KDO IN KAJ. R. V. LAČEVESKI.
LJUBLJANA.
No, kdo in kaj —- kaj nas to briga...'
briga nas pa, kakšen da je. Iz ča.še punča :
se ni dvignil, in vile s težkimi konjskimi'
kopiti  ga tudi  niso posadile na svet. — '
Dovolj je, če vemo, da je naš rojak, i
da ga preveva duh narodne zavesti in da i
dela zgledno in uspešno za nas — zaj
brate svoje. — ¦ i
Zgodaj je začutil v sebi moč mehke;
poezije; toda njegova lirično-zveneča struna :
ni zvenela v javnosti, ko je klaverno stopal j
okrog bledolične gospodičine, ki je imelaj
ljubezen le na živo-rdečih, sočnatih ustih!
in mu z ironičnim nasmehom devala le-J
deno-mrzle obkladke na ranjeno srce, dasi?
bolečemu srcu ugaja le udobna — tajin-j
stvena gorkota, — j
Ne, za take poezije se on ni navdu-
ševal. Sovražil je stare, obrabljene motive
v dolgočasnem adagio-tempu, prevlečenem
z gostim, tupatam neestetično luknjičastim
pajčolanom — neprebavljivih starikavih
fraz. —
Do skrajnosti je obsojal ono na smrtni
postelji ležečo — mehkužno muzo nesrečne
ljubezni, okrog katere se suC;e [neskončno-
zoprna, grbasta starka — samoljubje, z
romantično dušo in s tolstim — realističnim
telesom. —
Njemu niso ugajali pesniki, iskajoči
idejale po zapuščenih, prhljavih smetiščih,
ne literati, ki rane človeštva le širijo in
mesarijo, ki brezbrižno zametujejo vsak bla-
žilni lek — vsako pomoč. —
Raz plodovito drevo njegove muze je
padalo svetlo — okusno sadje — zdravega
realizma. Le tupatam je zaradi neugodnega
vremena izza sveže-živo-zelenega listja po-
gledala domišljava in prešerna dekadenca
— pa ne v fraku.
No, kdo in kaj — kaj nas to briga...
82