdravniške pomoči potrebnih in je vsepovsod veljal kot dober in priznan zdravnik. Po svojem prepričanju je bil napreden človek, zaveden Slovenec in odločen pobor-nik za pravice svojega naroda, katerih izpolnitev je videl le v priključitvi k materinemu narodu. Ta njegova usmerjenost in ker je bil zares ljudski in v širokih krogih ljudstva priljubljen, mu je nakopalo v nekaterih vplivnih nacionalnih pliberških krogih sovraštvo. Pričeli so mu delati ovire, niso mu hoteli dati stanovanja in prostorov za ordinacijo in niso odnehali, dokler ga v Pliberku niso onemogočili. Ostal pa je v Pliberku neštetim, la jih je zdravil in v prevelikih primerih brezplačno v najboljšem in trajnem spominu. Zaradi svojih lastnih stalnih materialnih tež-koč, je imel silno razvito socialna čustvovanje in ni mogel preko tega, da je revnejšim in bednejšim delil svojo zdravniško pomoč tako rekoč zastonj. Sam je pri tem gmotno trpel in doživljal mnogokatera razočaranja, ki so brez dvoma vplivale na njegovo žjvljenje, da je iskal uteho in pozabo na svoj način, kar seveda ni bilo vedno v njegov prid. Kdor pa ga je poznal, poznal njegovo življenjsko pot, ga je mogel tudi razumeti,
Dalje časa je bil potem brezposeln. Končno se je ustavil v Št. Jakobu, odkoder smo prejeli naslednjo osmrtnico:
„Ni bilo noči, ni bilo poti, ni bilo hude ure, ki bi ga zadržala, kadar smo ga potre-
bovali — tako se je boril proti smrti, ki ji je v teh pomladnih dneh — prezgodaj podlegel.
Poleg gornjih ugotovitev pa smo dolžni danes, ko smo se poslovili od njega zapisati še naslednje:
Imel je za seboj težko pot slovenskega izobraženca na Koroškem. Še kot študent je imel težko življenje: ni bilo denarja za kosilo, za knjige^ za stanovanje. Njegov talent so spoznali šele v bolnici v VVolfsbergu. Imel je dar rojenega kurirja, toda to ni bilo dovolj v onih časih in gestapovci so ga vlačili vklenjenega v verige po mnogih taboriščih rajha, zaradi tega, ker je bil poštenjak naš dohtar in nikoli ni zatajil svojega rodu.
Pišemo osmrtnico in moramo povedati, da bi ga morala spremiti pesem, ki jo je ljubil in ki si jo je zaslužil takrat, kadar je v dežju, v snežnem metežu hitel po poteh naše širne občine. Spremila naj bi ga pesem, kajti umrl je ko se je povrnila vigred in ko bo vse ozelenelo — al' prijatelja, našega dohtarja ni več med nami!
Življenje našega dohtarja pa je bilo trdo vse do zadnjih dni. Še nedavno tega se je drznil neki list z dvomljivo legitimacijo, da je neodvisen — to je „Kleine Zeitung", — klevetati ga zaradi tega, ker ni bil trd do nevednih ljudi — ker je imel mehko srce in ni zaradi napak prijavljal — nevednih ljudi.
Tudi to smo bili dolžni napisati resnici na ljubo in la ’nikom ter klevetnikom navkljub."
In danes dr. Poldeta Markiča ni več. Polde, ki je bil ves socialen in ljudski človek, dober zdravnik in najboljši zvest tovariš bo ostal vsem, ki so ga srečavali na njegovi življenjski poti, v trajnem, lepem spominu.
PLIBERK
V grob na pokopališče pod Libičem »o preteklo soboto položili moža, ki mu je bilo življenje delaven dan. Umrl je tesar Kivač, ki je užival zaradi svojega neoporečenega, odkritega značaja in svoje neutrudne delavnosti spoštovanja in ljubezen vseh, ki so ga poznali. V Pliberku je že tako, da moramo priznati vrline možu, ki je v tem ozračju ohranil slovensko narodno zavest in zvestobo svojemu ljudstvu do zadnjega. In tak je bil pokojni Kivač, ker je nosil v svoji notranjosti čast in poštenje in znal ločiti razliko med tem kaj je pravilno in kaj ni.
Naj si Kivač od svojega trudapolnega dela odpočije! Mi pa ga bomo ohranili v trajnem lepem spominu, preostalim pa naše sožalje!
obraz skrit v velikih rokah, da so se videli le lasje, zelo osiveli od dne, kar je zapustil Poljano. Sedel je kakor odrevenel. Le ko je zaihtela bolnica glasneje, se je zganil, je zagrebel glavo še bolj v roke in se je zvil še globeje v dve gubi, kakor bi ga udarjala težka pest po glavi in po ramah.
„Glej, o Andrej, slovo si dal Trati, da rešiš biser. Na tvoji vesti je bil, čistega ti je izročila mati, a glej, sedaj. .
„Jaz nisem kriv!"
In res je bil nedolžen. To je vedel določno, priznati je morala to tudi sestra in je res priznavala. A vendar je bilo neskončno bridko, ko so vstajala v duši zlogolka očitanja: „Cemu se nisi brigal bolj za dete, čemu nisi čuval skrbneje?"
Čestokrat je spregovoril v moreči srčni tesnobi ob takih hipih naglas predse.
„Jaz nisem kriv, jaz ne!"
Ker v čem je grešil? Saj je ni mogel prikleniti na dom, niti ustvarjati ne v njem. On je pletel canje in je izdeloval copate, a za dekle ni bilo v bajti pravega opravila. V pomoč materi je bila tako še Katrca. Ali naj strada doma močno dekle, za delo sposobno, dela željno? Zato sta jo dala z materjo spet v službo, a na konec fare, da bi bila kolikor mogoče daleč od Trate.
„In saj pozabi fant! Bila je le trenutna neumnost."
„A kaj, če ne pozabi?"
..Kaj naj počne Tratnik s takim dekletomJ
Ksaver Meško
HA POLJANI
28. nadaljevanje
V.
Zgodilo se je na Trati, kar se dogaja pri nas čestokrat: umirajočemu domu pomagajo ali poskušajo pomagati z ženitvijo. Na račun srca se godi dostikrat to, na račun sreče. Hlapec zemlje čuti, da je zemlja močnejša od njega, in žrtvuje ji vse, samo da ostane še za naprej združen z njo, njen suženj, dasi se imenuje njenega gospodarja.
Doli v trgu je poiskal oče Petru nevesto Ni pletla ljubezen nežnih sladkih vezi med srci. Ker resnično, bil bi čudež, ki bi ga ne vedel najmodrejši kam zapisati in bi ne vedel. kje mu kaj najde izvor in začetek, če bi v srcu Petrovem, povsem sličnemu srcu oče lovemu v trdosti, le bolj pokvarjenemu, nego i® bilo očetovo, vzklila čudežna cvetka pravi ljubezni. In ravno tak čudež bi bil, če bi Trati, na smrt obsojeni zaradi pomanjkanj; ljubezni, dala novo življenje in bi jo otel Pogube in propasti ljubezen, resnična, nesi !>ič'na, čista in blažeča. Morda se zgodi kda tako čudo, a poprej se mora oprati gre' Tratin s trpljenjem in s pokoro.
Ker zdaj — kje je bila ljubezen? Na ve st' Petrovi je bil skriven greh. kričeč k jezi
in pravičnosti božji po maščevanju; na očetovi vesti so bili računi brez ljubezni, špekulacija z ljubeznijo, z najsvetejšim. Tako je bila onečaščena prvi dan, ko so pomislili na nevesto, vsa ljubezen, vsa prihodnost je bila vržena v naročje nemih na usodi.
Oče Malke. izbrane prihodnje gospodarice na Trati, je bil trgovec v trgu. Že od nekdaj je bil v kupčijskih zvezah s Tratnikom in z bratom Tomažem. Pri nenadnem propadu Tomaževem so prišle v nevarnost velike vsote. Navrh je imel sam dolgove, dasi ga je ce nil svet za velikega bogataša.
Tako so se pričeli računi. Železnik je upal, da opomore z bogastvom nevestinem Trati; oče Malkin je računal, da dobi s pomočjo te /veze še najlažje svoje; česar pa ne dobi, naj ostane v posestvu: dota Malkina.
V svetli kočiji se je pripeljala nevesta v glede na Trato. Šla je črez prostrano dvo išče — in Čutila se je zelo svobodno. Ogle lala si je topole od vrha do tal — in se je čutila visoko in krepko Ogledala si je po-losni dom, nanovo pobeljen okna pobarvana sveže — in je pokimala še dokaj zadovoljno Hlevom se ni približala, ua njive je pogle dala z dvorišča in ni grajala ničesar; bila so
obdelana, valovilo se je žito na njih. Zanimalo je v srcu ni to, ne ono, niti ženin ne. Oče je hotel tako, in bila je voljna, da ga vzame. V srcu pa je gojila ljubezen do lepega trgovskega pomočnika, ki pa je bil na njeno in svojo nesrečo siromak.
Tako so onečaščali ljubezen vsi, tudi nevesta. A grehu vseh je sledila kazen za petami, tudi grehu nevestinemu. Ker komaj je prestopila prag Tratin, žena in gospodarica, se je zadela ob nesrečo, sedečo na pragu. In izročena ji je bila od tiste ure ...
Sredi noči je planil po koncu iz spanja nlinar Matija.
..Kristus božji, kaj je?"
Groza je bila v srcu in v mislih, kakor bi videl stopiti črez prag pravkar deklo božjo, belo smrt. Videl je sicer ni, a slišal je njen klic. Resnično, ni se motil klic smrtin je moral biti in ničesar drugega!
V oni noči je bilo to, ko so praznovali na Trati poroko Petrovo z Malko
Gori v hribih je ležala tisti večer na bor ni postelji sestra Andrejeva, mati Jeričina, in je ihtela polglasno in bridko. Bolehala je že tedne. Ne toliko starost, trpljenje življenja ji je izpodkopalo moči, na posteljo pa sta jo vrgla greh in sramota hčerkina.
Za mizo je dremala vsa zbegana in objokana Katrca. najmlajša sestra Jeričina. V kotu ob stari peči je sedel na nizkem stolcu Andrej, komolca naslonjena ob kolena, ves
Sprememba glasu ali mutacija
Doba, v kateri doživlja mladi pevec spremembo glasu ali mutacijo, je za pevčevo bodočnost izredno važna. Beseda ..mutacija" je latinskega izvora (mutare — spremeniti). Stari pedagogi so uporabljali ta izraz za spremembo glasu pri prehodu iz prsne resonance v lobanjsko ter so dejali, da glas v prehodni legi mutira. Danes pa pomeni mutacija spremembo glasu, ki se izvrši v pubertetni dobi, to je tedaj, ko dorašča deček v mladeniča, deklica pa v mladenko. Ta glasovni proces je v zvezi z dogajanjem- spolnega dozorevanja. Trajanje mutacije je dokaj različno. More trajati nekaj tednov, pa tudi več let. Tako je znameniti Lablache (1796—1848) v nekaj tednih postal iz sopranista basist. Vendar pa so to izjemni primeri, kajti mutacij-ska doba traja pri dečkih navadno po več let in nastopa med 13. in 14. letom. Pri deklicah je ta doba mnogo krajša, vendar pa je smatrati pri njih poklicni pevski študij pred 17. ali 18. letom za nedopusten.
V pubertetni dobi, ko dozoreva človeško telo, raste tudi grlo, dokler ne doseše svoje dokončne oblike. Pri deklicah raste grlo in z njim glasilki le malo, ker traja pri njih prehodna (mutacijska) doba le kratek čas, mnogokrat le nekaj tednov. Zato ostane pri ženskah glasovna lega približno ista, čeprav dozori večkrat dekliški sopran v alt, toni pa pridobijo seveda na volumnu, moči in blesku. Moški sme pričeti s pevskim študijem šele eno leto po končani mutaciji, vsekakor pa ne pred 19. letom.
Med mutacijo je petje škodljivo. Sploh je treba v tej dobi pevski organ v vsakem oziru čuvati. Medtem ko nadlegujejo med mutacijo doraščajočega mladeniča bolečine, hripavost ter je organ zasluzen in nečist, so pa znani tudi primeri, da nastopa mutacija brez nadležnih znakov, tako da je deček niti ne opazi.
Posebno učitelji so dolžni paziti na to, da bodo dečki in deklice takoj oproščeni petja brž ko nastopijo prvi znaki mutacije. Tudi dolžnost staršev je, da pazijo na svoje otroke ter jih opozarjajo na škodo, ki bi jo utr-pcj njih govorilni organ, če bi ga v tej dobi ne čuvali. Ne sme se pozabiti, da je grlo najnežnejši in najobčutljivejši instrument in da bi najmanjša okvara v stanju njega razvoja vzela glasu blesk in lepoto. Petje ali sploh glasovni napor v času mutacije pomeni povečanje nevarnosti za poznejši glasovni razvoj.
Mutacijske motnje so najbolj očitne pri govoru. Glas j j zastrt, nečist, hripav. Navadno so te nevšečnosti zvezane tudi s potrebo po stalnem odhrkavanju. Ako ima pedagog posla s pevcem, čigar organ trpi na posledicah mutacijskih motenj, mora uporabljali vaje z največjo previdnostjo in sicer skozi daljšo dobo izključno v nizki in srednji legi, pa tbdi samo od piano do mezzoforte.
Večina znamenitih pevcev se je že v svojih otroškoh letih odlikovala z lepim glasovnim materialom. Tako so že kot otroci slavili pevske triumfe Duprez, Roger, Tihaček, Šaljapin, Baklanov. Caruso, Adelina Patti, Jenny Lind, Selma Kurz itd. Ugotovljeno je, da postanejo dečki z nizkimi glasovi po mutaciji tenoristi, visoki soprani pa basisti. Naj
Značilen pojav je bilo opaziti — piše revija „Timen“ — v zadnjem tednu marca v ameriškem gospodarstvu. Naraščanje cen se je odločno ustavilo in v raznih odsekih so cene začele padati. Tako zlasti v televizijski industriji, za katero so mislili, da bo po obrambnem programu najbolj prizadeta Tovarnarji so v lastno presenečenje ugotovili, da je njihova proizvodnja kljub znižanju bila še vedno višja kot možnost prodaje „AVCO Manufacturing Corporation" je že znižala ceno nekaterih svojih aparatov za 40 do 60 dolarjev, prav tako Admiral Corporation ceno svojih cenejših modelov za 30 do 40 dolarjev, Hallicrafter Company. pa je postavila na trg dva nova aparata po nizki ceni.
Padanje cen pa je zavzelo vse večji obseg. Po 19 tednih stalnega naraščanja je indeks cen na debelo, ki ga objavlja statistični urad dela, pokazal v zadnjih treh ali štirih tednih lahen padec: cene živil, ki so se najbolj dvigale, so po več mesecih začele popuščati.
Na tekstilnem področju so nekatere tkanine iz umetne svile padle za 12% v svoji ce-
Mednarodna razstava psov
V okviru 1. koroške deželne razstave 1951, od 9. do 19. avgusta, bo v dnevih 11. in 12. avgusta v Celovcu letošnja mednarodna razstava psov. Prireditelj razstave je „Karnt-ner Rassenhundeverein" v zvezi z avstrijskim društvom nemških ovčarskih psov. Razstavljali bodo vse pasme psov. Za vse pasme so predvideni naslednji naslovi:	.Zmagova-
lec Celovec 1951", „Mladinski zmagovalec" in „Pripravnik za mednarodni charnpionat (Cabib)" Prireditelji pozivajo vse prijatelje pesjega športa v tu- in inozemstvu, da se te velikopotezne razstave udeležijo. Računajo s stotinami razstavljalcev iz Avstrije, Italije, Jugoslavije, Nemčije in Švice.
navedem sarno tenor vseh časov, ki se je v deški dobi odlikoval s prekrasnim altom. Zna meniti ruski basist Saljapin je bil pred mutacijo visoki sopran. Tenor dunajske opere je bil do svojega 17. leta altist. Ni pa pravila brez izjem. Zato se tudi dogaja, da dečki z nizkimi glasovi postanejo basisti, soprani pa tenoristi.
rii. Pridelovalci bombaža, ki predvidevajo za letos pridelek 16 milijonov bal proti 10 milijonom lanskega leta, so že znižali ceno za 6%. Tudi drugi na rok vezani trgi, kot na primer trg žitaric, sladkorja, kave in kakava, napovedujejo padec cen. Za ustavitev naraščanja cen pripisujejo deloma kontroli cen, osnovni vzrok pa bo gotovo stari gospodarski pakon povpraševanja in ponudbe. Potrošniku so se nekatere cene zdele previsoke in so začeli manj kupovati.
TRŽNO POROČILO
V četrtek. 19 aprila 1951 so na celovškem trgu prodajali:
Krompir kg 0 70 šil., rdeča pesa kg 2.— do 2.50 šil., korenje kg 2.30 do 4.— šil., zelena in peteršil kg 4.— šil, por kg 2.50 do 4.— šil., redkev kg 2— do 2.50 šil., hren kg 10.— šil., čebula kg 2.40 do 3.— šil., šalotka kg 4.— šil., česen kg 10.— šil., zelje kg 2.— do 3.— šil., kislo zelje kg 1.60 do 2.— šil., špinača kg 3.60 do 4.— šil., jabolka, odbrana kg 3.50 do 4.40 šil., jabolka na splošno kg 2.50 do 3.50 šil., suhe hruške kg 3 — do 4.80 šil., ajdova moka kg 3.— do 3.50 šil, koruzna moka kg 2.50 do 3.— šil., kurja krma kg 2.50 šil., fižol kg 3.— šil., orehi, izluščeni kg 38.— šil., gozdni med kg 28.— šil., ajdov med kg 16.— do 22.— šil., kmečka prekajena slanina kg 25.— do 35.— šil.
VRBA
v soboto, 21. in nedeljo, 22. aprila „Staatigeheimnis“ v torek, 24. aprila
„Gefahrliche Jagd“
VELIKOVEC
v soboto, 21. in nedeljo 22 aprila „Der Bagnostriifling" v ponedeljek, 23. in v torek, 24. aprila „Marchen vom Gliick"
BOROVLJE
v soboto,21. do ponedeljka, 23. aprila „Lassie komm zuriick" v sredo, 25. in v četrtek, 26, aprila „Eins, zwei, drei... aus“
JVeadcrfler
mm	»-■ -m naročite pri:
Burcmcfocl ANTON TROST
Celovec, Viktringer Ring 7
V ZDA opažajo padanje cen
Radio-aparate, elektro-motorje, vse potrebščine za razsvetljavo in tehnične novosti dobite v
ELEKTROHAUS
HAAS & CO.
Celovec — Klagenfurt, Bahnhofstrasse 3
Vse instalacije električnih naprav izvajamo strokovnjaško in poceni
»Hnramii-onrannmK
RADIO CELOVEC
Sobota, 21. aprila
6.10 Pet minut za kmetijstvo, 8.30 Pozdrav za tebe, 9.30 Kaj si želite, 10.45 Vesel dopoldne, 12.00 Opoldanski koncert, 14.15 Mesto in dežela, 18.30 Zanimivosti iz Avstrije.
Nedelja, 22. aprila
8.00 Poročila, 8.10 Kmečka glasba, 11.15 Lepe melodije, 13.45 Alpska lovska ura, 16.00 Koncert za vse, 22.15 Šport.
Ponedeljek, 23. aprila
6.10 Športni uspehi, 10.45 Iz ženskega sveta, 11.45. Za kmečko ljudstvo, 14.10 Kaj si želite, 16.00 Pevska ura, 20.15 Želje, ki jih radi izpolnimo.
Torek, 24. aprila
6.10 Pet minut za kmetijstvo, 10.45 Za kmečko ženo, 10.45 Za podeželjsko ljudstvo, 16.00 Znameniti umetniki, 18.00 Kmečka glasba.
RADIO SLOVENIJA Sobota, 21. aprila
5.25 Veseli zvoki, 6.10 Pesmi in plesi narodov Jugoslavije, 12.40 Zabavna glasba, 13.00 Pester spored slovenske narodne in umetno glasbe, 13.50 Kulturni pregled, 18.10 Slovenske narodne pesmi poje Slovenski sindikalni kvintet, 18.30 Oddaja za pionirje, 19.00 Živalski prizori v glasbi, 20.50 Veseli večer, 21.30 Igra Zabavni orkester Radia Ljubljana, 23.00 Za ples in razvedrilo.
Nedelja, 22. aprila
7.00 Jutranji pozdrav, 8.15 Zabavna glasba, 8.30 Igra godba na pihala komande Armije, 9.30 Slovenske narodne pesmi, 11.15 Oddaja za zamejstvo, 12.00 Poje moški zbor SKUD, 13.00 Pol ure za pionirje in cicibane, 13.45 Želeli ste — poslušajte, 16.00 Slovenske narodne pesmi, 23.00 Skladbe, ki jih redko slišimo.
Izdajatelj, lastnik in 'založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celo vec, Gasometergasse 10. Telefon 1624/4. Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. Tiska: Karntner Druck- und Verlagsgesellschaft m. b. H. Klagenfurt — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Klagenfurt, 2, PostschlieBfach 17.
„Ravno zaradi tega, Andrej..
Obema je bilo težko v srcu. Vendar sta upala najboljše. Nista zaupala sinu Tratnikovemu, a upala sta v poštenje in v čistost Jeričino.
A varah sta se blagi duši. V srce nista videla, nista vedela, da je padla iskra tudi v srce ddkličje, pokojno in otroško dotedaj... In kaj je razdalja pol druge ure srcem, ki gore in hrepene!
Vendar se je varal Peter, ko je mislil, da mu bo pot prosta takoj, ko dekle ne bo več dan na dan pod okriljem materinim in pred očmi starca, ki se ga je bal neto kogarkoli v fari. Zdelo se je, kakor da je spremil res blagoslov nemirnega, skrbečega srca materinega hčerko na novi dom in kakor rosi dan za dnem na njo molitev materina, in kakor da sega tudi sem v novo njeno bivališče Ai-ječi pogled stričev in odvrača in plaši deklico od hudega.
Tako je trajalo mnogo časa. A Peter je imel čas.
Ko pa se mu je izpolnila brezvestnega srca nakana in želja, pekoča in hlepeča tem bolj, čjm več ovir se ji je stavilo na pot, je odgvoril brez obotavljanja očetu na opomin, naj se ženi: „Da!"
Tako je stopal z grehom na vesti, slepar, ropar in morilec, naproti velikemu, svetemu dnevu svojega življenja ...
Na dan poroke je prišla Jerica nenadoma i
v hribe k materi in k stricu, ki sta že vedela za njeno sramoto.
„Takšna si prišla? O Jezus!"
Na glas je zaječala mati.
..Odpustite, mati!"
Zgrudila se je na kolena ob postelji, je poljubila velo roko bolničjno in je ihtela bridko in obupno.
„Torej on? — Peter?"
Z negotovim, zastrtim glasom je vprašal Andrej. Zdelo se je, da bi mu odleglo, vsaj deloma, če bi rekla: „Ne!“
A dekle je prikimalo in je potrdilo med jokom, komaj slišno:
„On ... Odpustite, stric!... O Bog!"
Tedaj je odprl starec duri in je šel molče iz sobe.
„Naj odpusti, mati, če more, jaz ne morem!" Velika žalost je bila v trdi misli, da mu je stiskala in morila srce.
„Zdaj imaš biser. . Vse izgubljeno!"
Ko se je vrnil že v temi v sobo, sta bili mati in Katica sami v nji. Bolnica mu je povedala med ihtenjem in vzdihovanjem, da je poslala Jerico v čumnato na drugi strani kuhinje, kjer je spal sicer Andrej.
„Naj počije, nesrečno dekle; izmučeno je ! do smrti. Pa spiš ti kar tukaj."
„Dobro, na klop si razprostrem suknjo."" I
Sedel je 7,a peč in je sedel dolgo molče ii j sključen.
„Idi, Andrej, in poglej, kako je z njo," —- ]
je prosila nenadoma bolnica. „Grozno sem nemirna.. .“
Že črez hip se je vrnil starec.
„Ni je v sobi."
„Ni je? A kje je? Si jo videl kje zunaj?"
„Nisem. A mora pač biti nekje. Pokličem
j°-“
Stopil je naglo pred kočo. Jasno je zazvenel še vedno krepki starčev glas v tiho noč in se lovil dol po hribu.
Nič odgovora.
Zaklical je glasneje. Poslušal je napeto in nemirno.
Molk.
Vznemirjen od tajne tesnobe se je vrnil v izbo.
„Ni je ... niti glasu od nikoder."
Bolnica se je dvignila v postelji. Zastrmela je v brata, od njega so se odvrnile plašne oči proti oknu, kakor da upa in pričakuje, da zagleda ob oknu bledi, objokani obraz hčerke, zroče s prosečim pogledom v sobo: „Od-pustite, mati...“ „Vrni se, dete, vse je odpuščeno ..." A glej, ni je zazrlo oko. Pač pa je videlo v svoji plašnosti in zbeganosti pošastno belo ženo, Id je stopala mimo oker: in je udarila mimogrede s koščeno roko po steklu, da je vzdrhtelo in zaječalo. In zaječalo je srce materino v smrtni grozi.
„Odšla je, Andrej. Bog ve, kam pojde, v smrt morda. Hiti za njo, Andrej, pri petih ranah Kristusovih . .“
Drhteče in z grozo je prosila duša materi-
na, da se je vstrašila dremajoča Katrca in je zaihtela glasno.
„Saj pojdem!"
Vese! je bil, da je mogel vun iz sobe. Dušila je tudi njega tajna groza, moreča slutnja, vstala nenadoma v vznemirjenem srcu.
Tedaj pa je šlo že daleč dol po hribu zavrženo in obupano človeško srce smrti naproti. Nobene druge poti ni videlo več razen poti v smrt. Ni upalo nobenega odpuščenja več razen odpuščenja, s smrtjo kupljenega. Nobene sreče ni pričakovalo več nego sreče v smrti. Po nobenem miru ni hrepenelo več razen večnem miru, po miru v smrti. Ker zaman vsako drugo hrepenenje, o srce!
Hodila je zdaj naglo, kakor blodeča misel, polagoma zdaj, kakor na smrt utrujena, v večni sen se že pogrezajoča. Sla je, in njeno življenje je šlo z njo; zlata njena mladost z vso srečo in z vsem mirom, blagim in blagoslovljenim.
„Glej, Jerica, kolikokrat si hodila to pot vsa leta od najnežnejše mladosti sem in kako si bila srečna, kako nebeško blažena! Ker ni §e bilo greha na vesti!"
Spominjala se je, kako je hodila z materi«1 v cerkev; poti v šolo se je spominjala, k pr vem svetem obhajilu, ko ji je kupil stric Andrej, ker mati je bila prerevna, oče pa je počival v grobu že od četrtega leta njenep'-življenja, belo obleko, krstna botrica pa j® poslala lepo pisano obhajilno svečo ...
(Dalje)